326
Jezikoslovne reči.
Nekteri fonetični zakoni našega jezika.
Per cxempla itur ad praecepta.
Da si je našega jezika pisava precej utrjena, treba je vendar popravljati krivo, razujzdano in dvojbeno pisanje nekterih oblik. Popravljavec pa ima se obračati neprestano na izvire pravih vodil, da kar popravlja, tudi popravi. Take vodila so preteklost in sedanjost jezika. Kdor samo staroslovenski jezik pred seboj vidi , zabredel bo v enostransko trdenje; kdor se bo oziral samo po današnjih oblikah, ne bo previdil vzrokov te ali one jezikove prikazni. Zraven pa je še treba tudi na sorodne narečja slovanske gledati, ker se tam dostikrat nahaja, kar sami več nimamo. Nazaj, p red-se in oki «>L je tedaj treba svejt jezika ogledavati, da spoznamo dobro,  kjer stojimo.
Namenjen pa sem pokazati pisavo teh-le pismenk: s (cum, con-), s (de, de-1. iz (ex, ex-) in vz (sub-, ex-. empor-), ker one nam kažejo neke fonetične zakone slovenske.
S in z menjata svoje oblike , kakor pismenke pridejo za njima. Da se olajša ta razprava, treba se mi zdi o pismenkah, posebno o soglasnikih nekaj opomniti.
Vsi s oglas ni ki spadajo v dvojno vrsto.
Eni so taki, da potrebujejo napetega, močnega izgovarjanja; imenovati se smejo tedaj trdi. Ti so: c, c, /*, k, py s, 8, t in tuji f.
Drugi se dajajo mnogo lože izgovarjati; so tedaj proti onim mehki. Ti so: b, d, g, j, l, m, n, r, v, z, %.
Kdor ima Se nekaj zdravega čuta in sluha, mora precej razloček trdote in mehkote vsaktere pismenke spoznati.
Za pisanje s-a in z-ja je to razdeljenje zelo važno pomniti, ker se bo vidilo brž, da se $ druži sploh s trdimi soglasniki, ki za njim stoje, — z pa z mehkimi.
Kar se pa glasnikov tiče, mehča se pred njimi s vselej v z;   tedaj so glasniki slovenskemu jeziku mehki glasi.
Te opazke nas naj vodijo pri sledečem  preiskovanji. i. S (cum, con-).
I.   & (cum): p rep oz i ci j a.
Pred glasniki se spreobrača s v z, na pr.: z apnom, z otroci  itd.
Pred soglasniki se mu godi dvoje:
a)   pred trdimi ostaja s nespremenjen: s cesto, s časom. s hramom, s ključem, s posli, s soljo, s šibo, s tico.
Tako tudi pred f-om: s fantom.
b)   pred mehkimi se spreminja s v z: z bratom, z družino, z gradom, z jelenom, z lestvico, z mečem, z nevernikom, z ribo, e vozom, z znanci, z žlico.
Pred ?i;-jem se   ima   pisati  z namesto z:   ž njim. ž njo.
II.  s (con-) v z e s t a v I j e n i h  besedah.
Gori povedane pravila veljajo sploh tudi zestavljeuim besedam. Tedaj se pred trdimi soglasniki piše s. pred mehkimi pa z, razun v nekterih besedah, kakor: s lok (iz s in lok), sreča (iz s in ret-(ire).
Za so«:!asnike s. s\ &, ž veljajo posebne pravila. V takih zestavljenih besedah se nadomestuje rado so: sosed. sestaviti itd. Al ta sozz= starosl. son rabijo po mojem prepričanji slovenski pisatelji prepogosto . ker se nahaja so samo v nekterih imenih (nomina), ad ver bij in in glagolih iz imen in adverbij izpeljanih: sovraž, sovražen, sovražiti, ali nikakor ne v prvotnih (wurzel-) glagolih: tedaj ne: soiti, kar ima Janežičeva „Slov.a Lahko se da dokazati, da Janežičeva „Slov." nekoliko takih s so-jeut zestavljenih glagolov prvotnih preveč ima. Al to samo ^in transcursu".
Pred s, š, %, ss-jem tedaj se spreobrača s v ze aH za. V pisavi se je se-ohranil še v malo besedah: zesekati (consecare), zestaviti (componere) prim. Janežičeva 5?Slov.tt V govoru ljudstva pa še jih gotovo več živi; al ljudski jezik dostikrat ze- spreminja v za: zašiti (Jan.) m. zc-šiti; zazidati m. zezidati (prim. o tem glagolu: Miklošič Lautlehr. der altsl. Spr. 1850. str. 52); tako da se ena oblika nahaja poleg druge.
Tedaj se je pred s, 8, z, s>-jem omehčal s v z in prav po duhu našega jezika se ima toraj ali ze- ali za pisati: zestaviti in zastaviti; zešiti in zašiti; zezvati in zazvati; zežgati in zažgati (prim. starosl. se- in ilirsk. sa-)~
2.   S (de, de-).
I.   s (de): pre pozicij a.
Pred glasniki se piše z: z oreha, z okna itd. Pred soglasniki:
a)   pred trdimi ostaja s: s citer, s čolna, s hruške, s konja, s police, s smreke, s šajke, s turna itd.
b)   pred mehkimi z: z bre<ra. z d reva, z gorice, z jablane, z lese. z meje, z neter, z ribe, z vrha, z zibeli, z žrtvenjaka.
II.  s (de-) v zestavljenih besedah.
Za s (de-) veljajo tiste pravila, ktere smo naveii gori pod s (con-) II. Tedaj : zuti, zdrkniti, zlesti, zvrniti; spolzuiti. Samo nekaj besed je prihranilo stari s: sneti (demere). V tej besedi je zev (hiatus) med se-om in e (starosl. en) ispolnil n: sneti, posnemati.
Pred w;-jem se piše tudi z za z: ž njive priti.
Pred /-oin bi moral z stati; al stara oblika je še ostala v glagolu: sleči (prav za prav: svleči) in drugih.
3.   Iz (ex, ex-).
I. iz (ex-): pre pozicij a.
Iz kakor prepozicija ostaja nepremenjena tako pred glasniki: iz okna; kakor pred trdimi in mehkimi soglasniki: iz broda, iz cirkve.
11. iz (ex-) v zestavljenih besedah.
V zestavljenih besedah se dela razloček med trdimi in mehkimi soglasniki. To se vidi iz takih besed, v kterih se je iz skrajšal v s ali z. Tako se sliši pred trdimi s: scediti, sčistiti, skopati, spod, (Janež.) mesto: iscediti, isčistiti itd.
Pred mehkimi pa z: zbijati (excutere), zdati, zgovar-jati, zjedi, zlijati, zmed, znova, zrajtati, zvrtati, zvir, mesto: izbijati itd. (prim. Janežičeva J3Slov.a).
Smemo tedaj iz tega izgovarjanja to pravilo posneti, da se v zestavljenih besedah pred trdimi soglasniki ima pisati i«: iscediti; pred me k ki mi pa iz: izgovarjati.
Nekaj različna je pisava iz-a pred s-jem in &-jem. Slovničarji (prim. Janež. „Slov.tt) pišejo sicer izzuti, iz-žemati, — al ta pisava ni vedno po duhu jezika; veljati bi dal samo: izza. Sicer pa se je ljudskemu jeziku izgovarjanje izz- in fes-a preteško zdelo; spremeni) je iz v ze: zezuti, zežemati; zežvižgati.
4.  V z ali v s (sub-, ex-, empor-).
Rabi se samo v zestavljenih besedah.
Pred glasniki se piše vz: vzeti; pred trdimi soglasniki v$: vsplamtiti (Janež. „Slov.tt); ali v se je že skoro za-vsema zgubil; sliši se še sam s: scimiti, skliti.
Pred s-om se eden s gubi: vskočiti (vs-skočiti) ; vstati (vs-stati).
Pred mehkimi soglasniki se sliši vz: vzdigniti; vzdihniti. Tudi tu se je v zgubil in sam z ostal: zglavje, zlesti, zrediti.
Iz tega smemo posneti to pravilo: pred trdimi soglasniki pišimo v s: vsplamtiti;— pred s-om samo v: vstati; — pred mehkimi soglasniki v z: vzdigniti.
Vidi se toraj prizadevanje našega jezika, samo slične (podobne) glase sličnim pridruževati ; trde glase pred mehkimi mehčati in mehke pred trdimi ostriti — negledajoč na pomen in večo razumljivost, ampak na blagoglasnost. Kdor primerja v tem obziru novoslovenščino starislovenščini, najde sicer tiste zakone blagoglasja, ali v našem jeziku se to z večo prostostjo stori, kakor tam ali v bližnji nam po-sestrimi ilirščini.                                               Janko Pajk.
327