KOLUMNA | 2022 | št. 3-4 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 59 O DRUŽBENI PRAVIČNOSTI Dr. Dušan Rutar On Social Justice N apredni koncepti družbene pravičnosti imajo skupni imenovalec, ki ga morda naj- bolje izrazi francoski filozof Jacques Rancière: »Umetnost kot izvajanje občutljivosti lahko v kompleksni igri družbenih moči in njenih kontekstov potrjuje oblast, lahko jo ignorira, lahko pa jo celo artikulira oz. osvetljuje, jo izziva in redči.« (cit. po Eduardo C. B. Bittar. Semiotics, Law & Art: Between Theory of Justice and Theory of Law. Springer International Publishing; Springer, 2021: 38). Vse to zmore umetnost, zmore tudi znanost in zmorejo nekatere vsakdanje prakse, o katerih bomo spregovorili v nada- ljevanju. A temeljna ideja je vsaki č enaka: ljubezen do življenja (amor fati), zaradi katere žanjemo humanost ljudi. Sklep je na dlani. Ne obstaja družbena pravičnost brez ljubezni do življenja, brez solidarnosti in brez ljudi, ki živijo solidarnost in se upi- rajo oblastnim razmerjem. Ne temu ali onemu konkretnemu oblastniku, temveč sistemu, razmerjem mo či, ki vplivajo tudi na oblastnike same, ne le na njihove »podložnike«. Ljubezen do življenja lahko v naj- širšem smislu torej vidimo kot tisto, ki pove čuje humanost ljudi in tega, kar imajo lahko med seboj. Pove čuje se sorazmerno z vzgajanjem držav- ljanstva, ki je vzgajanje za družbeno pravičnost in solidarnost, u činki pa se kažejo kot razgaljanje oblik nasilja, zatiranja, krivic in pomanjkanja ali odsotnosti priznanja tega, kar ljudje ustvarijo. Družbena pravi čnost je tako množica praks, s katerimi ljudje na najrazli čnejše načine dekonstruirajo grozote zgodovine in nečloveškost sicer človeških dejanj, neracionalne učinke delovanja razumnih bitij in namesto tega omogo čajo vključenost ter ustvarjajo povezanost. Zgodovina pravice in pravi čnosti je zato tudi zgodovina konkretnih oblik oz. praks, kajti pravi čnost ni mogo ča brez njih, kot poudarja Antoine Ga- rapon, generalni sekretar ustanove Institut des Hautes Etudes sur la Justi- ce. Kar koli naredimo v imenu pravič- nosti, ima namre č obliko, pa naj bodo simboli, predstave, dejanja, obredi, slovesnosti ali kar koli drugega. Danes živimo v svetu, v katerem je v ospredju tehnološki napredek in go- spodarski razvoj, veliko manj pa so v središču pozornosti družbene razlike in neenakosti, redko razmišljamo o dezorientiranosti sodobnih družb, o nezmožnosti za refleksijo poti, po katerih hodimo, in o premajhni mobilizaciji produktivne družbene energije. Vse to velikokrat preglasi antidemokratični krik ljudi, ki so bodisi zadovoljni z obstoje čim bodisi pripadajo eliti, ki po definiciji ne želi nobene spremembe, če ta ne pomeni še več istega. Kapitalizem se vse bolj spreminja v to, kar Yanis Varoufakis imenuje tehnofev- dalizem. V njem zaradi mehanizmov, ki omogočajo kopi čenje premoženja, kapitala in oblasti, kajpak najbolj us- peva elita, saj ima v rokah vse troje. Že nekaj časa smo pri ča tudi vno- vičnemu vzpenjanju nestrpnosti, ki je neločljivo povezano s soo čanjem z druga čnimi ljudmi in razlikami. To so obenem časi velikih politi čnih razhajanj, ideološkega novoreka, oviranja svobodnega delovanja, uve- ljavljanja moči izjem in distanciranja od pravil oziroma standardov, ki so bili še v čeraj nevprašljivi. Logika preganjanja drugačnosti tako dopol- njuje logiko izklju čevanja ranljivih in marginaliziranih skupin ljudi, od katerih se obenem pričakuje, da se bodo opolnomočili in se vklju čili v taisto družbo, ki jih sicer izklju čuje in potiska na rob. Za potrebe družbene pravi čnosti bomo zato morali v bližnji prihodno- sti izumiti nove oblike demokrati č- nega delovanja in še bolj prepričljivo oznanjati temeljno sporo čilo družbe- ne pravičnosti, ki je: Na družbenem vlaku, na katerem prevladujejo poleg podnebnih sprememb in pandemije vse ve čja hitrost kroženja in kopi čenja informacij, dobrin in sploh vsega, hrup, nezmožnost samospoznavanja, med- sebojna odtujenost in virtualnost ko- municiranja, je treba potegniti zasilno zavoro, saj ni videti signalov, da se vlak zares hoče ustaviti.  Dr. Dušan Rutar