DVODELNA PODOBA Andrej Hieng Onoi noč pred babičinim pogrebom se je kar naprej prebujala. V okenskem okviru S0( se zibale zvezde in slišala je šumenje reke, ki ji ni prineisio pomiritve. V njenem spominu so: se pojavljale slike vrtač, posejanih s skalami. Tega je bila nekoč dosti videla in ni prebolela. Lovila jo martinčke, a martinčki so se spreminjali v kače, visoko nad globeljo je na vetru počival sokol. Kaj me ne bo nikoli popustilo? Zvezde so dajalo sladko luč, streham, njenemu srcu nič. O polnoči je živo' mislila na babico. Izza vrat je slišala očetovo in mamino enakomerno dihanje ter sprevidela, da se v njihovem življenju niti eno kolesce ni zasukalo drvigače, čeprav je iz kuhinje, kjer je bila starka zadnje čase ležala, ^ cliral zadah po vosku in aspidistrah. Vonj se je ustavil pred njenim ležiščem, imel je domala človeško podobo, nemara obraz mesečnika ali uirtvaka, ki se ne more n&Taditi na onstran. JJroi kasneje fi je šlo po glavi: — Zdajle pričenja padati rosa na babičino krsto. Žena je sama . . . Potem so prišle sanje: »Po cesti stopam, med leščevjem, prši in komaj je slišati kaplj(» na listih. Kakšno je nebo! Urno, raztrgano, toda nič ne čutim vetra. Poznam to pot; mar ne vodi v Hraše? Ne vem prav za gotovo, a ne razbijam si glave, gledam oblake in se jim čudim, eden je bil privzel podobo belega slona, podobo' slona z dvignjenim rilcem. Petnajst korakov pred menoj stopata oče in mama. Sovražim ju; njuno ravnanje je takšno, da še bolj d rasti mojo mržnjo. Ne razumem, zakaj hitita, vendar jo ubiram prav tako naglo, ker si ne morem pomagati; zmeroim sem v njunem krogu. Čemu naj bi razmišljala o smotru poti? Zavezanih oči bi šla po istem tiru. Mama nosi vijoličasto' obleko, tisto, katere že oddaviia ne moiem trpeti, ker ima v njej trebuh kakor boben. Zaman si prizadeva, da bi ulovila očetov korak. Očetu daje črnina še bolj mračen in suror videz. Vsaksebi hodita, ona po' desnem in on po le\ em robu ceste. Kam gremo? Vem, moram, kot sem morala zmerom.., Jaz grem po očetovi strani in mislim: — Temu ne bo nikoli konca ... Oblaki so se ta čas zgnetli in niti za dlan modrine ne vidim več na nebu; spustili soi se nizko, ti oblaki, obarvali so se z zamolklo' rožnato barvo, samo spodnji rob hribov je v zlatu. Vidim, kako' se oče zaustavi: desno, za ogrado je zajpuščeno pokopališče, in ko ga ugledam, me prevzame huda žalost. Osat je prekril križe iz litega železa, kamni so se razsuli, preveč so beli in čudno' se mi zdi, ker so- se bile vsevprek zasa-¦dile črnevke ter nebogljene češplje. Široko razplazen sipek gori na 603 ostanku kapelice. Izza zidka stopi cigan s pa\oi\ im peresom, napoti se proti očetu. Vidim, da govori. Oče naenkrai; grozeče dvigne roko — kako dobro poznam to kretnjo, kolikokrat sem jo' čutila nad temenom, zaprta v sovraštNo kakor y- lupino — in cigan nastavi lice, ki postane v odsevu oblaka povsem svinčeno, da, povsem otrplo, njegove dlani pa se šele čez čas, čisto počasi, dvignejo k obrazu ter ga zakrijejo. Ničesar ne čujem. Zdaj se je pričel cigan umikati; vtem ko napravi oče še dva ali tri grozeče korake, izgine cigan za ogrado in sekundo pozneje ga \idim, kako sloni ob deblu debelega hrasta, daleč, zelo daleč. Zmerom sem smatrala takšne prikazni za opomin, moja duša živi bolj za znamenja, nego za trdno določljive ipojave. Gremo naprej. Prikaže se vas. Niso Hraše; tega naselja nisem še nikoli videla. Zelene hišice so razporejene kakor na veliki podobi, sredi med njimi čemi ogromno, cerkvi podobno poslopje, ki ga je ravno zdajle obliznil izgubljen sončni žarek, pa samo za hipec. Crn vol nepremično stoji sredi ograde. Oče in mati me čakata pri vhodu v vas. Oče mi ukaže, naj bom. pametna, pri tem mu mesnata brada potrepetava in njegov pogled se brez senoice prikupljivosti izpre-haja po meni. Mama gleda stran. Zmerom je bila slaboina, kadar so padale težke besede in vsakič je postajala grša. kadar so padale, zmerom manj svoja. Oba sta mokra, a še zmerom toga. Dež pada kot srebrn |>esek. Vprašam očeta, kako da ni nikjer nikogar, kako da je vas izumrla. Ne privošči mi besede, rajši ise zasuka in z mamo' gresta naprej. Sama sem ostala v življenju nič kolikokrat, toda temu občutku izgubljenosti, temu. kar me zdaj razdeva sočasno odznoter in odzunaj, bi ne mogla najti primere, če bi še toliko naprezala spomin; pa je čudno, saj ju ne maram, starih, in sem se nešteto popoldnevov skrivala v kamri ]3oleg shrambe, v strahu pred očetovim zasekljivim glasom in pred njuno pogoltnostjo in samoljubno pohoto. Gremo po vasi. Polknice so trdno zapahnjene, živali, ki so nemara v hlevih, ne dado glasu od sebe. Želim si, da bi me izza kakšnega plota gledaloi dvoje oči. čeprav sovražno in čeprav me je sram obleke, ki jo nosim. Onadva se nič ne ozreta. Nenadoma se dvigne pred nami veliko, cerkvi podobno poslopje. Luč na stenah je ugasnila. Velike lise se zlivajo v podobe, ki jih prebiram kakor pismo, posebej me čudi obris belega slona, kakršnega sem poprej videla na nebu. Oče in mama sta vstopila skoz vhodna vrata. Jaz ne morem, zaustavi me obrušen in popisan kamen, pa sedem. Pred mano so vlažni sadovnjaki, hiše, obrasle s trto, hiše, v katerih ni nič življenja, a ti vendarle kar naprej bude predstavo, kako sedi nekdo za zapahnjenimi vrati ter pestuje eudaškoi ali celo. hudo misel (seveda je tudi sam prestrašen, kajti sicer bi ne bil zaustavil ure v čumnati). Nebogljena sem in v to nebogljenost so odtisnjene vse muke mojih 604 ¦otroških let. Nad travo pleše čru metulj. Oblaki se prično spuščati zmerom niže, niti špranje ni na obzorju in zdi se, kot da bo vsak hip padla noč na zemljo. Mar si res še nisem pridobila nič poguma? Zdajci bi legla, da me nekaj težkega potare — toda brž! Bolj in bolj me grabi za grlo. Ne vzdržim več. Naj bo' že konec! Vstanem. Na kamnu piše: »Nad zvezdami na svidenje!« Grem proti vhodnim vratom, za katerimi sta izginila oče in mama, čeprav ne pričakujem rešitve od njiju, vstopim. Prostor je ogromen in s stebri predeljen v dvoje. Razsvetljuje ga karbidovka. Najprej ugledam babico. Položili so jo' na nekaj otepov sveže, živorumene slame. Niti z veko ne trene, strmo gleda vLtme. O n a d A' a sedita pod obokom, iz lica v lice, sklenila sta kolena in se zapletla z nogami, kar me navdaja z gnusom. Na kolenih imata lončeno skledo, žlikrofe, pa zajemata z živalsko naslado. V zakotku, bolj daleč igra suh človek na klarinet. Vrata za mojim hrbtom se s treskom zapre. O n a d v a se ozreta, kot bi hotela zakričati, oče z dlanjo pokrije skledo. Luč močneje zagori. Iz ozadja se je odtrgal suhec s klarinetom in prihaja proti meni. Svetloba raste, glas pihala tudi, neznancev obraz tudi. Ida je iztegnila noge. Zdele so se ji velike, zoprne, ker so bile skri-venčene. Kaj cesto ji je bilo lastno telo odveč. Stopala je oprta ob posteljno stranico. Pognalo joi je iz sna, kakor požene vzgon kvišku košček plutovine, ki si ga bil dotlej tiščal na dnu vode. Stresla se je; pokrila si je noge. Srce se ji je zdrizalo \' prsih. Prej so bile zvezde v štirikotniku okna. zdaj je na istem mestu visela luna. V dnu ulice je zvonil zvonček. Ida je čutila, da ji teče znoj po rebrih. iztegnila je roko in zaklicala: — Edi! in mislila: »Mili, samo* ti mi boš pomagal. Te-le sanje imajo rep in glavo — tako^ je bilo in tako boi še; če ne boš pomagal... Kakšen obraz imaš! Ali si nemara drugačen? ... Ko sem te i^prvo videla, si imel samo svetlobo okrog obTaza.« — Edi! je znova zaklicala in trezni del njene zavesti je prigovarjal tesnobi, naj leže, saj bi se bila v desetih letih že lahko utrndila. Mož je mirno sipal, klic ga ni prebudil. To je bil njen mož, leto dni sta ležala skupaj. Zoiper strah si ga je bila izbrala, ker se je znal smejati; s svojim širokim, izbočenim obrazoni naj bi ji zakril stvari, ki so jo dotlej tra-pile. Ida je iskala s prsti in potlej prislonila dlan na njegova usta, na njegov dih. Vdih mu je bil nekaj težji od izdiha, čisto drugače kot pri očetu, čigar sopež je prodiral iz sosednje sobe, pa tudi drugače kot pri babici zadnjega pol leta. Luna se je zibala nad dimniki sosednje hiše. Žarki so obdajali streho kot ploit iz srebrnih ulic, nemara kot krona. Babico je bil od- 605 r 1 mrtvaški voz že za dne, a zdaj je pod krono razločno videla njen obraz položen na razcefrano flanelasto blazino. Rekla si je: »Babica jjie je reševala. In zdaj ti, fant? ... V to sobo sem te pripeljala, kjer mi ni bilo nikoli dobro pri srcu.. . Zraven, za vrati je soba onih dve h.. Nisem ti povedala o njih; o očetu nič, o mami nič, o babici malo. Mislila seim, da bova lahko sama. Nisi jih še pregledal, mogoče mi ne bi verjel. •. Ali je moje sovraštvo prehudo? ... Natanko vem, kdaj me je docela zastrupiloi. Me boš kdaj razumel? Samo če me boš razumel, mi boš pomagal.« Mislila je na predmete, to pa zavoIjo' spominov. Odmaknila je pogled z moževega obraza in ga ipopeljala sem in tja po sobi, ki jo je mesec dotorej oživel, da se je zdelo, kot bi gosto po-seja-ni predmeti izbočili trebuhe v sredino prostora ter se jeli pozi-bavati. Sledila je zelenemu vencu pod stropom in zašla v kot — mesec ga ni dosegel — kjer venca ni bilo več, samo misel na obraze, katerih spakovanje ji je zastrupilo brez števila noči. Soba ni bila prostorna; zavoljo stanovanjske stiske so sedeli drug na drugem. Nemara bi Ida zdavnaj pozabila večji del svojih tegob, ko bi je ne bile prilike zaklenile v mali prostor zraven spalnice njenih staršev, bolna domišljija bi se pozdravila. »Zakaj «o mi zmeraj očitali bolno domišljijo...?« (Oče je ukazoval. — Dosti! je viknil, da so zatrepetale šipe na knjižni omari. Mati je stala za vrati in gledala v tla. Vsak;ič, ko je oče zakričal, je padel z mame košček milobe. Potlej pa je šla z njim v posteljo. Cim je bilo posteljnega opravila dosti, so' prišle na vrsto številke. Vse noči je Ida poslušala čarovno žrebanje, zavoljo katerega je njihova trgovina rasla. Številke soi se mešale v mamino nasladnoi in brezmočno hihitanje. Tako so tekla leta, mami pa se je napravil trebuh) »Mar je povsod tako?« Zdaj se je Idin pogled zaustavil na knjižni omari, ki se je kopala v mesečini. Šipe so bile sinje in so kazale košček ulice: kostanj, mesarjev izvesek, kapelico pod žalujkoi in zapuščeni postreščkov vozek. Mar ni nešteto večerov strmela v senco pod žalujko in si zamišljala, kako bo iz temnega kroga stopil človek, čigar narava bo takšna, da jo bo odnesla proč. — Srečala ga je zjutraj, ob reki. Bilo je lepo jutro, njegov obraz je bil ves pokrit s smehom. Odtrgal se je od prijatelja in je šel za njo. Mislila je: »Ali si pravi, fant?« — Tedaj. 606 Tudi še zdaj. »Tako so. me zaistrupila. Ubogi juoj!...« Hotela ga je poljubiti. Vsa mesečina je bila na moževem obrazu, ki je |>ostal spričo tega malce nabuhel in nekako nenaravem. Morda jo je za hipec spreletelo kakor človeka, če stopi v milo, dobro« poznano sobo ob mračnem dnevu; poprej mu ni prišlo na misel, da bo marsikaj drugače. Premagala se je. Sklonila se je k Edijevemvi ušesu iu to pot je šepetala: — Mili, dobri! Poslušaj! Nič takšnega.. ¦ \ sosednji sobi je nekdo spregovoril. Najprvo tiho, odgovoril je očetov glas, iz grla. Ida je dvignila glavo. Menda se je oče premestil na poistelji, kajti vzmeti so zaškripale in potlej je bilo precej časa tiho in budilka je krušila ta čas in zdelo se je, da orisu je velikost prostora in lego teles v temi. Za Ido so bile to stare igre, prav dobro jih je poznala, a ob tej uri so dobile poseben pomen; dvignila je glavo ter čutila, kako ji kljuje ki'i v koncih prstov. Luna se je premaknila k robu okna. Edi je imel prepoIo\Ijeii obraz. Slišala je očeta: — Ne hodi mi blizu! Pravim ti, da bo bolje, če ostaneš, kjer si! Kaj hudiča bi?! . . . Maanin glas je bil še najbolj podoben cviljenju. Rekla je: — Oh, daj no!.. . Čuden si. Daj no. .. Čez čas je rekel oče: — Kaj si rekla zvečer zastran vencev? Mame ni cula. čeprav je pripovedovala precej časa. Motne besede so se vpletale \' tiktakanje budilke in motne so bile tudi takrat, ko se je v napevu govorjenja pojavila nekakšna zagnanost. (Kakor bi ga rotila.) Oče je dejal: — No. dobro. Ni treba nageljnov. Letos so nageljni dragi. Pri Livznarju bi dobili vence ceneje... Ceneje, da. Pričel je nizati številke. Mesec je izginil iz okvira. Samo rob najvišjega dimnika je še nosil pokrov. Ida je poslušala zoper premislek in si rekla: »Bila je njegova mati...« In čez čas je slišala očeta, ki je dejal: * — No, pa pridi, ženska! Le daj! Pridi! Komaj zazna\en smeh iz grla se je pojavil pred vrati. Ida je zaprla oči in videla, kako leti mimo nje dolga vrsta babičinih podob, in to je bila tista babica, ki jo je videla v sanjah, kako leži na otepih slame. Cula je tudi glas klarineta. Nato je zakoipala obraz v blazino. 607 Priprave za pogreb so- vzele očetu \ eč časa kot mu je bilo po volji-Moral je telefonirati sorodnikom in iz predsobe je bilo slišati, kako napreza glas, kako mu skuša dati milejši, bolj turoben prizvok, kar spričo njegove siceršnje hripavosti niti ni bilo težko; to je bila govorica zaskrbljenega poveljnika. Enkrat, rano, ga je iskal pomočnik iz trgo-\ine, nato' je oče odšel in se kmalu spet vrnil, pripovedoval je mami. da so pripeljali veliko kož, ki jih je treba vskladiščiti. Jezil se je na dobavitelje. Šele potlej je šel v kopalnico, da se umije. Mama mu je neprestano trkala na vrata, govorila je zarotniško, tiho, a z veliko ihto. Stric Matko je telegrafiral. da ga ne bo, ker ima komisijO', in to se je zdelo mami čudno, brezsrčno. — Sporoči ostalim! je rekel oče izza vrat. Zvonec je kar naprej brnel. Prodajalec pirotskih preprog se ni dal ¦odgnati, mati je klicala kuharico na pomoč; ugnal ga je šele oče, ki je prišel iz kopalnice; njegovo kričanje je odmevalo po stopnišču in seglo menda tudi na cesto, saj se je na sosednjem balkonu pojavila ženska v nočni halji, s polno glavo papiloten in z nečim živalskoi prestrašenim na obrazu. Potlej so se vrata s treskom zaprla. Oče je zahteval še vroče vode. ki so mu jo- menda takoj prinesli; za trenutek je nastala tišina, v katero so vdrli zvoki s ceste. Ida je bila rano vstala. Sedela je pri oknu in se predajala milo-vanju jutranje svežine. Edi je spal. Njega Jii nikoli nobena reč njotila. Bil je rožnat v obraz, lasje so se mu sprijeli na čelu, roke je stisnil v pest in jih položil obojestran lic, kakor otroci. Sploh je bilo na njeni marsikaj detinskega, kar je človeka v isti mah privlačilo in mu budilo občutek nelagodnosti. Takrat, ko ga je spozntila, ni nič premišljala; vrtoglavica jo je držala in padla je v njegov smeh kakor kamen, ki nima izbire. (Tisto noč jo' je oče gnal po sobi sem. tam in je imel poJna usta mračnih besed; stiskal jo je v kot ter ji grozil; povedala mu je, da je fant muzikant. Očetove oči so zlovešče utripale pod čopi črnih obrvi. Idi se je zdelo, da gori okoli nje in zdelo se ji je, da mora iz tega ognja, morda se ji je celo prvikrat zanetil v prsih odpor in upor, in ko se je ulovila v zrcalu, ni prav nič dvomila, da je to divje bitje z raz-paljenimi lici in stisnjenimi ustnicami ona. Mama je slonela na predalniku in kimala v očetovo kričanje, odganjala je mačko; brez smisla je vplefala stavek: —Oh, takšen zakon!... Ničesar ni razumela; najmanj to, kar je bilo med dekletom in očetom. Ida je zmagala. Fant je prišel v hišo.) Pod oknom so se pojavili otroci z žogo. Ida jih je poznala, a ni ničesar vedela o njihovem življenju; mislila je na otroka, ki si ga je želela. Otroci so bili videti spočiti in so se gnali neugnano kot mladi 608 psi. Prah se je dvigal od njihovih cepetajočih nog, ogibali so se vozilom, sonce je bilo malce motno, a je žgalo'. Pri kraju, zraven drogc^ za iztepanje preprog, je sedel rdečelas fantič in opazoval igro. »Samot-iiež. ..« je pomislila ob pogledu na pobiča, čigar svetlorjave oči so z emakomernostjo urinega nihala spremljale dogajanje na cesti. »Ali sem bila podobna temu. otroku? Kaj vem oi njem? ... Kakšne sanje ima? Kdo mu pije kri in ga čaka s težkoi besedo? Kod se skriva, če mu je hudo? Niti takšno jutro* mu, nemara, ne pomaga ¦..« Misel, kako težko si prebijemo pot v drugega človeka, jo* je trapila. Ozrla se je na moža, ki se je prav počasi prebujal. »Kaj vem o tebi?« se je vprašala. Zmrazilo jo je. V cerkvi, za oglom so zvonili. Skupina žensk je prihajala po cesti. Ozrle so se po njihovi hiši in staknile glave. Živali tega ne znajo: samo ljudje. »Res, kaj vem o tebi? .. .« Vprašanje ni bilo •preprosto'. Mar ga je vzela zavoljo smeha in prikupnosti? Iskala je v njem opore. Kako je bilo s to rečjo? Prebudil se je in jo prosil, naj mu poda cigarete. Kadil je lenol^iio in gledal mimo nje skoz okno. Golobi so prhutali v srebrnih krogih. Škropilni avto je za trenutek pregnal otroke s cestišča. Sedla je k možu na posteljoi. Rekla mu je, da je sanjala o babici. — Hotela sem te zbuditi. Bilo mi je čudno. Vprašal jo je, če je črna kravata zlikana. ~ Je. ' Oče je prišel iz kopalnice. V kuhinji so se menili zavoljo kosila. Kuharica ni hotela sama sestaviti jedilnika. Rekla je, da je takšen dan nekaj posebnega. — Saj vendar nismo živali! .. . Oče je ukazal, naj bo obed najkasneje ob enih. Potem je prišla mama v sosednjo sobo — Ida je v duhu videla, kako snema sponke iz las — jezila se je na šiviljo, oče pa ji je rekel besedo zavoljo vencev. — Pri Luznarju bi dobili cenejše . . . Prva jutranja svežina je bila Idi pomagala, da se je oprostila noči. hudih predstav in klokotanja v srcu, toda čim bolj je dan rasel — pod udarci vročine, v zavojih nejasnih cestnih šumov ter klepetanja po hiši — tem bolj jo je gnaloi v stari krog, kjer se je srečavala z babičinim obrazom, strogo uprtim v strop, z babičinim obrazom, na katerem so bile ovenele mile črte in se umaknile svinčenim razam, znamenjem odpovedi, in to lice, nemara edino lice, s katerega je kdaj čitala svojim podobne, čeprav prekrite sanje, se ni in ni moglo ustaliti v čisto sliko, marveč ji je skoz okno srepih oči kazaloi prazen prostor, pepel pod črnim stropom, nič. Mož je vstal. Umaknila se mu je. Nista se pogledala. pa je bila med njima nekakšna napetost. Ida si je želela drugače: s koščkom srca je upala, da bi mogel sneti muko z nje; vzela ga je bila 609 za pomoč; mislila je na moža, ki bo mehak in močan. Gledala ga je^ kako se lenobno sprehaja po sobi. Izbiral je perilo. Precej debeJ človek je bil. Pižama se ga je oprijemala; kazno je bilo, da še zmerom udarja iz njega nočna vročina. Znova mu je rekla o babici. Oče je ta čas odšel,, šivilja je pozvonila, slišati je bilo, kako z materjo ponierjata žalno obleko. — Nisi se prebudil... je rekla. — Babica je ležala na slami. Taju je bil tudi neki človek s klarinetom. Šel je proti meni. Karbidovka je zmerom bolj živo gorela. — Jaz igram violino ... — Babica me je gledala in ne vem, če me je videla. — Spala bi ... — Ja •.. Tako... Onadva sta gnala vraga! Ne morem ti povedati, kako mi je bilo ... Veni, razumeš me, tega ne more nihče požreti, in še na takšno noč; jaz sem morala požirati leto za letom. Ko' bi ne bilo-babice, bi se zdavnaj končalo; zame. Prišla je od zadaj k možu ter mu segla v grivo. Precej je čutila, da mu je zoprno. Brskal je med kravatami, skušal se je je narahlo otresti. — Edi, je zašepetala, — sovražim ju! Oh, kako ju sovražim! Tisti trenutek se je on sunkoma okrenil in ženska je gledala v neznan obraz, nemara ji ni bil nič manj tuj kakor obraz klarinetista v sanjah. Na rahlo oznojenem čelu je stala ena sama pokončna guba.. S pogledom jo je objemal, a pogled je šel tudi skoznjo. — Cuj, ji je rekel prsteno, — brez komedij! — Kako? — Pusti! Ti nisi pri sebi! Jenjaj s tem! Spustila je roko z njegovega zatilja in šla k oknu. Lističi na vrbi žalujki so potrepetavali. Pred soncem se je vrtil okrogel oblak in metal izpreminjaste sence po cesti, kjer so* se pomenkovale gospodinje s koši in dva zamišljena psa ter so se v zrcalih brivče^e izložbe ogledovali zijalasti pobalini. Mimo je šel nekdo, ki ga je poznala, pozdravil jo je in ni ucakal odgovora, kajti zdelo se ji je, da se je svet odmaknil, da so njegove nadrobnosti čisto razvidne, a daleč. — Dobro ... je rekla. Edi je šel iz sobe. Vrata je zaprl bolj trdo, kot je imel sicer navado.. Cula ga je v kopalnici. Mati je potrkala in vprašala, če potrebuje šiviljo, pa je odgovorila, da ne, da bo sama; mati je potlej rekla šivilji, naj ji nikar ne naši je plastrona iz črnih čipk, mari naj ji ga pritrdi s sponkami, kajti pozneje ga bo zamenjala z belim. Ida je pritisnila dlani k sencem. Materin govor jo je tolkel po glavi; kdo bi mogel to prenesti?" 610 Sončni žarki so navpično prodirali vanjo in od temena do srca je imela eno samo bolečino. Ni se premagala. Zaklicala je: — Prosim! Prosim, malo tise! Prosim! Slišala je mater, kako je rekla šivilji, da dekle pač nima živcev, nafto sta nekaj časa šepetali, samo stroj je drdral; menda sta govorili o babičini bolezni, mati se je silila s tujkami. Ida si ni znala pomagati. Samogibno je šla do omare in izvlekla črnino. Zložila jo je preko dveh stolov, ki sta se ji kar precej zazdela podobna vpregi mrtvaškega voza pod belo lučjo. »Mar res nisem pri sebi?« je pomislila in njena tesnoba je dobila novo barvo. »Kaj naj napravim? Babica ima pet ur pred seboj ...« Legla je na posteljo. Ko je zaprla oči, ji je pod veko še zmerom ostal kvadrat stropa in po beli ploskvi so se v dolgih vijugah jele sprehajati nenaravno velike muhe. Spočetka ni bilo v njihovem gibanju nobenega smisla, počasi pa so se uvrstile v like in liki so postali črke, na stropu je bilo z migotajočimi telesci zapisano- »Edi«. Kaj ji je bilo zdaj bolj tuje od tega imena?... »Brž se je bil sporazumel in povezal z onima. To bo moje življenje...« Ležala je do obeda. Edi je prišel ponjo, ni vstopil, poklical jo je izza vrat. Sprva se mu ni oglasila. Možev glas je prihajal do nje iz globoke jame, polne senc. Odškrtnil je vrata. Rekel je: — Tako ne bova mogla naprej. Čez čas trše: — Zberi se! Vstala je in se jela brez misli oblačiti v črno. Ni se pogledala v zrcalo, lase si je uredila z nekaj trdimi, vajenimi gibi. Potem je odšla v obednico. Zaprli so bili polknice, v sobi je plivkal vlažen polmrak, ki ga je prediralo nekaj izgubljenih sončnih žarkov. Oče je pogoltno srebal juho in se ni niti ozrl, ko je vstopila. Zraven njega je sedela teta Aga. Teto Ago je komaj poznala. Spominjala se je, da je bila ta mršava ženska nekoč živela s svojim komijem, pa ga potlej nagnala in se zabubila v skopost; mož je kradel. Gledala je z belimi očmi, dolgo časa je držala dlan na očetovi lakti; hvalila je kuharico, vtem ko se je Edi nervozno poigraval s čašo. Mama je morala pripovedovati o- babičini bolezni, kar ji je godilo. Imela je senco na glasu, toda narava ji ni dala, da bi dolgo ostalo pri tem, njen govor se je jel vzpenjati, potre-petavati, kakor slabo- ukročena jezdna žival. — Zadnje mesece vsak dan tri morfijeve injekcije, pomisli... On ni mogel vstajati, preveč dela. Ob dveh ponoči je bilo- najhuje. Stokala je prav grozno^ odejo si je zatlačila v usta in ko- sem takole prišla^ )>onoči, me je bilo strah, noge je molila ven, čisto- bele, kot bi jih imela iz lesa. Nazadnje je bilo težko z injiciranjem, na celem telesu ni imela 39» 611 kilograma mesa. On je rekel: »Kdaj bo tega konec?...« Tudi v sebi ni nič več držala ... Ida si je ogledovala žarek, ki je ležal na maminem prstanu in se odbijal v čašo rožnatega vina. Jedi se ni dotaknila. Edi je mirno rezal meso in samo včasih jo je odrsnil s hudim, očitajočim pogledom, v katerem je iznenada prepoznala košček očetove ihte, senco narave, ipovsem proti\Tie lastni zamisli. »Mar se naj bojim tudi njega — zdaj, naenkrat —?« Materin glas je risal v mračni sobi beloi babičinO' sliko, ona pa se je spominjala poslednjih večerov. Babica jo je prepoznala zmerom, kadar je sedla k njej in jo' držala za roko, na kateri je bilo* čutiti kožo kakor zgubano rokavico iz premalo strojenega usnja. Ni marala luči; muh, ki so ji lazile poi obrazu, ni čutila. Ida je kaj kratov prislanjala uho k starkinim ustom; nekega večera — nemara ni bilo dlje kot tri dni pred smrtjo, kdo bi vedel — je razbrala stavek: —Vsi so bili taki.-. Tsi enaki... Agonija je trajala šestnajst ur, oče je imel posla v trgovini. Jedli so govedino, potlej doboš torto in češnjev kompot. Edi je pripomnil, da je doboš torta boljša, če je uležana. — Ja, je rekel oče, — lahkoi bi jo napravili včeraj. Nato se je obrnil k teti Agi: — Tudi tvoj venec smo naročili pri Luznarju. Ne moreš si misliti, kolikšna je razlika v cenah. Idina časa je zažvenketala ob krožnik. Nihče je ni razumel, ko je dejala: — Očeta zelo skrbi cena vencev. Babica je imela najrajši nageljne. — Kaj je? je vprašal Edi. — Oprostite! Odšla je v svojo sobo. Zaprla je okna in zagrnila zavese. V pridušeni svetlobi je naenkrat občutila starkino telo, takšno, kakršno je bilo tedaj, ko je v njenem krilu skrivala jok, ona, otrok. Sedla je na rob postelje; čas je tekel mimo nje, iz obednice je prodiral šumot pogovora, kratki, zaseki ji vi stavki in pozibavajoče se \ erige besed, toda ves ta pogovor je bil izven časa. plaval je povrhu, netvaren, grozljiv, kakor šelestenje plazilcev med kraškim kamenjem, ki ga je bila videla v glo-bači iz privida pretekle noči, ko je na vetru počival sokol. Edi je imel "trikrat prerezan obraz — ponoči od mesečine in okna, nedavno od izgubljenega sončnega žarka v obednici, zdaj pa od njenega duha, v katerem se nista mogla spojiti želja in beseda o torti... Iz otrplosti jo je iztrgalo trobljenje avtomobilorv^ Prišli so ponjo'; oče je stal na \'ratih. Na cesti jo je zmedloi prerekanje, v kateri avtomobilbo kdo sedel. Sonce je stalo visoko, na vratih so stali sosedje in opazovali odhod. Otroci so se obešali na blatnike. Sedla je med teto Ago in 612 Edijem. Edi je nosil trd ovratnik, sprenevedal se je, imel je suh pogled. Ob prvih tresljajih vozila bi ji skoraj postalo slabo. Edi je položil roko na njeno koleno, v dotiku roke ni bilo vajene mehkobe in počasi jo je odrinila. Videla je šoferjeva pleča. Opazila je celo, da ravna z vozilom oprezno. Teta Aga je govorila o pokopaliških taksah, ki so se ji zdele previsoke. Pripovedovala je še o pogrebu prosta Mernika, s katerim jo je vezalo globoko prijateljstvo. Na trgu se je vadila vojaška godba. Tri stare žene so sedele zraven, obkrožene od golobov in dvigajočega se prahu. Medeninasti instrumenti so se svetili čez trg. Cm človek je prišel iz cerkve in se križal, pa mu je roka obstala sredi kretnje, ko je ugledal kolono avtomobilov. Edi je zatrjeval teti Agi, da je mesto- zadnja leta zelo zraslo, nato se je sklonil k Idi in šepnil: — Bodi mirna na pokopališču! Ne bi hotel biti krotilec. Zrla je mimo njega in lovila podobe ulic, ki so izgubljale hiše in se obdajale z vrtovi. Nekje so nalagali staro železo na vozove; bila jih je dolga vrsta in konji so povešali glave v Aročini. Trava je zaraščala pločnike, po katerih so se pasle kokoši. Pomočnik je škropil kamnite plošče pred trgovino. Vse te reči niso imele nobene zveze z babičinim življenjem in z njeno smrtjo. — Ali bosta kar naprej pri njih? Si ne bosta poiskala svojega stanovanja? je vprašala teta Aga. — Težko je... je odvrnil Edi. Ida se je ozrla, stisnil je obrvi in potlej počasi, zelo počasi odmaknil pogled. Aga ni odjenjala. — On je trd, kaj? — Zelo sta ljubezniva... Oba. — Ja . . . je rekla starka, — včasih ne gre drugače . • . Ida je poslušala te besede, pa se ji je zdelo, da jo odnašajo nekam daleč proč. Obdana z babico, z njenim življenjem in z njeno smrtjo, ni razumela niti moževih besed niti početja na cestah. Peljali so se čez reko, ki je imela \ soncu lesk do' kraja razbeljene pločevine. Pod mostom je bilo- precej kopalce\. Eklen se je ozrl kvišku in pomahal z roko. Edi je Tu