904
KONEC
Marjan  Kramberger
Konec. Zapri pisalni stroj, zakleni sobico. Junij je, junij.
Kako je svečana in mirna
ta pokrajina. Nebo se je za vselej zjasnilo
nad nami; težak in prašen se spušča
razžarjeni zlati oblak svetlobe.
Konec! Konec! Vsi stroji so vključeni,
vsa žita so posejana,
nestrpno iskane besede najdene in zapisane,
opravljeno je. Zelene zastave bijejo v veter,
oči se svetijo. Od daleč, kot topel val,
udarja hrup na uho. Kam, kam?
Kamorkoli. Med množico, v polja, na kraj sveta, ljudem in bogu za hrbet — vseeno, vseeno. Opravil si svoje. Zelene zastave v očeh, kriki, upanje — to si ti. Tu si za vselej, na dnu tega praznika, kamorkoli odideš.