Božična zgodba Mrzlo, skoraj ledeno je bilo v temni izbi. Gosta megla je silila skozi razbita stekla na oknih; zunaj se je začelo svetlikati in nekje je zapel petelin. »Janče!« Ubogo vdovo je prebudil mraz, vzdrhtela je in poklicala sina s stabotnim glasom. »Janče, vstani, dani sc žc!« Iz drugega kota se je zaslišalo zdehanje in kmalu je skočil iz postelje deček. 191 »Dobro jutro, maii! Kako ste kaj spali ?« »Ah, tako, tako —.« »Meni je pa bilo tako mraz, uf, še zdaj me stresa,« de sin in si diha v roke. »Hitro se obleci, pojdeš k branjevki, Tako rada bi imela danes kaj boljšega doma, saj nocoj je sveta noč. Lepo jo poprosi in dala ti bo zopet na upanje, čeprav nerada.« Vzdihne žena in čelo se ji naguba skrbi. »Ne žalostitc sc, mati, takoj pojdem in zagotovljen scm, da se ne bom vrnil domov praznih rok.« Nadene si kapo, si skrbno zapne ponošcni suknjič in ovije okrog vratu volneno ruto. »Tako, sedaj pa grem, mati.« »Pa dobro opravi!« Zapre za scboj vrata in odhiti po trhlih stopnicah navzgor. Dospe v vežo, in oster mraz mu zavejc nasproti. Hitro steče po mračni ulici in na oglu se ustavi. Tu je bila štacuna stare branjevke. Glasno mu bije srce, ko pritisne na kljuko in odpre. Medla luč brli v prodajalni in branjevka scdi za zagrado in moli iz zarumenelega molitvenika. Temno pogleda izpod velikih očal. Janče se prestraši osoracga pogleda. Ves jc v zadrcgi prcd njo in beseda mu noče iz grla. »Kaj pa bi rad ?« Kratko in vsc drugo kot prijazno je to vprašanjc. »Ma-mati . ,. so prosili, če bi bili tako dobri in dali nekaj jedi na upanje. Tako rarzlo je in nocoj je sveti večcr; že od včeraj nisva imela nič toplega.« Boječe izgovori deček in oči mu begajo po visokih ter polnih policah, kjer so bile razložene vsakovrstne dobrine. »Ali zopet ? Ja, ali je mati pametna ? Še od zadnjič nista nič plačala, in zdaj naj dam spet na upanje ? Ne, nel Ne bo nic; Iahko greš!« ZloveŠče upre ženska v fantiča svoj pogled in Janče spozna, da ne bo danes nič opravil. »Ali za božjo voljo vas prosim, usmilite sc vsaj raatere! Samo malo dajte; saj zamc ni treba. Mati so bolni.« Oči se otroku zalijejo s solzami. Branjevka pa vzroji. »Kaj pa se cmendraš ? Misliš, da mc boš z jokom prcprosil! O, ne, poznam take ptičke kot si ti. Zdaj se pa le izgubi! Od mene ne dobiš ničesar! Z Bogom!« Janče obstane kakor vkopan in se nato počasi obrne. Stara vrata zaškripljejo in zopet je zimaj. Branjevka pa gleda sršeče za njim in mrmra nekaj o vsiljivih beračih. Potcm se pa pomiri in sc zatopi zopet v branje. Medtem se je zdanilo. Megla se je nekoliko razredčila, in ulice so se jele polniti z ljudmi. JanČe je stal na oglu in žalosteo je bil. Ni mislil, 192 Pošta v snegu, rj da bo tako kruto zavrnjen. Samo da bi bil dobil za mater. Oh, kako ji bo zopet hudo, čc ne prinese ničesar domov! Premišlja, kaj naj stori, in zre zamišljeno v tla. Mimo pa prihiti lepo oblečen gospod. V rokah nese par zavitkov in očividno se mu mudi. Janče ga pogleda in pri tem zapazi, da mu je padlo nekaj na tla. Misli, da bo gospod pobral, toda ta nič ne vidi. Janče skoci in pobere izgubljeni zavitek ter stece za gospodom, Preleti široko ulico in ves zasopel ga doide. Gospod ga začuden pogleda in izpregovori: »Kaj pa je, fant?« Janče mu pomoli izgubljefli zavitek. »Toie ste izgubili, gospod.« »Res? Poglej, poglej! Kdo bi si mislil! V tej naglici! Da, da; to bi iskal potem doraa. Lepo, prav lepo je od tcbe, da si mi priaesei.« Seže v žep in potegne vun denarnico. »To imaš za plačilo, ker $i tako tekel.« Stisne osuplerau Jančetu v roko srebrn denar in ga pomeri od nog do glave. Ko je videi, kako slabo je oblecen v tem mrazu, se mu zasmili, in prijazno ga vpraša. »Kako ti je ime ?« »Janče,« »Povej mi, ali imaš še starše ? Kaj pa so oče ?« »Nedavnt) so utnrli in sama sva ostala z materjo. Začetkoma nama je šlo dobro. Mati so šivali in hodili delat, toda prchudi napori so jih vrgli na pastelj, in odtedaj se je začela najina revščina.« Gospod dečka pazno motri in stisne ustnice, kot bi nekaj preraišljal. »Kje pa stanuješ ?« »Tam za oglom v oni tetnni ulici. Prva hiša jc na levo.« »Dobro. Zdaj pa pojdi dotnovin nesi materi denar, pa si kaj kupita. Ti pa ostani tako pošten kot si zdaj- Bog s teboj!« »Z Bogom, pa Bog plačaj, dobri gospod.« Ves prevzet veselja steče Janče po cesti nazaj in zavije naravnost k stari branjevki. Grdo ga spet poglcda starka. Vesel pa vstopi Janče, ko čuti v roki težki goldinar. »Ali si prišel zopet moledovat?« »0 ne, kupovat!« »Kje si pa vzel denar ? Pokaži, drugače ne dam nič.c Pogleda ženska radovedno izpod naočnikov in se porogljivo nasmehne. Janče položi z neprikrito radostjo na zagrado denar, da glasno zažvenketa. Branjevka ga poglcda. »Kje si pa vendar vzel ta denar? Pa menda ja nc — ?« »Ne, nisera ga ukradcl, nikart tic mislite t Mislitc, da so vsi tjudje tako trdosrčni kot vi? Nekaj je celo takih, ki radi podarijo kaj ubogemu revcžu, Če prosi.« »A tako!« odgovori nakratko branjevka. Nemilo so jo dirnile Jan-Četove besede. 194 »Torej, kaj hočeš ?« ^^1 Vsa osornost izgine ženski z lic in lepo priliznjeno izgovori vprašanje. Jančc si nabere nekaj tega, nekaj onega, in kmalu hiti po temni ulici domov. Bil je vesel kot že dolgo ne, in komaj je čakal, da pove materi vcselo novico. Skrbelo ga je pa tudi, kaj poreče mati, ko ga ni bilo tako dolgo domov. Gotovo je reva v strahu, da se mu ni kaj hudega pripetilo, Dospe Janče do hiše in hitro stečc po hrapavih stopnicah. Naglo odpre in prestopi prag. »Oh, JanČe, kako sem se že bala zate! Kje si pa vendar bil ? Joj, kaj pa si prinesel?« Začudena ga pogleduje mati, ko odlaga Janček vso ropotijo, Janče nažge samovar in pristavi mleko. Nato pa sede k materi na posteljo in ji pove celo zgodbo. Neverjctno je kimala mati in vesela je postajala. Njen pogled je splaval na stcno, kjer je visela podoba Matere božje. Sklenila je roki in dala duška svoji radosti v molitvi. — — — Bilo je že pozno popoldne. Janče in mati sta se ravno pogovarjala o svojem dobrotniku in o veselem Božiču, ki ga bosta imcla. Kar naenkrat stopi skozi vrata postrežček. Ima raalo smrekico in pa zaboj. Oboje postavi na raizo in rečc: »To je za vas. PoŠilja neki gospod, ki ga gotovo poznate. Z Bogom!« Pozdravi hitro in odide. Janče in mati se pa osupla spogledata. Prvi se zave Janče. »Tisti gospod nama zopei poŠilja; zato me je vprašal za stanovanje. Zdaj šele razumem!« Skoči k mizi in odpre zabojček. Bil je poln raznih sladkarij za božično drevesce in drugih reči. Na vrhu je bil pa položen denar in pa listek z naslednjo vsebino: Malo darilce za poštenost. »Oh, kako dober je najin dobrotnik, kako se rnu le zahvaliva!« je dejala mati tn pogledala veselega Jančeta. »Veš kaj, gotovo ima veliko skrbi; zmoliva zanj par očenašev! Sveta noč je razprostrla svoja tajinstvena krila nad zemljo. Vse družine so se zbrale doma, da praznujejo dostojno rojstvo Jezusčkovo. Tudi Janče in njegova mati sta nažgala božično drevce in se radovala ob njem, Z lic jima je pa sijala sreča in zadovoljaost, in njune ustaice so šepetale: »Čast Bogu na višavah in rair ljudem na zemlji, ki so dobre VOlje!« J. Gabriel V.