P a s n i k. H.oliko? Več učiteljev je, ki mislijo, da v šoli napredujejo le tako, če učence dalje in dalje silijo in ¦/, njinii pri podučevanji neprenehoma naprej hite, ter mislijo, da so že vse storili, če so učenceni prav veliko govorili in jini v eno mer dalje kazali. Tako se godi že pri pervincili v pervein razredu, pa tudi pozneje v višjih razredih in šolali. Učitelj si misli: nPred ko dokončam svojo tvarino, bolje je, pred sem brez skerbi; kdor učencev zaostane, naj se pa še eno leto uci". Ljubi moj! to so kaj puhle misli, ktere bi se v glavi modrega učitelja nikoli ne smele roditi, še manj pa spolnovali. Taki učitelji so se, berž ko ne, tudi sami tako učili, to je, da so hiteli do grižljeja svojega kruha, in niso imeli časa preoiišljevati, kam gredo, da je njih pravi namen le v tem, da odgojevaje podučujejo. Uči tedaj svoje učence le toliko, kolikor niore njih uni prebaviti; in napredovaj le takrat, kedar vidiš, da ti tvoji učencisstopinjozastopinjozvestoin gotovo sledijo. Kakor bitro pa zapaziš, da ti učenci zaostajajo, stoj tudi ti, in poglej, kdo je kriv, in kje je zapreka, da učenci ne morejo za teboj. Zlata zastavica. Pri nekem imenitneni učiteljskem zboru, je nekdo zbranim učiteljem zastavil vprašanje: ,,Kako je to, da učenci tako hitro pozabijo, kar se nauče?" To vprašanje je bilo res prav zbadljivo, pa je golovo segalo v dno serca marsikteremu lahkomišljenemu učitelju. In res je taka, čemu pa bi se učenci in učitelj trudili, ako se učenje in trud skadijo po malem, kakor zjutranja megla, ki Ieži pomladi v vlažni dolini. Xi ga učitelja, da bi pri svojem podučevanji že ne bil skušal te grenke resnice; toda malo pa jih je še bilo, ki bi bili prav resno premišljevali in pretehtovali, zakaj se tako godi. Na to prevažno vprašanje so nekteri učitelji odgovarjali tako, drugi tako. Eni so djali, da je šolsko podučevanje premnogoterno, da se učenci preveč reči ob enem uče, da po tem nobene ne znajo dobro i. t. d. Drugi so terdili, da se solski poduk prezgodaj preterguje in celd takrat, ko gaučenci ravno začnejo sprejemati i. t. d. Z eno besedo: ni ga bilo v zboru človeka, da bi bii mogel to nit prav razmotati. ^Ker temu vprašanju nihče ne pride do živega", pravi bistri vprašavec, ,,ga vara razvozlam jaz, in pravim: Učite tako, da bodo učenci tudi z očini vidili vse, kar jib učite, toje, kažite jim reči, od kterih jim pripo veduj ete". In glejte! ta hip se je rodil toliko imenitni kazavni poduk v šoli.