Učiteljski list GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“. Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in npravništvo v Trstu (15), Via Udinc 35, III. Hrvatski dopisi naj se pošiljajo na naslov: Vinko Scpič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega in hrvatskega dela Jože Pahor. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. St. 9 V Trstu, I. maja 1925. Leto VI. Naše okrnjene škole Prošle sam godine u članku «Polgodišnja bilanca* bio ožigosan Gentilejevu reformu sa gledišta po-stepenog poitalijančenja naših škola. Naglasio sam bio, da zbog toga preživljuje naše školstvo svoju največu križu, te se i nalazi u polpunom nazadovanju, jer smo reasumirujuči sve pogubne školske nedače, dolazili do posve negativnih rezultata u obuci. — I dok je prošla školska godina bila godina prave zbrke, što čemo tek da kažemo za tekuču?! Disorijentacija, koja je u početku zavladala na našim školama zbog otvaranja italijanskih razreda te pomanjkanja ii šikanacija našeg nastavničkog osoblja, povečava se u ovoj školskoj godini. Okr-« njene naše učione ne nalikuju više istinim hramo-vima prosvjete, jer naš učitelj ne može da vrši funkcije odgojitelja i nastavnika. One se mogu u najboljem slučaju uporediti sa analfabetskim teča-jima, jer su potpuno izgubile svoj odgojni značaj. Dok se je pobrkanost uvlačila do sada samo u italijanske razrede, ove se godine ona uvlači sa svim svojim kobnim posljedicama i u preostala naša go-dišta, u kojima caruje pravi kaos. Tu se več učitelj ne zna da orijentiše. Mi brodimo k uskorenoj propasti, jer to hoče oni, koji žele, da se mase zaglupe i povrate u tminu neznanja Ovo pogubno i kukavno stanje po čefu je vlasto-dršcima. Školske su oblasti lišile naše škole naj-važnije pomočnog sredstva pouke, kad su zabranile uporabu dosadašnjih čitanka, a nijesu se postarale da izdadu i potvrdu druge. Osobito upada u oči izazivajuča naredba, kojom se na hrvatskim školama zabranjuju Cronijeve čitanke, dok su za poitalijančene razrede dozvoljene čitanke istog autora. — Koliko ironije i apsurdnosti izbija u tim mjerama?! Potvrdjuju se hrvatske čitanke za ona italijanska godišta naših škola, gdje se materinski jezik u dodatnim urama uopče ne poučava, a zabranjuje se čitanke istog kalupa za ona naša godišta, koja ih neophodno i krvavo trebaju. Mimo ovog največeg nedostatka postoji jošte i mnogo drugih,koji svi potenciruju spomenutu več zbrku i dovode do žalosnih posljedica. Imade u novoj školskoj reformi i programu obuke bez sumnje mnogo dobrog, te bi se u normalnim prilikama i u dobro razvitim školama sa materinskim nastavnim jezikom moglo uspješno da provadja u život. Artistični predmeti, koji po novoj reformi zauzimlju prvo mjesto u pouči, bezuvjetno mnogo doprinašaju odgojnoj strani razvitka dečje psihe. Ilustrovani mjesečni i godišnji sastavci, kao i učenički dnevnici, pobudjuju kod djece interes, učvrščuju pridobljeno Razsodnost? Pred kratkim so listi prinesli vest, da bodo izkušnje slov. učiteljstva, napravljene pri šolskem skrbstvu, veljale kakor izkušnje iz učnega jezika znanje, te imadu važan zadatak, da razviju kod pitomaca nastojanje za shvatanje realnog života, kojeg treba da motre vlastilim očima. 7'ako se d ječ ji značaj slobodno, i pravilno razvija i samoosvaja. Sve se ove i jošte mnoge druge promjene imadu da uvadjaju tekom godine, pa makar i zato, da sc zadovolji formi. Nitko ne uočuje izvanredni položaj naših več osakačenih škola, u kojima se sve novotarije ne mogu da provadjaju, a da sc ne nanese ogrommt štetu osnovnim predmetima, koji su potrebni odgajaniku u svagdanjem životu. Katastro falno stanju naših škola nije podesno za uvadjanje do u lunčine novog programa. No naš je učitelj stavljen u vrlo težak položaj: ili tratiti mnogo dra-goejena vremena u primenjivanju novih zabijeva školske reforme ili razvijati ona temeljna znanja, bez ko j ih učenik ne srni je i ne može da zapusti školske prostorije. Temeljito se i savjesno ne može u ovim nezdravim prilikama da vrši jedno i drugo. Ako vršimo prvo, onda čemo raditi u duhu reforme, a time jasno ugadjati svojim predpostavljenim čimbenicima, ali čemo zato prezreti korist od-goja pomlatka. Ispunjavamo li drugo, spasiti čemo povjereni nam mladež od preteče kulturne smrti, ali čemo zato u očima oblasti sloviti kao loši učitelji. Naša je dužnost, da omilujemo padajuče udarce na naše školstvo, i to ustrajnim i nesebičnim radom med ju svojim mališima imajuči u vidu njihovu korist, te boljitak i procvit škole. Ne čemo jamačno odstraniti kaosa, u kojemu vegetiramo i kojeg reakcija umjetno podržava, ali čemo nastojati, da to stanje ublažimo. Ne četno sa proti viti novome duhu reforme, ali ne čemo se niti siijepo držati sviju formalnosti na uštrb opčeg napretka djece. Teško se je snalaziti u novome položaju poučavanja, pa se mnogi učitelj ne zna, čega da se prije prilivati, jer uvadjajuči sve tražene novotarije, često zaboravljamo na ono, što je glavno. Ova je pojava izvanredno teške naravi, jer ne dopusta, da se učini nešto zdravog, temeljitog i trajnog za pokoljenje. Mi smo kao odgajatelji bili stojko na svojim mje-stima i vršili dosljedno i savjesno svoje učiteljske dužnosti. Dovoljno je najboljih naših drugova moralo ostaviti naše redove samo zato, što su po-žrtvovno radili na polju apolitične narodne prosvjete. Današnje društvo ne tražj od učitelja, da nepristranski i čestito odgaja značaje, več zahtjeva, da učitelj ropski služi sistemu, te da uzgaja puzavce i beznačajnike. Gorko nas iskustvo uči, da režim udara po najboljima, dok licemjerno miluje koritare i plašijivce. — Mi čemo smjelo koracati stopama onih, koji služe na čast staležu našemu, osudjujuči i prezirajuči mlitavca i janjičare, jer če buduči dani jamačno odobriti naše postupanje. T i t u s. za italijanske osnovne šole, če bo izprašani pri dvakratni inšpekciji pokazal dober uspeh. S tem bi bilo rešeno vprašanje, ki je ostalo odprto po čl. 20. novega šolskega1 zakona od 1. oktobra 1923. Pomen ukrepa o skušnjah slov. učiteljstva v lta- liji je vsekakor dalekosežen. Čl. 20 šolskega zakona daja namreč za poučevanje na šolah nas «drugo-rodcev» prednost onemu učitelju, ki je usposobljen za pouk v slovenskem in italijanskem jeziku. Poleg tega je mogoče slovenskemu učiteljstvu, ki je napravilo predpisano skušnjo pri šolsk. skrbstvu, prositi za nameščenje na šolah z italijansko mladino, torej tudi v vseh starih pokrajinah Italije. Poslednja prednost je sicer dejansko le platonične vrednosti, ker bodo le redki, ki bi želeli biti nameščeni v krajih z izključno italijanskim življem, da o pristranosti proti slov. učiteljstvu v izvajanju zakonov niti ne govorimo. Vendar je tu, v zakoniti določbi o državnem učnem jeziku in v odredbi glede izkušenj, kakor se polagajo pri kr. šolsk. proveditoratu, ostro, nenavadno protislovje. Izkušnje iz italijanščine niso bile težavne. Nekoliko razgovora o vsakdanjih rečeh, včasi nekaj slovnice navrh, in učitelj je bil usposobljen. H čemu je bil usposobljen, ni pravzaprav vedel nihče: najlepši dokaz za toi je sedanja odredba o pomenu imenovane skušnje. Novi šolski pravilnik tržaškega samoupravnega mesta je šel celo tako daleč, da' je predpisoval posebne skušnje iz ital. učnega jezika, a ni spet nihče vedel, kakšne naj bi bile v resnici te skušnje. Gotovo pa je, da skušnje pri šolsk. skrbstvu ne dokazujejo še same na sebi, ali je kdo sposoben, da bi poučeval v italijanščini, v državnem jeziku kot učnem jeziku, četudi na osnovnih šolah. Ne bomo povedali nič novega, če rečemo, da tisto znanje, ki se je pri skušnjah zahtevalo, ne zadošča za pouk na osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom. To pristojne šolske oblasti same najbolje vedo. Če danes te skušnje zadoščajo za uveljavljenje proslulega 4. člena šolskega zakona (o uvedbi drž. učnega jezika na šolah «drugorodcev»), je ta odredba — odkrito priznano — velika prednost slovenskemu učiteljstvu, vsaj načelno. Je pa obenem — kajti v velikodušnost ne verujemo — zanikanje istega 4. člena, je dejansko njegova obsodba. Mrtvi jašejo naglo: niti tri leta še niso pretekla, ko se je uvedel zakon s pedagoško nemogočo določbo, in danes se skuša to popraviti, četudi ostane 4. člen navidez nedotakljiv. Zahteva dvakratne ugodne inšpekcije na stvari dejansko ničesar ne spremeni. Kaj je dovedlo do te odredbe, nam je skrito. Mislimo pa, da še najbolj nemožnost nematerinskega učnega jezika v osnovni šoli, nemožnost in posledice tega. Učitelj, ki ne pozna jezika otrok in ki Delovna šola (Nadaljevanje). 3. Poletna robinzonada. Spomladi končajo starejši otroci otroški oddelek, in nastane vprašanje, kako naj prežive poletje, ki naj ga otroci prežive v naravi. Mestni otroci bi lahko šli, kakor vojaki, v poletno «taborišče» v bližini mesta ali v kraj, kjer so vile. Kjer še ni otroških oddelkov, naj se prav spomladi sprejemajo «novinci» (v nekaterih gubernijah so bile že prej «poletne šole»). Pred koncem šolske sezone čita učitelj otrokom Campejevega «Robinzona mlajšega* in sicer v predelavi (Campejev Robinzon nima razen svojih rok nikakega orodja, medtem ko ima Defoejev razno ladijsko opremo); vsekakor bo dala ta knjiga tudi vzgojitelju mnogo snovi in nasvetov za robinzonado. Otroci se za Robinzona navdušujejo, in med njimi poučuje v jeziku, ki ga otroci ne poznajo: to je izrodek bolnih možgan. Če ni bilo vidno to v prvem razredu osnovnih šol na deželi in proč od jezikovne razmejne črte, je doživel Gentile popoln fiasko v drugem razredu. Prišel pa je še drugi moment, ki je bil morda odločilen, da se izdaja odredba, po kateri ima vsaj načelno in zaenkrat še na papirju prednost v «drugorodni» šoli oni učitelj, ki pozna, na podlagi skušnje pri šolskem skrbstvu, tudi državni učni jezik poleg svojega lastnega. To je posledica, ki jo je imela uvedba 4. člena v šolah «drugorodcev»; ž njim se je namreč doseglo prav isto, kar so hoteli preprečiti: zanesli so narodnostno borbo v zadnjo vas in celo med mladino, ki je komaj prihajala k zavesti, ki je trčila na svojem prvem koraku iz rojstne hiše v svet ob dejstva, ki bi ji ostala sicer še dolgo skrita, če ne popolnoma neznana. Uvedba državnega učnega jezika v slov. osnovne šole, po načinu kakor se je izvršila, je zanetila v srcih šolske mladine narodnostno mržnjo, prvo klico iredentizma, tudi v krajih, kjer bi se to morda nikdar ne zgodilo. Tako je zakonodajec priklical duhove, ki jih je hotel zatreti. Vprašanje je, ali je bilo potrebno uvesti določbo o državnem učnem jeziku v osnovnih šolah, če naj ‘se potem ublažuje z odredbami na ta način. Dveh resnic ni: ali se je napravila napaka tedaj, ali je današnje zmota! Vidimo dve duši, ki sta v borbi. Ena hoče brezobzirno do cilja, njen je kult sile; druga hoče do cilja s treznim presojanjem in se ne more povsem otresti sramežljivosti, ki jo je še nekoliko ostalo evropski civilizaciji XX. stoletja. Le na ta način si moremo razložiti ukrep o usposobljenju slovenskega učiteljstva potom skušnje pri šolskem skrbstvu, le na ta način je mogoče razumeti, da so bili lansko jesen že pripravljeni namestilni dekreti učiteljstvu, ki se je nato 21, oktobra vrglo iz službe. Prevladal je kult sile, razsodnost se ji je morala umakniti. Vemo, in tudi zadnja leta nam pravijo, da sila pogosto doseže nasprotno, kar je hotela doseči. Vendar si ne delamo nadej, da bi zmagala razsodnost. Vidimo tudi v novem ukrepu le negotovost v odločitvi, ki ji naposled sledi rezkost, sila, Ko se je lani uvrstil del slov. učiteljstva v natečajne imenike, so prišle odslovitve. Ukrep o usposobljenosti slov. učiteljstva temelji v razsodnosti. Vprašanje je le, če bo imel kaj praktične vrednosti. Če se bo slov. učiteljstvo tudi nadalje tako sistematično odstranjalo s šol kakor doslej, bo ostal le slaba prevara, nastane načrt, da bi bili sami eden do dva meseca kot Robinzoni v poletnem naselišču, na deželi ali v šolskem taborišču. Otroci nimajo druzega kot obleko, potrebujejo pa tudi živež in stanovanje. Kako preskrbeti in pripraviti živež? Kako si napraviti dom? In pred vsem, s čim naj se vse to naredi? Narava je dala človeku le roke, človek pa najde v njej tudi palico in kamen kot primitivno orodje. Kos lesa z ošiljenim koncem ter z zarezo nad njim za nogo, kos lesa z ošiljeno vejo ali pa s kosom kosti, ki smo jo odbili s kamnom — to sta primitivna lopata in motika, kakor jih izumijo otroci v najrazličnejših oblikah. Uporabljajoč to orodje kopljemo jame, kleti, skladišča, ki jih je morda naposled laže napraviti nad zemljo kot pa pod zemljo. Najbolj zapeljivo je pa naravno grajenje šotorov in koč, okroglih ali štirikotnih, iz neobsečenih debel, s streho iz vej, ki se pokrijejo s kosi ruše, pri čemer se odprtine lahko zamažejo z ilovico. Majhna moč otrok se nadomesti ž njih številom; če nedostaja kake naravne snovi, ni treba biti prestrog: saj ne gre za strogo posnemanje primitivne kulture. Važno je le: 1) s stališča vzgoje — da se mnogo napravi le z golo roko, 2) s stališča izobrazbe — palica in kamen sta pradeda modernega orodja in: kako nastane bivališče. Tako tedaj živimo v veliko veselje otrok, «kakor divjaki». Kakor oni si tudi jedi pripravljamo. Kamen je tolkač, možnar in malin (spodnji kamen z vdolbino za zrnje, zgornji kamen s pritrjeno palico, da se laže vrti); kako se izdolbe kamenje (na pr. s pomočjo debelega peska) in kako se prevrta? (s kostjo ali z brusilnim kamnom). Na ta način dobimo moko iz zrnja. Žito moremo koncem poletja zbrati na lastnem polju, ki smo ga preorali s plugom na klin in z navadnim plugom, pri čemer vidijo otroci, kako je nastal iz droga in klina. Razumljivo je, da ne bomo živeli le od te hrane. Zato iščemo «sadežev zemlje* in živimo tudi od nakupljenih zalog, in nastane tu vprašanje: Kako se hranijo primitivna ljudstva? Za pripravo hrane je potreben ogenj. Ogenj dobimo z vrtanjem: pritrdimo suho deščico, ki ima malo zarezo in zavrtamo vanjo topo palčico, ki ima na gornjem koncu držaj iz roževine v obliki gumba, okrog palčice ovijemo jermen, katerega vlečemo zdaj na eno zdaj na drugo stran, da se palčica vrti (eden vleče jermenova konca, drugi pritiska palčico navzdol, tretji lovi iskre s periščem suhe trave). Tudi na preprostejši način lahko dobivamo ogenj, namreč z gobo in kresilnim kamnom, S tako dobljenim ognjem zanetimo kup drv, kar pa je tudi treba razumeti, ker je skrbeti za dovažanje zraka in za ohranjenje žrjavice pod pepelom. Vežbamo se tudi v sušenju, kajenju in pečenju mesa na ražnju; v luknji, obloženi s kamenjem (peč!) pečemo in pražimo male pogačice in razno žito. Naposled kuhamo zdrobi, juhe itd. ter uporabljamo za to ilnate posode, ki jih otroci že znajo prirejati (vzgojitelj se mora sam temu nekoliko priučiti). Pri vseh teh opravilih je treba noža, ki mu je oče trdi kremen. Ko uporablja otrok nož za rezanje, lupljenje, strganje, kakor tudi za vrtanje, spozna vsled lastne skušnje, kako je nastal nož iz rezila, dleto, strgalo in sveder. Prav tako lahko razume tudi preprosta kopja in puščice, metala, kij, sekire in meče, pri čemer se pokaže prvotni pomen kija kot orožje (kamen se stisne v precep polena ali se vtakne v luknjo, ki se je izvrtala s kako ostro kostjo). Ko smo prišli do orožij, se lahko naučijo otroci prirejanja lokov, samostrelov in podobnega. Še dveh rokodelstev se moremo naučiti tekom našega robinzonskega življenja vsaj v njiju najprimi-tivnejših oblikah: pletenja in tkanja. Za pletenje je mnogo snovi, na pr. vrbje, trava, seno in slama, posebno pa bičje in ličje. V glavnem naj se pletejo koši in tudi mreže, pri čemer je primerno kombinirati pletenje košev z lončarstvom. Prve prijeme pri pletenju mora vzgojitelj otrokom pokazati. Osnovni pojmi so naslednji: 1) vozli (mreže, viseče mreže, vreče), 2) okroglo in ovalno upogibanje mladja (koši itd.), 3) kombiniranje pletenja in upogibanja, opletanja in ovijanja (mobilja, predmeti za uporabo in igrače). Če nima vzgojitelj skušenj v pletenju košev, v izberi oblik, v sestavljanju vzorcev, naj se nauči vseh teh umetnosti skupno z otroci (kar bi zelo koristilo otrokom) pri prvi bližnji kmetici. Pripravljalna dela za tkanje so preja in prebadanje volne, sena, slame itd., istotako zvijanje (gubanje). Svojo preprosto tkalno napravo si lahko tako priredimo: denemo dve palici v zemljo in pri trdimo na njiju poprečno palico. Na to pritrdimo podolžne niti («verigo»). Te niti se prepletejo s poprečnimi nitmi («strel») s pomočjo drobne palčke («čolnič») na ta način, da vodimo palčko med podolžnimi nitmi od ene strani na drugo in z druge zopet nazaj; pri tem pritisnemo poprečne niti s prstom ali s palčico trdno skupaj. Tako dobimo tkanino. Pri tkanju bodo otroci prav lahko iznašli žlebe za delitev podolžnih niti. Zopet bo dala bližnja vas, če nedostaja znanja vzgojitelju, nekaj učiteljic preje in tkanja. Naj tukaj povdarimo, da ne gre za to, da bi se otroci naučili nekaj vrst rokodelstev. Večji pomen kakor spretnosti otroka pripisujemo njegovi iznajdljivosti, ki se pokaže v njegovem robinzonskem položaju: vse naše poletno življenje naj se izpolni s poskusi, razkritju in iznajdbami otroka, to bodi glavni namen. Tako se vzgoji ne tkalec, ampak iznajdljiv in spreten delavec, ki razume in ceni človekovo iznajdljivost in spretnost, Ni potrebno izgubljati besede, kako odpira taka praktična robinzonada otroku oči za življenje, za delo in genialnost človeka. Pa tudi koliko drugega znanja mu bo dalo, na pr. znanje o naravi, ko bo iskal razne jagode, drevesa, jedilne rastline, dračje in vejevje, ko bo iskal živali, ptiče, žuželke, hrošče, ribe in školjke! Koliko življenja bo čutil na polju, travniku, v gozdu in v reki, — marsikak doživljaj se mu bo vtisnil za vse življenje! Poleg tega pa ure pri kmeticah: ali ne bodo odprle otrokom oči za ženska opravila na vasi in za vaško kulturo? Potem opazovanje večernega zvezdnatega neba in pripovedovanje različnih pravljic iz bajeslovja in predvsem o zvezdah! Potem v praksi pojašnjena kulturna zgodovina in temu primerne pripovedke in legende o sužnjih, zaposlenih pri ročnih mlinih, o velikoruskem plugu s klini, o ukrajinskem plugu, o človekožrcih, o kameniti dobi, o prvih pastirjih in lovcih, o Prometeju in vestalkah, o kmečkih praznikih na deželi, o Arahni in Penelopi, o živalskih kožah, o togah in hotonah, o pečinah starega veka in o šotorih nomadov itd. itd. Ali ni pletenje in tkanje začetni tečaj računstva? Ali ne poglablja različno oblikovanje že prej pridobljenega znanja iz geometrije? Potem pa vzgoja k zdravju, zmernosti, utrjevanje, zadoščenje iznajdilca! Rousseau je imel prav, ko je trdil, da pokaže otrok v takem položaju mnogo več učne vneme kot učitelj. «Ne bo ga več treba voditi, ampak le še krotiti.* Ubogi učitelj! Prej je tožil, da ne more pripraviti delovne šole, «ker ni ničesar.* Zdaj, ko se mu je reklo, naj začne z delovno vzgojo prav tedaj, ko ničesar ni, dela klavern obraz in toži: «Ne razumem, ne znam!* Vsakteri človek iz vsaktere vasi lahko otrokom več koristi kot tak le črnilar, čegar edini izrek je: «tega ne morem vedeti!* Da, čisto resno, razvito, delavno dekle z dobrim srcem je lahko krasna vzgojiteljica, tem bolj, če se od nje ne zahteva toliko, naj bi otroke učila, ampak ž njimi preživela tako robinzonado. Morda edino, o čemer želimo, da bi se ž njim seznanil otrok s pomočjo lastnih rok in misli, četudi se ne zgodi to popolnoma jasno in opredeljeno, je razvoj orodja. Pogosto bo čutil marsikaj kot nerodno in ga bo vleklo k železnemu nožu, k železni lopati ter k drugemu železnemu orodju, naposled tudi k posodi iz litega železa in k jekleni igli. Čutil bo razliko med dobo kamna in železa, in to je toliko kot spoznati bistvo našega železnega stoletja. Vleklo ga bo k železnemu orodju, od česar preide pozneje k železnemu stroju. Gnalo ga bo k moderni kulturi in vsako nadomestilo lesenega ali kamenitega orodja z železnim bo čutil, kakor nekdaj človeštvo, kakor zmago in praznik. Pri tem moramo misliti na dvoje: 1) da doživi kolikor mogoče globoko pomen železnega stoletja in 2) da v železnem orodju spozna spet prejšnja (metoda nadomeščanja), ker je silno važno za poznejše razumevanje delovnega mehanizma stroja, ki je bistveno isto, kakor pri orodjih. (Dalje). Angleška Šola (Nadaljevanje.) Najstarejša šola na Angleškem je nastala 1. 598. (Cathedral Grammar School) k; jo je ustanovil do-našalec kristjanstva sv. Avguštin (Canterbury), kjer so se katehumeni učili čitanja latinskih svetih knjig. Od tedaj so se ustanovljala na Angleškem šole, povečini religioznega značaja, prideljene različnim katedralam, kakor n. pr. v Canterbury-u, Lincolnu, Londonu i. t. d. Z nadvlado Normanov je zašla na Angleško po devetem stoletju francoska kultura, kar je oplodilo duševnost Angležev, in je ta našla svoj višek v humanizmu. V 12. in 13. stoletju sta univerzitetni šoli v Oxfordu in Cambridge-u (Grammar School) zapadli pod vpliv neolatinske kulture, tako da je latinščina' še v prvi polovici 14. stoletja bila uradni in književni jezik Anglije. Angleščina se dokoplje do priznanja na sodišču in v parlamentu šele 1. 1362. Vzgoja se je izobrazila v'duhu tedanje Italije. Odcepitev Anglije od rimske Cerkve je vzbudila narodne sile na Angleškem k novem razcvitu. Praktični smisel za življenje, globoki moralni čut, samoobvladanje so se razvili pri Angležih šele potem. Trdni kompromis med razumom in verskimi razodetji jih je obvaroval pohujšljivosti in cinizma nevere. Verske dogme so se spravile v sklad z onimi etičnimi, socialnimi in političnimi temelji, ki so potrebni za zdravo človeško sožitje. Verstvo je tako postalo živo gibalo praktičnega življenja, zadobilo ]e svoj etični in socialni pomen. Protestantizem je tako ustvaril na vzgojnem polju zarjo nove civilizacije, čeprav je bil že katolicizem razvil vzgojno šolo v širokih, liberalnih potezah. Samostani raznih katoliških redov so postali važna središča vzgoje in kulture in v glavnih (Cathedral Schools) in podeželskih (Chantry Schools) šolah so že učili zastonj čitanje in pisanje ter latinščino v toliki meri, kolikor je bilo potrebno za božjo službo. Pod vlado Henrika VIII., ki je proglasil «zakon nadvlade® (Act of Su-premacy) v protestantskem verskem smislu, so vse katoliške šole propad'e in je nastal v razvoju kratek premor. Takrat so nastale takozvane «Endowed Schcols®, ki so jih vzdrževali posamezni meceni in žive svoje samostojno življenje še v današnjih dneh. Isti Henrik VIII. je izdal 1. 1540. nekak načrt preprostega šolskega zakona «postave za vajence» (Ap-prenticeship Laws), ki so nalagale otroku od 5. do 13. leta da se nauči kakega rokodelstva. Že se kaže praktični smisel Angleža. V teh šolah se je delil nauk «pol zastonj® in ni bilo razlit med posa- meznimi socialnimi razredi. A se je angleški narod začel kmalu razlikovati po razredih (Gentry-pleme-nitaški, Jeomanry-meščanski, peasantry-ljudski,) in tako se je zgodilo, da je užival šolski pouk le najvišji razred, ki je edini imel nalogo, da narod vlada. Šola je bila strogo konfesionalna in leta 1604 je angleška Cerkev (Established Church) dobila nadzorstvo čez vse šolstvo. Tedaj se je začel boj med cerkvenimi oblastmi (anglikansko, katoliško in nekon-formistično) za lastno šolo, dokler ni država proglasila popolno svobodo vesti. Na Irskem je ta boj posebno oviral razvoj šolstva, nasprotno pa se je šolstvo Škotske vsled verske enotnosti dežele močno razvilo. Takrat je bila škotska cerkev izdala «knjigo o, disciplini® (Book of Discipline), ki vsebuje prvi vredni načrt ljudske vzgoje. Odtedaj ima) Škotska na Angleškem najvzornejše šolstvo, * ki ga je težko doseči. V XVII. stoletju so se bila ustvarila velika trgovska mesta in je postal nujen problem splošne ljudske vzgoje. Tedaij so nastale po prizadevanju nekega društva osnovne šele in zabavišča, da se deca odtegne vplivu ceste, ki so se imenovale po modrih jopah šolarčkoiv «Blue Coats Schools® in so izboljšale so-cijalno stanje širokih ljudskih plasti. Za ljudstvo na deželi je poskrbel leta 1730. Galec Griffith Jones, ki je ustanovil takozvane «Girculating Schools®. Vsa ta gibanja so bila verskega značaja in se je v teh šolah prebirala biblija, učil jezik in nekoliko’ računanje. Vzgojitelj Robert Raikes je 1. 1782. vpeljal po vsem Angleškem «zvezo nedeljskih šol® (Sunday School Union). Francoska revolucija, ki se je odža-revala v angleškem ljudstvu bolj v mističnem in literarnem smislu, je šla prav za prav mimo Anglije. Vendar so zahteve novih časov potrkale tudi na vrata angleškega naroda in vsled silnega razvoja raznih angleških industrijskih mest je postalo’ pereče vprašanje profesionalnih šol. Nastale so> «Acade-mies», ki naj dado praktično izobrazbo sinovom male buržuazije. Takrat so se razširile tudi šole, v katerih so starejši učenci vzgajali mlajše, takozvani »monitorial system», kar se je kasneje razvilo v sistem šolarske samovlade. L. 1816. so se ustanovile za delavce in uradnike »izpopolnjevalne šole® (Birbeck Schools) za razširjenje elementarnega šolanja. Zraven so nastale tudi številne «strojne šole® (Mechanic's Institutes) za izučenje specialistov v industriji. (Dalje.) Pisanje u osnovnoj školi Žalosno je, kada dijete iza kako je pohadjalo šest godina osnovnu školu, ne zna valjano da napiše ni par redaka. Ja hoču da izrečem samo nekoje opaske i dajem nekoje upute o krasnom pisanju. Opazio sam učenike, da su u 1. god. ljepše pisali negoli u drugom, a čim su dalje stupali u više godi-šte, pisali su sve ružnije, tako da u zadnjem godištu, kada im je dao učitelj koju domaču vježbu, nije sko-ro ni on mogao da pročita njihovu nečitljivo pisanu vježbu. Pravi hiroglifi. Dok je učitelj mnogo pažnje posvečivao u prvom godištu, a to je morao, djeca su mu lijepo pisala, kako je želio. Naučio ih je pisati sva velika i malena slova, Eto, hvala Bogu, cilj je postignut, misli si taj neiskusni učitelj. I zato se u drugorm godištu malo stara da mu djeca lijepo pišu, a u trečem i slijedečein još manje, jer si misli: ta znali su več u prvotne razredu lijepo pisati. Valjda znat če i u slijedečim. Koji put zirne okom, da se osvjedeči, znaju li mu djeca zaista lijepo pisati. No, na njegovo razočaranje vidi se tu samo šaranje. Teško je sada početi snova. Ali brate, moraš! Prije si im pustio uzde, pa si u trku sve izgubio, a u nepravilno«! toku put pokvario, i zato sada: Jovo, na novo. Kako se ispravi ta pogreška nije teško. Samo ustrajnu volju i strogu pedantnost kod pisanja. Neka ne pišu djeca lijepo samo na škotskim zadašnicama i na lijepopisnici, več uvijek, Ne davaj im duga štiva za prepisivanje kod kuče, jer svaki nema dobrog svjetla, a i mnogi nemaju prikladnog stola; treče pak smeta bratac iti sestrica. Davaj im doma kratža štiva iti zadaču', ,pa maka samo od pet ledaka. Na-dješ li mu samo jednci slovo nepravilno napisano upo-zori ga, pa neka drugi dan opetuje svu zadaču. On,-da čini to ponovno opetovati, ako pogriješi. U školi im zadaj da prepišu nešto iz ploče, najpolaganije i najljepše. Slova, što ti padaju u oči, da su veoma is-krivljena, neka ih posebice pišu. U kratko: ne propu-sti nikada, o da djeca ne opetuju iskrivljena slova, Školski i učiteljski pravni pabirci 1. U mirovinski fond ulazi službeno svaai učitelj danom prvog dana nastupa na javnoj školi. 2. Iza 24 god. 6 mes. i 1 dana ns.prekidnog službovanja imadc učitelj pravo na penziju i penzio-nisanje. 3. Učiteljev svojevoljni dopust, što ga nastupio pre rešenja njegove mclbe, ima se smatrati uvek zlcporabom što donaša sobom pravne zle posledice. 4. Dodatak aktivnog službovanja ne pripada su-plentima ni provizcrnim učileljima. 5. Pitanje dopusta i raspusta (aspettativa) nije nikakvo pravo, nego samo stvar fakultativne (ne-obligatne) privatno-osobne naravi. 6. Ako nije škola, nije nit njeni upravitelj (učitelj) redoviti učitelj (di ruolo). 7. Javna osnovna škola otvara se i za 15-toro dece. Privatna škol. društva otvaraju škole sa manje od 15 polaznika uz nagradu. 8. Oboleli učitelj sa neozdravljivom bolešču, krepošču izjave službenog lečnika, može biti pen-zionisan službeno pa i pre negoli je on uživao pro-pisani dopust i raspust (aspettativa). 9. Iza petgodišnjeg pohvalnog učiteljevanja može učitelj natecati se za čast i mesto didaktičnog ravnatelja. 10. Nagrada za dvostruke razrede plača se se-mestralno od 1-./7.—31./12., i od 1/1.—30./6. — po 400 L, ako se ne varamo. 11. Provizorni učitelj nema prava na plaču kada ne vrši svoju službu bilo s kojeg razloga. 12. Suplenti nemadu prava na dopuste. S odale-čenjem i prikinučcm službe prestaje i njegova služba i plača. 13. Ako roditelji dečaka, koji je prekoračio škol-sku dobu (nad 14 god.), zahtevaju upis u školu da svrši obligatnu nauku, što ju nije mogao postiči radi umne zaostalosti ili nerazvitosti, mora biti primljen. 14. U pitanju dopusta učitelj nek se ne opoziva na pravo, da mu bude podeljen, pošto dopusti spa-daju u krug mogučnosti, dobre volje i raspoloženja škol. poglavara. 15. Nije zakonom precizirana najniža živolna doba za natečaj didaktičnog ravnatelja; ali pošto se zahteva pet-godišnja služba ili učiteljevanje, sledi da mu mora biti najmanje 23 godine ko se želi natecati. 16. S premeštenjem gubi učitelj pravo na bes-platni stan. 17. Autenoinna opčina nema zakonite dužnosti plačati skuparinski doplatak, ako dašto inače ne odluči. ružno napisanu riječ ili štivo. Iza nekoliko mjeseci, diviti češ se uspjehu i biti če milota gledati to1 krasno pisanje svih godišta. Ali još uvijek stiogo nadziri i streže kazni nemarnjaka. A i čača tako dresiranog učenika moči če da pro-Čita pišimo svoga sina, koji čača se je tekar za šilu u vojništvu ili u Americi naučio nešto pisariti. Bude li takav učenke kod pisanja i slovnički griješio, njegovu če ga svejedno dobro razumjeti, jer je lijepo napisao. Dok drugoga, koji inače pravilno, ali ružno piše, za njega1 če se reči: Ah te nesretne naše škole i učitelji! U šest godina se nije naučio pisati! Kraskovič. 18. Za polaganje ispita osposobljenja ukinuta je dvo-(tro-) godišnja praksa (službovanja) za sve učitelje, pa i za privatiste. 19. Razna društva italij. učiteljstva ogorčeno ističu u svojim skupštinama mnoge nepravednosti pravno-ckonomskog značaja napram osnovnom učiteljstvu, te predlažu u svojim zaključcima: da učitelj predje u stanje mirovine izravno bez svakog pretrgnuča sa svojom zadnjom uživanom plačom; da se obnovi ukinuti šest-mesečm bolesnički dopust snižen sada na dva meseca, čime se htelc uprav negirati uvet života baš u doba največe potrebe, a čime ujedno se vredja učiteljstvo koje po zaslugama i važnosti nije zadnje ni niže od drugih stališa, a koje je naposled najlakše izloženo plučnim i kužnim bole-stima; da se opezova naredba koja snizuje dobu učiteljevanja za pol gedine onim učitelijma koji radi bolesti imali su manje od 140 lekcija u godini, do-tično onima koji su izostali više od 40 dana, da se ukine uvedena tajna klasifikacija učitelja, čime se probudjuje u njemu večno nepouzdanje i sumnju; da se stvora naredbe o pravnoj zaštiti čiteljstva, koje često nezaštičeno trpi ružne navale sa strana roditelja koji smatraju njegov rad štetnim njima i obiteljima, dočim tu je strogi zakon koji se oštro uporavlja proti učitelju u slučaju kojeg njegovog nedostataka u svojstvo javnog uzgajatclja, a to sve zato, što učitelj nije zakonom smatran javnim službenikem (činovnikom); da se ukine ogra-ničenje službenih dana i lekcija, dotično da sc ukinu dotične naredbe kada je učiteljevo izostajanje prouzročeno bolešču. 20. Pošto ministarski ukaz od 11. XI. 23. glede škol. satnica ne uvadja u iste posebno vreme za odmor (počivanje) učenika, ipak Ministar Fedele bio je ponukan da ponovno to razjasni, pa veli, da je doduše starim programom bio uveden 40-minutni dečji odmor, što ga novi ne. predvidja nego samo potrebne razmake za odmor (opportuni intervalli di riposo) med j lekcijom i lekcijom, ali se ovi ne smatraju pravim i posebnim odmorima; a ovo nije ni potrebno — veli Ministar, pošto u pet sati dnevne obuke na školama neprekidnute obuke (celovitog orara) nalaze se: intelektualno odmorno bavljenje (le occupazioni intellettuali ricreative), vrtlarstvo, učni rad, sigre, telovežba, refekcija (jelo), bigi jenski po-sao, za kojih ovih predmeta ima učenik dosti zgode da se duševno odmori. Stoji dakle ustanovljeno načelo, da poduka mora trajati kako to zahteva satnica; dozvoljava se samo par minuta nužnih za dolazak i odlazak dece. 21. Kada neka jednorazredna mešovita škola u mestu koje nije u središtu opčine broji manje od 40 polaznika može biti označena provizornom smatra juči ju privatnem proti analfabetizmu. 22. U ratu se učitelju povečaju službene godine, tako da se komugod podvostručuju. (Dalje.) O sestavljenih besedah (Nadaljevanje). Beseda pol je lahko samostalnik, oz. števnik v pomenu polovice, lahko pridevnik v pomenu polovični, polovni, a) 1. Če je pol samostalnik, nam rabi na isti način kot števniki od pet dalje ali kot samostalniki, ki pomenijo količino (mero, odmerek, skupino): pol hleba, ,poll metra, pol vreče, pol njive, pol ljudi. V teh zvezah pomeni polovico in za njim stoji delni rodilnik; pol pa je nepregiben: s pol hlebom kruha sem živel dva dneva; k pol vreči moke sem mu navrgel še nekaj zabele. Prav takšna je beseda četrt: s četrt hlebom kruha, k četrt vreči. 2, Pregibna beseda je lahko v sledečih zvezah — pregibna namreč v toliko, da stoji v odnosnem sklonu, ki ga zahteva predlog: po poli sestra, po poli brat (po starejši sklanjatvi); po polu sestra, po polu brat (po mlajtši sklanjatvi). V teh zvezah pa je pol nepregibna beseda: Šel sem s po poli bratom, s po poli sestro. Besedni red se lahko izpremeni tudi tako: sestri po poli, brata po poli; ta dva sta si brat in sestra po polu. Napačna je' pisava polsestra, polbrat (polusestra, polubrat), ker je v teh zvezah nepregibna beseda pol pridevnik v pomenu polovični brat polovična sestra in je zato prilastek, torej samostojna beseda: pol brat, pel sestra. 3. Tudi v sledečih sestavljenkah je pol nepregibna beseda: pol miiš pol ptič; pol gospod pol kmet; pol smeh pol jok; pol ženska pol riba; pol človek. Takih pol gospodov pol kmetov ne potrebujemo, — Te sestavljenke so prav za prav nepopolni prirednozlo-ženi stavki: pol je miš, pol je ptič. Pisati jih smemo brez vejice, ker pomenijo: ne to ne ono: pol gospod pol kmet: ne gospod ne kmet. b. Spojenke s pol: 1. Spojenke z neločljivimi samostalniki: polletje (četrtletje), poluška, polnočnica, poldnevnik. 2. Imamo dve spojenki, ki sta se najbrže preobrazili iz časovnih prislovov: poldan, polnoč, ki sta nastali iz prislovov poldne, polnoči. Zdaj je poldne, polnoči: zdaji je poldan, polnoč. c. Posebne pozornosti so potrebne sledeče zveze: polobrat, polsen, polmrak, polsvit, poltema, potepanje’, polotok, polmesec, polbog, polkrog, poloblo, polkrogla, polos, polkovina, polvino, polnadstro.pje in že zgoraj omenjena polbrat, polsestra, ko se dandanes pišejo. V vseh pojmih pomeni pol ali polovični (polovni) ali nepopolni (delni) in je zato prilastek: polovični obrat, nepopolni mrak, polovični krog, nepopolni otok, zato je v vseh teh zvezah nepregibna beseda Feljton LITERARNO PISMO «KRITIKA». Konec zadnje vojne je prinesel v slovensko literaturo krizo, ki ni in tudi še ne bo kmalu zaključena. Naivni idealisti, ki so računali s centralnim razmahom vseh natedovih sil po vojni, sil: političnih, gospodarskih in kulturnih, so se pri zadnjih krepko pomotili. Kajti kakor vselej ob podobnih prilikah, se je tudi sedaj zopet enkrat pokazalo1, da je doba živahnih političnih in gospodarskih borb kulturi vselej v š.