MAst SI.
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/„ gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
polletno
Slavjani.
(Iz Novin d. h. si.)
Mnogo se je že v svetu dogodilo prevratov (preobernitev) silnih in velikanskih; ali narsilniši in narveči je bil tisti, kteriga je ker-šanska vera napravila. Drugi potresi so zadevali večidel le materio in so dali svetu vsa-ktere podobe, vera keršanska pa je prebudila duh človečki, mu pokazala pravo stezo, ktero naj nastopi. Odkar se je vera keršanska na obzorju človeštva pokazala, se je vse na bolje obernilo. Tinina neznanstva in predsodkov, ki so zemljo nemilo tlačili, je izginila, pred soncam znanja in resnice, pred vero keršansko. Sirovost, v kteri so narodi toliko vekov čemeli (ždeli), in z njo zaslepljeni sebe za izbrani narod imeli, in druge narode zaničevali tako, de so njih vojskine sužnje kot molčečo živino klali in prodajali, ta sirovost se je razšla kot megla pred vero keršansko, ktera uči, de so vsi ljudje, naj bodo kakor-šniga koli rodu in vere, bogati ali ubogi, plemeniti in neplemeniti, pred Bogam, kot vseh nas ocetam, enaki, ter de se zato vsi kakor bratje ljubiti imamo. Pod toplino ker-šanske vere se razvija prekrasno popika (berst) znanstev, umetnost, teržtva in zemeljske blagovitosti; pogled na Evropo poterduje to resnico. To so občni nasledki keršanstva, ali to še ni vse, njegov duh predre tudi v narskri-tiši kole domačiga življenja, on poverne ženi, temu močnimu stebru človeške sreče, tisto čast, ktera ji po božjim sklepu z polno pravico gre, in ktero je bila v občni sirovosti
minulih vekov zgubila. Vse to je keršanstvo v življenje vpeljalo. To je narsvitlejši sad keršanstva: S tem postane človek človeku podoben, z tem se doseže prava sreča. Keršanstva glas je : ljubite se vzajemno, ter storite drugimu, kar želite, de se vam stori, in nasproti. In od tega časa sem se bogomile duše na vso moč poganjajo, de bi se to vodilo v življenje vpeljalo, ter derže taistiga za narpopolnišiga, ki je to ljubezen na nar-viši stopinjo vzdignil. Delo na podlagi te ljubezni sozidano je terdno in dolgoterpeče, delo brez tega temelja je slabo in kratkoterpno ter se bo razpadlo in poderlo pred ali potlej, ker nema božjiga blagoslova. Ljudje, ki to pred očmi imajo, so vlili v vse uredbe več ali manj tega silniga duha ljubezni in delo je lepo obrodilo. Ali obstoji na večno sramoto človeštva neki narvažniši institut (naprava), v kteriga le iskrica tega božjiga žara proderla ni, pa tudi vidimo de se leta naprava nikoli močno vterditi ne da, temuč se maja in ziblje neprenehama kakor razdraženi volovi morja — ta naprava (institut) se imenuje „politika".
Narod naš slavjanski je imel v času ma likvavstva Belboga in Černoboga, pervimu je pripisoval vse dobro, drugimu pa vse hudo (zlo) na tem svetu.
Mi, deržaje se glavne dogme naših ajdovskih očetov, rečemo de je dozdajna politika delo Černoboga, zato ji je tudi lice černo pred Bogam in pred bogoljubim svetarn.
Dozdajni politikar se je klanjal kervoloč nimu Moloku in mu je prinašal darila od nar verstnišili božjih stvari: Korist naroda, kte riga se je za ljubljenca izbral, pred očmi
imajoč, je teptal z nogami pravice božje in pravice drugih narodov brez vsake ljubezni keršanske: pa takimu politikarju jc ploskal popačeni svet z rokami na dokaz pohvale in ga je tim več slavil, kolikor hujši je vodilo ljubezni zaničeval. Za izgled naj nam služita dva bližnja naroda, narod turški in poljski. Turčina, ki narveči slast najde v pokončanju in podiranju, ki od svojiga početka do današniga dne nič dobriga in slavniga storil ni, ki omiko in izobraženje exe principio bi djal preganja in neumnost podpira, ki je cele reke keršanske kervi prelil, in še zdaj v 19. tako slavnim stoletju neprenehljivo preliva, Turčina, pravim, evropejska politika brani in ščiti, in to zavoljo nekakiga izmišljeniga aequilibriuma (ravnovage) evropejskiga, narod poljski pa, ki je iz začetka s svojimi persi Evropo proti barbarskim navalam varoval, ki je neumnosti in sirovosti pod dunajskim zidovjem smertno rano vsekal, in samiga sebe za Evropo daroval, ta narod preganja ravno tista evropejska polititika brez ozira na omajano evropejsko ravnovago, ker so tri severne vlade z razdeljenjem Polske dežele zlo izrasle. Tode severne vlade so zahodnim dopustile; de ena Azio pri nebotičnih zidovih kineskih, druga pa na Afrikanskih bregovih svobodne in nedolžne narode podjarmi, kakor so tudi one Poljsko podjarmile. O poli tika, de bi te nikoli ne bilo!
Taki brezbožni in nekeršanski politiki se je vpiral samo en narod, narod, kteri je duh keršanstva narbolj zapopadel, in cel ž njim zrasel, ki je z golobjo naravo svojo vsred vetrov in viharjev, vsred potresov in neviht od politiških nezgod več ali manj zvest ostal, ki je ideo keršanstva še pred prijetim kerstam po prirojenim nagonu in proti vsem navalam toliko vekov hrabro branil, on jo bo gotovo tudi v politiko vpeljal, in tako Evropi novo politiško stezo odperl — in ta narod je slavjanski narod. —
Prepadel se bo gotovo marsikteri bravec nad tem novim in derznim stavkam, bo očital nam pretirano (preveliko) ljubezen do slavjanskiga naroda, in prašal, po kteri pravici kaj taciga terditi smemo. Tode mi se tega zavernjenja kar nič ne vstrašimo, marveč rečeno skazati hočemo, pokazaje na verodostojno zgodovšino tega naroda, na tega ne-stranskiga sodnika, kteri mnoginiu narodu očer-njuje in mnoginiu razsvitljuje lice, zakaj „ve-ritas inimico etiam erumpit peetore." Po zgodovini hočemo postaviti bravcam pred oči na kratkim cclo minulost slavjanskiga naroda, in tako bomo skazali, kako so vse njegove moči k izpeljanju idee keršanstva merile in z tem se bo naše upanje, ktero v slavjanski narod stavljamo, vkrepilo.
De je narod slavjanski že v stari dobi izverstnih lastnost bil, se vidi iz krotkiga poljo delskiga stanu, kterimu je celo svoje življe nje posvetil. V popisanju lastnost slavjanskiga naroda se hočemo deržati narstarših pisate ljev, slavjanskih narhujših sovražnikov, torej v tem obziru verjetnih, kot Porphiragenete, Leva inodriga in Mavricia gerških kraljev. Svedočbe narstarših pisavcov od natore slav janskiga naroda se zlo vjeniajo z njegovim sedajnim znamenjem, brez malo prememb. To jc nam iz ene strani poroštvo za resnico tega, kar hočemo dokazati, in iz druge strani nam
poda priložnost opomniti sovražnike Slavjanov, de, če od njih lastnost govoriti hočejo, na pervobitno njih znamenje pogledati morajo na naj pomanjklivosti, ki se pri njih najdejo moči ptujšine in nemilim okolšinam pripišejo.
Veselje je perva krepost Slavjana, z kterim je nartežji poljske dela opravljal, tako de mu niso ne letne vročine, ne zimski vetrovi pevske usta zapreti mogli. Petje, kar je znamenje čiste in nedolžne duše, je spremljalo Slavjana v vseh težavah in nevoljah tako, de so ga tistočasni pisavci pevskiga in plesajočiga imenovali. Trud mu je razblažila mila ženica, ktera je vživala svobodo sedajnih slavjanskih žen. Ni v tem obziru Slavjan posnemal bližnjih narodov, ki so žene za sužnje deržali ter neprenehljivo jih zaperte imeli, kar je očitno znamenje sirovosti protivne mehkosti Slavjanov. Slavjan je iskren in še imena nema, z kterim se protivna lastnost imenuje. Himbenost in zvijačnost, z ktero sovražniki Slavjanov zlasti Nemci vse Slavjane sosebno pa Čehe in turške Ilire grajajo, je ptuje v slavjanški vert presajeno zelše, rojeno z tla-čenjem tam Nemcov, tu Osmanlijev, kterim se miroljubni Slavjan drugači opreti mogel ni. Gostoljubje je tako Slavjane kinčalo, de te keršanske lastnosti sosedni narodi le zapopasti niso mogli, pa zato piše tudi Leo modri, kralj gerški: „Erant autem Sclavorum populi hos-pitalilatis, nescio quoinodo dicam, supra mo-dum studiosissimi."
Glavno politiško vodilo (principium) Slavjanov je bilo patriarhalno življenje. Kakor je v vsaki hiši za poglavarja izbran bil narmo-driši domačin, kterimu so ostali skazovali čast, poštenje in pokoršino; tako je bilo v politiš-kim uredjenju. Na dalje kakor se starašina ene hiše ni smel vpletati v opravila druge, ravno tako ni bilo mogoče vse Slavjane eni zapovedajoči glavi podvreči. Zato so prišle, preselivši se iz Azie, posamezne rodovine pod vlado svojih starašinov ter so zemljo za prebivanje odbrano imonovali si o bo do. Taka sloboda je bila za res slobodna in neodvisna od vseh drugih slobod, ker je imela svoje municipia in svoje gospodarstva.
Ko se je več takih Slobod ena zraven druge ponamestilo, so stopile v zvezo, de se branijo proti napadanju sovražnikov, pa za druge podobne od ravno tistiga naroda na drugim mestu sostavljene občine niso kar nič vedili, in tudi ž njimi v zvezo niso stopili. Tako so Slavjani že nekdaj v življenje vpeljali ideal politiške osnove, za ktero so se vsi narodi toliko časa zastonj bojevali, to je za zvezno osnovo, po narodih, in ne po gorah in rokah razdeljenih deržav. Pečaje se z poljodelstvani so posedli mesta, za to opravilo pripravne, kjer so z sekanjem gojzdov in s sušenjem močvirjev puste kraje v lepe verte premenjevali.
Že ta okolšina razloči svitlo Slavjana od ostalih narodov, ki so z orožano roko in s prelivanjem nedolžne kervi svobodne narode podjarmili in zemljo po razbojniško jim jemali. Središe misli, in prizadetja Slavjanov kot po-Ijodelcov je bilo selo (vas), kjer stoluje (kra-ljuje) veselje in zadovoljnost, in kjer bi Slavjani, če bi ne bilo roparskih volkov, narlepši dneve živeli bili. Ker se pa v selo ne more stekati kri celiga slavjanskiga naroda, in iz njega zopet skozi vse žile iztekati, zato je
njih organizem prav slab bil, in na pol mer tev, ter ni bil kos močnejšimi! obližnjih naro (lov. Predstavimo (mislimo si) krotki slavjan ski narod na brezštevilno množico občin raz tergani, od kterih so samo narbližji v zvezo stopile, brez občniga poglavarja, kteri bi nar važniši reči vseh občin oskerboval, pa še z vednim razpertijami oslabljen vsrcd bojo ljubnih narodov, kteri zbrani pod modrim in neomejenim vladarjem dobivajo lovorove zmage, zraven pa še Slavjane kot nosite Ije keršanske vsem vojskam nasprotne idee sovražijo in preganjajo; pa bomo lahko spo znali, koliko je ta narod preterpeti mogel ne zgod in rev, dokler se je z uravnavo po evropejskim kopitu sovražnikam le nekoliko postaviti zamogel. Ali ta narod je bil odlo čen, de s krotko mirnostjo in poterpežljivostj oznani prihod narpoterpežljivšiga Kristusa in de kot on sovražnike premaga z imenovanim lastnostmi. Kristus je vstal takrat, ko so si ga nar več mertviga mislili, in tako bode tui naš narod vstal, in se že vzdiguje, če prav so tlačitelji njegovi mislili, de ne bo nikol težkih in smertnih ran prebolel. To je iskra ona, v Slavjanu tleča, ki se ima razplame neti v srečo človeštva. To je svitlo znamenje v Slavjanstvu, de, med tem ko je jeze roletno neskerbno Evropo od sirovosti branilo med tem ko jo je razsvetlilo ne s praznim modrovanjem, ampak z praktiškim življenjem se zdaj samo vzdigne kot červ iz pod noge tlači— telja in grozi Evropi z vpeljanjem keršanskil misel v življenje in politiko. Za res „palma suh omere crescit" pravi sv. Auguštin, (Oalje sledi.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
#	Pred nekoliko dnevi se je na Dunaju govorilo, de hoče grof Stadion od ministerstva odstopiti, ker, kakor časopis „Presse" omeni, ni zadovoljen z peljanjem ogerske vojske in z tem, de se Vindišgrecu , svaku ministra Švarcenberga, še vikši vodstvo pusti; tudi de so drugi ministri nagnjeni, Madjaram sta ro lansko ustavo dati. Če Bog da, ne bo to res, zakaj vsak ve, de jc narimenitniši odločba ustave 4. Sušca ta, de bi Austrija ena edina deržava postala. Kje bo pa edinost, če bi Madjari staro ustavo obderžali ? — „Lloyd" pa samo oznani, de je minister Stadion le bo-Iehen, de pojde za kakih osem dni na deželo Minister Bali prevzame za ta čas tudi ministerstvo znotrajnih zadev. •—
*	Gosp. grof Hohenwarth, ki jc v Ljubljani za nemški zbor izvoljen bil, se v Dunajskih Novicah proti tem zavarva, kakor de bi on tudi kaj kriv bil, de je Pruski kralj za nemškiga cesarja izbran. —
Ljubljana. — V sredo (12. t. m.) popoldne je prisegalo v vojašnici lepo število vojaških novineov Ljubljanske mestne gosposke.
Po stari navadi jim začne bravec prisego v ne m šini brati. Pa kaj se zgodi? — Komaj ta pet besedi izgovori, zaženejo vsi kakor iz eniga gerlaglas: Mi smo Slovenci, med nami nobeniga Nemca, po slovensko tedaj naj se nam prisega bere, ne po nemško. Pri te priči bravec vmolkne, in bere prisego v slovenskim jeziku. Novinci pa mu serčno in umevno narekujejo. —
Kteriga odkritoserčniga Slovenca ne gane taka narodna zavest? Kdo bi se nadjal, kaj takiga od Ljubljanskih, napol ponem-čenih sinov, ako verle lvrakovčane izjame-mo, ki jim še zdrava, čista slovenska kerv žile naliva! In vender je taka. Bog vas živi hrabri junaki. Ne pozabite mile matere Slave, k5 ste jo tako ganljivo očitno za svojo mater spoznali, tudi v daljnih krajih, in potegnite se, ako bi bilo treba, junaško tudi za njo. Pa kaj pravim v daljnih krajih? — Saj skušnja uči, da, če dalje od doma, tim bolj se ljubezen do predrage domovine, do slad-
kiga materniga jezika vžge. Za gotovo vemo, austrijanske kupčije in obertnosti in iz njih da naše slovenske časopise na Laškim mnogo izvirajočo blagovitost naših delavnih ljudi, prostih vojšakov in častnikov (oficirjev) z ve- Bes je de moč našiga cesarstva ravno na likim veseljem prebira, ki se niso doma za to kupčii ne leži, temuč bolj na kmetijstvu in de ne zmenili.	se zatorej vlada bolj za to kot za uno pečati
O ko bi mogli mi vse tiste terdovratneže mora; to de tudi kupčija se pri nas do visoke v dolgih suknjah tje med nje poslati, ki se še stopnje pripraviti da in zamore moč deržave zdaj niso zavedili, da slovenska kri njihove zlo povzdigniti, zasluži tedej tudi skerbnost žile napaja, desiravno so Slovenci in v sredi vladarstva.
Slovencov žive, morebiti celo v nekdajni beli Narvažniši pa je vprašanje: ali ima Au-L j ubij an i. Pravim v nekdajni; sihmal strija bolj k izhodu gledati, če pomislimo na seji bolj pristoji priimek černa Ljubljana, Ipostavljenje slavjanskih prebivavcov na Tur-zakaj nikjer se morde Slovenci tako ne čer- škim do njih vlade. Bazlegajo se tam že nij o, in „Slovenci" se imenujejo od Ljubljan- zdavno glasi k nam za pomoč klicajoči, in ske gospode zdaj le udje slovenskiga družtva. kakor se kaže, se tam čedalje bolje priprav-0 Ljubljana, Ljubljana! kdo bi se čez te ne ljajo kristjani k boju zoper Mohamedane, ki kal *	I so jih sto in sto let v sužnosti deržali.
Torej še enkrat rečem: Koga bi v serce Turška vlada jih sama vžugati ne more, in ne ganilo zvediti, tako lepo, nenadjano obna- znabiti, de se evropejska politika vendar na-šanje Ljubljanskih sinov! Kdo bi jih ne veliča to nagnito poslopje podpirati. Naše pozdravil s serčnim domorodnim „živili!" —Iministerstvo naj tedej dobro pazi, de ne bo Živili, živili mili bratje! Srečen pot, pa po- samo to izpolnilo, kar človečnost od njega kažite tudi našim sovražnikam, kteriga roda tirja, ampak de se za prid in dobiček cele da ste!	deržave v pravim času požene. Za Savo in
Moravskim Novinam se piše iz Šta- za Donavo stanujejo Slavjani, kise po nas j e r s k i g a Gradca: Zmaga naše armade na bratih v Austrii željno ogledujejo in ta ozka Laškim je tukej veliko veselje obudila in ve- meja nas vender na vekomej ločila ne bo. ljavo vojništva pri vikših verstah našiga ob- Kadar postanejo Balkan, sinje in černo morje činstva ne malo povzdignila. Se ve de se južne (poldanske) meje austrijanskiga ce-Lalii, kterih je tukej precej, pri ti radosti ne sarstva, takrat bo ono še Ie celo svojo moč vdeležijo, temuč so žalostni, de so njih ro-lzadobilo in bo stalo na nepreganljivi, silni jaki potolčeni in terdijo, de je le izdaja Karla podstavi. Tudi na Laškim, od kodar ga Franki Alberta in nezmožnost Hrzanovskiga te ne- in Angličani pregnati hočejo, si bo po tem sreče kriva. Ž njimi derži slaba stranka nem- ložeje svoje pravice varovalo. To so uzroki, škili republikanov, kije na novo vzdigo La- zakaj bi imela Austrija bolj k izhodu kakor hov zlo upala in skrivaje mende tudi madjar- k zahodu evropejskim gledati, ski plemenitaši, ki so sem vtekli pred Košu- Imamo tukej časopis „HeroId" imenovan, tovo grozovlado, vendar sovražijo Austrijo, ki je v sedajnim listu gerdo od graničarjev ker jim ne kaže, de bi še smeli nad drugimi govoril. Po njem so se Nemci na Laškim in narodi gospodariti in kmečko ljudstvo za svoje Ogerskim narhrabriši skazali; Slavjani de da-sužnje imeti.	Iljeo za njimi ostanejo, in de graničarji le ta-
Ta stranka raztresa vsaktere lažnjive krat nekaj veljajo, ko se na ropanje zanašajo; pravlice od Slavjanov: de je pre (mende) v SCer so sami strašljiva'.
Pragi Slavjanska Lipa ustavo 4. Sušca očitno Vzrok le boječnosti iše Herold v nezmož-sožgala in de bodo za njo tudi druge Lipe Losti oficirjev, ki so po njegovih mislih manj ravno to storile; de se je v Zagrebu Košu- izobraženi in manj častiželjni, kot oficirji tova podoba v veliki slavnosti po mestu nosila nemških regimentov. Kakšna krivica de se je in na ogled stavljala, de se graničarji večklavjanam z to sodbo zgodila, vsak pravičen, bojevati nočejo in de se že z Košutam za ki od teh vojsk kaj ve, sam sprevidi. Noče-novo zvezo pogovarjajo, ravno tako de so se ,no se sami hvaliti, kdor pa zastran Slavjan-Serbi z Bukavinam že dvakrat potolkli in vse- ske hrabrosti in zaslug graničarjev dvomi, lej ga premagali itd.	|naj prej)erc uradne oznanila, ktere maršala
Očitno je, kam take besede merijo, če iz ftadecki in Vindišgrec izdajata. Ti spričujejo gole neumnosti ne pridejo, in kakih sred-Lj Slavjanov in pohožejo očitno, de so Slav-stev se republikanska stranka poslužuje, de biIjani ne samo, kar število zadene, ampak" tudi zopet čez in čez vse razdražila. Smešno je glede junakoserčnosti nargotoviši podpora Au-pa vendar misliti si, de bi mi Slavjani pri strijanskiga cesarstva.
Košutu pomoči zoper vlado in rešitev svojo To razžalenje Herolda je vse tukajšne iskali; saj vemo dobro, de če bi k zadoblje- Slavjane, zlasti pa graničarje zlo razdražilo. nju pravice lastne moči dovelj ne imeli, hi jo oficirji Brodskiga bataljona, ki je za posadko zastonj pri ptujcih iskali, ker smo iz zgodo-L Gracu, so prisilili vrednika, de bi očitno vine sveta zadosti prepričani, de kteri koli obrekovanje graničarskih regimentov preklical narod sam sebi pomagati ne more, ne ostane in za 0dpušanje prosil. To se ima v kratkim "olgo svoboden vsred drugih, temuč tega ali I jigoditi.
uniga, narberžeje pa vseh pomočnikov suž- ° Graško družtvo „Slovenija« seje preme-njik postane. Zatorej če imamo kaj od vlade niIo od po|jtiškiga v bravno družtvo, ker bi tirjati, bomo vse to izpeljali brez MadjarovLcer vsi študenti, iz kterih narveč obstoji, in Frankfurtistov, nam vedno neprijaznih in bili prisiljeni odstopiti.
sicer brez šundra in hrupa na pravni cesti Ono se je samo obderzalo od vseh druž-ostave, ktere seje treba tako dolgo deržati, tev v Gradcu in če Bog da še ostane, kot okler sila na drugo ne odverne.	središe rodoljubnih tu prebivajočih Slavjanov
Novica od volitve Pruskiga kralja za nem- iz vseli tako rekoč dežel velke matere Slavie. - • škiga Cesarja je tukej zlo misli ljudi ganila, * V Terstu je g. A. Stojkovič z kamenoti-če prav smo leto naprej vidili. Mislimo ven- sam napravil prav lično bukvico ali abeced-dar, de Pruski kralj te časti ne prime, kerjnik, v kterim so cirilske velike in male tišji vojska neogibljivi nasledik bila.	Ikarne in rokopisne čerke z pristavljenim ilir-Mi Slavjani bi nič ne porajtali, če hilskim, laškim in ruskim pravopisam, tudi je avoljo nemških razperlij Austrija svojo poli- na svitlo dal: Serbski Ljepopis i Jagoslavja-tiko proti izhodu obernila. Imamo mnogo uz- nah z latinskimi pismenima. Oboje delce zlo okov si to iz serca želeti. Za pervi uzrok priporočimo gg. učiteljem, postavimo svojo narodnost, ktera bi se v na- (Iz spisa teržaškiga slavjanskiga druž-gnjenju vlade k izhodu bolj vterdila in zago-ltva. Od množice družbenikov.) Bilo nas je tovila, ko nasproti, če bi se vlada še vedno od začetka, in kadar se je družtvo usta-bolj na Nemško stran ozirala in Nemčii sve- novljeno sklicalo, sto in šestnajst domačih, odno kupčijsko pot in preselovanje odperla, in trideset izvanjskih družbenikov. Odkar smo dan na dan bolj slabeti in prirojene moči zgu- naše staniše odperli, Ježi na mizi čitavnice biti mora. Za drugi uzrok deržimo razcvet zapisnik v katerim vsaki, kateri slavjanski-
mu družtvu pristopit želi, svoje ime, stan in prebivališe zapiše. Iz tistiga zapisnika in iz posebnih dopisov je kniga narejena, ki vse imena celiga družtva obseže. Tista kniga kaže, sedajno množtvo našiga družtva, in de nas je do konca mesca Februarja tri sto šest in trideset družbenikov. V njej beremo dva in dvajset imen častitih gospodov oficirjev. To je za naše družtvo posebno velika čast. Mi vemo, cela Evropa ve, de je pretečeniga leta, ko seje vse gibalo, vse majalo, vse podreti hotlo, samo austrijansko vojaštvo krepko stalo, kakor živa skala v hipenju viharniga morja, in de je tako z deržanjem in djanjem, z ceno in meno; z dlanam in ranam deržavo, cesarski prestol, in čast naše splobnc domovine varovalo in obvarovalo. Za nas je tedaj neizmerna čast, de hrabri uradniki slavne glave tega junaskiga stanu k našimu družtvu pristopajo; blesk in svit so našiga telesa. Dalej beremo v imenski knigi sto in trideset izvan-skih ne v Terstu prebivajočih udov, to je več ko polovica celiga družtva. Med njimi najdemo poslance deržavniga zbora v Kromerižu, visoke uradnike duhovniga in deželniga stanu, in clo iz daljnih Čehov, iz ponemčeniga Fried-landa, se je nekdo zapisati dal. Ti izvanjski gospodje ne upajo ničesar od svojiga pristopa. Njih plačilo jim obresti ne more dati, ker naših stanic obiskavati, naših knig, dnevnikov in časopisov brati, naših zborov deležni biti nikakor ne zamorejo. Samo slavenska kri, ljubezen do slavenskiga djanja, iskrene bratinske želje so jih k nam nagnule, de bi nas po mogočnosti podpirali ino s tim svoje domorodne občutke na znanje dali. Slava takim nesamopridniin iskrenim rojakam, čez hvalo vsako so njih zaslužbe. Tudi beremo v imeniku lepo množico duhovnih in šolskih gospodov. To nam pravico da k lepim upanju. Ti gospodje imajo izobraženje naših mlajših rokah in zidajo krasno poslopje slavjanske prihodnosti, ker mlade serca k narodnimu življenju budijo. De tedaj take delavce naše imenovati smemo, je nam tolaženje in velika radost. Tudi iz med prostiga ljudstva imamo mnoge družbenike, in z radosljo gledamo večkrat v naših zborih kosmate kape teržaškiga okrožja. Iz tega vidimo, de se je naše družtvo v kratkim času veselo razcvetelo; de si je veljavnost ne samo v jadranskimi! primorju, ampak tudi v daljnih deželah velike slavenske domovine pridobilo, in de nas z upanjem Ic-piga napredovanja za prihodnost oživi.
Serbska vojvodina.
V Mitrovici 7. Aprila. Šcnt Tomaš (Serbobran) je v madjarjarskih rokah. Naša posadka in stanov&vci so zlo terpeli, če tudi se zguba na tanjko še ne ve. Perčel, ki je šentomaš vzel, ni tam ostal, tudi se ni podal v bataljon čajkistev, tomuč jo je po tem, ko je neizrekljive dela dopernesel in polovico kraja požgal, begama do Petrovaradina potegnil. Pravim begama, ker se še toliko ni poinudii, de bi močne šance poderl bil; kar je le stanovavcam storiti zapovedal. V terd-njavi je obhajal zmago z Te deum in pokanjem štukov. Obristu Mamula, ki obležno armado okoli Petrovaradina vodi, je od te zmage pisal in bahaje razložil, koliki dobiček de Madjaram ta zmaga prinese. Ljudje, ki iz Bačke pridejo, povedo, de se je Perčel zato proti Petrovaradinu obernil, ker je bil slišal, de je terdnjava od cesarskih vzeta z napadam. Mamula pa je regimentu na znanje dal, de misli posadka iz terdnjave se na naše zagnati, Perčel je vtegnil tudi zavoljo tega te iti. Danas se še nič ne sliši strel. Pov sod je černa vojska na nogah, posadka v Korlovcih je pomnožena, in tako se Perčela nič ne bojimo.
Tudi v bataljonu Čajkistov je vse na nogah.
V Serbii se zopet zbirajo naši bratje pod zmagonosnim banderain Kničanina, ki je Zemunu zbirališč postavil. Čez 3000 se jih
je tam že sošlo in so mende že danas v Bačko stopili. Patrijarh je zdaj v Zemunu in za to skerbi, de iz Serbie kolikor je le moč velika pomoč pride. Tudi zvemo, de bo llukavina od sedajne službe odpravljen in de dobi Patriarh veči oblast v Vojvodini. Naš (Petro-varadinski) komandant, Oberlajtnant Puffer je iz Laškiga prišel. Ljudje se na-nj mnogo zanašajo, Bog daj, de bi taka bila.
(Siidsl. Z.)
V	v
Ceska dežela.
9. t. m. je imela v Pragi Slavjanska Lipa velki zbor, v kterim se je nov odbor (50 mož) izvolil in postave družtva preravnale. Iz teh novih postav podamo naslednje: I. Kaj je in kaj hoče Lipa Slovanska?
Namen Lipe Slovanske je razvitje ustav-niga in narodniga življenja. Ta namen se doseže z naslednjo delavnostjo:
1)	Z hranjenjem ustavniga principa v postavnih mejah.
2)	Z čuvanjem de se enaka pravica obeh narodov v uradih in šolah izpelje.
3)	Z podpiranjem vzajemnosti med vsemi slavjanskimi rodovi austrijanske deržave, z posebnim pogledam na Moravo, Silezio in Slovaško.
4)	Z odpiranjem novih cest za domačo obertnost in kupčijo do slavjanskih dežel, zlasti na jugu.
5)	Z podpiranjem literature in umetnosti slavjanske kolikor je mogoče.
II. Z kteriini sredstvi hoče družtvo svoj namen doseči?
Za to ustanovi :
1)	Lastno zbornico, ki bo obsegala kan-clijo, bravnico in govornico.
2)	Osnovanje in pomnoženje bukviš, samostojnih bravnih in kmetijskih družb.
3)	Izdajanje lastniga časopisa, z imenam „Lipa Slovanska" kot očitniga posrednika med družtvam in občinstvam.
4)	Zbori in posveti. — Ud politiškiga družtva zamore le polnoleten mož bili; maloletni smejo samo ,bravnico obiskovati.
Hloi-avia in Silezia.
V Holomuc je 12. t. m. cesar Ferdinand z cesarico in nadvojvodam Ludovikam prišel.
* Zavoljo ojstre in težavne postave za tiskarstvo ne bo več izhajal polski časopis „Ty-godnik Ciešinski."
Ogerska dežela.
Iz Cipse se zve, de je velika (ruma pun tarjev pod nekim Poljakam v tiste kraje prišla in de tam soldate z silo nabira. 6. t. m. se je iroti Lejčavi obernil in od ondod proti Ro-sendorfu. Dva bataljona od regimentov Velden in Haynau sta naglo odšla proti Eperiesu nad te puntarje. — Cesarski vojaki so okoli Pešte. Sicer imajo pa Madjari, kakor se kaže, pov sod odperto pot. Serbski patrijarh Bajačič, kterimu so austrijanski generali vse, kar orožje nositi zna, med cesarske bataljone potak nili in iz vojvodine spravili, je v velikih stis-ah bil primoram poslance k Duhamelu v Bu-carešt poslati, de bi Ruse za pomoč prosili.
Fcm. baron Velden je izvoljen za vikšiga vojskovodja na Ogerskim in Erdeljskim; knez Vindišgrec je v Holomuc poklican in na mesto Veldena pride na Dunaj Fml. Bolim.
Madjarski puntarji so mesto Vaitzen veliko močjo prijeli; general Gotz je vstreljen, Vender se tudi pripoveduje, de so naši mesto Vaitzen že nazaj dobili kar pa ni gotovo. — Iz Galicije pride samo Fml. Vogel, Hamerstein ostane v Lvovu. Volgemut, Casliglioni in Be nedek bodo tudi na Ogerskim komandirali.
Po Austrij. korrešpondentu je zdaj cesar ske armade na Ogerskim med 90 in 100,000 mož.
Dr. Brauner gre med Slovake kot ces komisar.
Pluje dežele.
Glede razglasa od Turinskiga družtva na Slavjane piše Slovenski Pozornik naslednje: Čuden svet taljanski. Taljanski narod, z Jugoslavjanmi soseden, se začenja tudi nekaj več, kakor popred pečati za to svoje sosedstvo. Une dni so ustanovili v Turinu družtvo : societa per allianza Italo - Slava, z namenam: ljubezen med temi sosednimi narodi juditi, de bi — mende — skupej z Madjari za samostalnost se bojovali. Pervi namen je hvale vreden: živeti v miru z dobrim sosedam je lepa, le vragu v pekli neljuba reč; ali drugi namen tega družtva: bojevati se z mad-jarstvam za slavjansko svobodo, to je za res laški gusto, kteriga jim ne zavidimo. Menim, de se Lahi za zgodovino , sosebno glede ogerske dežele malo pečajo, scer bi mogli vediti, car celi razumni svet ve; de je Košutovimu madjarstvu kar nemogoče, nemedjarskini narodam in zlasti Slavjanam zraven sebe ena-lost in narodno samostojnost privošiti. Mi tedaj ne maramo za Turinske svete!
Na Prusko okrožno pismo, v kterim se iruski kralj ponudi namesti nadvojvoda Joana centralno oblast za zdaj opravljati, in v kterim se vse nemške vladarstva povabijo poob-astence v kratkim v Frankobrod poslati, je naše ministerstvo na austrijanskiga poslanca ^rokeša v Berolinu odgovor poslala, v kterim ie razloženo, de je Frankobrodski zbor meje svojih pravic z volenjem nemškiga cesarja irestopil in zatorej za Austrijo nehal biti, in de, če bi nadvojvoda Joan, kteriga je austrijanski Cesar zlo nagovarjal, pri centralni oblasti še ostati, vendar le odstopil; bi Austrija protestirala zoper vsako, le od eniga nemškiga vladarja opravljano centralno oblast. Sklene to pismo tako le:
„Ker se pri teh okolšinah ni več pogovarjati moč z Frankobrodskim zboram zastran ustave, centralna oblast pa, ki je le izpe-javna (executiv) za to poklicana ni, in ker nj. Velič. Cesar pri že izrečenim pravilu ostati mora, de sebe in svojih deržav centralni od drugiga nemškiga vladarja posedeni oblasti jodvreči ne more, mi sc torej na podlagi, tero Prusia hoče, ne z njenimi ne s poobla-stenci drugih nemških vladarjev v Fronko-brodu pogovarjati ne zamoremo, nismo v stanu temu povabilu zadostiti in pooblastenca k tistim pogovoram poslati.
Naš narmilostivši gospod je marveč pri-moran, k temu izrečenju tudi naslednje pristaviti, de on zoper vse pri teh pogovorih storjene sklepe in njih nasledke glede na pravice in terjatve, ktere Nj. Velič. cesar, Njegova vlada in Njegove nemške dežele iz dozdaj še veljavnih pogodeb imajo, svečano protestira."
Minister Švarcenberg je našimu pooblasten-cu Šmerlingu v Frankobrod pisal, v kterim dopisu enako kakor v pismu na prusko vladarstvo razloži, kako de je nemški zbor pravico in postavo prestopil in de sklepi njegovi za nobeno nemško deržavo, (toliko manj za Austrijo") neveljajo. Prestavimo iz tega dopisa naslednje verste:
„Austrija serčno zvezana z Nemčijo v tako stari in tesni družbi, z neločljivimi interesi in z neodrekljivo še veljavnimi pogodbami ne morein ne bo nik o li pustila lake zveze." — „Če se tedaj ravno zdaj pri laki zvezni deržavi (Bundesstaat), kakoršno nemški zbor hoče vdeležiti ne moremo: ne bomo vender nehali, odkritoserčno sočutje z osodami naših starih zaveznikov imeti." — Dalej pravi, de je austrijanski cesar za terdno sklenil, de postavodajavne oblasti, ktera mu po ustavi z deržavnim zboram Austrije vred gre, nikoli in nikakor ptujimu postavodavnimu zboru podver-gel ne bo. Na zadnje mu oznani, de je na mesto njega v Frankfurt grof Bechberg poslan in de naj se austrijanski poslanci nevte-gama domu podajo. —
Nekoliko austrijanskih poslancov se v pismu na ministra Švarcenberga opravičati skuša.
Iz Šlezvik-Holstejna se sliši, de so tudi na suhim Nemci premagali. —
Itf e II o I i t i m k i del.
Pri suliim tudi sirovo gori.
Legenda. (Glej Sloven. 1848 list G.)
Gosptid in sveti Peter sta Enkrat pri kraji morja šla, V pogovoru reči nebeških, Oddaljena proč od človeških.
Posluša scer zvesto en čas Učenec mojstra svojga glas, Al misli uidejo mu kmalo, Ozre ae tje na morje zalo.
Zagleda ladjo, lepi brod, In reče: Ah poglej gospod! Po morji lepa ladja plava, Postojva mal, sej čas imava.
Gospod pa reče, govori: Oj Peter, kje imaš misli ti? Naprej nej ladja mirno plava, Za tako časa mal imava.
In spet učiti ga začne, Poduke svete mu daje. En čas mu k sercu gre beseda, Al kmal se vpre — nazaj pogleda.
Pobesi v ladijo oči, In tak gospodu govori: Gospod, ah ladja se vtopiva, Le majhno prosim postojiva.
Gospod pa reče, govori; Le pusti, nej se potopi. Al Peter gleda, nič ne mara, Gospodu reče, ga pobara:
Gospod, zakaj to pripustiš, Dc brod z ljudmi vred potopiš? Al se ti ljudstvo nič ne smili?
50	mar, gospod, te razžalili?
Gospod pa reče, govori: De! razžalili so me ti, Zat6 pustim brod potopiti, Ljudi pa v morji potoniti.
Nadalje tacih besedi Gospodu Peter govori : So, mojster, vsi te razžalili,
Ker vsi so, vsi se pogrcznili?
„Naka ne vsi, le dva trije." Odgovori gospod, in gre; In Peter rah za njim tud grede, In praša, reče te besede:
Zakaj gospod pa tak pustiš, De vse, de vse kar potopiš? Tako pogreznes nepravične. Kakor pogrezneš nekrivične?
„Eh Peter — mojster govori - • Pri suhim srovo tud gori." Izrekši resne te besede, Polaglama naprej jo grede.
In spet učiti ga začne, Poduke svete mu daje; Naprej polaglama jo gresta, Kamor ju koli pelje cesta.
Zazreta zdej sterdi en sat, Gospod veli ga mu pobrat', Vrzeti ga , seboj nositi,
51	žejne usta omočiti.
Pripogne sc , pobere ga , In ko sta tje po poti šla, Upiči v roko ga bučela, De koža ga je zlo skelela.
Leto pa Petra razjezi, De vse bučele pomori, 1'obije vse, jih čisto zmane, De ene žive ne ostane.
Gospod se oberne k Petru zdaj, In pravi: Peter med mi daj; Al ker mu nima nič podati, Pobara ga gospod po sati.
Pove mu sveti Peter, de Z bučelami ga sterel jc , Kako je storil, vred pokaže, Pove na tanko, nič nc laže.
Zaprašal zdej gospod ga je: Al pičle so te čbele vse ? „Le ena" — sveti Peter pravi; Al zraven to gospod pristavi:
Pred, Peter, si se čudil ti, De vse potopil sim ljudi, Ki so na uni ladji bili, Kili mnogi so me razžalili ,
Ti sterel pa si čbele vse , Ker ena le te pičla je; Povem ti Peter za gotovo. Pri suhim tud gori sirovo."
Valjavec.
Zlata dcklica, ali začaran kralj.
(Konec.)
In zlata deklica gre v grad in se ponudi v službo. Za pastarico jo vzamejo. Drugo jutro ovčice pase ravno nasprot stanovanja kraljeve neveste. Pod zeleno lipo se vsede. Ravno je rumeno sončice iz za gore šlo. Ona vzame v roke zlati koželj in se z njim igra. Kraljeva v oknu stoji in vse to vidi. Jako ji zlati koželj dopade, silno rada bi ga imela. Torej pošle k zlati deklici lukaja jo prašat, koliko bi botla za zlati koželj? In zlata deklica odgovori: „Jez pa nič druziga nečem za zlati koželj, kakor drevi pri kralju spati." To kraljevi malo dopade; al zlati koželj jo le brezimno mika, in ona zadnjič v to dovolji. Preden se kralj spat poda, mu kraljeva čaj z zaspancam namešan prinese. On ga spije in ko terdo zaspi, se zlata deklica k njemu vle-že. Kraljeva pa svojimu lakaju zapove pred durmi poslušati in na vse paziti, kar se bo zgodilo. In zlata deklica jame pri kralju. „Oj ljubi kralj! jez sim tvoja rešnica, lej zlato zvezdo v mojim čelu, spomni se svoje obljube, ne zaverzi niene, ki sini zavolj tebe svojo drago domovino, tužniga očeta in mili sestrici za večno zapustila, ki sim zate toliko preterpela; oj ljubi kralj, ne zaverzi svoje rešnice! lvralj pa ji nič ne odgovori. Že petelen beli dan oznanuje in ona mora ljubiga kralja zapustiti. Lukaju, ki je vse slišal, se jc smilila, in nič ni kraljevi povedal.
Bila je ravno nedelja. Od vsih krajev inergolijo ljudje k cerkvi. In zlata deklica odpre zlato jabelko, iz njega vzame sončno obleko, se prav lepo napravi in oilveže čelo, de iz njega zlala zvezda sije. Tudi ona se v cerkev napravi in reče: „Meglica pred mano, meglica za mano;" in koj je bila nevidna. Pride v cerkev in se vstopi lih nasprot kralja in kraljeve. Vse ljudje, ki so jo vidili, oster-mijo; kralj jo pa koj spozna. Zato gre koj po maši jo na cerkveni prag čakat, de bi z njo govoril, ko bo iz cerkve šla. Alj ona, pridsi na cerkveni prag pa reče: ^Meglica pred mano, meglica za mano;" in koj je bila nevidna. Domu pridejo iz cerkve in se le od zlate deklice pogovarjajo, ona jih pa posluša in prosi, de bi tudi njo v cerkev pustili, de bi tudi ona zlato deklico vidila. Pa odrekli so ji.
Spet drugo jutro ovčice pase ravno nasprot stanovanja kraljeve neveste. Pod zeleno lipo se vsede. llavno je rumeno sončice iz za gore šlo. Ona vzame v roke zlato vreteno in se z njim igra. Kraljeva v oknu stoji in vse to vidi. Jako ji zlato vreteno dopade, silno rada bi ga imela. Torej pošle k zlati deklici lukaja, prašat jo, koliko bi hotla za zlato vreteno? In zlata dcklica odgovori: Jez pa nič druziga nečem za zlato vreteno, kakor drevi pri kralju spati. To kraljevi malo dopade; alj zlato vreteno jo le brezimno mika, in ona zadnjič v lo dovolji. Preden se kralj spat poda, mu kraljeva čaj z zaspancam namešan prinese. On ga spije in ko terdo zaspi, se zlata deklica k njemu vleže. Kraljeva pa svojimu lukaju zapove pred durmi poslušati in na vse paziti, kar se bo zgodilo. In zlata deklica jame pri kralju. „0j ljubi kralj! jez sini tvoja rešnica, lej zlato zvezdo v mojim čelu, spomni se svoje obljube, nc zaverzi meni, ki sim zavolj tebe svojo drago domovino, lužniga očeta in mili sestrici za večno zapustila, ki sim zate toliko preterpela, oj ljubi kralj ne zaverzi svoje rešnice! Kralj pa ji nič ne odgovori. Že petelen beli dan oznanuje in ona mora ljubiga kralja zapustiti. Lukaju, ki je vse slišal, se je pa zlo smilila in nič ni kraljevi povedal.
Bil je ravno praznik. Od vsih krajev inergolijo ljudje k cerkvi. In zlata deklica odpre zlati jabelk, iz njega vzame mesčno obleko, se prav lepo napravi in odveže čelo, de iz njega zlata zvezda sije. Tudi ona se v cerkev" napoti in pravi: ,,'Meglica pred mano, meglica za mano"; in koj je bila nevidna. Pride v cerkev in se vstopi ravno nasprot kralja in kraljeve. Vse ljudje, ki so jo vidili, oster-mijo, kralj jo pa koj spozna.
Zato gre koj po maši na cerkveni prag jo čakat, de bi z njo govoril, ko bo iz cerkve šla. Alj ona , pridši na cerkveni prag pa reče: „Meglica pred mano, meglica za mano s" in koj je bila nevidna. Domu pridejo iz cerkve in se le od zlate deklice pogovarjajo: ona jih pa posluša in prosi, de bi tudi njo v čerkev pustili , de bi tudi ona zlato deklico vidila. Pa odrekli so ji.
Spet drugo jutro ovčice pase ravno nasprot stanovanja kraljeve neveste. Pod zeleno lipo se vsede. Ravno je rumeno sončice iz za gore šlo. Ona vzame v roke zlati kolovrat in se z njim igra. Kraljeva v oknu stoji in vse to vidi. Jako ji zlati kolovrat dopade, silno rada bi ga imela. Torej pošle k zlati deklici lukaja jo prašat, koliko de bi hotla za zlati kolovrat? I11 zlata deklica odgovori: Jez pa nič druziga nečem za zlati kolovrat, kakor drevi pri kralju spati. To kraljevi malo dopade; alj zlati kolovrat jo le brezimno mika in zadnjič v to dovolji. Preden se kralj spat poda mu kraljeva čaj z zaspancam prinese. Ko kraljeva odide, stopi lukaj h kralju, mu vse pove, kar je vidil in slišal. Kralja to močno veseli, in obljubi lukaju, ker mu je vse razodel, veliko plačilo. Ko se spat poda, pa čaj skoz okno zlije. Naredi se, kakor de bi spal in zlata deklica se k njemu vleže in jame. Oj ljubi kralj ! jez sim tvoja rešnica; lej zlato zvezdo v mojim čelu, spomni se svoje obljube, ne zaverzi mene, ki sim zavolj tebe svojo drago domovino, tužniga očeta in mili sestrici za večno zapustila, ki sim zate toliko preterpela; oj ljubi kralj ne zaverzi svoje rešnice!" lil kralj jo rahlo za roko prime, jo trikrat na čelo poljubi, in ji vse pove, kaj se je z njim godilo. Že petelin beli dan oznanuje, in ona vesela ljubiga kralja zapusti. Lukaj, kije vse slišal, je bil zlo vesel, pa nič ni kraljevi povedal.
Drugi dan napravi kralj veliko ženitvans-ko gostijo. Veliko, veliko žlahtnih gospodov in gospa je povabil. Vsak je mislil, de se bo s kraljevo poročil, alj vse drugač je bilo. Godci so godli, mi pa smo krog mize sedeli, pogačo jedli, inKrajnskiga, Štajerskiga in še clo hrovaškiga pili. Vsak je mogel kako isto-rijo povedati. Cverček, ki je zraven mene sedel, je pravil od morskih deklic, kočnikov Jaka pa od začaraniga grada; in kralj od zlate deklice, ki je začaraniga kneza rešila. Ko istorijo konča, praša pričujoče; kaj de ta deklica zasluži. Kraljeva nar perva odgovori, de je tisti knez dolžan zlato deklico za ženo vzeti, in vsi drugi to poterdijo. Kralj migne svojimu lukaju. Lukaj gre in pripelje zlato deklico v zvezdnim oblačili napravljeno. Vsi smo ostermeli. Kralj pa vse pove, kar se je zgodilo, in se vpričo vsih z njo poroči. To je bilo veselje! Do polnoči smo skupej sedeli in bili zidane volje, na zadnje so nam pa še dali z napestnika jesti in pa z rešeta Šam-panca piti. —
Franc Cegnar.
Knjiga splošnih dcržavljanskih postav.
§. 236.
Čez terjatve, v dokaz katerih nobenih pisem ni, si mora varh pisma zadobiti, in taiste ki niso zagotovljene, kolikor je mogoče, zagotoviti skušati, ali ob izteku poterjati. Vender se istenga maloletniga staršem odpovedati nema, če ravno ni postavno zavarvana, ako pa maloletni po verjetnosti v nobeni nevarnosti zgube ni, če bi jih povračilo brez oddaje njih nepremakljiviga blaga ali odstopa od njihne obertnije težko stalo.
237.
Varh ni dolžan pri nastopu varstva zavar-vanja dali. On ostane tudi zanaprej od zavar-vanja oprosten, dokler po postavi za varnost premoženja obstoječe predpise natanjko izpol-nuje in o pravim času redama obrajt daja.
§. 238.
Pravdama je slehern varli inslehernoskerb-nik zavezan, čez njemu zaupano oskerbništvo obrajt dajati. Sporočitel zamore sicer varha od dajanja obrajta glede tistiga zneska, kte-riga je prostovoljno zapustil, odvezati, tudi varstvina sodnica leto zamore, če dohodki dozdevno ne presežejo stroškov za živež in izrejo maloletniga; v popis vzeto glavno premoženje pa in istengo mora varh vsigdar izkazati; in tudi čez stan oskerbljenca, ako se v njim kaka važna prememba zgodi, izvesto-vanje dati.