List 46.
Cena začelo lc-to po pošti 2gold. 20 kr., za pol leta 1 goid. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za poducenje naroda.
za ene kvatre 30 kr.Posamesni listi po Skrajc.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedeljik 12. Listopada 1849.	
	Mjjubottin. (Konec.)
If^amovoljnost je prekleta	Ji le malo vkupaj zbere
Od Boga in pameti,	In od sebe pošlje jo ,
In pregnana iz tega sveta	Pa to ji serce predere,
Se le v peklu še rodi, Otrok mora pa storiti,	V grob jo spravi pod zemljo.
Kar njega sam Bog uči	Bile so očeta vlasti
Vbogat mora se učiti,	Kmalo prepodene vse,
De ga Bog ne pogubi.	Sin redi le svoje slasti, Ktere dušo pogube.
Svoje starše spoštovati ,	Samovoljen ni prevdaril,
To sam Bog ti zapove,	Kaj ga oče je učil;
Kdor mu neče sluha dati,	Vse bogastvo je zapravil
Se nebesam odpore;	U veselju prepodil.
Ak nebesa si zapustil,	
Se ti zlo godilo bo,	Kadar svojiga več nima,
In pravičen Bog zamudil	Ptuje si blago želi,
Kaznovati te ne bo.	Ga natihoma poprima, Kumerno se preredi,
Bile so zastonj besede ,	V persih njemu vest zaspala
Sin jih slišat' hotel ni;	Ga nikoli spekla ni,
Grehov svojih Černe čede	Volja černa ga prignala,
Iz serca ne prepodi. To očetu bolečine	De nedolžne clo mori.
Nizko vtisne n serce,	Alj število se le snide
De življenje iz trupla zgine,	Grehov hudodelnika,
Ktero v zemljo polože.	In pravici v roke pride, Ki ga strašno kaznova;
Sin bogastvo skupaj spravi,	To je kriva samovolja,
Matere poslušal ni,	De pod meč on glavo da;
Rabi ga po svoji glavi,	To, mladenč, je prava šola,
Mater iz nemar pusti.	Samovoljnost kam peljal Fr, Blažič,
Premisljevtmie.
(Dalje.)
Kadar vidimo in pregledamo tisto neštevilno množico svit-lili fn brizgajočih zvezd, kadar spoznamo njih lepoto in krasnost, kadar zmerimo njih dolgost in širokost, kadar spremljamo njih tek in kroženje; kadar spoznamo dobroto luči lune, kadar nas sončni sij pregreva, kadar oblaki šume, kadar gromi, kadar se bliska in treska: tistikrat ne vzdignemo svojih oči do svitlo okroglih zvezd; ne pademo na svoje kolena, ne vklonemo glave, ne tolčemo na persi, ne molimo brezmočne stvari; ampak čez zvezde in oblake, čez luno in sonce se vzdignejo naše misli. Gori naša pamet sili, gori um želi, gori serce puhti. Sprejete dobrote, prihodnje potrebe nas vlečejo in silijo gori z mislimi in željami dreti, ter ga moliti, od kteriga vse dobro pride, brez kteriga mi nič nezamo-remo dobriga, slovečiga in čedniga storiti.
Ali je tedejBog? Sonce nam ga napoveduje, kadar izhaja, in svoje žarke po zeleni naravi razlije, zor in jutro nam pravita od njega s svojo svitlo lepoto, rosa lesketa njega krasoto, zverina tuli njega jezo nad grešnikam; rožice, ter cvetljice hlape njega očetovo dobroto; ptiči pojo njega usmiljenje nad spokornim gres-nikam; morje razlega njega vsigapričijočnost; luna opominja na njegavsigavidijočnost v temotah in skrivnih krajih; zvezdsvitloba nam pravi od njegove čistosti in svetosti; blisk in gromenje, tre-skanje in potresi, povodnji in viharji nam pokažejo njegovo vsi-gamogočnost. Vse spozna Eniga Boga, vse njega časti in hvali, vse njega voljo spozna, vse njegove zapovedi dopolnuje. Samo človek se je navadil besede: Ni Boga, ni večnosti, ni življenja duše po smerti telesa, ni sodbe, ne plačila, ne kazni, ni nebes ne pekla, vse to so zmišljenje in kvante nesrečnih od sveta zaver-ženih popov, in zapeljivih ljudi, kteri ne privošijo veselja in prostovoljnosti (imenoval bi jo samovoljnost) tudi drugim, zato ki jo sami ne vživajo.
Ako bi se znajdel kdo, ki bi to lažnjivost in kratkovidnost terditi hotel, še ni povzdignil v potrebah in težavah, v boleznih in bolečinah svojih oči proti nebesam, ni slišal besede svoje vesti insvojiga serca, ni padel na kolena, ni sklenjenih rok proti nebe-sam vzdignil, ta ni v svoji sreči in v svojim veselju se ponižal in oči na zemljo obernil, ni spoznal, de mu, kdor mu da veselje, tudi žalost lahko pošlje, ne vidi, kaj de je sam; de je prah in perst, ne vidi, de ni nič memo tistiga, ki je vsigamogočen. Zjokati se je nad takim človekam, ki je tako slep, de ne vidi narave široke in krasne; zjokati se je, ker ne sliši tišuč in tišuč glasov, ki mu kličejo naproti: Ponižaj svojo glavo, opusti oholost in bahanje; spoznaj enkrat, deje En Bog, poslušaj njegove besede, dopolnuj njega zapovedi, spoštuj njegovo veličastvo! Ako to storiš upaj in pričakuj obilno plačil, ako pa terdovraten ostaneš , boj se njegove pravične jeze, njegove ojstre sodbe, njego-goviga krezkončniga kaznovanja.
Mislimo si zdaj naš svet brez eniga Boga, po kteriga volji se vse godi, kteriga besede poslušati in zapovedi vsak do-polnovati mora. Kaj bi se zgodilo? Sonce, ki s pozlačenim obročem izhaja, vse oživi in skoraj vtrudeno proti večeru v zaton gre, pa temote prepodi in spet novic iz za gore pride, bi šlo kmalo dalječ, visoko in vse na zemlji bi pomerznilo; ako bi pa blizo pristopilo, bi vse moglo zgoreti. Luna bi bila preveč dalječ, temna in černa, blizo pa kervava in šekasta. Luna bi zakrila sonce, sonce bi odelo luno. Zvezde bi ena proti drugi tekle, več bi se j'1* vkupaj zvozlalo, ali pa bi se preveč narazun razkropile, in tako bi bilo vse brez reda, vse brez lepote, punti vnatori, vojske med vsimi stvarmi, zmešali bi se letni časi, bi ne poznali ne pomladi, ne leta, ne jeseni, ne zime. Kar bi sonce ogrelo, bi burja omra-zila, kar bi sonce posušilo, bi dež razmočil, kar bi luna osijala, bi tema in oblaki pokrili in černili. Kdor vse to pomisli, vidi de je en Bo g, in de, kar je na svetu, ne more brez njega biti.
(Dalje sledi.)
]%fova hranilnica.
V nekim tergu je bil somenj. Vse je derlo v terg, tam lepe reči ogledovat. Ali je čudo, de sim šel tudi jez? Sej smo vsi Evini otroci, in ta je bila, kakor so vse babe, novoželjna. Šel sim tadaj tudi na somenj. Tu ogledujem reči, hodim dolgo sim ter tje , kar zagledam okrog mize več kot dvajset ljudi; in kakor je sicer navada, de, če le dva ali trije skup stoje, mislimo že, kdo ve , kaj de je. Tudi jez stopim k mizi ter gledam. V sredi pri mizi je pa stal človek, ki je ljudem kvasil, de je mogoče, pri njem obogateti, če kdo groš na kvarto postavi. Medel je bil ta človek, kakor sedem hudih let. Ljudje so res stavili, so priigrali par groškov, so zopet stavili, dobe še toliko, in predenje četert ure pretekla, ni imel noben več venarja v svojim premoženju. Taka se godi igravcam vsim — in prav se jim godi. Zraven mene je stal fantič, ki je ljudi tako novoželjno pogledoval, in viditi, de imajo ljudje dobiček, gre in prosi svojiga očeta, mu tudi kaj grošev dati, de bi kaj dobil. Verli mož pa da svojimu sinu par ber-ljuzg, de je začel fantič glasno vekati. „Kaj? igrati hočeš ti, potepuh, de boš hudoben človek postal, nazadnje pa še tat. Dobro si jo vtisni v glavo, otrok“ je kmet dalje govoril: „Igranje je Bogu ostudno in igravci ne bodo gledali obličja božjiga“.
Fantič je jokal in si lica mel, ker so ga bolele, jez pa sim si mislil: to je veri mož, ki za poduk, ki ga je svojimu sinu dal, zlat križ zasluži. —
Kmet je šel s svojim sinam dalje. Dopadel mi je mož. Za njim sim šel zapustivši goljufa in goljufance. Pred neko hišo se mož vstavi ter reče: „Moram viditi, kakošne numere so prišle“; izleče majhen višnjev papirček iz aržeta — „ambo pri puntu!“ — izleče drug papir — „ena sama zadeta“ — iše še dalje po svojim aržetu: „De te grom! pri dveh puntih terno“. — Ostermel sim, kakor če bi bilo trešilo v mene. „Tri loterijske papirje ima človek“
sim si mislil. Ni mi bilo mogoče, premagati se, in ker moram vsa-cimu resnico povedati, grem k možu ter rečem : „Ne zamerite, prijatel, če bi jez vaš sin bil, bi vam berljuzge s percenti pover-nil!“ Mož me debelo pogleda, jez njega. — Rečem mu dalje: „Imam vas za pošteniga moža po uku, ki ga svojimu otroku da-jeste; delate pa tako, kakor Pater Abraham a Santa Clara govori: „Pridigarji ne smejo biti enaki zvonovam, ki druge opominjajo v cerkev iti, sami pa zvunaj ostanejo. — Vi storite sami, kar svojimu otroku prepoveste. Ali loterija ni igra? Vi delate, kakor tisti, ki je v petik kapune jedel, ker mesa ni smel“. Se ve, de mi ni mogel druziga odgovoriti, kakor: „Prijatel, ta reč vas nič ne briga!“ Prav je imel, pa za to ga hočem tukaj prati, ker je tako nad mano zarežal. Kdor je loterio znajdil, je bil sovražnik ljudstva, goljuf, kteri ljudem 'kaj obljubi, česar'jim nikoli ali pa malokadaj dati more; dela kakor lažnive, kteri med svojimi lažmi včasi tudi ktero resnično besedo zine. Marsikteri mož si v nedeljo komaj serkljej vina privoši, de bi si svoje serce razveselil in svojo moč za novo delo popravil, in zmeče v ponedeljek grešne denarje v vodo, ker misli, de zlata ribica plava. Če bi ljudje rajši, tako mislim, denarje v hranilnico metali, vsak teden toliko, koiikorzdaj stavijo, bi gotovo vsako leto eno ambo, če ne več zadeli, in kadar starost pride in več ne morejo delati, imajo terno. Tako je in ne drugače. Mož na somnju to nar bolj ve. Kako jim je pa, kadar denarjev več nimajo in si potrato očitajo, tega ne pomislijo.
Gospod fajmošter! Vi ste prav moder mož in jo znate na prižnici prav lepo povedati. Kadar ljudem zgodbo od zgubljeniga sina pripovedujete, povejte jim tudi mnoge žalostne ¡zglede in skušnje loterijstov in pa tudi od moje nove hranilnice. Jez nimam prostora in teh listov tudi ljudje tako ne berejo. — Nova hranilnica pa je: Ne v loterijo staviti in denarje rajši na potrebne reči obračati, na priliko: več koristnih bukev kupiti, ktere jim povejo, kako se po svetu kaj godi, kako so naši junaški bratje na Laškim in na Ogerskim se hrabro obnašali in vsaktere težave in pomanjkanja terpeli, ko so njih bratje denarje zaigrovali. Kako lepo bi bilo, če bi vsaka soseska iz te hranilnice bukvarnico napravila, od ktere so Novice tako lopo pisale, in kakoršna je Juri Lečnik blizo Slovenjiga Gradca napravil, in kakoršno imajo tudi že v Borovljah na Koroškim!
Hudo x dobrim povernjeno *)•
Jakob, sin pošteniga kmeta, je imel že z otročje starosti veliko veselje do vojaškiga stanu.
Ko je bil komaj petnajst let star, je šel že Ji armadi. Ker je imel dobro glavo in je tudi doma k fari v šolo hodil, gaje stotnik njegove kompanije kaj obrajtal, in v dveh letih je bil desetnik (korporal) in potem feldbebelj.
Iz bukev, ki se rhvno zdaj natiskavajo, z napisam „Čednost in hudobija“, 13 prelepih povest iz laskiga poslovenjenih.
Vojska se je vnela. Kmalo v začetku je postal oficir in v vsaki priložnosti je pokazal toliko pogumnosti v vsih nevarnostih, toliko umnosti v nartežiših početjih, ktere so mu bile naročene, de je s stopnje na stopnjo stopal, si čislanje generala pridobil, in nazadnje oberst postal na mesto njegoviga sprednika, kteri je v boju ostal, v kterim je Jakob sam s svojo posebno hrabrostjo k premagi pripomogel.
Ime tega mladenča je bilo večkrat v novinah imenovano in pohvaljeno, in kolikorkrat so gospod fajmošter njegoviga kraja Jakobovo hvalo in srečo v njih brali, so šli urno k njegovim bratam, se z njimi veselit, kteri so to tudi sebi v čast šteli in niso nič druziga mislili, kakor na čas, ga spet srečno viditi in na svoje serce pritisniti.
Pa med Jakobovimi redkimi lastnostmi, ktero so mu plačilo in slavo verliga vojaka pridobile, je bila tudi napaka, ktera sama je bila dovolj, ljubeznivi svit čednosti otamniti, in še celo njeno djanjost pri ljudeh ostudno storiti.
Njegovo poslednje poveličanje je v njegovim sercu neizrečeno ošabnost zbudilo.
Govoril je od svojih junaških del, kakor bi kdo le od del kakiga cesarja ali kralja priča njega govoril, če bi se mu hotel prilizovati.
Hvalil je vedno nezmerno svojo pogumnost, je vse druge zaničeval in si je veči slavo prilastil, kakor so si jo vsi vojaški junaki sveta kadaj pridobili.
Po dokončani vojski dobi njegovi regiment povelje, v nekim mestu ostati; de bi v to mesto prišel, je mogel Jakob blizo svojiga rojstniga kraja iti.
Komaj so njegovi bratje in prijatli to zvedili, jih je serčno poželjenje gnalo, mu nasproti hiteti.
„O dragi Jakob!“ — reče stariši brat; „hvaljen bodi Bog, ki nam veselje stori, te zopet viditi“.
„Če bi le naš oče še živeli! Kako bi jim to veselje dobro djalo ! Poglej ! tukaj smo tvoji bratje!“
„Daj se objeti, brateč! Dalječ od nas si bil sicer, pa vedno smo na tebe mislili“.
Oberst, ves nevoljen, kot brat uboziga kmeta pri regimentu spoznan biti, se je zaderi: „Proč od mene, prederznež ! ne poznam te, in čudim se, de z mano govoriš, kakor s kom svoje enakosti“.
„Kaj !„ ga ovre narmlajši brat, „ali me ne poznaš ? Poglej me, tvoj Pavl sim. Nekadaj si me tako serčno ljubil; ko sim bil še majnši, si me sam učil zemljo obdelovati“.
Pa še bolj razkačen jim je žugal, de jih bo dal zapreti, ako se mu ne spravijo zdajci izpred oči.
Vojaki, ki so bili priče tega gerdiga vedenja, se sicer niso upali, svojo nevoljo očitno pokazati; memrali so pa med sabo: hu-dobniga serca mora pač biti! kdo more kaj taciga storiti ? Našiga obrista je sram, de je sin ubozih starišev; še veseliti bi se imel, de je toliko srečo s svojimi zaslugami dobil, ker ni žlahtniga stanu.
Njeg°ve povelja so tadaj le z nevoljo spolnovali. Vsi so ga skrivno zaničevali in želeli so, de bi ga od regimenta spravili.
Eniga dne se je zgodilo, de je obrist priča generala svoj regiment ogledoval. General ga je zavoljo neke napačnosti grajal. Obrist ni mogel svoje navadne ošabnosti premagati in odgovoril je na storjeno očitanje generalu priča vsili oficirjev silno prederzno. Njegovi vikši so imeli že dostikrat se zoper njegovo obnašanje pritožiti. — To pregrešenje zoper podložnost, ktero je vojaška sodnija z vso ojstrostjo presodilo, je bilo dovolj, ga odstaviti in gerdo iz službe spustiti. —
Nesreče ošabniga človeka nihče ne pomiluje.
Jakob je bil po svoji nesreči sam sebi prepušen. S sramoto ogernjen je bil zdaj žalostno prisiljen, si svoj kruh v potu svojiga obličja zaslužiti, in nič druziga mu ni ostalo, kakor v hišo svojih bratov se verniti.
Pa kako bi smel upati, tam pomoči in podpore dobiti?
Kako bi si bil smel upati, se s prošnjo k ravno tistim ober-niti, ktere je tako gerdo razžalil?
Desiravno mu je pri sami misli tega strašniga ponižanja obličje sramote gorelo, ga je vunder sila primorala, in tresel se je na celim životu, ko se je vasi bližal, v ktero je o mraku px*i— šel. Po gospod fajmoštru je prašal, kterimu je svojo nesrečo tožil. Britko se je zjokal in prosil jih je, za-nj pri bratih govoriti, de bi se zavoljo Boga in zavoljo njih rajnciga očeta njega usmilili.
„Preljubi Jakob!“ — so mu hiteli vsi z enim glasam na-sprot, — „to je tvoja hiša, s tabo se hočemo preživiti“.
Ako je ljubezni bratov mogoče, ti tvojo nesrečo olajšati, smo vsi srečni“.
„Osramoten od take blagodušnosti je dolgo stal in jokal, brez de bi bil besedo pregovoril. Nazadnje reče: „O neprecenljive duše! Občutim vso velikost vaše tako velike blagodušnosti; samo to prosim še ljubiga Boga, de nej mi toliko časa še življenje pusti, de gerdo razžaljenje nad vami dobro storim.
Prijatli, žlahta in vsi, ki so bili te bratov ljubezni priča, so bili vsi globoko ginjeni, in če so svojim otrokam Jakobovo prigodbo pripovedovali, so tudi še pristavili, koliko sladkosti prinese spolnovanje čednosti, in kako grenka je pokora tistiga, kdor enkrat od njene poti zaide.
Oglas.
Slovenija razglasi v svojim 89. listu „oglas“ gosp. Macuna zastran njegove krestomatije , kteriga tukaj ponatisnemo, si pa prider-žimo, v prihodnjim listu kaj več od tega govoriti:
„Namenil sim, ko sim oglasil v 58. listu Slovenije, krestomatijo tako na svitlo dati, da bi vsaki del, to je poetički ko prozaički bil slo-vensko-ilirski z dodanimi spisi drugo slavjanskimi. To bi bila prav za prav slavjanska krestomatija; vender ne bi se za uvedenje vučivnice
vlegla, ker bi Bi mladež tudi vse kupovati morala, kar se v učivnici ne bi bralo. Tedaj sim po želji g. ministra uka, ki bi rad za latinske učiv-nice praktičke knjige imel, delo po tem pravilu uredil. Vender pak, ako mi Bog da zdravje in čas, bom vse na tanjko zderžal, kar sim v per-vim oglasu obečal.
Tedaj bo vse leto delo razpadlo v tri razdele. I. Slovenska pesnička in prozaička; II. Ilirska pesnička in prozaička krestomatija, vsaka obstoječa iz dveh zvezov. Pri tem še je ta posebnica, da sem in to ni po sami svoji volji slovenskemu delu nekaj ilirskega, in ilirskemu nekaj slovenskega pridjal (tudi to bo praktično, ako Bog da).— III. Razdel bo imel a) neke spise iz drugoslavjanskih narečjah, to je tedaj iz češkega, poljskega in ruskega, bj Potrebnerazjasnenja, pazke in mal rečnik k vsim prije imenovanim delam.
Kar se tiče razdela II., ga ne bom jaz na svoje troske na sve- . tev dal, ampak vlada ali pak drugi založnik, ki mi je že to obečal; III. del bom s čašam sam na svitlo dal.
Pervega razdela poetički del pak se v lepim zvunajnem obrazu v Terstu že tiska, pet pol (Bogen) je že tiskanih. Koliko bo v celem pol imel, se nevem; kot se mi zdi, bo njih z. ilirskem dodatkam vred nekih petnajst. Celi poetički del bo še pred novim letam do konca tiskan, in na kratkem za tim bo se, ko se nadam, tiskanje prozaičkiga dela začelo.
Ker se pri razprodaji zdaj veči del samo na Slovence opiram, ne morem po zvezkih (Heften) razprodajati, ampak v celem. Samo ako bi Gospodje, ki v Ljubljani, v Gorici, v Celju, Marburgu in Celovcu v latinskih učivnicah slovenski jezik naučavajo, že zdaj, kar je tiskanega, za mladež poželeli, naj se mi zglase, kolikor njim je za sadaj treba.
Za lete gospode bi pak še eno pridjal. Tiskanje vleče denarje, nekaj bi moral že sadaj plačati, tedaj ne moram drugači, ko le vsta-noviti, da vsak, kdor vzeme po takem le nekaj od krestomatije, mora plačati za celo, to je naj manje 45 kr.; saj mu ne bo trebalo na ostali del dolgo čakati.
V Terstu 30. Kozoperska 1849.	Ivan Macao.
Sploh koristne reci.
Obrezovanje sadniga drevja.
Sadne drevesa se obrezujejo, ali de se drevesu lepa podoba ali pa veči rodovitnost da. Kar poslednje utice, se je po tem le ravnati:
1.	Navadno se drevesa v mescu Svečanu ali Sušen obrežejo, tode opomniti se mora tukaj, de se morajo drevesa, ktere prav močno poganjajo , bolj pozno obrezati, kakor take, ktere bolj slabo poganjajo. Pa tudi te se morajo še le obrezati, kadar so njih popki zlo napeti in že pognati imajo.
2.	Kar je vlansko leto pognalo, se imenuje izrastljik, berst, kar je pa predlanjskim zrastlo, se imenuje dveletni izrastljik itd. Očesa izrastljika se tako štejejo, de je tisto, ktero je narbližeje dveletniga bersta, pervo, pervo za tem drugo itd., in oko, ktero je na koncu bereta , je poslednje.
(Konec sledi.)
Odgovor
na gosp. Jožef Blatnikovo razjasnjenje moje opombe v „Pravim Slovencu“ listu 45, str. 277, zastran „Kolednika“.
Gospod Jož. Blaznik si je prizadeval, v 90. listu Slovenije 360. strani mojo gori imenovano opombo razjasniti ali jo razjasniti dati. Ker pa gospod Blaznik v tem razjasnjenju sam sebe tako beliga, mene pa černiga dela, sim prisiljen, nekoliko več odgovoriti, de sc priča slo-venskiga ljudstva po mogočosti omijem. Tode, gospod Bla znik brez zamere! Jelite, de sim pred dvema letama v Vašo tiskarnico oznanilo almanaha v slovenskim jeziku poslal, kteriga je gosp. Giontini izdati namen imel, de ste pa Vi ročno to priložnost poprijeli, enak namen mi razodeti, kar je po Vašim dolgim pregovarjanju mene v silno sladko zadrego pri gosp. Giontinitu pripravilo? — Pa kot star znanec sim se zastran vredništva tega almanaha gosp. Giontinitu odpovedal in Vam vdal, tim več, ker ste rekli de je bolje, en sam pa dober, kakor dva, pa slaba almanaha na svitlo dati. Naredil sim tadaj v Novicah oznanilo almanaha, kterimu sim jez ime „Kolednik“ dal. Viharji in nezgode vlanskiga leta so Vas, kakor ste sami razglasili, zaderžali, ga izdati, in ste izdatev za prihodnje leto odložili. To je resnica, kakor se možu spodobi jo govoriti. Napovedali ga pa za leto 1850 niste nikjer in meni samimu je bila skerb izročena za sostavke skerbeti, razun gosp. Potočnikove pratike, gosp. Poženčanovih zgodovinskih spisov in gosp. Kosmačevih povestic. Nagovarjali ste me večkrat, lagal bi se, če bi rekel, de me niste; jez pa sim Vam vselej odgovoril, de imam sostavke pripravljene, samo ¡zlikati še jih je treba, ker nej rajši dober Kolednik pozneje , kakor slab prezgodaj pride. In leto 1850 ima 365 dni, obljuba Vas tudi ni nikakoršna vezala, ga ob ojstro določenim času na svitlo dati. Vi me gerdite v svojim razjasnjenju, ker pravite: de ste dokončali prav lične kamnotise za Kolednika! To je, kar mojo vednost utice, laž!! — V svojim ne ravno prav vljudnim dopisu ste mi pač pisali, de ste dali že dve polikalendra staviti, od kamnotisov niste ne čerhnili. Ker ste pa Vi sami rekli, de gosp. Potočnikova pratika ne bo več kot eno samo polo dala, si moram misliti, de tudi to ni resnica! Dalje mi očitate nepošteno ravnanje, de sim začel sostavke, kteri so bili za Kolednika dani v Pravim Slovencu na svitlo dajati! To je druga laž, ker razun pervih treh štrof Prešernove Parizine nisim dal ne sloga v svojim časopisu natisniti, in še te z opombo, ktero vsako uro lahko šestdeset-krat berete. — Tisti teden pa, ko ste z svojim dragim pismicam sostavke od mene nazaj terjali, je bil Kolednik ves pripravljen, pa bo-lezin in smert v hiši in neodložljive premnoge dela mojiga poklica mi niso pripustile toliko časa, de bi bil na Kolednika mislil. Nazadnje pa še celo Vaše pismice! — Gospod, rad se vklanjam in pripogujem, pa ne zamerite, takrat se pa nisim mogel. Poslal sim Vam, kar ste terjali. Moji sostavki bodo pa, kar jih bo za to, v Pravi m S lo v e n cu mestice dobili. Kolednik pa ostane moj za leto 1850!	Malavašič.
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič. Natiskar J. Blaznik v Ljubljani.