Januš Golec. Lov na medveda. (Odlomek iz vojnih spominov.) Kmalu za tem, ko je napovedala Rumunija rajni AvstroOgrski vojno in zasedla del Sedmograške, je bil poslan en Irahom bataljon (vojaki, ki so bili bolni na egiptovski očesni bolezni) kot straža karpatskega pogorja severno od mesta Gy. Sz. Miklos. Braniti je moral bataljon znani Bekas prelaz. Rumunska vojska se tega prehoda sploh ni poslužila in tako so imeli trahomaši parletni mir pred sovražnikom. Rumunske predstraže so bile zelo daleč proč od bataljona in do izmenjave strelov sploh ni prišlo. Častniki in moštvo je bilo nastanjeno v postojankah levo in desno od prelaza. Karpatsko gorovje v okolici Bekas prelaza je bajno lepo in posebno krasoto tvori malo jezerce, ki je nastalo v sredini gor radi plaza, ki se je udrl pred leti iz gorovja ter zasul strugo neznatnega potoka. Je videti še danes, kako štrlijo iz jezera veje ter korenine smrek, katere je prinesel seboj plaz. Iz ostankov nestrohnelega drevja se da sklepati, da je to jezerce mlajšega izvora. Okolica tega gorskega bisera je le malo obljudena in se razprostirajo krog in krog smrekovi gozdovi, v katerih še najbrž nikdar ni pela sekira. Nepregledne šume so bile polne razne divjačine in trahomaši so večkrat poročali, da so se srečali z neverjetno velikim medvedom, ki se je klatil po okolici omenjenega jezerca. Ker je bil kosmatin tak velikan, se ga ni upal nobeden lotiti s puško in je imel mir pred lovsko roko, dokler ni prišel k bataljonu narednik Turkal. Podčastnik je bil rodom Ličan in v civilni službi gozdar v znanih liških šumah ter gozdovih, ki so polni volkov in medvedoT. 4 Turkalu ni bil pohod na medveda nič kaj novega in je sklenil, da bo pripomogel z lovsko spretnostjo celemu bataljonu do okusne ter tečne medvedje pečenke. Oborožil se je s karabinko, v katero je porinil magacin takozvanih dum-dum patron, da bi bil učinek zadetka gotovo smrtonosen. Spremljal je lovca gefrajtar, ki je tudi nosil nabito karabinko. Proti jeseni je šlo, ko sta se odpravila omenjena lovca iz postojank po gozdu proti jezeru, in sicer že ob 2. uri zjutraj. Pot se je pogrezala z vrha vedno bolj navzdol in nista videla nobene zveri, kaj še le medveda. Obšla sta parkrat jezero, a nikjer medveda, o katerem se je že tolikokiat ter dolgo govorilo in so trdili očividci, da so se srečali z mrcino v poletnih jutrih dnevno. Izmučena od stikanja po gozdu sta sedla na ravnico ob spodnjem delu jezerca in začela zajutrkovati. Ura je kazala ravno na štiri zjutraj, močno se je začelo daniti, solnce se je že dvigalo na nebesni obok. Lovca sta bila obrnjena z obrazom proti jezeru in s hrbtom proti smrekovemu gozdu. Kar sta slišala v bližini lomljenje dračja in glasno slišne korake. Gefrajter se je ozrl in se tako prestrašil, da bi bil skoraj skočil v jezero. Tik za obema je stal orjaški medved, katerega sta iskala par ur zaman. Nenadni pogled na zver je oba tako prestrašil, da ni nobeden zagrabil za karabinko, ampak obsedela sta kot v zemljo zasajena štora v nepopisnem strahu, da ju bo medved zagrabil, razmesaril ter raztrosil na vse strani. Groza je bila tolika, da niti na beg nista mislila, ampak čakala trenutka, ko bo odprla zver žrelo in stegnila šapo po obeh žrtvah. Medved je stopil tako v bližino, da sta občutila njegov razgreti dih, ju polukaval čisto dobrosrčno, renčal je ne jezno, ampak bolj iz jutranje šegavosti, krenil na stran in odmahal ob jezeru v nasprotni smeri, kjer je nameraval izginiti v temnem smrekovem gozdu. Še le tedaj, ko je bil medved za dober streljaj proč od obeh lovcev, sta se ta spomnila, da se nista podala na pot, da bi medveda le srečala, ampak tudi poslcrbela tovarišem za medvedjo pečenko. Prvi si je opomogel od strahu Turkal, dvignil puško in» hajdi za zverjo, ki se niti ozrla ni več nazaj proti jezeru. Kosjpiatina je zakril gozd in še le v kritju debelih smrekoviti dobel je sedel mirno na tla ter se žačel umivati s prvima šapama, kakor kaka mačka. Narednik je imel nič hudega sluteči plen na slabih trideset korakov, pomeril ter ustrelil. Ko je razjeknil pok, je zadeta žival zarjula, da se je potreslo drevje. Po razblinu dima je lovec videl natančno, da je zadela krogla v trebuh, se razpočila ter iztrgala drobovje ven iz ogromne rane. Turkal je bil prepričan, da se bo medved takoj zgrudil in nato ga še bo pehnil z bajonetom v srce. Smrtno ranjena žival niti padla ni na sprednji nogi, ampak kar sede je zasadila jezno bolestni pogled v lovca, ki je čakal na njeno popolno omaganje ter smrt. Kakor hitro je zagledal ranjenec sovražnika, je planil po vseh štirih v smeri proti lovcu. Turkal je ustrelil še štirikrat, a niti ena krogla ni več zadela. Izstreljen je bil celi magacin in ravno pri zadnjem strelu je oplazil medved napadalca s taco tako močno, da se je sesedel na tla. Na tleh ležečega je začel medved obdelovati s kremplji po trebuhu, po rokah in po obrazu. Z zadnjimi napori se je posrečilo smrti zapisanemu lovcu, da se je iztrgal izpod medvedjih šap in hotel uteči. Tacar jo je ubral za beguncem in kmalu sta bila v ponovnem objemu. Tokrat je medved sedel in skušal stisniti Turkala na smrt s prednjima nogama. Prav v zadnjem trenutku je še pograbil lovec na tleh ležeči kos odtrganega smrekovega debla in ga porinil medvedu v že odprto žrelo. Zverina je stisnila zobe, a že ni imela več toliko moči, da bi si bila iztrgala klado, ampak je še enkrat zamahnila z vso silo s taco po lovcu, okrenila na stran in ko so našli vojaki medveda mrtvega, mu je tičal v žrelu še vedno oni kos smrekovega lesa. Našli so na celi poti boja med lovcem ter medvedom kosce črev in druge dro, bovine, katero je zgubljal grozno ranjeni medved. Boste uprašali: kje za božjo voljo je bil gefrajtar, da ni priskočil na pomoč v smrtni nevarnosti svojemu tovarišu? Možakar se je spopada narednika z zverjo tako ustrašil, da je čisto pozabil, da je lovski tovariš, ampak pot pod noge m navzgor po hribu proti postojankam. Ko je bil pri tovansih, se je zaril v slamo in le s težavo so iztisnili iz njega lzpoved: Turkala je raztrgal medved na drobne kose. Celi vod najbolj pogumnih se je odpravil na pot, da poišče nesrečnega narednika in prenese njegove ostanke v postojanke. Iskali so ga več nego en dan in seve vse povsod, samo v bližini jezerca ne. Še lc po preteku enega dne se je zavedel oni gefrajter toliko,, da je pokazal,. kod sta šla in kje sta se srečala z medvedom. Turkala so našli vsega raztrganega, razdrapanega ter ranjenega in seve v globoki nezavesti. Kakih 40 korakov proč je ležal orjaški medved že ves v muhah. Narednika in žival so položili na nosala in ju odnesli k bataljonu, kjer so nudili nesrečnemu lovcu prvo pomoč. Turkal je imel v celem 72 ran, in to globokih od medvedjih krempljer, po celem telesu. Zavest se mu je vrnila še le v bolnici na Madžarskem. Je celo ozdravil, a vrnil se je k bataljonu z grozno spačenim obrazom in prisegel, da se bo odslej skrbno ognil vsaki zverini in posebno še karpatskemu medvedu.