Iz turistovskega nahrbtnika. Piše Fort. Jelovšek. (Konec) A na tej strani ni nikakega življenja. — Edini kralj višav, planinski orel, preleti kdaj to mrtvo okamenelo puščavo in časib. pridrvi od divjib loveev pregnana čreda brzih koz preko strmih robcv, sicer je vse mrtvo; večni led in sneg in to nemo skalovje. Samo časih v sto- in tisočletjih, kadar se odtrga cela gora silnega skalovja in zdrvi z elpmentarno silo v globočino, tedaj zajeknejo, zavrišče, zbobne, zahrešče in zaplešejo vse razbrzdane peklenske pošasti — in možje in stare ženice in otročaji v dolinah se strahoma prekrižujejo. Vendar se nisem rnogel ločiti od te mrtve prirode, od teh gluhih in nemih skalnih skladov, zakaj tudi to divje in raztrgano pečevje ima nekaj tako otožnoveličastnega, da bi si zaželel tam gori na onem drznem nebotičnem robu okameneti in zreti večnosti v obraz. Baztrgani in obdrgnjeni, zagorpli — prav divje turistovski jo primahamo po trudapolnem potu končno zopet v zeleno, sočpo dolino; ob bistri snežnici poležemo v mehko travo, in naš dobri Bpošlata6" izprazni zadnje ostanke iz naših nahrbtnikov ter nam pripravi zadnje planinsko kosilo. To podkrepilo reka rBoljše prihranjeno jajce nego snedea vol" izvleče iz skrivnostae globočine svojega nahrbtaika stekleaičico konjaka, ia izpili smo ga v zadnji pozdrav kraljevemu Triglavu. Vrli moj rposkaka6" pa je svojo znamenito buteljko, s katero je napajal ob izviru bistre Savice dražestne Srbkinje in mile tovarišice in jo kot dragocen spominek vzel s seboj, polnil v ledeni snežnici in z njo hladil nam žgočo žejo. A zdaj se oglasi vodnik: BPrestali ste trdo in naporno preizkušnjo, v to ime vas poškropim s to hčerko planin ter vas krstim za nveleturiste", ia izprazaili smo za vrstjo buteljko do dna. Obenem nas odveže od nvzdržnosti alkoholnih pijač" nakar tudi naš dedektiv odloži svojo nadzorovalno dolžnost. — In vsi si obljubimo, da hočemo v Mojstrani na zdravje nas mladih turistov izprazuiti, če treba, makar par bokalov. — Ia to nam je podžigalo pete in jadrno radostnih sre prijadrarno v Mojstrano. Prišedši v Mojstrano, krenemo v gostilnico Šmerc, kjer dobimo večjo družbo tovarišic in tovarišev, in razvila se je prav živahna zabava. Tudi saški kralj jo kmalu primaha za nami in tu je bil naš zadnji sestanek z njim; po obedu je odšel na svoj lov v Trbiž in tudi nam je napočil trenutek slovesa. Zgodi se, da te slučaj trenutka združi s človekom, ki ga nisi nikoli prej videl v življeuju in se mogoče tudi poslpj nikdar več ne križata vajine poti — in vendar ga poraniš svoje žive dni. — Iste nevarnosti in isti veličastui prizori so združili tudi nas tesneje, — saj srno v bratskem komuuizmu preživeli v teh siluih gorah nekaj najlepših trenutkov. Nazdravili smo svojemu vrlemu vodniku in si podali roke: nSaj srca zvesta kakor zdaj, ostala bodo vekomaj!" Zaobljubili smo se, da se prihodnje leto zopet snidemo in si pridružimo čim več tovarišev in tovarišic, da skupno zopet poletimo: rNa gore, na gore, na strme vrhe!' Znana Šoštanjca, dve dragi kolpginji in jaz pa se še i«to popoldne odppljpmo do Bateč, da si ogledamo v znožju skalnatpga Mangarta še zanimiva Belopeška jezera. V prijptnpm vrtu obširnega hotela »Mangart" smo razmotrivali isti večer delo učiteljevo mpd narodi in navdušeui kolpginji sta slikali z živimi potezarni važoost narodoo in stanovsko zavednih učiteljic, in prepričan sem. da mora narodu in učiteljstvu prej ali slej napočiti lepša bodočuost. Drugega dne zgodaj v jutro se napotirao do jezer. V svežem jutranjpm in prijptnpm hladu smo prišli v približao eni uri ob šumečem bistrem potoku, ki se izliva iz njib, do prwga jezera. V senci temnih smrpkovih gozdov v zaprti skriti dolini sniva to temno-zeleno vodovje; najmanjši šum ne moti te jezerske tišine. Koliko tisoč in tisoč ljudij si želi ven iz hrupnega vrvenja, da si zaradi napornpga boja za obstanek, ali pa tudi zbog strastnega uživanja opojnega razkošja razpaljene in razburjene živce zopet umiri; v tem kotičku miru se sigurno upokoji njih nemiroa duša. Še nekoliko dalje naprej prideš iz gozdov vpn na svobodno plan k drugemu jezeru. Kakorje prvo jezero nekako mirno, idilično, tako divja romantiška je lega drugega manjšpga jezera. V ozadju iznad jpzera kipi v nebo mogočoi Mangart. čigar navpii^ne sive steue in raztrgani grebeui silopga skalovja s premnogirai lpdioimi in snežnimi plazovi se prečudno odbijajo od rairne, nežne jezerske gladine. Iq tudi tu je vladal svečan niir; pdino čreda govedi se je pasla na obrežju in izpod sivpga pečevja nad jezerom se je dvignila prpplašena jata divjih rae, ki se je v dulgi verigi zibala v mokrorahlem vzduhu nad vrhovi teranega smrečja proti drugemu jezpru. Cudno, neko neumorno vabljivo ia ofarljivo mo6 ima do mene voda. — Še kot otrok sern se mudil po cele ure ob potoku ter strmel v njegovo nemirno žuborenje; pozneje sem jo hotel pobrisati na morje in sporninjam se, da sem, v čolnu presanjal eele mesečne noči. Npkega pomladaega večera izvabim svojega ljubl.jenca v čoln in zavesljala sva ven na svobodno morje. Krvavordeče solnce se je potopilo v nedogledni ocean in oblilo njega rahle valove s škrlatastim zlatom, in izpustila sva vesli, prižgala si cigarete, in se zazibala v sladko-opojno, razkošui sen — ia proti jutru naju je zgrabila nevihta in komaj sva se otela v pristan sosednjega obmorskega mesta. — In kolikrat v poznejšem življenju sem izpustil vesla in se zazibal v večno lepe mladostne sanje — dokler me ni kruta usoda življenja zgrabila, da sem se z nadčloveško močjo moral boriti skozi to sovražno divje valovje. — In tudi danes se me je polastilo enako hrepenenje. — Zaželel sem si biti sam, proč od teh, ki so nam sicer najbližji, daleč proč od vseh ljudij — tako popolnoraa sam v sredi teh zeleukastih valov — v sredi te mrtve prirode — čudno, ko človek časih veiidar tako mrzlično išče hrupne zabave; nerazrpšljiva, zagoaetna sfinga! Zdra?stvuj, tihotno jezero, hvala ti, da si mi vsaj za trenutek zopet zbudilo one lahkootožne spomine! Hiteti smo morali, da ne zamudimo vlaka, ki nas je zopet odpeljal nazaj; jaz bi si bil rad ogledal še silni vodopad Perečnika, zato se poslovim od milih drugov in izstopim v Dovjem, kjer se je zbrala večja družba in pod vodstvom tamošnjega tovariša Jegliča jo rnahnerao k Peričniku. Pot nas je vodila mimo velikanskega umetnega vodovoda, čegar vodna sila se uporablja v tamošnji tvoraiei, ob šumečem potoku po prijetni dolini k vodopadu. Daljno, rnočno bučanje nam je naznanjalo, da se bližamo k smotru; še nekoliko ovinkov navzgor in dospeli smo do lesene utice in nato naravnost pod Peričnik. Iz mogočne višine čez visečo skalo hrumi peneč in brizgajoč velikanski budournik in pada ia se razbija in prši v milijardnih curkih, kapljah in kapljicah v globoko skalnato votlino iu zaradi ogromnega, silovitega pritiska v vodopadu vre, kipi in se peni kakor razbeljeno živo srebro v velikanski peči in bi se po nji prekucevalo in podilo tisoc in tisoč razjarjenib. pošasti. In če spremljaš od vrha pa do tal to impozanto prirodno prikazen, se ti zazdi, kakor bi zamotani, fini pajčolan razgriDJal vedno v širše mreže — in iz teh mrež puhti ia prši večen ia droban dež, da si moraš z dežnikom ali v pelerini oglpdati pod veličastnim skalnatim obokom ta siloi, mogočni vodopad. In šli smo še višje po skaloatib stopnicah in strmi stezici prav do izvira Ppričnika, kjer privre iz skalne razpokliae, a za tem takoj pada prek razjedenpga skalovja v grozovit propad. — In ni li podobno naše življenje temu silnemu vodopadu! Komaj se človtk porodi, že ga zažene val življenja, da drvi za mamljivo srpčo, drug drugega pobijajoč kakor te kaplje, dokler se slednjič sam ne ubije. — In mislil sera, mogoče pride čas, ko dospe podjetni tujec, uklene svoje velikanske sile — in koval boš tujcu kapital — a narodu okove. — In v slovo izpil sem kupico kipeče tvoje vode, a tvoj pozdrav je bobnel daleč še za nami. — In s tem je bila zaključena ta zanimiva triglavska tura skozi Vintgar na Bled, BohiDJsko jezero z izvirom Savice, Triglav, Brlopeška jezera in Peričnik; napotil sem se zopet v bvojo tiho ribniško dolino in \ duhu prežil še enkrat lepe spomine .Zavezinega" zborovanja v slikoviti Badovljici in te triglavske ekspedieije z živo željo, da se v prihodnjem lptu pozdravimo z milirai brati Srbi globoko doli tam v slobodni srbski kraljevini kje — visoko vrh srbskih plaain!