367
O učiteljskem časniku.
Kar so ^Novice" dvakrat in tudi unidan „Glasnik" spregovorili o osnovi novega slovenskega šolskega časnika, naj bi pač ne ostalo le pri praznih besedah, ampak besede naj bi postale resnica berž ko je mogoče. Da se večidel ves up prihodnjih boljših časov opira na dobro uravnane ljudske šole, tega tukaj ne bom ponavljal, — je bilo že dovoljkrat dokazano in je toraj brez vsega daljnega pripovedovanja jasno kot svitli dau. In akoravno stara, je pa vendar še vedno veljavna resnica, da kdor se sam ni učil, bo tudi drugim malo povedati vedil. Ako učniki hočejo toraj svojega čast i tega imena in svetega poklica vredni biti, jim je treba toliko urniši koračiti v omiki naprej, kolikor večji so upi, ki se edino le na šole opirajo, — da! učniki morajo biti v omiki toliko spredaj, da terjatvam sedanjega časa tako rekoč s pomagljivo roko že nasprot pridejo. Učiti se jim je toraj treba, mnogo mnogo učiti. Dobro vredjeni šolski časnik naj bi jim bil učnik, zlasti o vednostih, ktere vsakdanja pratika rodi. In tacih dandanašnji gotovo ni malo. Da bi dobrega učiteljskega časnika ne potrebovali, tega ne bo nihče terdil, kdor ima zdrave možgane v glavi. Al ena je prevdariti: Kaj misli večina slovenskih učnikov o tem, taistih namreč, kterim bi bil nov list to, kar je ribi voda. Kaj?! — bi utegnil tu marsikdo debelo gledati. Le počasi! Imeli smo časnik, po kterem marljivi učnik, ki se je bil svojega poklica zvest in si je liste enako skerbni bčelici v knjigo zvezati dal, še zdaj skerbno sega; več let nam je donašal razne poduke o šolstvu, lepe povesti, mične pesmice itd. Ktera nezgoda je zadala temu listu smertni udarec? Jez nočem tega praviti; zarudele lica večina slovenskih učnikov naj dajo odgovor na to! Pa — mi bo kdo ugovarjal — zdaj bi bilo vse drugač; takrat je bilo manj šol in učnikov itd. itd. Dobro! — pa prestopimo se v novejši čas, v nedavne dni. Marljivi gosp. Praprotnik je iskal za izdavanje napevov k svojim pesmam sto naročnikov. Kaj mislite, čemu ležijo od našega slavnega gosp. Rihar-ja pregledani in poterjeni na-pevi kakor zakopan zaklad lenega hlapca v tamnem predalu? Ako bi bili marljivemu skladatelju segli učniki z obilnimi naročili pod pazdiho, davno bi se bile že glasile mične pesme v čast Najvišjega po slovenskih cerkvah. Da, slovenski učniki, vse druge strune bomo mogli napeti; če ne, prišel bo čas, ko se nam bo tesno godilo. Da bi nas za ohranjenje lastnega časnika premalo bilo, kakor se tu in tam kaki glas vzdigne, tega ne moremo verjeti *);  — meje našega jezika so predeleč raztegnjene.   Da
*3 Zakaj ne? Saj so skušnje, kakor ste ravno sami rekli, ža-iibog:! to že učile. Pa tudi drugod samostojni šolski časniki težko izhajajo; število bravcov je premajhno. Poslednji list „GIasnika" priporoča ^Novicam", naj bi tudi nadomestovale šolski časnik. Rade, ako bi jim prostora ne manjkalo, bi obširniše pisale o šolskih zadevah. Al več, kakor dozdaj, ne morejo. Kaj, ko bi pridni „Glasnik" vzel to reč pod svoje krilo? Po naših mislih bi to najbolje bilo. S tem pa se ne zoperstav-Jjamo samostojnemu listu nikakor.   Poskusite!                Vred.
bi pisateljev manjkalo, bi bilo pač slabo spričalo o omiki slovenskih učnikov. Tudi zastran naročil nega dnarja naj nihče ugovora ne zblekne. Plača učenikov je v novejši dobi povsod tako določena, da za kakošne bukve še zmiraj kak krajcar ostane. Zakaj pa smo tudi poslani po farah? Da živimo sebi? O ne! Kaj pa bomo za Božjo voljo tudi počeli, če ne bomo zmiraj kaj novega zlasti slovenskega brali? Saj brati se pravi po besedah nekega slovečega pedagoga „pobirati", in sam Izveličar pravi, da kdor ne pobira, raztresa. — Ljubljana! pokaži se nam zopet vnovič bela! Imaš može, kterim ni težava osnovati potrebnega in od vseh pravih učnikov željenega časnika; Vi pa, učniki, ne odrecite pripomoči, kajti največji dobiček bo Vaš.   Bog!
Rodoljub Podratitovski.