360
—a.:  Sv. Autouiju.
zemeljsko   skorjo   razkosali   ter v gube  nabrali;   kajti zemeljska obla se še vedno ohlajuje v mrzlem svetovnem  prostoru.
Soditi je, da je že človek bil priča, ko je nekdanja zveza med Grško in Malo Azijo zdrknila v globočino in je nastalo Egejsko morje ter njega otoki, ki mole kot vrhovi pogrezlega gorovja iznad mokrega groba prav kakor spomeniki.
v                                                                                                                                                                                                    m
Čudno je naključila usoda: ob Sredozemskem morju se je prav zato tako rano bujno razvila prosveta, ker ima toliko daleč v zemeljsko celino segajočih zalivov in toliko otokov. Toda z vsakim novo nastalim zalivom se je razširilo tudi prizorišče potresov, ki so hud bič človeškemu rodu! In to je tudi res: čim bolj je razvita omika, tem občutnejši je človek, tem hujšega udari nesreča! Vender niso potresi — in to bodi tudi nam tolažilo — nikoli trajno zaustavili prosvetnega napredka. Kajti res je, da potresi človeško življenje in imenje grozovito uničujejo, toda prav redki so; oni so sicer silno bolestne, toda brzominljive epizode. Gorje seveda onim, katere zadenejo!
Okoliš Sredozemskega morja kot domovje tektonskih potresov sicer ne zavzema prvega mesta na zemeljski obli, toda nadkriljuje ga le Srednja Amerika ter zapadna obala Južne Amerike. Enako bridko pa gospodarijo ti siloviti pojavi po vzhodnje-azijskem otočju.
Skoro neskaljen zemeljski mir uživajo severnonemška, ruska in sibirska planjava. To so varne pokrajine, na debelo pokrite z mladimi naplavinami, ki se še niso začele razkosavati v padajoče in nagubane grude.
Tudi gromadna gorovja potresom niso kaj izpostavljena. To so bila nekdaj slemenska gorovja, a sedaj so le še njih ostanki; tod je delo podzemeljskih sil že  skoro dovršeno!
(Dalje prihodnjič.)
Sv. Antonija
hribu mi  cerkvica bela stoji,                           Tam moli  in prosi:   »Presveti  Anton,
Tja dekle premnogo potuje,                                Oh,  daj  se mi brž omožiti,
Pobožno pri stranskem oltarju kleči,                  Ce prav moj bodoči ne bode baron,
Kjer sveti  Antonij  kraljuje                                   Bogat pa in lep mora biti.«
Ta jedni ugaja in drugi spet  on'  — A  vsaka želi ga imeti; Ubogi, ubogi ti sveti Anton, Ker moraš  za  može skrbeti !
— a.