Štev. 13
Y Ljubljani, 14. junija 1918.
Leto LVIII.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je poiiljati samo na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani, Frančiškanska ulica 6.
Rokopisov ne vračamo. Vse pošiljatve je pošiljati franko.
Učiteljski Tovarifi Izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, Izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10-— K pol leta .... 5-— B četrt leta ... . 2-50 „ posamezna številka po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 16 h ... dvakrat. . 14 „ . . . trikrat . . 12 , za nadaljna uvrščenja od pctit-vrste po 10 h. Oznanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica it 53.160. Reklamacije so proste poštnine,
Prihodnja številka „Učiteljskega Tovariša" izide dne 28. junija 1918.
m Kiiii
Napisal D.
S silo potresa je razmajala človeško družbo svetovna vojna in kakor vieMk historičen eksperiment preizkuša stebre in temelje predvojne kulture.
Zgodovina bo imenovala naš čas dobo revi z il j e, ki odločilno poseže v razvoj človeštva kakor pred 500 leti dobo renesanse.
Socialna nujnost zahteva revizijo vsakega pojma in aksioma, vsakega teorema in filozofskega sistema, vsake socialne naprave in državne ustave.
Mi živimo v začetku socialne revizije lin nikakor še ne moremo predvideti in pregledati sprememb in posledic socialnega potresa in niti ne slutimo, kdo prestane to strašno preizkušnjo brez škode?
Danes se hočemo omejiti na revizijo enega pojma, — kapitalizma, proti kate* remiu so nastopili že pred vojsko na etnii strani socialni demokrati s protizahtevo komunizma, na drugi strani srednji stanovi s principom samopomoči v obliki zadružne organizacije.
V vojski je najprej znnagal ekstrem komunizma v dveh oblikah. Z nizko revolucijo je zavladal radikalni komunizem bdljševikov z odpravo osebne teti in socializacijo plačilnih produktivnih in prometnih sredstev. V državah srednje Evrope je zmagal državni socializem v obliki central, rekvizicij ¡in nakaznic.
Progmaza nizkega komunizma ni ugodna, in tudi piri nas že preklinja ljudstvo »socializem central« kakotr pred 100 leti Francozi. Kmečka modrost se udaja celo mističnemu pesimizmu m razilaga, da je zavladal Antikrist, prerokovani sejalec milijonov.
Kaj potem? Ali naj se vtrne spet stari ekstrem osebnega kapitalizma, ali naj se začne stara igra od kraja?
Socialna nujnost zahteva revizijo kapitalizma. In objektivna revizija ugo-
tavlja, da je kapitalizem eno najuspešnejših socialnih sredstev! Kapitalizem je toreo sredstvo, a kaj je njegov smoter in cilj? Uničevanje ali ustvannost? Podiranje ali zidanje, vou-ska ali kultura? Kdo ima torej pravico razpolagati z dobičkom kapitala? Aili neodgovorni poedinec, — ali cela družba? Ali naj se dobiček milijard še naprej zbira v blagajnah trdosrčnih kapitalistov, gluhih in slepih za bedo ljudstva? Ali naj trpi cello človeštvo za dobiček par kapitalistov, aiM naj služi človeštvo kapitalizmu ali kapitalizem človeštvu?
Zdravi 'ljudski ražuim odgovarja: Kapital je samo sredstvo za napredek kulture in samo tiste osebe so upravičene, razpolagati z dobičkom in upravnim aparatom kapitala, ki delajo za kulturo.
Za nas stoji torej intuitivna, evident-nal in neovržna dogma: Kapital je sredstvo za napredek kulture, z njSim in njegovim upravnim aparatom smeiio razpo-j lagati samo kulturni delavci.
Matematično nujno gre dedukcija datlje: Katero socialno dedo se imenuje kulturno, katere osebe se štejejo med kulturne delavce, katere osebe zavzemajo prvo mesto mej kulturnimi delavci?
Tisto delo je primovalentno, ki obdeluje in prideluje predpogoj in nositelja 'kulture, — človeka Tisto idellio, ki pretvarja barbarja v kulturnega človeka, — je vzgooa, pedagogika.
Sledi torej matematično nujen silo-gizam: primovalentno kulturno delo je pedagogika. Kakor kipar glino, tako oblikuje pedagog kaos mladega, elaistoplastičnega duha.
Zdravi ljudski instinkt že dolgo nazi vije 20. vek — stoletje otroka, stoletje vzgou'e. Z drugim imenom se bo imenovala doba socialne revizije — doba vzgoje! Doba pedagogov! Historični ratzvoj najm to ad oculios demonstrira: v velikih državnih dogodkih igrajo vodilno u/iogo profesorji-pedagogi, ne več advokati!
Tako prevzame tudi pni nas vodstvo ljudstva tisti produktivni stan, ki producirá naš najdražji kapital, našega ljudskega duha. To je stan pedagogov, združenega ¡ljudsko-, srednje-, in visoko-šodskeoa učiteiljstva.
Vrnimo se k svoji ekonomski dogmi: 'kapital je samo sredstvo za napredek kulture, z njim ¡in njegovniim upravnim aparatom smejo ¡razpolagati samo kulturni delavci, torej v prvi vrsti — pedagogi! Upravni aparat kapitala je — banka. Torej: z njim smejo razpolagati samo kulturni delavci, v prvi vrsti pedagogi v obliki — kulturne banke! Kulturna banka? Taka najmodernejša banka, ki vpo-rablja večino čistega dobička za kulturne ¡namene, ne več za zasebne blagajne!
In zarezi se lokavi antitez ar: Kulturna banka! Kaka glupost! Fantom fan-tasta, ki ne pozna človeške nature. Kad briga trgovca kultura! Ali ne veste, kaj je modemi troovec? Ropar, ki pleni pod zaščito zakonov! Moderne banke so vendar roparske, ne kulturne naprave!
Zavrne ga ¡slintezar: Ugovarjam v imenu naših ¡poštenih trgovcev in poštenih bank! Prvič so naši trgovci 'pošteni možje, ki ne ropajo in iščejo samo poštenega, zasluženega dobička; ¡drugič pa naše banke še niso izvršile svoje socialne naloge: gospodarske osamosvoje naroda! Tretjič pa ¡tudii mi računamo s človeško naturo iin imamo za ta namen pripravlje-I no posebno formulo, s katero prevedemo banke iz roparske v kulturno obliko. To je p s i h ¡o 1 ¡o š k a ¡metoda podzavestnih količlin, ki se nezavestno (podzavestno) sumirajo v mogočen efekt. S to psihološko metodo že od nekdaj zmagujejo vsi ¡realni reformatorji: polagoma, da ljudstvo ne čuti, korak za korakom, del za delom, fazo za fazo uvajajo reforme. Tako bo tudi kulturna banka v začetku resno računala s kapitalističnim instinktom človeške nature ter samo doslej neznani, neopaženi in čezifiierni dobiček nalagala v posebnem kulturnem fondu, iz katerega ne neobčutno, podzavestno amortizira tekom desetletij privatno naloženi kapital: Kulturna- banka bo nato-upravljala samo ilasten kapital in vpoirab-Ijaila ves dobiček za kulturne namene. Mi ¡seveda tega ne učafcamio, a umremo s sladko zavestjo, da smo ustanovili prvo kulturno banko!
Včerajšnja utopija stoji ¡danes pred nami kakoir živo dejstvo, taka prehodna banka — imenovati jo hočemo anticipan-do »kulturno banko« — ni torej samo go-
la možniost, ampak pereča, aktualna nujnost iz dveh vzrokov. Bliža ¡se čas velikega narodnega preporoda, stoletni vsestranski pritisk ¡odneha in latantne narodne sile udarijo s potrojeno vehemenco na. dan skozi vse mogoče ventile in ven-tilčke. V splošnem navdušenju se začuti vsak podizoibraženec v tajnih globinah kipeče ¡dušice poklicane za mesijo, ki pripelje osvobojeno ljudstvo v obljubljeno deželo. In tako doživiimo, kakor se je to vedno in povsod godilo, manijo tekmovanja in ustanovljanja raznih kulturnih društev in podjetij. Vsak polizobraženec bo silil v ospredje kakoir »ustanovnik« ali vsaj voditelj« kake strančice, naivno' prepričan, da zadoščajo široka usta in široko navdušenje. Kulturna banka koncentrira z železno roko vse kulturne sile in zajezi nevarnost, da se brezplodno razpršijo. Drugič nas bo pa itudi nekoliko sram, ko stopimo avtonomno in enakopravno v družino narodov — praznih rok. Strankarski boji zadnjih desetletij so absorti-rali vso narodno silo, tako da smo kulturno zastali in da ¡nismo položili niti temelja tistim napravam, ki značijo kultur-nost naroda. Kje je naše aikademično ta ¡ljudsko vseučilišče, umetniški dom z galerijo in akademijo ¡obraznih umetnosti, glasbeni dom s konservatoriijeim, naro: <-10 gledišče itd.? Potrebujemo mali in veliki konverzaciiiski leksikon, slovenski etimološki slovar, zgodovino slovenskega jezika in naroda, zgodovino slovanskih narodov, svetovno zgodovino, znanstveno ljudsko knjižnico itd. Evo, samih nujnih kulturnih podjetij, zalite vajočih ¡ogromne vsote, katerih ne zmore nobeno društvo ali zasebno podjetje! Omogoči jih samo bogato opremljena kulturna banka, poslujoča po najmodernejših principih trgovske metodike.
Pri nas ima ideja kulturne banke močnega zaveznika v mladem slovenskem socializmu, ki se je samozavestno ločil od nemškega socializma (marksizma) in že izdaja izvrstno revijo »Demokracijo«. Program slovenskega socializma se bistveno razlikuje od marksizma: 1. namesto m a t e r i a il i z m a si je postavil svetovni nazor idealizma; 2. nasproti proTefrarizmu (razredni boj), ki ¡priznava le piroletarijatu pravico do boja za
LISTEK.
Hinko Medič:
Gašparšič, šetajoč se po Korzu, se ]e ustavil pred velikim izložbenim oknom ter čital vzpored kinematografske predstave, ki mu ca je usilil mimogrede uslužbenec gledišča »Edna«. Sam ni vedel, jeli čita ali ne. Njegove oči so švigale po bar-vanem letaku, kakor da ne razume ničesar.
»Stopiti moram na tramvaj proge Kandler.«
Približal se je s čudno gesto stražniku.
»Oprostite, kako to da še ni videti voza pr.o-ge Kandler«?
»Tu ne; niže doli. Glejte, saj je tam posta-jališče!«
»Saj res! Da, tam bo!«
Cemu je neki nagovoril stražnika? Saj je vedel, kje mora vstopiti. Tolikokrat se je že vozil v tisto smer! A Gašparčič se je v tem velikem m». 3tu čutil tako osamlenega, tako zapuščenega, da se mu je zdelo potrebno približati se kaki duši, govoriti s kom, posmehljati se mu, četudi stražniku.
Evo, tramvajski voz! Bližal se je počasi, tirajoč za seboj priklopni voz. Ustavil se je ravno pri njem. K vozu se je valila debela gospa močno sopeč čez ulico. Oasparčič je pustil vstopiti najprej
debelo gospo, potem suhega poštnega slugo, mo-distko z veliko škatljo, vojaka z nahrbtnikom, mladega duhovnika in dva srednješolčka s knjigami pod pazduho, da sta jih komaj obsegala z la-ktjo; potem je skočil tudi on, in tramvaj se je zganil.
Se je dobil prostora tik vrat poleg debele gospe, ki je še vedno lovila sapo. Na dolenjfem koncu sta sedeli dve brhki gospodični. Živahno sta sc pogovarjali in veselo hihitali. Njima na strani je sedel mladi duhovnik resnega obraza. Iz žepa je potegnil časopis, ga razvijal in obračal tako spretno, da ni bilo mogoče videti naslova. Zena je držala na kolenih zdravo dete, ki je motrilo z velikimi očmi zdaj tega, zdaj onega. Tam priletna gospa smehljajočega se obraza. Dva gospoda sta debatirala o ljudski prehrani.
»Dragi moj, Trst je danes velika zapuščena vas. Po obrežju in pomolih raste trava. Prej je gotovo nisi videl. Ali se spominjaš onih zlatih časov? Deset, petnajst parnikov je priplulo vsak dan v pristanišče. Koliko so navlekli blaga s seboj! Po cestah si se komaj ognil procesijam težko na-tovorjenih voz. Vse zaloge so bile nabito polne živil. Nam Tržačanom ni ničesar nedostajalo. Še ptičjega mleka bi bil našel! A zdaj?«
Gašparčič ni več poslušal. Njemu nasproti je sedela gospa — ali gospodična — v ažurni obleki. Ta modrina je zmotila njegovo oko. Srce mu je zastalo. Pobledel je. Kolena so se mu začela tresti. Kri mu je šinila bliskoma v glavo. Čutil Je,
v sebi ogenj svoje krvi. Dihal ni, odprl je oči in gledal, strmel . . .
Kaj, to gospo — ali gospodično — mora pač poznati! Kako to, da jo je prej prezrl? Ali je to ona? Lavra? Ona? V tem velikem mestu? Zdaj? V istem električnem vozu kakor on? Kako to? Lavra? Lavra? Sama? Čisto sama v tramvajskem vozu? Po petih letih?
»Lavra! Lavra!« je klicalo njegovo srce.
»Ti tu? Ti tukaj? In ravno ti? Ali je morda druga, ki ti je slična? Ni mogoče — ti?! Kako moreš biti sama kakor jaz v tem mestu, v istem električnem vozu kakor jaz? In ravno v tem?«
Plašno je dvignil glavo: skrivoma je ogledoval in motril to elegantno postavo, ki je sedela, ne da bi se premaknila, kakor da ne bi ničesar videla, ničesar mislila, kaleor da bi sedela ondl, zanemarjajoč samo sebe. Obleka ji je pristojala tako srčkano, čisto navadna toaleta, a tako okusna. Njeni rožasti prstki so oklepali srebrno pom-padurko in svilene svetle rokavice. Obraz ji je bil malo bled; oči kakor modrina neba, polne miline — svetli lasje pod tulastim klobukom.
Gašparčič je hotel biti drzen, a srce mu ]c tolklo, pokalo, ihtelo, kri mu je napenjala votle senci. Še je dvignil glavo, motril obraz cvetočo deve, zapičil pogled v njene velike, očarljive oči, hoteč, da bi jih uprla vanj, v njegovo dušo in ču tala v njej vse, vse...
Ona se ni zganila. Niti usten ni premaknila, ni trenila z dolgimi trepalnicami, njen pogled je bil
miren kot morska plan v lepem jutru. Pogledal* ga je, da; a njene žametne oči se niso začudile, v njih ni bilo opaziti niti najmanjšega dvoma, vprašanja ali zadrege. Bil je navaden pogled, ravnodušen, jasen, pogled mladenk, lepih in bujnih, ki ga vračajo neznancem, ko jih nadlegujejo z očmi na cesti, v gledišču, kavarni, električnem vozu.
»Ona, ona, ona!« — je kriknilo ubogo srce. »Ni me poznala! Ni mogoče! Ali res? Ali sem se tako izpremenil? In jaz, zakaj ji nisem ničesar zašepetnil? Zakaj se ji nisem nasmehnil? Zakaj ji nisem namignil? Zakaj ji nisem mogel reči, d» sem jaz, jaz, jaz?«
Umolknil je. Srca ni mogel več umiriti. Kri mu je butala vedno boljinholj po žilah. Nervozno si je mel roke. Ozrl se je po vozu. Ustavil se je bil že večkrat, se izpraznjeval in zopet napolnil, a on tega ni opazil. Gospodični sta bili še vedno na svojem prostoru in polnili sta voz s srebrnim smehom.
Izkušal je udušiti svoj notranji boj. Cital je reklamne tablice ob stenah:
»Esposizione di guerra ... Non sputare ... Grande deposito vestiti... Pasta dentifricia ...
A srce se je zopet oglašalo.
»Nisva hotela! Ne, nočeva tu, v električnem vozu, med tem ljudstvom, po tolikih letih... Popolnoma sva se razumela. Prav je tako! Lavra! Lavra! Ti si! Da, ti si, ti! Ali me vidiš? Vidim te! Tu sediš pred menoj, tu me imaš pred seboj. Po petih letih! Z menoj v istem vozu! Kdo bi bil t»
socialno pravičnost iin zahteva diktaturo proletarijata, — stoji s o 1 i> d a r i z e m, ki hoče izvesti socialno reformno s pomočjo m sotrudnostjo vseh sitanav; 3. namestu komunizma se bliža a v t a r k i-z e m, princip tiste omejene osebne lasti, ki zadošča osebi in družini; 4. interna-c i on ali z em izključuje narodni problem iz socialnega boja, postaviti ga hoče r.a dnevni red šele po zmagi proleta-rifflma; nasprotno zahteva k o n a c i o n a-1 i z e m sotnudMi boj enakopravnih in avtonomnih narodov, smatra torej rešitev naodnega problema za predpogoj uspešnega socialnega boja ali vsaj za vzporedno vprašanje.
In kulturna banka se a priori naslanja na temelje idealizma, solidarnima (konfunkcionizma), avtarkizma in kona-cionalizma, torej predpostavlja za podlago, Izhodlišče svojemu delovanju »to, kar si stava slovenski socializem za cilj. Ta čudovita enota izhoda iin cilja nujno združi prej ali slej ideji kulturne banke in slovenskega socializma!
V problemu kulturne banke ne smemo prezreti merodajnega in izkušenega činitelja: kaj poreko obstoječe kapitalistične banke? Kako stališče naj zavzame kulturna banka v konkurenčnem fcrcK gu kapitalističnih bank? Velike težave čakajo tam, kjer so se razdelile kapitalistične banke gospodarsko polje do zadnjega kotička, da ni več prostega rnesita za novo konkurenco. Na veliko srečo se nahajajo naše banke stoprav v prvem začetku razvoja, celo gospodarsko polje leži takorekoč še pred njimi kakor neobdelana ledina. Prostora torej ni samo za našo kulturno banko, ampak še za par drugih velikih kapitalističnih bank. Naše banke še niso .izvršile svoje zgodovinske nailoige: Gospodarske osvoboditve naroda. Osredotočiti so dolžne vso svojo moč v edina cilj: Ck>-spodarska svoboda naroda! V tem velikem gospodarskem boju jim prevzame kulturna banika veliko breme, skirb za kulturne investicije, tako je a priori in samo ob sebi določeno nje stališče: sodelovala bo kakor dobrodošla, skromna po-sestrLma v zaledju.
Večjo ¡nevarnost tvori neki drug pogoj, ki ogroža realizacijo kulturne banke s praktično neiizpeljivostjo. Kulturna banka bo uspešno poslovala samo oib sodelovanju celokupnega ljudstva, imeti bo morala inteligentnega zastopnika, uradnika v zadnji kmetiški občini. A odkod kar čez noč vzeti inteligenten, izvežban personal, kdo naj plačuje te stotine oseb ? Dobiček kulturne banke bi zadoščal komaj za upravne in uradniške plače, - - a kaj bi ostalo za kulturo? Tudi tukaj si pomoiremo s prehodno metodo. Ali nimamo inteligentnega, narodno zavednega, za vse žrtve pripravljenega stanu, ki enakomerno in filtrira mestno in kmetiško ozemlje, ki druži meščana in kmeta v istem interesu ? Kakor dovršen, priroden okvir zatakosplošno organizacijo pride v pošte v samo naše u č i t e 1 j s t v o, ki rado prev7ame za mat postranski zaslužek elementarno poslovanje, zlasti če kupi in i premi kulturna banka v vsaki večji občini vzorno posestvo in izroči upravo učiteljski moči.
S kulturno banko si je izbralo slovensko učiteljstvo za kažipot življenja najvišji ideal, ki ga je sposobno človeštvo na zemlji, ideal, ki je vreden vsega navdušenja in vsake žrtve, ideal, ki visoko dvigne kulturno ceno učiteljskega stan')
mislil, Lavra? Glej me, sam sem! Tudi ti si sama. Krasna si, Lavra, jako si elegantna, imaš modery klobuk, fine čreveljčke, svilene nogavice. In jaz? Star sem, grd sem, slabo oblečen, nisem te vreden, ker si preveč mlada, preveč lepa... Kai zato? Jaz te vidim, ti me vidiš. Ljubila sva se: še se imava rada. Po tolikih letih, Lavra! Ti si moja, jaz sem tvoj!
Tramvaj se je zopet ustavil. Veseli grlici sta izstopili. Vsula se je noter množica ljudi. Oni gospod v kotu se je še vedno držal svoje teme:
»Zdaj smo odvisni od Kranjcev, Štajercev In drugih gospodov, da nam pošljejo zdajpazdaj vrečo krompirja, košaro jajc. Pride pa čas, ko...
Zvonec je zapel. Voz je zdrdral po ulici Tórrente.
»Kam si namenjena, Lavra? Kako to, da si tu? Kje izstopiš? Ali greš v poset k prijateljici? imaš li tu prijateljice? Ali greš poučevat klavir, francoščino? Čemu si se med tem časom posvetila? Si li uradnica? Pevka? Kako živiš? Ali zaslužiš dosti? Si li zadovoljna? In z drugimi? Ali ljubiš življenje? Si li zdaj pomirjena? Ali si trpela, da si postala tako resna? Kaj ti je dalo življenje? Trud? Boje? Zmago? Ali mi nočeš ničesar raz-odeti? Da, ravnaš prav, ne govoriva o ničemer! Komaj izusti človek besedo, že nategnejo uhlje, Oh, ti obrazi! Potem mi poveš vse, ko izstopiš, ko izstopiva. Tudi jaz ti izlijem svojo dušo. Oh, jaz! Tako sem sam! Ce bi vedela, kako sem zapuščen! Nikogar ne poznam! Tujec sem med tujci!«
in ga navdahne s tako samozavestjo, da postane neusahljiv studenec mladih, zmagovitih moči.
Za dosego tega ideala pa je pred vsem potrebno, da se učiteljstvo zanj pripravi v sebi in samo iz sebe. Ta notranja priprava zahteva: 1. da se združi ljudsko-, srednje- in visokošolsko učiteljstvo v strumno, za moške in ženske enakopravno organizacijo, 2. da se po principa samopomoči (knjižnica, glasilo, tečaji, obisk tečajev na visokih šolah) izvežba teoretično in praktično v zadružnem poslovanju, v f i 1 o z o f i j i in s o c i o il o-g i j i. Taka notranja priprava osigura javni nastop učitelja (učiteljice) in ga podpre s tako samozavestjo, da zmagovito poseže v vsako javno, pismeno ali ustno diskusijo z vsakim inteligantom; 3. da se organizirano učiteljstvo principialno odpove vsaki strankarski politiki, varuje si pravico kritične in tlosetičme, znanstvene politike; 4.,da si učiteljstvo odpre neomejeno in široko zaupanje ljudstva s tem, da onemogoči najmanjši divom o iskrenosti pozitivnega verstva. Principialno je o tem odločil že krasni članek »Škotov jubilej«, v 12. številki letošnjega »Učiteljskega Tovariša«. Članek je napisan s tako zrelo inteligenco in tako iskrenim čuvstvom, ki razodeva samo pošteno, verno dušo. članek ostane historičen dokument — oživljene vere. In hoc signo vicistii!
Kulturna banka bo tvorila v zgodovini človeške kulture epohalen, sijajen mejnik, a postavilo ga je — slovensko učliteilijstvo.
Perspektiva mladih.
(Dalje.)
Javnost. -- Šola. — Narodnost. — Slo-vanstvo. — Jugoslovanstvo. — Samo-izobrazba. — Gospodarstvo. — Piosveta in kultura — Politika. — Izvenstrankar-stvo. — Socialno vprašanje. — Demokra-.izem. — Svetovno naziranje. — Sokol-ska ideja. — Stan in organizacije. — Vzajemnost in solidarnost.
SLOVANSTVO.
T ud; glede tega vprašanja je začrtal naraščaj pot, ki so mu jo pokazali njega buditelji: Z isto kritičnostjo je gledal na slovanstvo in slovansko vzajemnost!
»Naj nas ne zadovoljujejo navadna gesla in priljubljene tradicije! Pojm Slovan sam na seibi naj nam ne pamemja še ničesar posebnega. Pridejati mu je določeno obliko in šele potem ga lahko prav umevamo. Gledati je tudi v Slovanu najprej človeka, kakor se kaže v konkretni formi, kot poštenjak ali nepoštenjak. Gledati ga moramo najprej kot dobrega očeta, moža, prijatelja, uradnika, zdavni-ka. učitelja itd. ali drugega koristnega stanovrtika. — Kdor premotriva Slovanstvo v tej realnosti, ta si ne bo bal pogledati v svojo vest; za Slovanstvo se ne bodo skrivali skrivnostni nameni, in le na ta način borno koristili Slovanstvu, ker resnica ne more škodovati niti Slovanstvu«.
To mišljenje naj prodre v vrste uči-teljistva, da ne bodo na sestankih nosili le drug drugemu srca in čuvstva na roki — kakor tudi praivijo! — in le razlagali svojih čuvstev, ampak se medsebojno proučevali v stanovskih 'in šolskih vprašanjih in sprejemali drug od drugega naprednejše ideje, ki nam omiotgočuijejo, da povzdignemo sebe, stain, šolio in s tem tu-da narod, čigar del smo, na kolikor rnio-
Bil je jako ginjen, misleč, da govori njej o njuni preteklosti, o sladkih urah ...
»Ali se spominjaš, Lavra? Šetala sva se po vrtu pokojne tvoje tete. Hodila sva od grede do grede; trgal sem ti rož, ki so ti najbolj ugajale. Potem sem te poljubljal na vrat. Gorje, če sem bil to storil! Nisi hotela. Zakaj nisi hotela? Mogoče, pa ni hotela tvoja teta? Tako si bila dobra! Tvoj glasek mi je bil tako prijeten! Vedno si rekla: da, da — tudi kadar bi se mi bila morala postaviti po robu. Uboga Lavra!«
Zdaj so mu zalile solze oči. Zamižal je in sc obrnil v stran. Iskal je napise po stropu. Čital je počasi, počasi, zlogovaje in požiraje sapo: »Pasta dentiiricia ... insuperabile ... rinfresca la boo-ca...«
Voz je vnovič obstal.
»Volti di Chiozza!« je zaklical izprevodnik.
Izstopila sta gospoda, jako komodno, zmerom govoreč :
»Ljudstvo gladuje. Poglej obraze...«
Tramvaj je zaropotal po široki ulici Stadion. Gašparčič je bil dobil trenutek, da si je skrivoma obrisal oči.
»Kako sva se imela rada! Kakor dva otroka) ljubezen sva merila na vreče, na kilometre! Tvoja teta je bila uprav srečna. Pa tudi stricu ni bilo to nevšeč. Ali se še spominjaš? Potem... Kako je bilo? Ne spominjam se, kako je že bilo. Tudi ne vem, če je bila tvoja ali moja krivda. Mogoče sem
goče visoko stopnjo svetovne omike, kar nam zagotovi obstanek in tako pozitivno ukrepi Slovanstvo. Predpogoj in temelj vsemu Slovanstvu so pa skiupne ideje in smotri; teh pa ne dobimo s samimi de-kilamacijaimi o bratski ljubezni — oboževanju in stamiiljioraskem narodu, temveč v kritičnem študiju skupnih kulturnih, socialnih in gospodarskih vprašanj.
Slovanstvo je nadaljevanje narodne ali nacionalne ideje! In ravno Slovenci smo kot rrrai in hudo ekspomiran narod potrebni, da se kulturno in gospodarsko vežemo z drugimi slovanskimi narodi, da črpamo moči in dvigamo sebe ter tako odbijamo navale vmanjlih nasprotnikov. Prva točka slovanske vzajemnosti leži torej v obrambi!
Nam vsem je v korist, da se vsi ohranimo in ojajčimo! In iz tega skupnega interesa izvira čut slovanske solidarnosti, čim večji bodo ti skupni interesi, tem večja bo vzajemnost! Od obrambnega gesla, ki ga toliknat čajen». »Vaš boj je naš boj!« mora interes preiti na kulturno in gospodarsko polje, brez ozira na napa-dajočegia tujca, da bomo rekli: »Vaš kulturni napredek je naš kulturni napredek!« Česar maš narod iniima, naj išče prvo pri drugih slovanskih narodih, kultura 'in gospodarstvo naj se vzajemno izpopolnjujeta ter stremita za tem, da se slovanski narodi kulturno iin gospodarsko osamo-svoje. S študijem jezikav in po njih s proučevanjem dela sJovaeniskih narodov se kultura medsebojno podeljuje, vicdi pa tudi do osamosvojitve ker kulturna in gospodarska osamosvojitev je druga in tretja točka temelja slovanski vzajemnosti.
Gospodarska vez je najtrdnejša in najtraijnejša utrditev in padilaga vzajemnosti. Politiška solidarnost gre paralelno z bojno — obrambno solidarnostjo, a trajna 'in zanesljiva je le, če temelji na kulturni in gospodarski vzajemnosti, katerih temelj iin glavni princip imora biti socialna pravičnost in nje zvesti drug — demio-kratizem. To so pogoji in temeljne točke naše slovanske solidarnosti, slovanske vzajemnosti in slovanske osamosvojitve!
Prvi korak zavednosti je zavednost posameznih narodov. Mi ne smemo pričakovati pomoči edino od Sloivanstva in tudi našo rešitev nam je v iprvi vrsti gledati v delu in napredku našega naroda. Kultura, socialno in gospodarsko oja-čenje našega naroda nam je prva potreba; Stavanistvo nam je pri tem le opora in pomoč v tem smislu, da nam je dano le širše polje, s katerega črpamo sredstva v dosego teh naših smotrov. Samega sebe je potreba povzdigniti in se ne le zanašati na bratsko pomoč! Da smo pa Slovani deležni medsebojno svojega dela, imora biti naš nacionalizem omejen po vzajemnosti im se mora v skupnih zadevah spajati v slovansko solidarnost, ki i temelji ma diseipliinli, da morebitne notranje in narodne oizire in pomisleke oodvr-žemio ¡skupnemu smotru, ki maj cellotno stvar dvignejo ter vsekakor s tem cikretpe tudi posamezne narode: hipni notranji položaj naj ne bo odločilni moment pri presoji skupnega smotra!
Pri tej solidarnosti pa ne smemo za-zaiti predaleč: V interesu skupne stvari moramo proglasiti in reilektirati načelo, da med nasprotujočimi načeli ni zibliižanja iin ne kompromisa! Vsak bo pa znal izločiti načelna vprašanja v ikorist skupnih narodnih smotrov, soglašal bo z • kooperacijo in enotno združeno postopanje tedaj v vseh takih slučajih ter. ne
bil jaz vsemu temu vzrok. In zdaj? Zdaj si tu, tik mene, jaz poleg tebe, in si nimava ničesar reči.
Ti ljudje in biljeter bodo mogoče mislili, da se niti ne poznava, da sva si tuja, nedovzetna eden drugemu:
Ti, krasotica, elegantna, lepo oblečena, in jaz, Lavra, jaz — uboga sirota, uničena eksistenca!....»
Srce mu je umolknilo. Zvonec je pel, voz se je ustavljal. Nikogar ni bilo več notri. Ostala sta sama, sama ... Gašparčič se ni mogel ganiti z mesta.
»Glej, Lavra, ostala sva sama, čisto sama! Zdaj lahko zašepečem sladko tvoje ime--Lavra!____Lavra, čemu molčiš? Nočeš? Aho, bilje.
ter je tu; ravnaš prav! Sama sva: ti si ondi, jaz sem tu. Da, midva sva, midva, midva — jaz in Lavra — po tolikem času! Ti si tam, jaz sem tu — že deset minut, več kot deset minut in se še nisva ogovorila. Na tvojih ustnih ni smehljaja, ni iskre v tvojih očeh! Nič! Nočeš in nočeš — radi drugih, zaradi teh radovednežev. Ti ne vedo in nikdar ne bodo znali, kaj bi provzročila v najinih dušah topla besedica, izgovorjena komaj slišno, migljaj, žarek tvojih oči v mojih očeh... Oh, Lavra, Lavra, tvoja taktnost me omamlja! Kako si razumna, kako si dobra, angel moj! Menil sem, da sem čisto osamljen v tem velikem mestu, polnem bogatašev in beračev, sitih in lačnih. Smehljal sem se stražnikom,- hoteč si tako poiskati so-druga. Ponižal bi se bil do cestnega pometača, čuteč potrebo prijazno besede. Razumeš, Lavra! To sem storil, to bi bil storil! A imel sem tebe! Di-
predpostaviljal načelnega vprašanja narodnemu vprašanju ter ne širil načelnega boja na škodo narodni koristi. Naš načelni nasprotnik nam ostane nasproten sicer tudi s staliišča slovanske vzajemnosti; ljub nam je kot član bratskega ali našega naroda, .nasprotna nam je njega politika ali kulturna struja.
Menimo, .da s tem nič ne škodujemo bratskim stikam, ampak jih le močno po-spšujiemo, ker zastopamo stališče: da se imajo v prvi vrsti .družiti isti stanovi narodov med seboj, ker je njiih skupnost največja, potem kulturne striuje enakega načelnega naziranja medsebojno, gospodarske organizacije in potem palitiške; poudarjamo pa, .da vedno le istih in ne nasprotujočih si načel, ker tako postane vez med vsemi narodi najnaravnetjša, najtrdnejša, naijneprisiljenejša, brez spornih vprašanj ter se tako v najširših dimenzijah razširi in privede do medsebojne vezi vseh teh narodov. Iz tega podrobnega zbližanja bli prišlo do celOkup-neoa slovanskega zbližanja, in parala kooperacije v splošnih in Skupnih vprašanjih, nanodnih, obrambnih, manjšinskih in gospodarskih kakor poiiitiških bi se razširila tako tudi res med vsemu strujami in splošno do zadnjega istamu. če se postavi vrhovno instanco temu gibanju, ki ima najti formio, na kateri se imajo vse struje združiti, bodo načelna nasprotstva gotovo pustila prednost skupnim interesom in namenom.
Med mositelji slovanske ideje pa ne zavzema učiteljstvo ravno zadnjega mresta, ker ono že danes izkuša realizirati idejo najtesnejšega stanovskega združenja v svrho tega, da se postavi šolstvo slovanskih narodov na slovanski temelj. V imraogiih slučajih pa že išče pota medsebojnega posredovanja kulturnega in gospodarskega napredka slovanskih na-, rodov.	-
Pozitivno delo za Slovan, idejo med učitaljstvom se kaže v propagiranju te i-deije v navedenem smislu; v druženju slovanskega učiteljaisitva, da se bo ieikiu-šalo medsebojno spoznavati in opazovati važnost posameznih slovanskih narodov v splošnih oziirih, posebno ipa z oziram na šolstvo; učenje slovanskih jezikov in ustanavljanje jezikovnih krožkov v svrho tega, da ideje in .napredek druglih narodov uporabi v prid lastnega naroda iin to v prvi vrsti potom tiska. — To bodi dolžnost naše bodoče vzgoje!
Rešitev slovanskega problema vidimo imii pričeto za učiteljstvo v tesni združitvi vsega slovanskega učiteljstva k skupnemu smotrenemu delu, v reševanju in preučevanju skiupnih vprašanj, v medsebojnem podpiranju pri reševanju vseh vprašanj v skupni gospodarski stanovski organizaciji in medsebojnem gospodarskem podpiranju pri stanovski gospodarski osamosvojitvi.
JUGOSLOVANSTVO.
Deklaracijsko načelo z dne 30. maja 1917 je dalo konkretnejšo obliko vsem stremilijenjeim jugoslovanskega zbližanja v svrho socialne, kulturne in gospodarske pavzdige in .osamosvojitve, Idi se je že propagiralo tako v javnosti, in še bolj unde učitelijstvom samim. Pojm osamosvojitve je dobi popolno konkretno obliko v zahtevi »samoodločbe narodov« im istotako pokazal natančno direktivo, kaj zahtevamo in smer naših potov. Ta oblika je e-dino omogoča in edini temelj in oadlaga, ki zasligura neoviran ratevoti in napredek troimanskega naroda v socialnem, kulturnem in gospodarskem oziinu; edina o-
hala si zrak tega mesta, zrak te ulice in tegu električnega voza kakor jaz. Mogoče sva hkrati stopila v ta voz, in jaz nisem vedel za tebe in ti ne za mene! Lavra! Lavra!«
Ozrla se je skozi okno, motreč hiše; morda je tudi iskala hišno številko. Ogledoval je njene čreveljčke. Bili so nizki čreveljčki, sivi, najmodernejše oblike in so tako pristajali finim nogavicam enake barve. V vsem taka harmonija!
Zavora je drsala po kolesih. Voz se je počast ustavljal, dokler ni obstal pred Ljudskim vrtom.
Vzravnala se je, se oprijela visečega jermena, odprla vrata in elastično skočila na tlak.
Gašparčič je obstal. Vse se je zgodilo tako urno. Niti ozrla se ni po njem. V trenutku ni vedel kaj početi. Obsedel je in zmedeno zrl za njo, namenjeno s hitrimi koraki k bližnji štirinadstropni hiši.
Hipoma je planil kakor pijan k vratom, jih zaloputnil za seboj in skočil v polnem diru z voza, da bi bil kmalu telebnil v bližnji kandelaber.
Tekel je blazno s klobukom v roki, brez dihanja, poln obupa. Prihrumel je do tlaka, do vež-nih vrat, do Lavre.
Stala je na jragu: visoka, stasita, pričakujoč.
»Lavra, Lavra!« je zaklical, razpenjajoč roke.
Ni se zganila. Pogledala je hladno, vprašujoče neznancu v oči. Razočaranje je bilo v njenem pogledu, češ, ona — Lavra?
»Lavra, Lavra!« je ponavljal obupno.

—
blika, ki zasiguira -obstoj m neoviran razvoj teh narodov.
V prejšnjih časih so polagali največjo viažnost ina jezikovno izenačenje; v istimi bi enak jezik tet posrednik kulture sčasoma, čeprav ne takoj, dovedal do popolne vzajemnosti interesov. Poizkusi jugoslovanskega kozanopolitizma so se pa ponesrečili, ser so imeli v sebi kal nadvlado in predpravie gotovih deloiv. Deloma so pa in ostajajo narodna, predvsem jezikovna sorodstva dejstva, na katerih temelji naš skupni interes in so važna (točka jugoslovanske edinosti, kfi lahko po-s radovedno pripomorejo k zbližan jiu skup. nih socialnih, kulturnih in gospodarskih interesov.
Zmagalo je načelo, da se idejo postavi višje od jezika; neobhodno potrebo jezikovne 'enakosti se je opustilo; po načelu enakosti in samoodločbe je združen troimenski narod drug poleg drugega v skupno dosego smotrov, povzdige in osamosvojitve, — narodne, kulturne, socialne in gospodarske — na demokraškam načelu enakih socialnih pravic ibirez nadvladama in brez asimilacij; edin vedno v gospodarskem napredku in še edinejši v obrambnem — narodnem delu na zunaj ter kulturni povzdigi.
Ce se postavlja danes učiiteGjstvo na ta temelj in sprejema poroštvo za propagiranje teh idej dane.s kot lastne ideje, stori s tem samo svojo dolžnost!
Evangelij Jugosloivamstva tata prodreti danes v vrstah vseh treh narodov s talko silo, da bodo umetno gojena iin pospeševana stremljenja nasprotnikov z utrditvijo narodnostnih in verskih razlik ter notranjih narodnostnih in verskih sporov na mah izgubila svojo moč in bo ideja Jugoslovanstva onemogočila zopeten njih nastop.
Zato vidimo najuspešnejše sredstvo v dosego tega smotra prvo stanovska združenja v svirho pvvzdige njih interesne skupine; potem druženja kulturnih skupin po ¡njih načelnih edinostih iin tate dalje na enakih ¡principih kakor smo 'to začrtali pri Slovanstvu sploh.
Zato vidimo nacionalizem učiteljstva udejstven najvišje tedaj, kadar deluje za osamosvojitev vseh treh jugoslovanskih plemen skupno in solidarno.
Pozitivni del jugoslovanskega programa učiteljstva vidimo v združitvi vsega jugoslovanskega učiteljstva brez razlike narodnih plemen ¡in brez razlike verskih naziranj v svrho povzdige, osamosvojitve in razvoja vseh panog jugoslovanskega šolstva in v svrho povzdige in osamosvojitve vsega jugoslovanskega učiteljstva v narodnem, socialno-politiš-kem, gospodarskem1, stanovskem in kulturnem oziru; ga socialno in politiškio vzgojiti ter dvigniti tako visoko da ne bo zastajalo za ¡učiteljstvom drugih narodov in ne za drugimi stanovi itroimienskega naroda.
SAMOIZOBRAZBA.
Prva naloga nam bodi, pridobiti si kolikor mogoče visoke, vsestranske in splošne maobrazbe.*)
* Tov.. J. P. piše v »Uč. Tov.« 19. apr. 1916 v članku »Med dvema dobama« o istem vprašanju sledeče:

Skoro je zaigralo malo ironije v njenih svetlih očeh.
»Oprostite, jaz nisem Lavra ...«
Streslo ga je po vsem životu. Zakril si je oči z obema rokama, kakor da bi bil vse to doživel v sanjah.
»Vi niste Lavra? Vi niste — Lavra?«
Popadel ga je čuden strah, kakor da bi ga objela blaznost, dohitela smrt. Zvrtelo se mu je v glavi. Tista mlada ženska v ažurni obleki, ki je stala še pred nekaj trenutki pred njegovimi očmi, sladka, očarujoča, polna miline, naj bi bila ta — mrzla, brez duše, brez usmiljenja? Ne in ne!
»To je Lavra? Roga se mojim čuvstvom! Izziva me in tira v blaznost! Kaj? Kdo? Te oči! Steklene, ki mi trgajo dušo! Ne, ne! Nikdar!« —
»Vi niste Lavra? — Vi niste Lavra?« je ječal. »Govorite, prosim!«
Končno se ie zganila in rekla:
»Oprostite... Oprostite, jaz nisem Lavra.., Motite se...!«
Okrenila se je in stopila v vežo. Kakor pribit je obstal Gašparčič in gledal, strmel — s klobukom v roki. Noge so se mu zapletale, ko je odhajal pobit, uničen ... Lavrin glas mu je zvenel v duši:
»Oprostite, jaz nisem Lavra... Nisem Lavra... Nisem Lavra ...!«
On pa je čutil, da je bila, da je bila, da ni več in da mkoli več ne bo njegova ...
»Naš najnujnejši stanovski problem je vprašanje samoizobrazbe, in sicer v onih panogah, ki odločajo v vsakdanjem delu: narodno gospodarstvo in socialna politika. K temu bi šlo še družboslovje in modroslovje. Mogočno sredstvo imamo za prve čase v okrajnih učiteljskih knjižnicah. V te mora čimprej zdrav duh preuredbe. Ne k kvan-titativnem, v kvalitativnem smislu. Saj ne bo treba mnogo knjig in revij, a take naj bodo, da obrodijo stoteren sad. Naša društva bodo morala skrbeti, da se ta akcija izvede; nič težkega ni. In v dobro roke naj pride zrnje, da lepo vzkali. Nič nasilja, zmožnost, zanimanje in veselje naj odločajo. Ce se to delo razširi še med nadarjene, podjetne mlado ljudi izven stanu, tem bolje!«
Da je prvi in 'najnujnejši stanovski problem saimoizobrazba, to dejstvo je uvideli že tedanji naraščaj. Zato je poudarjal sledeče stališče:
Žalostna je resnica, da učiteljstvo, ki bi radio vodilo in 'izobraževalo narod, v mnogih slučajih samo ni dovolj, ni vsestransko, vsai temeljno izobraženo. To dejstvo vodi do misui, ¡da je tu onemu maloupoštevamju učitatjistiva cmemu u t alnemu pritisku od talkozvanih slojev« iskati vzroka; tu je ¡iskati vzroka, da " se je naiivalo učiteljstvo »nezrelim politikom«.
Ni dovolj pedagoška in stanovska izobrazba; tudi mi 'dovolj, če mislimo o sa-imoizobrazibi, da je izven šole gojiti in se samioizoOraževati samo v vzgoji in pedagogiki, kakor me to, da zadošča pri nadalj-nu svobi ¡izobrazbi, da zasilaoiuuemo samo pedagoška, šolska in stanovska vprašanja; nujna podlaga naši samoizobrazbi mora biti v prvi vrsti, da se izooraziima v sociologinj, da zasledujemo tud politiko kot vedo, ¡rekli bi, da se pečamo ¡s socialno-poiiitiškiimii vprašanji v znanstvenem oziru ter j «m prlMopiimo znanje lilozotiue iin na-rodno-gospodarskih vprašanj. Iz teh naj se irazoere streimiljiamje vzgojnih in peaa-goškm naših smotrov in le na teh naj te-ineiiiiuo. če hočejo Piti smipitrani; ce se rešuje pedagoška vprašanja brez tem vprašanj, tedai sluzi pedagogika sama sebi in ne družbi, ki ji je namenjena in zaraai katere se jo goji.
Vzrok, da šola ne da učitelju zmanja v teh vprašanjih je v ztlu, da se zahteva prenizka predizobrazba za sprejem v učiteljišče ter se tam izgublja čas z drugimi osnovnimi predmeti, namesto da bi se ma teh že zidalo in priklopilo takoj v začetku še navedene predmete in gojilo pedagogiko kot predmet, podrejam omenjenim vprašanjem.
' Ln v svesti si tega, da je potreba v tem oziru krepkejšiih in ¡inteligentnejših u-čiteljev, spoznati mora učiteljsko dijaštvo že, da se. mu je v prvi vrsti samemu reformirati. Potreba je umakniti mised lahkomiselnosti resnemu in vztrajnemu delu; v resne, vztrajne in značajne ¡učitelje se je vzgojiti in «tvoriti si trden temelj, ki ga ne bo mogla omajati nobena sila.
Baletko premalo je, če se peča sarnD s šolskimi predmeti in vprašani!. Naloga, ki jo.tam vršiti ¡učit. že sama določa v katerih stvareh je učitelju potreba največ izobrazbe. Kakor je obširen delokrog učitelju, tako obširna ¡mora biti tudi njegova izobrazba. Predvsem naj da splošne izobrazbe, ki naj da podlago, da je učitelj poučen o svojem stališču kot človek in o splošnih dogodkih v kulturnem svetu.
To je stališče, s katerim' je že dan namen vsemu stremljenju: Uimsko in nravno izpopolnjevanje je smer, po kateri ¡se misli uspešno doseči vse stanovske smotre, in samoizobrazba je najuspešnejše sredstvo v dosego teh smotrov.
Kolikor bolj bo učiteljstvo izobraženo. toliko prej si pribori tudi boljše so-cialino stališče in stopnjo, ki ¡mu gre ma podlagi načela socialne pravičnosti in eksistenčnega prava, odgovarjajočega važnosti socialnega dela in socialni stopnji njegovi; v tem smislu bo izvojevan tudi oni že večni boj za zasiguranje zadostnega gmotnega stanja. V znanju in izobraženosti teži ¡moč, ki se ji bodo morali skloniti vsi tisti, ki ¡nastopajo proti učiteijstvu kot njega nasprotniki in obrekovaloi tega stanu.	. .
Toda, kakor smo prej zagovarjali, da si mora učitelj najprej pridobiti splošne izobrazbe v navedenih temeljnih vprašanjih, da bo verziran o vseh, tako zagovarjamo za pozneje stališče, da se potem specializira učiteljstvo tudi ma posamezne nepedagoške stroke, da bomo imeli na posameznih strokah in pri vprašanjih vede tudi v lastnih vrstah strokovnjake. Delitev dela je potrebna, da je vse delo uspešnejše .in ¡popolnejše, zato je potreba tuidi delitve izobrazbe, da se lahko delo vrši; in zato se naoira vsak učitelj odločit i, ko je v temeljnih pojmih verziran v omenjenih vprašanjih vede in je dosegel gotiovo točko splošne izobrazbe, ¡da se odloči po tam za kako posamezno znanstveno poide in stroko, v kateri se 'nadalje izobražuje in izpopolnjuje 'ter jo zasleduje in v katere smislu deluje v stanovsko korist in povz-
digo bodisi v stanovskem tisku ali v organizaciji. Današnja generacija učiteljstva je bila bolj univerzalno izobražena, zato ni mogla nastopati v posameznih slučajih iin v splošnem z isto sigurnostjo in temeljitostjo, kakor to že zahteva ¡sedanji čas m položaj od učiteljstva.
Problem samoizobrazbe ostane v programu učiteljstva vekomaj! Neobhodno se je potreba nadalje izobraževati im iskati kredstva v dosego tega smotra. Stojimo ma stališču, da je pritegovati k našemu ¡delu ¡tudi lajlike — meučitelje, ki so verz ir a ni in strokovnjaki v posameznih znanstvenih — nepedagoških strokah in vprašanjih, da nam v teh pripomorejo k mašim smotrom; maš tisk naj se preosmuje v revije, ki bodo v obiffi meri poleg stanovskih jn pedagoških vprašanj zasledovale in razmotri-vate 'tudi nepedagoška in mestianovska, poljudno strogo znanstvena vprašanja gori navedenih strok;*) strokovne organizacije naj popolnoma opuste razimotri-vanje pedagoških vprašani, ker stojimo na stališču, ¡da madaljna ¡pedagoška izobrazba stvar vsakega posameznika, sredstva so mu ¡stanovski pedagoški ¡tisk, Slovenska Šolska Matica, šolske in okrajne konference in knjižnice, pač pa naj se organizacijski sestanki uporabijo ¡izključno v razmotrivanje stanovskih in znanstvenih vprašanj v zgoraj navedenem smislu in mai poglabljajo im razširjajo učiteljevo splošno, znanstveno-nepedagoško in nešolsko ¡izobrazbo; prirejajo maj se počitniški tečaji, v katerih se bo predavalo o splošnih nepedagoških im nešolskih znanstvenih vprašanjih navedenih strok ter podajalo splošno izobrazbo; okrajne učit. knjižnice naj se izpopolnijo z nepedagoškimi in mešotlskirni najvažnejšimi znanstvenimi deli omenjenih strok po skupnem zasnovanem načrtu; ko se ma podlagi teh sredstev doseže primerno zanimanje, je prirejati tečaje globlje v kakem vprašanju ali stroki, obsežmeje obdelano, specializirano.	(Dalje pnih.)
»Učiteljski Tovariš« kot dnevnik.
Uredn.
Zimski viharji
so se umaknili
majniku!
V zapuščenih strelskih jarkih in na bojnih poljanah vzhoda klijejo trave, cvetlice in bogato snopje.
Pot do velike žetve končne zmage in splošnega miru
kaže
8. vojno posojilo.
i
Zopet so naprtili izstradanemu učiteijstvu težak ¡posel. Kedar me morejo razne oblasti dobiti za truda polno delo pa majhno nagrado nižjih uradnikov in drugih ljudi, ¡pa zapro šolo, vprežejo učitelja im ga požano čez hrib in dol, od sela do sela, da mapiše, koiliko bo kmet pridelal žita. krompirja, fižola in boba. Ako bd bilo za to 'delo določeno primerno plačilo, bi učitelj ne prišel na vrsto!
Te dni ga je torej vzela v najem deželna statistična komisija. Opozoriti moramo tovariše, deželno vlado, posebno pa deželmi šolski svet na tako zapostavljanje učiteljstva in bagateliziranje šote! 2e nekateri dekreti o imenovanju za setvene komisarje so brez naslova spisani na os-minki papirja. Zanikarnim organom metm-škutarskih okrajnih glavarstev se ni videlo vredno, da hi napisali dekret v dostojni obliki. Mnenja smo, da se je zgodilo to namenoma; saj bodo komisarji večinoma sami učitelji, iin za ite je vse dobro. Večina učiteljstva je šla ma limanice tej naduti gospodi iin se poprijela dela. Pa varali so jih tudi glede nagrade! Vsak komisar dobi 'Od pole po 1 K. Neki (tovariš je delal na dan neprenehoma 13 ur, izpolnil 13 pol in zaslužil 13 K. Za kaj maj porabi ta denar? Ali nai ima. te vinarje za stanovanje, za hrano ali za svoj trud? Dodajati mora iz srvo/iega žepa, če ni prazen, ker porabi gotovo ma dan ¡po 15 do 20 K. Za ¡države^ ki trosi denar za vse potrebne in nepotrebne stvari, plaču/i, ubogi učitelj, še primanjkljaj, ki ga imaš, ko opravljaš zanjo neprijeten posel. Pa pride še lepše! Poleg učitelja komisarja, ki dela in se trudi ves ¡dan, sedi, dremlje in zeva od dolgega časa zapriseženi zastopnik občine, ki dobi na dan za svoje brezdelje po 10 K. Ni čuda, da je nekaj učiteljev poslane dekrete vrglo v koš in se zahvalilo za tak posel. Nek ¡tovariš je osebno vrnil okraj-
nemu glavarstvu pole. Poslujoči uradnik ga je prosil, da maj ne pove tega diriugiuu, da tudi ne vrnejo pol. Na nekem okrajnem glavarstvu je pa ¡preti dotični uradnik z disciplinarnim postopanjem napram onim, ki bi se branili prevzeti to delo. Kaj smo jres že tako daleč? Ali ni prva in edima učiteljeva naloga vzgoja in oouk izročene 'miu mladine? Ali se res srne že vsak najslabši uradnik obregniti ob ljudskega učitelja? Učiteljstvo rado dela za občno korist, rado da cesarju, kar je cesarjevega, toda vlada naj tudi stori to, kar je njena dolžnost.
Neodpustljivo je omalovaževanje učiteljskega poklica in šolskega pouka, ki se kaže v tem, da pokličejo učitelja iz ¡razreda zadnji ¡mesec šolskega leta neposredno pred vzprejemnim ¡izpitom za srednje šote. Učitelj — setveni komisar — maj zapusti svoje učence v najvažnejšem času šolskega leta v veliko škodo otrokom in staršem. Kaj poreče k temu najvišja šolska oblast v deželi, k)i ji mora biti prva in poglavitna skrb napredek šolstva? Kdo ima ukazovati šolstvu, okrajno glavarstvo ali deželni šolski svet? Govore maj tudi starši im zahtevajo z vso resnostjo in strogostjo, naj se mjih otrokom ne krati po nepotrebnem pouka ob koncu šolsk. letal
Videant oonisuiles!
je mm
(Dalje.)
I čiteijstvo v vojni službi.
še zvene marsikomu izmed nas lepi in ub rani akordi z našega prelepega jubilejnega koncerta. Ali smo bih tedaj po besedilu nekaterih teh pesmi res nekaki preroki-? . . . Cujmo še enkrat odlomke teh prerokovalk-
Naš starosta Janko Zirovnik poje z narodom:
»Ko se drevje ozelenjuje, mladim fantom napov'duje, da je prišel tisti čas, ko jih kliče vojskni glas.«
Z žalostnim narodnim tonom zatrjuje skladatelj Oskar Dev:
»Pomlad že prišla bo,
k' tebe na svet' ne bo,
k' te bodo djali v to hladno zemljo.*
In naš plodoviti skladatelj tovariš Emil Adamič ki je sedaj že tri leta v ruskem ujetništvu, je stopil takrat z Dragotinom Kettejem tudi med pro-:oke v moderni skladbi »Moravska narodna«:
»Huda, huda vojska bo. Kdo bo, kdo bo šel na njo? Ktera ima ljubega, ljubega, prijaznega, bode reva jokala...«
In zopet:
»Ko iz vojske prišel bom, ženko vzamem te na dom, ako da nebeški Bog!«
Vsi pa zlasti sedaj nestrpno povprašujemo v mogočnem unisonu te pesmi vedno in vedno glasneje:
»Ah, moj Bog, nebeški Bog!
Kdaj bo konec teh nadlog?«...
Ko je bila zaukazana mobilizacija, je šlo takoj mnogo naših vrlih tovarišev v vojno službo. Zapustili so kar črez noč svoj ljubljeni dom, starše, ženo in otroke. Kmalu za temi so odšli novi tovariši že pri prvih, mnogi zopet pri naslednjih vojaških prebiranjih k vojnim zastavam. Mnog izmed teh je dal za svojo ljubljeno domovino cvet svojeg^ življenja — svojo srčno kri. Drugi zopet se bore še danes na raznih bojnih poljanah navdušeno in nevstrašeno. Noben stan ni dal odstotno toliko mož pod orožje kakor naš učiteljski stani V teh učiteljskih bojnih vrstah si videl marsikaj nepojmljivega. Tu mlad neizkušen tovariš v cvetju življenja v svetli častniški uniformi, tam zopet star in častitljiv učitelj pod pezo let v navadni prostaški obleki. Da naj so te uniforme že kakršnekoli, eno je gotovo: priljubljeni so pri svojih stotnijah prav vsi po vrsti, zakaj učitelji poznajo najbolj narodovo dušo. Splošno se hvali tako učitelj - častnik kot hraber in navdušujoč bojevnik, kakor tudi učitelj - računski podčastnik kot zanesljiv, spreten in vesten vodnik računov.
Vsem našim umrlim tovarišem, ki so padli za dom in za cesarja veljaj po Simonu Gregorčiču naš žalni poslednji pozdrav:
»O naj jim pokoj bo, naj jih ljubeče
obseva žar neskončne božje sreče!«...
Delo učiteljstva v zaledju.
Četudi je morala Zaveza mnogokrat prekiniti smotreno delovanje v izvrševanju svoje prave naloge — svojega programa, pa ji je odkazal patrioti-ški čut slovenskega učiteljstva drugo delovanje, sprva le v pomožnih komisijah in pri delu in «Rdeči križ«. Zaveza je stopila v službo domovi, ne! Dne 14 .avgusta 1. 1914 je razposlala vsem svojim društvom sr>omenico, v kateri jih poziv-lje, naj pritegnejo vse svoje članstvo dobrim delom usmiljenja in nagli pomoči. Slovensko učiteljstvo se je na ta apel takoj podalo na domoljubno delo. V Ljubljani se je osnoval permanentni učiteljski pomožni odbor, ki se je dal »Rdečemu križu« popolnoma na razpolago. Temu na korist
je bil izročen dar učiteljskih organizacij v znesku 1000 kron. Ce bi imeli več, bi darovali še več. Organizacija slovenskega učiteljstva je podarila za ranjene vojake in vojakom, odhajajočim na bojno polje 1620 knjig razne vsebine iz svojih zalog:
Izkaz o delu slovenskega učiteljstva v dob' vojne za »Rdeči križ«, za druge vojnopomožne svrhe in za vojna posojila, ki so bila nabrana deloma samo med nami, deloma po naših prizadevanjih, so priče naše neprimerne požrtvovalnosti. Doslej je nabranih na ta način že okroglo 30 milijonov kron.
Tako vrši slovensko učiteljstvo ves čas tega groznega borenja prav vestno svojo patriotiško dolžnost. Delo je ogromno za naše razmere. To učiteljstvo je delovalo v raznih komisijah, spisalo nebroj prošnji in dajalo ljudstvu neštete nasvete. Pri tem pa ni pozabilo ne na vzgojo in ne na pouk izročene mu mladine.
Nič manjša ni bila patriotska požrtvovalnost šolske mladine pod veščim vodstvom učiteljstva. Šolska mladina je zabijala v »Brambni ščit«; nabirala kovine, volno, kavčuk, svinec, cink, staniol, baker, mesing, škartni papir, izdelke iz zlata In srebra; prispevala za tedenske dvovinarske zbirke; vojakom na bojno polje je pošiljala božične darove; nabirala čajno listje 'in koprive; sodelovala pri »Dnevih darovanja« in pri pomožni akeiji za »Rdeči križ«; razprodajala patriotske znake v vojne namene in bila soudeležena pri vseh dosedanjih sedmih vojnih posojilih. Kaj vse vzmore rav-no učiteljstvo in po njem šolska mladina, ni znala ne dežela, ne država — iu bodimo odkriti, niti sami nismo doslej tega vedeli! To so naravne posledice dobre organizacije.
Vse to je bilo vzrok, da so nas začeli upoštevati tudi v najvišjih kompetentnih krogih. Najlepše priznanje našemu patriotičnemu delu sta dala pač c. kr. minister za deželno brambo Oeorgi In c. in kr. vojni minister Krobatin. Ta pohvala sc glasi: »Zahvala domovine k velikanskemu uspehu patriotiškega delovanja za vojno učiteljstvu, ki s tako sijajnim vzgajanjem goji v šolski mladini pravi patriotizem. Klanjamo se pred orjaškim d®-lom našega učiteljstva in mu zagotavljamo, da mu hvaležnost nas vseh dvigne neminljiv spomenik v dvorih slave te vojne!«
Kaj stori avstrijsko jugoslovansko učiteljstvo po vojni?
Učiteljstvo, ki se druži v Zavezi, pa uravna rava vse svoje delovanje na narodnem, naprednem in demokratskem temelju, nujno želi, da se že vendar enkrat nakaže temu nad vse delavnemu učiteljstvu tudi pošteno plačilo. Ivan Cankar pravi: »Zastonjkarstvo je eno izmed znamenj nekulture; zato je čas, da mu napravimo konec enkrat za vselej.« Noben stan še ni delal toliko zastonj kakor ravno učiteljstvo. Počasi prihaja do tega prepričanja tudi država. Sprva je nakazala deželam državne preodkaze iz malega finančnega načrta, pozneje je prispevala k vojnim draginjskim dokladam, nazadnje je določila enkratne nabavne prispevke. Vedno bolj se bliža sama našim zahtevam, saj se je ravno zadnje čase pogosto govorilo in pisalo, da .hoče podržaviti ljudsko šolstvo. Naj ima država še moč, da tudi izvede naše zahteve, ki merijo na to, da se nam dajo plače dr-žavnih uradnikov od XI. do VIII. činovnega razreda, in sicer po kategoriji C, kar nam gre po naših študijah.
Delo nas ni nikoli plašilo! Marljivo in skrbno se torej pripravljajmo na oni čas, ki nas čaka po vojni, da se čimprej zacelijo skeleče rane, ki jih vidimo v šoli, v slovenskem narodu in v državi. Dovolj je prelite krvi, dovolj je že solza!
V letu najhujše vojne, kar jih je kedaj videl svet, sklepam tajniško poročilo po besedah našo. ga miroljubnega vladarja;
»Najlepši dan za nas bo pač tisti, v katerem se trajno sklene tolikanj zaželieni mir!«
Konca svetovne vojne
ne povzročijo še tako dobro mišljene besede, ampak le
trdna odločnost
ki jo najbolj izvršujejo doma ostali z marljivim pospeševanjem
8. vojnega posojila.
Bz naše organizacije.
Skupne zadeve.
Iz Zaveze avstr. Jugoslovanskega učiteljstva. Vsem v Zaivezi avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva včlanjenim o-krajnim učiteljskim društvom, ki z ostro besedo zahtevajo, da naj vodstvo Zaveze skrbi za 'redno izhajanje »Popotnika«, javimo, da se je tehniško vodstvo Učiteljske tiskarne zavezalo in nam dalo zagotovilo, da natisne 1.—3. skupno letošnjo številko »Popotnika« -v obsegu najmanj 5 tiskovnih pol — 80 strani — zadnji čas do 15. julija t. J. Druge številke izidejo potem redno v mesecu avgustu, oktobru iin decembru. Toliko v vednost vsem društvom na tozadevne dopise.
Vodstvo Zaveze.
Delegate so prijavila nastopna društva; II. Slovensko učiteljsko društvo za Istro: 3. Josip Valentič, nadučitelj, Sv. Anton pri Dekanih, društveni predsednik;
4.	Fran Venturini, nadučitelj, Boršt; namestnik? III. Celjsko učiteljsko društvo:
5.	Fran Brinar, nadučitelj, Gotovlje, društveni predsednik. 6. Ludvik Cennej, nadučitelj, Griže; 7, Erna Lilekova, učiteljica, Gotovlje. Namestnika: Rudolf Wudler, nadučitelj, Liboje; Franc Pristovšek, učitelj, Žalec.
Istra.
»Slov. učiteljsko društvo za Istro« je
imelo v četrtek, dne 23. maja t. 1. v šolskem poslopju v Borštu, svoj 35. letni redni občni zbor, /ki' se ga je udeležilo' 31 učiteljev iin učiteljic, kar se mora smatrati jako poivotljna udeležbo, ako se upoštevajo razmere v katerih živimo. Predsednik tov. Venturini otvori zborovanje in pozdravlja prisrčno v svojem nagovoru do-šde .člane in ijov. Zorzenana, ki zastopa i-t al ¡jamsko istrsko učiteljstvo; spominja se nato padlih in umrlih tovarišev ter čestita tovarišem, ki so bili odlikovani. V nadalj-narn svojem izvajanju nam podaja tudi vzroke, zakaj se ni tekom vojne sklical niti en občni zbor. — Nato pozdravi tov. Fr. Zorzenom skupščino v imenu italijanskih tovarišev ter povdarja tesno združitev vsega učiteljstva v. deželi v svrho, da se dosežejo skupini cM ji. — Nato prečitata tajnik tov. Leopardis in. blagajnik tov. Jereb svoji letni poročili, kar vzame skupščina na znanje. — Toiv. predsednik poda nato obširno poročilo o gmotnem vprašanju ter omenja vsa 'različna zborovanja, ki so se vršila skupno z našimi stan. tovariši hrvatske, in italijanske narodnosti in resolucije, ki so se tozadevno sprejele. Tov. Zorzenon priporoča vztrajnost v boju za kruh ter vzajemno delovanje v tem smislu. Sprejme se nato soglasno sledeči predlag tov. Valentiča: »Slov. učiteljsko društvo za Istro« zbrano dne 23. maja 1918 na svojem rednem občnem zboru v Borštu, zahteva od vlade, naj ista nakaže istrskemu učiteljstvu takoj draginjske doklade v zahtevani višini, da si zamore u-čiteljstvo preskuibeti portreta, živil in drur gih potrebščin po sedanjih oderuških cenah, iki sedaj splošno, vladajo, ali pa naj mu ista preskrbi dotične potrebščine in živila v zadostni množini po normalnih cenah. V ostalem pa se je sklenilo pridružiti se akciji, ki jo bovpodvzeio prih. nedeljo dne 26. maja v Trstu celokupno, po svojih zastopnikih zbrano uči Valj stvo vsega Primorskega brez razlike narodnosti ali politiških struj. — V novi društveni odbor so bili izvoljeni z vzklikom: za predsednika tov. Jo§. Valentič, odborniki pa tov. Ant. Urbančič, Jos. Bertok ml. Fr. Orel in tovarišica Angela Čendemova. Za delegata v »Zavezino« zborovanje se soglasno izvoli tov. Fr. Venturini. — Ko smo med slučajnostmi rešili še nekatera vprašanja, tako z oziram na izjavo, ki jo je podala v »Zavezi« opozicija, glede strokovnega tajništva pri »Zavezi« i. dr., sklene predsednik zborovanje ob pol 2. tiri popoldne. —
Kranjsko.
Učiteljsko društvo za Kranjski šolski okraj ni zborovalo dne 13. 'junija, ker so bili mnogi učitelji zadržani ta dan kot poizvedovalni komisarji za letošnje poljske sadeže, ampak zboruje z istim dnevnim redom dne 4. julija t. 1 v Kranju ob treh popoldne v Ijudskošalskem poslopju.
Štajersko.
Šinarsko-rGCaško učit. društvo zba-ruje v nedeljo, dne 7. julija 1.1. ob pol 10. uri dopoldne na Ponikvi po sledečem vzporedu: 1. Zapisnik. 2. Dopisi. 3. Cell-bah učiteljice«, predava tovarišica Vi-senjak, 4. »Valjar«, učna slika, predava tovariš Stritar, 5. Slučajnosti. — K nino-gabroijni udeležbi vabi za >odbcr. Toima Kurbus, t. č. predsednik.
Učiteljsko društvo za celjski okraj. Dogovorno s predsednikom »Lehrerbunda« se je sklicalo dne 29. unajnika t. 1. v celjsko okoliško šolo učiteljstvo celjskega in Vranskega okraja k sestanku, na kate-rent je urednik tov. Otter govoril o 8. voj. posoiL. -ter o perečih stanovskih zadevah. Glede vojno draginjskih doklad so se so. glasno storili važni ukrepi.
S tem sestankom se je spojilo zbaro-rovanje našega učiteljskega društva. V-deležba 43 članov, med ¡njimi tov. Stanka Schreineirjeva kot nova članica; gostje: Siterjeva (Liboje), Strelova (Vojneik), Pire-skerjeva (Petrovče); 6 tovarišev in to-varišic iz Vranskega okraja in tov. Knaf-lič iz kozjanskega okraja. H. Hreščak-Pa-hor-Fleretovi »Izijavti« je govorili tov. Čer-nej. Čeravno je prvi govornik govoril 2 uri., so poslušalci sledili trdi tem izvajanjem z velikim zanimanjem. Očrta! je u-čiteljsko Mišljenje iin delovanje v posame-
znih fazah, kakor se je pojavljalo od leta j 1869 naprej. V enem oziru se lahko liime- j nuje njegov govor, ki je naredil globok j vtiisk, nekaka »generalna izpoved«. Tov. Flere se strinja s čarnejevimi Izvajanji, tvnatlič nasvetuje, naj se odobri samo drugi del »Izjave«. Tov. Flere odgovarja, da bi se na ta način ravnalo nalik bolniku, ki sprejme zdravila, ne priznava pa bolezni. (Primera šepa na vseh štirih. Priponi. urad.) Da se pojmi še bollj razbistre, se bo o izdavi razgovarjado še v prihodnjem zborovanju, ki bi naj bilo še pred sklepom leta.
Izvolili so se delegati. Za »Zavezo«; L. Čer Jej in F. Lilek, namestnika: R. Wu-dler in Fr. Pristovšek. Za »Zvezo«: M. Zgajnar, A. Petriček, A. Sivka in Lj. Schreiner. namestnika: F. Pečar. H. Zu-panek.
Glede rednega izhajanja »Popotnika« se je sklenilo /izjavo na vodstvo »Zaveze«.
Uredništvo »Učit. Tov.« se sklene prositi, da naj daje društvenim poročilom, ki naj bodo kratka in jedrnata, prednost, ne pa jih odlagati radi pomanjkanja prostora, drugim člankom na ljubo. Zbrani smo bili od desetih do ool dveh. Tolika vztrajnosti poprej nismo bili vajeni. Brinar.
Kozjansko učiteljsko društvo. Zborovali smio dne 23. vel. travna v Podsredi. Prisrčno je pozdravil tovariš predsednik goste in člane, »dobrodošel v našo sredino« je zaklical novemu tovarišu našega okraja 'in članu našega učitelj, društva, Robertu Ivanušli vKozjem. Pavoljen in obilen obisk je pokazal zavedne člane. Oklenimio se čvrsto sivoje organizacije, ker njaj se imamo zahvaliti v gmotnem, kakor tudi v drugem 'oziru — tako je govoril predsednik itar vabil in vzpodbujal v bodoče še k obilnejši udeležbi. Po pozdravu se prečita in odobri zapisnik zadnjega zborovanja. Nato slede dopisi:
1.	Sprejme se soglasno predlog glede ustanovitve strokovnega tajništva Zaveze z dastavkam, da sme 'izvoljeni delegat glasovati pri Zavezini delegaciji, tudi proti, toda le tedaj, če bi se pozneje, računajoč od današnjega dne, paiavili dasdej neznani jako tehtni protiiazlogi, ki bi nujno zahtevali odklonitev ustanovitve tega tajništva.
2.	Pni razgovoru o izjavi opozicije so bili soglasno sprejeti predlogi 1—7.
3.	Okrožnica Zaveze glede .delegacij-skega zborovanja, glede članarine in učitelj. podpornega sklada za vojne vdove in sirote. Kot delegalje za Zavezino delega-cijsko zborovanje, ki se vrši meseca kimavca v Ljubljani, se izvolita tov. predsednik Miloš Grmovšek in tov. Ante Potočnik, tov. Milka Bračičeva pa kot namestnica.
4.	Dopis štaj. Lehrerbunda glede 8. voj. posojila. Apeluje se na učiteljstvo, naj deluje za 8. vaj. posojilo; v to svrho se določijo isti agitatorji za posamezne kraje, kakor za 7. voj. posojilo.
Nato je sledilo predavanje tovariša Krajnika o temi: »Pravnost in brezpravnost«. Tovariš predavatelj je podprl svoje trditve z 'mnogimi zgledi iz vsakdanjega življenja dn tako napravil svoje predavanje prav zanimivo in živahno^. Tov. Milka Bračičeva poroča o delegacijskem zborovanju Zveze.
Z ozirom na pomanjkanje časa ne zboruje naše učitelj, društvo ¡to šolsko leto nič več, ker večina tovarišev je glavarstvo potegnilo k popisovanju po8(j. pridelkov. Tovariš predsednik določi sam kraj m čas prih. zborovanja v bodočem šolskem letu ter zaključi nato današnje zborovanje.
Cilka Vrečkova, zapuisnikarica.
Goriške ¥@ifi.
—Hg— Iz Tolminskega okraja. Neznan tovariš ali Ikoleginja 'iz Tolminskega se je v »Učit. Tov.« obregnil oib našega tovariša Josipa Rakovščka ter zabavljal, da kat zastopnik učiteljstva ničesar ne stori v našo korist, ker mu je bolj za županski stolček iin vodstvo apravlizaeije, nego za korist učiteljstva. Da se tovarišu Rakovščku godi velika krivica, da ne zasluži tega ¡očitanja, je priča podpisanec. S tovarišem Ralkavščkom sva dopisovala raznim meradajnim deželnim in državnim poslancem glede draginjske doklade, še predan ¡so biili v državnem zboru dovoljeni državni preodkaizd Jjudskošoiskemu učiteljstvu. Tovariš Rakovšček je tudi interpeiliiral dežel, glavarja .in menda tiudi druge meradajne gospode. Da nam ¡do danes še ni ¡nakazano že zdavrno dovoljena državna draiginjska doklada, ni kriva ne-brižnost tovariša Raikavščka, niti okraj, šal. sveta, pač pa je temu kriva vlada in brezbrižnost deželnega ¡odbora. Tovarišu Rakovščku se imamo zahvaliti, da je tod-miinsko učiteljstvo dobilo leta 1916 lepo množino živil, ki jih je bila deležna gotovo tudi dotiona učitelj, oseba, ki zdaj zabavlja in po krivici obdolžuje tovariša
Rakovščka. — Frančišek Kašoa, nadučitelj v Tolminu.
—g— t Franc Orešec, učitelj v p. na c. kr. pripravnici za srednje šale v Gorici, je te dni uimai v Mariboru. Pokojni Orešec je bdil rodom štajerski Slovenec. Svqj čas ie sdužiid kot suipdent na goriški gimnaziji, kier je poučeval slovenščino. Par det je tudi tajnikoval pri »Matici slovenski« v Ljubljani. Blid je tih in skromen človek, dobra duša, ki je iskreno ljubila svoj narod. Kot učitelj slovenščine je bil posebno vnet za staro slovenščino in rekel bi, ¡da je sikoro preveč vsiljeval nje oblike. Bil je 'vnet učitelj in posebno v popravljanju slovenskih nalog pravi umikam: pri podčrtavanju pogreškov je ob robu zvezka vselej tudi navedel stran in paragraf Janežičeve slovnice, nanašajoč se na dotične pogreške. Le pomislite, kake izredne marljivosti je bilo k temu treba! Mir in pakoj njegavti plemeniti duši, a čast njegovemu spominu!
Iteroške vesti.
—k— Boj koroškega učiteljstva za izboljšanje eksistence. • — Čeravno je gmotni položaj koroških učiteljev mnogo boljši kakor kranjskih, vendar je koroško učiteljstvo pred kratkem nastopilo v Celovcu z največjo energijo prati deželnim poslancem. Znano je, da je koroški deželni zbor najbolj liberalen v naši državi, ker šteje le t r i klerikalne poslance iin sicer 2 slovenska in 1 nemškega. Velike zasluge za liberalno večino iima pa na Koroškem ravno učiteljstvo, ker ob volitvah nima koroška duhovščina skoraj nikakega «plava na vodidce. Ako bi bile sedaj volitve pred durmi — preprjčani smo — da bd bili poslanci takoi pripravljeni ugoditi ¡učiteljskim zahtevam. Tako pa stvar za nje ni tako nujna. Radovedni smo, kako se bo stvar sedaj razvila. Mogoče, da se kranjski učitelji kaj naučimo od svojih koroških tovarišev.
k—k Kaj smr;io vse govoriti nemški učitelji? Učiteljsko društvo za šentvktsKi okraji je zborovala dne 17. maja t. 1. v St. Vidu na Koroškem. Sklenili so resolucijo, v kateri zahtevajo, da naj se jih uvrsti v iste plačilne razrede, kakor so državni uradniki štirjih nižjih činovnih razredov. Prav tako. To je stara zahteva vsega avstrijskega učiteljstva. Potem so nadaljevali: »Z začudenjem smo izvedeli, da hoče vodstvo koroškega »Lehrerbunda« podpisovanje 8. vojnega posojila pospeševati z velikim shodom v Celovcu. Mi smo iiutonja, da nismo dolžni tej državi, ki nas pusti poginjati v nezadoižni bedi, prina-, šati še nadaljnih žrtev«. Kaj bi se zgodilo, če bii tako govorilo in sklepalo take resolucije slovensko učiteljstvo na svojih zborovanjih? Vlada bi nam namah razpustila vsa društva, plemič Kaltenegger pa bi pozaprl vse slovenske učitelje.
Kranjske vesli.
- Iz c. kr. mestnega šolskega sveia. O zadnji redni seji c. kr. mestnega šolskega sveta, ki se je vršila v torek, • ¡dne 28. maja 1918, smo prejeli sledeče poročilo. Predsednik ¡proglasi sklepčnost iti otvori sejo. Poročilo o bistvenih kuren-cijah in o načinu njih rešitve dz predsedstva vzame se na znanje. Odobri se zadnja seja z dne 26. aprila 1918. — Pripo-znata se učiteljema Francu Schiffrerju šesta in Francu Petriču tretja petletnica. Za razpisano službeno mesto stalne nad-učiteijice in voditeljice mestne slovenske dekliške osemrazreidnice se predloži ter-no-predlog. Poročilo o voiino-pomožni akciji preskrbe brezplačne oibutvi revni šolski mladini v šolskem letu 1917/18 vzaem se na znanje. Sklene se upravni ¡odbor dnevnih zavetišč za revno šolsko mladino naprositi, da to 'akcijo prevzame tudi šolsko leto 1918/19 in ,izreči zahvalo deželnemu odboru kranjskemu lin dež. glavarju dir. I. Sušteršiču ter mestni občini ljubljanski im g. županu dr. 1. Tavčarju za ¡izdatno podporo pri nakupu zgoraj omenjene obutvi. Deželni odbor ie naprositi, da nakloni stanarinsike doklade ostalemu mestnemu ¡učiteljstvu, ki je doslej še ni bilo deležno. Potem, ko se pojasni in reši še dvoje internih vprašanj pedagoške in administrativne vsebine, zakliuči predsednik, ker se nihče več ne oglasi za besedo, sejo.
—r— Iz ljudskošolske službe. Za su-plantke so nameščene: Ana Lazarjeva v Kropi, Alojzija Severjeva v Hiinjah, Angela Doležalova v Železnikih in Kristina Pinteršičeva v Vodicah; suplentka v Horjulu Julija Baranova je imenovana za začasno učiteljico v Kostanjevici.
Štajerske vesli.
—š— Iz Slovenjebistrlškega učiteljskega društva. Učiteljstvo ljudske šole v
■
Crešnjevcu je plačalo za učiitdiski vojni pomožni sklad 23 K 80 vin.
—š— Slovanska meščanska šola v Žalcu. Mariborska »Straža« poroča: Pred nekaterimi dnevi sta bila poslanec dr. Verstovšek in župan Roblek — dr. Kuko-vec je bil zadržan — pri dež. šolskem svetu zaradi otvoritve meščanske šole v Žalcu s 15. septembrom letošnjega leta. Občima žalska je vse uredila, da je otvoritev omogočena; itiudi glede učnih moči je vse preskrbljeno. Prepričani smo, da bo šola lizvrstno uspevala, Žalec se bo pripravil, da bo nudil došlim dijakom prileten in varen dom.
Odločitev, mir
zavisita od naše
gospodarske pripravljenosti
8 Krepite jo s podpisovanjem
Q vojnega posojila
Tržaške vesti.
—t— Iz Trsta smo dobili nastopno pojasnilo: Z oziroim na poročilo o zborovanju Zavezine delegacije v 12. št. »Učit. Tov.« z dne 31. maja t. 1. na 3. sirarni (podržavljanje učiteljstva šol družbe sv. Cirila in Metoda v Trstu) si dovolim popraviti tam objavljeno sledeče: 1. Ne podr-žavi se vsako leto nekaj učiteiljev te šole., amipak zgodilo se je (to doslej v letih: 1908, 1910, 1911, 1912 in 1913, skupno do-sedaj 20 učnih moči. Od leta 1914 dalje niso nikogar več podržavili na (teh šolah. 2. Ti učitelji dobivajo plačo po določbah za c, kr. učitelje, ne pa za c. kr. u r a d-n ik e, kar treba ločiti; c. kr. uradniki imajo na pr. triletne starostne doklade, c. kr. učitelji pa pe tletne. Tudi ne dobiva sedaj še nihče izmed prizadetih plače po VIII. č. r., ampak največ še le po IX; ni pa nikjer določeno, da so prejemki teh c. kr. učiteljev zvišljivi le da..VIII. č. r., ker c. kr. ravnatelj K. Stolz v Trstu je pred
upokojitvijo dosegel VII. č. r. Za c. kr.
učiteljstvo na družbinih šolah za sedaj to niima slicer pomena, ker voditelji in voditeljice teh šol v svoji lastnosti kot voditelji niso v državni službi, temveč le kot c. kr. uiiteljii, oziroma učit eil-j! c e, a princip pomniti je vendar vredno. 3. Plače teh c. kr. učnih oseb se ne ravnajo po kategoriji D (ta pragmaitika za državno učiiteiljstvo sploh ne Dozna) ampak se najbrž določi za to učiteljstvo kategorija B; sicer pa io od kategorij za-visno le napredovanje po čin. razredih, dočiim določajo drugi zakonii višino plače. J. Vrščaj.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene.
Last in založba „Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. Št. 248.
Razpis natečaja.
Mesto nadučitelja in učitelja.
Kozje (šolski okraj Kozje).
Trirazredna mešana ljudska šola, slovenski učni jezik, 2. plačilni razred, katoliški verouk.
Prošnje do 30. junija 1918 na krajni šolski svet Kozje.
Okrajni šolski svet Kozje,
dne 27. maja 1918.
Učiteljica
dobi dobro privatno službo pri narodni družini v bližini Ljubljane. Poučevati bi ji bilo deklico za 1. meščanskošolski, njeno sestrico za 5. in njenega bratca za 3. Ijud-skošolski razred. Popolna oskrba v hiši, plača po dogovoru.
Učiteljica z meščanskošolskim izpitom, oziroma učiteljica, zmožna poučevati v glasovirju, ima prednost.
Ponudbe je poslati na naslov:
Matija Doiničar, kolodvorski restavrater
v Št. Petru na Krasu.
Naš denarni zavod.
Geslo: Kar plodonosno naložim, v pomoč le sebi podarim.
Hranilnica in posojilnica „Učiteljskega konvikta" v Ljubljani
registrovana zadruga z omejenim jamstvom.
Promet do 31. maja 1918 K 70.997-58.
Uradne ure: Vsak četrtek in vsako soboto od '/»>. do ','26. ure popoldne.
Razpis -učiteljskih služb.
Na trirazredni mešani ljudski šoli v Kozjem, slovenski učni jezik, II. plačilni razred, rim. kat. veroizpovedanje, je razpisano nadučiteljsko in učiteljsko mesto. Pravilno opremljene prošnje je vlagati do 30. junija 1918 na krajni šolski svet v Kozjem.
Okrajni šolski svet v Kozjem,
dne 27. maja 1918.
i1
Knjigoveznica
Anton Janežič
Ljubljana
Florijanska ulica 14
se priporoča si. šolskim vodstvom in gg. učiteljem za izvrševanje vseh v knjigo-veško stroko spadajočih del.
m
Naročajte in širite list!
Naiveiia slovenska hranilnica!
Ljubljana, Prešernova ulica št. 3.
je imela vlog koncem leta 1917.....K 66,800.000 —
hipotečnih in občinskih posojil .....„ 27,000.000 —
rezervnega zaklada.......... 2,000.000*—
Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje najvišje po
0
0
večje in nestalne vloge pa po dogovoru. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kr. deželne vlade.
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5°/0, izven Kranjske pa proti 5'/4°/o obrestim in proti najmanj 1°« oziroma V0/<> odplačevanju na dolg. V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno
Kreditno društvo.
rova
na
sojilo.
.avstrijski zaklad za vdove in sirote,
zavarovalni oddelek,
deželna poslovalnica v Ljubljani, Frančevo nabrežje 1,
sprejema
na temelju pogodbenega dogovora s c. kr. priv. življensko zavarovalnico avstr. FENIKS na Dunaju
zavarovanfe na 8. vojno posojilo
pod najugodnejšimi pogoji.
Tako zavarovanje olajša vsakomur zajetje VID. vojnega posojila z malimi delnimi vplačili v daljši ali krajši dobi. Premije se morejo plačati tudi z vojnim posojilom osme in prejšnjih izdanj.
Pojasnila dajejo naše okrajne poslovalnice v Črnomlju, Kamniku, Kočevju, Kranju, Krškem, Litiji, Ljubljani (Frančevo nabrežje l/I), Logatcu, Postojni, Radovljici in Rudolfovem in naši pooblaščeni zastopniki.
Kdor hoče vpoštevati resnost časa in pri podpisovanju
posebno izdatno skrbeti za svojo rodbino, naj se poslužuje
===== Nalceneii in najugodnejši pogoji! =
_
Zlasti opozarjamo na novo kombinacijo za preskrbo otroka
Zavarovanje se izvrši na podlagi pogodbenih dogovorov s c. kr. avstr. skladom za vojaške vdove in sirote pri c. kr. priv. zavarovalnici za življenje „Phönix" na Dunaju.
Najugodnejše kombinacije za gg. c. kr. častnike, državne in deželne uradnike. Zavarovanje za otroke ljudskih in srednjih šol. Najceneja delavska zbiralna zavarovanja za tovarne, podjetja in občine.
Kapitalistom, obrtnikom in trgovcem nudi „enkratna premija" visoko obrestujoč, vsak čas likviden denar.
Prijave od 500 K do najvišjih zneskov!
Pojasnila in preračuni brezplačno. Dopisnica zadostuje.
Zavarovalni oddelek c. kr. avstr. sklada za vojaške
ar
vdove in sirote za Trst, Istro in Goriško
V TPSfU, Via Lazzaretto vecchio, št. 3.
Telefon št. 1462.
Okrajne poslovalnice:
Koper s podružnico v Buzetu. Gorica s podružnico v Ajdovščini. Gradiška s sedežem v Korminu. Tržič s sedežem v Villa-Vicentina. Poreč s sedežem v Grisignani. Tolmin s sedežem v Cerknem in podružnico v Kobaridu. Trst z okolico s podružnico za okolico na Opčini. Volosko s podružnico
v Podgradu. Lošinj. Pazin. Sežana, Pulj. Krk.