263
Obrtnija.
Borza.
V zadnjih letih se čuje tudi pri nas mnogo tožb o borzi. Slovenske stranke so vse jedine v nasprotju proti borzi in so to pri raznih volitvah na pr. pri volitvah v državni zbor 1. 1891 tudi odločno povdarjale.
Svojih obljub še niso mogle izpolniti. Vladajoče razmere tega ne dopuščajo, sicer pa je znano, da so ravno najmerodajniši krogi — ako jih sodimo po njihovih besedah — zelo nenaklonjeni obdavčenju borze.
L. 1896 se je v našem državnem zboru zadnjič govorilo o obdavčenju borze, kajti to, kar se dandanes imenuje borzni davek, to ne zasluži tega imena. Avstrijski borzni davek L 1895 niti jednega celega milijona goldinarjev ni nesel, dočim je borzni davek v Nemčiji isto leto nesel državi 26 milijonov mark. A kaj se je takrat slišalo z vladne stvari? Da je treba borzo podpreti in ojačiti.
Spominjajmo se, kaj se je zgodilo dne 14 novembra 1. 1891. na Dunaj. Takrat so poljski aristokratje provzročili na borzi silno paniko. Bili so nekateri izmej njih, na čelu jim sedanji vodja desnice vitez Ja-vorski, pri cesarju v avdijenci. O tej avdijenci je „N. W. Tagblatt" priobčil poročilo, ki je bilo v svrho borznega manevra tendencijozno zasukano. Rečeno je bilo, da se je cesar izjavil, da pride do vojne, česar pa cesar nikdar rekel ni- To je provzročilo, da so padli vsi kurzi in da so poljski kavalirji in njihovi sokrivci spravili milijone v svoje žepe, milijone, ki so bili ljudstvu tako-rekoč iz žepa ukradeni.
V državnem zboru je bil vsled tega podan nujni predlog, naj se stvar preišče. Pri dotični razpravi je vitez Jaworski izjavil, da mora iti preiskava do skrajne meje, naj se zgodi kar hoče, naj bo kompromietiran kdor hoče. Usque ad finem je vzkliknil stari gospod patetično in ta usque ad finem je postal krilata beseda.
Izvoljen je bil takrat poseben odsek, ki je imel nalogo, iti usque ad finem. Ta odsek je imel 12. iebru-varja 1892. 1. svojo prvo sejo, v kateri se je zopet odločil, da pojde usque ad finem. To je bila prva in ob jednem zadnja seja tega odseka. Nikdar več se ni sešel. Preiskava se niti začela ni, kaj še, da bi se bila dognala.
Ko je potem 1. 1895. poslanec Steiner v državneu zboru zaropotal, kaj da je s preikavo, zakaj se ne vrši, zakaj ne gre usque ad finem, mu predsednik dotičnega odseka še odgovora ni dal, pač pa je sklical odsek zopet na sejo, Toda od te seje so izostali poljski in konservativni kavalirji in tako tista seja ni bila sklepčna. Vsa stvar zdaj počiva in bo počivala, — usque ad finem.
Ali je tedaj krivično, če se trdi, da se borza čez vse meje dopustnosti ščiti?
Predrznost teh borzijamcev, ki niso druzega nego špekulantje in parasiti, presega v resnici vse meje. Leta 1895. dne 4. novembra so zopet na umeten in goljufiv način uprizorila znatno padanje kurzov na borzi. V državnem zboru sta bila nekaj dni pozneje zopet stavljena nujna predloga, naj se stvar preišče in naj se provzročilci tiste katastrofe kaznujejo in zopet se ni zgodilo ničesar.
Kako se tako padanje kurzov provzroča, za to naj navedemo jeden vzgled.
Meseca aprila 1895. je takratni železniški minister Guttenberg izdal ukaz, naj se železniška ravnateljstva pri izdatkih strogo drže proračunov in naj teh nikakor ne prekoračajo.
Akcije državnih železnic so bile takrat po kurzu vredne 356 fi. 50 kr. Špekulantje, ki so se združili ad hoc, so raznesli govorico, da je bilančna poskušnja izkazala — deficit. Lastnike teh akeij je ta vest vznemirila, a ko so jo nekateri dunajski listi kot resnično zabeležili padli so kurzi na 34.650, torej za 10 fl. Združeni špekulantje so takrat zaslužili nad 1,500.000 gld.
V   tem pa, ko se nič ne zgodi, da se sleparstvu na borzi naredi konec, in da se borza primerno obdavči, propadata trgovina in obrtnost. Obrtnikom se davki zvišujejo od leta do leta in nihče se ne zmeni, če jih zmaguje in če jih sploh ne morejo plačati. Kdor ne plača, tistega zarubijo in stvar je končana.
Kako je obdavčen borzijanecin kako drug državljan to se da pojasniti z jednim vzgledom.
V  drugem okraju na Dunaju je bila lani prodana hiša in sicer za 400.000 gld. Kupec je moral plačati pristojbine 3V2 %> ^ar Je znašalo 14 000 gld. in plačati je moral 25% doklade od te pristojbine, kar je znašalo 2500 gld., vsega skupaj je torej za nakup hiše v vrednosti 400.000 gld. plačal državi 17.500 gld.
264
Ako kupi danes kdo na borzi za 400 000 gld. vrednostnih papirjev plača za vsakih 5000 gld. kupnine 16 krajcarjev borznega davka torej v tem slučaju 8 gld. Jeden 17.500 gld., drugi pa 8 gld. Kolik razloček v jedni in isti stvari!
Ako nakupi kdo danes nepremičnin s kupno pogodbo, naj so te nepremičnine kakršne koli, mora pri kupnini 400.000 gld. po lestvici III. plačati od vsakih 4000 gld. po 25 gld, torej v tem slučaju, 2500 gld.
Mej tem, ko torej pri kupnini 400.000 gld. mora trgovec ali fabrikant plačati 2500 gld. zemljiški ali hišni posestnik 17.500 gld. pla*a, borzijanec celih 8 gld. avstr. veljave.
To pa velja samo o kupčijah, katere se dajo dokazati. O drugih ne. O drugih država sploh nima  ničesar.
Ko je dunajska tramvaj, ki je vredna milijone, prešel iz rok zida Reitzesa v roke Landerbanke, ko je bila plačana kupnina več milijonov, ni bil plačan — tako se je vsaj v državnem zboru trdilo in nihče ni temu vporekal — noben   krajcar pristojbine.
Te razmere niso zdrave in zato se mora vedno ponavljati zahteva, naj se borza kar najstrožje nadzoruje, naj se vsaka sleparija brez usmiljenja kaznuje in naj se za kupčije na borzi določi primerno visok davek.