Martina Križaj-Ortar Filozofska fakulteta v Ljubljani O SAMOSTALNIŠKEM PRILASTKU V IMENOVALNIKU 0 Samostalniško besedno zvezo je natančneje določil Jože Toporišič v Slovenski slovnici' in Novi slovenski skladnji.^ Po Toporišiču je samostalniška tista besedna zveza, ki ima iste lastnosti kot samostalniška beseda; je gola (npr. mati) ali zložena, zložena je podredno (npr. naša mati), priredno (npr. mati in oče) ali pristavčno (npr. Francka, naša mati). Podredno zložena samostalniška besedna zveza sestoji iz jedra in določila, ki je na levi ali desni strani jedra, lahko pa tudi na obeh (npr. naša hiša ali hiša strahov ali obiskana hiša strahov). Desno določilo imenujemo desni prilastek; lahko je samostalniška beseda v različnih sklonih (npr. kovač mazač, hiša strahov, hvalnica domovini, jeza na mater) ali prislov (npr. človek tam, hoja pokonci), stavek (npr. čiovek, ki je izgubil prepričanje) ah polstavek (npr. mati, verujoča v sina). Tu nas bo zanimala samostalniška besedna zveza iz dveh samostalnikov v imenovalniku (npr. človek žaba, beseda žaba, psica Kala, film Kala, mesto Ljubljana, gora Triglav, pohištvo Triglav). 1 Besedna zveza je iz dveh imenovalnikov, vprašanje je, kateri imenovalnik je jedro in kateri določilo. Pri Brezniku' to ni jasno, prav tako ne v Slovenski slovnici 1956;" F. Je-senovec' je nato določal določilo s pretvorbo v pridevnik, Toporišič' pa je postavil teorijo, da se jedro fraze dokazuje z ujemanjem (npr. drzen človek žaba, vas Mostec je majhna) in da je v zvezi dveh ujemalnih samostalnikov prilastek vedno drugi. Tudi Čehi so se ukvarjali s tem vprašanjem, in sicer je konec 60-ih let' potekala razprava o tem, ali je v zvezah tipa mesto Praga jedro mesto ali Praga. To razpravljanje je zaključil K. Hausenblas' z odločitvijo, da je jedro mesto, določilo pa/'roga; pri tem je navedel tudi slovnična merila, in sicer: 1. povedek se vedno ujema z jedrom, nikoli z določilom, npr. Mesto Praga je bilo ustanovljeno (po ujemanju lahko določamo le zveze iz samostalnikov različnih spolov ah števil, npr. mesto Bratislava/Kalupy proti mesto Brno); 2. če besedno zvezo razvijamo s prilastkom, se le-ta vedno ujema z jedrom, npr. staro mesto Praga: 3. če v jeziku obstaja možnost zamenjave samostalnika s pridevnikom, se vedno popridevi določilo, npr. praško mestO; 4. v stilno nezaznamovani stavi sta jedro in določilo razvidna že iz zaporedja besed, in sicer stoji določuo vedno za jedrom, npr. mesto Praga; 5. včasih nam pomaga tudi primerjava s kakšnim tujim jezikom, recimo s francoščino: mesto Praga je francosko la ville de Prague, torej je tudi v francoščini lastno ime v odvisni obliki. Podobno pojmujejo tovrstne samostalniške besedne zveze tudi nekateri avtorji čeških slovnic, npr. F. Ko-pečny,' V. Smilauer'" ter J. Bauer in M. Grepl." 2 Imenovalniški samostalniški prilastek je po Toporišču'^ dveh vrst 1. tak, ki se sklanja (npr. ptici pevki) in ga imenuje ujemalni, in 2. tak, ki se ne sklanja (npr. hotelu Turist) in ga imenuje imenovalni. Slovenske slovnice do Toporišiča so poznale le prvi tip, ki so ga imenovale priredni samostalniški prilastek." Za češčino je Hausenblas'" navajal štiri vrste imenovalniških samostalniških zvez, in sicer: 1. zveze, pri katerih ostaja pri sklanjanju drugi del v imenovalniku, to je imenovalni imenovalnik, npr. ura Omega: 2. zveze, v katerih se oba dela sklanjata, npr. kovač Novak: 3. zveze, v katerih je prvi samostalnik izrazito vrednotenjski in ima vrednost pridevnika, npr. češko chuddk maminka, dobrdk človek (v teh zvezah je jedro drugi samostalnik, kar dokazuje ujemanje)," in 4. zveze, ki imajo za današnjo češčino neobičajno strukturo, npr. češko cisafpan, Kublaj chdn.'* V čeških slovnicah najdemo prve tri tipe." 82 v naši obravnavi bomo ločeno obravnavali tri skupine imenovalniških zvez, in sicer: 1. zveze z ujemalnim samostalniškim prilastkom (npr. sestra Tina), 2. zveze z Imenovalnim samostalniškim prilastkom (npr. tehtnica Tina) in 3. zveze z lastnoimenskim določilom ob zemljepisnem imenu v jedru (npr. mesto Ljubljana). V vsaki skupini bomo reševali naslednja vprašanja; 1. ali se določilo sklanja ali ne, 2. ali se določilo v imenovalni obliki'* ujema z jedrom v spolu, sklonu in številu, 3. ali je v jedru biološko živ ali neživ samostalnik, 4. ali je v določilu lastno ali občno ime, 5. iz katere besedne zveze je določilo nastalo in 6. ali določilo lahko popridevimo ali ne. 2.1 Značilnosti ujemalnega samostalniškega prilastka (npr. stric Tone) so: 1. se sklanja (npr. strica Toneta), kar je znano vsaj že od Breznika naprej; 2. v imenovalni obliki se vedno oz. obvezno ujema z jedrom v spolu, sklonu in številu (npr. stric Tone, tj. m. im. ed.ji navidezna posebnost glede spola sta tip človek žaba/zver, kjer je določilo površinsko ženskega, globinsko pa ženskega ali moškega spola (ker nimamo jezikovnega sredstva, s katerim bi ločili žabji par oz. ker gre za hipemim), in tip Ivanka Mežan, kjer je določilo prvotno moškega spola, po konverziji pa tudi ženskega;" 3. prüastek stoji vedno ob biološko živem samostahiiku v jedru, npr. stric Tone, ptica pevka, to pri Slovencih še ni bilo opaženo, pri Čehih pa; 4. prilastek je lastno ali občno ime (npr. krava Roža proti krava dim-ka), kar je razvidno že iz Breznikovih primerov (npr. mož poštenjak, pesnik Prešeren); 5. če je določilo občno ime, je nastalo iz zveze biti /kot/kaj (npr. človek zver *- človek je /kot/ zver), če pa je lastno ime, je iz zveze biti imenovan kaj/kako (npr. stric Tone <- stric, imenovan Tone); 6. določilo lahko popridevimo, če sta jedro in določilo istovrstna, ti. če sta oba občno^" ali oba lastno ime (npr. človek zver -> zverinski človek. Tone Čepon Ceponov Tone), če pa je jedro občno, določilo pa lastno ime, popridevljenje ni mogoče (npr. stric Tone)." 'SS 1976, 465-469. ^NSS 1982, 41-57. > Slovenska slovnica za srednje šole, 1934, 217 in 218. -O jedra in določilu ne govori, iz primerov pa tudi ne moremo sldepaU kaj je jedro in kaj dolofUo, ker sta obe besedi üskani enako. ' A. Bajec - R. Kolarič - M. Rupel: Slovenska slovnica 1956, 291. - Izjav o jedru in določilu ni, iz primerov pa vidimo, da tudi ni teorije o tem, saj jim je prilastek enkrat prvi, drugič pa dru0 samostalnik (npr v zvezi Peter Klepec je prilastek Peter, v sinAo potepinko in krava dimka pa potepinko oz. dimka). ' Prilastek in njegov odvisnik. Jezikovni pogovori 1965, 119-124. ¦ SS 1976, 468, in NSS 1982, 47 in 50. ' Gre za prispevke, ki so jih v reviji Cesky jazyk v leüh od 1955 do 1957 objavili J. Novotny, F. SvSrak, J. Bauer, F. Danes, K. Svoboda in F. Kopecny. ' Z4v6r diskuse o spojenich typu mSsto Praha a pod., Cj 1957, 201-207. ' Ziklady česk* skladby, 1962, 194. - Dodaja še novo merilo, tj. poudarek; jedro je Usto, kar je v zvezi poudarjeno (npr. krojač Novak proU NovaA kr<^ač, v prvem primera je jedro krojač, v dragem pa Novak). " Novočeska skladba, 1966. - Izrecnih izjav o jedrn in določilu ni. " Skladba spisovn* češUny, 1970, 1980, str. 131.-Glede na jedro in določilo ločujeta dva upa zvez: 1. v zvezah dveh živih osebnih imen je jedro dragi samostalnik (npr pesmi Nemda: jedro je Neruda), 2. v ostalih zvezah pa je jedro prvi samostalnik (npr. mačka Jura, pojem neskončnost: jedro je mačka oz. pojem). S to dvojnostjo, ki pa gotovo ni potrebna, ohranjata Bauerjevo pojmovanje iz 1. 1956 (CJ 1956, 219-223) in ne upoštevata prispevkov Daneša, Kopečnega ali Hausenblasa "Kot pod 1 in 2. " Breznik (Slovenska slovnica za srednje šole, 1934, 218) pozna dve vrsU »prirednih samoslalniških prilastkov«, in sicer so to: 1. samostalniki, ki stojijo namesto pridevnikov (npr čebela delavka, mož poštenjak), in 2. samostalniki, ki so istovetni z dragim samostalnikom, in jih imenuje pristavke (npr pesnik Prešeren, mesto Ljubljana). " Kot pod 8. " Pri Slovencih ta Up menda še ni bil opažen. Zdi pa se, da ga imamo v primerih kot dobričina Janez, sirota Andrej, avša Marjeta, klepetulja Boštjan, nerada Tine ipd. '* Ali imamo tudi v slovenščini take primere? " Kopecny (str. 46, 47 in 194, 195) ter Bauer- Grepl (str. 131 in 135) navajajo imenovalni imenovalnik in ujemalni samostalniški prUastek, ki je dveh vrst (prim, dobräk človek proU knjiga Babička). Šmilauer (str. 171-179 in 353-370) pa ločuje imenovalni imenovalnik in ujemalni samostalniški prilastek, ki je zanj le ena od vrst pristavka. " J. Toporišič, NSS 1982, 14. - Imenovalne obUke samostalniške in pridevniške besede so v imenovalniku. "IsU, SS 1976, 231, in NSS 1982, 49. " Pri tem je nekaj izjem, npr. tovariš ravnatelj, gospod doktor in ptica sinica, riba ščuka, pes ovčar. Tu je posebnost sosed Luka, ker se lahko popridevi jedro, tako da dobimo zvezo sosedov Luka (po ustnem opozorilu Toporišiča). 83 2.2 Značilnosti imenovalnega samostalniškega prilastka (prim, hotel Turist) pa so: 1. se ne sklanja (npr. hotelu Turist), kar je ugotovil že Toporišič;" 2. v imenovalni obliki se z jedrom ujema v spolu, sklonu in številu, a ne vedno oz. ne obvezno (prim, za spol hotel Turist proti hotel Ilirija, za sklon pesem Zdravljica proti pesem Soči, za število hotel Lev proti hotel Ar-gonavti), to neujemanje je v resnici le površinsko, globinsko pa gre za ujemanje, saj so ta določila nastala iz ujemalnih zvez (npr. hotel Turist «- hotel, imenovan Turist); 3. določilo stoji vedno ob biološko neživem samostalniku, npr. beseda delo, hotel Turist, na kar pri Slovencih še ni bilo opozorjeno, pri Čehih^' pa; 4. prilastek je lastno ali občno ime (npr. hotel Turist proti pojem turist) - Toporišič ima le primere z lastnoimenskim določilom (npr. hotel Turist, hotel Rdeča bukev, vila Črno jezero),^ pri Čehih pa najdemo tudi primere z obč-noimenskim prilastkom (npr. beseda intemacionalizem); 5. občnoimensko določilo je nastalo iz zveze imeti izrazno-pomensko podobo x" (beseda človek «- beseda, ki ima izrazno-pomensko podobo človek), lastnoimensko določilo pa je iz zveze biti imenovan kaj/kako (npr. pohištvo Triglav *- pohištvo, imenovano TriglavP^ 6. določila ne moremo poprideviti. Kot vidimo, se ujemalni in imenovalni samostalniški prilastek razlikujeta med seboj predvsem v sklonljivosti - nesklonljivosti, obveznem - neobveznem ujemanju z jedrom, položaju ob biološko živem - neživem samostalniku ter v možnosti - nemožnosti popridev-Ijenja. 2.3 Tip mesto Ljubljana, tj. lastnoimensko določilo ob zemljepisnem jedru, ločeno obravnavamo zato, ker je z njim največ težav, zlasti pri sklanjanju. Tako Toporišič^' ugotavlja: »Pri sicer ujemalnem tipu mesto Ljubljana rod. mesta Ljubljane itd. se vendarle pojavlja problem sklonljivosti druge sestavine, npr. vas Mostec, vasi Mostec ipd. Verjetno se oba sklanjata le v bolj znanih takih zvezah.« Ker pa s tem problema bistveno ne reši, dodaja pod črto:^* »Druga razlaga, pač pravilnejša, bi bila, da je sklanjanje oz. nesklanjanje odvisno od globinske anahze: mesto Ljubljana kot ujemalni prilastek ima rod. mesta Ljubljane, kot imenovalni pa mesta Ljubljana«. Tudi Čehi opažajo, da jim zemljepisna imena prehajajo iz ujemalnega v imenovalni tip, in sicer menijo, da je do tega prišlo najprej pri tujih lastnih imenih (npr. na gori Elbrus), nato pa preko njih tudi pri domačih (npr. na gori Rip). Za tip mesto Ljubljana je značilno: 1. določilo se sklanja ah pa tudi ne, morda se sklanja le tisto določilo, ki se v imenovalni obhki ujema z jedrom v spolu, sklonu in številu (prim. gore Škrlatice proti gore Nanos, občine Šiške proti občine Vič); 2. v imenovalni obliki se določilo ujema z jedrom, a ne vedno oz. ne obvezno (prim, za spol mesto Celje proti mesto Ljubljana, za sklon planina Viševnik proti planina Pri jezeru, za število mesto Celje proti mesto Brežice), tudi tu je neujemanje določila le površinsko, kot pri imenovalnem prilastku; 3. določilo stoji vedno ob biološko neživem samostalniku, in sicer je to vedno zemljepisno ime, npr. gora, vas, mesto, reka, republika; 4. prilastek je vedno lastno ime (npr. reka Bača); 5. določilo je nastalo iz zveze biti imenovan kaj/kako (reka Bača *- reka, imenovana Bača); 6. načeloma se določilo ne more poprideviti (npr. gora Ratitovec) oz. je po-pridevljenje stilno zaznamovano (tako je npr. v SSKJ" zveza, ljubljansko mesto označena s »star.«) " SS 1976, 468, in NSS 1982, 50. " Smilauer (str. 180 in 181) ima seinam ilraiov, ob katerih stoji imenovalni imenovalnik (prim, beseda, naiiv, lilula, znamka, klic, vzklik, vprajan/e, g/as, gealo, napis, slave*, črka, podjele, goalilna, revija, časopis, parnik itd.). V primerih pogosto opremi imenovalni imenovalnik z narekovaji, kot da gre za citate, npr. gosblna »Pri zeteni žabi«, časopis »Zvorrn, vzklik »brrv. »Kot pod 22. " Po ToporiSičevem ustnem predlogu. »J.Toporišif, NSS 1982, 50. " N.d, 49. » Kot pod 27. " Slovar slovenskega knjižnega jeilka 11, 1975, 624. - Zveza Ijubliansko mesfo je bolj verjetno nastala iz zveze mes