Hrvatar

HSpisal Kompoljski.
neg je kopnel. Tuintam so se še videle na prisojnih krajih pre-kopnje in na njih so prikukali iz tal beli zvončki in rumene tro-bentice. Vse je kazalo, da kmalu nastopi vesela pomlad.
Kadar se je poslavljala od nas zima, takrat so v naši vasi govorili največ o Hrvatarjih. Žene so pričakovale skrbnih gospo-darjev, otroci dobrih očetov in starši krepkih sinov, ki se jim povrnejo s Hrvaškega zdravi in morda tudi petični. Pet mesecev ne traja večno; a vendar prihaja ljudem dolgčas po svojcih, ki mo-rajo vso zimo trdo delati v velikih hrvaških šumah. Zato so ljudje vsako leto nestrpno pričakovali in ugibali, kateri dan se vrnejo Hrvatarji. Določe-nega dneva niso vedeli. Redkokdaj so jim naznanili dan povratka. Že od nekdaj je bila navada, da so prišli okolo praznika sv. Jožefa. Sicer so pa prišli nekaj dni prej ali pa tudi pozneje.
Naš sosed Klančar je bil tudi Hrvatar. Vsako leto je delal kakor ži-vina, da si je napravil drv in listja za dom. Drugi so se komaj pričeli pre-skrbovati za zimo, ko je on že imel polno skladnico drv in z listjem natla-čeno listnico. In vsa drva je posekal sam ter jih zvozil s kravicami domov. Tudi listja je nagrabil sam. Žena mu je bila bolehna in je imela dovolj opravka okrog doma. Klančar je imel tudi troje otrok: dva dečka in eno deklico. Otroci so bili sicer pridni, a kaj si je pomogel z njimi, ko je bil pa Tonček najstarejši in je dopolnil komaj deseto leto. Tako je prišlo skoro vse delo na ubogega očeta, ki se je trudil od zore do mraka dannadan, da so imeli otročiči kaj za lačni želodec. —
Ko se je pa tako preskrbel za zimo z drvmi in z nasteljo, je nekega dne stlačil v vrečo nekaj obleke, vzel sekiro ter se pridružil Hrvatarjem.
Tam sredi vasi je stal voznik z dvema konjema in čakal na Hrvatarje. Prihajali so iz posameznih hiš, spremljani od žen in otrok. S seboj so nesli žage, sekire in v vrečah zavezano obleko. Ko so se poslovili od svojcev, so posedli na voz in zdrčali so po beli cesti do bližnje postaje, odkoder so se odpeljali proti Hrvaški in Slavoniji.
Kadar je odhajal sosed Klančar na Hrvaško, se je vselej prišel po-slovit tudi k nam. Dobro se spominjam, kako je mož koračil ob takih pri-
3*
-5-i    52    hs-
likah nekolikokrat po sobi gorindol. Govoril ni dosti; a na njegovem zgu-banem čelu se je videlo, da mu ni lahko pri srcu. Potem se je ustavil sredi sobe z besedami: nTreba bo iti," in stisnil je roko očetu in materi, potem pa še nam, otrokom. Nas je imel še posebno rad menda zato, ker smo si bili vedno dobri z njegovimi otroki. Ako je prišel iz sejtna, je nam vselej prinesel če ne nič drugega vsaj konjička in sladkorja. S Hrvaškega pa nam je vsako leto donašal velike rdeče pobarvane pipce, kakršnih ni bilo dobiti pri nas.
Tako sva tudi midva z bratom težko pričakovala Hrvatarjev. Pipec se v enem letu jako obrabi in postane ves kljukast, ako ga prej ne izgubiš. Zato je bilo ravno komaj, da je nama prinesel sosed Klančar vsako leto nove pipce. Lahko si mislite, kako sva bila vesela, če se je sosedov Tonček zglasil kakega jutra pri nas z novico, da je njegov oče sinoči prišel s Hrvaškega. Šla sva takoj tja. Dobila sva ga navadno v postelji, kjer je po-čival od dolge poti. Ko je naju začul, je naraa takoj podal v pozdrav žu-ljavo svojo roko ter vprašal to in ono. Potem pa je segel z roko za po-steljo in privlekel iz vreče razne stvari, med njimi vsakokrat tudi pipce.
Nekoč sva jo bila z bratom pa le izkupila. Sosedov Tonček je prišel nama povedat o povratku očetovem. Midva sva šla seveda hitro tja. A komaj sva odprla vrata, kar skoči izpod postelje velik črn pes z rohnenjem nad naju. Midva sva kar obstala od strahu kakor pribita. — ,,Sultan, lezi!" se oglasi gospodar s postelje. Pes ga je takoj slušal in legel zopet k postelji.
,,No, le pojdita sem, le!" pravi Klančar, ko je videl, da se midva še vedno treseva za vratmi. ,,Pripeljal sem ga s Hrvaškega, in prav priden je."
Midva sva se nekaj časa obotavljala, potem sva pa vendar pristopila k postelji in prejela darila. — Seveda smo se pozneje s Sultanom  sprija-
teljili.
*               *
*
Tako je torej zalagal naju z bratom sosed Klančar nekaj let vedno s pipci in igračami,  dokler se ni nekaj zgodilo.
Neke jeseni je prišel k nam dobri mož pred odhodom na Hrvaško zopet po slovo. Takrat je hodil nenavadno dolgo po sobi gorindol ter se oziral molče po vseh stenah in podobah kakor da bi hotel vzeti tudi od njih slovo. Mož je bil že precej utrujen. Trpljenje doma, zlasti pa še hrvaške šume so mu izpile mnogo moči. Dasi je bil še v najlepših moških letih, je vendar imel že marsikako globoko brazdo na obrazu. Tudi lasje so mu že siveli ob sencih.
Moj oče je opazil, da se Klančar nenavadno težko loči od doma. Zato mu pravi: ,,Pa bi vendar ostal doma, Klančar; vsaj eno zimo, če ne več. Glej, ves si zdelan. Poleti doma toliko trpiš, pozimi tam doli pa še več. Malo bi se počil eno zimo."
,,Saj bi rad," pravi sosed in si obriše mokre oči. ,,Tako nekam težko grem letos kakor še nisem šel nikdar. Pa kaj hočem; doma ne zaslužim ničesar, tam doli pa le dobim kak vinar, četudi ga mora človek krvavo zaslužiti."
F-                                                     •-»*   53   k-
f
,,Boste že kako prebili eno leto."
,,Morda bi, a Bog ve, kaj pride. Da bi ne bilo otrok, bi res ne šel več na Hrvaško. Tam se človek popolnoma ubije. Ves dan prezeba v šumah in trdo dela ter spi ponoči na tleh v mrzlih kolibah — to res ni prijetno. Pa kaj se hoče: brez nič ni nič."
,,Ej, za denar je treba trpeti."
,,Da, da." h            Po teh besedah je podal sosed Klančar roko in odšel.
*                *
*
Na pomlad  so   zopet  prihajali  Hrvatarji domov.   Vrnili so se vsi,  le
Klančarja ni bilo med njimi.   Povedali so, da je padel  nanj debel  hrast in
ga zmečkal.   Tako je moral dobri mož  umreti  daleč  od doma,   daleč od svojcev.