Kako Jasjek Mosjenžni ni mogel najti sreče. Poljski spisal K. Przerwa-Tetmajer; preložil Al. Benkovič. Potem pa je kam odšel, kjer se je z obrazom proti \\om vrgel pod smreko . . . Kar smilil se je cloveku ta fant . . . Stari pastir, Stasjev Šimek Tirala, moder mož, saj je bil korporal pod cesarico Marijo Terezijo pri dragoncih, je rekel nekoč, ko je videl, kako je Jasjek Muzika ležal pod smreko: »Ti muzikantje so čisto drugačni, kot so drugi ljudje. Za čuda so modri, pa jih je malo, a kadar se jih loti, takrat so od vraga. Mi smo imeli pri regimentu v tretjem škadronu trobentača, vrlega fanta. Nekako čudno se je pisal, menda Nedopil. Ime mu je bilo pa Karel. Pa se vam naenkrat zaljubi v oeko dekle, služkinjo. In kaj je napravil na Dunaju? V Donavo je skočil z mosta.« »Križ božji!« je kriknila Antogja Mardulova, ki je šla šele v sedeoHiajsto leto. »Ali je utonil?« »Ven so ga potegrnili še malo živega. Stražmester ga je vprašal, zakaj je znorel, on pa je rekel: Ker me ni maralo dekle, ki sem jo imel rad.« »Kaj pa se je potem zgodilo z njim, striček?« »Komaj so ga izpustili iz bolnice — hop! pa zopet noter. Zdaj pa si je boljše izbral, ker ga niso več nasli.« »Hej, za božjo voljo!« »In tako je znal trobiti, da mu je feldmaršal Lavdon podaril dva srebrna tolarja. Sicer pa je bil temu Jašku Mosjenžnemu malo podoben po očeh.« »Ej! Jaz bi tudi rada, da bi me Lmel kdo tako rad!« je rekla Antosja in vsi so se zasmejali. Minil je dain za dnevom, feden va tednom in nič se ni izpremenilo, Marigja Daljna je poslusala Jaškovo muziko, bližja pa mu mi bila nič. »Vpraeaij jo«, so rekla dekleta, »ali te rada vidi, ali ne.« »Ne morem se odločiti.« »Pogum, če si kaj fanta.« »Če mi pa poreče, da ne?« »Izbereš gi drugo.« »Nikoli! Rajši poginem!« »Tako si se torej zaljubil?« On pa ni nič rekel nato. Ko je nekoč nastal tak solnoni dan, tako svež in tako lep, kakršnega še ni bilo tega leta, je Jasjek Mosjenžni zgodaj vstal, dvignil glavo, pogledal na nebo, na skalne vrhove in rekel sam pri sebi: »Re8 <]e tako! Ali nisem fant? Naj ge končno zgodi, potem pa naj se obrne tako ali tako.« Gre naravnost k Marisji in jo dobi: stoji čez potok sklonjena, kriJo ima med kcA&na &tisnjeno — pere. »Marisja!« ji pravi. Marisja se skloni. »Kaj?« »Marisija! Nisem mogel dalje prenašati. Rad te imam!« Ona pa je zardela in takoj nato prebledela. »Rad te imam«, pravi Jasjek. »Vzel bi te za ženo.« Ona pa žalostno maje z glavo, da ne. »Ne?« pravi on in videlo se je, da se mu je stemnilo pred ocmi. »Ne!« »Nikoli?« »Nikoli!« »Tvoja zadnja beseda?« »Zadnja!« Komaj je prišel iz njega glas: »Zakaj? Tako te imam rad, kot samo božjo moč.« »Ostanem tako. Za zmerom. Ne vzamem nikogar . . . nikoli . . .« Obmila se je, se pripognila in dalje prala. Jasjek Mosjenžni ji je še hotel prigovarjati, a ona nra ni odgovarjala. Solze so mu silile v oči, čeprav fant ni bU jokav. Zadržal jih je, ni jih pustil iz oči na lice, a zdelo se mu je, da so mu vse kapale v grce nazaj, kakor tiste raztopljene cinove kaplje, ki jih je videl v fužinah v Kužnicih. In je odšel. Od takrat pa je bila Marisja Daljna čisto drugačna proti njemu. Izogiba se ga, včasih reče kaj prikrifega, ne prosi ga, da bi igral, a če igra, ga ne posluša. Kakor da ji je kaj žalega storil. Mraz gre od nje. Grozno je to grizlo nesrečnega Jaška. Ali ji je kaj storil? Ker je rekel, da jo ljubi? Ali jo je gilil? Ali se ji je ponujal? Na eno samo besedo je odstopil, kakor ble&k odgkoci od jelke. Ni ga hotela — in je šel. Misli in misli — kaj mora biti temu vzrok? Mogoče, da ji ni bil všeč — je že mogoče. A da bi nikdar nikogar ne hotcla za moža, ona, tako lepo, mlado, zdravo dekle — tega ne raztime . . . 1 Nekaj že mora biti . . . Morda kakšne tajno, t«%žke solze . . . In revežu je bilo tako hudo, da ni veclel, kaj bi počel. »Zakaj nisem rajši molčal?« si je očital. »Kaj sem }i storil? Razžalil je nisem, krivice ji nisem storll ... 0 moja ljubezen! . . .« In je šel v Ies ter igral. In igral je tako, da je Antosjo Mardulovo, ki je krave pasla, ta igra tako pretresla, da se je razjokala na ves glas. »Zakaj pa jokaš, dekle?« jo je vprašal stari Šimek Tirala. »Ker — Ja — Ja — sjek tako — igra — striček!« »No, naj igra.« »Ko mi je pa tako hudo, da je grozno.« »A zakaj ti je hudo?« »Kaj — jaz vem, stri — ček.« »Ali te kaj vleče k njemu, žaba?« se smeje Tirala. Antosja pa je takoj požrla solze in se razkošatila: »Kam naj bi me neki vleklo? K vam? Ali ®te že koga videli, ki je star štor žvečil? A?«  Dokler je bilo še lepo vreme, se je Jasjek z goslimi po tikal po gozdovih in živel, kaikor je mogel. Ko pa je prišlo deževje, mračni, žalostni jesenski dnevi, ko je vrhove zapadel sneg, čez doline padla megla in tema, takrat mu je skoro duša ušla iz telega od žalosti. Kajti ona ga niti ni imela rada, niti on ni vedel, s čkn jo je razžalil, s čim ji je delal krivico, kaj ji je storil hudega. Ni vedel, kaj je hujše, prvo ali drugo. Za prvo bi dal življenje, drugo pa bi odkupil z življenjem ... Neko popoldne je bila Marisja nekam bolna, da krav ni gnala na pašo. Videl je, da je šla v kočo, kjer so kuhali. Šel je za njo. Ogenj je bil majhen, komaj da se je svetlikal. Polmrak je bil v koči. Brez begede je sedel k gteni. Ona sedi na klopi m ga ne pogleda. Trenotki so potekali, oba molčita. Jasjek je snel gosli fi klina na steni in brenknil s prsti po strunah. Brenknil je zopet in zopet. Nazadnje je s prsti razigral stnine. »Ko sem zadnjič vole pasel, kjer je zelen gozda kraj, pride k meni dičma deva: Kaj, počenjaš, Janko, kaj?« Marisja pa se je spustila v jok, ki ga je za hip zadušila, ki pa je takoj zopet kot ogenj brahnil Lz nje. Jasjek vstane: »Marisja, kaj se je zgodilo? Zakaj jokaš?« Ona pa ihti. »Zakaj jokaš? . . . Tvoje solze so zame kot kamen . . . Povej! . . . Zakaj si huda name? Ne vem več, kaj bi počel! . . . Kaj sem ti storil? S čirn gem te razžalil? Marigja!« »Nič mi nisi storil, nisi me razžalil. A zakaij si pričel prebirati strune?« »Saj ti nisem igral samo enkrat ali dvakrat, igral sein, a ti nisi jokala!« pravi Jasjek. »Zdaj pa — ni bilo treba . . .« pravi MaTisja. Jasjek se zamisli — premišljuje za trenotek — lopne z goslimi ob tla in jih sune z nogo. Nato prime Marisjo za roke in jih poljubuje. »Odpugti mi!« pravi. »Nimam kaj. Nič mi niši storil, nič!« pravi ona. »Zakaj si bila huda name?« »Nisem bila huda, prav nič huda . . . Tega nikoli ne boš razumel, nikoli . . .« »Nisi bila huda?« vTiklikne Jasjek in dvigne oči k njej. »Ne . . . samo srce mi je bilo bolno.« Zopet 8O Jašku Mogijenžnemu solze silile v oči; pa jih je zadržal. »Zakaj te je bolelo?« vpraša. »Ko bi ti vedel . . . Bolelo me je, bolelo, a na tihem, zdaj pa me boli na glas.« »Ali 8em \aiz kriv?« Marigji pa so se zopet solze udrle iz oči in brez pomigleka ihti: »Ej, Ijubila sem ga, ljubila! 0 kako ljubila!« In se je opotekla, kakor bi hotela omedleti. Skoro je amahmila ob steno, a Jasjek jo je prestregel. »Tako lepo je pel pri konjih . . . Vprašala sem ga, kaj dela, Zosja Čajovna pa <je vse vedela ... 0, tudi ona ga je imela rada.« Dalje ni mogla govoriti, utihnila je, Jasjek pa ji je poIjubljal roke. V koči je bilo tiho, samo tisti modrikasti plamencek je plesal po ognjišču. »Ni me maral«, pravi Marisja čez nekaj čaga. »Vzel je Zogjo čajovno — oženil se je. Povedala mu tega nigem nikoli, a on je vedel, da ginem. 0, ko so jo peljali na svatbo — v cerkvi, v Hoholovu — o, ko so jo peljali —« »Marisja!« »Nič. Premagam se . . . Ko so jo peljali . . • Jaz sem stala ob strani . . . Ko jima je duhovnik vezal roke . . .« »Marisja!« »Nič! Duhovnik jiina je zvezal roke, zamenjala sta prstana, prisegla . . . pa je bil že njen. Šel je iz cerkve s peresom in rdecirai trakovi za klobukom, ona z vencem na glavi . . . Jasjek, če ucakaš sto let, kaj takega ne doživiš.« »Marisja!« »In tako sem ostala. Ostala sem tam pod cerkvijo poleg zida. Nihče me ni videl . . • Odšli so . . . In zaigrali so mu njegovo pesem — saj veš, tisto . . . Do jutra sem ostala tam . . . Progila sem Boga, da bi mi poslal srart... A ni prišla. In takrat sem obljubila, prisegla: Kakor je vaju duhovnik zvezal 8 štolo in vaju združil na veke, tako jaz Tebi, o Bog, prisegam in na veke obljubujem, ko mi nisi naklonil te sreče, da me nikdar ne popeljejo pod vencem pred oltar — nLkdar — nikdar — da me v krsto polože tako, kakor gem . . .« »Marisja!« (Dalje prihodnjič.)