LETNIK V.
slovenka
ŠTEV. 2.
PRIPOVEDKA 0 KMETU.
ADAM SEVER. LJUBLJANA.
Sredi .širokega polja je stal samoten
križ brez strešice. Lesena soha Kristova
je imela na glavi velikansko trnjevo krono
in po skrčenem telesu so se še poznale
rdeče kaplje, koje naj bi značile kri. Rana
na srcu je globoko zijala.
Vsak dan je hodil mimo križa star
kmet, pokleknil je na travo pred razbitim
razpelom ter poljubil soho na prebodene
noge in odšel med njivami na delo. Potem
pa je delal ves dan na polju, da mu je
pot tekel po razoranem, izmučenem licu.
Opoldne, ko je tam konec travnikov za-
zvonilo, je pokleknil zopet na zemljo ter
molil proti solnčnemu obzorju.
In tako je vsejal žito in kmalu je do-
zorelo ; rumeno morje zrelega klasja se je
zibalo ob poletnem vetru.
Približala se je jesen, ona jesen, plodna
in bogata, ko listje tam po oddaljenih logih
požolti in po vasi pada sočno ovočje z vej
na tla, tj e v mehko, redko travo.
Kmet je požel žito in zvozil z volički
domov, vsak dan pa je poklekal pod raz-
biti križ ter ga poljubljal. Soha je ostala,
kakor je bila.
In potem so se začele vlegati megle
vsako jutro. Kmet se je namenil, da vseje
ozimnino. Nekoč je vstal zarana ter šel na
polje. Debela megla je stala po ravnini, in
jedva je videl vola pred seboj, ki sta vlekla
plug, da zorje po njivi.
Ko je prišel do križa, vstavi se ter
moli. Imel je doma polno žitnico in zahva-
ljeval se je Bogu za blagoslov. Skrbelo
ga pa je, kam bi s tolikim bogastvom, in
zato je premišljeval, kaj. bi storil. Zvečer
je prišel berač v hišo ter ga zaprosil ;
napolnil mu je malho s žitom, toda vkljub
temu se mu je zdelo, da ga obilica teži.
Sklenil je, da ga da polovico udovi, ki je
hodila k njemu z otroci v dnino.
Vola sta stala v megli poleg njega ter
stegala glave v jarmih. Kmetje baš mislil
vstati, da bi hitro zoral ter šel razdelit
žito. Nekaj pa ga je težilo in zdelo se mu
je, da mu nekaj leži na rami. Ozrl se je
kvišku in videl je, kako se je sklonil Krist
s križa proti njemu ter ga je objel. V
megli so žarele oči Križanega v neskončni
milini. In Krist je vzel poljskih cvetic,
katere so mu otroci vpletli v spomladi med
trnjevo krono ter jih spustil proti tlom.
Tedaj pa sta volička premaknila plug,
in ko je kmet pogledal, je visela lesena
soha na svojem mestu. Poljubil jo je na
noge ter odšel za plugom. Bil je zamišljen
in ni vedel, zakaj je Krist snel venec z
glave ter ga spustil iz rok.
Ko je zoral njivo oni dan ter se podal
domu, je prišel do ceste. Od daleč je za-
gledal popotnika, ki je bil ubog in prašen.
Kmet je vola ustavil ter počakal po-
potnika. Nagovoril ga je ter mu podaril
živino in plug, spomnivši se Krista sredi
širokega polja.
Bil je neizrečeno vesel in niti obrnil se
ni, ko je odšel v vas, tam konec travnikov.
ŽENSKI ŠTUDIJ NA RUSKEM. *)
MILA VDOVIČEVA. PRAGA.
V poslednjem času se opaža v ruski
družbi vesel pojav, ki ne more uiti niti
dovolj površnemu opazovalcu. To je neko
*) Iz »Študentskih Smerii«, štev. 2, 1900.
posebno stremljenje ruskih žen po višji izo-
brazbi. Sedanji višji izobraževalni zavodi
že davno več ne zadovoljujejo hrepenenja
ruskih žen po omiki, o čemer priča vsako
leto veliko število žen, ki ne morejo biti vz-
prejete. Da laže umevamo ta fakt, sprego-
vorimo najprej nekoliko besedij o srednjem
ženskem šolstvu v Rusiji.
Splošnji tip  zavoda,  kjer si pridobe
žene srednješolsko izobrazbo,  so osemraz-
redni ženski gimnaziji, katerih program se
precej zlaga s programom moških gimna-
zijev. Razlika je ta,  da so klasični jeziki
nadomeščeni z modernimi. Na mnogih žen-
skih gimnazijih se sicer v poslednjem času
tudi latinščina  poučuje,  ali  le kot neob-
vezni Dredmet, ki se začenja šele v petem
razredu. A to z ozirom na one slušateljice,
ki se hočejo posvetiti medicini, ker je pri
vstopu v medicinski institut treba delati izpit
iz latinščine. Glavni razloček med moškim
in ženskim gimnazijem se   vendar  kaže v
programu  poslednjega razreda. Osmi
razred ženskih gimnazijev  pripravlja slu-
šateljice glavno za učiteljski poklic in ob-
seza zaradi tega tudi pedagogiko, didaktiko,
metodiko in podobne predmete, katerih v
programu moških gimnazijev ni. Vrhu tega
slušateljice osmega razreda praktično pre
davajo v nižjih  razredih pod nadzorstvom
izkušenih  pedagogov  in ravnateljev.  Ab-
solventka osmega razreda more se posve-
titi učiteljstvu   v   meščanskih   šolah ali v
nižjih razredih ženskih gimnazijev. Seveda
učini to le  manjši   del  študentek, ker ne
dobi vsaka prosilka učiteljskega mesta —
prošnje stalno znatno prevladujejo potrebo,
— ali pa se ne čuti  sposobne za učiteljsko
delovanje  ali je  konečno  nezadovoljna z
znanjem,  katero ji je podala srednja šola
in si želi  dalje se izobraževati.  Vse to je
dokazovalo jasno potrebo višjega ženskega
izobraževališča. ta potreda je postala akutna
glavno  od   let   6o-ih   dalje,   tedaj  od  te
dobe, ko se je žensko srednješolstvo že uko-
reninilo.
Ko ruskim ženam tli bilo dovoljeno
hoditi na domača vseučilišča, ni preosta-
jalo druzega nego — iti v tujino. Nekatere
so tako storile, ali večini je bilo to na
ravnost nemogoče, nele iz gospodarsku,
ozirov, ampak tudi zlasti radi mnogih pred-
sodkov, ki so takrat silno obvladovali rusko
družbo. Da bi se napotilo dekle samo v
tujo deželo v svrho vseučiliščnih študij, to
se je smatralo za nekaj, kar se naravnost
ne zlaga z zdravim razumom. Ali število
žen, hrepenečih po višji izobrazbi, je rastlo
v taki meri, da se je ruska družba polagoma
sprijaznjevala z njih težnjami in končno
spoznala, da je neizogibno treba ugoditi
opravičenim in zakonitim zahtevam žen.
Ustanovilo se je društvo izobražencev, na-
bralo znatno denarno svoto in podalo vladi
prošnjo, naj bi ustanovila žensko univerzo.
Na ta način se je otvorila v Petrogradu
prva ženska univerza, ki je na čast za
ženski študij velezaslužnemu grofu Bestu-
ževu Rjuminu dobila naslov : »Ženski kurzi
Bestuže vskega «.
Namenoma navajam zgodovino otvo-
ritve prvega višjega ženskega izobraže-
vališča, da pokažem, kako je ideja sama
in njeno uresničenje delo ruske inteligen-
cije. Predava se na višjih ženskih kurzih
tako, kakor na univerzi, s katero imajo ne-
koliko skupnih profesorjev. Predmeti se
dele na tri skupine : historično-filologične,
fizično-matematične in naravoslovne, kjer
prevladuje kemija. Kurz traja štiri leta in
se le malo razlikuje od univerz. Ženski
kurzi imajo lastni, dobro urejeni laboratorij,
zbirko, kabinet itd. 15. septembra lanskega
leta so se otvorili skoro enaki kurzi v
Moskvi. Šolnina znaša na leto 100 rabljev.
Ta okolnost in draginja glavnega mesta sta
najvažnejša vzroka, radi katerih se mnogo
revnih deklet ne more udeleževati teh kurzov.
Pri kurzih so internati, kjer more dobiti
dijakinja sobo s kurjavo in svečavo, čaj,
zajutrek, ©bed, večerjo, postrežbo, perilo,
skratka vse, česar potrebuje. V tem in-
26
ternatu se plačuje na leto (oziroma za to
mesecev, ker so v juniju in juliju počitnice)
tri sto rubljev. Večina pa neče iti v in-
ternat, deloma radi draginje, druge pa na-
ravnost radi tega, ker hočejo biti proste
vladnega režima ; niso primorane, da bi
živele v internatu.
Notranja uredba v kurzih je ista, ka-
kor na ruskih univerzah, o katerih upam,
si morejo čitatelji tega lista ustvariti svojo
sodbo1). Razločuje se le v toliko, da štu-
dentke na kurzih ne nosijo uniforme. Naj-
brže vlada ne smatra dosedaj ženskega
spola za vrednega te naklonjenosti.
Akoravno je ministerstvo za uk in bo-
gočastje (»narodnago prosveščenia«) pre-
vzelo vse ženske kurze v svojo upravo in
jim tako vtisnilo svoj znani pečat, vendar
ni dalo abiturjentkam nobenih pravic. Res
imajo prednost pred absolventkami gimna
zijev pri nameščanju učiteljskih mest na
gimnaziji, vrhu tega imajo pravico preda-
vati tudi v višjih gimnazijskih razredih,
vendar v resnici se jim omejujejo vse pra-
vice, radi katerih so posvetile 4 leta tru-
dapolnega del», često pod težkimi življenj-
skimi pogoji. Mnogo lepša bodočnost se
obeta onim, ki so izvršile ženski medicinski
institut, ustanovljen šele pred tremi leti v
Petrogradu. Zdravnice, ki delujejo glavno
v zemskih službah-'), obrnile so nase pozor-
nost in simpatije cele družbe tako, da
vlada ni mogla absolventkam medicinskega
zavoda odreči dovoljenja za izvrševanje
zdravniške prakse.
Vendar dosedanji zavodi za višjo žen-
sko izobrazbo nikakor ne odgovarjajo ne-
navadni težnji ruskih žen po izobrazbi; vsako
leto se zavrne veliko število kandidatek
višjih kurzov z razlogom, da je število že
*.) »Sind. Sm.« so priobčili namreč v II. letniku,
4. št. članek »Ruska univerza in njeno dijaštvo,«
'-.) Zemstvo — samoupravni organ, ki obrača glavno
pozornost potrebam kmetiškega ljudstva ; tukaj so našle
posel ruske zdravnice, ki so si pridobile znanje v tujini
in prebile izpit na ruski univerzi.
polno. Na vsakem zavodu študira okoli
lisoč slušateljic.
Pri vzprejemu v kurz odločuje glavno
boljše spričevalo iz gimnazije. Zlasti težko
je priti v medicinski institut, zaradi tega se
kaže potreba drugega zdravniškega instituta.
Zene pa, ki se ne morejo povzpeti do nobenega
izmed omenjenih izobraževalnih zavodov,
vstopajo v porodniške, ranocelniške, zobne,
trgovske, vzgojevateljske in druge kurze.
Nobeno teh poslednjih učilišč nima poseb-
nega znanstvenega značaja, ali tudi tako
zadovoljujejo do gotove mere one žene,
ki se ne morejo povzpeti do višjih kurzov.
Ker ravno ta učilišča omogučujejo samo-
stalno službo, obiskuje jih jako mnogo žen.
NA DIVANU ZA PODLISTEK.
R. V. LAČEVESKI. LJUBLJANA.
Zrak je ležal na divanu.
Z desno nogo je risal po steni zveri-
žene elipse, levo pa je imel nekoliko skr-
čeno, le s palcem je zdaj pa zdaj prav
nervozno zmigal.
Iz ust se mu je dvigal leno in dolgo-
časno belkast dim, kakor bi mu smodka
ne hotela goreti, in potem se je v lahkih
vijugah zibal nad njim in počasi izpremi-
njal v prozoren oblačec.
Na steni sta se prepirali muhi. V nepri-
jetni modulaciji sta zapeli bas-unisono in se
nagajivo zapodili mimo pajkove mreže, na ka-
teri je reševal ta probleme za svoj želodec.
Potem pa je bilo zopet vse tiho in
mirno po sobi.
Zrak se je naveličal geometričnih štu-
dij, smodka je dogorela, muhi sta že v
drugič odpeli svoj finale in se potem skrili
za temnozelene gardine, modroslovsko-nav-
dahnjeni studiosus problemov, ki sicer ni
kalil skrivnostnega miru v Zrakovi sobi,
je z velikansko spretnostjo splezal po dolgi
niti s svoje mreže z neutešenim želodcem
v zaprašeni kot.
27
Izza starih, tupatam že luknjičastih gar-
din je po kratkem dežju posijalo popol-
dansko solnce.
Zrak je ležal mirno ; le včasih je na-
grbančil čelo in se z roko mehanično po-
gladil po glavi in potem je zbiral misli za
podlistek.
Mislil je veliko — veliko — brez prave
logične zveze. — Vse se rhu je mešalo.
One visoko naobražene dame z gloriolo
inteligence ob glavi, z raznimi nerazvoz-
ljivimi kemičnimi spojinami v srcih, krat-
kovidne v gledališčih in koncertih, ki pa
sicer vidijo v deveto deželo — s krvavimi
žulji na rokah od silnega aplavza — z
neizmernim duševnim trpljenjem zaradi pre-
velike ljubezni in zvestobe — do tujih —
ne, do svojih mož — dame, ki s pomočjo
židovske politike in kramarske špekulacije
prodajajo na plesiščih in komersih svoje
hčere — gonijo velikanske mline na jezik,
opravljajo one dame, ki žive lepše, pleme-
nitejše življenje — s smehom v srcu in s
solzami v očeh — kakor potegne veter.
Vse vedno lepo na vnanje, znotraj hinav-
stvo — iluzija.
In one mlečne devičice in golobradi
g"ospodiči, stari, plesnivi samci, ki ob naj-
zanimivejšem prizoru na odru koketirajo
s sladkokislimi obrazi po gledališču, za-
puščajo prostore, kadar se jim zdi, zaga-
njajo razkošen smeh, ko pade pod krutim
orožjem usode Hamlet, ko končujeta pre-
tresljivo tragedijo ljubezni Romeo in Julija
ko se grudi v strašni bolesti Tannhäuser,
prišedši iz večnega Rima.
Ti samogoltni samci, ti izžeti dvonožni
sesalci, ki se kopljejo v lužah namesto v
čisti vodi — katerim so problemi življenja
samo kranjske klobase in dobro vino, ki
lazijo samo za dekleti in tulijo za njimi
kot lačni volkovi, delajo malo ali pa nič.
Za ta nenadomestljivi »trud«, ki rosi iz
mefistovega raja srečo nam zemljanom, pa
imajo štiri do šest tisoč kron plače na leto.
In če iščeš na periferiji njihovega živ-
ljenja tangento zanimanja in skrbi za du-
ševno življenje, tedaj najdeš na vseh 360°
velikanski nič.
O ti premili, prezvesti, predragi in udani
prijatelji in prijateljice, ki imajo bonbone
na jeziku in nož v srcu.
Dobro rejeni prodajalci prazne slame,
ki igrajo v državnem zboru heroične uloge
v tragediji »Slamnati možje.«
Ljubezen — in nje sovražnica ljubo-
sumnost — lepe dehteče rože — zelena,
mehka trava — velo listje na drevesih —
ptice po togih in gajih — bistri studenci
in žuboreči potoki — visoke, skalnate gore
— globoke, tihe  doline - -   široko  morje
— in žarko solnce — in bledi mesec —
svetle zvezde — in vse nebo in vsa zemlja
— vse to je ena skladba z disoniranimi in
asoniranimi akordi — to je vesoljstvo —
to je neizmeren azil, kjer bivamo mi, in
kjer je po dolgem razmišljevanju tega ve-
soljstva zadremal 7rak na svojem divanu.
Vse to ga ni zanimalo, zato je mirno
v Gospodu zaspal, ne da bi napisal pod-
listek.
 V LEŠČEVJU. DEMETER. CELJE.
Ajko je bil dečak v desetem letu.
Oče je bil ponosen nanj, ker je že kadil
tobak in pil žganje. Ob nedeljah popoldne
sta šla po navadi v krčmo in ostajala tam
do pozne noči. Naslanjaje se na mizo, je
gledal Ajko ošabno okolo po smrdeči,
zakajeni izbi, in ko mu je žganje že stopalo
v glavo, se je včasih vmešal v pogovor.
Očetu se je vse silno modro zdelo, kar je
povedal ; ob takih prilikah ga je vdaril po
ramenih in postavil kozarec predenj : »Na,
le pij. malo takih, kakor je naš Ajko!«
Po vrteh so šumljale jablane, in po
belih, od solnca obsijanih zidovih vaških
hiš se je vzpenjala zelena vinska trta. Po
slamnatih slemenih so se izprehajali pisani
28
golobje; perje se jim je izpreminjalo v solnou,
in z rdečimi očki so zaljubljeno pogledavali
bele golobice, se jim klanjali in plesali
okolo njih. Nedeljsko popoldne je zazibalo
vso vas v pokoj.
Dekleta so poleg-ala v senci, čebljala
in se šalila z mladeniči, ki so sloneli ne
daleč od njih ob vrtni ograji, a od potoka
sem je odmeval otročji smeh.
Tam so dečki gazili po vodi, lovili
rake in jih metali kričaje deklicam v naročje.
Ajka ni bilo pri njih ; ta je tedaj opre-
zoval doma okolo očeta, ki se je napravljal,
da odide v krčmo.
»Ti, kaj pa čakaš ?« Je zarezal oče
nenadoma nad njim.
Ajko je osupnil in ne da bi zinil,
strmel vanj.
»Pojdi z Marico na polje, sama ne
more biti.«
»Pa naj gre k otrokom, tam na potoku
se igrajo.«
»Nak, ti boš pri nji, dokler se ne
vrne mati.«
Ajko je ostrmel še bolj ; bilo je prvič,
da mu je oče branil, oditi ž njim. Poprej
ga je celo počakal, če ga slučajno ni bilo
doma ali ga poklical, če se je mudil kje
zunaj na vrtu. — Hotel je še nekaj ugo-
varjati, a oče se je okrenil jezno proti
njemu in povdarjaje vsako besedo rekel :
»Ne boš šel z menoj ne, dokler smo
sami, že ne !«
Potem pa je vzel kos razbitega ogle-
dala in si pričel vihati dolge, redke, šče-
tinaste brke, ki so mu visele prav čez
usta. Ajko pa je pogledal temno na sestro
in odšel iz izbe.
»Marica, le pojdi za njim, jaz bom
vrata zaklenil.«
Ko se hčerka ni ganila od mrze, kjer
je stala in navijala bel trak okolo kazalca,
je stopil k nji :
»Ali ne slišiš ?«
Obrnila se je proti njemu, a obraza ni
dvignila.
»Zakaj pa ne greš?«
»Tako   se ga  bojim ;   včeraj   me  je
vdaril s kamnom.«
»Kaj, vdaril te je ?«
»S kamnom.«
»Ce te bo še, kar meni povej !«
»Kdaj pa pridejo mama ?«
»Mama? ¦    Ne vem.«
Marica je strmela bolno pred se. V
glavici se ji je porodila podoba šibke,
slabotne žene, — njene matere. Pred ted-
nom je odšla od doma, kam, tega ona ni
vedela. Spominjala se je le njenega žalost-
nega obraza in solz, ko se je pred odho-
dom še obrnila k njej in jo pobožala po
licih.
»Ali ti je dolgčas po materi ?»
»Je!« In dete je skrilo obraz v roke
in zajokalo obupno, pretresljivo.
»Kaj bi jokala ; saj se kmalu vrne.«
Marica je res nato utihnila.
Njemu sc je vzbudila v srcu iskrica
očetovske ljubezni. Pog'ledal ji je hitro v
obraz in pričel potem korakati po izbi gori
in doli. Pogledal jo je še enkrat, in tedaj
ga je postalo sram. Hčerka je bila bleda
in suha, kakor da je bolna. Stopil je k
oknu in si pomel oči s prsti, kakor da se
mu je napravila mrena na njih, in bi jo
hotel odstraniti. Potem se je zopet ozrl na
hčer. — Da, to je njegovo dete, a on je
komaj vedel, da je pri hiši. Tiha, bojazljiva
in mirna, — mu ni hodila pred oči, in ni
se mogel spominjati, da bi bil že kedaj
govoril ž njo.
»Marica, koliko si že stara ?«
»Sest let, veste, v jeseni bo moj god.«
»Ali nisi malo bolna ?«
Pogledala ga je strmeče z vodenimi
očmi in neokretno kakor v zadregi nag-
nila glavo.
Zopet ga je bilo sram-, sram pred
otrokom, in dejal je hitro :
»Pojdi z menoj ! Ajko naj gre, kamor
hoče !«
Peljal jo je v krčmo.
29
Zemlja je bila razpaijena in razpokana
od dolgotrajne suše in vročine ; po travni
kih je rmenela, se sušija trda trava, poljske
rože so venete in se uklanjale pod razbe-
ljenimi žarki. Po cesti je vzvihraval smrdeč
prah in se dvigal v belih stebrih v zrak.
Nebo je bilo umazane, mračne barve, kakor
da je s pepelom posuto, in solnce je gorelo
v temnikastem plamenu. Gradasti oblaki
so težko kakor svinec ležali na nebesnem
oboku in zdajpazdaj zalili solnce ; a to ni
trajalo dolgo, in ognjeni žarki so se zopet
kruto pribliskali izpod temnih plasti.
Ajko je dospel iz vasi na polje. Tekel
je vso pot, da bi ne bilo sestre za njim.
Po rjavem obrazu mu je lil znoj, in pre-
močeni lasje so v gostih čopdi štrleli izpod
klobuka. Legel je pod gosto grmovje in
s' leskovim listjem brisal pot raz čelo in
lica, ki so mu kar gorela neznosne vročine.
Včasih je za hip pomolil koščeno glavo
skozi vejice in uprl lokave oči proti vasi,
a sestre ni mogel zagledati. Mislil je in
mislil, kje neki bi ostala. — Otrok se boji,
torej gotovo ni šla k njim na potok, more-
biti pa še pride. — Skril se je še globočje
v grmovje in čakal. Ko je videl, da je ne
bo, ga je obšla jeza.
»Će jo čakam, bi morala priti ! Jn
zaradi nje nisem smel z očetom, — uj, to
bi jo! — Kaj pa, če je šla ona?« Srdito
je trgal listje raz veje, je gnječil s prsti
in grizel grenke mladike, da se mu je
umazan, zelenkast sok cedil po bradi.
Će je šla ona ! Ta otrok, ki niti piti
ne zna in ki se vedno joka ! — Ha, če se
je to zgodilo, — ali ne, saj ni mogoče, oče
je ni maral nikoli vzeti s seboj, zakaj bi
jo ravno danes? Pa kje tiči vendar?
Stisnil je pest in tolkel zemljo. — Ali ji
bom pokazal, zakaj ni šla z menoj !
Skozi grmovje je potegnil veter ; velo
listje se je zazibalo, zašumelo in veje so
vdarile druga ob drugo. Po njivah je zava-
lovalo proseno, suho latje, ajda se je pri-
klanjala, in meden duh je vdaril Ajku v nos.
Sklonil se je pokoncu, nagnil obraz na-
prej in vonjal po zraku : »Ah, po medu
diši!« — Njive, kjer je bila ajda v cvetu,
so bile svetlo bele : vse je vršelo in šumelo
od čebel, ki so se gnjetle po cvetočih
steblih. Kamor je pogledal, povsod so se
belile sijajne proge, jasno se črtajoče od
rjavih strnišč in požoltelih travnikov. ¦— In
spomnil se je nekaj sladkega : Medeno
žgane! Še nekaj tednov, in potem bodo
porezali satovje in v krčmi točili medico.
Do te je imel Ajko posebno slast. A hi-
poma se mu je čelo zgubalo, in zaskrbelo
ga je : Ostati bo moral najbolj gotovo
vsako nedeljo doma, da varuje sestro : oče
pojde brez njega v krčmo, in potem ne
bo nič pil. Ali to ne sme biti. na noben
način ne !
Vstal je in se izgubil v leščevje.
Dan je potekal počasi. Solnce je žarelo
še vedno v vročem ognju, kakor da bi
hotelo spaliti zemljo. Slednjič se je izgubilo
za gore, zadnji žarki so izgoreli, a zrak je
bil še vedno topel.
Marica je prišla z očetom še-le pozno
zvečer domov. Ajko je bil že doma ; ležal
je na klopi ob peči in tolkel lešnike. Niti
ozrl se ni, ko sta stopila v sobo, in razbi-
jal tako močno s kladivom po klopi, da
so lupine odskakovale in se drsale ra2 rob
na tla. Dan se je že izgubil, in v izbi je
bilo mračno : sence so se zgostile, sčrnele,
le skozi okna je sijala bleda svetloba. Dol-
gočasno tišino je motilo samo nihalo pri
uri, ki se je premikalo enakomerno sem
in tj e.
Ko je Marica slekla nedeljsko krilo,
se je Ajko sklonil pokoncu in ji rekel s
zategnjenim. pojočim glasom :
»Marica-a, jaz imam pa lešnikc-e.«
Ali jih daš meni ?
»Pojdi sem ! «
Stopila je proti njemu, a ob izkrivljeni
deski, moleči iz vijugastega, razpokanega,
poda se je i;*.podtaknila, ila bi bila kmalo
omahnila po tleh.
3o
»A-ha, ti si pijana zdaj pa vem, kje
si bila !«
»Nič ne veš, nič !«
»Pri Pavlicu, v krčmi !«
»Kdo ti je pa povedal?«
»Sam sem izvedel, vidiš koliko leš-
nikov imam!« Ajko je postajal prijazen,
govoril je s sladkim glasom, dasi bi bil naj-
rajše kar vzkipel same jeze.
»Povej, ali si mnog-o pila?«
»Nisem, veš, žganje ni dobro. Ah, tako
zoprno ! Zmajala je z glavo in se prijela z
roko za čelo.
»Daj mi lešnikov!«
»Na tu imaš!« Zvil je hrbet, stisnil
pest, potem po bliskovo stegnil roko in
sunil pred se.
Marica je zaječala in odskočila od klopi.
Ajku se je srce nekoliko ohladilo, ker
je Marici malo poplačal krivico, ki se mu
je zgodila ; a vsejedno bi bil same togote
kmalu planil za njo in ji dal s pestjo še
več po obrazu. Zobje so mu šklepetali,
glava pa se mu je krčevito tresla, ko je
premišljal današnje dog-odke. Marica je bila
v krčmi ! — Ah, kakšna zavist mu je od-
sevala z mračnega obraza in iz sivih, po-
tuhnjeno zročih oči ! — A, mene spodé od
doma, ona pa z očetom k Pavlicu ! Vem,
da so zopet igrali na harmonike in plesali
z debelo Agato.« —
Ajko si je prav ostro predstavljal
krčmo : na peči vedno pijani Pavbč z har-
monikami; okrog miz kmetje, nekaj že pi-
janih, drugi še na pol trezni, a sredi sobe
krčmarjeva hči Agata, prepirajoča se s fanti.
— No, to je bilo prvič in zadnjič, da je
šla. Bo že še videla, kaj se pravi, v krčmo
hoditi! —
»Ti, Ajko, kaj pa imaš vedno z Marico?
Osupel je jjogledal v očeta, ki je stopil
nenadno predenj, in zajecljal : Nič !«
»Le glej, še enkrat naj kaj slišim!«
Ajku je zopet vzkipela kri. ~- Zdaj me
pa še toži in se laže, kot da sem ji res
kaj hudega storil. Čakaj ! —
»Dokler  ne pride mati iz bolnišnice,
moraš  ti   varovati   Marico!« — Ajko je
kimal z glavo in ni črhnil niti besede.
*        *
Drugo nedeljo Ajko zopet ni mogel v
krčmo. Oče je bil pijan že vse dopoldne in
mu velel osorno, naj ostane pri Marici.
StaSai je čmerneg-a obraza, stisnil ustnici
tesno skupjij ter se ozrl togotno na sestro.
Isti hip ga je preletela nova misel: Kako
bi bilo, da ni Marice! — Bil bi prost, -
vse lepše bi bilo potem zanj, in hodil bi
lahko z očetom k Pavlicu. — To je bila
misel, ki ga je na mamljiv način vsega
opredla. Nevoščljivost in srd sta ga lomila
cel teden, in pričakovai je nestrpno nedelje,
vedno razmišljajoč, pojde li z očetom v
krčmo ali ne. Sedaj je vedel, a jeza gaje
skoro minila, in bil je napol zadovoljen, da
je prišlo tako. - - Ž njo bo na samem in
pokazal ji bo lahko, kaj da je on. Vzroka
ima dovolj — in občutil je neko radost ob
misli, da se mu je zgodila krivica in da
bo imel priliko znesti se nad njo, ki je bila
vsega kriva.
Namignil ji je prijazno, naj gre ž njim,
Solnce seje bilo skrilo za gostimi temno-
sivimi oblaki, za gorami je bhsknila zdaj pa
zdaj ognjena strela, in v presledkih se je
pojavil zategnjen grom. — Kljub temu je
odšel ž njo na polje in mislil, kako se ji
osveti.
Dospela sta do leščevja in zavila v
grmovje; debele in močne leskove palice
so rastle tu kar kupoma in štrlele na vse
strani, opletalo jih je gosto robidovje, divji
hmelj, srobrot in lepenec. Med leščevjem
je poganjal tudi trnjevi češmin, ves posut
z drobnimi, grozdastimi kobulji, poganjalo
je kostanjičevje, obloženo z gostimi, boga-
timi šopi črnih jagod, divja češnja in drugo
grmovje. Na mnogih mestih je bilo tako
na gosto prepleteno z ovijačnicami, napol-
njeno z dračjem, zadelano s košatim ko-
reničevjem in ovito z belim slakom, da se
je komaj  videlo skozi. — Ajko je  hodil
31
naprej, krivil vitke, prožne veje in jih
spuščal Marini, ki je šla nekaj časa tik za
njim, v obraz, potem pa je zaostala.
»Ajko,  Ajko,  pojdi nazaj, uj, kakšne
lepe jag-ode vise tam-le!«
Ajko ni hotel nekaj časa nič slišati,
potem pa se je le splazil do Marice in videl
visoko grmovje, vse prepleteno z lepencem ;
po srčastih, mesnatih listih pa so bile na-
nizane svetlo rmenkaste jagode druga poleg
druge. Marica jih je držala nekaj v roki
in jih duhala. Ko je Ajko to opazil, se je
zdrznil, in oči so se mu zasvetile. Na čelu
mu je stal znoj, gledal je temno predse.
»Marica, jej, to je dobro!«
Vtrgala je in nesla v usta. Oni se je
zvito režal.
»Ajko, ti nečeš jesti?«
»Poglej, saj jem!« Del je jagodo v
usta, jo hitro skrivoma izbrusil in na videz
žvekal in premikal ustnice, kakor bi zobal.
»Kaj ne, da je dobro?«
»Je, je!«
Vodil jo je dalje, iskal jagod in jih jej
ponujal. Bilo jih je vse polno, rmenkastih,
žolto-rdečih in črnikastih po sluzastem le-
pencu, ki se je ovijal vitkih palic, po ten-
kih steblih in po nizkem grmičevju, posutem
s temnim, debelim listjem. Slednjič je še
opazil nizko pri tleh drobno rastlinico, in
na njej par debelih, sočnih, temno-rdečih
jagod. Vtrgal jih je in poduhal. Ko jih je
podal sestri, se mu je roka tresla : Na, te
so dobre, te so dobre.«
Marica jih je použila, a takoj nato
skremžila usta in se strešniki : »Ajko, to
ni bilo dobro.«
Pogledal jo je in prijel za roko ; po-
časi sta se izvila iz grmovja.
Oblaki so viseli mračno na nebu, ves
svod je bil zadelan s črnimi plastmi, pla-
meneči blisKi so se vili v ogromnih polu-
krogih od vzhoda do zahoda, v oblakih
je šumelo, in grom je bučal. Prve kaplje
so bile ob zemljo trdo in težko, drevje je
ječalo, in cvetke so se pripogibale,
Hodila sta počasi in vsa mokra dospela
domov.  Marici so se noge šibile in orna
hovale.
V veži se je motala okolo širokega
ognjišča dekla, napenjala potna lica in pi-
hala na vso moč skozi črn pihalnik v nizko
pečnico. Marica je stopila k njej, a potem
je noge niso več držale, in zgTudila se je
na tla. Pogied ji je bil moten, ustne modri-
kaste in sapa težka.
»U-u-u, peče me, dajte vode, vode!«
Zvijala se je, tresla in kričala v besnih
mukah, posinel obraz pa se ji porosil s
znojnimi kapljicami. Bila je z rokami okolo
sebe, hropla in tiščala slino skozi krčevito
stisnjene zobe.
»Kaj pa ji je, Mana, kaj pa ji je?«
Stara ženica drobne umazane glave in
rdečega mastnega nosü, ki je na krik
domače dekle prisopla vsa plašna v sobo,
se je strme križala in iskala blagoslovljene
vode po slepem oknu poleg vrat.
»Sama ne vem, prišla je ravnokar od
nekod; ne vem, ali je pijana ali kaj?«
»Obsedena je, obsedena!«
Privrelo jih je še več, samih starih,
sključenih babnic in nekaj otrok.
»Umori jo, poglejte, kako jo vije in
lomi!«
»Jezus Nazarenski, umrje, prav gotovo
umrje.«
Begale so semintje, se križale in zdi-
hovale.
Zvečer je Marica umrla.
Ajka ni bilo nikjer.
Ko je prišel oče pijan domov, je že
ležala na odru. Lica je imela temno-modra
in zabuhla, oči so ji stopile iz jamic in
strmele tako milo, tako proseče izpod črnih
trepalnic. Ostri zobje so bili temno zase-
kani v spodnjo, zgubano, popolnoma uvelo
ustnico, in iz nosa ji je. lezla sokrvca. —•
Bila je pregrnjena z belim platnom, na
levi in desni strani odra je dehtel v zelenih
posodah rožmarin in ob nogah roženkravt.
32
»Kje je Ajko N To ]e bilo prvo, kar je
izpreg-ovoril oče. Ko je videl hčer na odru,
mu je bilo hipoma vse jasno. Vsa pijanost
ga je minila, in drgetal je same nestrpnosti.
Ajka so slednjič našli skritega v slami
nad hlevom.
»Kaj si storil ?«
Niči!«
»Kje sta bila ?«
»V leščevju. Ona je jedla jagode.«
Gledal je v tla in umikal pogled.
»Poglej —« Umolknil je, ko da mu
je odpovedal jezik. Pri pogledu na mrtvo
hčer, na njen grozno izpremenjeni obraz ga
je nekaj speklo v duši.
»Ti si tega kriv!« — Ta misel se mu
je porodila, in on, ki je bil ravnokar še
sodnik svojega otroka, je povesil oči in
sebi samemu se je zazdel kot hudodelnik,
ki ga toži mrtvo dete.
»Ti si teg'a kriv, ne Ajko, ti si ga
napeljal, da je to storil ! Kdo ga je vodil
v krčmo, ga omamljal z žganjem in mu
vzbujal strasti ?«
V es zmeden je stal poleg Ajka in glas
se mu je stresel, ko je izpregovoril :
»Ali vidiš svojo sestro?«
Skoro nehote se je ta ozrl na oder.
Oči so se mu svetile v blaznem ognju,
odprl je široko usta in nekaj časa nepre-
mično strmel na Marico. Stiskal je pesti
in ječal poln neznane groze.
MATERI. ZORANA.
Minil ti svetnih borb je trpki dan,
sprejel k počitku te je grob teman,
in duh je tvoj odplaval vrh zvezda
tja, kjer Zemljanov sreča je doma ....
A jaz sem sama ! Ah, ta mrzli svet,
kot s hladnim ledom vir srca odet....
Ljubezni sreča, tujka si mi ti,
kar matere srce mi v grobu spi ....
Usoda ! Ah, kako si jezna, kruta,
v pesti se krčijo roke same ....
Zakaj, zakaj, zaman se povprašujem,
razločiš bitji ti ljubeči dve ?
Zakaj, zakaj       Obup se vjed '• v dušo ....
O Bog odpusti ! Glej siroto ti,
in v to srce nesrečno, razdvojeno
tolažbe jedno kapljico mi vlij ....
Ah, glej, kako se morje vpira v vesla,
ko jih zapustil krepki je krmar,
a zdaj drvi brez cilja šibki čolnič ....
Kara pač zanese divji ga vihar . , , ,
*
*'       *
Spominčice, spominčice,
na grobu ji vzevetite
in rosni biseri v očeh
jim modrih se iskrite ....
Oh, koliko spominčic mi
si ce hvaležno polni,
bolesti solza pa rosi
te cvetke v duši bolni ....
ŽENE IZOBRAŽENIH KROGOV NA
DELU ZA PROSVETO. IVANKA.
Obstanek celokupne človeške družbe
zavisi od dela. Ko bi vsi ljudje nehali
delati, bi skoro nehali tudi biti. Pomrli bi
ali lakote, ali mraza, ali vsled druzih po-
sledic splošne brezdelnosti Teg'a pač ne
treba dokazovati.
No. gola eksistenca pa nikakor ni
končni in edini smoter človeške družbe.
Ljudje bi se potem prav nič ne razločevali
od živali. Eksistenca človeštva je marveč
le pogoj namenu : razvitku, napredovanju
— kulturi. Kakor pa že gola eksistenca
zavisi od dela, toliko bolj še zavisi od dela
napredek, kultura. Delati moramo, ako ho-
čemo živeti in toliko več delati, ako ho-
čemo doseči smoter človeštva.
Kar pa mora celokupno človeštvo, to
pa mora tudi posameznik, ali bolje: dolž-
nosti celokupnega človeštva so razdeljene
na njega posamezne ude, na vse, brez raz-
ločka. Niti en človek — seveda, ako ni
vsled bolezni nezmožen — ne more reči,
da je oproščen te dolžnosti t. j. dela.
Kljub temu pa, žal, le premnogi ljudje
ne vrše te dolžnosti, ki jo dolgujejo svo-
jemu in občemu obstanku, obči kulturi. Le
33
premnogo lenuhov in škodljivcev goji člo
veška družba v svoji  sredi, le  premnogo
moči se gubi in gine, ne da bi občečlo-
veški smoter dobil od njih svoj dolžni pri-
spevek.
Največ greše povprečno v tem oziru
pač žene imovitejših in boljih krogov ; saj
ženske proletarijata so vsaj k delu za ob-
stanek neodoljivo prisiljene. Povdarjam be-
sedo: greše, kajti vsako, tudi negativno
oškodovanje občih koristi je g" r e h, in za-
nemarjanje dolžnosti, ki jih ima vsak človek
napram družbi, vsikdar tvori tak greh.
No, dotičnih žen pa radi tega greha
ne more zadeti prestroga sodba, saj jih k
temu navajajo drugi, merodavni in uplivni
činitelji.
Imovitejši ali takozvani boljši krogi
navadno zelo mnogo trosijo za vzgojo in
izobrazbo deklic. A že načrt, načelo te
vgoje in izobrazbe je navadno tako, da v
naprej izključuje naraven, pravilen razvitek
duševnih in telesnih moči in njih vsestransko
izkoriščanje. Vsa tradicijonalna ženska
vzgoja stremi le za tem, da se dekle olika
zunanje, da se seznani z običaji in zahte-
vami salonske družbe, da je zmožna tem
običajem in zahtevam zadoščati, da igra
n. pr. na klavir, da govori po več modernih
jezikov, da zna spretno prikrivati svoje sla-
bosti — bilo duševne, bilo telesne, da ume
dovolj dostojno a intenzivno koketirati in,
kar je še več takih bolj ali manj lepih
razvad. Bo.g pa varuj, da bi se dekle po-
čelo zanimati za kaj, kar leži izven inte-
resnih mej ;boljše« družbe. Bog varuj, da
bi jej počele misli uhajati na samostojna,
nova pota, katerih ni izhodilo sporočilo
— tradicija. Vse bi se jej odpustilo lažje,
le to ne, da je počela samostojno misliti
o smotru lastnega in življenja sploh ter se
po teh mislih ravnati. Jedno jedino se za-
hteva od nje : da si ve pridobiti moža, o
katerem je možno z večjim ali manjšim
opravičenjem reči, da je »dobra« ali celo
»briljantna partija«.
K temu pa se gospici ubija v glavo
načelo, da : žena mora biti možu v vsem
pokorna, a v njegove službene ali druge
javue zadeve se ne sme vtikati, da celo ra-
zumeti ne sme nič o njih, ali vsaj pokazati
ne, da kaj razume. Dovolj je, da se zna
možu, ko pride domov, lepo prilizniti. Žena
je "namreč ustvarjena za ognjišče in zabavo,
vse drugo je stvar moških. Od vseh javnih
stvari, ženske, roko proč ! To je geslo onih
ki se bajé »bojijo« za »ženstvo« žen. Se-
veda, tajno vplivati na svojega ali tudi na
druge može, tako koketno, to se pravi :
intrigirati — to, seveda, je dovoljeno. Le
samostojno in neposredno nastopati v jav-
nosti, le tega ne smejo ženske.
Ženske se zamerijo moškim celo tedaj,
ako se hočejo česa temeljito naučiti, so-
sebno će dotični predmet spada k znanosti,
ki je privilegij moških. Vsekako pa se
ženskam veledušno dovoljuje sodelovanje
na javnem dobrotvorstvu, nabiranje in de-
litev miloščine. — In oprostite — mate-
rinstvo jim je tudi prepuščeno. Vsako drugo
delo v javnosti in doma pa je sramotno
ali vsaj »nedostojno.«
To je torej — z maloštevilnimi izje-
mami — program ženskemu življenju in
delovanju. Ali odgovarja ta program ob-
čečloveškemu namenu, ali zadošča občečlo-
veškim dolžnostim in ali je vreden človeka
s svobodnim duhom in svobodno voljo?
Nimalo. Ni možno misliti, da bi v kakem
človeškem srcu mogla bivati prava, pristna
in trajna sreča in zadovoljnost, ako je ni
porodila zavest vsestranski izpolnjenih dolž-
nosti, ali z drugimi besedami : ni mogoče,
(labi bil človek srečen ob samem uživanju
in vršenju nekih ozko začrtanih, enostran-
skih in sebičnih dolžnosti. Ni možno mi-
sliti, da bi tiste žene, katerim je obstanek
zagotovljen po premoženju ali družabnem
stališču starišev ali moža ter so oproščene
vsake krušne skrbi in dela, — da bi te
žene ob takem načinu življenja, kakor jim
ga predpisujeta tradicija in — moda, bile
34
zadovoljne s seboj iti svetom. Tak način
življenja nikakor ne more zadostiti tisti
notranji sili, tistemu čutu, ki živi v vsakem
človeku — in človek je vendar tudi ženska
—• in ki ga neizprosno tira k delu, k ne-
prestanemu vdeleževanju na občem napre-
dovanju. Vplivu te notranje sile se ni možno
ogniti, tega čuta se ne moremo osloboditi.
V tej okolnosti moramo iskati vzroka
različnim ekstremnostim in mnogim slabo-
stim — da ne rabim krepkejšega izraza
- ki jih opažamo v toliki meri prt ženstvu
sploh, in pred vsem pri ženstvu takozvanih
boljših krogov.
Nespremenljivo pravilo za človeštvo je :
delo. Vsak posamezni človek je podvržen
temu pravilu, in odnošaji, ki izključujejo
ali opraščajo kogar koli od dela - dela
namreč, ki prinaša koristi ne le posamez-
niku, marveč tudi človeštvu v obče —
so nepravilni in krivi. No, in v takih od-
nošajih živimo danes.
Sveta dolžnost vsacega zavednega člo-
veka je, da se bori proti tem odnošajern,
ali da se jim vsaj sam nt pokorava. V tem
smislu se naj te vrstice blagohotno smatra
kot poziv našemu ženstvu inteligentnih, ozi-
roma posedujočih krogov, da svoje moči
posveti občemu namenu človeštva v okviru
naše narodnosti, v meri in na način, ki ga
dovoljujejo sedanje razmere. —
V jedni lrnskih številk »Slovenke« smo
poročali, da so nekatere nemške žene ozi-
roma moški sprožili misel, naj bi se tudi
za ženske uvela enoletna služba, kateri
naj bi bilo podvrženo vse mladoletno
ženstvo. Vsako zdravo dekle naj bi v dobi
od 18. do 22. leta žrtvovalo jedno leto
službi človeštva. Knoletnice naj bi doslužile
svoj čas po nagnjenju in zmožnostih kot
postrežnice v bolnišnicah, hiralnicah, v zdra-
viliščih ali kot vzgojiteljice in učiteljice v
sirotišnicah, otroških vrtcih itd. itd.
To je prekrasna misel ; ako se uresniči
bi človeštvu vzraslo iz nje nepreračunljivih
dobrot in koristi. A  žalibog,  sedanje raz-
mere ne dopuščajo nade, da bi se ta ideja
v polnem obsegu izvedla. A vsaj deloma
je ta misel izvedljiva tudi dandanes.
Zakaj n. pr. bi ženske, katerim ni
treba skrbeti za vsakdanji kruh in katerim
celo v gospodinjstvu pomagajo služkinje,
zakaj bi te ženske — omožene ali svo-
bodne — ne zasnovale temeljem organi-
zacije, ali tudi samostojno, novega kroga
svojemu delovanju, zakaj bi prostovoljno
ne pričele popravljati, kar so zagrešili
odnošaji in tradicija, zakaj bi se samovoljno
vsaj deloma ne postavile v službo človeštvu ?
Polje človeške prosvete je širno, in veli-
kanske so še celine na njem. Koliko bi
tu lahko storile ženske!
Nikakor pa ni dovolj, ako se za ta
ali Oni kulturni ali dobrodelni namen daruje
kako svoto. S samimi darovi se človek ne
odkupi dolžnostim, ki ga vežejo na družbo.
Tu treba neposrednega, intenzivnega dela.
Prilik-e ne manjka.
Poglejmo.
V 'vsakem mestu živi poleg izobraže-
nih in posedujočih žensk mnog-oštevilen
ženski proletarijat, sestavljen iz tovarniških
in drugih delavk, iz služkinj, žen delavcev
itd. Koliko bi žene boljših krogov lahko
storile za te manj srečne svoje sestre !
Organizirale bi jih v društvo, proučavale
njih socijalni položaj ter na podlagi svojih
raziskavanj potezale se za zboljšanje tega
položaja. Koristile naj bi tem svojim se-
stram s plodovi svoje vzgoje in izobrazbe
s tem, da bi z njimi prijateljski občevale,
jih podučevale v duševnem in gospodar-
skem oziru, skupno z njimi prirejale in
omogočale obiske v gledališčih, muzejih
umetniških razstavah delale izlete na kmete
itd. Poskrbele bi dalje za poljudna preda-
vanja, koncerte, predstave. Ustanovile bi
zabavišča ali igrališča za otroke siromašnih
delavk, obiskovale proletarske družine tudi
v stanovanjih ter svetovale, tolažile in, kjer
treba, dejanski pomagale. Revnim ženam-
materam bi priskrbele v najvažnejših trenot-
35
kih materinstva potrebno postrežbo in var-
stvo, ki naj bi trajalo, dokler bi se ne
okrepčale. Tudi za novorojence bi ubogim
materam pripomogle do najpotrebneje bale
ter tako preprečale, da bi nedolžni črviči
že v zibeli prekruto ne občutili nemile
osode, ki jih je bedne postavila v svet.
Ko bi imovite žene v svojem blago-
stanju, v svojih ugodnostih, ki jih obdajajo,
vedno, in še sosebno za časa svoje največje
sreče kot matere, mislile na žene iz prole-
tarijata, katerih beda je zlasti tedaj, ko so
v enakem položaju, taka, da mora pretresti
najtrše srce, ko bi se imovite žene o po-
gledu na svoje, z vsemi mogočimi dobrotami
preskrbljeno dete zmislile na male črviče
v zaduhlih, mrzlih stanovanjih revnega
proletarca, ki, dasi niso nikomur na svetu
nič zalega storili, morajo takoj ob rojstvu
trpeti toliko pomanjkanja — ko bi imovite
žene pomislile in se prepričale o vsem
tem, bi li samo trenutek mogle mirno
uživati svojo in svojih otrok srečo, bi li
mogle strpeti, da ne bi kaj storile za
uboge proletcirske matere in otroke ? Ne,
tako trdega srca bi pač ne mogla imeti
nobena žena.
V Berolinu imajo Viktorijino društvo,
ki na uzoren način vzgojuje in izobražuje
dekleta iz najboljših krogov inteligence v
bolniške postrežnice ; te gospice so potem
pravi blagor za bolnišnice. Dotičnice —
hčere višjih uradnikov, profesorjev itd. —
se z vso vnemo, z globokim človekoljub-
ijem in tankim sočutjem posvečajo in žrtvu-
jejo svojemu poklicu. Zdravniku so desna
roka, izvrstne pomočnice, ki njegovih odre-
deb v postopanju z bolniki ne vrše brez-
čutno, suženjski liki stroj, marveč s popolnim
razumevanjem namenov, s svetim zavzetjem
za stvar. O tem pa je poskrbljeno za to,
da morejo postrežnice poleg svojega po-
klica urejevati tudi svoje osebne stvari ter
uživati vse, kar nudita človeku kultura in
umetnost v olepšanje življenja : gledališče,
koncerti, umetniške razstave itd.
Bili ne bilo lepo, če bi se tako društvo
bolniških postrežnic, ki bi delovale potem
lahko v privatnih družinah, zasnovalo tudi
pri nas ? Koliko ženskih življenj bi tako
dobilo vsebino, pomen in neprecenljivo
vrednost, koliko duševnih zmožnosti in moči
bi bilo koristno naloženih v blagor člo-
veštva !
Mnogo koristnega bi naše izobražene
žene lahko storile tudi s tem, da bi revne,
nadarjene učenke poučevale izven šole v
predmetih, v katerih so same izurjene in
za katere ima posamezna učenka ali dekle
največ zmožnosti in veselja n. pr. v godbi,
petju, risanju, ročnih delih itd.
Dalje naj bi imovite izobražene žene
nadzorovale igranje svojih otrok v družbi
z otroci revnih sosedov. To bi le dobro
uplivalo na vzgojo njihovih in tujih otrok,
a tudi na srca človekoljubnih žen samih.
Ako bi o takih prilikah malim revežem
postregle s kako malenkostjo, zadostile bi
le nekoliko čutu pravičnosti. V otrocih
boljših slojev bi na tak način ginili pred-
sodki, a na mesto njih bi vzklila ljubezen
do bližnjega.
Ako bi tako delovale naše gospe,
pripomogle bi v to, da zginejo prepadi, ki
sedaj zijajo med posameznimi deli človeške
družbe, da padejo zidovi, ki ločijo sedaj
proletarijat in posedujoče stanove v dva
sovražna tabora. Tako bi nam prišla zlata
doba, ko bi vse ljudi združevala velika,
sveta ideja človečanstva. In to bi bil znak
prave kulture.
Ogromno prosvetno delo še čaka člo-
vekoljubnih izvrševalcev. Silno mnogo bi
lahko storilo ženstvo. Povdarjati pa treba,
da bi delovanje žensk nikakor ne smelo
nositi pečata miloščine ali zaščitniškega
usmiljenja. To bi ne bilo v zmislu kulture.
Prvič naj bi se delovanje zasnovalo tako,
da bi proletarsko ženstvo ob enem tudi
samo sodelovalo na zboljšanju družabnih
razmer ter k vsem gori omenjenim prired-
bam tudi  gmotno  prispevalo, če še tako
36
malo, dale o tem ni tiste ponižujoče zavesti,
da se daje in prejema miloščino. Drugič
pa je dolžnost vsacega človeka, da dela
in si svoj delež na eksistenci in kulturi
zasluži, bodisi že prisiljen po razmerah,
ali pa vsled same dolžnosti.
Ženam treba odpreti svoboden pogled
v vse razmere človeške družbe, dati jim
priliko, da se iz oči v oči seznanijo z vso
resnobo človeškega življenja, z vso bedo
in z vso teško odgovornostjo, ki jo nosi vsak
posameznik za skupno družbo. Potem se
bodo dvignili zakladi človekoljubja in de
lavnih moči, ki ginejo sedaj zakopani v
ženskih dušah. Ti zakladi so neizmerni in
prinesejo človeškemu napredku tisočer bla-
goslov.   - Pa da končam.
Ženstvo vseh narodov se dviga iz tisoč-
letne svoje letargije ter zahteva svoj delež
na socijalnem in prosvetnem delu, a tudi
svoj delež pravic. Tudi v nas Slovencih
se pripravlja organizacija celokupnega slo-
venskega ženstva.*) Lepa prilika se nudi
tu našemu izobraženemu ženstvu, da pokaže
svojo dobro voljo za človekoljubno delo.
Že z mnogoštevilnim pristopom k namera-
vanemu vseslovenskemu ženskemu društvu
bi zelo pospešilo vso akcijo, a kasneje bi
z neposrednim delom lahko silno mnogo
storilo v moralni in gospodarski blagor in
povzdigo našega proletarskega ženstva in
s tem tudi naroda samega in vsega človeštva.
Bogato plačilo bi ženstvo našlo v poglob-
ljenju svojega čustvovanja in mišljenja ter v
sladki zavesti, da je storilo svojo dolžnost.
Ker ni dvoma o blagi volji našega
izobraženega ženstva, upamo, da se na
bodočem ustanovnem shodu vseslovenskega
ženskega društva snidemo v največjem šte-
vilu ter si podamo roke v veselo in po-
gumno skupno delovanje.
Geslo našega pesnika :
Ne samo, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan —
veljaj tudi za slovensko ženstvo.
*) O tem prihodnjič podrobneje
OČETU. KRISTINA.
Trepetalo v gozdu mlado je zelenje,
In med vejami pripenjale so gnezda ptice,
po livadah, travnikih v razkošju
so smehljale pestre se cvetice ...
Solnce plavalo je po nebeškem svodu,
zvezde v tihih so nočeh gorele,
čez vrhove sive pa veslale
z lahnimi peroti so meglice bele.
Buino je življenje plulo v veke,
ladost, žalost, smeh in jok v okrilji,
vzdihi so odmevali iz duš bolestnih,
vri«ki src doneli v sreče sladkem izobilji . , . .
Sredi vsega si življenja stopal
mrtvec — med zelenjem cvetjem ....
mrtvec — ob sveta valovih burnih
mrtvec — med človeškim jokom — petjem .
Zdavnej že je tebi solnce ugasnilo,
vse nebeške luči zdavnej zatemnele,
zdavnej že več nisi gledal Vesni v lice,
zdavnej so slepote črne teme te objele. —
Kolikrat je krila duh tvoj dvignil,
da poletel bi v ozemlje lepo,
a jih spet povesil — solza grenka
je oko zalila mrklo — spleo. —
Pred menoj ležiš zdaj tih in — miren —
s sklenjenimi, belimi rokami,
duh tvoj plava z palmo zmage —
plava k Bogu večnemu nad nami.
In ob krsti tvoji plameni gorijo,
rože dihajo ob tvoji glavi,
z oljkino te vejico ljudje kropijo
mir želijo ti — v nebesih slavo ....
Ob mrtvaškem odru tvojem ne žaluje
zapuščeni tvoj otrok nesrečni
blažen smeh obraz mi je razjasnil —
ko O sreči tvoji sanjam večni ....
Zlata zarja se razgrinja okrog tebe,
božje solnce ti je zasijalo ....
in s kraljevim plaščem zdaj Božanstvo
tebe, mučenika, je obdalo ....
V blagoslov ti razprostiraš roke
v blagoslov za svojega otroka ....
„Podelite mir, tolažbo — vse kar nče prosi
podelite ve, nebesa mu visoka!"
37
O SPOLNI VZGOJI.*) DRAGOTIN
LONČAR. PRAGA.
(Nadaljevanje.)
Smer današnje civilizacije moramo
proučavati v naših glavnih mestih. London,
Pariz, BerHn, Dunaj, New-York so vzor,
kamor streme mala mesta. Dostikrat čujemo,
da so spolne nebrzdanosti neznane majšim
krajem, vasem, sploh na kmetih. To ni
res, ker življenje večjih mest se naravnost
dotika življenja na kmetih. Y velikih me-
stih vidimo drugo poleg drugega dva nas-
protna si vzora spolnega razmerja : zakon
in prostitucijo ; pri tem prevladuje prosti-
tucija i na moški i na ženski strani.
Zakon je priznana zveza dveh budi,
ki imata enako odgovornost, skrbeč za
rodbino in njeno vzgojo. Prostitucija je
svobodna j veza več ljudi, katere namen
je le telesno razkošje, ki nima nobene
odgovornosti, nikakšne skrbi za potomstvo.
Izpregovorim o učinkih prostitucije na
mladino.
Spolna razuzdanost se smatra za dru-
žabni red. Prostitucija ima svoj zbornik
pisanih in nepisanih zakonov, svojo poli-
cijo, svoje bolnišnice, svojo literaturo. Siri
se vedno bolj in bolj. Komur je kaj do
tega, da bi človeški rod napredoval, in
kdor veruje, da je mogoče, ohraniti zakon
in rodbino kot temelj človeškega napredka,
ta mora proučavati viroke in bistvo pro-
stitucije.
Znkon in prostitucija si stojita sovražno
nasproti. Ljubica ima večjo veljavo nego
zakonska žena, strast zmaguje nad dolž-
nostjo. Dom se nadomešča s kavarnami,
gostilnami, javnimi zabavami, iščejo se
razkošja mimo domačo hišo. Posledice spolne
nebrzdanosti se nam kažejo pri moški in
ženski mladini, in to pri bogatih in revnih,
posebno z ozirom na instituc'jo zakona in
z ozirom na krepkost rodu.
*) Po dr. El. Blackwellovi.
Kake nazore o ženi vceplja današnja
družba mlademu možu ? Kaj je v najvaž-
nejši dobi svojega razvoja videl, slišal, citai?
Kake pojme ima o svoji telesni in nravni
prirojenosti in česa je navajen ? Kaka zabava
se mu ponuja ?
Mladi mož vidi v današnjem svetu
dostikrat popolno nravno anarhijo. Družba
ga ne poučuje o pravem in nepravem
spolnem razmerju, da bi se naravno razvijal
od nedolžnosti k pravemu poznanju in s
tem k čednosti. Starisi se ne vedo vesti in
poučevati. Smatrajo svoje otroke za čiste
angele, ki zardevajo pred svojimi starisi,
dočim bi té oblivala rdečica, ako bi jih
slišali, kako govore med seboj. To je sad
današnje vzgoje, ko se mladina na skrivnem,
od nepoklicanih, nravno pokvarjenih uči-
teljev poučuje o stvareh, o katerih poklicani
faktorji ne znajo poučevati ali pa se tega
sramujejo, kar je navadno usoden predsodek.
Odločilna je doba med vzbujajočim se
spolnim nagonom in moško zrelostjo. Ako
je mladeniču vzgoja privela njegovo miš-
ljenje in čutenje na prava pota, da stremi
po kreposti in zdravju, potem ne pretrga
naravnega svojega razvoja, ki vede k moški
popolnosti. Ako je pa njegovo mišljenje
pokvarjeno, fantazija razdražena in ni v
njem močne ljubezni do čednosti, tu izgubi
vlado nad seboj. Najs'lnejše mamilo je,
ako mu kdo svetuje, naj se zateče k pro-
stitutkam. Ako je pretrgal naravno zdržnost
in spoštovanje do ženskega spola, potem
je poboljšanje težko, dostikrat morebiti ne-
možno. Okusil je telesno razkošje, ne da
bi bil pri tem občutil nenavadno duševno
slast, ki je drugače spojena s telesno
slastjo.
Ko je enkrat okusil telesno slast, ne
more več živeti brez nje. Volja njegova ni
več svobodna. Zničil je svobodo svoje
mlade volje in postal suženj telesnega
razkošja. Posledice razuzdanega življenja
so telesne in duševne, nravne. Nihče se
temu ne izogne, da ne bi trpel škode bodisi
38
na telesnem zdravju lx>disi na duševni
svežosti.
Ako človek izgubi vlado nad seboj,
vpliva to zopet na telo in povzročuje bolehno
občutljivost (in to je vselej znak slabosti),
pravo bolezen, ki nas sili, da se vedno
razburjamo zaradi malenkosti. Škoda, ki
jo pri tem trpi naše telo, se javlja more-
biti le polagoma, ker le polagoma izpod-
kopava naše zdravje. Ne kaže se nam tako
kruto kakor vročica ali krč, toda ni zato
nič manj nevarna, ker se razvija počasi
in skrito. Telesna slabost se javlja glavno
kot slabost živcev, telo se ne upira s tako
silo nalezljivim beleznim, zarodki bolezni
se laže razvijajo, in pomnožujejo se znaki
posebnih bolezni, ki se v človeškem telesu
navadno že nahajajo. Največkrat trpe škodo
vsled lahkomišljenega življenja možgani,
hrbtenjača (hrbtni m ozek) in pluča. Do-
stikrat smatrajo zdravniki znake patologie. -
nih posledic, izvirajočih iz spolnih nered-
nosti, za začetek hipohondrije, kronične že-
lodčne bolezni ali za začetek srčnih bolezni,
dasi so to  posledice  spolne  nebrzdanosti.
Kako pogubno vplivajo spolne nercd-
nosti, vidimo zlasti iz podatkov o dolgosti
življenja, ki jih izdajajo zavarovalnice za
življenje. Velika je umrljivost v prvih letih
dospelega življenja. Pri moškem spolu se
naglo zmanjšuje življenska sila med osem-
najstim in petindvajsetim letom. V tej dobi
je umrljivost mnogo večja nego v letih
spolne zrelosti ; vzrok je nenravnost. Znani
francoski statistik Bertillon je iz statistike
poedinih evropskih dežel dokazal, da so
nepravilnosti zakonskega življenja vzrok
boleznim, zločinom in samomorom; da je
umrljivost neoženjenih petindvajsetletnih
mož tako velika kakor umrljivost o/.enjenih
petinštiridesetletnih : da nenravno življenje
neoženjenih in udovelih ljudi, bodisi moških
ali ženskih, skrajšuje dolgost njih življenja
o dvajset let in še več.
Nravne posledice so ravno tako velike
in očividne kakor telesne.   Iščemo   vedno
novih in novih mamil. Ko dosežemo mejo
telesnih slasti, se nas loti čemernost, neza-
dovoljnost, gnus. Časih postanemo odre-
veneli, čim dalje tem bolje zaničujemo
ženo, vedno nižje in nižje naziranje imamo
o svetu. Drugi zopet postanejo frivolni,
iščoč novih in novih slasti. Ta uravna
posledica je tudi velik vzrok, da se delajo
ženi take ovire, ako se hoče posvetiti
zdravniškemu stanu ....
Nenravnost škoduje nele posamezniku,
ampak ponižuje celo družbo, ki hoče ustre-
zati svojim nizkim strastem na škodo dru-
gih ljudi, da se ne more povzdigniti do
višjega življenskega nazora, čutiti navdu-
šenja za napredek človeštva.
Ta spolna nenravnost uničuje moža in
ženo : kajti ne smemo pozabiti, da je zločin
dveh ljudi in ne samo enega človeka. Kake
so njene posledice za mlado Ženo ? Telesne
in nravne kakor pri možu. Pri tem spolu
je morebiti telesno zlo večje, pri drugem
je zopet uravna pobitost večja. Čeprav ni
vselej ista škoda, pa je gotovo enako
velika.
Žrtve spolne razuzdanosti so največkrat
žene nižjih, revnejših slojev. Ž njimi pri-
hajamo v dotiko pri vsaki javni zabavi, na
i/prehodih, v domači hiši. Mladi mož iz t.
zv. boljše rodbine občuje z ženami svoje
vrste le redkoma, pod nadzorstvom in
navadno z nenaravno prisiljenostjo ; z rev-
nimi deklicami pa more občevati kjerkoli
in kadarkoli. Veliko število revnih žen
smatra današnja družba za nekaj, kar naj
služi strastem višjih slojev. Revna dekleta
se zasledujejo. Ako se boji tak razuzdanec
za svoje zdravje in ne obiskuje javnih hiš,
izbira si za svoje žrtve mlade šivilje, lepe
prodajalke po trgovinah, deklice, ki se
žive na pošten način, toda so revne, brez
zaščite. Nimajo ni kakšnega veselja, mladi
mož ji ponuja veselje ; ko si pridobi njeno
naklonjenost, jo zapelje, onečasti, potem pa
pusti, da nadaljuje isto pri drugi, tretji . . .
Ako bi mu očitali, da je vrgel deklico na
39
ta nalili v sramotno življenje, izgovarjal
bi se frivolno : »Saj se brzo pomože z
možmi svoje vrste.«
Ako razmišljamo o posledicah, ki jih
ima taka razuzdanost za moža in ženo ter
celo družbo, pokaže se nam ta sofistika v
vsi svoji nagoti. Ali je čistost žene v res-
nici čednost ? No, potem mora ta čistost
posvečevati i rodbino reveža! Ali se
blaži značaj žene, ako je čista ? Ima potem
več spoštovanja do samega sebe ? Skrbi
bolj za svoje otroke ? Za njih dobro in
poštenost, ko si je v svesti minolega svo-
jega krepostnega življenja ? Ljubi bolj
svojega mož?., skrbeč, da mu pripravi
prijetno domače ognjišče ?
Spolna nenravnost onemogočuje ženi
te naravne dolžnosti. Dela jo tiečimerno,
leno, čemerno, nezadovoljno z rodbinskim
življenjem, sili jo, da bi videla v svojem
možu le njegove nizke naklonjenosti, žena
postaja zapeljivka svojih otroh. Pijanče-
vanje, prepiri in tepeži so doma v rodbi-
nah revnejših slojev ; središče take nesrečne
hiše je nečista žena, ki je izgubila pošto-
vanje pred samim seboj, pred drugimi,
izgubila ljubezen do doma. Zapeljivecje ubil
v nji ženo in mater ; družinsko življenje
revnega človeka je prepir in beda, iz ka-
terih se rode zločini. A to zlo se širi dalje...
Spolnemu nagonu je mlada žena rav-
notako podvržena kakor mladi mož, za oba
je treba skrbne ozgoje. Ako se udarno na
poniževalen način temu mogočnemu nagonu,
prevlada nas polagoma popolnoma, vse se
umika pred njim.
Ci m bolj se širi spolna nenravnost,
tem bolj pada v ceni žensko delo. V Parizu,
kakor vemo iz poročil delavskega kongresa
1876. leta, je prostitucija edino, kar more
rešiti ženo bede in lakote. Toliko je neza-
konskih prebivalcev, da je na tisoče deklet,
ki ne poznajo nobenega svojih sorodnikov.
Sirotam ali zapuščenim otrokom je narav-
nost nemogoče krepostno živeti. Enako je
v vseh velikih mestih.
Telesna strast  sama   na sebi   ni zlo,
ampak je nujni del naše prirojenosti. Kakor
druge človeške zmožnosti in sile, je mogoče
i to silo poplemeniti. Tudi ta silajevzpre-
jemljiva   za   duševne   vtiske   in   postane
bodisi   oblažujoč, bodisi   uničujoč  činitelj
našega   življenja.   Spol   je   v  dobrem  in
slabem zmislu  glavna  gibna  sila   vzgoje.
Nad padlim mladim možem izgubi krepostno
dekle svojo vlado in privlačnost. Na drugi
strani   vplivajo   pokvarjeni   mladeniči   na
deklice svojega  stanu  jako močno,   toda
hkrati dostikrat jako škodljivo. Dekleta si
jih   hočejo   navezati   nase,   kar   je  čisto
naravno, in  pri   tem   se  nevede  skušajo
prilagoditi njih ukusu.   Ako je  pri takih
spolno  pokvarjenih   mladeničih   telesnost
edina in glavna privlačna  sila,   potem se
morajo žene zatekati k vsemu, kar prove-
čuje   njih   telesno   lepoto   ali   nedostatek
telesne lepote zakriva. To vidimo predvsem
v obleki. Čim večja je pri možu nadvlada
telesnosti, tem večja bo naklonjenost žene
do   dragocenih   oblek.   Očitamo   ženam,
eia se rade razsipno  oblačijo,  da  ljubijo
razkošnost in  potratnost,  da  zanemarjajo
gospodinjstvo itd., toda pri tem pozabljamo,
da je krivda na moški strani. Ako bi mladi
možje resno  hrepeneli  po  krepostni  ženi
in srečnem družinskem življenju ter se tudi
sami pripravljali za tako življenje, g-otovo
bi se izpremenile i žene. Mladi  moški  pa
se sedaj boje hitro se oženiti, češ, čemu bi
si  nakopaval  ženo   in  družino,  ko se mi
tako dobro godi : za denar dobim  od žen
vse, česar  potrebujem,  ne da bi pri tem
izgubil svobodo ali prevzel kako odgovor-
nost ! Na ta  način je  pošteno dekle pri-
morano tekmovati s prostitutkami ali pri-
ležnicami. Mladi mož odlaša zakon, najprej
morebiti iz nujnosti,  pozneje dobrovoljno.
In dekle,   ki ne   more  dobiti  moža svoje
starosti,,  ostane  neomožena  ali  pa   mora
skleniti nenaravni zakon  s starim možem.
Zakoni med mladini in starimi značijo
veliko fiziologično  škodo.  Izpodkopavata
40
se zdravje in .sreča posameznikov kakor
tudi zdravi naraščaj človeškega rodu. Čim
večja je spolna nenravnost, tem bolj se
zmanjšuje število zakonov in tern pozneje
se zakoni sklepajo. Tudi značaj ljudi se
slabša, čim se širi razuzdanost, mera za
vojaške novince se zmanjšuje, vedno več
je nezakonskih otrok, ki bodisi umirajo
bodisi postajajo zločinci; opažamo, da pre-
bivalstvo ne narašča, kar bi bilo naravno,
ampak da se zmanjšuje.
Zgodovina potrjuje, da je spolna nrav-
nost temelj velikosti naroda. To vidimo
jasno n. pr. pri muhamedanskih in drugih
vzhodnih narodih. Posledica njih zakonskih
razmer je nedostatek človekoljubnosti. Ti
narodi nimajo dobrodelnih zavodov, ne
poznajo pomena človeškega življenja, kazen
se nadomešča z mučenjem, hrabrost s suro-
vostjo in krutostjo. Nravnega napredka ni.
V t. zv. krščanskih deželah se eno-
ženstvo priznava sicer z besedo, toda v
resnici se .velik del ljudi ne ravna po tem.
Razširjeno je prepričanje, da je moški in
ženski značaj tako različen, da isto nravno
pravilo ne more veljati za oba spola.
Zgodovina nas pa poučuje, da mora
nravni razvoj napredovati v enaki meri
kakor znanstveni, sicer neizogibno narod
propada. Ta nravni razvoj pa vrši zlasti
žena, in čistost žene ni mogoča brez či-
stosti moža.
To, kar smo doslej povedali, je odgo-
vor na prvo vprašanje, kaj je pravi vzor
vzajemnega razmerja med možem in ženo,
oni vzor, ki pomenja napredek in   razvoj.
Zgodnji in zvesti zakon
enega moža in ene žene je
pravi  vzor  človeške   družbe.
Zvesta zveza krepkega in čistega mia ¦
dega moža s krepko in čisto mlado ženo
je pravi in edini zarodek, iz katerega more
vzrasti krepek narod.
(Dalje prihodnjič.)
??? ??j?c??.*)
???? ce ryjé ? ??? ??????,
a iipHcoJK'a ?? ??????????,
???? ?? ???? ????? ????????:
„???? ???, ????, ????? ????????,
iinnióaj ??.?? CBOj'y ??.??????,
??? je ?????? ???? ???????,
?? je.TOM 1????? ???? OTpyje.
— ???????? ????? ???? ryjinicKa,
ca ibiuie ??^? CBOjoj ??.\????,
?? ?>? cjei)aiHe ????? ???????,
1?????? ???? ?????? ?????????.
????? ????? ????? ?????????
je.iHOM ?? ?????, ?????? ?? ?|???,
je.TH.OM ÄaMJaHKy, ?????? ???????.
??????? Hje.'ia ????? ?>?????,
??? ?? ????? ??????????,
???? ?? ?>??? ???????????,
???? ?? ???? ????? ??????.
?.???? ?? ?????, ??? ?? ?????? :
„???>????? ??, ???????? ??,
?????? ?? ?????, ????? ??????!"
??? ?? je ????? ???? ??????,
npncojh'a ryja ? ?>?? ?????,
?? ??????? ????? ???? ??????.
Tyja ?? ?????, ??? ?? ??????
?? ???? ?????, ja.Ta ??????.
BIČ GUJINSKI.**)
Same se guje u bič upleie,
a prisojka se usvigarila
same se nude Pavlu Bračancu,
„Uzmi nas, uzmi, Pavle Bračanče,
išibaj nama svoju Damjanku,
ona je sestru našu zaklala,
da jedom njenim tebe otruje."
— Prihvati Pavle biča gujinska,
sa njime dodje svojoj Damjanci,
uz nju sedjaše mladi Dužević,
njegova ruka djerdan Damjanćin.
Osinu Pavle bičem gujinskim
jednom na desno, drugom na ljevo,
jednom Damjanku, drugom Duždića.
Pomodri cjela snaga njihova,
oči se njine izkolačiše,
usta se njina zapjenusiše,
ruke se njine grčem grčiše.
*) Iz knjige „?????????? 3MajOBiiHe", III.
') Transskripcija.
41
Gleda jih Pavle, pak im bjesedi.
„Poljubite be, zagrlite se,
kratki su danci, sunce zalazi !"
Dok ih je Pavle tako gledao,
prisojka guja i njeg upeče,
da kratkom mukom dugu otkupi.
Guja ga pecnu, pak se otrova
od ljuta trova, jada njegova.
SLEPEC MATIJA. ADAM SEVER.
LJUBLJANA.
Nastalo je čisto mirno. Stal je poleg
zvonika ter čakal.
OkoU in okoli cerkvice sv. Petra so
bili razpeti šotori, pokriti z belim platnom,
v katerem se je gugal lahen vetrič, in vča-
sih se je platno napelo, da so zaškripale
vereje, po katerih je bilo raztegnjeno. Pod
šotori so se bleščali živobarvani medeni
konjički, petelinčki, srca in belorudeči za-
vitki z odpustkom, kajti obhajali so cerkveni
god. Zadcj so dremali prodajalci. Nad šo-
tori se je nemo dvigal nizek, širok zvonik
z visoko, malce začrnelo, leseno streho, na
kateri je bil pritrjen železen križ ; bil je
videti kakor starček v zimski kučmi. Pod
njim so se raztegali močni oboki, ki so ga
nosili in izpod katerih se je videlo skozi
vrata v nizko cerkvico z majhnimi, omre-
ženimi okni.
Matija je napenjal ušesa ter poslušal;
čulo se je le mrmranje duhovnikovo pred
altarjem in odgovarjanje strežnikovo. Tipal
je po črnikasti, z rdečimi križci posuti lajni,
ki mu je visela okolu vratu, in silno ga je
mučilo, ker se še ni upal zavrteti ; vsak
trenotek se mu je zdelo, da bo opravilo
končano in da se vsujejo ljudje na
prosto.
Naenkrat pa je zaslišal nad seboj v
zvoniku neko premikanje, in skoro je zapel
zvon, za njim pa so zabučale orgije, in sre-
brni mašni zvončki so zažvenkljali v cerkvi
in vsi ti glasovi so vreli raz nizkega griča
tja doli na livade. Nebo je bilo temnomodro
terse pogrezalo v daljavi za zelenimi holmi
na zemljo ; tudi najoddaljenejši griči so se
videli v jasnih, razločnih konturah. V glo-
boki modrini se je blesketalo solnce sredi
nebeškega svoda kakor zlat ogenj ter na-
pajalo s polno svetlobo ozračje.
Namah so utihnile orgije ; med vrati
je nastala gnječa in posamične gruče so
se vsipale na piano.
Slepec je presenečen zagrabil za vre
teno ter zavrtel, da je zaškripala lajna, ter
začel prositi s klobukom : Usmilite se v
Kristusovem imenu slepega reveža. Vedel
je, da sedaj najložje dobi kak dar, ako ga
sploh dobi. Stegal je med gnječo roko, in
večkrat so ga potisnili ljudje nazaj, da je
omahnil na zid, sem in tja mu je kdo za-
klical, naj pazi, da ne strese drobiža, toda
vkljub temu je silil Matija vedno tja, kjer
je bil največji naval.
Prodajalci pod šotori pa so dvignili
glave kvišku ter pričeli švigati sem ter
tja. Vse se je gibalo okoli cerkve svetega
Petra, a pod šotori je šumelo kakor v pa-
njih. Mladeniči so izbirali dekletom srca in
nazobčane zavojčke, starejši možje pa so
stali po dva ali trije skupaj in opazovali
vreme ter majali z glavami. Ko je prišel
pri zadnjih vratih iz zakristije mlad du-
hovnik, se je ljudstvo umikalo, se mu
odkrivalo in mu poljubljalo roko.
V cerkvi je ostalo le še malo ljudij.
Božič pa je vrtil lajno. Hitel je, kar je
mogel, kot da bi hotel s tem prisiliti ljudi,
da mu vržejo kaj v klobuk.
Naenkrat pa je zvon utihnil za hipec,
na to pa se zopet oglasil iz lin ; zazvonilo
je poldne. Možje, kar jih je bilo blizu cer-
kve, so se odkrili ter glasno molili, ženske
pa so odhitele po stezah navzdol, da so
jim frfotale pisane rute, in med potom so
čebetale molitve, gledaje v tla. Ko je utih-
nil zvon, so se počasi odpravili tudi
kmetje.
Slepec je ostal sam pred vrati. Zrav-
nal se je  ob zidu  ter  pospravil   drobiž.
42
Potem pa je poiskal za srajco kos kruha,
prijel ga z obema rokama in pričel jesti ;
vedel je, da je poldan že proč. Slutil je,
da se dela krog njega senca, ker ga ni
več žgalo po obrazu. Ko je razgrizel kruh,
je pobral palico poleg sebe na tleh ter se
uprl nanjo. Poslušal je, ah je še kaj prida
ljudstva na griču. Nekje na strani se je
čulo glasno govorjenje, nekdo je celo vpil
ter klical nekoga po imenu.
Potem se je zaobrnil Alati ja okolu slopa
ter zopet napenjal ušesa. Iz cerkve je sli-
šal šepet, in posamične besede je razločil
popolnoma; sklepal je, da mora biti znotraj
več ljudi, ker se je čulo v tišini tudi ka-
kor drsanje kolen okoli altarja, vmes pa
so padale jagode rožneg_a venca na klop
kot toča po drevesnem listju. Zato je Božič
izpustil palico iz rok ter se spustil proti
tlom, da je obsedel na zvonikovem pod-
stavku ter zopet zagodel ; roka mu je
gonila vreteno mehanično in lajna je škri-
pala sprva v visokih, kričečih glasovih,
potem pa je začelo v skrinjici grčati in
hropeti, dokler ni privrtel do konca, na to
pa se je ponavljalo isto v novic.
Čim dalje je godei, tem bolj se je za-
tapljal ter poslušal sam z neko radoved-
nostjo glasove iz lajne, kateri so mu pol-
nih ušesa že tisoč in tisočkrat. Redkokdaj
je pokimal z glavo in še mari mu ni bilo
ali bo dobil kak milodar ali ne, z nogo je
potegnil včasih po pesku, ki se je belil
pod zvonikovim kapom, da, telo mu je bilo
čisto mirno, tudi obraz je bil kakor izkle-
san ; poznale so se v njem poteze negoto-
vosti in neke skrite boli. Tako se je sle-
pec za veroval, da sčasom ni slišal popol-
noma nič druzeg-a kot svojo lajno, ki se
je glasila v eno mer jednakomerno, zdaj
pridušeno, zdaj čvileče in kričeče.
Takoj, ko je odzvonilo poldne, pa so
pričeli prodajalci pospravljati šotore. Sneli
so platno raz drogove ter zavili slaščice v
prte in znosili vse skupaj z griča na majhne
vozičke, ki so jih čakali spodaj. V pol ure
je ležalo po pohojeni travi okolu cerkve
samo še nekaj ostankov papirja. Le kak
očanec ali kaka starica se je prikazala za
oglom ter izginila počasnih korakov. Dobro,
da so sejmarji odšli, se je vrnil tudi cer-
kovnik od nekod ter opomnil majhno de-
kletce, ki je še ostalo v cerkvenih klopeh,
ker je bržčas izgrešilo svojce, naj oddide
domov. Bosonogi otrok se je zbal ter ste-
kel ven. Cerkovnik pa je zaklenil sprednja
vrata od znotraj ter odšel skozi za-
kristijo.
Za Božiča se ni zmenil nihče. Ono
dekletce ga je gledalo in poslušalo nekaj
časa za slopom, potem pa se je spomnilo
cerkovnika ter zopet zbežalo, kar so jo
nesle noge. V nekaj trenotkih potem seje
naselil okolu cerkvice sv. Petra globok
mir; ni je bilo razen slepca človeške duše
na griču — ta pa je godei v enomer.
Lahen veter, ki je baš okolu poldneva
utihnil, je zavel zopet tako na lahko, da se
je komaj čutilo. Pred cerkvijo se je raz-
prostirala koničasta senca stolpova ter
lezla po travi dalje; zdelo se je kakor bi
jo tirali naprej neubrani glasovi, ki so vreli
iz slepčeve lajne.
Naenkrat pa, ko se mu je zmeknila
skrinjica ter se mu obesila na roko, da ni
mogel več vrteti, je prestal. V začetku se
mu je zdelo, da sliši še one glasove, potem
pa se je zganil. Začel je tipati za klobukom,
potem pa je skušal vstati ; oprl se je na
zid ter se zravnal. Že je začel z visokim,
hripavim glasom : Usmilite se v Križanega
imenu . . . ter iskati vretena, a tedaj je
instinktivno nagnil glavo na stran, če bi
slišal prihajati koga. Čul ni nikogar. Za
tem je pritisnil roko k ušesu ter se pomaknil
dalje ob zidu. Spomnil se je onega šepeta
ter si mislil, češ, morda je kdo v cerkvi
ter moli. Ničesar ni slišal, niti prodajalcev
ne. Zazdelo se mu je neumevno, in sklepal
je, da morda ne sliši dobro. Na to pa se
je pomaknil zopet na prejšnje mesto ter
čakal, da  morda vjame kak glas.   Nič ni
43
bilo, le veter je začel pihljati močneje ter
ga gladiti po obrazu. Dolgo je stal nepre-
mično ter mislil, kako da vlada taka tišina,
kdaj naj bi bili odšli vsi ljudje, — moral
bi slišati vendar vsaj prodajalce, ko so po-
spravljali svojo robo.
Slepec se je sklonil ter tipal po tleh
za palico, ki mu je ležala pri nogah, jo
pobral ter se uprl nanjo, tedaj pa se je
stresel. Ako res ni nikogar več na griču,
kako naj pride doli, kaKo naj dospe v vas.
Zbal se je ter se pritisnil ob zvonik. Kaj,
saj skoro ni mogoče ! Prav gotovo bi bil
moral slišati prodajalce in tudi bi mu moral
kdo vreči med tem, ko je godei, kak novec
v klobuk, in to bi bil čutil gotovo, saj je
vrtel lajno dolgo, in vsi ljudje niso takoj
opoldne vdrli iz cerkve ; na vsak način mora
biti še kdo znotraj.
Božič je začel tipati s palico okolu
sebe. Najprvo je drsal po tleh, nato pa je
dvignil palico pred se v zrak. Zadel je
nekolikrat v zid in na to je krenil pod
zvonik ; hotel je priti v cerkev ter ondi
poklicati koga, kdor bi že bil znotraj, naj
ga popelje doli v vas ali vsaj na veliko
cesto. Majal se je med širokimi slopovi pod
nizkim, zategnjenim obokom sem ter tja.
Bil je že blizo cerkvenih vrat; drgnil je s
palico po zidu, z drugo roko pa je držal
za klobuk na glavi instinktivno, da ne bi
zadel kam ter ga izgubil, dasi sam ni vedel,
kam. Kmalu je začutil podboj. Povesil je
palico, in lice se mu je zasmehljalo. Oprijel
ga je hitro z roko. Že je stopil na prag ter
skušal sneti klobuk, toda butil je s komol-
cem ob duri, potem pa tipal na desno
stran, češ, morda je samo ta polovica od-
prta, toda tudi tu ni mogel noter. Zgra-
bil se za kljuko ter pritiskal. Zaklenjeno
je bilo.
Obstal je. Pritisnil je še enkrat krčevito
na vrata, na kar mu je omahnila roka. Bil si
je popolnoma na jasnem, da je sam na griču,
in vstala mu je slutnja, da je morda že
mrak, da se bo storila skoro noč, če ni že
popolnoma tema. Ako ni nič slišal, kako
so se odpravljali prodajalci, in tudi ljudi
ne, ki so se zakasnili v cerkvi, ko so se
vračali, zakaj naj bi bil preslišal tudi zvon,
ko je prišel zvonit cerkovnik angeljsko
češčenje. Skoro gotovo je zaspal ob lajni,
ker mu je bilo vroče, ter prespal več ur
tako trdno, da ga ni moglo nič prebuditi.
Zopet je poslušal. Vladala je okoli cerkve
grozna tišina, v zraku pa se je gibal vetrič.
Da, čisto gotovo je noč, mrak je že minul
in sedaj je tema. Slepec se je vstrašil.
Zavpit je skoro nehote, kar je mogel :
»O—o—o!« in zopet je vtihnil, na to pa
ponovil še enkrat, kar se je dalo. Nihče
se ni oglasil, le odmev se je lovil ob ste-
nah. Pa kaj treba vpiti, sije mislil, do vasi
je več, nego pol ure, do ceste malo manj,
a sedaj ni tam nikogar.
Taval je zopet med ^lopovi nazaj pred
cerkev na pohojeno travo ter premišljal,
kaj naj stori. Stal je nekaj časa, potem se
je pa odločil, da odide sam z griča. Saj
hodi tudi po vasi sam, saj bo tipal s palico.
Tukaj ne more ostati sedaj za celo noč, in
morda sem gori tudi jutri opohidne ne
pride nihče zvonit. Prišel bo že do kake
hiše. — Bil si je v svesti, da mora naprej.
Prijel je z levico za lajno, v desnici pa je
imel palico ter se pomikal izpred cerkvice
sv. Petra.
Solnce je bilo že blizu zatona ter je
lilo zlato luč raz temnomodro nebo. Trava
se je na lahko zibala kakor gladina čistega
jezera ; rmeni poletni regrat in visoka žolta
kozja brada sta se priklanjala med zelenim
biljem, poleg njih pa se je modril šmarni
križ s polnim cvetom, a pri njem je cve-
telo belo-rumeno volovsko oko s tenkimi,
nežnimi stebli. Vzdigal se je duh poljskih
cvetlic v zrak.
Slepec se je pomikal počasi nizdolu po
griču med visoko travo. Spodaj, kjer seje
grič zlival v livade, se je skrival Petrov
ključ, ona modrordeča, plemenita cvetka z
močnim vpojnim vonjem. Naprej v daljavi
44
pa so se rgrinjale pisane trate in travniki,
a za njimi so se zazteznli griči, za katerimi
se je pričel dvigati ozek, snežnobel oblak
v modrino.
Slepec se je nekako zveselil, ko je za-
čutil, da je prišel z brega na ravno, in
upanje mu je zasvetilo. Zopet je začel tipati
s palico po tleh pred se in pomikal se
je z neko gotovostjo naprej. Skoro bi prejel
za vreteno ter zagodel na lajno iz nekega
notranjega zadovoljstva. Vstala pa mu je
vendar misel, ali ne bi mogel priti do ka-
kega pota. Začel je tipati natančnejše, ne
bi li prišel vsaj na stezo in zazdelo se mu
je, da so mu tla pod nogami shojena. Na
enkrat pa je zadel s palico ob neko stvar,
ki je bila zabita v zemlji. Začel je tipati z
rokami in prepričan je bil, da je kazalo ob
poti v vas. Snel je lajno ter si jo obesil
na eno samo ramo, da bi ložje hodil. Pre-
stopil se je za par korakov v naglici, tedaj
pa se je pogreznil.
Med bujno zeleno travo se je vil mimo
onega kola, na katerem je bila pritrjena
lesena podoba sv. Miklavža s strešico, glo-
bok, ozek potok. Ob straneh so se v njeni
namakali široki, okrogli listi kalužnie in
zgodaj odćvelih potočnic. Vođa pa se je
mirno vila naprej po ravnini, da si' je zdelo,
kakor bi stala.
Božič ni vedel, kaj je. Vskriknil bi bil,
toda v istem hipu je izpustil le grgrajoč
glas iz sebe, potem pa je izginilo truplo
za trenotek proti ilovnatemu dnu. Lajna se
je na mestu obrnila nekolikrat v vodi, potem
pa se je počasi potopila.
Slepec je med tem zopet prišel na po-
vršje ; s stegnjenimi rokami seje preobrnil
na trebuh, in potok ga je komaj znatno
premikal naprej, dokler ni za nekaj hipov
zopet izginil pod površje lenega potoka tam
med širokimi listi «cvclih kalužnie.
Tretji dan so ga našli. Korenine ko-
šatih jelš so ga ustavile, voda ga je rahlo
naslonila na  zeleno  obal.   Obraz  je imel
obrnjen proti solncu. Obraz je bil resen.
Ustnice so bile stisnjene, strogo nabrane,
kakor da bi hotele nekaj povedati.
A ljudje, ki ga niso opazili, dokler je
bil živ, niso znali brati očitanja na slepče-
vem obrazu ....
0 METULJU. ADAM SEVER.
LJUBLJANA.
Beli oblaki so plavali po jasnem, smeh-
ljajočem se nebu in vetrič je pihljal ter
jih nosil dalje kot v sanjali, v sanjah o
sreči in o čisti, visoki ljubezni.
Na poljani je cvetela rdeča cvetka v
svečani lepoti. Duhtcla je in napajala oko
lieo s sladkostjo.
In prizibal se je iz gaja pisan metulj.
Neskončno hrepenenje gaje vleklo k cvet-
lici, ki je cvetela in duhtela. Plaval je ob
tihem log-u in zrl boječe na poljano ; ni se
upal poleteti tja ; cvetka se ni ozrla vanj,
šepetala je z vetrom, ki jo je poljubljal v
ljubezni.
Oblaki pa so se bleščali gori v višavi
kot srebrni. Metulj jih je gledal strmeč ter
si želel slišati rajsko muziko nad njimi, da
bi postal vreden cvetlice na poljani.
Pisani metulj se je vzdignil ob tihem
logu ter pričel leteti tja gori, kjer je veter
nosil sanjave oblake. Dvignil se je nad
logom solzeč se, a opojno rdeča cvetka
ga ni pogledala.
Metulj pa se je hotel dvigniti nad
oblake, da bi postal vreden cvetlice, in
njegove solzice so padale Tla tihi gaj.
ŽENSKE V RUSIJI. BOŽIDAR TVORCOV.
KALUGA.
V Moskvi je » d r u š t v o zboljšanja
ženske usode«. V zadnjej seji tega
društva je K. V. Gol ovi na vzbudila go-
rečo besedo po nasljedujem predmetu.
45
Na oglu ulic Sadove i Tvrske, okolo
starili Triumfalnih vrat namerava neka
akcijonarna kompanija zidati gledišče g.
Oraona. Pravijo, da bo pri tem gledišču
velikanska restavracija, ktera bo odprta
noč i den. Mestnost bodočega Omonovega
teatra je centralna. Soblazen bo velik, i a
friori možno smelo tvrditi, da tu pogibne
ne ena nedolžna, pa slaba ženska stvar . ..
(La Golovina torej predlaga zboru upora-
biti tisti § društvenih pravil, po kterem
društvo ima pravo i dolžnost protiviti se
zgradbi malonravnih zavodov vobšče, po-
sebno pa v takih mestnostih, ktere se
svojo mnogoljudnostjo od njih morejo
trpeti strašno nravno okuženje. /bor je
predlog g-e Golovine sprejel ter ga pre-
dal odseku ad hoc, kteri ga vsestransko
pretehta i končno postanovi, bo li društvo
prosilo visoko vlado o prepreženji bogati
kompaniji njenih nakan, ili bo mu dovelj,
da je nekoliko p o b e s c d o v a 1 o, ne-
koliko po šumelo na visoko temo
dru ž binskih nravov... Pribavljamo
še le, da je g. Omon francoski predprini-
matelj ili podjetnik, podvizajoči se v Mo-
skvi da v Njižnjem Novgorodu za posled-
nja leta na veliko čast i slavo Mammona.
To pa že kaj velja !
Ruski ministr cest i potov je neki —
kajti oficijalno še ni objavljeno — dozvolil,
da bodo za naprej tudi ženske
zanimale dolžnost na mesta na-
čelnikov želez nični h postaj. Res
je, da ministerstvo bojda ogovarja želez-
nice — magistrale, kar pa znači le malo,
ili pa čisto nič. Važno je dejstvo, da se
okvir ženskega dela širi od dne
do dne, da ženske neumorno i tvrdno
stremijo k svobodi i samostalnosti ter vsto-
pajo z moškimi v uporno borbo za ravno-
pravnost na družbinskem tvorišču.
»Ruski Listek«, precej vplivni mos-
kovski dnevnik i glasilo vsake baze ume-
renih občinskih  slojev,  se   tem  povodom
šali, da je doba pastirskih idilij menda
minola na vselej i da so kolovrat, kuhinja
da plenice zgubile svoj interes celo za
Marjetice Faustovega kalibra . . . Na do-
mačem ognjišču se le slabo kadi, a gospa
Luhmanova predava o razliki mej možem
i ženo ! Od kod je ta razlika, glavni izvir
vseh domačih prepirov? Se ve da ne iz
zlate dobe mladosti, kakor meni znamenita
feministka, ko Janezek grdo gleda Micike,
pač pa je od tistega trenotka, ko je kaka
rjavovlasa mistris iz Cikaga vzela v svoje
roke portfelj lorda-mera, ili izvoščičje po-
vodce, a mister, njeni soprog ili brat, oču-
til se je pod šlabedro . . . Pa. humoris-
tična veselost omenjenega »Lističa« — dasi
je po velikosti svoji bolj podoben rjuhi,
nego pa navadnim slovenskim novinam —
malo pa mahi prehaja k istine mu status
rerum, a gola resnica bo v danem slučaju
menda taka le :
Pri nas, na Ruskem, do zdaj še ni
žensk-izvoščic, ni žensk-županic, ni žensk-
propovednic, kakoršne so v Ameriki ; pa
če jih še zdaj ni, to pač ne znači, da jih
ne bo. Bodo, gotovo bodo te Slovanke
tudi županice, izvoščice i propovednice ;
kajti ženskemu Drang und Sturm ni konca,
ni kraja, ako se gre za svobodo i samo-
stalnost na ekonomični podlagi. Pa služba
načelnika železničkih postaj — je li to
ženska služba? Pri nas je bilo lani bezšte-
vilno železničkih »krušenj i stolknovenj po-
jezdov«, to se pravi katastrof bez i s člo-
veškimi žrtvami ; pa v vseh teh nasrečah
so bili »kozli odpuščenja« železnični straži,
i sicer vsled umorjenosti, vsled neposilnega
truda, kakor so to sami govorili pred sod-
nijo. Le poslušajte jih izjave, le berite sod-
nijske rasprave, i vsak se bo sam prepri-
čal, da je to res tako ... A razve trud
načelnika železnične postaje ne treba ve-
likanskih sil, živčne kreposti i nekake
pasje — sit venia verbo — zvestobe svojemu
poklicu ? Ministerstvo ogovarja glavne že-
leznične proge, kar pa prav za prav znači,
46
da bodo načelnice imele več
k r i ž e v i težav, nego načelniki
kajti na postranskih železnicah načelniki
postaj vrše i posle podnačelnikov, brzo-
javnikov itd. Razve zamore ženska, če ni
Vestalka, v teku celega leta neodločno
nahajati se na svoji stojanki, srečevati i
spremljati vlake itd. !
Pa še nekaj, bodimo odkrito.ičrni, pa
bez zamere !
Bo li ugajal gibki ženski nravi, bo li
zadosteval ta čisto mehanični trud žensko
inteligencijo ? Ce na družbinskem tvorišču
ženskam odpirajo pot, naj jim odpro ta
pot najprej tje, kjer bi zares mogle poka-
zati i svoje človekoljubije, i napeti druge
prožine svojega rahlega i blagega srca.
Naj jih puste na sodni stolec, naj jih od-
pošlejo na svete misijone v dobradc Sibir-
ske, na planjave srednje Azije. Naj ščitijo
sveto pravico, naj širijo v temnih, pogan-
skih kotih velike očetnjavc svet resnice
pravoslavne, naj se dvigajo po tistih stop-
nicah družbinske lestnice, ktere so jim
dostopne i po njihnji nravi, i po Božjem i
človeškem pravu, naj tvorijo blagor samo-
stojno, ne posnemaje, ne hojevaje po petah
za svojimi — saj sami veste, kak ženske
navadno veličajo tiste moške, ktere smat-
rajo tak ili inače preponoj na potu k svo-
jim ne vselej trezvim, kajti ne vselej možnim,
zahtevam občinskega polno-i ravnopravija...
Tak pri nas, v Rusiji, meni le juste
milieu ; moja hata (bajta) pa je s kraju, i
jaz znati nič ne znaju — pravi v podobnih
navskrižjih Malorus . . .
NOVE KNJIGE.
C'HOXBarime 3\iajöBHHe. CßecKa III.
Cpe.M. Kap.'iOBini. CpncKa JiaHacn-ipcKa iiiraM-
napHJa 1900. U,eHa 1 KpyHa 25 tymi. (IIpo-
jraje ce y Cpn. MaH. luxaMiiapiijn y Cpen.
tvap.'ioBLTHMa.)
Ovo su pjesme najvećeg suvremenog
srpskog pjesnika Zmaja Jovana Jovanovića
i to pjesme njegove starosti. Sam pjesnik
tumači postanak tih pjesama u pjesmi
»Kad sam jošte : . .« Kad je pjesnik bio
tako malen da se »sa janjcima grliti mo-
gao«, slušao je mnogo slatkih bajki, koje
je kasnije, u zrelim godinama, počeo da
slaže u pjesme. I to su Snohvatice. »Snoh-
vatiee su spjevane po duhu i obliku narod-
nih pjesama, ali s primjesama pjesnika
umjetnika, a to im upravo i daje naročit
kolorit i tip. Dvostruko je uživanje, kad
se čovjek uživi u Zmajeve pjesme snohva-
tice. Čuje se žubor i romorenje tihe narodne
pjesme, zanosi se blagim i nježnim tokom
stiha i fabule, a opet se osjeća inspiracija
pjesnika umjetnika. Osjećanje je, po prilici,
isto onako kao da se vozite na kakvom
malom parobrodu. Ljuljuškate se, mičete
se, krećete se naprijed, pa ipak osjećate
da vas ne potežu vitka vesla, nego nešto
sakriveno, nešto umjetno — para. Tri su
grane pjesništva vrlo usko spojene, upravo
rodjene sa Zmajem : lirika, patriotizam i
humor. To smo navikli kod njega n.tlaziti
u prijašnjim njegovim radovima, a ta ga
karakteristika ne ostavlja ni u Snohvati-
cama. Samo razlika ipak postoji. Njegova
je prijašnja lirika bila burna i zanosna, to
su bile radosti i bolovi njegova rodjenog
srca, to je bila čista subjektivnost pjesni-
kova ; danas je ta lirika tiha i blaga, to
je potočić koji se već spustio u dolinu pa
kroz zelenu travu lagano, bez žubora, pro-
miče, to je lirika koja isključuje ličnost
pjesnikovu a opisuje dogadjaje oko sebe,
to je objektivnost u lirici. U njoj osjećate
nježnu ljubav, kojom dvoje dragih ginu
jedno za drugim, ali iskazanu bez orator-
skih fraza, bez kletava, onako prosto, jed-
nodušno, pravim narodnim načinom . . .
Pa ni patriotske pjesme u Snohvaticama
nijesu više oni burni pokliči i uzvici, nijesu
više zanosna sokoljenja i oduševljenja, nego
neka vrsta blagog rezonovanja o ljubavi
prema imenu srpskome . . . Tu se pjes-
nički talenat ne odijeva u bojni oklop,
ekspozicija pjesme ne mirišu na barut, ne
čuje je poklič : u boj za narod svoj, nego
se patriotska tendjencija izkaže blago, onako
starački, tako da ne bjesnite od ponosa
što ste Srbin, nego samo uživate u svojoj
duši . . .« Ovako prikazuje te pjesme srpski
mjesečni list :Zora«. Pjesme su izdali »u
spomen svojeg sastanka i putovanja po
Srbiji od 28, junija do 15. julija 1900. go-
47
dine a u počast svome Čika Jovi-Zmaju«
srpski maturanti. Izdanje je vrlo ukusno i
elegantno te dostojno Zmajovinih Snohva-
tica. Preporučujemo srdačno.
Mladinske knjižnice II. zvezek :
Ivo T r o š t : Na rakovo nogo. Povest.
V Ljubljani igoo. Založil L. Seli wen trier.
Cena lepo vezanemu izvodu 80. st, po
pošti go st.
Povest je nagradil »češko-slo venski
spolek v Pragi«. To mladinsko knjižico
precitate z zanimanjem od početka do konca.
Ivo Trošt je znan kot izvrsten pripovedo-
valec. Tehničnih hib, katere se je tej po-
vesti z neke strani očitalo, ni zlahka opaziti.
Ako bi jih tudi bilo, popravlja te nedo-
statke plemenita tendenca, ki se ti pa
nikakor ne usiljuje, kakor nahajamo to ne-
redkokrat v mladinskih spisih. Trošt je
hotel pokazati mladini vrednost dela ; za-
nimati je hotel naše dečke za stroko, ki
se pri nas še vse premalo upošteva : za
mehanično umetnost. To se je pisatelju
docela posrečilo.
Arbeit ist des Bürgers Zierde,
Segen ist der Mühe Preis ;
Ehrt den König seine Würde,
Ehret uns der Hände  Fleiss.
Tako poje Schiller. Tudi Troštova po-
vest je krasna apoteoza delu — rešitelju
bednega človeštva. Knjiga je izredne pe-
dagoške vrednosti ter bi morala biti v
vsaki šolski knjižnici in v vsaki slovenski
hiši, kjer imajo otrok.
Da smo imeli pred 20 leti takih mla-
dinskih knjig, imeli bi danes manj dušev-
nega proletarijata in več narodnega bla-
gostanja !
»BpaHKOBO KOJio« (Brankovo kolo) je
izvrstno urejevan srbski list za zabavo,
pouk in književnost. Izhaja v Sremskih
Karlovcih vsakega četrtka. Cena za našo
monarhijo 10 kron na leto. List se zanima
tudi za slov. književnost ter je n. pr. v
27. in 28. štev. igoo. priobčil prevod iz Zofke
Kveder »Misterija žene«. Vsem. ki znajo
čitati cirilico, ta list toplo priporočamo.
Jurčič v srbskem prevodu. »Capa-
jeBCKii JiHcr« (Sarajevski list) ima v ,št.
i—3. leta igoi. prevod: Jochii Jypquh :
>R'aKo cy y Bnuntoj Popu cy,nnjin japny.«
CjiOBeHCKa npi-ma na jiaBtie nponuiocra.
Gun dulie v Nemcih. Alfred Jensen
je objavil v nemščini knjigo »Gundulić«.
Knjiga je razdeljena v 13 poglavij : pred-
govor, uvod, dubrovniška umetna poezija
pred Gunduličem, Gunduličev življenjepis,
njegovo lirsko in dramsko pesništvo, vsebina
»Osmana«, rokopisi in izdanja «Osmana«,
manjkajoči spevi in jedinstvo epa, lirika v
tem epu, italijanski in dubrovniški vzori
Gunduličevi, dubrovniško Slovanstvo, slov.
narodna pesem v »Osmanu«, zgodovina v
»Osmanu«, prevodilci itd. Izdaja je ukusna.
Knjiga ima 442 strani. Tiskana je samo
v 101 primerku.
NOVE SKLADBE.
Hrabroslav Vogrič: Kupleti za nižji
glas spremljevanjem klavirja, in sicer: 1.
Temu treba se privadit' ... 2. Temu treba
se odvadit' ... in 3. Ona pa mu osle
kaže . . . Lastna založba, Trst — Tolmin
igoi. Cena 1 krono, z besedilom 1 k 20
st. Prodajajo jih : Schwentner i Giontini v
Ljubljani. A. Jeretič v Gorici in Janko
Trost v Trstu, Molino piccolo 3 II.
Ti, tržaškim Slovencem dobro znani
kupleti so melodijozni in, kar je glavno v
tej stroki, lahki. S kosmatim besedilom,
katerega vsa dovtipnost leži v grdih tuj-
kah, pa se ne moremo strinjati.
BELEŽKE.
Razglednice z lastno sliko (portretom)
krasno izvršene izdeluje slovanske tvrdka
D. "VVogrintsits, Dunaj, IX./2. La-
zarethgasse 6, po vsaki fotografiji, ki se
ji pošlje. Cena za eno razglednico je samo
12 krajcerjev, a naročiti se mora najmanj
10 komadov od 1 slike.
Čisti dobiček je namenjen družbi sv.
Cirila in Metoda in opozarjamo zato čita-
telje na to podjetje.
Vereščagin na Kitajskem. Slavni ruski
slikar Vereščagin. ki je se svojimi slavnimi
slikami iz rusko-turške vojne 1. 1877/8. in
s ciklusom slik o Napoleonu I. protestiral
proti bojevanju in grozovitostim, ki so z
istim združene, odpotoval je na Kitajsko,
da si nabere novega gradiva za slike, ka-
terim bo zopet namen, da služijo kot pro-
test proti vojnam.
4«
Predavanja na ulici. Več parižkih umet-
nikov, pisateljev in kritikov se je sporazu-
melo, da pričnejo prih. spomladi takozvano
»ecole de la rue« (šola na ulici). Sklenili
so prirediti javna predavanja na ulicah,
pod vedrim nebom, pa tudi po muzejih,
znanstvenih zavodih in vrlih. Oni hočejo z
jasnim, razumljivim razlaganjem in z oči-
glednimi primeri vzbuditi v svojih slušalcih
(obrtnikih, delavcih, služabnikih itd.)čutstvo
za vse, kar je važnega v znanosti in umet-
nosti ; vzgojiti hočejo narod, da bo znal
ceniti, kar je lepo, ter da se mu tako
oplemeni ukus in se ga pridobi za umet-
nost, poezijo in književnost. Originalno pod-
jetje, a velepotrebno.
Staroslovenski rokopisi na Kitajskem.
Ruski vojaki so o zadnjih nemirih našli v
Mukdenu na Kitajskem zelo starih slovan-
skih rokopisov. Tjekaj so jih bržkone pri-
nesli iz Carigrada Mongoli že v 13. veku,
ko so se morali iz Evrope vrniti v Azijo.
Med rokopisi je tudi nekoliko staročeških,
a razven slovanskih tudi grških in latin-
skih. Rusija in Francija pošljeta v Mukden
strokoovnjaško komisijo, ki ima rokopise
proučiti. Gornjo vest ruskih listov potrju-
jejo tudi nemški.
Slovanska umetnica. Sofija Sedmakova,
Srbkinja, rodom iz Novega Sada, je ne-
davno dovršila na dunajskem konservatoriju
pevski tečaj ter položila z najboljšim uspe-
hom konservatorijski izpit. Dunajski glas-
beni svét, ki ni baš naklonjen Slovanstvu,
izdal ji je najlepše spričevalo. Mlado umet-
nico so takoj angažirali na ruski operi v
Rigi s 600 rubljev mesečne plače.
Slepa pesnikinja. Mostarska »Zora«
prikazuje v svoji 12. štev. lanskega letnika
nadarjeno Srbkinjo Sofijo Pleša iz Pančeva,
gospico, ki je sedaj stara okolo 28 let,
slepo od svojega 7 leta. Ista se je izobra-
žavala, žal, v nemščini, celih 7 let na du-
najski šoli za slepce. Sedaj stanuje imeno-
vana gospica na Dunaju. Ista svira izvrstno
na klavirju in na citrah, razven tega pa
je dobra pesnikinja. Žalibog, da peva nem-
ški. Že leta 1894. je izdala v tem jeziku
84 pesmi in ,38 kratkih in jedrnatih aforiz-
mov. Knjiga je naslovljena: »Lyrische
Gedichte; von Sophie Plescha, Pancsova
1894. Druck von Er. Vig.« Knjiga ima 131
strani. Isti list je prinesel tudi nekoliko
teh pesmi, iz katerih izhaja, da imamo
opraviti z nadarjeno  žensko,  ter moramo
le obžalovati, da jo je osoda odnesla v tuje
kroge !
Otroci in alkohol. Znani dunajski kli-
ničar prof. Nothnagel predaval je nedavno
svojim slušateljem o veliki nevarnosti, ki
izvira iz tega, ako se daje deci piti žganja,
vina, piva itd. Prof. Nothnagel je rekel
mej drugim : »Jaz ne pripadam onim apo-
stolom zmernosti, ki ne dopuščajo nikakšne
alkoholične pijače ; vendar vam moram
najtopleje priporočati, da se zavedate, kako
težek greh je dajati deci, da pije žganje,
vino ali pivo. Do dovršenega 14. leta ne
bi smel otrok pokusiti piva, vina itd., pa
tudi ne čaja ali kave. Vse to so razdražu-
joča sredstva, brez katerih otroci prav
lahko izhajajo. Pravi zločin je trditi, da
vino hrani, a otročje je, če se še najde
zdravnik, ki trdi, da črno vino bolj krepi
od belega. Deci ne le da niso potrebna ta
razdražila, nego so ji celo zelo nevarna.
Prosim vas, da v svojem zdravniškem po-
klicu zlasti na to pazite, kajti uprav strašna
nervoznost naše dobe prihaja poglavito od
te prerane uporabe alkoholskih pijač.«
Neki prebrižni oče je dajal svojemu
telesno slabemu, a duševno dobro razvitemu
10 let staremu dečku, »da bi ga okrepčal«,
večkrat na dan, spočetka majhno čašico,
pozneje pa veće količine močnega vina,
zlasti Malage. Cez nekaj časa so roditelji
opazili, da pojema dečkov spomin tako. da
ni spoznaval svojih sorodnikov, da ni znal
imenovati najnavadnejših predmetov v hiši
ter da se večkrat niti svojega imena ni
mogel spomniti. Zdravnik je posegel vmes
ter prepovedal dajati dečku opojnih pijač.
V nekoliko tednih se je deček zopet po-
pravil.
Otrokom bi trebalo ukoreniti bojazen
pred alkoholom, kakor strah pred ognjem.
Žalibog se v tem oziru tudi na Slovenskem
še mnogo greši.
Turška pisateljica. Turška književnost
je zelo bogata na narodnih ženskih pesmih.
V turškem haremu se poje svira in slika.
Med turškimi pisateljicami se posebno od-
likuje Nidjar K a n u m a, krasna hči
Osman-begova, katere mati je znala na
pamet na tisoče narodnih pesmi. Nidjar
Kanuma se je omožila v 13. letu, a ni bila
srečna s svojim možem ; vrnila se je v
hišo svojih roiiteljev. Svoje pesmi je izdala
leta 1887. v posebni knjigi, ki jo je na-
zvala : »Trpljenja. Spevala Nidjar, hči pol-
49
lcovnika Osman bega«. Ta nadarjena pisa-
teljica se je naučila tudi nemški in fran-
coski ter pozna precej dobro zapadno
književnost.
Položaj državnih uradnic. Nedavno je
¦o tem predmetu govorila na javnem ženskem
shodu, ki ga je sklicalo obče avstrijsko
žensko društvo, znana boriteljica za ženske
pravice, gica. Avgusta Fickert. Slikala je
žalostne razmere poštnih in brzojavnih
manipulantinj, katere se nastavlja s plačo
60 kron ter se jim zvišuje to suženjsko
plačo vsakih pet let z 10 — desetimi —
kronami ! Uradnice na drž. železnicah, pri
poštnih hranilnicah in telefonih niso mnogo
na boljšem. Poklic poslednjih je razven
tega združen z nevarnostjo za zdravje,
ker traja služba nepretrgoma predolgo
časa. Nemške in švicarske poštne urad-
nice dobivajo po 984 gld. plače, dočim
se v Avstriji tem nesrečnim žrtvam fiskusa
ne privošča niti polovice ! Sicer pa temelji
razven tega pripuščanje ženskih v državne
službe pri nas le na ministrski odredbi, ki
se lahko svaki hip preklice. — Na ome-
njenem shodu so sprejeli soglasno nasled-
nje rezolucije, katere predložijo državnemu
zboru : Ženskemu spolu je dovoliti pristop
v srednje in velike šole ; plače uradnice
je urediti enotno potom zakona ; uradnic
je o enaki usposobljenosti z moškimi enako
poslednjim uvrščati v status uradnikov ;
po 2 letni provizorični službi ima se jih
nastaviti definitivno; dopust se ima podalj-
šati v primeru s službenimi leti, prepoved
glede možitve je odpraviti ; uvesti je služ-
beno pragmatiko za moški in ženski spol.
Dva državna poslanca (dr. Ellenbogen in
-dr. pl. Dom) sta obljubila, da se hočeta v
državnem zboru zavzeti za pravice uradnic.
Študentke na nemških sveučiliščih. V
Berolinu je v tekočem semestru upisanih
366 ženskih, med njimi 66 Rusinj in 2
Bolgarkinji. V Bonnu jih študira 50,
v F r e i b u r g u 10, v Halle 72, v
B a s e 1 u  3.
Ženski higijeniški tečaj. V Königsbergu
na Pruskem je višji štabni zdravnik dr. H.
Jäger ustanovil higijeniški kurz za ženske,
v katerem razlaga temeljne nauke iz bak-
teorologije ter pokazuje praktično posto-
panje o kužnih boleznih, desinficiranje in
steriliziranje živil — torej stvari, ki so
potrebne vsaki gospodinji. Ali bi pri nas
kaj podobnega ne bilo mogoče ?
Odlikovana ruska umetnica. Kralj
Aleksander Srbski je odlikoval redom
Sv. Save JII. reda glasovito rusko pija-
nistkinjo go. Flizo Pekšan, ki je prošlega
decembra meseca svirala na srbskem dvoru.
Kaj se lahko pripeti poštenim ženskam
na Dunaju. Neka distingvirana Francozinja
si je v IV. okraju ogledavala stanovanje.
Ker ji isto ni ugajalo, je hotela oditi. V
tem hipu je zazvonilo in vstopil je detektiv,
ki je damo zgrabil za vrat, ji strgal ob-
leko s telesa ter jo vlekel v policijski
urad. Zastonj se je Francozinja sklicavala
na francosko poslanstvo, kjer se naj vpraša
o njeni osebi. Na pol. uradu so jo zaprli v
isto celico z neko ničvrednico in kmalo
potem jo je preiskal zdravnik. Ker preis-
kava ni imela potrebnega uspeha, eskor-
tirali so jo domov, da pokaže svoje listine.
Ko jih je našla in so bile v redu. jo je
mož javnega redu zapustil z besedami : Je
žt dobro. — Dama je zbolela vsled strahu
in zlostavljanju. Radovedni smo, ali vdobi
ambieijozni detektiv za svoje vrlo delo
zaslužni križec. Po »Dukumenteder Frauen«.
Pisarna za duševno pomožno delo. Na
Dunaju se je združilo več izobraženih gospic
v svrho, da osnujejo nekak javni sekreta-
rijat, v katerem hočejo pomagati pisateljem,
umetnikom, učenjakom, politikom, trgovcem
i. t. d. z izkanjem gradivu, statističnih po-
datkov, s koncepti, izpiski, prevodi, dopi-
sovanjem in administrativnim delom vsake
vrste. —
Cesarice Elizabete dom za otročarice
otvori v bližnji prihodnjosti dunajsko
društvo »Lucina«. To društvo bo skrbelo
za matere vseh slojev in veroizpovedanj,
istodobno pa bo vzg'ojevalo tudi sposobne
strežnice.
Cenjene sotrudnice in sotrudnike pro-
simo potrpljenja. Kar je porabnega, pride
sčasom vse na vrsto. Nekaterim pošiljalcem
odgovorimo pismeno.
I I I I i I I I I II I I I I II I I I I I I lil I t I I I I I I I I I I I I lili II II
Cenjene naročnice in naroč-
nike, ki še niso poravnali naroč-
nine za tekoče leto, prosimo
uljudno. <la store to kakor Hitro
mogoče, da zamoremo urediti
svoje knjige.
i i i i 1 i i i i i i i i i i i i i i i i i i i i i i i 1 i i i i i i i i i i i i i u i i i i
.50