X                                                    Književna poročila.                                                    X
Včasih se humoristu njegov namen prav dobro posreči, posebno tam, ko postavi pred konveksno zrcalo svojega smeha in poroga tolikrat in tolikrat že opevano birokracijo, n. pr. v Rajku Dolinarju, ki «Brez krstnega lista» pretrpi vsa zasledovanja državnih oblasti. Podobno obeležje najdeš tudi v «Pravljicah», ki jim pa močno škoduje nekaka bizarnost ter vprav sanjska pretiranost.
«Prašič» očituje ne samo po naslovu, temveč i po vsebini i po zasnovi precej borno, skoro neokusno — dasi je ta izraz premočan — »duhovičenje« in tudi «Na murvi«, ki vse bolj spominja na grotesko kot pa na humoristično sličico, ne boš utrgal sladila za zdraženje svojih  smejalnih mišic.
«Božične misli« je imel že marsikateri pisun?novinec, in_tu_se je avtorju prav dobro posrečila tozadevna karakterizacija, ter le obžalujem, da ni v knjigi še več sličnih podob.
V  groteski «Sedminski sistem» je Feigel odkril prav novo pot v zdai? tako za humorista kot satirika plodovito kraljestvo današnjega političnega življenja. Žal, da je ta pot le bolj naznačena kot pa izvedena.
V  splošnem pa moram reči, da bo knjiga marsikomu v kratek čas in če se bo tudi samo kratek čas — kot večina sličnih stvari — veselila svojega ob? stanka, bo vendarle izpolnila svoj namen ter opogumila marsikoga, ki mora danes nositi «po strani klobuk«.                                                    .                    M. J.
¦
Slovenska moderna umetnost. I. Slikarstvo. Narodna Galerija v Ljubljani 1922.
V_zgodoyini razvoja slovenskega slikarstva nam je eden najvažnejših mej? nikov ime bratov Šubicev. Z njima običajno pričenjamo dobo moderne slovenske slikarske umetnosti. Tako tudi v tem albumu otvarja Janez Š u b i c kolo teh 27 slik, ki naj predočijo gledalcu potek našega slikarstva v preteklem polstoletju, a se končuje z najmlajšim Gojmirom A. Kosom. Zastopani so sledeči slikarji: Janez in Jurij Šubic, Iv. Franke, A. Ažbe, J. Petkovšek, Ivana Kobilca, F. Vesel, Iv. Grohar, Henrika Šantel, R. Jakopič, M. Jama, M. Sternen, P. Žmitek, Iv. Vavpotič, Fr. Tratnik, S. Šantel, Fr. Klemenčič in G. A. Kos. Dva imata po troje, pet po dvoje, ostali umetniki vsak po eno sliko. Ediciji je dr. Izidor Cankar napisal kratek uvod.
Reprodukcije (autotipije), ki jih je izvršil eden najuglednejših dunajskih grafičnih zavodov, so precej nejasne in blede ter značaja originalov niti zdaleka ne morejo podati. Manjka jim prava globina, sočnost barve in vsaka nijansa v nje jakosti. Tako vidiš končno samo še medle obrise brez izrazitejših kolo? rističnih vrednot in pri nekaterih slikah, ki so kot umetnine izmed najboljših, kot n. pr. Groharjevi «Snopi», Veselova «Kranjica» ali pa Jakopičev «ZeIeni pajčolan«, so še konture tako izbrisane, da je vobče prav težko ustvariti si vsaj približno pravilne sodbe o originalih. Njihov v skladnem barvnem sožitju uteme? Ijeni specifični čar je za gledalca izgubljen («Zeleni pajčolan»). Reproduciranje nežnih fines impresijonistične palete v enobarvnem tisku je samo po sebi vselej samo v škodo osebnega izraza reproduciranih umotvorov in le skrajno nepopoln pripomoček za podajanje njihovih značilnosti.
Pri izberi del, ki naj bi se reproducirala, očividno ni odločalo načelo, naj ' se izbero samo kvalitativno najboljša dela, brez ozira na avtorja in na mesto, kjer se umetnina slučajno nahaja, nego očividno je urednik zasledoval namen, izbrati v albumu dela če mogoče vseh v galeriji zastopanih slikarjev. To stališče se mi ne zdi upravičeno že s tega razloga, ker vemo, da vsa v Narodni Galeriji dandanes razstavljena dela po strogo umetniških kriterijih ne sodijo vanjo, pa tudi zato, ker gledalec lahko dobi čisto kriv pojem o slovenskem slikarstvu, če
—   525   —
%
Književna poročila.
y.
predpostavlja, da ta album podaja samo izbrani cvet celokupnega našega slikar;
stva.  Tak, kakršen je,  ta  album predstavlja vsaj  za  našo  revščino  tip  pristne
«krasotne» izdaje, ki naj pokaže najboljše, kar imamo. S tega stališča ne morem
razumeti, kako je prišla v to  zbirko reprodukcija Klemenčičevega «Starca», ki
po svojih skromnih umetniških kvalitetah ne spada vanjo. Kdo bi verjel, ki vidi
to podobo, da je reprodukcija skoro večja od originala. Isto velja v glavnem
tudi za Šantlov  «Pazin» in za Žmitkove «Ribe», pa še   za nekatere druge.  Če
Galerija nima od posameznih umetnikov nič boljšega, potem je pravilneje, da
, tudi teh neznatnosti ne reproducira. Prav tako sta tudi brata Šubica na vso moč
1 neznatno   in   bledo   zastopana,   vsekakor   preslabo   za   njuno   umetniško   (sicer
- mnogo pretirano) pomembnost, kar velja tudi za Jamo in še posebno za Trat*
nika. Pa tudi o izberi posameznih del bi se moglo razpravljati. Tako ne uvidim,
zakaj   so   sprejeli v zbirko   Groharjev  «Koprivnik», ki  je  izmed  slabejših nje;
govih slik.
Tehnično najbolje so uspele reprodukcije Petkovškovih, Sternenovih in vse tri slike Šubicev, torej vsa dela primitivnejših tehnik, jakih kontrastov, ostrih kontur in jasne, tople barve.
Album je bil prvotno menda zamišljen kot ročni katalog in vodnik po galerijini zbirki umotvorov, ki ga obiskovalci, posebno še tujci, močno po* grešajo. Ta namen se s to edicijo ni posrečil in je le*ta ostala nekaka amfibija: v sredi med galerijskim ilustriranim katalogom in luksuzno izdajo splošnega pomena. Za to splošnost ji pa manjka popolnost in pa rigoroznejše stališče v izberi umotvorov. Pripomnim, samo, da, lepo število uvaževanja vrednih imen po^jdbumu zam^n ijiqeš: P i 1 o n a, brata Kralja, Jake a, G^as,p,a r4,i a itd. Primerno opremljen in pregledno sestavljen katalog v Narodni Galeriji raz* stavljenih umotvorov, obenem z najpotrebnejšimi življenjepisnimi in umetnostno* zgodovinskimi podatki bi izpolnil občutnejšo vrzel in več pripomogel k pravil* nejšemu umevanju in presoji naše upodabljajoče umetnosti. To je pa v prvi vrsti naloga in idealni cilj  naše  Narodne Galerije.                             /(. Dobida.
Nove evropske umeni a basnietvi. Napsali Dirk Coster, Paul Colin, Douglas Goldring, Romano Guarnieri, Friedrich M. Huebner a Miroslav Rutte. Naklad «Orbis», Praha. 1923.
To knjigo je podarila češkemu književnemu trgu letošnja spomlad. Knjiga, katere naslov vzbuja upravičeno pozornost, ki pa vsebinsko ne zadovolji vzbu* jenega interesa. V prvi vrsti in predvsem zato ne, ker jo je rodila tendenca, ki ji že a priori stavi določene meje in daje določeno lice. Tekom vojne so se v vseh zemljah pojavili možje, ki so zapadli medli, močno razblinjeni idejologiji o evropskem bratstvu, o združenju vseh evropskih kulturnih delavcev k delu za skupno evropsko kulturo, v znamenju ljubezni itd. Njihov klic je veljal masam posredno in inteligenci neposredno, njihovo zaničevanje pa vsem tistim krogom, ki so bodisi «zakrivili», bodisi podpirali petletno klanje. V tem je vir tega gibanja; reakcija na zunanje dogodke, kot taka sama po sebi obsojena v zunanjost. Zato so si ti možje že vnaprej odmerili mejo svojih potov, ker so hoteli kulturnim tokom odvzeti njihovo suverenost v razvoju in smereh in jih uporabiti kot sredstvo za dosego svojih ciljev.
Iz podobnih vrst je izšla tudi pričujoča knjiga. Pozneje izide v jezikih vseh pisateljev, ki so jo sestavili; njen namen je, seznaniti te narode z med* sebojnimi umetniškimi pojavi. Ta zgolj informativni namen pa trpi pod označeno tendenco, tako da večina člankov ne podaja jasnega lica umetniških stremljenj. Po obliki odgovarjajo eseji člankom za dnevne liste, vsebinsko pa kažejo povsod
—   526   —