Misli  o(b)   knjigah
FRANCE  VURNIK
Marko Elsner Grošelj: Slike z dežele. Ljubljana: Društvo 2000, 2001.
V svoji peti zbirki se pesnik Marko Elsner Grošelj (rojen leta 1959) oglaša iz nekakšnega samoizgnanstva ali bega iz mestnega vrveža v zgornjo Savsko dolino, v prostor, ki diha in živi po svojih parametrih, kakor sta jih in jih seveda še narekujeta naravno okolje in človekova roka, ki ga je prilagajala po svoji meri in s tem ustvarjala izročilo. Zbirko sestavlja pet ciklov, v katerih se "slike z dežele" motivno (izpovedno) razvrščajo od otroštva, vasi in hiše, ki mu je zarisala otroštvo. Iz zunanjih prostorov se z besedo bliža sedanjosti, v kateri je seveda obilo preteklosti, tako na vrtovih kot v hišah in na starih fotografijah, skratka, pokrajinska, rodovna zaznamovanost, ki napolnjuje vsebino njegovega življenja. V zadnjih dveh ciklih (Poletja ni in Pet osebnih pesmi) se tej sicer središčni temi pridruži nekako zadrževana ljubezen v tem smislu, da bi ostala obvarovana, kakor pravi v pesmi Zelenci: "Živ organizem sva, čeprav hočejo zgraditi pekel."
Pred zavestjo bralca se tako nizajo pomensko bolj ali manj izraziti prikazi značilnosti prostora pod Spanovim vrhom, pod Peričnikom, na Hruščanski planini in pri že navedenih Zelencih, kjer prihaja na dan Sava Dolinka, toda za pesem in njeno podobo je pomembna njena čista zelenina v povezavi z zaupljivim ljubezenskim čustvom. Toda še prej, pred tem liričnim finalom zbirke, bralec ne le opazuje adekvatnost upodobljenih podob s prostorom, marveč kar začuti tisti sicer navidezni mir, ki visi nad temi kraji, in vonj črne kuhinje iz nekdanjih dni, vendar z občutkom za mero, brez pretiravanja in kakršnega
Sodobnost 2002 I 1564
Misli  o(b)   knjigah
koli patosa, tako v duhu ljudi tega in takega prostora. Seveda so te nazorno izrisane impresije rezultat avtorjeve ustvarjalne volje in kot izraz pomiritve z eksistenco in predmetno vsebino okolja, v katerem se je eksistenčno ustalil.
Zbirka Marka Elsnerja Grošlja z adekvatnim nepretencioznim naslovom Slike z dežele je nedvomno zgovoren in zanesljiv primer samosvojega pesniškega snovanja v soglasju z bivanjskim okoljem in s hkratnim zaupanjem v smisel vsakršne poetike, ki ima korenine v prostoru in času. Prijazni popotnici sta ji napisala pesnika Benjamin Gracer in Valentin Cundrič.
Sodobnost 2002 I 1565