182 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Henrik Steska: O javni upravi. Upravnopravna in upravnopolitična razmotrivanja. V dodatku: Pravilnik upravnega sodišča za Slovenja. V Ljubljani /925. Zvezna tiskarna in knjigarna. Str. 176.
G. upravni sodnik dr. Steska si je stavil, kakor posnemam iz uvoda k navedeni knjigi, hvalevredno nalogo, širiti in izpopolnjevati med našim občinstvom znanje o bistvu in delovanju javne uprave ter poglabljati razumevale in zanimanje za razna važna vprašanja iz te stroke. V to svrho je tudi zbral v knjigo »O javni upravi« več, deloma že v raznih listih objavljenih razprav. Predmeti, ki jih v njih obravnava, se tičejo uprave vobče ter njenih naCinov in sredstev, deoenitralilzacije drtžiavne uprave, tipov teritorialne samouprave, upravnih činov kot oblik, v katerih se javna uprava pojavlja, in slednjič upravnega sodstva. Knjigo zaključuje »Pravilnik upravnega sodišča za Slovenijo«, ki ga je sestavil pisatelj.
Književna poročila. 183
Znani rek: Ni vse za vsakega, velja pač tudi za to zbirko; jaz pristavljam, da je v nji za vsakega nekaj. Razmotrivanja »O upravi« ter njenih načinih rn sredstvih, ter »O upravnih činih« bo črtal s koristjo (pač le pravnik-začetnik, kateremu so očividno tudi v prvi vrsti namenjena, saj se jim vidi, da so prirejena na podlagi avtorjevih predavanj ma vseučilišču. Za nejuriste sta -razpravi, zlasti druga, preveč abstraktni, da ne rečem »preučeni«. Ob razpravi »O upravnih činih« si lajik po mojem mnenju ne bo mogel ustvariti nazorne slike o delovanju upravniih oblastev.
Razprava »O upravnem sodstvu« z dodanim »Pravilnikom upravnega sodišča za Slovenijo« bo dobrodošla praktičnemu juristu, ki ima posla z javno upravo, pa tudi marsikateremu nejuristu, ki se čuti z upravnim aktom prikrajšanega na svojih pravicah.
Razpravi »O decentralizaciji državne uprave« in »O tipih teritorialne samouprave« slednjič bo čital s pozornostjo vsaikdo, ki se zanima za važna aktualna politična vprašanja in za javne zadeve sploh.
Najzanimivejša so razmotrivanja »O decentralizaciji državne uprave«. Pravilno poudarja pisatelj v njih nesmiselnost in nevzdržljivost naše sedanje, centralistično usmerjene in vendar tako neenotne državne uprave ter navaja neizpodbitne razloge za potrebo njene decentralizacije. Ministrstva naj si obdrže le organizacijo, vrhovno vodstvo in nadzorstvo celokupne administracije, izvrševanje konkretnih upravnih aktov pa naj prepuste nižjim upravnim instancam, ki poznajo lokalne razmere in potrebe prebivalstva bolje kakor oddaljena centrala. Obenem pa naj se izvrši v nižjih instancah potrebna koncentracija uprave, kakor jo sicer tudi zakon o obči upravi predvideva, a se je nekateri krogi še vedno branijo. Povojna razcepitev uprave po posameznih upravnih panogah na samostojne medsebojno neodvisne urade se je slabo obnesla. Inženirji, zdravniki, šolniki, narodni gospodarji naj odločajo v tehničnih, zdravstvenih, didaktičnih in ekonomskih stvareh, upravo naj prepuste upravnikom.
Za dobro upravo je potrebno, da se oblastvom druge stopnje prizna široka kompetenca ter da se jim da v to svrho zadostno strokovno osobje na razpolago. V ta namen pa morajo biti tudi ozemlja teh oblastev primerno velika, vsekakor večja od sedanjih oblasti, in morajo obsegati seveda tudi večje število prebivalstva.
Pri tej priliki se je pisatelj izjavil proti razkosanju historičnih pokrajin na majhne oblasti: »Ustavni predpis o razkosanju pokrajin, kakršne so že dolgo zaželjena Slovenija, stare historično-politične indivi-dualitete Hrvatska s Slavonijo, Dalmacija, Bosna s Hercegovino in morda tudi Vojvodina, je le znak nedostajanja politične razsodnosti in izčiščene državniške umerjenosti.«
Ob enem označa pisatelj pot, po kateri bi se moglo začasno, — dokler se ustava primerno ne spremeni — doseči znatno zboljšanje državne administracije. Svojih predlogov sam ne smatra ravno za idealne,
184 Književna poročila:
in morda bi se dalo temu ali onemu (n. pr. postavitev nekaterih velikih županov z večjo, drugih z manjšo kompetenco) res oporekati, vendar se mora priznati, da so ti predlogi ob danih razmerah vsega upoštevanja vredni.
Naslednjo razpravo »O tipih teritorijalne samouprave« bi si želel bolj na široko in na globoko razpredeno s primernim ozirom na našo, ustavno zajamčeno a še ne izvedeno samoupravno organizacijo. To vprašanje je danes gotovo eno najaktualnejših. Pisatelj se je omejil na splošno karakterizacijo samoupravnih tipov, čitatelji pa, ki se zanimajo za javna vprašanja, bi radi tudi izvedeli, katerega tipa je naša bodoča samouprava. Lažje bi si potem ustvarili sodbo, kaj imajo pričakovati od nje, in lažje bi tudi mogli oceniti današnja politična gesla.
Uvideli bi, da nam prinese bodoča naša samouprava, ki je mešanega, t. j. ekonomsko - političnega tipa, poleg ugodnosti najbrže tudi takozv. dvotirni sistem, t. j. dvoje vzporednih vrst upravnih organov, poleg državnih, ki jih že imamo, še samoupravne, sistem, ki ga poznamo še iz predvojne Avstrije (državna in deželna uprava). Ce naj namreč projektirane oblastne in srezke samouprave dobro funkcionirajo, bodo potrebovale svoje inženirje, svoje zdravnike, svoje poljedelske, živinorejske in druge strokovnjake, a taka samouprava je z ozirom na majhna samoupravna ozemlja draga, ker ni pričakovati, da bi se z njeno uvedbo število vzporednih državnih organov močno zmanjšalo in da bi se vsled tega državna uprava znatno pocenila.
Pisatelj sicer kaže pot, po kateri bi se mogli dvotirnosti v glavnem izogniti. Šef državne uprave v oblasti ali v srezu naj bi izvrševal sklepe samoupravnih edinic na svojem ozemlju s pomočjo svojega državne^n uradništva. Toda ta lizhod, ki bi bil brezdvomno praktičen in za samoupravne finance dobrodošel ter za katerega bi bil potreben tozadeven zakon, bi pomenil tudi znatno dejansko omejitev samouprave, samoupravna telesa bi ipostala le nekaki posvetovalni organi šefa državne uprave, ker bi bilo dejanski le od njega odvisno, ali se sklepi samoupravnih tebs izvršijo ali ne. Vprašanje je, ali bi bilo s tako samoupravo ustreženo obči težnji po samoodločbi.
To šibko stran naznačenega izhoda je čutil pač tudi pisatelj sam, zato je pristavil, da je s tem vprašanjem v ozki zvezi način, kako naj se postavlja šef. obče državne uprave, in še pripomnil, da mora ta vsekakor uživati ugled ter da mora velika večina prebivalstva zaupati v njegovo poštenost.
Prepričan sem, da bi široka samouprava z zadostnimi finančnimi sredstvi in dobro — decentralizirana, a v drugi in prvi stopnji koncentrirana — državna uprava znatno ublažili sedanje ustavno - politične boje, če jih ne bi celo popolnoma odpravili.
Tudi drugod v knjigi naletimo na misli, kofm bi želeli, da se udej-stvijo. Tako čitamo n. pr. na str. 109 si. o škodljivosti prenaglega in nepremišljenega  izenačenja materialnega upravnega prava. Zakoni naj
Književna poročila. 185
se šele po zaslišanju prizadetih krogov in po vsestranskem temeljitem prerešetavanju s strani prvovrstnih strokovnjakov izpremene. »Saj ne zadošča, da se izda enoten zakon, treba je tudi, da dotični enotni zakon upošteva posamezne upravne instance in pravne institucije v poedinih delih naše države in da ustreza gospodarskim, socialnim in prosvetnim prilikam posameznih pokrajin.«
V razpravi »O upravnem sodstvu« pisatelj upravičeno kritikuje ustavno določbo, po kateri je lahko ena tretjina članov državnega sveta brez pravniške kvalifikacije (str. 106), kakor tudi zakonsko določbo, da se predsedniki oddelkov in ostali člani državnega sveta razvrščajo na posamezne oddelke s kocko (str. 107). Utemeljeno poudarja nadalje, da je določba kraljeve uredbe o -poslovnem redu drž. sveta in upravnih sodišč, po kateri ima poedinec ali pravna oseba zoper nezakonite akte občinskega oblastva pravlico pritožbe na nadrejeno državno upravno oblastvo, v taki splošnosti brez potrebne zakonite podlage (str. 125).
Strinjam se z avtorjevim mnenjem, da je pretirano, če zakon o upravnem sodišču dovoljuje pritožbo zoper vse razsodbe upravnih sodišč na državni svet in da naj se pravica do pritožbe omeji (str. 119). Toda v zvezi s to omejitvijo bi bilo potrebno, da se upravna sodišča z osobjem tako izpopolnijo, da se bodo utegnili sestavljati (brez kockanja!) za glavne panoge javne uprave iz strokovnjakov posebni senati in da bodo upravna sodišča nudila za pravilnost razsodb večjo garancijo, kakor jo nudijo upravna oblastva II. stopnje, kjer je za strokovno presojo stvari mnogokrat bolje preskrbljeno kakor pri upravnih sodiščih.
Slednjič moram omeniti, da se nekatera izvajanja v knjigi ponavljajo. (Prim. definicijo države na str. 7 in 49, razpravo o vrstah oblastvenih činov na str. 21 in 66, predlog o razdelitvi upravnih poslov na razne upravne stopnje na str. 31 in 115, rok za vložitev tožbe na upr. sodišče na str. 119 in 129.) Taka ponavljanja so pač razumljiva, ker so razjprave nastale neodvisno druga od druge, vendar pa bi se jim pisatelj pri sestavi knjige lahko izognil. Sicer pa to ni pogrešek.
Na splošno moram delo le toplo prilporočati in mu želeti skorajšnjega naslednika izpod neumornega pisateljevega peresa.
Dr. Fr. Vodopivec.
/. M. Peritcli: L' Unification de lu Legislation Pencde daiis le Roy-aurne des Serbes, Croates et Slovenes (Vougoslavie). (Extrait de la Revue Internationale de Droit penal n" 3 d' octobre 1924.) Pariš, Marchal et Billard, 1924, Str. 24.
Prikazu, ki naj seManr inoize-ms-tvo o stanju našega zakonodavstva glede kazenskega prava, -pa tudi z idejami, na katerih sloni naš projekt kazenskega prava, bi pripommiiii dvoje: Če je om-enil pisatelj v svoji akribiji tudi dr. N. F. N e u b e ck er j e v o nemško študijo o načrtu za srbski kazenski zakonik i'z K 1911, bi bilo morda umestno pokazati še na dejstvo, da je spis podpisanega' poročevalca »Sadašnji položaj kazen&ko-pravnog zakonodavstva« (1923) izšel istega leta tudii v »Zeatscbriift fiir die
186 Književna poročila.
Gesamte Strafrecli.tswissenschaft« (Berifn) v nemškem jeziku, ki utegne biti mnogim čitateljem francoske revije bolj dostopen kakor pa izvirni srbohrvaški tekst (ne slovenski, kakor Peric pomotoma navaja v svojem spisu.) Dalje bi bilo popraviti navedbo v pisateljevem spisu, da velja razširjenje veljavnosti glave 9. in 10. srb. kaz. zak. vsled naredbe z dne 4. aprila 1921, ker je bil, kakor znano, publiciran dne 22. januarja 1924 zakon, sklenjen še koncem 1. 1921 od zakonodajnega odbora, ki obravnava isto zadevo, seveda v materialnopravnem) pogledu skoro čisto v istem smisiu. Pa ne glede na te malenkosti, smemo biti Periču le hvaležni, da pri svoji težnji, zunanji svet sistematično seznanijati s produkti naše zakonodavne politike, ni štedil truda, da priobči, če prav ex professo ni kriminalist, v veleugledni francoski reviji tudi vse to, kar naj izve inozemstvo o našem kazenskopravnem zakonodavnem delu za vso državo.
Dr. Metod Dolenc. Dr. Ernst Finger: Die Geschlechtskrankheiten als Staatsgefahr und die Wege zu ihrer Bekampiung. Wien, Verlag von Julius Springer 1924. ^Str. 69.
Med strašne posledice svetovne vojne, ki še davno niso prebolene in utegnejo trajati dalj kot vse gospodarske kriM, spadajo spolne bo^ lezni Da se odpravijo ali vsaj omilijo, je naloga države, a njeni svetovalci morajo biti zdravniki, pa tudi pravniki. Profesor za siifiilidologijo in dern:atologijo na dunajskem vseučilišču dr. Finger je napisal gori oznanjeno knjižico, a zdi se, da je poudarjal preveč enostransko zdravniški del problema, ki ga obravnava, — dejstvo, ki se baš v zadnjem času mnogokrat opaža. S temi nočem omalovaževati njegovega dela, kajti tudi pravniku nudi gotovo mnogo snovi za študij vprašanja, kako pobijati zle posledice spolnega' okuženja. Podaja v prvih poglavjih precej medel zgodovinski obris o reglementadjskem in abolicijskem sistemn uravnave prostitucijskega problema, dalje se ozira na zakonito stanje tega vprašanja v raznih evropskih državah. Obširneje se peča s podrobnimi vprašanji, kako najti infekoij.ski izvor, ali je potrebna prisilna preiskava spolno obolelih po odpustu iz bolnišnice in prisitao leoenje, kako ie stvar z zdravniškimi ovadban-j spotaiih bolnikov. Pri teh razpravah je Finger prav posebno prikazal stališče danske, švedske in norveške države in ga stavil v m-nogih pogledih za vzor. V naslednjih izvajanjih, ki se tičejo kazenskopravne zaščite zoper ogražanje -vsled prenosa spolnih bolezni po prostitutkah, pa je povedal Finger premalo, deloma je celo netočem. Naj omenirmo le to, da nikjer ne registrira izprememtoe § 393 kaz. zak. za Avstrijo, ki velja tudi pri nas, in vendar- bi tega ne smel prezreti, ker tiči v tej novelirani določbi vsaj toliko prostitucijskega momenta kot v določbah drugih držav in državic, ki jih dokaj obširno navaja.
Kriminalnopolitioni momient spolnega okuženja, ki tiči v pro-miskuJteti spolnih okužencev, je pisatelj raz svoje zdravniško stališče dobro poudaril in podal tudi nekaj zelo dobrih -nasvetov, kako mu je priti do živega: s seksualno vzgojo mladine, poučevanjem in zopet po-
1
Književna poročila. 187
učevaejem — bolnikov in zdravih; S temi predlogi se seveda zlagamo, ali so pa s stališča zakonodajalca zadostni, o tem' hi se dalo še mnogo govoriti. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Joseph Heimberger: Vom Strufrecht der deutschen Nachkriegs-zeit. 1924. Ludvig Rdhrschein, Bonn. Str. 20.
Brošurica je odtisk govora ob pisateljevem nastopu rektorata dne 18. oktobra 1924. Po starem akademičnem običaju podaja rektor v svojem predavanju, ko nastopi rektoirat, v kratki, koncizni obliki takorekoč — tisto, kar smatra za najboljše. Resnično, tudi Heimberger je podal naravnost klasičen govor, aktualen, globok, temeljit, da ga je veselje Sitati. Tu je namiizanih problemov dolga vrsta: posebnosti kriminalitet povojne do'oe, možnost pogrešanja kazenskega prava, nevarnost, da se pravna enotnost ubije, volitve sodnikov iz ljudstva, mladoletniki itd. Tudi za nas jugoslovanske 'pravnike imajo njegova izvajanja mnogo pomena. Saj mi prebolujeimio zakonodavno krizo, ki so jo Nemci na polju kazenske zakonodaje že preboleli in se pospeli do zelo upoštevnega osnutka za novi kazenski zakonik. Prav ima Heimberger, ko zaključuje svoj govor z mislijo, da za oblikovanije kazenskega prava ne sme biti merodajen noben strankarski program, ampak edino le uva'ževanii€, kako zaščitimo najbolje državo in družbo pred kršitelji pravnega reda. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Gjorge Tasič, univ. prof. v Ljubljani: Prava in dužnosti gradjana.
V 7. in 8. zvezku :»predava'rei za narod«, ki jih izdaja Srbska Matica, razpravlja dr. Tasič o važnem predmetu »pravice in dolžnosti državljanov«. 38 strani broječa brošura informira na popularen način, vendar pa nia znanstveni podlagi v prvem poglavju o sledečih pojmih, ki jih minogo ljudi skoiro vsaki dan sliši aLi bere, ne da hi vedeli za njih pravii 'po-men: pravna država, demokracija, narodna suverenost, narodnopravne in pogodbene teoTije, individualistično in solidaristično pravo, liberalizem, initervenciionalizem, ločitev in omejitev oblasti. V drugem poglavju pa o
-subjektivnih pravicah, o njih omejitvi, o tožbah danih v zaščito teh pravic, o enakosti pred zakonom, o socialnih in ekonomskih odredbah naše ustave Dr. L. P.
Dr. Josip Mudrovčič: Pitanje pobijanja osuda obraničkog suda beo-gradske i zagrebačke borze. Zagreb 1924. Tiskara Narodnih Novina.
V drobnii brošurici brani pisec v naslovnem vprašanju izdano sodbo stola sedmorice odd. A in prikazuje, da je zoper razsodbe borznega razsodišča zagrebške borze 'tožba po § 382 grpp dopustna, vsako drugo pravno sredstvo, ki bi oviralo izvršbo, pa nedopustno. Pisec polemizuje obširno s pristaši nasprotnega nazora, ki je nastal, ko je bil čl. 7 srb. zak. o boTzah (3. nov. 1886) proširjen na celo državo. Ta člen pravi, da zoper odločbe razsodišča ni pritoBbe iin da so te odločbe izvršne. Pisec pa dokazuje logično, opirajoč se pri Tazla'gi na srbski in hrvatski p. p., da velja v itenii primeru kljub formalno enotni zakonski določbi vendarle razliono pravo.   Stroga pravna izvajanja zaslužijo vso našo pozornost
188 Književna poročila.
kljub temu, da je bil Izdam -med tiskom^ brošure za zagrebško borzno raz-sodi-šče nov pravilnik, ki je končno rešil tudi to sporno vprašanje.
Dr. R. S.
Dr. Josip Mudrovčič: Rastu li novčane tražbine, kad valuta pada? (Pitanje t. z. valorizacije.) Zagreb. /925. Tiskara Kuzma Rožmanič.
S to, sicer na zunanje ne obsežno, pač pa vsebinsko zelo kondenzi-rano knjižico, je podal pisec tudi v jugoslovanski pravni literaturi delo; ki obravnava valorizacijski problem z enotnega vidika. Zagrabil je tudi ves problem od nove strani. Smatrajoč različne teorije drugih, zlasti nem'ških pisateljev za več ali manje pripravne formule za rešitev tega vprašanja, naijde on izhodišče v § 7 o. d. z. Pravu je vrhovni princip led, kakor ga opažamo v prirodi, v vsemirju. Odtod je potreba človeku, da se prilagodi redu tudi v vzajemnih ljudskih odnošajih, t. j. da pazi na naravo stvari in se po tem ravna. Tudi pri pogodbah se vpraša, če je nastopil neipredviden primer, kako bi se stranke kot pošteni, pravični ljudje, upoštevajoč nepričakovano izpremembo, -morale zediniti. Zato priznava valorizacijo v vseh primerih razun ipni nefcritem posojilu, opirajoč se nadalje še ma § 1048 o. d. z,, češ da treba »speoies« v tem § ekstenzivno interpretirati. Znane klavzule »rebus sic stantibus« se ne poslužuje, češ da jo je zakonodavec razen v § 936 o. d. z. 'Odklonil in dopustil samo, če je bila iizrečno po'go-jena. Povojni predpisi o zameni kronskih bankovcev z dinarskimi da so na vprašanje brez pomiena, ker se je ž njimi ustanovila samo relacija med obema vrstama bankovcev, pa nič drugega. Ker najde avtor temelj za svoja izvajanja v obstoječem pravu, zato 'Odklanja kot nepotrebno, da, celo za škodljivo noveliiran-je dosedanjih zakonskih določb.
Ko je razvil pisec temelje svojega naziranja, preide na tipične primere valo'rizacije. Razlikuje pri tem, ali je pogodba že izvršena od ene ali 'druge strani, ali od obeh, od nikogar alfi samo deloma, pa je nato va-teta padla. Izvajanja pojasnjuje povsod s poučnimi praktičnimi primeri,, ozirajoč se pri tem na judikaturo in literaturo o tem vprašanju, ki jo uporablja v izdatni meri. Žal, da je prezrl pri tem dr. Pajn-iča, ki je pri inias prvi obširno, dasii ne tako sistematično kakor Mudrovčič, pisal o tem predmetu. Lepo knjiigo priporo-čamo vsem, čeprav ni več, kakor pripominja pisec v predgovoru, danes tako aktualna kakor bi bila pred dvema letoma, vendar pa bo rešiti i v prihodnje nebroj sličnih primerov.
D. R. S.
Spomenica na prvi zbor pravnika kraljevine Srba, Hrvata i Slo-venaca u Zagrebu od 19. do 21. rajna 1924.
Dolgo pričakovano poročilo o lanskem pravniškem ^boru je izSlo. Opozarjamo nanj vse pravnike, bodisi da so se zbora udeležili ali ne in jih poživljamo, da si nabavijo spomenico. Cena 20 Din. Knjiga se naroča pri Pravniškem društvu v Zagrebu, je pa na prodaj tudi v večjih knj';garnah.
Razne vesti. 18*
Zakon o stanovanjih. V Ljubljani 1925. Tiskovna zadruga. Zbirka zakonov XVI.
Zakonski tekst, opremljen s pojasnila deželnosodnega svetnika dr. A. Gradnika, ki tolmačijo posamezne paragrafe zakona z odločbamii upravnega sodišča v Celju in bivšega stanovanjskega sodišča v Ljubljani.
Carinthiacus: Položaj Slovenaca pod Austrijom i položaj Nemaca u kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. Ljubljana /925.
Dr. Alojzij Zalokar: Pet let ginekologije in porodništva. V Ljubljani 1925. Tiskovna zadruga.
^ mm