Grofov Jaigrar. Povest iz domačih hribov. — 4 V kotu sta stali dve mizi skupaj^aa teh so sedeli godci. Krčmar Tilen, majhen možak kakih petdesetih let, je brenkal na citre, mižal in zibal glavo v |aktu. Zraven njega je godel Jozelj na bas. Jozelj je bil skoraj dva metra visok in obraza temnega. Košate črne brke so mu segale do ušes. Nos mu je bil temno rdeč — saj je bil Jozelj zmerom žejen. Stal je po konci in trdo kakor steber, nič na njem $p ni ganilo, le desnica je žagala z lokom, levica pritiskala po strunah in brke — te brke so bile pač smešne! Natanko po taktu so se dvigale: zdaj leve dol in desne gor, potem spet desne gor pa leve dol — zraven pa je delal obraz, da joj! Glavni godec pa je bil Anza, grofov jagar, ki je imenitno piskal na klarinet. Zvijal je melodijo, da so včasih drugi godci kar obstali, jo usekal kar po svoje, kakor mu je na tnisel prišlo, da je kar vriskalo iz njega in gnalo plesalce. Tako je bilo tudi danes. Više in više je vriskal klarinet, više in više so skakali fantje in sukali dekleta, hitreje in hitreje in vse bolj divje. Grofov jagar je bil tak, kakor da ga je kaj obsedlo. Delj ko pol ure je piskal brez prestanka in še ni nehal. Plesalci so pihali, kar kadilo se je od njih, zdaj zdaj je zahretil kak gjas: »Dosti! Dosti! Nehaj!« Godcu pa so se zabliskale očr, zarežal se je kakor satan in piskal in piskal. Vrtčti in sukati so se morali, dokler niso ženske druga za drugo pocepale za mize, ta smejoč se, druga krčevito ihteč. Z rezkim piskom in s tulečim vriskom je obstal dirindaj. »Od sile si, Anza,« je vzkliknila urarjeva Rezika Fantje so mu mahali in hiteli nadenj, da bi ga dvignili z mize: »Vražji je. Kakor Anza, tako ti na vsem svetu nobeden ne zna gosti!« Anza pa se je zakrohotal, se zavihtel in skočil na sredo med nje. »Pijače na mizo!« je zavpil Jozelj in se skobacal z mize. »Žejen sem za sedem suš.« »Pili boste, da, pili in jedli, jedli in pili,« se je drl krčmar; »saj imamo vsega dovolj in še več.« Razmaknili so mize in posedli po dolgih klopeh okoli. Zelenke z žganjem so priromale gor in polno kozarcev, dva krajca kruha, skleda kuhanih klobas in nekaj skodelic s sladko vodo. Začelo se je prigrizovanje in pitje, ki so ga solili norci in umazane besede, da so se razuzdanci imeli kaj smejati. »Zivio Anza! Na zdravje! Pij!« so krulili fantje, vihteli kozarce in napijali grofovemu jagru. Ta pa se je zaničljivo posmehnil: »2ganja ne pijem. Spela, vina mi prinesi!« »Meni tudi, Spela; plačal bora jaz za oba,« je vpil sodnikov Lavrinc za krčmarjevo hčerjo.: »Kaj, vina boa ?<< se je posmehoval grofov jagar; »boiš moral prej druge pobarati.« »Zlodeja bom baral,« je vzkipel Lavrinc. »Imam sam denarja dovolj, da si lahko kupim vina.« »Kupiš že, ampak piti ga ne smeš.« »Tega bi rad videl, ki mi to ubrani.« »Ga boš še že.« V tem je krčmarjeva Špela že postavila dva polna steklena vrčka vina pred nju. Bliskoma je poveznil Anza svoj lovski klobuk črez Lavrinčev vrč, potem pa ga smeje se spet dvignil —¦ v vrčku pa ni bilo več vino, ampak bistra voda. Tisti, ki so sedeli blizu, so se prestrašeno odmaknili; vse je utihnilo. »Prekleti coprnik!« je zatulil Lavrinc. »Če boš lepo prosil, ti pa pustim vino,« se je smejal Anza. »Zlodeja te prosim.« »Dobro, tedaj pa imej vino!« Pri teh besedah je Anza zopet poveznil svoj klobuk črez Lavrinčev vrč, ga hitro spet umaknil -— in v vrču ni bila več voda, ampak rdeče vino ikakor prej. Na glaa so se zasmejali, toda smeh je bil prisiljen, kajti vsi so se čudili čarovniji. »Pij, škric! — Na zdravje!« je zavpil grofov jagar in trčil z Lavrincem, Ta ai je najprej le ustnice zmočil, potem pa je na en dah izpil polovico, tlesknil z jezikom in se zadrl preseneceno: »Zlodejev si! Kje si se takih reči naučil?« »Na Ojstrcu pri žalik ženah.« »Haha, na Ojstrcu še živa duša ni bila in tudi ne bo.« »Zakaj ne?« »Saj je vse ledeno zgoraj in snega sto let starega. Človek bi se tudi zadušil, ko v taki višini zraka nimaš, da bi dihal. Ono leto je pravil ljubljanski dohtar, da je Ojstrc dva tisoč klafter visok.« »Kdo drug ko jaz ne pride gor; jaz pa sem že bil gori — ne enkrat, ampak desetkrat.« »Da, da, stokrat — z jezikom.« Tedaj je nekaj fantov vzklipelo in jezno zavpilo: »Drii jezik, ti rihtarski škric!... Anza je bil gori... Jaz sem ga videl... Jaz tudi... Jaz tudi... Na Kopi sem bil in sem z grofovim rešpetinom tja gledal. Anza je bil čisto na vrhu in je mahal z rdečo futo.« »Povej, povej, Anza, kako je gori na Ojstrcu!« je radovedno prosila Rezika. »Rada bi vedela, kako je gori.« »Podne in kadar je sončno, je lepo, tako lepo, da ne moreš povedati; pol sveta vidiš,« je odgovoril grofov jagar. »Ponoči pŁ in če je megleno, huuu —« »Kaj je ponoči? In če je megleno? Povej!« so silili tudi drugi, »Ne vprašuj! Tega ne smem praviti. Svoj živi dan ne povem nikomur, kaj sem na Ojstrcu videl.« »Straši gori, to vemo. Divji mož je gor doma in škrateljni.«