Basni o levu. : Po Ezopu, Lafontainu in Krilovu priredil Brinjos. 13. Lev. ^*'^!§Šssit~''ev se Je bil silno postaral: kosti so ga bolele in postelja ^f**yK$*>*tP mu Je ki'a pretrda. Tudi premrzlo mu je bilo v skalnatem ^KK^ii; In pozval je k sebi svoje kneze in boljarje, gosto- ]iHEr^^ dlake volke in medvede kosmatince. Kralj živali jim izpre- JR govori z drgetajočim glasom: ,,Prijatelji, za mene, oslabelega ^SBb starčka, je ta postelj pretrda. Vsa rebra me bole od ostrega ka- afgS" menja. Svetujte mi, kje naj poiščem mehke volne, ne da bi delat ^P|d krivico ne ubogim, ne bogatim." ~~~^k. ,,Presvetli lev!" odgovore velikaši, ,,kdo bi ne dal rad volne lt s svoje kože, da le ustreže tebi! In saj ni pičlo število kosmatih "? podložnih med nami: jeleni, koze, srne, lanjci1) — vsi ti radi poklonijo svoje kožuhe. Zbog tega jih tudi konec ne bo; še lažje jih bodo nosile noge." — Rečeno, storjeno; polovili so kratkodlako divja- čino in jo oskubli do kože. Se za kocinastega medveda in gostodlakega volka je nekaj ostalo. Lev pa je hvalil velikaše za njih dobrosrčni svet. ; Dobrosrčnost je pač lepa stvar, - : Le ob kožuhu bližnjega se greti nikar! • : Krilov.1) ') Lanjec je neke vrste jelen lopatastih rogov. 3) Ivan Andrejevič Krilov je znan zbog svojih krasnih basni širom sveta. Rodil se je leta 1768. v Moskvi. Krilov je bil vkljub svoji pisateljski slavi zelo skrom-nega vedenja in povsem priproste obleke, a tudi prav šaijive govorice. Še na smrtni postelji ga ni minila njegova dobra volja. Svojo bolezen si je namreč nakopal s tem, da je pokvaril želodec — mož je bil zelo ješč — s posušenimi jerebicami. Ko ga je obiskal nekaj dni pred smrtjo njegov prijatelj Rostovcev, mu je dejal Krilov: ,Pač škoda, da mi smrt že na vrata trka; napisal bi še rad svojo poslednjo basen o samem sebi." ^Kakšno basen?" povpraša Rostovcev. ¦' ' ¦ -*: 123 :*- 14. Lev in lisičica:1) Lisičica še ni nikdar videla leva. Ko ga je prvikrat srečala, se ga je tako ustrašila, da bi jo bilo skoraj strahu konec. Nedolgotega je naletela zopet na njega: tudi sedaj se je še tresla ko šiba na vodi, toda lev se ji je zdel vendar nekoliko manj strašen. Tretjikrat ga je pa že celo nagovorila in prav po domače z njim kramljala. Danes pred mogočnim ; . Strah zapira mu še sapo, Jutri premišljuje, ".*" Če naj sname pred njim kapo. • V|J - ¦; • - •-•¦'¦"¦ --¦•"'• . ; i; 15. Lev, srna in lisica. . •¦ .- . :, Lev je podil po goščavi srno. Bil ji je že prav blizu za hrbtom, in cedile so se mu že sline po gotovem, tečnem kosilu. Da bi mu preganjana žival ušla, zdelo se je nemogoče: steza se je končavala pred širokim brezd-nom. Toda lahkonoga srna je napela vse svoje sile: kakor puščica z loka je švignila nad prepadom — in skočila je na skalo ono stran brezdna. Lev je osupnil in se ustavil. Prav ta trenutek se pripiazi k levu njegov verni prijatelj, lisica. nKaj vidijo moje oči!" pravi ona, nti, ki si tako spreten in močen, ti bi se dal osramotiti od kilave srne? Samo da hočeš, in storiš lahko čudesa! Naj bo prepad širok, kakor hoče, preskočiš ga gotovo. Veruj mi, ne sveto-vala bi ti, ako bi ne poznala tvoje moči in spretnosti." Ko je lev to slišal, vzkipela mu je kri. Prihulil se je na vse štiri noge in švignil nad globino. Toda ni se mu posrečilo; strmoglavil je v prepad in se pobil na smrt. A kaj li njegov svetovalec in verni prijatelj ? ¦ Spoznal je takoj, da ne bo levu nikdar več treba ne sveta ne laskanja. Priredil je zato kar na tistem mestu sedmino, in preden je potekel mesec, je že oglodal prijatelja do belih kosti khiov. 16. Lev in človek. Lovec je nastavil zanjke med drevesa, čakajoč na divjačino. Med tem pa je njega samega zalezel lev in ga je podrl s šapo na tla. ,,Umri, zatracana stvar!" zarjove razjarjeni lev in odpre nad njim svoje žrelo. ,,Zdaj bomo videli, kje je tvoja pravica, kje tvoja moč in neustrašenost, rNo veš, tako-le nekako: Natovoril je ktnet na voz posušenih rib, da jih popelje na trg. A kljuse njegovo je bilo že staro in slabotno. Kmetič pa se ni brigal za to; naložil je toliko tovora, kolikor ga je spravil na voz. Sosedje so se mu posmihali, češ, slaba ba predla kljusetu. — Vidiš, ljubi prijatelj, tudi mene je taka doletela. BSuhe jerebičice mi ne bodo težile želodca, sem si mislil, a vendar mi bodo prinesle smrt." In res, nekaj dni potem — 9. novembra leta 1844. — je umrl ljubeznivi Krilov, čigar spomin se ne časti le na Ruskem, ampak povsod, kjer poznajo njegove ljubke basni. — Pis. ') To basen je prikrojil Krilov po Ezopu. ' -:' ¦ •¦• • -*g 124 &- " ' / * .. :. ' s katerimi se vi ljudje toliko ponašate in bahate. Vsetn stvarem hočete biti vladarji, da, še nad nas leve se hočete povzpeti za kralja. Dokaži sedajle meni v krempljih, če je tvoja moč tolika kakor tvoja bahatost!" ,,Ne moč — ampak razum nam daje nad teboj oblasti," odgovori mu človek, ,,in jaz še sedaj trdim, da z lahkočo premagam ovire, katerim ti nisi nikakor kos." „0 vaši širokoustni hvali sem slišal že marsikatero pravljico!" ,,Ne s pravljico, temveč z dejanjem ti morem to dokazati. Sicer pa, če lažem, saj me moreš tudi pozneje raztrgati. Poglej: med tem-le drevjem je razpeta~pajčevina. Kdo izmed naju predere hitrejše skozi njo? Saj vidiš, ta mreža ni kamenita stena, — vsak najmanjši vetrič jo že zaziblje. In vendar ti pravim, da s svojo močjo ne predereš za mano." ¦ • ,,Poskusiva!" pravi lev, wvideti hočem, kdo bo poprej na oni strani!" Ko se čuti lovec prostega, smukne urno pod zanjke, pripravljen vsak hip, da jih zadrgne. Kakor puščica z loka se je spustil lev njemu v sled. Ker pa ni poznal umetne mreže, se je zapletel v zanjke in žalostno poginil. Dobil je lovec stavo, A lev zapadel glavo. • • - . \ . Krilov.