130 Feodor Sokol: Laesio Maiestatis. Zapustiti drage svoje v bedi . . . In kako je reva mi jokala, Ob slovesu me obimši zadnjič! . . . In tožila je bogovom večnim . . . In kako so plakali otroci! . . . Kdo skrbi pač za črvičke lačne, Ako smrt jih ni že preskrbela? . . . In ko vrnem se, če kdaj se vrnem, Vse bo prazno, hiša, srce prazno . . O bogovi dobri, kako da pustite, Da jih gine sto, ko hoče eden!« . . Sklonil glavo je vojščak na prsi, Zaiskrila solza mu je v oku, Vzdih se težek mu izvil iz prsi, In zamislil spet se je globoko . . . Nejevoljno stresne včasih z glavo, Misli dalje, težke, mučne misli, A umeti vsega le ne more . . . Feodor Sokol. ^^t&^fc. Laesio Maiestatis. 6 j, ponosno stopa Rufus, Bistro gleda okrog sebe, Pa odzdravlja na vse kraje. Vse ga gleda, se mu klanja, I vojščaki, i meščani, I očetje senatorji . . . Kdo bi rekel, da je Rufus Bil nekdaj le boren sužnik, Ljubljenec on carjev prvi, Ki mu Neron vse zaupa, On, ki hodil je k Lokusti Tja v predmestje slaboglasno Hodil vabit lepe žene . . . No, opravil to in ono . . . Danes imel je opravek Izven mesta, uro daleč, In sedaj se vrača urno, Da pove, kaj je dosegel . . . Ljudstva poln je forum širni, Gruče tu in tam stojijo -Vsi si nekaj šepetajo. »Kaj zgodilo se je, Tite?« Ruf čudeč se starca vpraša. »Kaj zgodilo se je, vprašaš?« Odgovarja stari Titus, Nizko se mu priklonivši: »Znano ti je, da je velel Naš premodri cesar Neron, Naj se vrže na kolena Vsakdo, kadar on gre mimo . . . A ko šel je prej pe trgu, Srečal ga je neki tujec — A pomisli, jasni Rufus: Ni se zgrudil črv pred carjem! . . Sam ga Neron je prebodel, Kaznoval je sam zločinstvo, Razžaljenjc Veličanstva! . . .« »A tako? No, prav je storil!« Mu prikima z glavo Rufus In koraka mirno dalje, A ne gleda več krog sebe; Vidi nekam se zamišljen . . . Pa obraz mu ni bas resen. Okrog ustnic se mu ziblje Rahel posmeh, poln sarkazma: »Razžaljenjc Veličanstva? . . . Hm! Naj bo! ... A vendar, Neron To se zdi mi — Veličanstvo Ti sam žališ pač največkrat! . . .« Feodor Sokol. AS! m, S. - c'3» en,