Miha Drobnič1
Delovanje taborišča Šentvid
Izvleček
V prispevku je obravnavano delovanje jugoslovanskega ko-
munističnega taborišča za politične in vojne ujetnike, ki ga je 
v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano takoj po koncu 
druge svetovne vojne v maju 1945 ustanovila Ozna. Podrobnejši 
pregled režima taborišča Šentvid pokaže, da so se interniranci 
v njem spopadali z veliko prenatrpanostjo prostorov, s hudo 
lakoto, slabimi higienskimi razmerami, pogostimi zdravstve-
nimi težavami ter z najrazličnejšimi oblikami fizičnega in 
psihičnega nasilja. Nekateri ujetniki so posledično umrli že v 
taborišču, večina pa je bila brez sodnih postopkov odpeljana 
proti moriščem, zlasti tistim na območju Kočevskega roga. 
Edine številčnejše izpustitve, do katerih je prišlo po amnestiji 
v avgustu 1945, je v taborišču Šentvid dočakal le manjši delež 
internirancev.
1 Miha Drobnič, magister profesor geografije in magister profesor 
zgodovine, samostojni raziskovalec, Študijski center za narodno spravo 
(SCNR), Tivolska 42, SI – 1000 Ljubljana, miha.drobnic@scnr.si.
Prejeto: 28. 9. 2018
1.01 Izvirni znanstveni članek
88 dileme – razprave 
ključne besede: Šentvid, Škofovi zavodi, komunistična 
represija, taborišča, domobranci
Abstract
The article deals with the operation of the Yugoslav commu-
nist camp for political prisoners and prisoners of war, which 
was founded by Ozna (Department for the Protection of the 
People) in the institution Škofovi zavodi (Bishop’s institutions) 
in Šentvid nad Ljubljano immediately after the end of the 
Second World War in May 1945. A more detailed overview 
of the regime in the Šentvid camp shows that internees dealt 
with severe overcrowding, severe hunger, poor hygienic condi-
tions, frequent health problems, and various forms of physical 
and psychological violence. As a result, some of the prisoners 
died already in the camp, and many of them were taken to 
be executed at killing grounds without any judicial processes, 
especially to the killing grounds in the area of Kočevski rog. 
The only releases of a large number of internees took place after 
the amnesty in August 1945; only a few internees at the Šentvid 
camp lived long enough to have reached them.
key words: Šentvid, Škofovi zavodi, communist repression, 
camps, Home Guards
89miha drobnič
Uvod
V Jugoslaviji ter Sloveniji kot njenem sestavnem delu je komu-
nistična partija takoj po koncu druge svetovne vojne vzposta-
vila totalitarno oblast, kar je privedlo do okrepljenega izvajanja 
nasilja nad dejanskimi in namišljenimi nasprotniki nove 
družbene ureditve. Ena glavnih oblik takratne komunistične 
represije je bilo pošiljanje sovražnikov v taborišča.2 Ravnanje 
z ujetniki je bilo v marsikaterem izmed njih enako ali pa celo 
krutejše kot v medvojnih nacističnih in fašističnih koncentra-
cijskih taboriščih.3 Med najzloglasnejša povojna komunistična 
taborišča na območju Slovenije, katerih večino internirancev 
so brez sodnih postopkov pomorili, prištevamo tudi taborišče 
za politične in vojne ujetnike, ki je med majem in avgustom 
1945 delovalo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, v 
katerih so danes prostori obnovljenega Zavoda sv. Stanislava.4 
Za ustanovitev taborišča so bili Škofovi zavodi primerni zlasti 
zaradi velikosti tamkajšnjih objektov, ugodne lege na obrobju 
Ljubljane in velikega vrta z visoko ograjo. Slednje so še pred 
komunisti izkoristili nacisti, ki so v njih že med nemško okupa-
cijo med drugo svetovno vojno organizirali zbirno preselitveno 
taborišče za Slovence z območja Gorenjske in Mežiške doline 
ter vzgojni zavod, namenjen šolanju političnih kadrov.5
2 Milko Mikola, Rdeče nasilje. Represija v Sloveniji po letu 1945, Celjska 
Mohorjeva družba, Celje 2012 (dalje Mikola, Rdeče nasilje), str. 1–3.
3 Milko Mikola, Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih 
taboriščih v Sloveniji. II. del, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 
2008 (dalje Mikola, Dokumenti in pričevanja), str. 56, 57; Milko Mikola, 
»Komunistična koncentracijska in delovna taborišča v Sloveniji«, v: 
Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju (ur. Damjan Hančič), Študijski 
center za narodno spravo, Ljubljana 2010 (dalje Mikola, »Komunistična 
koncentracijska in delovna taborišča«), str. 153.
4 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 13–15.
5 Damijan Guštin, Za zapahi. Prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih 
90 dileme – razprave 
Povojno komunistično taborišče Šentvid (dalje taborišče 
Šentvid) je imelo uradno status ujetniškega taborišča.6 Bilo je 
eno izmed največjih taborišč, ki jih je v Sloveniji ustanovil in 
upravljal Oddelek za zaščito naroda (Ozna).7 Natančneje je bil 
zanj odgovoren nosilec partizanske spomenice 1941 in oficir 
Ozne Nace Majcen, ki je koordiniral administrativne zadeve 
in zaslišanja ter pošiljal poročila o številu ujetnikov Mitji 
Ribičiču.8 Med delovanjem taborišča Šentvid je imel v njem 
pomembno vlogo tudi Vasja Kogej, ki je bil takrat prav tako 
zaposlen pri Ozni.9
V taborišču Šentvid so bile zaprte osebe različnih narodno-
sti. Največ je bilo Slovencev, predvsem pripadnikov Sloven-
skega domobranstva, veliko pa tudi Hrvatov in Srbov. Poleg že 
naštetih so bili med interniranci še Nemci, Italijani, Madžari, 
Črnogorci, Romuni, Grki in Rusi, pri čemer so status vojnih 
ujetnikov od vseh šentviških taboriščnikov dejansko uživali 
le nemški in italijanski vojaki.10 Ob najštevilčnejših vojaških 
zaporih 1941–1945, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2006, str. 
51; Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 
1941–1945, Obzorja, Maribor 1968, str. 208.
6 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 14.
7 Jelka Piškurić, Neža Strajnar, Skozi čas preizkušenj. Politična zapornica 
Jelka Mrak Dolinar. Through the time of ordeal. Political prisoner Jelka 
Mrak Dolinar, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2017 (dalje 
Piškurić in Strajnar, Skozi čas preizkušenj), str. 27.
8 Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma, Nova obzorja, 
Ljubljana 2004 (dalje Svetina, Od osvobodilnega boja), str. 212; Arhiv 
Republike Slovenije (ARS), AS 1589, Centralni komite Zveze komunistov 
Slovenije, t. e. 4501, Majcen (Aleksander) Nace.
9 Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 1589, Centralni komite Zveze 
komunistov Slovenije, t. e. 4496, Anketni list: Kogej Vasja.
10 Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 1931, Republiški sekretariat za 
notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, t. e. 1069, Seznami 
pripornikov – zbirka sodišče Lj. – ki so bili poslani v Centralne 
91miha drobnič
osebah so bili med zaprtimi v Škofovih zavodih tudi duhovniki 
ter drugi civilisti, med katerimi je bilo veliko žensk in otrok.11 
Vsaj ena izmed taboriščnic je med internacijo rodila, pri čemer 
ni bila deležna praktično nobene oskrbe.12
Glavnino šentviških taboriščnikov so predstavljali pripadni-
ki jugoslovanskih protikomunističnih in kolaboracionističnih 
vojaških enot ter civilisti, ki so ob koncu druge svetovne vojne 
bežali na avstrijsko Koroško in se tam predali Britancem, že 
v drugi polovici maja 1945 pa bili številčno vrnjeni jugoslo-
vanskim komunističnim oblastem pod vodstvom Josipa Broza 
Tita, in sicer pod pretvezo, da jih peljejo v taborišča v Italiji.13 
Med 18. in 23. majem 1945 je bilo z avstrijske Koroške repatrii-
zapore, Šentvid itd. (dalje AS 1931, Seznami pripornikov); Borivoje 
M. Karapandžić, Jugoslovensko krvavo proleće 1945, Mladost, Beograd 
1990 (dalje Karapandžić, Jugoslovensko krvavo proleće), str. 39; Franc 
Ižanec, Odprti grobovi IV, Filip Žakelj, Buenos Aires 1971 (dalje Ižanec, 
Odprti grobovi IV), str. 176; Franc Perme, Anton Žitnik, Davorin Žitnik, 
Slovenija 1941–1948–1952. Tudi mi smo umrli za domovino. Zamolčani 
grobovi in njihove žrtve, Društvo za ureditev zamolčanih grobov, 
Grosuplje 2000 (dalje Perme, Žitnik in Žitnik, Slovenija 1941–1948–1952), 
str. 165, 166, 473; Jelka Mrak Dolinar, Brazde mojega življenja, Družina, 
Ljubljana 2009 (dalje Mrak Dolinar, Brazde), str. 91, 95; Marko Kremžar, 
Leto brez sonca, Družina, Ljubljana 2002, (dalje Kremžar, Leto brez), 
str. 101; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 14, 100, 105, 158; Rupić, 
Partizanska i komunistička represija i zločini, str. 198, 200; Savo Gregović, 
Pucaj, rat je završen, Udruženje »Otkrićemo istinu«, Budva 2009, str. 
329–526; Svetina, Od osvobodilnega boja, str. 213.
11 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 122, 176; Mikola, Dokumenti in pričevanja, 
str. 50; Stanislav Pleško, Mimo smrti v svobodo, Ameriška domovina, 
Toronto 1951 (dalje Pleško, Mimo smrti), str. 53.
12 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 100, 101; Mrak Dolinar, Brazde, str. 
91.
13 Damjan Hančič, Renato Podbersič, »Totalitarni režimi na Slovenskem 
v 20. stoletju«, v: Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju (ur. Damjan 
Hančič), Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2010 (dalje Hančič 
92 dileme – razprave 
ranih okoli 13.000 hrvaških ustašev, domobranov in civilistov, 
med 24. in 27. majem 1945 pa okoli 4000 pripadnikov srbskega 
dobrovoljskega korpusa ter nekaj nedičevcev in črnogorskih 
četnikov.14 V nadaljevanju je bilo med 27. in 31. majem 1945 
vrnjenih še približno 11.000 pripadnikov Slovenskega domo-
branstva, Gorenjskega domobranstva (Gorenjske samozaščite) 
ter Policijskega varnostnega zbora v Ljubljani, vključno z nekaj 
slovenskimi četniki, poleg njih pa tudi okoli 600 slovenskih 
civilistov.15 V taborišču Šentvid so pristale osebe, ki so bile z 
avstrijske Koroške vrnjene prek Podgorja (Maria Elend) oziro-
ma Podrožce (Rosenbach), pri čemer so številne najprej zaprli 
v katero izmed bolj ali manj prehodnih taborišč, ki so bila v 
Škofji Loki, Kranju in Radovljici, ter šele nato v Škofove zavo-
de.16 Poleg omenjenih oseb so bili v taborišču Šentvid zaprti 
tudi begunci, zajeti med begom proti avstrijski Koroški, med 
drugim nekateri domobranski ranjenci in njihovo spremlje-
valno osebje z na Gorenjskem zaustavljenih bolniških vlakov 
ter ujetniki, pripeljani z drugih lokacij po Sloveniji.17 Med sle-
in Podbersič, »Totalitarni režimi na Slovenskem«), str. 52; Mikola, Rdeče 
nasilje, str. 92.
14 Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo. 1943–1945, Slovenska matica, 
Ljubljana 2003 (dalje Mlakar, Slovensko domobranstvo), str. 507.
15 Hančič in Podbersič, »Totalitarni režimi na Slovenskem«, str. 52; Mitja 
Ferenc, Prikrito in očem zakrito, Muzej novejše zgodovine, Celje 2005 
(dalje Ferenc, Prikrito), str. 8.
16 Ferenc, Prikrito, str. 14; Mikola, Rdeče nasilje, str. 92, 93.
17 Anton Pirc, Spomini na mojih prvih 18 let, Modrijan, Ljubljana 
2010 (dalje Pirc, Spomini), str. 675–677; http://evidence.lan.scnr.si/
poVojniPobitiPregled.aspx, 5. 9. 2018 (zbirka ni javno dostopna, vpogled 
je mogoč v Študijskem centru za narodno spravo (SCNR), Tivolska 42, 
1000 Ljubljana); Janko Maček, »Kako se je začelo. Janez Raztresen – 
spomini 1916–2006«, Zaveza, št. 2/2007, str. 26; Jože Možina, Pričevalci: 
Antonija Marolt (dalje Možina, Pričevalci: Antonija Marolt), dostopno na 
https://4d.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174381820, 9. 7. 2018; Lovro Šturm, 
93miha drobnič
dnjimi velja poleg domobrancev in medvojnih mobilizirancev 
v nemško vojsko, ki niso bežali v tujino, ter civilistov, bodisi 
nenaklonjenih komunizmu bodisi sorodstveno ali kakorkoli 
drugače povezanih z domobranci, izpostaviti zlasti posamezne 
osebe, ki so bile še ob koncu vojne v partizanih, a so jih nove 
komunistične oblasti vseeno dojemale kot nevarne, ter ujetnike 
tujih narodnosti.18 V navezavi na zadnje velja med drugim 
omeniti 800 nemških in 397 italijanskih jetnikov, ki so bili v 
taborišču Šentvid zaprti že 12. maja 1945, ter vsaj 19 Rusov, ki so 
jih v Škofove zavode 3. julija 1945 pripeljali iz sodnih zaporov 
v Ljubljani.19 
Natančnega števila vseh šentviških internirancev ni mogoče 
navesti, saj dokumenti Ozne, iz katerih bi se ga dalo razbrati, 
niso na razpolago.20 V spominski literaturi je navedeno, da 
je bilo v taborišču Šentvid skupno zaprtih približno 35.000 
oseb, od katerih jih je razglasitev amnestije 3. avgusta 1945 
Brez milosti, Nova revija, Ljubljana 2000 (dalje Šturm, Brez milosti), str. 
36, 214, 227, 260, 261, 307–309; Marija Treven, Grenki spomini z Vrha 
Svetih Treh Kraljev, Metropolitana, Ljubljana 2018 (dalje Treven, Grenki 
spomini), str. 217; Mate Rupić, Partizanska i komunistička represija i 
zločini u Hrvatskoj 1944.–1946.: dokumenti, Hrvatski institut za povijest, 
Slavonski Brod 2005 (dalje Rupić, Partizanska i komunistička represija 
i zločini), str. 198, 200; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 53, 92, 96, 
98, 99, 128, 159, 160; Perme, Žitnik in Žitnik, Slovenija 1941–1948–1952, 
str. 162, 165, 472.
18 Jože Možina, Pričevalci: Roza Pavlin Kihler (dalje Možina, Pričevalci: 
Roza Pavlin Kihler), dostopno na https://4d.rtvslo.si/arhiv/
pricevalci/174538940, 11. 7. 2018; Jože Pučnik, »Množični povojni poboji«, 
v: Temna stran meseca (ur. Drago Jančar), Nova revija, Ljubljana 1998, 
str. 41; Šturm, Brez milosti, str. 240.
19 AS 1931, Seznami pripornikov; Rupić, Partizanska i komunistička 
represija i zločini, str. 198, 200.
20 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 14.
94 dileme – razprave 
dočakalo 700–800.21 Ob tem velja poudariti, da dan podatek o 
skupnem številu taboriščnikov skoraj zagotovo ni natančen, saj 
temelji izključno na različnih ocenah in pričevanjih. Ne glede 
na pomanjkanje informacij o natančnem številu šentviških 
internirancev pa je jasno, da so bili praktično vsi izmed njih 
soočeni s težkimi taboriščnimi razmerami. Slednje so podrob-
neje opisane v nadaljevanju prispevka.
Ustroj taborišča
Taborišče Šentvid je bilo večji del svojega delovanja močno 
prenapolnjeno in dobro zastraženo, za kar je bil zadolžen 
Korpus narodne obrambe Jugoslavije (Knoj).22 Ob tem so bili 
šentviški interniranci soočeni tudi s hudim ustrahovalnim ta-
boriščnim režimom. Slednjega je vzpostavilo osebje taborišča, 
ki so ga poleg najštevilčnejših Slovencev sestavljali še Hrvati, 
Srbi, Črnogorci in Rusi.23 Za zaposlene v taborišču Šentvid je 
bila značilna stroga hierarhija. Najvišje na hierarhični lestvici 
osebja so bili častniki, sledilo je administrativno osebje z 
upravo, najmanj vplivni pa so bili navadni vojaki.24 Pravila, 
ki so jih morali upoštevati zaposleni, so bila stroga. Večini je 
bilo tako prepovedano spraševati o podrobnostih dogajanja v 
21 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 14, 15; Perme, Žitnik in Žitnik, 
Slovenija 1941–1948–1952, str. 166.
22 Svetina, Od osvobodilnega boja, str. 212.
23 Franc Ižanec, Odprti grobovi I, samozaložba, Buenos Aires 1965 (dalje 
Ižanec, Odprti grobovi I), str. 104, 106; Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 
185; Jože Možina, Pričevalci: Jože Korošec (dalje Možina, Pričevalci: Jože 
Korošec), dostopno na https://4d.rtvslo.si/arhiv/joze-korosec/174391280/, 
17. 7. 2018; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 80; Perme, Žitnik in 
Žitnik, Slovenija 1941–1948–1952, str. 474.
24 Miloš Poljanšek, Šentvid, osebni vir, Ljubljana 1985 (dalje Poljanšek, 
Šentvid), str. 5.
95miha drobnič
taborišču ter širiti govorice o tem, kar so v njem videli, z uje-
tniki pa so praviloma smeli govoriti le pazniki in zasliševalci.25 
Vodstvo taborišča Šentvid je želelo zunanjim opazovalcem 
slabe taboriščne razmere kar najbolj prikriti. Ob obiskih tujih 
komisij je tako slednjim vedno pokazalo le prostore, ki so bili 
za to vnaprej določeni in pripravljeni.26 
Glavne značilnosti šentviškega taboriščnega režima so se 
jasno nakazale že ob sprejemu internirancev, ko so bili številni 
izmed njih deležni nasilja in odvzema osebnih predmetov, 
nekateri pa so bili tudi fotografirani.27 Ob tem so morali 
zlasti vrnjeni pripadniki vojaških enot kmalu oddati obleko 
in obutev, v zameno pa so dobili borna oblačila ter čevlje.28 
Zaradi izvršenega odvzema osebne lastnine se je v taboriščnem 
skladišču sčasoma nabrala velika količina zaplenjenega imetja 
ujetnikov. Slednjega so večinoma prepeljali v prostore nekdanje 
banke Slavija, kjer je bil v tistem času sedež Ozne za Slovenijo, 
na čelu katere je bil Ivan Maček.29 Po poročanju Alberta Sveti-
ne, medvojnega Mačkovega pomočnika, pozneje pa načelnika 
Ozne za Primorsko, se je v taborišču med drugim nabralo tudi 
ogromno najrazličnejšega denarja, ki so ga v velikih vrečah 
nosili na banko, kjer so ga preštevali tisti za to izbrani pri-
padniki Knoja, ki so znali šteti.30 Ob tem velja poudariti, da 
25 Poljanšek, Šentvid, str. 4, 6.
26 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 127.
27 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 53, 135, 149; Mirko Kregar, »Moji 
spomini na okupacijo, revolucijo, vetrinjsko in šentviško taborišče«, 
Zaveza, št. 4/2014 (dalje Kregar, »Moji spomini«), str. 44; Mrak Dolinar, 
Brazde, str. 90; Svetina, Od osvobodilnega boja, str. 213.
28 Ciril Turk, Ušli so smrti. Poročila treh rešencev iz množičnega groba v 
Kočevskem Rogu, Mohorjeva založba, Celovec – Ljubljana – Dunaj 1998 
(dalje Turk, Ušli so smrti), str. 36.
29 Svetina, Od osvobodilnega boja, str. 213.
30 Prav tam, str. 212.
96 dileme – razprave 
je posameznim taboriščnikom nekaj denarja ne glede na vse 
uspelo pretihotapiti v taborišče.31 
Razporeditev taboriščnikov po prostorih
Po prihodu v taborišče Šentvid so bili civilisti in pripadniki 
vojaških enot vsaj delno ločeni, nekatere prispele skupine pa 
so razporedili tudi po spolu in starosti. Ženske in otroke so 
pogosto hitro odvedli v prostore v zgornjih nadstropjih Škofo-
vih zavodov, medtem ko so morali moški večinoma dlje ostati 
zunaj, od koder so bili nekateri odpeljani neposredno proti 
moriščem.32 Ne glede na to so bile tako zunanje kot notranje 
površine taborišča zlasti v obdobju vračanja skupin z avstrijske 
Koroške prepolne taboriščnikov.33
Zunanje površine taborišča so obsegale dvorišče, zavodski 
vrt in atrij levega krila stavbe Škofovih zavodov.34 Na njih so 
bili po pričevanju Franca Permeta zaprti predvsem hrvaški 
ustaši, domobrani in civilisti, srbski dobrovoljci in nedičevci s 
posameznimi civilnimi osebami ter slovenski domobranci in 
policisti.35 Dvorišče je bilo obdano z bodečo žico, na zavod-
skem vrtu pa so območje, namenjeno ujetnikom, označili tako, 
da so okoli njega z apnom naredili črto, za katero so postavili 
31 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 33.
32 France Grum, Stane Pleško, Vetrinjska tragedija, Magnolija, Ljubljana 
1991 (dalje Grum in Pleško, Vetrinjska), str. 70; Ižanec, Odprti grobovi 
I, str. 106; Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 185; Mikola, Dokumenti in 
pričevanja, str. 45, 50, 53; Perme, Žitnik in Žitnik, Slovenija 1941–1948–
1952, str. 165, 473; Turk, Ušli so smrti, str. 36.
33 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 79, 88; Perme, Žitnik in Žitnik, 
Slovenija 1941–1948–1952, str. 165, 166; Pleško, Mimo smrti, str. 53.
34 Perme, Žitnik in Žitnik, Slovenija 1941–1948–1952, str. 166.
35 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 100–102.
97miha drobnič
močno stražo z mitraljezi in razsvetljavo.36 Taboriščniki, ki 
so bili zaprti na zunanjih površinah, so bili prisiljeni ležati 
na goli zemlji, brez vsakršnih odej in rjuh. Pri tem so bile 
razmere najtežje ob deževju, ko so morali spati v blatu, kar 
je privedlo do slabih higienskih razmer, saj se niso imeli kje 
umiti ali posušiti oblačil.37 Stanislav Pleško, ki je bil zaprt na 
zavodskem vrtu, opisuje dogajanje v tem delu taborišča tako: 
»Ničesar nismo imeli, ne hrane, ne postelje, ne svobode. /.../ Na 
vogalu, tri metre od nas, so noč in dan stražili štirje stražarji z 
mitraljezom, nočna stražarska mesta so bila na vsakih štirideset 
do petdeset metrov, in da je bilo še varneje, so vsak večer poslali 
med nas dva partizana, ki sta nas nadzorovala in seveda tudi 
koga preoblekla.«38 
Glavni prostori, ki so jih obsegale notranje površine tabori-
šča, so bili glavna kapela, slavnostna dvorana, učilnice, sobe in 
kletni prostori. V kletnih prostorih, glavni kapeli in slavnostni 
dvorani so bili zaprti predvsem pripadniki vojaških enot, v 
učilnicah in sobah pa civilisti ter preostanek vojaških oseb. Pri 
tem so bili številni taboriščniki večkrat premeščeni iz enega 
prostora v drugega.39 
36 Karapandžić, Jugoslovensko krvavo proleće, str. 39; Svetina, Od 
osvobodilnega boja, str. 212.
37 Milanka Dragar, Dediščina molka, Dragar, Ljubljana 2017 (dalje Dragar, 
Dediščina), str. 218.
38 Pleško, Mimo smrti, str. 57, 58.
39 Grum in Pleško, Vetrinjska, str. 71; Jože Možina, Pričevalci: Božidar 
Trefalt (dalje Možina, Pričevalci: Božidar Trefalt), dostopno na https://4d.
rtvslo.si/arhiv/bozidar-trefalt/174387244/, 13. 7. 2018; Jože Rozman, 
Pričevanje o svojem ujetništvu v povojnem taborišču Šentvid – dne 28. 3. 
2017, osebni vir, Grosuplje 2017 (dalje Rozman, Pričevanje); Karapandžić, 
Jugoslovensko krvavo proleće, str. 43, 57; Kregar, »Moji spomini«, str. 44; 
Kremžar, Leto brez, str. 97; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 45, 50, 
53, 56, 64, 72, 80–83, 86, 88, 90, 92, 96, 99, 101–104, 112, 119, 129, 136, 141, 
144, 149, 157, 160; Možina, Pričevalci: Antonija Marolt; Mrak Dolinar, 
98 dileme – razprave 
V osrednjem prostoru Škofovih zavodov, glavni kapeli, v 
kateri je danes cerkev Zavoda sv. Stanislava, so bili zaprti pred-
vsem domobranci in policisti.40 Taboriščni režim v prostoru je 
bil zelo strog, saj so bili številni interniranci v njem predvideni 
za usmrtitev. France Dejak, eden izmed zaprtih v glavni kapeli, 
ki mu je pozneje kot enemu redkih uspelo pobegniti z mori-
šča v Kočevskem rogu, o nasilju v tem delu taborišča poroča 
naslednje: »Pretepali so nas in nam govorili, kakšen izvržek 
človeštva da smo. /…/ Po nekom, bil je že starejši, so tako mlatili, 
da so ga zbili na tla, in še na tleh so ga mlatili, da ni več mogel 
vstati. Odnesli so ga ven in nismo ga več videli.«41 Interniranci 
v glavni kapeli so bili prisiljeni ležati na tleh, saj v prostoru za 
časa delovanja taborišča ni bilo praktično ničesar.42 Številni 
so se poskušali preriniti do stene, da bi tam naslonjeni nanjo 
lahko vsaj za nekaj časa zaspali.43 Po poročanju Franca Turka, 
ki so ga v Škofove zavode privedli skupaj z očetom, domo-
brancem, in je bil eden redkih otrok, zaprtih v glavni kapeli, 
so bili taboriščniki v njej močno tepeni že samo, če so izrazili 
željo po tem, da bi šli na stranišče. Posledično so se številni 
iztrebljali kar za oltarjem. Turk ob tem podaja tudi splošen 
opis dogajanja v prostoru. O njem poroča naslednje: »Ljudje 
so ležali na tleh – pretepeni, lačni in obupani.«44 Glavna kapela 
se je kmalu začela prazniti, pri čemer so številne taboriščnike 
Brazde, str. 90, 95; Perme, Žitnik in Žitnik, Slovenija 1941–1948–1952, str. 
166, 473; Turk, Ušli so smrti, str. 170.
40 Jože Novljan, Pričevanje o svojem ujetništvu v povojnem taborišču Šentvid 
– dne 30. 3. 2017, osebni vir, Žalna 2017 (dalje Novljan, Pričevanje); 
Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 90, 92, 102, 119, 157; Turk, Ušli so 
smrti, str. 119, 169.
41 Turk, Ušli so smrti, str. 169–171.
42 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 119, 157.
43 Turk, Ušli so smrti, str. 119.
44 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 157.
99miha drobnič
odpeljali proti moriščem, nekatere pa premestili v druge dele 
taborišča.45 Med slednjimi je bil tudi Turk, ki so ga zaprli v sobe, 
medtem ko so njegovega očeta odpeljali na eno izmed lokacij, 
kjer je bil zunajsodno ubit.46
Podobno težke in nasilne razmere kot za glavno kapelo so 
bile značilne za slavnostno dvorano, ki je danes poimenovana 
po Matiji Tomcu, med delovanjem taborišča Šentvid pa je 
imela popolnoma betonski tlak in bila močno zastražena.47 V 
njej so bili najprej zaprti ustaši, domobrani in dobrovoljci, po 
vrnitvi slovenskih skupin z avstrijske Koroške pa predvsem 
domobranci, policisti ter posamezni četniki.48 Šlo je za najbolj 
prenatrpan prostor taborišča, ki je bil v določenem obdobju 
tako prenapolnjen, da so se morali, če se je ponoči obrnil eden, 
premakniti tudi vsi drugi taboriščniki v posamezni vrsti.49 Med 
največjo napolnjenostjo je bilo v dvorani, veliki 18 x 23 m, zapr-
tih 600–700 internirancev.50 Za iztrebljanje so bile jetnikom v 
njej na voljo tako imenovane kible – prerezani sodi z nosilci.51 
Eden izmed tam zaprtih taboriščnikov, Tone Lesar, razmere, ki 
so vladale v prostoru, povzema tako: »Stanje v dvorani je bilo 
nevzdržno, smrad, žeja in lakota, ležali smo na golih kamnitih 
tleh brez vsega, vsi ušivi in kosmati.«52 
45 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 90, 92, 119, 158; Turk, Ušli so smrti, 
str. 120, 171.
46 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 158.
47 Karapandžić, Jugoslovensko krvavo proleće, str. 41; Mikola, Dokumenti in 
pričevanja, str. 112, 141.
48 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 33; Karapandžić, Jugoslovensko krvavo proleće, 
str. 41, 43, 57; Kremžar, Leto brez, str. 97; Mikola, Dokumenti in pričevanja, 
str. 56, 81, 88, 102, 112, 119, 141, 149; Možina, Pričevalci: Božidar Trefalt; 
Možina, Pričevalci: Jože Korošec; Rozman, Pričevanje; Štrbenk, Pričevanje.
49 Možina, Pričevalci: Božidar Trefalt.
50 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 88, 112, 140; Rozman, Pričevanje.
51 Možina, Pričevalci: Božidar Trefalt; Rozman, Pričevanje.
52 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 91.
100 dileme – razprave 
Nekoliko milejši režim kot za glavno kapelo in slavnostno 
dvorano je bil značilen za učilnice, v katerih so bile zaprte pred-
vsem ženske ter tisti domobranci, ki večinoma niso bili pred-
videni za usmrtitev.53 Med slednjimi je bil tudi Anton Golež, 
ki je bil v učilnico premeščen iz slavnostne dvorane. Omenjeni 
šentviški interniranec o svojih občutjih po premestitvi v razred 
poroča naslednje: »Bil si vesel, prišlo je do spremembe, večina 
nas mladih je bila prestavljena drugam, med še žive, s tem da 
ni bilo množičnega pretepanja, razen besednega ustrahovanja 
in zaušnic ali manjšega tepeža.«54 Taboriščniki so morali tudi 
v učilnicah spati na tleh, a jim to zaradi parketa ni povzročalo 
prevelikih muk.55 Obenem so bile nekatere izmed njih zelo 
prenatrpane. Franc Šetar tako na primer poroča, da je bilo v 
enem izmed razredov v določenem obdobju zaprtih več kot 120 
mladoletnih internirancev, od katerih so morali nekateri zaradi 
pomanjkanja prostora spati celo stoje.56 
Podoben režim kot za učilnice je bil značilen tudi za sobe. 
V njih so bili od civilistov zaprti moški, ženske in otroci, od 
vojaških oseb pa predvsem ranjenci, posamezni četniki in tisti 
domobranci, ki večinoma niso bili predvideni za usmrtitev.57 
Po pričevanju šentviškega taboriščnika Jožeta Rozmana, ki je 
bil najprej zaprt v slavnostni dvorani, nato pa v sobah, so bile 
v slednjih nekoliko boljše razmere zlasti zaradi tega, ker je bil 
v njih leseni pod, hkrati pa je bilo v njih na voljo celo nekaj 
53 Prav tam, str. 57, 72, 113, 119, 136.
54 Prav tam, str. 57.
55 Kremžar, Leto brez, str. 107; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 72, 113.
56 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 136.
57 Grum in Pleško, Vetrinjska, str. 72; Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 121; 
Kremžar, Leto brez, str. 107; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 45, 
50–51, 53, 64, 80–82, 92, 96, 99, 103, 129; Možina, Pričevalci: Antonija 
Marolt; Mrak Dolinar, Brazde, str. 92, 96; Pirc, Spomini, str. 679; Rozman, 
Pričevanje; Šturm, Brez milosti, str. 205.
101miha drobnič
slame.58 Ne glede na vse so se interniranci tudi v tem delu 
taborišča soočali z različnimi težavami. Šentviška taboriščnica 
Ema Božič tako na primer poroča, da so bile sobe, v katerih 
so bili zaprti interniranci, praktično popolnoma neopremlje-
ne ter polne bolh in uši.59 Ob tem so bile nekatere tudi zelo 
prenatrpane.60 Tovrstne razmere je izkusil Anton Pirc, ki o 
dogajanju v prostoru, kjer je bil zaprt, poroča naslednje: »Gneča 
v sobi je bila nepopisna. Vsi naenkrat nismo mogli ležati. /.../ 
Razmere v sobi je še poslabšalo sonce, ki je skoraj od jutra do 
večera neusmiljeno žgalo skozi okenska stekla.«61 Taboriščni-
kom je bilo skozi okna sob strogo prepovedano gledati. Če so 
to kljub prepovedi storili, so jih takoj ustrelili stražarji, ki so 
bili vseskozi na preži.62 Ujetniki v sobah so na stranišče lahko 
hodili le občasno. V navezavi na slednje šentviška interniranca 
Terezija Debevec in Ignacij Novak poročata, da so se morali 
taboriščniki v njunih prostorih najpogosteje iztrebljati kar v za 
to namenjene posode.63 
Pri opisu notranjih površin taborišča Šentvid zagotovo 
ne smemo mimo kletnih prostorov, v katerih so bili zaprti, 
mučeni, najverjetneje pa tudi likvidirani številni interniranci.64 
Po poročanju šentviškega taboriščnika Staneta Štrbenka je šlo 
zlasti za oficirje in podoficirje, pa tudi nekatere druge inter-
nirance, ki so jih med svojimi obhodi po različnih prostorih 
taborišča zaradi poznanstev in želje po maščevanju odbrali 
58 Rozman, Pričevanje.
59 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 45.
60 Prav tam, str. 80, 86, 160.
61 Pirc, Spomini, str. 680.
62 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 129; Pirc, Spomini, str. 679; 
Rozman, Pričevanje.
63 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 53, 92.
64 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 83, 106, 154; Možina, Pričevalci: 
Antonija Marolt; Možina, Pričevalci: Božidar Trefalt. 
102 dileme – razprave 
partizani.65 Potem ko se je glavnina nasilja v kletnih prostorih 
že zaključila, so v njih zaprli tudi nekatere internirance, ki niso 
bili predvideni za usmrtitev in so jih želeli s tem predvsem 
dodatno prestrašiti. Znana sta zlasti primera Jožeta Kočarja in 
Božidarja Trefalta, ki so ju v ta del taborišča premestili tik pred 
njuno izpustitvijo v avgustu 1945. Pri tem je bil Kočar zaprt 
v bunkerju, velikem približno 4 x 4 m, Trefalt pa v nekoliko 
večjem prostoru.66 Ne glede na to, da je v kletnih prostorih 
preživel le eno noč, Trefalt podaja zelo nazoren opis tamkaj-
šnje sobe, v kateri je bil zaprt. O njej poroča naslednje: »Bila 
je velika, verjetno kakšnih osem metrov dolga in štiri široka. V 
njej ni bilo ničesar, razen žarnice, ki je visela na žici iz stropa, 
poleg nje pa močan kavelj, na katerem je visela dolga debela vrv. 
Vrv za obešanje ali kaj? Na tleh je bilo človeško blato, smrdelo je, 
stene pa so bile zamazane s človeškim blatom in krvjo. Na stenah 
so bila napisana razna imena, priimki in sporočila. Ta sporočila 
so bile zadnje besede in zadnji pozdravi ženam, staršem, otro-
kom, dekletom, molitve, prošnje k Bogu. Bila so sporočila ljudi, 
ki so tu preživeli poslednje ure svojega življenja.«67
Zasliševanje
Eno glavnih značilnosti režima taborišča Šentvid so predsta-
vljala najrazličnejša zasliševanja. Že kmalu po prihodu vanj 
so bili tako na primer zlasti domobranci, ki jih to do takrat 
še ni doletelo, kategorizirani ravno na podlagi kratkih infor-
mativnih zaslišanj. Pri tem so bili razdeljeni na skupine A, B 
65 Stane Štrbenk, Pričevanje o svojem ujetništvu v povojnem taborišču 
Šentvid – dne 4. 4. 2017, osebni vir, Ljubljana 2017 (dalje Štrbenk, 
Pričevanje).
66 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 83, 154.
67 Prav tam, str. 154.
103miha drobnič
in C. V osnovi so bili k skupini C prišteti tisti, ki so bili med 
domobranci že pred letom 1945, k skupini B tisti, ki so se do-
mobrancem priključili leta 1945, k skupini A pa mladoletniki. 
Tisti, ki so bili dodeljeni skupini C, pa tudi številni iz skupine B, 
so bili kmalu brez sodnih postopkov odpeljani proti moriščem. 
Preživeli so večinoma le domobranci, prišteti k skupini A, pa še 
ti ne vsi.68 Številnim šentviškim internirancem iz te skupine ter 
civilistom je julija in avgusta 1945 sodilo Vojaško sodišče Lju-
bljanskega vojnega področja v Ljubljani. Sojenje je potekalo v 
taborišču Šentvid, večinoma pod predsedstvom kapetana Lada 
Šviglja. Največ oseb je bilo obsojenih na prisilno delo, veliko 
pa tudi na omejitev svobode ter izgubo volilne pravice, pravice 
do zavzemanja volilnih funkcij v društvenih organizacijah in 
pravice do državnih ali drugih javnih služb. Posamezniki so bili 
obsojeni še na smrt s streljanjem, zaplembo premoženja, izgon 
iz države oziroma denarno kazen.69 
Zasliševanja so bila tudi sicer stalnica taborišča Šentvid.70 Pri 
tem so bile osebe, ki so jih želeli zaslišati, običajno poklicane iz 
dela taborišča, v katerem so bile zaprte, ter odvedene v različne 
prostore, kjer so jih izprašali.71 Vsaj za nekatera zaslišanja so 
se vodili tudi zapisniki.72 Franc Šetar na primer poroča, da je 
v njegovem primeru vse podrobnosti zasliševanja skrbno za-
beležila mlada partizanka, ki je za mizo v kotu ves čas tipkala 
na pisalni stroj.73 Najbolj znan del taborišča Šentvid, kjer so se 
68 Ferenc, Prikrito, str. 14; Mikola, Rdeče nasilje, str. 95; Mlakar, Slovensko 
domobranstvo, str. 517.
69 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), SI ZAL LJU 522, Vojaško sodišče 
Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, 1944–2000, t. e. 1, Seznami 
obsojenih domobrancev v šentviškem taborišču.
70 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 45, 50, 53, 57, 80–82, 86, 91, 92, 113, 
120, 129, 137, 141, 150, 160.
71 Prav tam, str. 53, 57.
72 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 137; Pirc, Spomini, str. 696.
73 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 137.
104 dileme – razprave 
odvijala zaslišanja, je bilo tako imenovano sodišče, ki je delo-
valo v prvem nadstropju Škofovih zavodov, kjer je danes Salon 
Janeza Pavla II.74 Izpraševalce so najbolj zanimali informacije o 
sorodnikih taboriščnikov in njihovi razlogi za beg na avstrijsko 
Koroško, življenjepisi, verske navade in aktivnosti med oku-
pacijo v drugi svetovni vojni.75 Zasliševanja so bila v številnih 
primerih nasilna in polna groženj. Izpraševalci so se namreč 
pogosto posluževali močnega osvetljevanja taboriščnikov z 
reflektorji, tepeža, raztegovanja na natezalnici ter drugih oblik 
mučenja, pri čemer so najbolj nastradale osebe, od katerih jim 
ni uspelo izsiliti priznanja za najrazličnejša dejanja, ki so bila 
pogosto tudi izmišljena.76 
Po vrnitvi z zaslišanja taboriščniki svojim sotrpinom večino-
ma niso hoteli razlagati o podrobnostih tega, kar so doživeli.77 
Po poročanju Jožeta Kočarja je ob tem dodatno zmedo med 
interniranci povzročalo tudi to, da po izpraševanju številni niso 
bili odvedeni v prostore, kjer so bili zaprti pred tem, ampak 
v druge dele taborišča. Ujetniki v posameznih prostorih tako 
pogosto vse do svojega zaslišanja niso vedeli, kaj lahko od 
njega pričakujejo.78 Veliko je bilo tudi taboriščnikov, določenih 
za čimprejšnjo usmrtitev. Te so pogosto premestili v posebne 
prostore, od koder so bili kmalu odpeljani proti moriščem.79 
74 Možina, Pričevalci: Božidar Trefalt.
75 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 53, 137; Pirc, Spomini, str. 696.
76 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 123; Mikola, Dokumenti in pričevanja, 
str. 88, 150; Možina, Pričevalci: Jože Korošec; Poljanšek, Šentvid, str. 7; 
Štrbenk, Pričevanje.
77 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 123; Pirc, Spomini, str. 688.
78 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 81.
79 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 86; Štrbenk, Pričevanje.
105miha drobnič
Nasilje
Različnih oblik nasilja interniranci v Škofovih zavodih niso do-
življali le med zaslišanji, ampak tudi sicer. Izognili so se mu le 
redki taboriščniki, med katerimi so bile predvsem posamezne 
mladoletne vojaške osebe ter nekatere ženske in otroci.80 Do 
fizičnega nasilja je pogosto prišlo iz povsem banalnih razlogov. 
Nekateri taboriščniki so bili tako na primer pretepeni samo 
zato, ker so pri njih našli rožni venec ali svetinjico, nekateri 
pa celo ustreljeni, kar je bila posledica tega, da so se narobe 
postavili v vrsto za hrano.81 Najpogostejše je bilo sicer pretepa-
nje z biči, s pasovi in puškinimi kopiti.82 Fizičnemu nasilju se 
pogosto niso izognile niti ženske. Šentviška interniranka Roza 
Pavlin Kihler, ki je bila med drugo svetovno vojno v partizanih, 
tako na primer poroča, da je bila zbrcana in tepena tudi sama, 
a manj kot nekatere njene sotrpinke.83
Fizičnemu se je pogosto pridružilo tudi psihično nasilje, saj 
so bili šentviški taboriščniki vsakodnevno deležni zmerjanja 
in psovanja.84 Ob tem so bili zlasti interniranci, zaprti v glavni 
kapeli in slavnostni dvorani, pod velikim psihičnim pritiskom 
tudi ob prihodih partizanov iz različnih krajev, ki so po tabori-
šču iskali in klicali znance. Te so pozneje bodisi pretepli bodisi 
odvedli neznano kam. Posledično so ob tovrstnih obhodih vsi 
jetniki, ki so bili zaprti v posameznem prostoru, le upali, da 
80 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 45, 53, 57, 72, 96; Mrak Dolinar, 
Brazde, str. 89–96; Rozman, Pričevanje.
81 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 124; Stane Granda, Župnija Šentvid nad 
Ljubljano skozi čas in prostor, Župnija Ljubljana Šentvid, Ljubljana 2007, 
str. 611.
82 Karapandžić, Jugoslovensko krvavo proleće, str. 58; Mikola, Dokumenti in 
pričevanja, str. 50, 149.
83 Možina, Pričevalci: Roza Pavlin Kihler.
84 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 53, 65.
106 dileme – razprave 
ne bodo poklicani.85 Po poročanju Toneta Lesarja so psihične 
pritiske na taboriščnike v slavnostni dvorani vršili tudi pazniki, 
ki so tamkajšnje ujetnike ustrahovali, med drugim s krvavimi 
biči, s katerimi so pred tem mučili jetnike v kletnih prostorih. 
Ob tem se je od nekaterih internirancev zahtevalo tudi, da so 
se pretepali med seboj. Tiste, ki pri tem niso dovolj močno 
udarili svojih sotrpinov, so nato dodatno pretepli še pazniki.86
Več šentviških internirancev je že v taborišču umrlo nasil-
ne smrti. To priznava celo Marko Vrhunec, po koncu druge 
svetovne vojne član političnega odseka 15. divizije Narodno-
osvobodilne vojske (NOV), ki poroča, da je bil nekega dne 
poslan v taborišče Šentvid, ker je tam sedemnajstletni paznik iz 
maščevanja ubil sedem jetnikov.87 Ujetnike, ki so že v taborišču 
umrli bodisi nasilne smrti bodisi zaradi drugih vzrokov, so 
večinoma pokopavali na travniku med zidom pokopališča pri 
župnijski cerkvi v Šentvidu in tamkajšnjim odsekom gorenjske 
železniške proge.88 Prevoz trupel do omenjene lokacije je obi-
čajno potekal ponoči s tovornjaki.89
85 Kremžar, Leto brez, str. 102, 103; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 57, 
112; Turk, Ušli so smrti, str. 169, 170. 
86 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 91.
87 Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 1589, Centralni komite Zveze 
komunistov Slovenije, t. e. 4834, Partijska biografija tov. Vrhunec 
Marka; Ksenija Horvat Petrovčič, Spomini: Marko Vrhunec, dostopno na 
http://4d.rtvslo.si/arhiv/spomini/174403948, 18. 7. 2018.
88 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 84, 105.
89 Franc Zalaznik, Povojno dogajanje v Šentvidu, osebni vir, Ljubljana 2017; 
Peter Bahovec, Pokopi za pokopališkim zidom, osebni vir, Ljubljana 2017.
107miha drobnič
Prehrana
Prehrana v taborišču Šentvid je bila neredna in borna, zaradi 
česar so se ujetniki v njem neprestano soočali s hudo lakoto.90 
Vse to je privedlo do njihove vedno večje shiranosti. Dva 
izmed šentviških taboriščnikov, Franc Kozjek in Ciril Tavčar, 
na primer poročata, da sta v nekaj več kot dveh mesecih uje-
tništva shujšala za kar 30 kilogramov.91
Hrana, ki so je bili deležni šentviški interniranci, je bila v 
osnovi treh vrst. Prvo so predstavljala posušena zelišča, s kate-
rimi so nacisti med drugo svetovno vojno krmili konje, drugo 
kosi pese, krompirja ali kolerabe, tretjo pa vodena zelenjavna 
juha, ki je bila nemalokrat neprijetnega vonja in okusa.92 Ob 
tem so ženske in otroci vsaj občasno dobili tudi nekaj kruha, 
moški pa večinoma ne.93 Najpogosteje so taboriščniki dobili 
jesti enkrat na dan, porcije so bile minimalne.94 Izjemo pri tem 
so predstavljale nekatere mladoletne vojaške osebe ter ženske 
in otroci, ki so bili večinoma deležni dveh obrokov dnevno.95 
Stanje glede prehrane se je nekoliko izboljšalo tik pred amne-
stijo v avgustu 1945, ko so nekaj kruha prejeli tudi tisti redki 
moški, ki so takrat še bili zaprti v Škofovih zavodih.96
Med šentviškimi taboriščniki je bila vseskozi prisotna ne-
izmerna želja po hrani. Pri tem so si zaprti na zunanjih po-
90 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 57, 64, 120, 129.
91 Prav tam, str. 86, 144.
92 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 45, 53, 57, 86, 88, 92, 96, 112, 136, 
149; Pleško, Mimo smrti, str. 54; Rozman, Pričevanje.
93 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 121.
94 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 33; Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 121; Mikola, 
Dokumenti in pričevanja, str. 70, 92, 149.
95 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 121; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 
80, 112.
96 Kregar, »Moji spomini«, str. 45; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 
120, 145; Rozman, Pričevanje.
108 dileme – razprave 
vršinah pogosto pomagali kar z lizanjem mane zavodskih lip 
ali s prežvekovanjem okoliške trave in detelje.97 Po poročanju 
Stanislava Pleška so lakoto taboriščnikov izkoriščali tudi neka-
teri pazniki, ki so hrano prodajali, pri čemer so bili interniranci 
pogosto opeharjeni. Taboriščnik, ki je prvi ponudil zahtevano 
ceno, je namreč določeno hrano običajno res prejel, drugi, ki 
so plačali vnaprej, pa obljubljenega nikoli niso dobili.98 Iskanje 
hrane se je za nekatere končalo tudi tragično. Franc Perme 
tako na primer poroča, da je bil sam priča dogodku, ko so bili 
nekateri ujetniki na kraju samem ustreljeni samo zato, ker so 
zaradi lakote kljub prepovedi prebirali smeti v južnem delu 
zavodskega dvorišča.99 Ob tem so posamezni taboriščniki že 
tako borne obroke menjali za druge dobrine. Slednje je bilo 
po poročanju Božidarja Trefalta značilno zlasti za kadilce, ki 
so hrano pogosto izmenjali za cigarete ter posledično hujšali 
in slabeli še hitreje kot njihovi sotrpini. Najmanj eden izmed 
njih je od lakote tudi umrl.100 
Glede prehrane so se v taborišču Šentvid pojavljale tudi 
redke izjeme. Stane Štrbenk tako na primer poroča, da so ga 
večkrat poslali čistit ambulanto, po opravljenem delu pa je 
dobil za jesti meso in kruh. Kot možen razlog za ta privilegij 
navaja dejstvo, da ga je najverjetneje poznal kdo od osebja 
taborišča.101 Podobno izkušnjo je doživel tudi šentviški tabo-
riščnik Zvonimir Grahek, ki poroča, da ga je s hlebcem kruha 
kmalu po njegovem prihodu v Škofove zavode oskrbel paznik, 
ki ga je poznal, saj sta bila sošolca v osnovni šoli.102 
97 Pleško, Mimo smrti, str. 56; Štrbenk, Pričevanje.
98 Pleško, Mimo smrti, str. 63, 64.
99 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 105, 106.
100 Prav tam, str. 151.
101 Štrbenk, Pričevanje.
102 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 64.
109miha drobnič
Higienske razmere
Splošne higienske razmere v taborišču Šentvid so bile slabe. 
Najhuje je bilo v tistih delih notranjosti Škofovih zavodov, 
kjer so se morali ujetniki iztrebljati kar v prostorih, kjer so bili 
zaprti. Za omenjene dele taborišča so bile značilne neprijetne 
vonjave in umazanija.103 Pri tem se je najslabše godilo taborišč-
nikom, ki so bili v neposredni bližini posod za izločke oziroma 
kibel, saj so bili prisiljeni prenašati najhujši smrad, poleg tega 
pa so morali vedno, ko se je kdo prišel iztrebit, tudi umikati.104 
Kaj dosti boljše niso bile niti razmere na notranjih straniščih, ki 
so bila v kleti tik ob stopnišču in so jih smeli obiskovati le redki 
taboriščniki. Na njih so se morali interniranci iztrebljati kar v 
kadi za kisanje zelja, ki jih je pripravilo osebje taborišča, saj so 
bili vsi pisoarji, pipe in straniščne školjke že pred tem nasilno 
iztrgani.105 Boljše splošne higienske razmere so bile značilne za 
zunanje površine taborišča, saj so bili tam za zbiranje iztrebkov 
izkopani globoki jarki. Po poročanju Ignacija Novaka so v 
slednje med svojim iztrebljanjem padli nekateri najbolj oslabeli 
taboriščniki, po čemer jih sotrpini niso nikdar več videli.106 
Alarmantne so bile tudi razmere na področju osebne higiene, 
saj umivanje internirancem ni bilo omogočeno, med drugim 
zaradi pomanjkanja vode, ki je niti za pitje ni bilo dovolj. Ob 
tem je situacijo še dodatno poslabšalo dejstvo, da taboriščniki 
večinoma niso imeli spodnjega perila, tisti, ki so ga imeli, pa ga 
niso menjali.107 Po poročanju Antona Pirca umivanje posode in 
rok niti po obedu ni bilo mogoče. Posledično so si ujetniki po 
103 Prav tam, str. 53, 57, 150.
104 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 33; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 
150; Rozman, Pričevanje.
105 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 88; Pirc, Spomini, str. 684.
106 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 92.
107 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 122; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 
57.
110 dileme – razprave 
hranjenju roke najpogosteje obrisali kar v svoja oblačila, ki so 
bila tako vedno bolj umazana.108 Eno redkih pozitivnih izjem v 
navezavi na osebne higienske razmere je predstavljalo obdobje 
pred obiskom mednarodne komisije Rdečega križa, ko so bili, 
da bi pri zunanjih gostih naredili boljši vtis, nekateri taborišč-
niki umiti, hkrati pa oprane tudi njihove obleke.109 
Ena glavnih posledic slabih higienskih razmer v tabori-
šču Šentvid je bilo zagotovo širjenje uši, ki so internirance 
neusmiljeno grizle in pikale. O spopadanju z njimi poroča 
šentviški interniranec Marko Kremžar naslednje: »Ko smo 
videli, kako se te živalice množijo, smo se navadno dvakrat na 
dan spravili na lov. Pregledati je bilo treba vsak kos obleke pose-
bej. /.../ V stiskanju in pokanju teh malih živali smo postali kar 
spretni. Po nekaj tednih smo si morali drug drugemu pregledo-
vati glave. To je bil zamuden posel, ker nismo imeli glavnikov.«110 
Za reševanje problematike ušivosti je tudi osebje taborišča vsaj 
delno poskrbelo. Na dvorišču vzhodno od Škofovih zavodov 
je bil namreč sezidan prostor, v katerem so z oblek s paro od-
stranjevali uši, ob tem pa so nekatere taboriščnike tudi obrili 
in ostrigli.111
Bolezni
Zaradi borne prehrane, slabih higienskih razmer in pomanj-
kljive zdravstvene oskrbe so se med šentviškimi interniranci 
širile najrazličnejše bolezni. Velik problem je bila že pod-
hranjenost, zaradi katere so bili ujetniki vedno bolj izčrpani, 
108 Pirc, Spomini, str. 683.
109 Ižanec, Odprti grobovi I, str. 34.
110 Kremžar, Leto brez, str. 102.
111 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 114; Možina, Pričevalci: Božidar 
Trefalt; Pirc, Spomini, str. 697.
111miha drobnič
oslabeli, omotični in shirani ter so imeli težave s prebavo.112 
Pogosta sta bila zlasti trebušni tifus in griža, katere simptome 
so si nekateri taboriščniki lajšali kar z gosto usedlino ječme-
nove kave.113 Kot posledica preveč enolične in premalo kuhane 
hrane se je številnim taboriščnikom nabiral tudi gnoj v ustih.114 
Osebe s tovrstnimi in z drugimi zdravstvenimi težavami so po 
poročanju Franca Šetarja pogosto pokrpali kar zaprti zdravni-
ki, ki so posege izvajali v ambulanti, kamor so bili bolniki in 
poškodovanci privedeni pod strogo stražo.115 Posledice dote-
danje borne prehrane so se pokazale tudi tik pred amnestijo v 
avgustu 1945, ko so tistim redkim moškim, ki so takrat še bili 
zaprti v taborišču, po dolgem času ponudili kruh. Medtem ko 
so ga jedli, so jim namreč močno krvavele dlesni in čeljusti, saj 
niso bili več navajeni na konkretnejšo hrano.116 Poleg vsega že 
naštetega veliko izstradanost šentviških internirancev potrjuje 
tudi primer taboriščnika Alojzija Ruparčiča, ki je po izpustitvi 
iz Škofovih zavodov doma kmalu umrl zaradi tega, ker mu je 
po zaužitju obilnejše hrane počil želodec.117 
Ujetniki v taborišču Šentvid pa se niso soočali samo s hudo 
lakoto, ampak tudi z žejo. Eden izmed šentviških internirancev, 
Jože Novljan, tako na primer poroča, da je imel zaradi pomanj-
kanja vode kmalu po prihodu v taborišče popolnoma izsušena 
ter ranjena usta in žrelo. Pri tem mu je pomagala skupina 
112 Dragar, Dediščina, str. 218; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 57.
113 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 82, 88, 136.
114 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 123.
115 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 137.
116 Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 124; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 
66.
117 http://evidence.lan.scnr.si/poVojniPobitiPregled.aspx, 5. 9. 2018 (zbirka 
ni javno dostopna, vpogled je mogoč v Študijskem centru za narodno 
spravo (SCNR), Tivolska 42, 1000 Ljubljana).
112 dileme – razprave 
žensk, ki ga je oskrbela s hipermanganom. Slednjega je nato 
grgral in stanje se mu je izboljšalo.118 
Za zdravje internirancev v taborišču Šentvid je vsaj do 
določene mere skrbelo tudi tamkajšnje osebje. Zlasti nekatere 
mladoletne jetnike so namreč cepili proti trebušnemu tifusu.119 
Ne glede na vse je zaradi različnih bolezni veliko internirancev 
umrlo že v taborišču.120
Praznjenje taborišča
Taborišče Šentvid se je kmalu začelo prazniti, saj je bila velika 
večina njegovih internirancev brez sodnih postopkov že v maju 
in juniju 1945 odpeljana proti moriščem.121 Tovrstni prevoz 
je večinoma potekal ponoči z vlaki ali s tovornjaki.122 Znane 
lokacije, kjer so se izvajale likvidacije taboriščnikov iz Škofovih 
zavodov, so naslednje: kraške jame in brezna Kočevskega roga, 
Brezarjevo brezno pri Podutiku, Koščevo brezno nad Gornjim 
Igom in Grobišče za starimi žagami na Golem.123 Daleč največ 
šentviških internirancev je bilo ubitih v Kočevskem rogu, kjer 
naj bi bilo v povojnih zunajsodnih pobojih po različnih ocenah 
in pričevanjih skupno likvidiranih 14.000–30.000 oseb.124 
118 Novljan, Pričevanje.
119 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 53, 82, 136; Pirc, Spomini, str. 703.
120 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 86, 88, 136.
121 Mikola, »Komunistična koncentracijska in delovna taborišča«, str. 158. 
122 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 81; Poljanšek, Šentvid, str. 8; 
Svetina, Od osvobodilnega boja, str. 213; Štrbenk, Pričevanje.
123 http://evidence.lan.scnr.si/poVojniPobitiPregled.aspx, 5. 9. 2018 (zbirka 
ni javno dostopna, vpogled je mogoč v Študijskem centru za narodno 
spravo (SCNR), Tivolska 42, 1000 Ljubljana); Perme, Žitnik in Žitnik, 
Slovenija 1941–1948–1952, str. 165, 166, 169, 173, 174. 
124 Ferenc, Prikrito, str. 14; Grum in Pleško, Vetrinjska, str. 79; Vinko 
Nikolić, Bleiburška tragedija hrvatskoga naroda, Knjižnica hrvatske 
revije, Zagreb 1993, str. 176, 177.
113miha drobnič
Posameznikom je uspelo iz taborišča Šentvid tudi pobegniti 
ali pa so bili premeščeni v druge zapore in taborišča, kjer se je 
njihova agonija nadaljevala.125 Kot primer navedimo šentviške 
taboriščnike, med katerimi so bile vojaške osebe in civilisti, ki 
so jih julija 1945 premestili v sodne zapore v Ljubljani.126 Med 
slednjimi sta bili tudi sestri Jelka in Krista Mrak, ki sta tam 
ostali do avgusta 1945. Takrat so ju po amnestiji že praktično 
izpustili, a Mitja Ribičič je 23. avgusta 1945 vložil kazensko pri-
javo zoper njiju.127 To je njuno agonijo, ki je vključevala prisilno 
delo ter ujetništvo v različnih zaporih in taboriščih, podaljšalo 
za več kot pet let, saj sta bili izpuščeni šele 2. januarja 1951.128
Edine številčnejše izpustitve, do katerih je prišlo po amnesti-
ji v avgustu 1945, je v taborišču Šentvid dočakal le manjši delež 
internirancev, pri čemer je šlo predvsem za mladoletne vojaške 
osebe in civiliste.129 Pred izpustitvijo so bili nekateri izmed 
omenjenih taboriščnikov fotografirani, posameznikom pa so 
ob tem odvzeli tudi prstne odtise ter jim dodelili zaporniško 
številko in izdali odpustnico.130 Ob tem je bilo izpuščenim 
internirancem še pred odhodom strogo naročeno, da o doga-
125 Grum in Pleško, Vetrinjska, str. 74; http://evidence.lan.scnr.si/
poVojniPobitiPregled.aspx, 5. 9. 2018 (zbirka ni javno dostopna, vpogled 
je mogoč v Študijskem centru za narodno spravo (SCNR), Tivolska 42, 
1000 Ljubljana); Ižanec, Odprti grobovi IV, str. 176, 177; Karapandžić, 
Jugoslovensko krvavo proleće, str. 67; Kremžar, Leto brez, str. 109; Mikola, 
Dokumenti in pričevanja, str. 101; Pleško, Mimo smrti, str. 67.
126 AS 1931, Seznami pripornikov; Kremžar, Leto brez, str. 102; Piškurić in 
Strajnar, Skozi čas preizkušenj, str. 31.
127 Piškurić in Strajnar, Skozi čas preizkušenj, str. 31.
128 Mrak Dolinar, Brazde, str. 103–199.
129 Mikola, »Komunistična koncentracijska in delovna taborišča«, str. 158, 
159.
130 Kregar, »Moji spomini«, str. 45; Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 
51, 83, 89, 91, 92, 94, 104, 105, 114, 121, 138, 155; Pirc. Spomini, str. 703; 
Rozman, Pričevanje.
114 dileme – razprave 
janju v taborišču Šentvid ne smejo nikomur pripovedovati.131 
Pot domov je bila za večino internirancev zelo naporna, saj so 
bili zaradi težkih razmer, s katerimi so se pred tem spopadali v 
taborišču, močno izčrpani, izmučeni in sestradani.132 Vse izpu-
ščene osebe niso prispele do svojih domačih krajev. Nekatere 
izmed njih so bile namreč že na poti likvidirane po odločitvi 
krajevnih oblasti ali pa so jih pričakale in umorile različne 
neformalne skupine tako imenovanih maščevalcev.133 
Po izpraznitvi taborišča Šentvid je bila v Škofovih zavodih 
vse do leta 1991 vojašnica Jugoslovanske ljudske armade (JLA). 
V nadaljevanju pa so po razglasitvi samostojne Slovenije 25. 
junija 1991 in dokončnem odhodu JLA iz Slovenije 25. okto-
bra 1991 nastopile razmere, ki so omogočile, da je bila stavba 
nekdanjega taborišča skupaj s pripadajočimi zemljišči vrnjena 
prvotnemu lastniku, ljubljanski nadškofiji. Ta je v njej na novo 
ustanovila Zavod sv. Stanislava, namenjen vzgoji in izobra-
ževanju.134 JLA je Škofove zavode zapustila v propadajočem 
stanju, zaradi česar je v nadaljevanju sledila njihova večletna 
obnova.135 Sčasoma so v okviru Zavoda sv. Stanislava začele 
delovati različne podenote: gimnazija, dijaški dom, Slovenski 
dom, glasbena šola, študentski dom, osnovna šola in vrtec.136
131 Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 83, 161.
132 Treven, Grenki spomini, str. 71, 78.
133 Ferenc, Prikrito, str. 16; http://evidence.lan.scnr.si/poVojniPobiti
 Pregled.aspx, 5. 9. 2018 (zbirka ni javno dostopna, vpogled je mogoč 
v Študijskem centru za narodno spravo (SCNR), Tivolska 42, 1000 
Ljubljana); Mikola, Dokumenti in pričevanja, str. 86, 94, 138, 155; 
Novljan. Pričevanje; Rozman. Pričevanje.
134 http://www.stanislav.si/zavod-sv-stanislava/, 4. 9. 2018.
135 Tone Homar, »Prevzem, obnova in poslovanje zavoda«, v: Sto let Zavoda 
sv. Stanislava (ur. France M. Dolinar), Zavod sv. Stanislava in Družina, 
Ljubljana 2015, str. 305–311.
136 http://www.stanislav.si/zavod-sv-stanislava/, 4. 9. 2018.
115miha drobnič
Operation of the Šentvid Camp
Summary
The article presents the results of an analysis carried out on the 
basis of testimonies, archival material and other sources. Its 
main purpose was to determine the characteristics of the op-
eration of the Yugoslav communist camp for political prisoners 
and prisoners of war which was founded by Ozna (Department 
for the Protection of the People) in the institution Škofovi 
zavodi (Bishop’s institutions) in Šentvid nad Ljubljano imme-
diately after the Second World War in May 1945. This was the 
period when the Communist Party in Yugoslavia established its 
totalitarian power, which led to enhanced repression of actual 
and alleged opponents of the new social order. Acts of repres-
sion included sending enemies to various camps, including the 
one in Škofovi zavodi; this is where they imprisoned mostly 
the members of the Yugoslav anti-communist and collabora-
tionist military units as well as civilians who were connected 
with them in any way or civilians who opposed communism. 
Although it only operated between May and August 1945, the 
Šentvid camp is considered to be one of the most notorious 
post-war communist camps in Yugoslavia since a vast major-
ity of its internees was killed in various locations without any 
judicial processes. 
The Šentvid camp was characterized by a severe intimida-
tion regime. The latter was evident already after the arrival of 
internees to the camp, when many of them were subjected to 
violence and confiscation of personal belongings; some were 
also photographed. The prisoners were later distributed to vari-
ous parts of the well-guarded camp; members of military units 
were mainly imprisoned in the basement, the main chapel, the 
festival hall and outside spaces, while the civilians and the rest 
116 dileme – razprave 
of the military personnel were imprisoned in classrooms and 
rooms. Women and children were mostly subjected to a milder 
camp regime than members of military units who represented 
the vast majority of all internees in Škofovi zavodi.
Internees in Šentvid faced difficult conditions in the camp. 
For example, they dealt with severe overcrowding, severe 
hunger, poor hygiene, frequent health problems and various 
forms of physical and psychological violence. Hearings were 
especially violent since the examiners often used powerful 
reflectors to blind internees, as well as beatings, stretching 
on racks and other forms of torture. Internees who would 
not confess to committing various acts, including fictitious 
ones, were the ones who were tortured the most severely. Due 
to these difficult conditions, many internees died already in 
the camp. Most of them were buried in the meadow situated 
between the wall of the cemetery next to the parish church in 
Šentvid and the part of the Gorenjska railway line that runs 
through the area.