Ljndska šola naj bode zares Ijndska. Ze nekaj let se čuje: »Šol, šol nam jetreba! \apravile šole povsod, kjer jih še nimajo!" In zares, ta klic je pri nas imel že prccej vspeha; imamo že na polovico več Ijudskih šol, kakor jih je bilo pred nekaj leti; ali poglejmo ludi, če šole re.s koristijo Ijudstvu toliko, kolikor se od njih po pravici pričakuje! — Xi še dovolj, da dandanašnja mladina zna za polrcbo brati in nekaj pisati, ako pa se zraven tega ne vidi pri njej ne trohice kake boljše višje izreje, kakoršne je treba scdanjemu Ijudstvu. Vidi se iz tega, da se morajo naše Ijudske šule zdalno zboljšati in tii pa tam popolnoma prestrojiti. Ne naštevamo zaprek in napak, ki jib imajo naše Ijudske šole na vnanje, kajti te vsak pravi šolski prijatelj sam lahko opazuje; le ljudskemu učitelju priporočamo nekaj vodil, po kterih naj bi se ravnal, da bi bile I j udske šole po svojemlepemporoenuzaresljudske. Ljudski učitelj, ki ljubi Ijudstvo, bode si po vsi svoji moči prizadeval, da med Ijudslvo razširja pravo omiko in sicer po vseh potih, kjerkoli more (o storiti. On naj 1. svojo srenjo dobro opazuje in se jo uči, prav do serca poznati. Vedeti mora njene splošne in posebne potrebe, pri vikših in nižjih, pri premožnib in ubogih, pri velikih in malih. Kakoršna je srenja v večji, taka je šola v nianjši meri. Učitelj ne sme nikoli misliti, da ima v šoli le satno neumne in priproste otroke pred seboj, kakor tudi ne, da so njegovi učenci že odraščeni gospodarji in gospodinje. Doiuača izreja je pri otrocih različna — šolska mora biti bolj splošna — taka, da pelje vse vkup do edinega pravega namena — do prave omike, ktera ima korenino v poštenem in dobrem kerščanskem sercu ; vendar pa mora učitelj, ko dela za splošno Ijudsko ouiiko, gledali in se tudi ravnati po posamesnih razmerah svojega kraja in celo po okoliščinah posamoih deržin, kar naj mu bode pomoček k splošni izreji. 2. Učitelj naj vsako priliko dobro obrača v to, da prostim Ijudem kaže, kako koristno in potrebno je za vsakega človeka, da je omikan, in da se omika more le v dobri šoli od rnladih nog vkoreniniti. On naj posebno staršem in splob odraščenim dopoveduje, da šola more le takrat vspešno in koristno za svoj vzvišeni namen delati in kaj storiti, kedar jo podpira domača izreja. On naj starše, ki hodijo vprašat, kako se njih otroci v šoli vedejo, prav vljudno sprejema, in naj pri tej priliki ne pozabi svoje dolžnosti, namreč, da vneraa tudi starše za vse dobro in lepo. Zelti napačno je, ako učitelj skerbnemu očetu ali dobri materi, ki pride k njeniu pozvedovat po svojih otrocih, merzlo ali še celo nevoljno oiJgovarja. Tudi učitelj naj ne bo tako neumen, kakor so nekteri vradniki starega kopita, ki mislijo, da je Ijudstvo zavoljo njili na svelu, in ne oni zarad ljudstva. 3. Učitelj naj z otroci bolj izobražeiiih slaršev prav varno ravna, da pri starših ne zgubi veljave. Akoravno *o marsikteri starši sami doma pri vzrejanji bolj poverhni, pa vendar tirjajo, in to po pravici, da se njihuvi otroci v šoli lepo vzrejajo. 4. Posebno previdno naj se učitelj vede z osebami, ki imajo pri srenji več vpljiva. Zelo napačno je, ako učilelj sam daje priliko do kake razdražbe pri srenjskih niožch. 5. Učitelj naj si pozneji, ko vidi, da mu srenjčanje zaupajo, zelo prizadeva, da se v veljavi vterjuje, in da z naj manjšo napako ne zapravi svojega dobrega imena. Le takrat, ako je učitelj mož, kakor zahteva in veleva njegov stan, more za splošno narodsko omiko mnogo storiti v svojera kraju. 6. Učitelj naj bode svojim srenjčanoni v vseh rečeh pravi voditelj in svetovalec. On naj si po naj boljšib časopisili, spisih in po vseli pripravnib potih pridobuje po duhu časa pravih zaumenov v vseh zadevab, posebno pa v teh, ki se tičejo gospodarstva in obertnijstva v svojem kraju. On naj, kedar koli vidi, da je tii pa tam treba svetovati ali ljudi na pravo pot napeljevati, ne opušča tega; z eno besedu: učitelj naj bode vsvojisrenji ne le učitelj raed štirimi stenami pri svojih učencih, temuč povsod, kjer koli je treba Ijudstvo podučevati in razširjati pravo omiko. Pravi učitelj naj ne bode samo abecedar, temuč mož, ki tuladini in sploh Ijudstvu koristi ne le s šolskim naukam, lemuč (udi s svojim zgledom in s svojo veljavo. Posebno sedaj, ko je po novi šolski postavi napočila šolstvu in učileljstvu nova doba, naj se ljudski učitelj še enkrat toliko trudi, da bodo ljudske šole zares prave Ijudskc šole, in da bode on v resnici pravi Ijudski učitelj. P.