45 ZORA. Časopis za zabavo, znanost in umetnost. Štev. 4. v Mariborn, 15. februarja 1872. Tečaj I. Zabavni del. Gospoda Perutke rokavice. Humoreska. Veste kaj je — dogodba? Dogodba, to je v Mrkvovijcah, malem češkem mestu, parada na praznik sv. Telesa. Kajti to nij navadna parada. Drugod se misli, da kader nališpajo Mrkvovičani nekoliko altarjev in izpihajo iz graščinskega gozda nekoliko „majev", — to je vse. Ali to ni istina. To ni še vse, niti tedaj ne, kader stari vojak Matej, ki ima trafiko in v njej plesnjivi tabak, za škednji možnarje tzpaljuje. Dečki ga sicer vedno vznemirjajo, revež se ne more nad njimi dovolj naježiti, da, lani gaje celo nekoliko tepcev zasmehovalo, da je „baba, a ne kanonir, ker si ne upa možnar zažigati drugače, nego trisežnjevo palico ; zdaj pa kanonirji v Pa-riži in drugod kanone že žveplenkami zažigajo." To je starega Mateja sicer grozno segrelo, toda — dogodba, historična dogodba to vendar še ni bila. Kjer ima biti dogodba prava, morajo pri tem biti ostrostrelci. Da, da, mrkvoviški ostrostrelci. Sicer jih je komaj poldrugi ducet, zato pa se vzdignejo vsi do enega v belih hlačah in rokavicah — rama k rami, mali in veliki, se svojim „panem hejtmanem" na čelu, in trompetarjem zadaj. Kaj bi za to dali gospodje Cislajtani, če bi oni mogli takovo gardo v svoj „rajhsrat" dobiti! Ali to imajo le v Mrkvovicah, in ti bi je ne dali za celi svet ne. Kajti to ni, kar si bodi, kader se samo enkrat v letu cela ta parada vzdigne na veliki trg, napravi najprej front, kakor „z nosom k štirni" —ta potem gospod načelnik zakrikne: „Kertajh!" k čemur njegov adjutant —to je: policaj Vokurka (razume se : tudi v gali) dostavi, da bi ne bilo pomote: „Hrbtom k rotovžu!" In res, prej nego bi naštel pet in dvajset, že se ti z drugimi vred, tudi naš trompetar, obrnó kakor na škrpcu zadnjim delom svojega života proti mcstnej hiši. Kaj še le, kader naš „trompetar" — alias pekarski g. mojster Perutka — na svojo trom-peto spusti „marš" — to je krasota in radost, da vse preseže. Gorečnost, slast in navdušenje, s kte-rim je nmel on trobiti, to je nepopisljivo. On je trobil, a kedar ni trobil, bili so prsti vedno na zaklopnicab, in oči vedno na gospodu načelniku. Kakor je ta le namignil, bil je Perutka že pripravljen in razlegalo se je. da je srce v telesu skakalo. A kaj še le rokavice njegove! Imeli so sicer vsi ostrostrelci rokavice, ali takovih, kakor g. Perutka ni imel nobeden. Padli sneg, lilije sv. Jožefa, najlepši cuker, labudje pero in kreda od Barchesa — vse to bila je le umazana šara proti belosti rokavic gospoda Perutke. Bile so to, kakor se vojakom spodobi, rokavice navadne; a gospa Perutkova, ta je ž njimi umela ! Kakor je gospod Bog na Télovo dan dal, že si zapazil mile rokavice pri Penitkovib v oknu na špa-gati obešene „kakor dve gi-lici" ... in prej, nego je začelo vprvo zvoniti, jih je že gospa Perutkova nategovala na kuhovnico, da je vse pocalo in praskalo. To je bilo že navadno vsakoletno opravilo gospe Perutkove. Na noč pred sv. Telesom mu jih je namočila v milnej vodi in postavila na mlačno peč, da bi do zjutraj „odlegle." 4 46 „To ti povem, tnaminko," ukazoval je mojster Perntka žcui, odliajaje zvočer nekam za nosom in to za svojim pravim kujirenim nosom — „to ti povem: zajtra rano, ko pet udari, da me zbudiš; a prej nego so zbudim, da je vse pripravljeno, kakor na piketi: trompeta, škornji, lilače, vojaška suknja, zavratnik, nogovice, čaka, osivi, jermeni, sablja, gumbi, podveze, patrontaš, vse, vse naj mi je izpucauo, kakor steklo, da se bodem svetil, kakor ..." „1 nu, saj je dobro, dobro !" zamrmra nevoljno „stava", sluteč, lak ropot bo spet zajtra v celej hiši zaradi te jrrade. Ali parada je — parada. Bil je že na pi'agu, pa spet se je vrnil, „Pepiku! Pepiku! Kje vendar ta vražji paglavec tiči?" „Tukaj, gospod mojster, v ničkab ! „Denes pusti ničke stati in zapomni si, da grem zajtra na parad(>! Kaj ne ,vcš, da je jutri sv. Telesa praznik?" Paglavec se začne za ušesom praskati. „Ne veš, kaj to pomenja?!" zadere se gospod Perutka na novo. Ouj ! To pomenja, da zajtra do petih, prej neg' ustanem, moram imeti vso pripravljeno, vse ! Niti praška na suknji, niti madeža na lilačah, niti ..." „Nič ne skrbite, gospod mojster! Če mi le dajo gospa denar za kredo, za biks, košček mijla ..." „Imaš prav! Dobro, da si me spomnil. Ilej, stara, ne pozabi dati Pepčeku denar za to, kar potrebuje. Da res, kaj pa rokavice ? ! " „Inu prosim tc, mož, daj mi že enkrat mir, in pokoj ! Za Boga svetega ! To je priprava k tej paradi, kakor kader se kak kralj na boj spravlja. Kaj ti sem morda že kterikrat pozabila izprati k paradi te tvoje rokavice?!" „No, no, nikar st' ne jezi," potolaži jo gosp. Perutka; „to veš: punktum ! ob devetili moramo biti vsi do enega „sakumpak" na j)laei, in zato ..." „Zato pa moraš, kakor liitro se dan napoči, kakor ena vihra celo hišo prevrniti!" dodala je gospa Perutkova. „Uajši mi pojdi, kamor si se namenil, da se prej povrneš, in se vsaj naspiš." „Grem, grem — ali počakaj," — in spet se vrne iz predveže — „kako pa, če bi se, postavim kje zadržal?" „A kje bi se zadržal?!" razvnamc se gospa Perutkova. „Ne veš, da sem kupila denes za večerjo vampe. Polivka bode vampova in ocvrti (pra-ženi) vampi ..." (bleki). Ta beseda je gospoda Porutko omečila. Ljubil je sicer svojo polovico, kakor svojo trompcto, ali vampi — vampi, te je ljubil še bolj. „Pasja kozica!" je dejal, „da moraš te vampe ravno denes pripravljati, ko imamo ta imenitni zbor!" „G-lej ga no! zaradi vašega neumnega zbora bodem vpeljavala drugi red v gospodarstvu. A kaj boš tam v tem zboru delal do noči ? V enej uri se lehko načebrnjate, da vas bodo šobe bolele; a ob osmih si lehko zdrav in vesel spet doma." „Draga moja, ti tega ne razumeš, kaj je to zbor in kaj se pravi obravnavati. Tebi je lehko reči; moreš biti gotov! Ali ti nijsi še nikdar videla ta-cega zbora in ne veš, koliko trpi, predno se vse to vsede; potem, predno se začne obravnavati; potem, predno je volitev; potem, predno se glasi seštejejo; potem ..." „Za Boga te prosim, pojdi mi, pojdi!" potožila je gospa Perutkova zamaševaje si ušesa; „ti še od te parade zblazneš, in mene zblazneš in celo hišo zblazneš (znoris)!" „No, no, saj že grem ... ali to ti polagam na srce: te rokavice — hočem reči: te vampe da mi pustiš od večerje, če bi se imel v tem zboru . . ." med tem bil je srečno zunaj. Nos ga je peljal, kakor maguetiška igla brodarja na oceanu po velikem trgu naravnost do gostilnice. Tam bil je ta „zbov." Gospod načelnik plačal je namreč denes, kakor na predvečer parade, dve vedri piva. Vzel jih je neposredno iz pivovara, natakar ni smel nič brozgati, pivko je tedaj bilo, kakor hren. Pa če bi tudi ne bilo, samo da nij krčmar — krede rabil ! To biva v Mrkvovicah, kedar je glavna skupščina. Snidejo se vsi kakor eden, za nekoliko ur pride veselje in potem — živio celi svet ! Kar so Mrkvo-vice — Mrkvovice, se ni še prigodilo, da bi kak načelnik ostrostrelcev na ta dan pozabil ga dati dve vedrei „zboru." To bi bila katastrofa, kakoršne še ni bilo na svetu a do najdaljše ,smrti ne bi ga več volili za načelnika. Pivo je torej bilo, kakor živo srebro, gospod Perutka tudi ni bil pri pivi eden zadnjih, in tako je, predno je dobra ura pretekla, pozabil na ženo, na trompeto, na rokavice, da — in na vampe, ter v strahu božjem povzdigoval vrček in trkal, da so gore zelenele. Saj se tako zbor ni mogel raziti, dokler so sodci tekli. Oni so sicer že zdavnaj zvonili, krčmar je že zdavnaj nastavil svoja vedrca, — ali prosim vas, kader je že enkrat človek v blaženosti, zakaj bi se od nje trgal? Naš Perutka držal so je tedaj iirabro in vztrajal kot junak do konca. Bog ve, katero s polnočnih je čuvaj že odtrobil, ko se je končno najboljše volje proti domu zibal. Zdelo se mu je, da se ta svet nekako 47 vrti, tuđi vrata lastne hiše mu so nekako gori in doli plesala in se sem ter tje majala . . . ali to dela vse važna dogodba, kakor je ta zajtrašuja parada. Pred vrati bila je klopica. Vabila je tako zapeljivo k odpočinku, noge bile so tak težke, gospod Perutka se je že mislil na klopici zamakniti , ko mu na enkrat grozna misel želodec presane: da ni še večerjal, in da ga doma na peči čakajo pripravljeni vampi ! Vam])i ! Hej, ti so bili še zaj)eljivši od kloj)icc. Gospod Perutka se hipoma poravna in potrka na vrata. Črez nekoliko časa prikima Pepik in odpre. Gospod mojster nekaj zamolmlja, česar Pepik do najdaljše smrti razumel ne bode, a že je bil v sobi, in naravnost k peči. Sreča, da je svetil mesec, kakor ribje oko. Te ženske imajo neumno navado, da nastavljajo rade polno lončkov po peči; kako lehko bi med iskanjem vampov kaj zaropotalo in ženo zbudilo! Ali gospod Perutka je to znal. Niti enega lončka ni prevrnil, in precej na prvo prijetje je čutil, da se je pravega lotil. Skrbna ženka pustila mu je pogrnino, })ladenj ali okrožuik, vilice, nož, kruh, sol in jtoper, — vse je bilo pripravljeno, in srebrni mesec mu je svetil kakor na pozdrav. Še sveče užigati mu ni bilo treba; in to je bilo dobro. Kajti kader človek tako pozno domu pride, takrat šele se pokaže, kako slabe žveplenke ti židje delajo. Glavica za glavico odpada, a kader se na vse zadnje kaka žveplenka vendar-le užge, pleše nagajilka spet tako dolgo okolo sveče, da dogori, in človeku prste popali. Vampov bilo je polni pladenj, omake pa še več. Perutki se je srce smejalo pri tem pogledu. „Malo trdi", mumljal je črez nekoliko časa, na-penjaje se z vilicami in nožem na vso moč . . . „premalo kuhani ..." „Se ve da!" zasliši se nevoljni glas iz nasprotne postelje: „rajši bi rekel, da imaš ti jezik trd in ne zavračal tega na vampe ; ravno denes so kot maslo !" „Kaj pa ! Vselej sem le jaz kriv", molmljal je Perutka, in silil se z ljubeznjivimi vampi dalje. Podvojil je svoje moči, in kar nij šlo nožem in vilicami, raztrgali so zobje. Na zadnje se mu je zdelo, da je sit. Začne se slačiti. Škornje imel je ohlapne, suknjo tudi, to je šlo rado doli, ostalo slekanje si je pa za zjutraj prihranil. Zavalil se je na posteljo in prej nego bi naštel pet, je že smrčal, ko da bi dreto vlekel. Imel je krasne sanje. Sanjalo se mu je o paradi. Nemarnega Pepika je naklofutal dovolje; še na njem je moral malopridnež gumbe svetlit; žena mu je privezala zavratnik, pripenjala sabljo; on si povesi trompeto in ravno natika v polnej slavi svoje snegobele rokavice, ko ga nekdo krepko za ramo popade in ncuiilosrčno potrese. S težo odpre oči in vidi, da je že beli dan; nad njim pa stoji njegova draga polovica, Pepik in vsa otročad, a vsi se delajo, ko da so nekaj posebnega zapazili. „Kaj — kaj — kaj razgrajate?!" hoče izgovoriti, toda draga polovica ga prebiti, rekoč: „Za Boga te itrosim, mož, kaj si po noči jedel? „Jaz? Jaz? No tiste vampe, ki si mi jih bila pustila na peči." „Vampe?!" zakliče gospa Perutkova, ter se spusti z družino v smeh, da so okna kle})etala. „No, kaj norite?" skoči gospod Perutka raz-dražen iz postelje; „kaj se krohotate?" „Vampov, dragi mož, se še dotaknil nisi! Pokaži Pepik, — glej, tu so še celi, kakoršne ti sem pripravila." „Ne bodi prismojena! Kaj misliš, da sem bil trčen, da bi ne vedel, ali sem jedel ali ne?" „No, kaj sem jedel: vampe sem jedel!" „Hahaha! Kaj imajo pri tebi vami takele knofke?" S temi besedami pomoli draga polovica začudenemu Perutki pod nos pladenj z ostanki njegove večerje. Perutka odpre oči na stežaj, si jih zmaue, odpre znova, — ne, ne mati nebeška! to nijso sanje, to je najstrašnejša resnica: na pladuji lesketata se dva biserna knofka, a na njih vise še koščeki razrezanih, nedopranih lastnoročnih njegovih rokavic!! ... On si je razrezal in snedel po noči in dulcissimo jubilo svoje lastne v žajfnici namočene rokavice!! — Kaj je bilo Waterloo, kaj Sebastopolj, kaj Solferino, kaj Kraljevi Gradec in kaj Sedan proti temu udarcu! Gospod mojster prevalil se je omamljen nazaj do pernice, in tega dné doživele so Mrkvovice nekaj posebno novega, historično znamenitega: odkar se mojstru Perutki Perutka pravi, dogodilo se je zdaj prvič, da ga na praznik sv. rešuj. Telesa ni videl nikdo na paradi. Iz „Hum. List." preložil Pivčanin. 4 48 Oddel za znanost. Berači in "beračice v Poljskej. Kultiirohistorična črtica. Po Jo8. Ign. Kraszewskem spisal L. G. Podgorifan. Tudi v Poljskej prosjaki bivajo, kakor pov-sodi drugodi, uže od uekedaj ; uže paganje so jih imeli — ter morali rediti, te posebne ljudi, ki se od navadnega naroda mnogostranski razlikujó se sv(jjimi običaji, se svojim živobitjem, z duševno omikanostjo in se svojo vnenjestjo. Vredno je vsa-komu, da se seznani z njimi, zvlasti važno je to seznanje zaradi njih običajev, zbog običajne zgodovine. Berači so v Poljskej nekedaj nekako posredovali mej narodom in duhovstvom, posebno pa mej ljudstvom in „kleho"*) Od ,,klehe" do stolpa, od stolpa do berača in podstrešja pred cerkvijo je bil pot zmerom prilesten. Tu so berači nadle-gavali narod, katerega krvi so bili sami, in cerkve in nje služabnike, h katerim so se prištevali, ker so tudi živeli ob molitvi in miloščini. Prosjaci so bili nekovi poslednji cerkveni služabniki, ljudski zdravniki, svetniki, posredniki, botri in sicer različni postrežniki ; od zibeli do moglie sta prosjak in beračica slehrno trenotje bila potrebna kmetu. Beračice so novorojena deteta prve prejemale v svoja naročja ; beračice so omivale starčkom trupla polagale jih v rakve in mrtvaške jjv^aiii jjii^pv.mv io, ujimi, cc uisu mugli placati duhovna, a beraču je bilo dosti vrček piva in lonec kaše. Ker so berači res znali malo več od naroda in ker so na ogled stavili svojo tajno učenost, ki je beračem bila nekov izročilen (tradicijonalen) zaklad njih „kaste", pridobivali so si ljudi, ki so hrepeneli po čudovitej pomoči, zvlasti ker je ljud imel nenavadno zaupanje do njih ; za tega délj se narod jako rad poprijemlje vsega, kar mu razvnemlje upanje do kakoršnega koli poboljška. Različno so se živili berači, različne pomočke so upotrebljali, da so se jim odpirala vrata v hiše; da so se prikupovali vsakojakim stanovom in razne starosti ljudem; da so usmiljenje zbujali ljudem v srcih — ter tem lažje beračili miloščino. Kateri so verovali v čaralnije in simpatiška skrivna zdravila, takim so stregli se zelšjem in različnim ko-reninjem, z mazili, s pijačami, se zagovarjanjem itd. ; bogočestuim ljudem so na zahvalo nalagali, naj molijo za-nje, bogate pa so klicali na usmiljenje, lagali jim, da kake rane imajo, kake slabosti, bolesti, — in marsikateri berač je izborno znal kraljevega delati se. Najnavadnejše beraške bolezni so bile: božja kazen, blaznost, nemota, gluhota, slepota, gnjiloba ali kraste, rane, ki so si jih delali se zlatenicami, sv. Valentina bolezen, sploh Valenton imenovana. • „Kleha" tii pomenja vaškega učitelja, pevca, ki se je največ pečal z godbo, petjem in drugo cerkveno službo. Sicer pa beseda: kleha zuači tudi skazo ma-lovredneža. Tudi raznovrstno so oblečeni bili berači: najraji so se zavijali v grde cunje, ogrinjali nalašč raztrganimi plašči, polnimi samih zaplat. Temu na nameček so bile berlje, umazane vreče in torbe, na rami pa kriva krabica; imeli so gole in z ranami posute noge, razgaljene prsi, razcukane lase, obraze čudovito zakrivljene, oči s krvjo zalite, brado — sezajočo na prsi, glavo — obvezano s kakorš-nimi koli cunjami, v roci pa kij ali popotniško grjačo. Nekateri so se hlinili, ka so popotni, ali pa so resnično iz Poljske popotovali v Rim; taki so se do cela drugače oblačili, zato da so se razlikovali od navadnih beračev. To so bili beraški aristokratje. Z doma nij nikoli nobeden odrinil brez lista, ki mu je s pečatom vred bila dala ga mestna gosposka ali pa z njim preskrbel ga kateri drugih uradov; svoj pot so imeli na papirji, ali vendar so pridno povpraševali, ali prav idó ali ne. Nosili so se skoro tako, kakor se nose tuji l)opotni. Imeli so temne široke plašče, usnjate torbe na hrbtu, klobuke z vrvicami, za pasom brojanice (molek), medno čašo za vodo, v roci pa visoko palico. Najrajša sta hodila po dva in dva skupaje, toda predno sta se spustila v Rim, dolgo časa sta hodila po svojem kraji in po obližji okrog. Kamor koli je prišel kateri, priporočali so ga duhovni na leci zbranemu ljudstvu in prosili, naj bi se ga usmilili, TvldoH kor popotujo z bogooestnega namena. Po božjej službi so posedali po senci pred cerkvijo, molili, kričali, zato da so pozornost obračali na-se, pisane prošnje liste prodajali odhajočim in prihajočim, in prepevali bogoslavne pesni. Kasneje pride na vrsto beseda o krajih, ki so jih najraji obiskavali taki prosjaki. Nekteri so beračili od kraja do kraja, imeli hranilčke in torbe, v katere so poberali miloščino za pogorelce in slabe cerkve, za njih strehe, za orgije, za bolnice itd. Taki berači so nosili hranilne krabice — obešene na vrat, oglašali se župnikom in prosili, da bi jih priporočali v cerkvi na leci. Zgodovina o beračih večkrat omenja, kako so prosjaci sami sebi prilaščevali take nabrane miloščine in kako so svoje roke nastavljali raji, nego pa posode za cerkveno miloščino. Nekateri pa so sovražili delo, rokodelstvo jim je bilo trn v peti. Delali so se bolne, ali pa so tudi res bili bromovi, gluhi, slepi in nemi. Kateri so imeli božjo kazen ali sv. Valentina bolezen, skrbeli so, da so na moč in čudovito metali se in motavilili, da so kričali itd.; med božjo službo v cerkvi so se odrapili, ležali so kakor mrtvi na pokopališči in krvaveli, a vse to samo zato, da so tem večje usmiljenje do sé vzbiyali ljudem v srcih. Nekateri so na svojem beraškem potn razkrivali rane, ali pa so se kazali oblaznéle : zvijali so se, neumljivo kričali, zaobračali oči in jecali ali sicer neumljivo in neokretno govorili. Tudi so 491 bili takovi, ki so se klatili po vaseh in osamelih hišah; čakali so priličnega časa, in ko hitro so ga pričakali kdé na kmetih, brž so si privezali kos volčjega i-epa pod hrbet, jeli po volčje tuliti in o svojem priliodu v stanovališče so zminjali se po volkodlačje. Ko je gospodinja zagledala tako pošast, začela je jirestrašena zapirati duri in okna, in brž je dala kos kruha. Pa volkodlak nij iiotel ga, temuč grozovito je tulil dalje in pretil, da napade čredo na paši, če mukaj boljšega ne dade, da si prežene lakoto ; in res, tulil je in grozil se tako dolgo časa, dokler nij dobil boljšega užitka. Časi se je kateremu posrečilo, da je kako vaš-čauko doma zalotil samo , predno mu je mogla zapreti vrata; o takih prilikah je tak strah motal se okrog po hiši, bliskal z očmi, godrnjal, nekov prah iz zeljša metal med lonce — tako dolgo časa, da je do dobrega ostrašil mater in otroke, sedeče za ognjiščem, ter odšel s tem, kar je zahteval. Gotovo je to povod, da matere svoje otroke rade plaše z berači, a ne zalinian. Časi so si poiskali kako dete, da so z njim ljudem tem lažje vzbujali usmiljenje do sé — navadno so krali otroke, če niso imeli svojih. Pa vendar taka tatvina ni bila prepogosta, zato ne, ker so mlajši berači starejšim radi prodajali otroke, ki so jih imeli odveč. Tudi so bili takovi prosjaki, ki so posedali raji, nego pa klatili se okrog po sveti. Hodili so torej na očite kraje : k studencem, o keli so ljudje menili, da imajo čudovito moč — k podobam, h križem ob očitih potih. Po takih prostorih so molili, javkali, mimo idočini ponujali vodo, pot kazali neznanim popotnikom itd. Sredi kake pušče, često-krat na razpotji, ali pri kakem starem znamenji je čepela koča z mahom porasla; če je kaj za-šumelo, precej je iz nje roko iztegnol nje bivalec, sivih las starček, oprt na palico. Nekateri so zmerom lazili le okrog cerkev; taki so zvonili, strazili cerkev in vas, pa tudi so smeli ljudi zdraviti in konje. Beračice so bile oblečene tudi tako , kakor berači — le malokatera ne — v cunje, v „hektuše" po njihovem jezici ; za pasom je vsaka imela lonec, v lonci je palila kadilo , začarano stvari kadila z njim in preganjala hudobnega duha; pa tudi dari so devale va-nje. Beračice so posedale pred cerkvami in na probranice popevale. Najljubše delo jim je bilo čaranje, zdravljenje, skrb za bolehave, revne plemenitaške. Ballale so se s posebnimi skrivnostmi. Beračice in berači so najbolje poznali narodove dozdevke, vse slabe in dobre vedežnosti ; znali so, česa je treba, da se ta ali ta nesreča ne privleče v hišo. Nosili so se seboj voščene sveče, različno koreninje, n. pr. : črnobje in druge enake rastline, mazila za rane, razne vode, ki so z njimi kropili hleve in staje, bučelnjake in ule ; gledali so mladim ljudem dlani in z njih prorokovali životno osodo, prav kakor ciganje ; po lesovih so ovezavali enoletne odrastke po grmih in obetali, da v trijeli letih bodo velikanska drevesa iz njih itd. Učili so ljudi : kdor naleti na prazen vrč, da mu to nesrečo oznanja; če po noči pod streho kaj korači okrog, da to pomenja žalost; da ni dobro, nij varno ob četrtkih hodnika presti, ni o petkih bruha peči; lopata da nikoli ne sme biti v izbi, tudi prt prazen ne sme na mizi : da nij dobro izbe nazaj (od jjraga gori) jiometati ; nasvetavale so tudi, naj Carodejkam in čarodejcem po smrti prste lomijo, da ne bi vstajali iz svojih grobov, da ne bi volko-dlačili se; zaklinjali so točo v oblacih, blagoslavljali piskre za mleko, da bi bili zmerom polni. Beračice so zdravile ljudi, zdravile blago, preganjale njegove najhujše bolezni. Se svojo skrivnostjo, s čestitostjo, ki je spremljala njih obrede, s tem so trdno vero v se zbujale ljudem v srcih. Zato je narod veroval, da imajo neko posebno moč, da so berači in beračice neizmerno učeni, s kratka: da znajo vse — vendar pa niso zmerom trdili, da jim satan pomaga, temuč verovali so, da nekaterim beračem bog daje tako moč — na povračilo za trpenje in za to, ker jih ljud zaničuje. Beračice so se največ pečale z vsakojakim zdravljenjem in s čaranjem ; nikoli nobena nij odšla iz hiše, da ne bi bila s kadilom podražila hudobnega duha, če je le dobila kaj miloščine. Ker se je narod bal beračic, to je: njihovih čarov, zato je vsakej kaj dal gotovo. Poleg tega so beračice nekedaj, ko nij bilo še tolike razlike mej stanovi pomagale lepotičiti se revnim plemeuitaškam : krasile so jim obličja, učile jih barvati obrvi in lase, znale so delati in delale so jim slastne pijače, do-našale rastline, ki so jim oživljale onemoglo življenje ; tudi so jim stregle z drugimi pomočki, z rečmi, katere so trdile, da jim pomogó : z mrtvaških rakev treskami, z mahom cerkvenih streh, ki so ga polagali v postelje itd. Beračice so bile za-vetnice v vseh nadlogah , vse so znale, upljivale na vse, kar se je godilo po sveti, koder so se klatile. Če si je kdo zlomil nogo, brž so mu zagovorile prisad in oteklino, zdravile so gnjilobo in izpuščaje, mirile in dražile zakonske ljudi, in učile, kako naj goje svoje otroke. Po gosto so kregale trdokorne paglavce in mladeničem lajšale Ijubo-vanje, ker so od milca in milke glasove prenašale milici in milcu, srčile take ljudi, ])a tudi dražile jih itd. Berači so tudi cuujarili, prekupavali cunje, beračili cunje ali pa krali jih, in prodajali. Beretali so se staro obleko, z obutalom, z mladimi prasci in s kokošimi; vendar najbolje so beretali z raznimi zdravili, vodicami, mazili, z vodami iz čudotvornih studencev, se svečami, ki so jih prodajali na odpustke , z iz voska vlitimi nogami, rokami, se srci, z lesenimi križčki — na dober namen cerkvam. Kmetski ljudje so vse to prejemali in pošteno plačevali, tudi revno plemstvo je časi kupovalo to. Skoro vsaka beračica — menili so ljudje, da je čarodejka ; tudi so verovali, da so vse — vsaka svojo košuljo na robe obrnile, o novej luni vsak četrtek iz izbe skozi srednje okno ali pa po dimniku na metli izletele v Podgorsko dolino; da so se tamkaje zbirale k nekovini obredom na nekem razpotji ; da so se nevidne naredile, kadar so hotele ali pa prenienile v razne zveri, v mačke. 50 sove, koze itd. ; da so s i)omočjo nekovili rastlin odpirale ključavnice, })o vrveh vspenjale se v zrak, se suhimi nogami hodile po vodi : da so imele prikazni, v katerih so videle čudovito reči; da so se navadno dvakrat premenile vsak mesec : enkrat o novem meseci, enkrat pa, ko je zmanjkovalo meseca; da so po noči časi ])remenile. se v smrt, o poludne v poludnevke (mittagshexe), zvečer pa v petohlinke ali pa v sudobuice. Zmaj, hudobni duh, ta je zmerom v zvezi bil z njimi; tudi iiudubec se je preminjal v različne podobe; na glasu je bil za tega delj, ker je na prošnjo ali pa vsled pohote iz tuje zakladnice nosil vse, kar je le mogel ukrasti za svoje prijatelje in prijateljice. Pa dosti jo tega. — Najimenitnejše delo, ki so ga imele beračice, to je bilo to, da so omivale mrliče, polagale jih^ v i-akve in mrtvaške molitve prepevale za njimi. Če so komu kdo ugasnile oči, nijso mu ni domači ni drugi ljudje še poslednji pot postregli — ali jo bilo strah jih, ali pa je smilil se jim raujki; o takih prilikah so vselej brž poslali po kaKo beračico, ki jo bila vajena temu in je vsak pot rada postregla, kajti to je bera-čicam bila najznamenitnejša služba. Uže smo omenili, da so se ljudje bali beračic, kajti priznavali so jim neko posebno moč, da znajo kaznovati z mrtvoudom, z gluhoto, zimnico, in zdrugimi boleznimi s pomočjo različnih cvetic, ki so jih nabirale o gotovem času. Berači in boračico so se zmoriin najraji po dva, po trije potepali od kraja do krnja, iz semnja v semenj; redko kcdaj je cela druščrna šla jih sknpaje, kajti vsled svoje množine bi bili na kvar bili drug drugemu. Hodili so okrog : slepec se svojim vodnikom, hromeč sé svojim tovai išem, glušec s hromcem, hromeč se slepcem, berač beračico — svojo prijateljico, — a imeli so vsak ])ol, časi pa so tudi pulili se in kavsali za miloš.-ino, ker so nekateri hoteli preveč imeti. O slavnih pogrebih in na vseh vi'rnih duš dan jo colo oblake beračev vlačilo so po mrtvišči okrog cerkev: popovali so, vsklikali, kazali rane, sveče ])onujali na prodaj, mazila, zdravila, kore-ninje, in vodi so se, kakor bi bili imoii božjo kazen, kakor bi bili oblazneli bili ali pa mrtvoudni. Vseh vernih duš dan jo še dan donos, kakor je bil nekedaj , beraču imeniten dan, najdarožljivojši dan, kar se tiče miloščine dušam v vicah na dobro, kajti takega dne vsakdo vsaj nokoli utrpi — ter dado ubogim kaj, saj ima vsak človek na onem svetu koga, ki joče po njem, in ki rad množi molitev za-nj. Največ beračev je v Poljskej bilo skupaj ob gotovih shodih, najpriljubljenejši kraji so jim bili ti-le: Čenstohova, Nova kalvanja. Sveti križ na gori Lisi, Ložajsk, Staševka, »Stepanov, Hnozdno na sv. Vojtoha dan, Pilzuo o sv Ivanu, Rešev ob svojem semnji, Jaroslav na Marije Device vnebo-hoda dan. Prečice o sv. Mihaelu, Leki o sv. Jerneji, Cholmo v Lesi, Zavade, sv. Petra cerkev pri Dobrehovi in še več drugih. V Zavadah je nekoliko časa bila križanoga Izveličarja čudovita podoba, iz katere je na enej strani tekla voda, ki so jo berači lovili, raznaŠali in prodajali, ker so ljudje jako hlepeli po njej. Vrh tega so berači daleč v tuje pokrajine popotovali s trebuhom za kruhom, najrajši pa v sosednjo krajo; imeli so s seboj pisma s pečati vred. Hodili so v Ogrsko ; z velikim strahom , kar so sami pri])ovedali, komarali so čez Beskide,*) bogate s ])otepuhi in lupeži; obiskavali so Erdeljsko , tudi Valaliijo ; krepkejši berači so radi hodili med Kozake, kdor so so mudili vsak pot delj časa ; nekateri so hodili v Prusko, Moravsko , v Sleško, v Češko, — da, tudi v Moskvo ! Nekateri so na svojem beraškem potu prevajali ukradene konje, ki so bili ciganskih družin imenjo ; mnogokrat so se, kakor ciganska jata, klatili po stranskih ])otih, zato ker nijso znali pravega pota, ali pa če očiti potjo nijso bili varni, kader je bilo treba in mogoče, hodili pa so tudi po cestah. Često so se sešli s kako posebno družbo, ki so jej služili in bili j)otrebni, da so jej prenašali skrivnostna pisma, ali da so zalozavali sovražnika ali kake imenitne os