Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

Naslov

Daroval:

1. ) Knjiga je last mestne občine ljubljanske.

2. ) Varuj jo, ne maži in ne trgaj je!

3. ) Dajaj jo iz rok samo svojim sorodnikom in pred¬

nikom, ki so s tabo vred za njo odgovorni!

4. ) Zapomni si dobre nauke, ki jih boš bral, in ravnaj

se po njih!


».




J

r

ZLATA VAS.

Podučna in kratkočasna povest.

Poslovenil

Fr. Malavašič.

Tisk in založba J. Blasnikovih naslednikov.

1891

?f^

94994


/

*n?

1 .

Kako Ožbalt iz vojske domu pride in kaj ljudje

eljo popoludne je bilo in v Z1 a t i
si so mlajši fantje in dekleta pod

staro lipo sedeli in peli, ali pa se sme¬
jali, kadar jo je kdo iz pivnice prilomil, ki
je pregloboko v kozarček pokukal. Nekateri
kmetje s svojimi ženami so pa v gostilnici
sedeli in pri bokalu prav Židane volje bili,
kakor je že to navada, kadar sta vino in
pivo po ceni.

Kar jo primaha nek neznan človek v
vas. Trdne in velike postave je bil in kakih
trideset let je mogel imeti; oblečen je bil v
sivi suknji, na strani je imel veliko sabljo,
na hrbtu pa Žakelj za oves. Grozno strmo
je gledal in na čelu je imel veliko prasko,
pod nosom so se mu pa dolge brke vihale,
da so vsi otroci pred njim bežali.

Dve stari ženici ste ga brž spoznale, ko
ju je nagovoril, in rekle ste: „Lejte no! to
je učiteljev Ožbe, katerega so pred sedem¬
najstimi leti k vojakom vzeli. Dete vendar!
kako se je potegnil in kakošen korenjak da
je!“ In ko ženici tak hrup zaženete, priteče

govorijo.

l *

4

vse — mlado in staro — iz pivnice in izpod
lipe, in kmalo je bila cela vas okoli njega.

Ožbe vsem svojim nekdanjim znancem
in prijateljem prijazno roko poda, jih lepo
pozdravi in jim poslednjič oznani, da bo od¬
slej med njimi doma ostal, ker je dokončal
svojo vojaško službo. Vsakater ga je hotel
brž v gostilnico peljati; eden ga je na desno
vlekel, drugi na levo: „Pili ga bomo danes
en poliček na tvoje zdravje, Ožbe! ti nam
boš pa kaj od vojske povedal/ Ožbe pa se
jim lepo zahvali rekoč: „Ves truden sem dol-
zega popotovanja in šel bom se spočit. Po¬
vejte mi, kdo stanuje v hiši mojega rajncega
očeta, in kdo obdeljuje njegove njive ?“

To slišati stopi mlinar izmed množice
in reče: „Tkavca Štefana sem v hišo vzel in
pohištvo in polje mu v najem dal. Zdaj pa
se mora brž umakniti, ker si ti prišel. Go¬
sposka me je oskrbnika tvojega posestva po¬
stavila. Boš pa pri meni prebival toliko časa,
da se tkavec preseli, in med tem ti bom
račun svojega oskrbništva naredil.“

Mlinar pelje Ožbalta na svoj dom in
mu napravi dobro večerjo in mehko posteljo.
Ožbe je imel veliko popraševati po eni in po
drugi reči, kako se je kaj v vasi godilo, in
mlinar in mlinarica sta imela dovolj odgo¬
varjati. Ožbe je med tem vedno čez mizo
pogledoval, kjer je zala Lizika, mlinarjeva
hčerka, sedela, ki ga je vsa zamaknjena po¬
slušala. Ožbe je bil zares brhek korenjak, ko
bi le tacih strašnih brk ne bil imel; in nje¬
govo govorjenje je bilo tako 'omikano in pri¬
jetno, kakor da bi bil kak gospod iz mesta.
Lizika se je zato bala ž njim govoriti, in če

5

jo je pogledal, ni vedela oči kam djati. Pa
vendar mu je natihoma nekaj od brk rekla.

Ko Ožbe drugo jutro k zajutreku pride,
že več ni imel brk pod nosom. Rad bi bil
vse svoje žive dni v mlinu prebival, ker
mlinar in njegova žena sta mu bila prijazna,
in Liziki se je dobrovoljnost na očeh brala.
Pa preden en teden mine, se je Ožbč že
lahko v očetovo hišico preselil in svoje go¬
spodarstvo prevzel. Pet oralov senožet in lep
vrt je imel, pet oralov pa polja. Vrh tega si
je še kravico kupil za denarje, katere mu je
mlinar prihranil.

Ker mu je staro hišico popraviti treba
bilo, mu je soseska dobrovoljno lesa in ka¬
menja dala, Ožbe začne brž popravljati; sam
je zidaril, delal, belil, ometal od jutra do ve¬
čera, da bi bilo vse čedno in lepo in brez
velicih stroškov.

V jeseni je bila njegova hiša že najčed-
niša in najlepša cele vasi, v sredi vrta ob
potoku. Tudi vrtec je bil tako lep, da ga ni
bilo lepšega v celi soseski; na steze med
gredami je peska nasul, ker se na potih,
kodar ljudje hodijo, tako nič prida trave ne
prikosl, v deževji pa mokra trava le čevlje
kvari. Dobro se mu je zdelo, če je mlinarjeva
Lizika včasi čez zeleni plot na vrt pogledala;
tudi cvetlic mu je večkrat dala, in obljubila
mu jih je spomladi še več dati.

Zlatovaščani dolgo niso vedeli, kaj bi
od Ožbalta mislili. Tako ubožen je prišel iz
vojske, kakor je v vojsko šel; to so dobro
vedeli. Skrinjo je dobil iz mesta polno obleke
in perila; še bukve so bile v nji. In to je

6

bilo njegovo celo premoženje; zakaj da de¬
narji skrinje niso težili, je vsak vedel.

„ Pustite ga!" — so rekli nekateri —
„ubog capin je in bedak tudi vrh tega, ka¬
terega še vojaški stan ni spametoval. Še v
nedeljo ne gre v pivnico, da bi en poliček
vina spil, še menj pa ga je h godcom spra¬
viti. Zraven tega pa dela kot živina od
jutra do trde noči. Le sreča je, da je po
očetu nekaj dobil, sicer bi še nam na glavo
prišel. “

»Pustite ga!“ — so drugi rekli — „v
vojski že ni nič posebnega opravil, ker nam
ne vč nič povedati. In kdo ve, kje da je to
prasko na čelu dobil. Menda je prav vesel,
da je vojski pete odnesel.“

„ Pustite ga!“ — so besedovali še drugi.
„Le zato ne privošči nikomur kake lepe be¬
sede. ker misli, da ga mora vse častiti, ker
je vojaško suknjo nosil. Mu jo bodemo že
pokazali ošabnežu, ki naj bo vesel, da ga ne
spodimo."

„Pustite ga!“ — so še drugi godrnjali.
„Tacemu človeku ni nič zaupati. Bukve ima,
ki jih nihče ne ume brati; morebiti še go¬
spod župnik ne. Polne neznanih čačk so, da
je že groza, vanje pogledati. Kaj velja, da je
s hudičem v zavezi in da morebiti celo co-
prati zna." „Bog nas obvari!" — so čenčali
še drugi — „upati mu nikakor ni; zato neki
nobenega človeka ne pusti v zadnjo sobico,
še mlinarjevih ne, ki imajo vendar z njim
veliko opraviti. Naš čuvaj je že večkrat pri¬
povedoval, da vidi sleherno noč v ti skrivni
sobici luč goreti, ki se skoz špranje pri oknu

7

sveti; sicer jo pa ima vedno tako trdno za¬
klenjeno, da okenj še pri belem dnevu ne
odpre."

Tako so Ožbaltovi sosedje govorili in
ga niso nič kaj spoštovali.

2 .

Kaj Ožbalt v vasi vidi.

Akoravno sosedje niso Ožbalta dosti spo¬
štovali, je bil vendar prav postrežen in z
vsemi prijazen. Sprvega je vsacega obiskal
in popraševal po družini, po živini, kako
polje obdeljujejo in po mnozih druzih rečeh.

Nekedaj je bila Zlata Vas brhka vas;
silno velicega bogastva sicer nikoli ni bilo
tukaj, pa premoženje je bilo pri vseh hišah.
Zdaj pa je bilo, razun nekaterih kmetov in
krčmarjev, in razun mlinarja, vse revno. Rev¬
ščina je že pri oknih ven gledala in na
ognjišču so nezabeljen močnik kuhali. Izmed
sto gospodarjev jih je gotovo dvajset svoje
otroke beračit pošiljalo; šestdeset jih je komej
v dolgovih naprej rilo in le malo je bilo tacih,
ki so še zamogli davke opravljati in pošteno
shajati.

Hiše so že zunaj kazale, kakošne da so
znotraj; beraštvo se je videlo na strganih
strehah, na podrtem zidovji, na umazanih
stenah in vratah, na pobitih in s papirjem
prepetih oknih. V hišah je bilo zgolj blato
in smrad; mize in klopi umazane; tla vse
strohnjene, črne kot zemlja od ostaranega
blata. V kuhinjah je bilo le malo orodja in

8

še to je vse umazano in potrto bilo. V vrtih
pri hišah je vse križem ležalo; gredice so
bile prazne, le nekoliko sočivja je sem ter tje
rastlo. Veseli so bili, če so ljudje in svinje
dovolj krompirja imeli. Pred hišami je vprek
ležalo poljsko orodje, gnoj, les in kar se sicer
pod streho spraviti ni dalo. Možki in ženske
so nosili strgane ali grdo zašite umazane
oblačila; glavo so si le malokaterikrat česali,
obraz in roke komaj vsak tretji dan umili.
Majhni otročiči so cele dni v nesnažnih ple¬
nicah v zibelkah ležali; ko so nekoliko od¬
rasli, so se na pol nagi pred hišami v blatu
igrali.

Ni bilo tedaj čuda, če so ljudje v taki
beraški nesnagi bolehali. Kadar je kdo zbolel,
so šli raji h kaki stari babi, h konjedrcu, k
rabeljnu ali h kakemu drugemu mazaču, svojo
vodo skazovat, namesto da bi bili pomoči
iskali pri kakšnem pametnem, učenem zdrav¬
niku. Če je gospodar zbolel ali pa gospodinja,
je šlo pri hiši vse rakovo pot. Eno živinče
za drugem, ali en kos polja za drugim se je
moglo prodati, kedar je sila pritisnila, ali pa
so mogli denarjev za velike obresti ali čimže
od skopuhov na posodo jemati. To je trpelo
toliko časa, da je bilo v marsikateri hiši več
dolga kakor premoženja, in da je poslednjič
kmetija na kant šla, gospodar pa s svojo
družino na beraško palico.

Če je Ožbalt tu ali tam hotel dober svet
dati, ali če je enemu ali drugemu svojih so¬
sedov zapravljivost ali nerodnost očital, je
dobil kisle obraze v hvalo. Eni so djali: „Pri
ubogih ljudeh ne more vse lepo in olikano
biti; se mora potrpeti, kakor pride!" Drugi

9 '

pa so rekli: „Kaj je to tebi mar? Pometa)
sam pred svojo hišo!“

Pri nekaterih premožnih kmetih pa se
je še premoženje videlo v vseh rečeh. Vendar
pa je bilo tudi pri teh nesnažnega in zani¬
krnega dovolj. Premožnejši kmetje so namreč'
povsod okoli sebe pri sosedih le beraško ne¬
marnost videli, zato so se tudi oni te nemar-
sti navadili in so ravnali kot uni. V delavnikih
so bili vmazani in strgani; samo v nedelja
so se ošabno bahali. Zato tudi pri njih ni
bilo ničesar druzega slišati, kakor da so čez
hude čase godrnjali, gosposko in druge ljudi
opravljali.

V Zlati Vasi  je bil tedaj sploh eden
zoper druzega in vedno so se prepirali; sosed
je bil s sosedom kot pes in mačka. Ubogi
so bili nevoščljivi bogatim; bogatini pa so
stiskali in drli uboge, kar koli so mogli. Če
je bogatin svojemu sosedu denarjev posodil,
je terjal brez vesti po dvanajst, dvajset in še
več od sto. Ubogi pa so se nasproti tudi
maščevali, kakor je pri nepoštenih ljudeh
večji del navada: bogatinom so skrivaj sadno
drevje in ograje poškodovali in kradli kar so
mogli: sadje, drva, golobe, kuretnino i. t. d.
Besedi in prisegi nihče več upati ni smel;
mož beseda  je bila pri njih prazna reč.
Med zakonskimi ljudmi je bilo več jeze in
prepira kakor edinosti in prijaznosti. Otroci
to vsak dan vidijo in se nič boljšega ne uče.

Akoravno je soseska dan za dnevom
bolj božala in akoravno je sleherni imel kaj
čez gosposko in hude čase tožiti in se je
povsod siromaštvo kazalo, je bila vas vendar
polna bahačev. Težko delo je malokateremu

dišalo. Premožnejši so sami pri sebi djali, če
so pozneje na polje prišli in se že pred
solnčnim zahodom domu vrnili: „Hvala Bogu,
da se nam ni treba preveč truditi!" Ubogi
pa in delavci so rekli, če so pri delu roke
križem držali in okrog zjali: „Mi tudi nismo
:živina! Po delu mora počitek biti!"

Ko je pa nedelja prišla, je večji del
vsak vsaj toliko krajcarjer skupaj spravil, da
je mogel v gostilnico iti. Tu se je pogosto
slišalo: „Gostilničar! še en poliček in pa
kvarte!" — Zaslužek celega tedna je po gol¬
tancu splaval; velikokrat še več. Eden je
zgubil v igri denar; drugi je zapil ali zaplesal
dobiček. Tudi med tednom ni ostala pivnica
prazna. Ljudem suho grlo ne dene dobro.
Doma pa niso imeli otroci in žene kaj jesti.
Kadar so pa bili denarji v hiši, je mogla kava
na mizi biti in pa cvrtje. Izgovarjali so se:
„Moj Bog! saj nas malokedaj kaj dobrega
doleti. Vsak človek mora vendar kak dober
dan imeti. Sicer bi bilo življenje vedna tlaka!“

Malih praznikov je tudi veliko, in ti se
morajo po njih mislih tudi praznovati. V
bližnjem mestu je sornenj; obiskati ga morajo
in videti, kako se kaj ljudje po mestnih go¬
stilnicah sučejo, in slišati kaj je kaj novega
na svetu. Tudi tožba se jim ne manjka;
treba jim je tedaj okoli pravdnikov hoditi.
S tem se pa veliko zamudi in denarjev izda,
pa malo dobička vjame. Tako je šlo premo¬
ženje s curkom doli, po niti pa gori. In za¬
voljo tega je vsak slabe čase, gosposko in
svoje sosede preklinjal.

11

3 .

Kaj pametni mlinar pripoveduje.

Toliko hudobij in grehov v vasi videti,
Ožbalta od jeze srce boli. V malin gre, kakor
sicer, kadar je nejevoljen bil. In kadar se
mu ljubeznjiva Lizika nasmehlja, ga nevolja
mine, kakor zgine megla izvrh gore, kadar
solnce zasije.

Ožbe reče mlinarju: „ Dete, kako so

ljudje vsi brez vere v Boga, in hiše polno
revščine! Tako nekdaj ni bilo! Na polji je
bilo vse pridno, v vasi vse snažno, v hišah
je bila sloga in edinost in v hramih bogastvo.
Takrat so mestjani kmete spoštovali, in do¬
stikrat so jih gospode Zlatovaščane imenovali.
Zdaj je vse narobe, in uboštvo sedi vštric
hudobnosti skoraj pod vsako streho. Strašno
veliko nesreče je vojska prinesla!“

Mlinar mu odgovori, rekoč: „Naša vas
je res veliko več v vojski trpela, kakor druge
vasi in mesta. Ptujci so se med nas vlegli
in naše hrame spraznili; bojevalcem smo
mogli služiti in dajati, kar koli so poželeli;
zaslužki so bili slabi, zakaj kupčija je poči¬
vala; obrtnost je bila podrtnost; vrh tega
smo pa imeli še tudi poredoma slabe letine,
da je seno na travniku, žito na njivah, sadje
na drevji in grozje na trtah poginilo. Pa
vendar naša nesreča ne izvira samo od vojske
in draginje. Zakaj tudi druga mesta in vasi
so trpele, kakor mi pa si vendar zopet za¬
čenjajo lepo pomagati. Pri nas pa vsak dan
hujši prihaja Druga mesta so od nadlog in
revščine konec jemale, kakor mi, pa vendar

12

se z Božjo pomočjo zopet na noge spravljajo.
Nam pa ni več pomagati!“

„Bog nas tega obvaruj! — reče Ožbalt
— „0d kod to pride?" Mlinar mu odgovori:
„To pride od tod: Uni si prizadevajo, da ne
utonejo v vodi in plavajo; mi pa se prepu¬
stimo valovom, kamorkoli nas sreča ali ne¬
sreča žene. Res je, da so se časi zlo spre¬
menili; kaj pa nas taka sprememba časov
uči? Kaj neki druzega, kakor da se tudi mi
moramo spremeniti. Če bomo le v eno mero
čez slabe čase godrnjali in zraven tega pa
roke križem deržali, smo kraljevim enaki,
kateri se ne morejo z mesta ganiti, če jim
kdo palico vzame, na katero so bili navajeni
opirati se. Poglej okoli sebe v vasi: ali vidiš
pri deseterih naših sosedov pravo trdno voljo,
svoj stan poboljšati? Ali vidiš le v eni reči
napredek? Ali ni izreja otrok naših sosedov
piškav oreh, iz katerega ne bode nikdar
čvrsto drevo izraslo? Kaj nam more sama
gosposka pomagati, če si sami nečemo poma¬
gati? Župnik naj nam še tako lepe poduke
dajejo, kaj vse to pomaga? Iz navade hodimo
v cerkev; ko pa iz cerkve pridemo, smo taki,
kakoršni smo bili. Dokler človek sam sebe
ne čuti, dokler ne spozna, da omikanje sa¬
mega sebe mora iz požlahnjenega srca priti,
je vse drugo zastonj; prava ljubezen do bli¬
žnjega je prva potreba v naši vasi. Dokler
se bomo kmetje sami živini enačili, ki vse
opravi, če orje, seno vozi, proso tlači i. t. d.
se ne bomo v sedanjih časih nikdar na boljši
stan povzdignili. Če je mestnim ljudem vsako
leto večega omikanja potreba, od kod hočejo
ravno kmetje pavico imeti, da bi jim ne bilo

13

treba, se kaj več učiti? Jaz sem le prost
kmet; to pa že vendar davno vem. da brez
dobrih šol tudi nikdar ne bo pravega omi-
kanja kmetskih ljudij."

„Kaj? ali tudi šola v naši vasi nič ne
velja?” ga vpraša Ožbe.

Mlinar mu odgovori: „Kar so tvoj oče
umrli, ki so bili bogaboječ in umen mož, se
s šolo slabo godi. Otroci se le za silo branja,
pisanja in računjanja, tudi kake njolitvice
navadijo. Učitelj pa nima nič prave ljubezni
do njih. Doma pri svojih starših pa otroci
nič lepega ne vidijo, marveč se naučijo laži
in goijufnosti, rotenja in kletve, nečistosti
in hlinjenja, prepira in pretepa, beračevanja
in tatvine, igrače in pijančevenja, postopanja
in zabavljanja."

Ožbe te reči slišati, pomaje z glavo ter
se vrne ves žalosten domu.

4 .

Kako si Ožbe prizadeva, pa vendar nič ne
opravi.

Neko nedeljo popoldne po pridigi se je
vsa soseska zbrala; zakaj predla jim je, od
kod denarjev dobiti, ker je bil deželi poseben
davek naložen in vrh tega tudi soseski dolg
plačati napovedan, zato ker niso po redu obresti
odrajtovali. Po stari navadi so imeli zbor pod
lipo. Župani so bili v sredi zbrane množice,
in zunaj kroga okoli nje so stale žene, hčere
in otroci, slišati, kaj se godi.

14

Tudi Ožbe je prišel in sklenil je svojim
sosedom njih žalostni stan pred oči postaviti.
Ko so župani govoriti nehali, je stopil Ožbč
na kamen, ki je na sredi poti ležal. Odtod
ga je vsak slišal in videl, ko je začel govoriti:

„Ljubi prijatelji! Mladeneč sem pred ne¬
kimi leti od vas slovo vzel, ko sem v vojsko
šel, mož pa pridem k vam nazaj. Skoraj
nisem naše vasi spoznal; milo se mi je sto¬
rilo in grozna žalost me je obšla, ko sem
videl, da je vse drugače. Včasi so našo vas
po pravici 0 Zlato Vas“ imenovali, ker je bila
zlata dolina, v kateri je božji blagoslov pre¬
bival, obilniši kot v druzih krajih. Naši pred¬
niki so bili večidel premožni kmetje, malo je
bilo ubozih, beračev celo nič. Takrat so nas
zavoljo naše premožnosti po celi deželi go¬
spode Zlatovaščane imenovali. Zakaj strganih
oblek nismo nosili, kakor berači; tudi nismo
v hišah revščine trpeli, temuč marsikater
krajcarček smo imeli že prihranjen. Takrat
soseska ni imela dolgov plačevati, temuč je
od drugod obresti za posojene denarje pote¬
govala. Takrat je bilo polje dobro pognojeno
in obdelano, zakaj vsak je imel svojo kravo
in svojega konja v hlevu, najmanj po dvoje
prešičev, in pa še koz in ovec. Takrat je
bila naša vas podobna lepemu trgu. Hiše so
stale čedne in brhke, znotraj kakor zunaj,
da se ni bilo nobenemu gospodu sramovati
v njih stanovati. Hišno in kuhinjsko orodje
je oznanovalo, da je vsega dovolj, in okna
so se svetile, kakor zrcala. Malokdo je bil
zadolžen, in kdor je bil, ni imel težav, dol¬
gove poplačati. Takrat je dobil Zlatovaščan,
če je bilo treba, brez pečata in poroka iz

15 -

mesta na samo besedo sto ali pa še več gol¬
dinarjev na posodo. Takrat je bil za Zlato
Vas zares zlati čas.“

Ko ie Ožbe tako govoril, so ga vsi
mirno poslušali, in nekateri so rekli: „Ožbe
ima prav!“

On pa je dalje govoril ter je rekel:
„Zdaj pa je vse drugači. Naša vas bi se ne
imela več imenovati Zlata Vas,  ampak
Blatna Vas, Trnjeva  Vas. Iz naših njiv
je izginil blagoslov Božji; nekateri izmed n s
imajo preveč sveta, drugi nič; kar jih je še,
ga ne vejo s pridom obdelovati. Beračevanja
se malokdo več sramuje, ker misli, da je to
njegov poklic in njegov stan. Gospodarji so
večidel zadolženi in eden za drugem se ima
dneva bati, da pride na boben. Ni dneva, da
bi ne prišel kdo tirjat v vas. S sosednimi
vasmi se prepiramo in pravdamo; med seboj
pa imamo sovraštvo in kreg. Staro ošabnost
imamo še, starega premoženja pa ne več; na
cestah blato, v hišah nesnažnost in smrad,
največi nesnago pa v srcih. Zakaj žalostnega
srca moram povedati, da Zlatovaščani so bolj
pijančevanja vajeni kakor dela, bolj na poso-
dojemanja kakor plačevanja, bolj goljufije in
tatvine kakor dajanja, bolj zvijače kakor res¬
nice. Če to dalje tako gre, moramo vsi rev¬
ščine in sramote konec vzeti. Že nimamo
ne v mestu ne na deželi zaupanja več; in
če hoče kdo katerega potepina imenovati, mu
pravi: Zlatovaščani"

Pri teh Ožbaltovih besedah so jeli Zla--
tovaščani zelo mrmrati in zabavljati in Ož-
beta pisano gledati, tako da je mlinarjevo
Liziko veliko velik strah obšel. Na klopi pred

36

hišo je stala in ni od Ožbeta oči obrnila, do¬
kler je govoril.

Ožbeta pa mrmranje in godrnjanje ni
■celo nič oplašilo, temuč dalje je govoril:

„Ljubi prijatelji! Ako je še kapljica po¬
štene in pobožne krvi v naših žilah, sežite
.si v roko in recite: „to mora vse drugače
biti!“ Od kodi je prišla naša poguba? Od
kodi neki kakor iz pivnic! Tam so se vaše
kmetije v vinskih sodih utopile in so se vaše
krave s kvartarni pobile. Tam ste se varč¬
nosti odvadili in delavnost pozabili. Uboštvo
dela tatove, in lenoba je hudičeva postelja.
Denarji vaših očetov so pošli, in njih praz-
niške suknje imajo strgane rokave. Kadar
imate kako petico v žepu, vas pijančevati
mika, žene in otroci pa stradajo doma. Kaj
bo iz tega? — Vprašam župane! Kje je so-
seskino premoženje, in kako ste gospodarili
s premoženjem, ki so ga naši spredniki za¬
pustili ? zakaj ne naredite pravične račune in
zakaj ne svetujete, kako pomagati? zakaj ne
zapirate pivnic? zakaj ne delate vodotokov,
po katerih bi se voda iz naših zemljišč od¬
tekala in se njih rodovitnost množila? zakaj
ne napravljate cest po vaseh, po katerih si
človek lahko glavo ubije in živina noge po¬
lomi? zakaj pomagate ljudem denarjev si iz-
posodovati, zakaj jim pa ne branite, se be¬
raške palice obvarovati?"

Ko Ožbeta tako govoriti slišijo, zavpijejo
nekateri izmed županov: „ Molči, ti pritepenec,
molči! če ne, te vržemo v ječo ob vodi in kruhu,
osem in štirdeset ur!“ In vsa množica je
vpila: „Molči, molči!" Ožbe pa reče: „Moč
vam je dana, me v ječo pahniti; jez pa imam

17

moč, vas pred deželno poglavarstvo poklicati.
Ako tam vaše gospodarstvo razodenem, vam
bo gorkeje pri srcu, kakor meni pri vodi in
kruhu. Vi pa, prijatelji, me prepričajte: ali
krivico govorim ali vas opravljam? Prašajte
svojo vest: ali ste obogateli ali ste ubožali?
Prašajte svojo vest: ali je vaše soseskino
premoženje pomnoženo ali razdjano? ali zve¬
stoba in vera med vami še kaj velja? ali
božji strah in ljubezen do bližnjega med vami
še kraljuje, ali pa trdosrčna samopašnost,
oderuštvo, zanikrnost, zvijačnost, tihotapnost,
krive prisege in potuhnjenost? In če vaša vest
nima jezika, poglejte svoje podrte hiše in hleve,
svoje puste polja in vrte, svoje prazne mošnje
in skrinje, svoje strgane oblačila in srajce:
te mi pričujejo zoper vas. Poglejte svoje
zapuščene otroke; oni so moje priče zoper
vas. Za svoje krave, svinje in koze imate
več skrbi, kakor za svoje otroke; pa tudi
krave, svinje in koze vam niso tako ljube,
kakor pijančevanje in igra."

Ožbč je hotel še več govoriti, pa s
strašnim rjovenjem so ga s kamna pahnili
in mu niso pustili več govoriti. Eni so hoteli
po njem roko stegniti, pa on jih je z močno
pestjo zagrabil in je komaj divjemu hrupu
odšel. Lizika mu pride bleda kot smrt in z
objokanimi očmi proti, in ko vidi, da ima
krvavo rano na čelu, se je vstrašila, da ni
mogla besede govoriti.

2

18

5 .

Kako je Ožbe od svojih sovražnikov preganjan
in kaj jim nasproti stori.

Ožbe ni imel odsihmal ničesar druzega
kakor zgol jezo in zamero s svojimi sosedi.
Hudobni potepuhi so mu ponoči okna s ka¬
menjem pobili. Drugo noč so mu šest mladih
drevesec izruvali, ki jih je v vrt vsadil. Še
drugo noč so mu salato iz gredic pokradli.

Ko je županom te reči tožil, so se mu
posmehovali ter rekli: „Tvoje zabavljivo go¬
vorjenje je ojstro kazen zaslužilo; molči! sicer
te bomo še drugače pokorili. “

Ožh e jim odgovori. „Ako mi od vas ni
ne varstva ne pravice zoper hudobneže do-
čakovati, oznaniti soseski, da se bom sam v
bran postavil in da naj se tedaj vsak sam
svoje škode varje.“

Njegovi sovražniki pa pri vsem tem
niso nehali ga nadlegovati, toda ne brez
svoje škode in strahu. Zakaj ko je bil Ožbe
enega večera v mlinu in so njegovi sosedje
to izvedeli, da ga ni doma, so zlezli na
njegov vrt in mu hoteli vse razdjati in po¬
končati; kar zagromita dva streljaja iz oken
Ožbaltove hiše. Od straha jo potegnejo brž
proč in mislijo, da ima hudobo za čuvaja v
hiši; zakaj ko so bežali, jih Ožbe sreča, ki je
ravno iz mlina prišel, zgrabi enega izmed
njih ter reče z gromečim glasom: „Zakaj ste
hoteli, kakor tatovi, v moj vrt iti?“ Pa
vendar jim nič žalega ne stori. — Drugo pot
so mu hoteli hudobneži zopet eno narediti;
o polunoči, žganja pijani, hočejo čez ograjo

19

njegovega posestva zlesti; pa na nogah so
se bili vsi do krvi ranili, tako da so od bo¬
lečin na glas upili in komaj nazaj čez ograjo
zlezli.

Te in druge prigodbe so tak strah med
ljudmi v vasi naredile, da si ni noben več
ponoči blizo Ožbetove hiše upal.

On pa je bil z vsakim prijazen, kakor
poprej; temu je kaj dobrega svetoval, unemu
pa je dal v potrebi kak denar. Revni stan
svoje soseske ga je v srce bolel, torej je šel
enega^dne k župniku in mu je tožil.

Župnik so rekli: „Jaz sem župnik in
nimam tukaj v posvetnih rečeh nič zapove¬
dovati in se v vaše pravde vtikati. Vsa ne¬
sreča pride od tod, ker razuzdani ljudje v
pregrehah živijo. Po Božji besedi ne vpra¬
šajo in še cerkvene in moje prihodke kratijo.
Toda Božja sodba jih bo težko zadela in mi¬
lost nebeška ne bo dolgo njih grehom zopr-
našala.“

Ožbe pravi: „Ne vzamite mi za zlo, go¬
spod župnik, če rečem, da Vi vendar lahko,
če le hočete, veliko k rešenju te soseske pri¬
pomorete. Zakaj srca teh ljudi so obdivjale,
ker je njih um zatamnil. Ako bi si Vi hoteli
šolo v mar vzeti in posebno um in srca
mladosti omikovati, bi gotovo tudi pobolj-
šanje videli."

Župnik odgovore: „Za to je učitelj, pa
ne župnik. Moji opravki mi ne dajejo časa
za to. Soseska sama je tega kriva, da nima
pravega učitelja, ker ga slabo plačuje."

Ožbe reče: »Častitljivi gospod župnik!
dober pastir, kakor ste Vi, ki svojo čedo
dobro pase, ima skrb za vsako glavo. Ljudje

2 *

20

so nevedni in po nevednosti vse narobe de¬
lajo ter ne umejo, kako si pomagati in svoje
gospodarstvo popraviti. Oj, kako veliko do¬
brega bi zamogli Vi storiti, ko bi danes v
to, jutri v uno hišo stopili in videli napač¬
nosti, ki se tu zavoljo nespameti, revščine
ali popačenega srca gode — in ko bi po
svoji modri glavi dobre svete dajali, vzroke
njih siromaštva odkrivali, jih svarili in jim
pot k poboljšanju njih revnega stanu poka¬
zali, iz katerega večidel vse druge napačnosti
izvirajo. — Oj, častitljivi gospod župnik! ne¬
izrečeno veliko bi zamogli Vi pomagati, ker
bi bili tako prav oče svojih farmanov."

„Ti si jo zadel Ožbč“ — reče dobrovoljno
gospod župnik. „Ti si mož, ki je — po svoji
misli — revščino naše soseske natanko pre¬
gledal. Meni se pa ne zdi, da bi bila revščina
edini vzrok vseh druzih napak. Kar mene
tiče, mi je bil dušni prid mojih farmanov
vedno pri srcu, dostikrat sem že pomiloval
siromaštvo Zlatovaščanov in vsak dan zanje
molim, da bi jim Bog pomagal. V druge po¬
svetne reči se ne gre dušnemu pastirju vti-
kovati. “

Ožbe se gospodu župniku ponižno pri¬
klone in gre žalostnega srca domu. Po poti
ni nič druzega mislil, kakor: kako bi se dalo
njegovim sosedom pomagati. Domu pridši,
svojo prazniško oblačilo obleče in se poda v
poglavitno mesto dežele. V mestu gre od
hiše do hiše, od gospoda do gospoda, in toži
slabi stan in revščino Zlatovaščanov, in prosi
sveta in pomoči, da bi se jim pomagalo,
preden popolnoma ubožajo. Pa tudi th ni
nič opravil.

21

To ga je zlo v srce speklo. Iz mesta
prišedšemu se je tako milo storilo, da je britko
jokati začel.

6 .

Novoizvoljeni učitelj.

Ko je popoldne nazaj v vas prišel, ni
nikomur povedal, zakaj da je v mesto šel in
kako se mu je godilo. Marveč še bolj dobro-
voljnega se je delal in vsakega prijazno ogo¬
varjal; še svojega najhujšega sovražnika
krčmarja Brenceljna, ki je bil veliki župan
in najbogatejši mož cele vasi, je prav pri¬
jazno pozdravil.

Brencelj je mogočno med hišnimi vratmi
stal; s kapo postrani na glavi, in z rokami
čez trebuh sklenjenimi, se je ošabno okrog
sebe oziral.

„Dober večer, oče Brencelj!" ga Ožbč
ogovori. „Ali imate že delapust?"

Brencelj je mogočno z glavo pokimal
in ne da bi bil Ožbeta pogledal, mu zabavljivo
odgovori: „Jaz si vsakdanji kruh že s tem
zaslužim, če s pasjim bičem doma ostanem
in berače od hiše odganjam."

Ko Ožbč te nekrščanske besede od žu¬
pana sliši, ki bi imel oče ubozih, vdov in
sirot biti, ga groza obide, tedaj bolj urno
stopi, da napuhnežu izpred oči pride. Tolikanj
bolj pa ga je zala Lizika razveselila, ki je,
ko je memo mlina šel, na klopi pred hišo
sedela v senci mladega češnjevega drevesa
in je nove srajce šivala. Kri jo po nedolžnem
obrazu zalije, ko Ožbeta zagleda; sramožljivo

22

mu roko poda in se mu prijazno nasmehlja,
— oči pa je imela objokane.

„ Zakaj se jokaš, Lizika?" — jo Ožbč
prestrašen vpraša.

Lizika si urno oči obriše in se še bolj
prijazno in ljubo nasmeja ter reče: „Danes
ti ne povem, ljubi Ožbe; boš že zvedel." —
Lepša in milejša se mu ni nikoli zdela, kakor
danes. Pa naj bi bil še toliko popraševal, bi
ne bil zvedel, zakaj da se je jokala.

Potem mu je Lizika rekla: „Ti si bil v
mestu, jeli, tam se ti je dobro godilo, si mo¬
rebiti celo z mestjankami plesal ? Kaj ? Ožbe,
ti zdihuješ? Ej, ej, Ožbč, to nii ne dopade.
Zdaj se ti po mestu toži in v naši ubožni
vasi ti je vse pregrdo."

Tako je rekla, on pa je žalostno svoje
oči k tlam obrnil ter molčal. Bliže njega
stopi, ga prime za roko ter reče s slabim
glasom, da se je komaj slišal: „Ožbč, ljubi
Ožbe, kaj ti je! Povej mi pošteno, kaj te
peče?"

„Lizika!“ — ji odgovori Ožbč in oči
proti nebesom obrne — „Bog sam ve, da bi
bil lahko srečen, in srečen sem in nikjer na
svetu ne bolj kakor pri tebi, zakaj ti si srčno
dobra. Pa meni se smili nesrečni stan mojih
sosedov. Poglej le revščino ljudi v naši ljubi
Zlati Vasi — pa kaj ti čem več od tega pri¬
povedovati, ker sama vse veš."-

Lizika reče: „Ožbe, preljubi Ožbe, zakaj
te vendar to tako žali? Saj ti nisi kriv rev¬
ščine ljudi." Ožbe ji odgovori: „Lizika! ali
bi ti mogla dobre volje v peklu biti? Odgovori.
Tako mi tudi ne more dobro biti v naši vasi,

23

ki je v marsikateri reči prava podoba pekla. “
Ko ji je Ožbe več reči potožil, katere bi se
sčasoma odpraviti dale, mu Lizika pove, da
je stari učitelj, katerega je vedno bolj v
krčmo, kakor v šolo gnalo, plačilo svoje pija¬
nosti prejel. Predvčeranjim po noči pride
pijan iz gostilnice, gre preblizu potoka domu,
pade v vodo in utone. Včeraj zjutraj so ga
našli. Danes je pokop. K sreči nima ne žene
ne otrok.

Te novice Ožbe ni brez prestrašenja
slišal. Prašal je še to in uno. Nekaj posebnega
je premišljeval in ves zamišljen domu šel.
Lizika ni vedela, kaj da mu je tako naglo v
glavo šinilo. Pa zvedela je v nedeljo. Po
službi Božji se je soseska zbrala, novega
učitelja izvoliti. Tudi Ožbe je šel k zboru.
Lizika je daleč med ženskami stala. Bala se
je, da bi Ožbe česar ne govoril, kar bi ljudem
ne dopadlo; zato je očeta prosila, Ožbeta, če
bi se zopet preveč vneti utegnil, tolažiti.
Mlinar se tedaj ni ganil od Ožbeta.

Veliki župan, oče Brencelj,  oznani
zbranim sosedom, zakaj da so se zbrali, ter
reče: „Ker je učiteljevo mesto prazno, in ker
je ta služba težka pa slabo plačana, ker
plačilo le štirdeset goldinarjev znese, se sre¬
čnega čislam, soseski možaka priporočiti, ki
se hoče te službe lotiti, in ta mož je krojač
Kavseljc, kateremu šivanka malo zasluži in
ki mi je po materi v sorodu, torej ga posebno
priporočiti zamorem.“

Potem je oče Vampnek, krčmar in drugi
župan, besedo poprijel in svojega strica, kru-
ljevega godca Požirka priporočil, rekoč, da
ta zato izvoljen biti zasluži, ker bi to službo.

24

zavoljo revščine soseske, za petintrideset
goldinarjev, namesto za štirdeset vzel.

Krojač Kavseljo videti, da večji del
kmetov godca izvoliti hoče, ga začne na glas
zmerjati in se s tridesetimi goldinarji dovol-
njega napove. To je godca tako všipnilo, da
Kavseljca tatu, prešeštnika in po krivem pri-
segovalca zmirja, in se za petindvajset goldi¬
narjev učitelja ponudi. Krojač pa je rekel,
da bo godca zavoljo opravljanja tožil, da pa
za tako plačilo ne more otrok učiti.

Ko se za to službo nihče več ne oglasi,
je že soseska skleniti hotla, jo Požirku dati.
Zakaj ta je za silo pisati in računati umel.

Zdaj pa se Ožbe oglasi, kmalu bled,
kmalu rudeč v obrazu, ter reče: „Kravjemu
in svinjskemu pastirju, ki vašo živino na
pašo goni, dajete boljše plačilo kakor učeniku,
ki ima vaše otroke božjega strahu in koristnih
reči učiti! Otrok je človek, po božji podobi
vstvarjen, ne pa živina. Ali vas ni sram
greha, ki ga delate ? — O to prav dobro vem,
da vaša mošnja je večjidel prazna, kadar je
treba kaj koristnega napraviti, pa tudi to
vem, da za šolo stariši ne morejo plačevati,
ki imajo komaj krompirja, kruha in soli. Zato
vam hočem jaz pomagati, in se vam učitelja
ponudim brez vsega plačila. Še enkrat vam
rečem: jaz hočem učitelj vašim otrokom biti
in ne soseski ne staršem ne bo treba vinarja
plačati."

To slišaje eden druzega pogleduje. Ne¬
kateri ga niso hotli potrditi ter pravijo, da
hoče morebiti uboge duše otrok hudiču pro¬
dati. Drugi pa, ko pomislijo, da nihče drug
službe tako po ceni ne prevzame, vpijejo in

25

kričč, da naj bo Ožbe učitelj. Potem so bili
vsi poredoma zaslišani — in Ožbč je bil učitelj
izvoljen. Lizika to slišati, se je hotela od
sramote v zemljo pogrezniti. Zakaj razun
ponočnega čuvaja in svinjskega pastirja ni
bil nihče bolj zaničevan v vasi, kakor učitelj.
Kakor da bi jo bila največja nesreča in sra¬
mota zadela, je hitela v mlin. Tudi mlinar
je nejevoljen z glavo majal ter rekel: „Mislim,
da se Ožbetu v glavi meša.“

Ožbe pa je ostal pri svojem sklepu.
Župani so tedaj to volitev po navadnih po¬
stavah šolski gosposki oznanili. V mesto je
moral Ožbe iti k očitnemu spraševanju, in
ker je umel gladko brati, prav lepo pisati in
tudi dobro računati, sicer pa je tudi razumen
človek bil, je bil učitelj potrjen.

7 .

Kako Ožbalt v šoli uči.

»Lizika, Lizika! ne žali me vedno s
svojo nevoljo in žalostjo!" — ogovori Ožbe
mlinarjevo hčerko. »Lej, naši stari Zlatova-
ščani so vsi sprideni in njim ni več pomagati.
Morebiti mi bo mogoče, naši vasi zgubljeno
dobro ime in srečni stan zopet pridobiti z
lepo izrejo otrok, ki bodo enkrat naši nasle¬
dniki. Drugače ne gre. Vem, da se učiteljski
stan, kterega sem danes nastopil, našim so¬
sedom nizek in zaničevan zdi; pa nikar naj
te to draga moja, ne žali; — pomisli: kako
zelo se je sam naš Gospod in Izveličar po¬
nižal, ljudi poboljšati, podučiti in jih zveličati.

26

Učitelj malih šol, če dolžnosti svojega stanu
lepo spolnuje. je ravno tacega spoštovanja
vreden kakor učitelj visocih šol, in prav za
prav je njegova služba še imenitnejša zato.
ker je na prvi izreji otrok vse ležeče. Pa na
svetu je že večjidel tako, da se ljudje le bolj
po visokem ozirajo; kar je pa nizkega, v
nemar puščajo."

»Oh! Ožbe, Ožbč!" — mu reče Lizika

— »Ti ne veš, kaj si storil."-Kaj pa

je Lizika s temi besedami mislila, tega mu
ni razodela.

Brž ko je zima prišla, je začel Ožbalt
v šoli učiti. Prvi dan se je pred šolske vrata
vstopil in otroke zaporedoma sprejemal. Ka¬
teri so imeli blatne čevlje, so jih mogli po¬
prej s slamo očediti in podplate na železu
pred vratmi dobro odrgniti, da bi čednega
tlaka v učilnici ne omazali. Potem je prijazno
vsakemu šolarčku roko podal. Kdor pa je
imel vmazane roke, je mogel poprej k vod¬
njaku iti, si obraz in roke umit. Kdor ni
imel las čedno sčesanih, ga je domu nazaj
poslal, da so ga počesali. Tiste pa, ki so
bili snažni in lepo sčesani, je prijazno na
čelo poljubil. Učenčki pa so se čudili in
niso vedeli, kaj to pomeni, ker kaj tacega niso
bili vajeni. Eni so se sramovali, drugi so se
smejali, še drugi so se celo jokali.

Drugi in tretji dan je bil Ožbalt zopet
pred vratmi; in tako še več dni zaporedoma,
dokler niso vsi tako snažni v šolo prišli,
kakor jim je ukazal. Kdor je še z zmršenimi
lasmi, z vmazanim obrazom ali s takimi ro¬
kami in z nečednim obuvalom v šolo prišel,
je bil zasmehovan, na pručico vsem na ogled

27

postavljen, in ko je celo uro tako na ogledu
stal, je bil domu poslan, da se je očedil.

To se je marsikateremu v vasi za mala
zdelo, pa v šoli ni imel nihče nič zapovedati,
in zgoditi se je moglo, kakor je Ožbe ukazal.
Tako se je zgodilo, da so bili v nekih tednih
vsi šolarji, veliki in mali, ubogi in bogati,
čisto čedni na truplu, vsaj ta čas, ko so bili
v šoli.

Ožbaltu pa to še ni bilo dovolj. Ko je
tako svoje učence skozi tri mesece telesne
snažnosti vadil, je potem tudi začel na sna¬
žnost obleke gledati. Vmazana, prašna ali
blatna niso smela biti oblačila, akoravno sa
bila stara in strgana. Pa tega jim ni za zlo
vzel, ker otroci niso bili krivi, če so mogli
strgana ali stara oblačila nositi. Kdor je bil
celi teden najčednejši v šoli in zunaj šole, v
cerkvi in na polji; ta je bil njegov ljubček.
Takemu je podaril prvi teden kako podobica
ali polo ličnega papirja, drugi teden zopet
kaj druzega v spomin svoje zadovoljnosti \
poslednjič ga je vpričo vseh šolarjev poljubil
in tak otrok je dobil pravico, v nedeljo z
Ožbaltom na sprehod iti, ali pa, če je snežilo
ali če je grdo vreme bilo, pri njem biti in
velike bukve polne lepih podobic ogledovati,
iz katerih mu je Ožbalt lepe povesti pripo¬
vedoval.

Ožbe je bil človek, ki si je tudi pri od-
raščenih od dne do dne veči čast zadobiti
vedel; on se ni nikoli rotil in ni nikoli klel,
pa se tudi ni nobenega bal. Ni čudo tedaj,
da so ga vsi otroci visoko spoštovali in ga
poslednjič še skoraj raji imeli, kakor svoje
stariše. Lepo je bilo videti, kako so se mu

28

vsi s spoštovanjem prikupovali; kako prijazno
so k njemu hiteli, kadar jih je srečal; kako
so si prizadevali, njegovo voljo iz oči vga-
niti; kako so mu na migljej pokorni bili!

Vsega tega kmetje v Zlati Vasi niso
mogli nikakor razumeti, še menj pa, ker
Ožbe v šoli ni nikoli ne leskovce ne brezovke
v roko vzel. Nekateri so se jeli bati in so si
staro pravljico pripovedovali od Hamelškega
podganolovca, ki je tudi prilizovaje otroke k
sebi vabil, jih potem v brlog neke velike gore
peljal in z njimi kot škratelj zginil. Nekatere
stare babe so celo šepetale, da mora hudoba
z Ožbeltom biti in da bi bilo prav, ko bi se
prepovedalo, otrokom v šolo hoditi. — Pa to
se ni zgodilo.

Ožbalt pa je govoril in učil: „Čistost srca
je zdravje duše, snažnost telesa je zdravje
duše, snažnost telesa je zdravje človeka. Ži¬
vina naj se valja po blatu, človek pa, Božja
podoba, naj se čist povzdigne proti čistim
nebesom. To mora biti začetek in podlaga
vse izreje otrok, da že otroče spozna, da je
človek in ne živina. Potem se zamore iz njih
vse storiti, z živino se ne da nič opraviti. —
Učitelj pa, kateremu ni dano, mehke in nežne
otročje srca z ljubeznijo in resnostjo tako vo¬
diti, da ga rado volj no ubogajo, tak učitelj 8  —
pravi Ožbč nadalje — „naj gre raji krave
past kakor v šolo učiti. In bolje bi bilo, da
bi se palica, brez katere tak učitelj v šoli
biti ne more, na njegovem hrbtu razbila, na¬
mesti da on ž njo otroke pretepa, kakor da
bi imel opice, psč ali sicer živino učiti, ki
nima ne pameti, ne človeškega srca. 8

29

8 .

Kaj se v šoli godi.

Vpili so pa po vasi, da Ožbč otroke za¬
peljuje in da jih novo vero uči in da se
otroci nič dobrega ne morejo od njega učiti.
Zakaj čudno je videti, kaj otroci počno, in
kako da v šolo silijo, kar ni ravno navada
pri otrocih, ki se sicer radi šole ogibajo.
Ravno tako je v šoli celi dan vse tiho in
mirno kakor v cerkvi, kjer se je sicer vpitje
in kričanje slišalo, da se je po celi vasi raz¬
legalo. Še kadar se peti učijo, ni več slišati,
kakor šum, enak čbelam v panji. Dalje ser
sliši, da jih novih molitev uči, in da se otroci
coprnij vadijo in strašne znamenja risati učijo.
Take in še druge reči so že celo gospod
župnik slišali in šolska gosposka v mestu.
In ker nihče ni za prav umel, kaj Ožbe počne,
so možč zbrali, ki naj to reč presodijo, da
so resnica izvč. Ti možje so bili dva mestna
gospoda in gospod župnik. Zatorej pridejo
enega dne nevedoma, preden se je šola za¬
čela, k Ožbetu ter povejo, kar jim je uka¬
zano, in rečejo mu vpričo njih učiti po vsak¬
danji navadi.

Ko otroci posamezno v šolo pridejo, je
bila tudi v revnih oblačilih njih snažnost in
čednost lepo videti, in kako je vsak najprvo
k učitelju šel mu roko poljubit in potem se
tiho na svoje mesto vsedel, kjer so veselo-
med seboj kramljali in ptuje gospode ogledo¬
vali. Otrok je vseh bilo pet in petdeset; fan¬
tiči so sedeli na eni, deklici na drugi strani.

SO

Ko so bili vsi zbrani, reče Ožbe glasno:

Ljubi otroci! ponižajmo se pred vsem naj-
prvo pred vsegapričujočim ljubim Bogom,
svojim očetom; in razodenimo mu pobožno
svoje misli in prošnje. 11  In ko je to rekel,
vseh petinpetdeset otrok lepo ročice povzdigne
ter poklekne, tiho pred se na tla gledaje. Tudi
Ožbe je pokleknil, in ko gospod župnik in
gospoda iz mesta vidijo vse pred večnim
Bogom na kolenih, so tudi pokleknili. Potem
je učitelj lepo molitvico iz bukev bral, ki so
pred njim na stolu ležale. Tako umljivo je
bila pisana, da jo je tudi šestletno otroče
lahko umelo. To je enemu gospodu tako v
srce seglo, da so mu solze v oči stopile.

Potem so vsi vstali, in najstarji šolarji
so na črno s pevnimi znamkami (notami) in
besedami napisano tablo gledali in lepo ju¬
tranjo pesem čveteroglasno zapeli. Manjši so
pa tiho samo zase za njimi šumotljali. Potem
so tisti, ki so bili v branji bolj vajeni, po
vrsti iz pobožnih bukvic brali, vsako vrsto
je pa cela šola enoglasno za njimi izgovar¬
jala; potem so bukve zaprli, in posamezni
otroci, ki jih je Ožbe poklical, so brane vrstice
iz pameti (iz glave) povedali.

Potem so se otroci na štiri kopice raz¬
delili pred ravno toliko črnih tabel, na katerih
so bile latinske in nemške črke, celi zlogi ali
•cele vrste pisane videti. Vsi so po teh pripo-
dobah risali na svoje tablice ali pa so s čr¬
nilom in peresom pisali na papir, kar je bilo
na tablah pisanega. Ožbe pak je šel od otroka
do otroka, je pohvalil tega, podučil unega,
pokazal temu pero bolj pripravno držati, in
tako dalje.

31

Čez eno uro so se otroci zopet v štiri
kopice razdelili in namesti enega učitelja so
bili štirje. Zakaj tisti, ki so umeli najgladkeje
brati, so na črne table natisnjene latinske
ali nemške črke posamnem ali v zlogih ali v
celih sostavkih sestavljali, kakor jim je Ožbč
ukazal. Črke so bile na debel papir natis¬
njene in so se dale razdjati. Potem je Ožbe
pogledal, ali je vse prav storjeno, in vsak iz¬
med malih učiteljčkov je veleval svojim učen¬
cem črke, zloge, besede in vrste polglasno iz¬
govarjati. Nihče ni druzega motil. Ožbč je
imel povsod oči in ušesa, in s tihim glasom
je zdaj tu, zdaj tam pomagal.

In ko je ura minula, so se zopet štirje
kupi razdelili, in namesti črk so prišle šte¬
vilke in računstvo na črne table in novi
učenci in učenke k njim; eni so številke
skup izgovarjali, drugi so naštevali, tretji so
odštevali, četrti so poštevali in tako dalje.
Kateri so najbolje računiti umeli, jim je dal
Ožbe pisane račune delati. Nazadnje je vsak
svoj račun povedal. Ožbč je v bukvice po¬
gledoval, kjer so bili računi zapisani in je
pri ti priči povedal, če so prav ali ne.

Prav čuditi se je bilo, kako so bili otroci
vsi tihi, v lepem redu in ukaželjni. Kaj ta-
cega še gospodje svoje žive dni niso videli.

Opoldne so šli otroci, učitelja in ptuje
gospode pozdravljivši, domu. Zunaj šole pa
so se otročiči veselo smejali in poskakovali.

Popoldne so bili otročiči zopet pred čr¬
nimi tablami. Umetne podobe z ravnimi in
krivimi črtami so na svoje tablice in na
papir risali; iz nekaterih so bile že prihodnje
cvetlice in posode spoznati. Ko je bilo to

32

končano, so najboljši bralci vesele povesti in
pogovore v poduk iz bukev brali. Tu bi mogli
veselje otrok videti nad tem, kar so slišali!
Potem je Ožbe tistim, ki so najlepši pisati
znali, ukazal povest, ki so jo slišali, doma.
spisati in mu jo drugo jutro — toda prav
pisano prinesti. Nazadnje je Ožbe vse tiste
pri imenu poklical in pohvalil, ki so ta dan
svoje reči najbolje opravili. In ker je tacih
šest bilo, jim je veselje storil, da jim je še
eno uro kaj lepega pripovedoval. Povedal jim
je strašno prigodbo od moža, ki je nekoliko
vinjen v hudi zimi na cesti zaspal in zmrznil,
da so mrtvega v vas prinesli; in kako so ga
nevedni kmetji koj v gorko hišo prinesli in
otajati hoteli. Pa umen zdravnik je še ob
pravem času na pomoč prišel, ki je zmrznje¬
nega slekel in do nosa v sneg zakopal, potem
ga celo v ledeno mrzlo vodo položil, in ko
so se zmrznjeni udi nekako gibati začeli, ga
je še le v mrzlo posteljo v nezakurjeni hiši
prinesel, s suknom močno drgnil, toliko časa,
da je mrtvi zopet oživel. Kako se je vse to
godilo, je Ožbč natanko svojim učencem
razložil.

Tako je šolski dan minul.

9 .

Od nedeljske šole, in kaj se v mlinu zgodi.

Tako je Ožbč otroke učil_ in sleherni
dan je imel kaj novega za nje. Šolski ogleda
in pa gospod župnik sta ga zelo hvalila in
ga najboljšega učitelja v celi deželi imeno¬
vala. Tega kmetje v Zlati Vasi niso mogli

33

razumeti in so se med seboj menili: ,,Kako
neki more Ožbč več vedeti, kakor stari uči¬
telji, katere smo mi v mladosti imeli?" Pa
slepiti vč močno in je še celo gospoda žup¬
nika in šolskega ogleda osleparil. Prida ne
more biti.“

Poleti v Zlati Vasi nikoli šole ni bilo;
zakaj veči otroci so mogli staršem na polji
in domš, pomagati. Pa Ožbe je tudi poleti
manjše otroke k sebi jemal in jih vsaki dan
neke ure učil, jim potem igrače ali pa majhne
opravila v svojem vrtu ali na polji dajal,
kamor so ga spremljali in kamenje iz njiv
nosili, plevel pleli in kaj tacega več delali.
To drugi otroci videti, so Ožbeta lepo prosili,
tudi njih ne pozabiti; in kedar je bil dela-
pust, je tudi te k sebi vzel in jih učil še
dalje. Ob nedeljah in praznikih se je celo z
njimi na polje in v loge sprehajati šel; jim
je strupene zelišča kazal in strašne prigodbe
po povžitih strupih pripovedal; ali jim je pa
kaj iz življenja in domovanja žival, domačih
in divjih, razlagal od studencev, rek in morja,
od gor& in pečevja, od dežel in ljudi na
zemlje, od zvezd in mnogih druzih stvari
pravil.

Ko so to odraščeni mladenči iz vasi
videli, jih je jelo mikati ob nedeljah tudi k
Ožbetu priti. In dovolil jim je; zakaj zavoljo
njih velike nevednosti so se mu smilili. Učil
jih je mnogih reči in jim dajal v prostih
urah v tednu doma kaj brati, računati ali
pisati. To je z njimi ob nedeljah v šoli po¬
navljal, in tako je bila prava nedeljska šola.
In čedalje več mladih ljudi je prišlo k njemu.
Čeravno je bil njih učitelj in sodnik, se je

3

34

vendar obnašal, kakor da bi bil zmiraj še
njim enak. Hvaležno so mu večkrat tudi mej
tednom pri delu pomagali, ne da bi jim bil
ukazoval.

Fantje pa, ki so jo z Ožbetom potegnili,
so bili v vasi zasmehovani od svojih tovarišev
in zasramovani; grde priimke so jim dajali,
jih „šolmaštre in dohtarje 11  zmirjali in jim na
vso moč nagajali. Županom pa se je to dobro
zdelo, če so bili Ožbe in njegovi prijatelji
preganjani, ker so se bali, da bi se preveč
ljudem ne prikupil in jih ne spodrinil. Toraj
so mu vse hudo oporekovali, kar koli so si
zmisliti mogli, in so, kar koli je bilo mogoče
kmete in njih žene zoper njega ščuvali. —
Ožbe pa tudi k nikomur ni šel; samo k mli¬
narjevim je po svoji navadi zahajal, kjer so
ga vselej radi sprejeli.

Ko pa nekega dne zvečer k mlinarjevim
pride, so se vsi grdo držali. Stari mlinar je
molčeč za mizo sedel in potem ves zamišljen
iz hiše šel; mlinarica se je mrzlo in hudo
držala, po hiši rojila in z vratmi loputala;
Lizika je bila vsa objokana.

Ožbč pa se je proti Liziki obrnil ter
rekel: „Kakošna nesreča se je tukaj prigodila
in kateri hudi duh je v to hišo miru prišel?
Vsi ste kakor bi bili premenjeni. Povej mi,
Lizika, kaj se je primerilo ? 11

Trepetaje mu odgovori: „Bogu bodi to¬
ženo! Ožbe, povedati ti moram, oh povedati
ti moram. Prav nesrečna sem.“ To mu reče,
in jok in ihtenje ji ne pripusti dalje govoriti.

Ko jo Ožbe potolaži, mu reče: „Leto je
minulo, Ožbč, kar si me videl objokano, in
si me prašal, česar ti nisem povedala. Takrat

35

je Brencelj k nam prišel, in mene pri očetu
in materi snubil svojemu sinu, ki je že mlinar
v starem Kamniku bil. In oče in mati se
nista branila, zakaj Brencelj je najbogatejši
v vasi in prvi župan, ki nam veliko poma¬
gati in veliko škodovati more; in moj oče
nečejo druzega zeta, kot mlinarja. Jaz pa
sem rekla, da sem še premlada in da hočem
še eno leto čakati; ostala sem pri tem, ne
da bi bili z menoj kaj opravili. — Zdaj je
leto preteklo in Brencelj je prišel zopet s
svojim sinom. Danes sta pri nas kcsila; oče
in mati sta z Brenceljnom vse poravnala in
danes bi se imela ženinu obljubiti. Jaz pa
sem rekla, da se nečem možiti in sem pri
tem obstala. Zakaj mladi Brencelj je poreden
človek, enak očetu, trdega serca. In zato
je danes v naši hiši taka žalost in nepokoj."

To slišati spreleti Ožbeta mraz po hrbtu.
Molčeč gori in doli po hiši hodi. On je namreč
na tihem upanje imel, da bo kedaj Lizika
njegova žena. Potem plah k nji stopi, ter
reče: „ Lizika, ti si rekla, da se nečeš nikoli
omožiti? Tudi jaz hočem svoje dni brez žene
ostati; zakaj nobene druge bi si ne bil zbral,
kakor tebe.“

Lizika ga milo pogleda, kakor da bi
hotla reči: da bi se njega ne branila, ko bi
oče in mati zadovoljna bila. „Pa moj oče so
bogati“ — zdihne Lizika — „in hočejo le
bogatega zeta imeti. Dolžnost dobrega otroka
pa je stariše ubogati, čeravno mu srce nad
tem poči.“

„Ne obupaj, ljuba moja, da le vem, da
se ti mene moža ne braniš, —- tvoj oče in
mati te ljubita kot punčico v očesu; tudi

3 *

36

mene sta vedno rada imela — zdaj je poslednji
čas, jima svoje srce razodeti.“

S temi besedami zapusti Liziko in gre
ven starega mlinarja in mlinarico iskat. In
ko je Lizika slišala Ožbeta s stariši glasno
govoriti, kakor da bi se prepirali, je pred
oknom na kolena padla, roke povzdignila ter
iz srca z solznimi očmi k Bogu molila, da
bi se vse na dobro obrnilo. Ko se ji je srce
olajšalo, pa vidi zunaj Ožbeta s stariši iz
mlina v vas iti.

To ji je še veči strah in trepet storilo.
Nihče v mlinu ni vedel, kam da so stariši z
Ožbetom šli. Ona pa je vedela, da je Ožbe
vroče krvi in nagel, da se je morebiti s stariši
sprl in da so ga morebiti k županu tožit šli,
ki je bil Brencelj. V silni žalosti je goreče
molila za-se in za Ožbeta.

Ura je bila deset zvečer, kar zasliši
zunaj ropot. Oče in mati prideta z Ožbetom.
Oče primejo svojo hčerko za roko ter reko:
„Lizika, jeli da imaš Ožbeta rada?“ — „„Saj
ne morem zato““ — „„in saj ste ga tudi vi
radi imeli. ““ Po teh besedah polože starši
Ožbetove roke v Lizikne in oba" svoja
otroka blagoslovita. Lizika je vsa prestra¬
šena in ni vedela, pri čem da je.

10 .

Nad Ožbetom Zlatovaščani grdo jezike brusijo.

Ko so prihodnjo nedeljo gospod župnik
v cerkvi Ožbeta in Liziko oklicali, so se Zlato¬
vaščani strmo pogledovali, babe so si na

37

ušesa šepetale in Brencelj je šel iz cerkve
kakor srdit lev in se je zarotil, da ne bo
prej miru imel, preden ne bo nezvestega mli¬
narja z vso njegovo hišo in pa učitelja v nič
pripravil, iz vasi segnal in vse v ječo ali pa
na vislice spravil. Pa pri vsem tem sta Ožbč
in Lizika čez tri tedne poroko imela, hudo¬
bnemu Brenceljnu v kljub. In ko po poroki
zvečer iz mlina v Ožbetovo hišo prideta, je
Lizika svojemu možu rekla: „Moj Bog! kako
sem srečna! Ne morem vrjeti, da je vse
res. Res pravijo, da je veliko žalostnih, ne¬
srečnih zakonov, jaz ne vem kako bi moglo
to biti.“

Ožbe ji odgovori rekoč: „Srečna bova
vkupaj, dokler bova živela na zemlji; toda
troje si morava obljubiti. In dokler bova ob¬
ljubo držala, bo edinost in blagoslov v najnem
zakonu. Od današnjega dneva živiš ti za-me,
jaz pa za-te, in nikoli si nič ne zakrivavja,
in ako tudi kaj napačnega storiva, si koj
razodeniva. Tako se bova marsikaterega pre-
greška in prepira obvarovala, ki veliko nesreč
prinesti zamore. Potem ne razodeniva nikomur
nič od najnih domačih reči, še očetu in ma¬
teri ne, da nihče od najnih domačih reči j
govoriti ne more in se va-nje ne vtika. Samo
tako si bodeva vsa svoja, kakor da bi bila
sama na svetu. Poslednjič ne bodiva nikoli
eden zoper druzega huda in si tudi v šali
nič hudega ne storiva, zakaj iz šale pride
dostikrat resnica, in kar človek večkrat stori,
tega se lahko navadi."

Tako je govoril Ožbe. In oba sta si to
pred Bogom obljubila. In ko si to obljubo potr¬
dita, se je pred hišo v ponočni tihoti milo lepo

38

petje zaslišalo. Ožbetovi šolarji in šolarice so
zapeli, ki so svojemu učitelju po svoji moči
veselje storiti hotli. — In ko Ožbe in Lizika
drugo jutro vstaneta, vidita mnogo mož, žen
in otrok od daleč stati, na hišo gledati in
na-njo kazati. Ožbe radoveden, kaj da to po¬
meni, okno odpre in vidi svojo hišo z venci
in cvetlicami vso ovenčano. To so ponoči
skrivaj njegovi šolarji storili in njegove šola¬
rice. Tudi najmanjši otroci so zato na polji
in v vrtih cvetlic nabrali. Kar je Zlata Vas
stala, niso kaj tacega doživeli, in ko Ožbe
zopet v šolo prde, so bili prvi dan po nje¬
govi ženitvi vsi otroci, mali in veliki, bogati
in ubogi s cvetlicami ovenčani, kakor da bi
bil velik praznik. To je Ožbeta in njegovo
ženo v srce veselilo; zakaj to je bilo znamenje
dobrih src polnih ljubezni in hvaležnosti. In
oba sta otroke prijazno objemala, in jim dala
pogače speči.

V vasi je bilo pa veliko nečimernega
govorjenja od ženitve, in vsak si je svoje
mislil od nje. Zakaj nihče ni mogel razumeti,
da se tu prave reči gode, zlasti pa, ker je
najbogatejši mlinar v deželi svojo zalo hčerko
in edino naslednico ubozemu učitelju v zakon
dal. Radi bi bili tedaj izvedeli, zakaj je mlinar
tako naredil ? Pa stari mlinar se je le smejal
in ljudje niso mogli nič od njega izvedeti.
Tudi mlinarico so botre silno nadlegovale in
ji nagajale z ubozim učiteljem, in da takemu
pritepencu tako hčer dajo. Zato so jo zanič¬
ljivi govori žalili, in ko je zavoljo tega iz jeze
jokala, je rekla Brenceljnovki: „Molčite in ne
govorite tako neumnih reči, ker ne veste nič.
Ožbe bi lahko Brenceljna in Vampneka splačal.

39

Več ima kakor vi mislite. To sem s svojimi
lastnimi očmi videla. Če bi le govoriti smela,
bi vam lahko reči povedala, da bi ostrmeli. “
Tako je rekla in naglo omolknila; jezilo jo
je, da je v svoji jezi povedala, kar je hotela
zamolčati. Tudi Brenceljnovka ni več izvedela
in je še obljubiti mogla, nikomur tega ne
povedati.

Brenceljnovka tudi zares ni nikomur
druzemu nič povedala, kakor svoji sestri in
svojemu možu, ki sta pa poprej obljubiti
mogla, vse zamolčati. Pa mlinarično govor¬
jenje je Brenceljnovka tako razložila, kakor
da bi bila z lastnimi očmi polne kupe zlata
in srebra pri Ožbetu videla, in da se v Ož-
betovi hiši včasi reči gode, da bi ljudem
lasje po koncu stali, če bi jih slišali. Bren-
celjnu in Brenceljnovkini sestri so pa res že
lasje od straha po koncu stali, ko sta to
slišala, in nista si mogla drugače pomagati,
da sta skrivnost nekaterim svojih najboljših
prijateljev povedala.

Čez nekoliko dni so ljudje v Zlati Vasi
že veliko več vedeli, kakor je mlinarica po¬
vedala. Rekli so, da je Ožbe s peklensko hu¬
dobo v zavezi in da ji je z lastno krvjo svojo
dušo zapisal. Pa trideset let mora hudoba
njegovo voljo spolnovati; na koncu posled¬
njega leta bo pa na sveti večer med enajsto
in dvanajsto uro po Ožbetovo dušo prišla in
mu glavo tako zavila, da bo obraz na hrbtu
imel. Učitelj ima zlata kolikor hoče, in mli¬
narjevi Liziki je s pijačo zavdal, po kateri
bi mogla ali znoreti ali revno umreti, ali pa
ga moža vzeti. Dalje so še govorili, da za-
more Ožbč duhove klicati, zaklade kopati,

40

mrzlice zagovarjati, kravam storiti, da viš¬
njevo mleko ali celo kri molsti morajo; da je
v stanu ogenj zagovarjati; se tako trdnega
narediti, da ga meč ne presune in tudi krogla
ne ubije; da zamore na metlji po višavah
jezdariti in več druzih reči. Vsega tega se je
iz skrivnih bukev naučil. Odsihmal so se
Zlatovaščani Ožbeta strašno bali. Nihče mu
ni nič žalega storil, iz strahu, da bi sfe Ožbe
ali pa peklenski duh nad njimi ne maščeval.
Še srditi Brencelj si ni upal, njemu ali mli¬
narju kaj vprek storiti. Nekateri ljudje so se
skrivaj prekrižali, če se je primerilo, da so
Ožbeta srečali.

11 .

Lizika slovi krog in krog.

Kadar so pa mladi ljudje iz vasi Liziko
srečali, ki je cvetela kakor cvetlica, se ni
nihče pred njo prekrižal, temuč vsak ji je
prijazno dober dan vošil, in kedar je memo
šla, je tudi marsikdo obstal in se za njo
ozrl. Zakaj Lizika je bila lepa žena, in skoraj
vsaki dan je lepši prihajala, tako da so se
še celo dekleta v Zlati Vasi čudile. In vendar
ni imela bolj drazih oblačil in bolj lepih,
kakor druge žene. Pa naj je bilo ali v ne¬
deljo ali v delavnik, zjutraj ali zvečer, bila
je vedno, kakor da bi imela na ples iti. V
solnčni vročini je delala na polji in na vrtu,
je šla v hlev, kravo in svinje opravit; je no¬
sila zelenjavo in jajca v mesto na prodaj, pa
vselej je bila čedna in snažna, brez madeža
na svoji obleki.

41

„ Mislim skoraj, da tudi ona zna co-
prati“ — je rekla Brenceljnovka in si je to¬
baka v nos potlačila in z rokavom kapljo
spod nosa obrisala.

„Sej bo res kaj tacega" — potrdijo
mladi možje vsi — „da zna coprati. Če bi
Lizika že omožena ne bila, bi nam vsem srce
iz telesa izcoprala, tako lepa je!“

In oženjeni možje v vasi so silno grdo
s svojimi ženami ravnali in jim grde priimke
in še celo zaušnice dajale, zakaj da niso
tudi tako lepe ostale kakor Ožbetova žena.
Žene pa so vpile in klele, se rotile in kakor
mačke svojim možem obraze s svojimi dol-
zimi nohtmi razpraskale.

Dve dekleti, ki ste Lizini prijateljici bile,
in ki ste se imele kmalo omožiti, pridete k
Lizi ter rečete: „Leto in dan si že omožena,
pa si še tako lepa. Vsi možje se čudijo nad
teboj, in vse žene so ti nevoščljive. O, Lizika,
povej nama, kako to storiš? Sej sama veš,
da vsaka, katera se pri nas omoži, kmalo
grda in neprijetna postane, in ljubezen gre
rakovo pot. Tako ni pri tebi.“

Zala Lizika jima odgovori: „Povedati
vama hočem. Tega so žene same krive. Do¬
kler niso omožene, se lišpajo karkoli morejo,
in vse denarje, kar jih imajo in zaslužijo, v
cunje vtaknejo. Takrat so lepe in polikane,
da se jim čela svetijo. Kadar imajo pa moža,
ne mislijo več, kako mu dopasti. Torej ho¬
dijo zjutraj dolgo z nečesanimi lasmi, pol¬
nimi prahu ali perja; se pozabijo umiti, kadar
se umažejo in mislijo, da se to ženi lepo
pod&, če je prav zmršena, da ljudje mislijo,
da ima veliko opraviti. Razun tega se mora

42

krajcar hraniti, mož potrebuje denarjev, in
vsak krajcar se ne more, kakor poprej V
lišp vtakniti. Obleka se postara, umaže in
strga ; popravljanje je drago in sama si jo
delati se ni nobena učila. Tako se navadijo
strgane in umazane hoditi; nesnažna žena pa
je grda žena, ker sama na-se več ne drži. In
poslednjič jo začne mož sam mrzlo gledati,
ker se mu ostudna zdi in — mir zgine iz hiše.

Dekleti ste rekle: „Liza, sej imaš pač
prav." Ona pa dalje govori: „Ko sem Ožbeta
vzela, sem koj mislila, kako mu zmiraj do-
pasti. In sklenila sem, še bolj na-se gledati,
kakor poprej, in se mu ni nikoli drugače pri¬
kazati, kakor umita in čedna, vselej snažno
oblečena. Zato sem skrbno svoje oblačila
varovala; zato je moglo v mojem hlevu in v
kuhinji in hramu tako čedno biti, kakor v
hiši. Najmanjši madež v moji obleki je mogel
koj iz nje. Tako so mi oblačila dolgo nove
ostale in jaz sama sem svojemu možu vsak
dan nova bila."

„Pa sčasoma se vendar tudi najlepši
obleka strga; od kod potem novo dobiti, če
nima mož denarjev ?“ — rečete dekleti.

Odgovori jima: „Meni je menj denarjev
za obleko treba, kakor drugim. Zakaj vsako
najmanjši luknjico brž zašijem, da ne postane
veči. Zato ne potrebujem druzega kakor nitke
in šivanke. Druge pa nosijo svojo obleko,
da je stara, in ne pomislijo, kar je poškodo¬
vanega; iz majhne luknje se velika naredi,
in v kratkem času ni druzega kot cunje in
novo se mora kupiti; jaz pa še zmirej staro
nosim in tako marsikak goldinar prihranim.
Gospodinje, ki ne znajo krpati in šivati, ve-

45

liko denarja potrosijo, in hodijo vendar, kakor
da bi jih iz blata izlekel.“

Tako Lizo govoriti slišati je obe dekleti
zelo sram ter jokati začnete: „Me dve se
nisve učile tako lepo šivati in krpati kakor
ti. To nama bo veliko škode k hiši prineslo r
in veliko trpljenja iz tega vidive; pa ne mo-
reve si pomagati." In žalostni zapustite Lizo.

Liza povč svojemu možu pogovor s pri-
jatljicama ter reče, da hoče obe šivati in krpati
učiti; smilite se ji, če bi nesrečne biti imele..

Ožbetu se je pri teh besedah svoje drage
ženke v očeh veselje videlo ter ji reče: „Prav
je tako, s tem si boš božji blagoslov zaslu¬
žila in boš sama blagoslov hiši. Ne le teh
dveh, temuč vse uči, katere se hočejo od tebe
učiti. Veliko hiš v vasi pri vsem delu in
trudu uboža, ker žene pravega gospodinjstva
ne umejo. Ne vejo, kako vrte z mnogotero
zelenjavo obsaditi, ki za živež dosti izda.
Kadar hočejo kaj dobrega skuhati, veliko
Špeha in masla ali olja počmerijo, ki je drago
in vendar nič pravega ne skuhajo, dostikrat
je jed še nezdrava. Slaba jed dela slabo kri.
Od tod pridejo bolezni, ki prizadenejo veliko
stroškov, in delo se bolnim ljudčm slabo od-
seda. — Ravno taka je z oblačili. Po vasi
so pač šivilje, pa ker si s šivanjem svoj
živež služijo, se branijo druge učiti. Katere
tedaj ne znajo šivati in krpati, nosijo strgane
oblačila in nogavice, ali pa imajo tako grdo
zakrpane, da krpanje grje stoji, kakor raztr¬
gano oblačilo. Zmiraj se morajo kaj novega
omisliti, to pa velja denarje in dela uboštvo.
To je pač žalostno, da ni v vsaki vasi vsaj ena
dobra, umna žena, ki bi bila v vseh gospo-

44

dinjskih opravilih tako izurjena, da bi znala,
in sicer brez plačila, kmetiške hčere učiti.
Tako bi se veliko denarja in premoženja v
vasi prihranilo in veliko več veselih in srečnih
zakonov bi bilo. Lizika! prav je tako; zasluži
.si ti božji blagoslov. 0

Tako je govoril Ožbe.

In Lizika je veselo privolila svojima
dvema prijateljicami, vsaki dan zvečer po
delu k nji priti in jima je pokazala pri ši¬
vanji belega platna tanko, enako in lično
;šivati, odrgnjene ali poškodovane mesta na
oblekah, ali kjer so strgane, tako lepo zašiti,
da se je komaj poznalo. Učila ju je možke,
ženske in otročje srajce vzrezovati, kolikor
je bilo mogoče po dolgosti in širokosti platna,
da ni bilo veliko odrezkov; ravno tako tudi
nogovice iz volne in pavole z lepimi stopali
plesti, ali pa luknje v njih čedno zašiti. Vo¬
dila ju je povsod po hiši; vedno je bilo vse
lepo pospravljeno; zakaj vsaka reč je imela
svoje mesto, in kdor je kaj vzel za potrebo-
vanje, je zopet nazaj položil, kamor je šlo.
Peljala ju je v hlev in hram; tu je bilo vse
čedno in suho; in ker je bilo zmiraj čejeno,
ni bilo nikoli veliko dela. Peljala ju je na
vrt in učila mnoge kuhinjske zelišča sejati
in saditi, in, kadar so bile zrele, kako jih
hraniti in jih v živež porabiti. — In peljala
ju je tudi v kuhinjo in učila jedi čedno in
snažno pripravljati, in kuhati brez tratenja
masti in z majhnim pridevkom, da je bilo
vse prav prijetno, tečno in zdravo. Včasih
se je še kaj speklo, brez da bi bilo veliko
stroškov prizadjalo. Liza se je od matere
učila, mnogo juh (žup) urno narediti in meso

mnogovrstno pripraviti, za zimo fižol, kisla
zelje, repo, kumare in druge reči napraviti,
in več tacega vsaki gospodinji potrebnega.
Deklici ste se čudile, da Liza vse to ve - r
zakaj pri svojima materama niste nikoli kaj
tacega videle, in veselile ste se, da bodete,
kadar se omožite, svojima možema postregle,
brez da bi več veljalo, kakor sicer.

Ko tudi drugim dekletam poveste, kaj
da ste se pri učiteljici naučile, in da se ho¬
čete v vsem po nji ravnati, so prišle dekleta
po vrsti k Lizi jo prosit, jih tudi kaj učiti.
Nazadnje je bilo pri Lizi kakor v šoli. Zakaj
ker je Liza vsem mladim možem dopadla, so
hotele vse žene kakor Liza biti. — Ožbetova
ženica se je mogla v začetku veliko truditi,
pa sčasoma se je prav dobro počutila pri
tem. Zakaj zdaj je imela veliko pomočnic na
vrtu in v hlevu, ki so včasi tudi namestu
nje kuhale in šivale, če je ona imela kaj
druzega opraviti. In že drugo leto se je v
marsikaterih vrtih poznalo, da se vse dru¬
gače obdeljujejo. Radovedno je ena soseda
drugi čez ograjo lukala in gledala, kaj da seje
ali sadi, kako to in uno dela, in jo je sa-
jencev ali semena prosila. Kakor je bil letni
čas — poletni ali jesenski — so kmetice-
obilno lepih želiš v mesto na prodaj nosile.
To je bilo vsem veliko veselje in velik prid,
samo tistim ne, ki niso imele kaj na prodaj
nesti. Poslednjič so tudi te k Lizi prišle in
po tem in po unem popraševale. Lizika pa
je vsem dala dober svet; jih rada podučila
vsega, kar je že poprej vedela in česar se je
v tem času sama naučila, ko je druge v uku
imela. Prav rada je to storila; zakaj dobrega

46

srca je bila, in besede tudi niso drage, zlasti
pri mladih ženah.

S tem pa si je učiteljica ljubezen cele
vasi in lepo ime prikupila, in vsak si je pri¬
zadeval, ji dopasti. Cela vas je pa tudi dobro
dušico zlo pomilovala, da je imela Ožbeta za
moža, ki je v hudičevi oblasti. Zakaj gotovo
so bili prepričani, da je čarovnik in da se je
zato z dušo in s telesom peklenski hudobi
prodal.

12 .

Kako Brencelj na nos pade, in kaj se je dalje
godilo.

Naj je Ožbč storil, kar koli je hotel, vse
so mu hudo razložili. Če je otroke učil, da
ni čarovnic, temuč da so to samo vraže ne¬
umnih in zabitih ljudi, so že rekli v vasi,
da ne verje ne v Boga, ne v hudiča. Ali če
je otrokom v šoli strupene zelišča kazal, ki
na polji in v gozdih rastejo, da bi jih poznali
in se varovali takih korenin in jagod jesti,
so rekli v vasi, da otroke zavdajati uči. Zlasti
je Brencelj po njem stregel in skrbno vse
hudo govorjenje zoper Ožbeta nabiral.

Ko je že dovelj vedel, je rekel: „Dosti
vem od njega, mu vrat zaviti. K sodbi mora,
in njegova lastna tašča, mlinarica, mora
zoper njega pričati in pri sodbi govoriti, kar
od njega ve. Župan sem, in dolžnost imam
resnico govoriti."

Napravi se tedaj neko nedeljo po pra-
zniško: dene nedeljski klobuk na glavo, vzame
palico s srebrom okovano, in korači široko

47

in imenitno iz vasi proti mestu. Pa nikomur
ni nič povedal, da misli Ožbeta pri visoki
gosposki zatožiti. Zakaj bal se je, da bi mu
čarovnik, ako bi to zvedel, kako škodo nare¬
diti utegnil, preden do mesta pride.

In ko je po cesti samši šel, je v svojih
mislih glasno s seboj govoril, kakor da bi že
pred gosposko stal; pri tem je pa vedno hi¬
treje stopal in v svoji jezi zdaj z desno, zdaj
z levo roko tako okrog sebe opletal, kakor
da bi norel V tej naglici se mu palica med
noge zaplete, da se spodtakne in čez palico
na tla telebi. Klobuk daleč od njega odleti,
nos si pobije in noge so mu tako kviško od¬
letele, kakor da bi se bil hotel na glavo po¬
staviti. Ko vstane, je stokal in klel in svoj
klobuk iz prahu pobral. Na čelu mu je pa
bula stekla, kakor da bi mu hotel rog zrasti
in nos mu je višnjevo zatekel, da je bil kakor
zrela češplja. „To mi je gotovo Ožbe naredil/
— si misli in se boji dalje iti, da se mu še
kaj hujšega ne prigodi.

Ko si še z ruto krvavi nos briše, jo po
cesti nek gospod na konji prijaše, ki je imel
klobuk in suknjo z zlatimi portami prepreženo.
Pred Brenceljnom obstoji ter urno praša:

„ Ali tam v oni vasi ne stanuje nek
gospod, Ožbalt po imenu? ali je doma?"

Brencelj odgovori: „Da! stanuje; zakaj
pa prašate po njem?" Ptujec reče: »Kraljevi
sin ga hoče obiskati," ter konja spodbode in
jezdari v Zlato Vas.

Brencelj pa čudeč se usta in oči odpre:
„Ka ■— ka — kaj ? Kraljevič ? Kraljevi sin hoče
Ožbeta obiskati?" — Komaj je to izgovoril,
in v tem hipu se pripelje krasen voz s šestimi

48

konji memo njega, na katerem sta dva stre-
žaja spredaj sedela, dva pa zadaj stala. V
vozu je sedel mlad gospod v višnjevi suknji
s srebrno zvezdo na prsih. Voz je dirjal v
Zlato Vas.

„DSte šentaj!“ — zavpije Brencelj —
^kraljevič bo gotovo pri meni ostal. Ker pa
mene ni doma, bi utegnil k Orlu zavoziti. “
— Tekel je tedaj na vso moč nazaj v vas.
In zopet se mu palica med noge vjame, da
se zavali po cesti kakor štor. Vsa rebra mu
v prsih zapokajo in prazniška obleka je bila
grdo povaljana. Godrnaje je počasi nazaj v
vas šantal in klel. Ko pred svojo hiša voza
ne vidi, je hotel od jeze razpočiti; zakaj mislil
si je, da je kraljevič v gostilnici pri Orlu ostal.
Tako gre nazaj v svojo hišo, pa nobene žive
duše ni bilo v nji videti. Preobleče se in
umije obraz, pa vstraši se, s tako otečenim
nosom in rogatim čelom se v ogledalu videti,
akoravno se v njem, ki je bilo od muh vse
oskrunjeno, še ni mogel natanjko videti. Raz¬
grajal je, kakor srdit lev nad družino, da so
jo vsi odtegnili. Kar priteče dekla ter reče:
„Oče, k učitelju se je pripeljal nek mogočen
gospod ali pa celo kralj. Vsa vas je pred
njegovo hišo.“ Brencelj ni vedel kaj storiti,
pa vendar je koračil ves omamljen pred Ožbe-
tovo hišo med ljudi. Čez pol ure pride kraljevič
iz veže in je peljal Ožbeta in Lizo, vsacega
na eni strani za podpajzduho in je bil silno
prijazen z njima. In ko se je v voz vsedel,
je še enkrat obema roko podal k slovesu, in
konjiči so zdirjali, ko blisk. Pred njim je
konjik jezdaril. Vsi kmetje so stali odkriti in
so zijale prodajali.

49

Zdaj je bilo v celi vasi očitno, da zna
Ožbe več ko hruške peči. „Kraljevič ne pride
k nobenemu učitelju ga samo obiskat, in
gotovo tudi ni bil zastonj tako prijazen z
njim. Veliki gospodje potrebujejo veliko de¬
narja in zato potrebujejo tacih, ki zaklade
kopljejo in zlate (cekine) delati znajo. u
Tako so Zlatovaščani govorili. In odslej so
premožnim in razcapanim kmetom take in
enake misli po glavi rojile. Marsikateri je
začel misliti in je svojemu prijatelju rekel:
„Da bi le vedel, kako to reč začeti, nič bi
ne maral. Še danes bi se hudemu zapisal,
da bi se le dolgov znebil in dovolj denarjev
dobil. Pa drugače bi hotel storiti, kakor Ožbe.
Učitelj je neumen človek, ker tukaj prebiva
in živi kakor nas eden Jaz bi se kakor
kraljevič s šesterimi vozil, bi strežaje in krasna
poslopja imel; kuhinje pa mi mogle polne
najboljših jedi in hrami polni najžlahtnejših
vin biti.

Tako pregrešno so se ljudje pogovarjali.
Bogastvo pokaži srce, pa tudi uboštvo ga
spridi. In kadar se uboštvo, neumnost in
hudobne strasti združijo, ima hudič gladko
pot. Tako je v marsikaterem kraji, in tako
je bilo tudi v Zlati Vasi.

13 .

Zlatnarska zaveza.

Ožbe se ni malo čudil, ko ga je odsihmal
zdaj ta, zdaj uni obiskal skrivaj z njim go¬
voriti hotel in ga potem izpraševati začel:

4

50

„Ožbe, ti umeš zlato delati; vsa vas ve to.
Uči tudi mene to umetnost. Če se hudi pri¬
kaže, se ne bom prav nič bal. Ako tirja, da
se s svojo krvjo podpišem, se mu hočem z
dušo in s telesom zapisati. Saj vidiš, da me
sila tare, sicer bi ne storil kaj tacega.“

Ožbe dolgo ni vedel kaj bi spridenim
ljudem odgovorjal. Ker jih je pa vedno več
k njemu hodilo in so ga vedno bolj s pro¬
šnjami nadlegovali, jih je, pa vsacega posebej,
da eden od druzega nič ni vedel, ob ravno
tisti uri o polnoči k sebi povabil.

In vsi pridejo v tamni noči v njegovo
hišo, kakor jim je ukazal. Ko je v cerkvi
enajsta ura odbila, Ožbe vsacega, ki je prišel,
molče v hišo pelje. Dva in trideset gospodarjev
je bilo; nihče ni smel ne besede ziniti. Vsak
se je hudo vstrašil, ko se je v tami ob dru¬
zega zadel in nekaj živega zraven sebe čutil.
Večjidel vsem je od strahu pot od čela tekel
in nekaterih je bilo celo tako strah, da bi
bili radi zbežali. Pa bali so se, da bi se jim
še kaj hujšega ne zgodilo.

Tako so celo uro molče in trepetaje
stali in si komaj sopsti upali. Zdaj ura dva¬
najst bije. In ko poslednjikrat udari, se na
nagloma vrata odpro. Častnik v hišo stopi,
lepo napravljen z visokim peresom na klobuku
in z dolgo sabljo, na prsih pa z zvezdo. V
rokah je imel dve goreči sveči, ktere pred
se na mizo postavi. Zdaj se eden druzega
spoznajo in sramota vse obide; vidijo se, da
so vsi iz enega namena prišli. In pogledajo
zopet brhkega častnika, katerega so živega
hudiča mislili; pa vsak je spoznal, da je
Ožbe!

51

Ožbe se je modro držal, ter rekel: »Po¬
gledujte me le, vi nesrečneži; zdaj vidite,
kedo da sem. Nimam čarovniških knjig ne;
na Boga zaupam. Vi pa ste davno od Njega
odpadli; pili ste in žrli, goljufali in lagali,
kradli in izdajali, igrali ter žen in otrok po¬
zabili; hudobovali ste in hudičevali. Kakor
ste si postljali, tako zdaj ležite. Zato ste obo-
žali in obupali. Poštenost najdalje trpi; strah
božji prinese bogastvo. Kjer je Bog, tam je
sreča. Jaz nečem biti bogat, pa tudi nisem
ubog. Ako hočete biti kakor jaz, delajte
kakor jaz.“

Tako je govoril Ožbe in potem izleče
veliko mošnjo izpod suknje in jo na mizo
sprazne. Zgol zlato pade na mizo, ki se
blišči, da vid jemlje. Kmetje svoje žive dni
niso toliko zlata vkup videli. Srca so jim
močno trepale.

Ožbč pa je djal: »Resnično vam povem:
zlato me ne dela srečnega, ampak modrost,
s katero se denar pridobi in v prid obrne!
Prišli ste k meni, da bi vam pokazal, kako
zlato delati. Prav je. Učiti vas hočem to
umetnost. Ona je največi modrost življenja,
in je več vredna kakor zlate. Ako imate
modrost, bote tudi zlato imeli in ga ne boste
precenili. Pa srečni ne boste, preden ne boste
skušani. Čas skušnje pa trpi sedem let in
sedem tednov. Kdor stanoviten ostane do
konca, bo imel veselja čez in čez. Resnično
vam povem, kadar se ta čas spolni, bo vsak
izmed vas več zlata na svojo mizo položiti
mogel, kakor ga vaše oči zdaj tukaj vidijo.
Skušnja bo pa brezbožnim težka, grešniku
trda. Zakaj vse svoje srce mora spreobrniti
in nov človek postati." 4*

52

Dva in trideset gospodarjev je s plašnim
srcem Ožbeta poslušalo. Pogledovali so ga s
strmimi očmi.

„Kdor izmed vas“ — pravi Ožbe na
dalje — „sedem let in sedem tednov skušnje
dostati hoče, naj ostane. Kdor se pa boji ali
v veri omaguje, naj se pobere od tod.“

Nihče ni šel.

„Zdaj pa — jim reče Ožbe — „morate
meni vpričo vsegapričujočega Boga sedem ob¬
ljub storiti, in jih skozi sedem let zvesto
držati. “

„Prvič: Sedem let in sedem tednov ne
smete v krčme hoditi, pa toliko pridniši cer¬
kev obiskovati, Božje besede ne le samo po¬
slušati, temuč tudi po nji živeti."

„ Drugič: Sedem let in sedem tednov ne
kvartati in se nikakoršne druge igre za de¬
narje podstopiti.“

„Tretjič: Sedem let in sedem tednov ne
sme nobena kletev, nobeno rotenje iz vaših
ust priti, tudi ne kriva prisega, preklinjanje
in laž.“

„Četrtič: Sedem let in sedem tednov
mora vaše vsakdanje opravilo molitev, delo
in lepa izreja otrok biti. Zjutraj in zvečer
morate pobožno z ženo in z otroci na kolena
pasti, k Bogu moliti, svoje grehe obžalovati.
Svoje delo morate pridno in zvesto opravljati,
ne več dolgov delati, temuč varčno živeti.“

„Petič: Kdor se v teh sedmih letih in
sedmih tednih z vinom ali žganjem le enkrat
vpijani, mora iz naše zaveze stopiti. “

„Šestič: Na njivi, katero obdeljujete, ne
smete plevela trpeti, v hišah pa ne nesnaž-
nosti. Svoje stanišča in živinske hleve mo-

53

rate pridno snažiti, in vse orodje, kar ga
imate, se mora v snažnosti svetiti. Z živino
morate milosrčno ravnati. Na tem vas bom
spoznal. “

„ Sedmič: Vaše telo naj bo tempelj božji,
čist, sramen in častitljiv; tudi nič nečistega
naj ne bo na laseh in na obleki. Tako tudi
pri otrocih. To naj bo vaše znamenje. “

„Kdor tedaj te obljube spolniti hoče, naj
sem stopi, in naj mi roko v zavezo poda . 11

„  Slabemu bomo pomagali. “

Ko je Ožbe tako govoril, je vseh dva¬
intrideset po vrsti k njemu stopilo; sleherni
je Ožbetu čez mizo, polno zlata, roko pomolil
rekoč: „Jaz stopim v zavezo. 1 '

„Pojdite tedaj v miru domu in obrnite
se še, preden spat greste, k Bogu, da vam
moč dodeli, obljubo trdno držati. Resnično,
resnično vam povem: kadar se čas spolni,
bo sleherni izmed vas v stanu več zlata na
mizo vreči, kakor ga vaše oči zdaj tukaj vi¬
dijo ! S temi besedami je poslovil Ožbe zbrano
množico, jo opominjaje, nič tega, kar so to
noč videli in slišali, nikomur povedati, tudi
nič od tega ne govoriti ali sicer razodeti,
kar to noč zadeva.

Vseh dva in trideset je odrinilo tiho
domil Na poti ni nihče z drugim ne bese¬
dice črhnil; tako so bili vseh čudnih reči
polni, ki so jih videli. Pa vseh druzih reči
so pri Ožbetu pričakovali, kakor so jih videli.
Marsikateremu se je težko zdelo, ko se je
obljub spomnil; zakaj prav težke so bile res.
Pa sedmih let in sedmih tednov, Ožbetovih
gorečih besed in mize polne zlata in lepega
oficirja z zvezdo na prsih in tamne polnočne

ure ni mogel nihče pozabiti, in čudne sanje
so jim po glavah blodile.

10 .

Ljudje se zelo začudijo.

„Kaj pa je, Balte? Gašpar, kaj pa je? 8
vpraša stari šepasti čuvaj, ko je drugi dan
skozi vas pritaval. „Kaj pa je? Ali morde
spet kak kraljevič ali celo kak mestni po¬
glavar pride? Kaj vas je vnelo, da ste tako
nališpani?" Tako je prašal in smejali so se.

Res pak se je čudno zdelo mnogim lju¬
dem, da je bilo v mnozih hišah vse živo.
Okna so umivali, tla ribali, vrata čedili, mize,
pručice in klopi snažili. Celo pred hišami so
vse v red devali, grobljo in blato stran sprav¬
ljali, in vse, kar je okrog ležalo, na bolji kraj
devali. Dva in trideset gospodarjev je dobro
vedelo, zakaj da tako delajo, pa nobeden ni
nič razodel. Zakaj mislili so: čez sedem let
imamo vse skrinje polne zlata.

Ožbe delavnost svojih sosedov videti,
reče Lizi: „Ne vem, ali bi bil žalosten tega,
ali bi se smejal. Lej! kar ljudje poprej niso
iz prostega nagiba, ne iz ljubezni do žen in
do otrok, ne iz ljubezni do Boga, ne iz sile
in prepričanja storili, to zdaj iz vražnega
strahu in upanja delajo. Kako so vendar
ljudje neumni! Pa po vraži naj resnico spo¬
znajo in po razujzdanosti naj pošteni po¬
stanejo. “

Čudili so se v vasi od tedna do tedna
bolj. Zakaj gostilnice so skoraj prazne stale.
Ob nedeljah ni bilo ne kvart v krčmah ne

55

kegljanja na kegljiščih, ne kletja in ne norenja
slišati. Krčmarjem se je pivo v hramih ski¬
salo, ker ga nihče več ni pil. Vina so le
malo, žganja pa niso skoraj nič spečali. Ve¬
čidel so vsi doma pri ženah in otrocih ostali,
ali pa so šli na polje njive ogledovat in se
posvetovati, kaj bi bilo čez teden storiti in
popraviti. Ko so bili poprej veseli norci, so
se zdaj celo modro in pametno držali; ki so
poprej razujzdano živeli, so pobožni v cerkev
hodili. Ki so sicer radi polegovali in pohaj¬
kovali, so zdaj od jutra do večera pridno de¬
lali na svojem polji ali pa najeti pri sosedu.

Kadar je krčmar Vampnek ob nedeljah
prazne klopi in mize svoje gostilnice ogle¬
doval, se je skoraj jokal. „Ali so ljudje vsi
na glavo padli? je rekel. „Kakošen zlodi jih
je obsedel. To ne more tako ostati. Pri tem
ne more noben pošten človek obstati. Vse
mora drugače biti, ker to je od sile."

Župan Brencelj je djal: „Če bo to še
dolgo trpelo, moram nehati točiti. Pa že
vem, kaj da mislijo. V nič me hočejo pri¬
praviti. Pa preden se bo to zgodilo, se mora
poprej vsa vas pogrezniti. Če bi le izvedeti
mogel, kdo da mi je te zadrege napravil!"

Da bi se Vampnek svojega kislega ola
(pive) iznebil, ga je bol boljši kup nastavil;
vino je žvepljal in ga s svinčenim sladkorom
sladil; vsako nedeljo je godce najel, da so
mogli prav okrogle gosti. Pa od dva in tri¬
deset gospodarjev in njih sinov in hčera ni
prišel nobeden v gostivnico.

Krčmar Orel je tudi na vso moč po¬
skušal svoje poprejšnje goste privabiti, je bil
sladak in prijazen, je marsikateremu zastonj

56

ponudil in prašal: „ Zakaj pa ne prideš več
pit?" Pa dobil je odgovor: „Nimamo de¬

narjev!" — Potem jim reče: „Ej, neumneži!
Saj veste, da nisem tako trd in da tudi rad
upam. Saj ste možje." — Pa ljudi vendar
ni bilo.

Zdaj je srditega Brenceljna jeza prijela
ter reče: „Prav je. Ker mi vi tako delate,
vam hočem tudi jaz zobč pokazati. Brenceljna
bodete še spoznali, če ga še ne poznate."

15 .

Dolžne bukve se pregledajo. — Hranilnica in
občinska kuhinja.

Zdaj so začeli ubogi ljudje, ki so bili v
zlatnarski zavezi, po prstih v Ožbetovo hišo
laziti, mu svojo silo tožiti in reči: „Glej,
Ožbč, svoje obljube natanko držim, akoravno
so težke. Pol leta je minulo, da molim in
delam. Pol leta je minulo, da ne igram, ne
pijančevam in se ne prepiram več. Moja hiša
je čedna, žena in otroci so snažni, karkoli je
moč. Nihče ne more zoper mene tožiti. Pa
župani me nadležvajo, kolikor morejo. Temu
in unemu sem dolžan. Žugajo mi, me od
hiše spoditi, ako jim dolgov ne plačam ali
pa k njim piti ne pridem. Pomagaj mi Ožbe,
če ne, ne morem obljub držati. Čez šest let in
pol bom imel obilo denarjev; posodi mi kaj,
saj ti bom vse pošteno vrnil. Ožbč odgovori:
»Četrta obljuba je: moliti, delati in ne več
dolgov delati. Ne smem ti tedaj posoditi. Pa
čakaj, komu in koliko si dolžan; prevdariti ho-

57

čeva, kako ti iz sile pomagati." Tako reče,
vzame pero in papir, se vsede in zapiše, kar
mu je vsak na vprašanje odgovoril. Pa vsa-
cega posebej vpraša: „Komu si dolžan? Ko¬
liko ? in koliko obresti ali čimža daješ od
sto? Na kom si se zadolžil in ali si kaj za¬
stavil?"

Ko je od vsakterega ves njegov dolg^
izvedel, je zopet vprašal: „S kom misliš pla¬
čati? Koliko moreš ti ali koliko morejo žena
in tvoji otroci v tednu zaslužiti ? Koliko imaš
sveta in živine in koliko moreš v srednjih
letih tega prodati, kar pridelaš? Kako se s
svojimi preživiš ? Kaj potrebuješ v tednu,
koliko na dan v živež? Kako si z obleko,
s perilom in z orodjem preskrbljen? Kaj ti
je treba znovega napraviti, in kje se da brez
škode kaj pri trgati?"

Vse to je Ožbč od vsacega skrbno za¬
pisal. Zdaj se je še le zanikrno gospodarstvo'
pokazalo. Zakaj marsikater še dobro vedel ni,
koliko da je dolžan bil, in ni imel nič zapi¬
sanega. Pri posojevalcih so mogli še le po-
praševati. Nekateri že tri, štiri ali pet let ni
obresti odrajtal. Za to se je moglo najprej skr¬
beti. Marsikateri je mogel od oderuhov, od ka¬
terih je v sili denarje na posodo vzel, po osem,
tudi po dvanajst od sto plačevati. Ožbe je
mogel v mesto iti, si na proste zemljišča de¬
narjev po tri in po štiri od sto sposoditi in
si veliko prizadevati, da so bili najpoprej
oderuhi plačani in da ubozih kmetov niso
več drli. Marsikater pa je imel več dolga
kakor premoženja. Tu je bilo težko pomagati.
Pa vendar je OžbS vsem srčnost delal ter
rekel: „Varčnost in delo vas mora z Božjo-

pomočjo iz dolgov spraviti. Delajte le vselej
po mojem svetovanji."

Zdaj še le je videl, kako slabo so ti
ljudje gospodarili in začeli so se sramovati.
Zdaj še le je vsak zvedel, koliko premoženja
mu po poravnanji vseh dolgov vlastnega
ostane. Tega je bilo včasi celo malo in strah
dn groza jih je obhajala. Zdaj so hoteli vsi
varovati, vsi delati. Pa kako to začeti?

Ožbe se je za blagor svojih sosedov ne¬
izrečeno prizadeval. Pa to prizadevanje mu
je veselje delalo, ker je bil pravi prijatelj
ljudi. Vsacemu je hišne in dolžne bukvice
naredil, v katerih je vsak stan svojega pre¬
moženja natanko videl. Potem je šel zopet v
mesto in je za otroke in za odraščene mno¬
govrstnega dela poiskal. In dobil ga je sča¬
soma. Kar so si z delom zaslužili, so mogli
vsak teden zapisati in hraniti. Nekateri so
dali denarje Ožbetu spraviti; nekateri so mu
jih dajali vsak teden, da bi mu sčasoma po¬
sojeni znesek vrnili. Ko je Ožbe sčasoma sto
in še več goldinarjev vkup dobil, si je mislil:
„Čemu bodo ti denarji mrtvi in brez dobička
tu ležali? Če bodo pa vsako leto obresti da¬
jali, bi ubogim ljudčm, brez da bi se trudili,
saj k majhnemu dobičku pripomogli in njih
dolg bi se zmanjšal."

Bnkvice je naredil in vse va-nje zapisal,
kar mu je vsak od svojega zaslužka v tednu
spraviti dal. Potem je šel v mesto, in tam
je nekega poštenega gospoda nagovoril, da je
prihranjene denarje, in bilo naj bi tudi le
deset ali dvajset goldinarjev, vsaki mesec
jemal in poštene obresti od njih odrajtoval.
K pridu ubozih in varčnih ljudij je bilo.

59

Gospod, ki je bil bogat kupec in ljudomil
človek, je vzel denarje in jih je po mestu
razposodil, in kadar je konec leta obresti
prejel, jih je zopet posodil, da so obresti
zopet obresti dajati mogle. Ožbč pa je v
svoje hranilne denarske bukve doma vse za¬
pisal, koliko obresti gre vsacemu njegovih
ljudij.

Velika sreča je pa bila, da so ljudje in
njih otroci tudi delati mogli, kadar so dela
imeli, ker niso skoraj nikoli bolni bili. To
nekdaj ni bilo tako. Zakaj ko so se ob ne¬
deljah vpijanili, jim v pondeljek delo ni di¬
šalo; glava jih je bolela in slabi so bili. In
ker so se vsi pridno česali, umivali in čedili,
niso nikoli bolezen in nadlog imeli, katere
sicer iz nesnažnosti pridejo.

Ko je Ožbe tistim, ki so z njim v za¬
vezi bili, povedal, da je hranilnico naredil, in
da denarji, katere mu vsak teden hraniti
prineso, druge denarje donesti morajo, so se
vsi začudili in razveselili. Vsak je v bukve
pogledal, koliko denarjev si je že prihranil
in koliko denarjev sme konec leta upati. V
začetku je le malo gospodarjev svoje denarje
Ožbetu prineslo. Zdaj pa je eden druzemu
povedal, in ko je kdo zvedel, da je njegov
sosed deset, petnajst, dvajset in še več gol¬
dinarjev shraniti dal, je bil žalosten in je
hotel tudi tako storiti; vzame tedaj svoje
denarje, kar jih ima, jih nese Ožbetu ter
reče: „Ljubi moj, zakaj mi nisi od hranilnice
nič povedal? Deni tudi moje denarje va-njo,
kar jih v tednu na stran djati zamorem, naj
jih bo veliko ali malo. Zakaj če jih imam
doma, se nečejo pomnožiti, temuč vedno menj

60

jih imam. Če jih imam, jih pa zopet potrosim,
Toraj je bolje, da jih dodam in shranim. Ako
jih ne dam tebi, mi še dolgo ne bo moč
dolgov plačati."

Tako je tedaj sleherni teden vsak nekaj
prinesel, kar si je od svojega zaslužka v
tednu odtrgati mogel in eden z družim so
se skušali, več v hranilnico prinesti. Nekateri
so bili tako varčni, da so s svojo družino
skoraj stradali, da bi le več denarja vkup
spravili.

To se je pa Ožbetu za malo zdelo in
govoriti je začel: „Dobro je, da ste zmerni;
toda žene in otroci ne smejo stradati. Kdor
ima dober živež, ima tudi moč in srčnost
pri delu. Res je, da mora marsikaka žena
zdaj doma ostati in svoj čas s kuho zgub-
ljevati, ki bi tudi lahko na polji delala ali
sicer denarjev služila. Ko bi se ne za vsako
hišo vse samo kuhalo, bi ne bilo treba drv ku¬
povati in plačevati, ali pa z naberanjem hoste
v gojzdih časa zgubljevati, temuč od drvne
desetine, katero mora soseska vsako leto od-
rajtovati, bi lahko drugim prodajali in denarje
dobivali. Tako bi se dalo veliko prihraniti.
Pa mi moramo to drugače začeti. Znano
vam je, da smo mogli v slabih časih slabo
živeti. Zakaj smo takrat varovali, ko nismo
nič imeli, zdaj pa ne, če kaj imamo ? — Zdaj
imamo krompir, sadje in moko, kruh in meso
po ceni. Z ravno tistimi denarji zamoremo
zdaj bolje živeti in si več prihraniti kakor v
časih draginje. Če bi zdaj eden za vse nas
kuhal, bi gospodinjam za druga dela in za
druge zaslužke veliko časa ostalo. Za trideset
kotlov in piskrov je dvajsetkrat več lesa en

61

dan treba, kakor pod enim samim kotlom za
trideset družin. To umete; pri tem je dobiček.
Kjer se pa za več ljudi vkup kuha, je tudi
menj soli in zabele, pridaje in orodja treba.
Poskusimo tako.“

Tako reče Ožbe. Veliko jih dovoli v to,
veliko ne. Ožbč gre k mlinarju in ga prego¬
vori, občinsko juho kuhati in trikrat v tednu
meso, zlasti za prodaj. Kteri so v to dovolili,
so povedali, koliko juhe in mesa vsak dan
žele; sedemnajst družin jih je bilo prvikrat
skupaj stopilo.

Odsihmal je mogla vsaka hiša, ena za
drugo, kadar jo je vrsta zadela, drv h kurjavi
in h kuhi enega pomagača dati. Mlinarica je
pri kuhi gospodarila. Vsak dan so imeli dru¬
gačno juho in kar gre k juhi. Kdor ni imel
denarjev, je svoj del z moko, s sadjem, s ze¬
lenjavo, s krompirjem ali s kako drugo rečjo
plačal. To ni nobenega pretežko stalo. Le
kdor je meso vzel, je mogel denarje dati —•
Mlinarica se je na kuho dobro umela. Druge
kmetice in dekleta so se veliko pri tem na¬
učile, česar pred niso vedele, kadar je vrsta
njih zadela, da so mogle pomagati.

Tako se je zgodilo, da so združene
družine, med katerimi sta bila tudi mlinar
in učitelj, bolje in bolj tečno jedle, kakor
drugi ljudje v vasi in vendar bolj po ceni.
Sleherni dan so imeli juho in sočivje, trikrat
v tednu meso. Ubogi to videti, da tak živež
ni za svinje, da ni slab in da imajo zraven
tudi bolniki in ozdravljajoči dober živež, so
tudi k njim pristopili, razun teh pa še veliko
tacih, ki niso bili v zlatnarskej zavezi. Zakaj
spoznali so kmalo, da se veliko drv, truda in

62

časa, veliko živeža prihrani in da se vse bolj
po ceni narediti more.

Poslednjič je imela mlinarica v svoji
kuhinji preveč opraviti, akoravno je imela
vsak dan več pomagalk. K svojemu pridu
tedaj tudi krčmar Orel tako kuhinjo napravi.
Toda vsi od zlatnarske zaveze so pri mlinarji
cstali. Najumnejše gospodarje so odbrali, ki
so potrebne reči kupovali in preskrbeli, da
so se prav obračale. Zakaj občinska kuhinja
ni smela posameznim ljudem k dobičku,
temuč vsim k pridu biti.

16 .

Kako se pivnice v vasi manjšajo in kaj stare
kmetje k temu pravijo.

V Orlovi kuhinji je bilo vse drugače.
Tako slabo juho je kuhal, da je nihče ni
hotel jesti. Zavoljo tega so ga ljudje opustili,
ker svojih drazih denarjev niso hoteli za tako
svinjsko jed dajati. Toraj so vkupaj stopili,
da bi bili ravno tako naredili kakor njih so¬
sedje pri mlinarici. Pa jim ni šlo po volji,
zakaj v nobeni reči ni bilo pravega reda in
prave gospodinje je manjkalo. To se je krč¬
marju Orlu silno dobro zdelo in veselil se
je, da se drugim nič bolje ne godi, kakor
njemu.

Pa vendar se je pri njem še slabše go¬
dilo, kakor pri druzih, ker je bil trdega srca,
hudoben človek. Veliko premoženja si je po
krivici nagrabil; ali krivično blago ne tekne.
Kadar so v časih potrebe mile darove za

65

uboge ljudi v Zlati Vasi dobili, da bi občinsko-
juho kuhali in jo ljudem delili, je župane-
pregovoril, rajši denarje med ljudi razdeliti.
Potem se je z Brenceljnom sklenil, da sta
ubogim ljudem moko in kruh silno drago
prodajala. Tako so denarji zopet v nju mošnje-
nazaj prišli. Kadar je kdo iz sile kaj sena,
živine ali barnega blaga po očitni dražbi pro¬
dati hotel, se je Orel z Brenceljnom in nje¬
govim tovarišem zmenil, da ni nihče preveč
dražil in da so tedaj po ceni kupili. Prvič’
sta malo ponudila in sta še kaj primaknila.
Potem sta eden za drugim odstopila in nihče
ni več ponujal, rekoč, da je predrago in pre¬
slabo blago. Tako sta eden za drugim rekla-
In ker so ju Zlatovaščani kot najumnejša
moža čislali, si nobeden drug ni upal več
ponuditi. Tako sta vse po ceni kupila. Če je
pa redko kedaj kak drug tako premeden bil r
da je več ponuditi hotel, sta ga z žuganjem
oplašila, zlasti, če je bil nju dolžnik; in rekla
sta: „Ako imaš dovelj denarja za tako slabo
blago, in ako hočeš mojega prijatelja prekupiti,
hočem, da mi poprej svoj dolg plačaš."

Tako je Orel delal. Pa krivično blago
ne tekne. Napihnjen in ošaben mož je bil,
in je imel večne pravde. Celo s svojimi brati
in sestrami je imel pravdo, ker jih je v očetovi
dedščini z goljufijo in zvijačo prekanil. Mnogo
ljudi v vasi je s pravdanjem v nič spravil.

V Zlati Vasi je bilo pa tudi zato toliko
uboštva, ker so se vedno pravdali. Zakaj do¬
kler so ljudje še kaj premoženja imeli, so se
bahali; kdor je imel kako pravdo, je mislil,
da mu je to velika čast, ako se ljudje od
njegove pravde pogovarjajo. Brezvestni za-

€4

kotni pisači in jezični zvijači so jih pa še
bolj podpihovali in dražili, ker jim je neum¬
nost in pravdoželjnost kmetov njih žepe pol¬
nila. Na zadnje so se taki pravdoželjni ljudje
tako vneli, da ni nihče od svoje pravde od¬
stopil, akoravno bi bil imel vse premoženje
zgubiti. To je bila pa voda na malin brez¬
vestnih pravdnikov. Pravde so se z vso zvi¬
jačnostjo na dolgo vlekle cele leta; če ena
sodba ni bila dosti, je šlo na drugo, tretjo,
in neumni kmetje so plačevali, da je bilo joj.
Kdor je potem zgubil, je sodnikom nepravico
očital in je nohtove grizel namesti kruha.
Pravdniki pa so se mastili pri tem.

Kar je Ožbč v vas prišel, je ljudem
pravdanje branil in zaveral Zakaj če ga je
kdo za svet vprašal, je vselej tako svetoval,
da se je reč z dobrim poravnala. In povedal
jim je naslednjo pravljico: „Dva psa najdeta,
ki sta se na ozki brvi srečala, na sredi brvi
košček mesa. Skregata se, čigavo da je.
Tretji pes, kateremu je meso tudi dišalo,
pride k njima in reče zdaj temu, zdaj unemu
na uho: „Nikar ne jenjaj. Po pravici gre
tebi!“ Začneta se še huji ruvati in gristi, da
oba čez brv v vodo padeta. Tretji pa seže
polagoma po mesu, ga požre in gleda, kako
una dva plavata. Tako je rekel Ožbe — se
godi tistim, ki se pravdajo.

Pravde so drage in prineso uboštvo in
sramoto saboj. Kdor pravdo začne, že pol
tega zgubi, kar dobiti hoče: Razun tega pa
se zapravi čas za delo, in zavoljo jeze in
togote, skrbi in strahu še celo ljubo zdravje.

Tako je Ožbe govoril Orel pa ga ni ni¬
koli svčta vprašal, temuč je imel sleherno

65

leto kako novo pravdo. Mnogi potroški in
darovi ,ki jih je pravdnikom in pisarjem dajal,
in mnoge pota so ga sčasoma ob vse pre¬
moženje pripravile. Ko je poslednjič pravdo
s sosedno srenjo zgubil, s katero se je za¬
voljo nekega starega hrasta pravdal, ker je
trdil, da na njegovem svetu stoji in da je
njegov, je prav v nič prišel, zakaj hrast mu
je več ko pet sto goldinarjev snedel, in vedel
ni, od kod denarjev dobiti, ker je imel na
hiši in na svojem svetu več dolga, kakor so
ljudje mislili. In ker si je povsod denarjev
izposoditi hotel, pa jih ni nikjer dobil, je
začelo skrbeti tiste, katerim je bil dolžan,
toraj so tirjali od njega, kar jim je dati imel.
Nikakor si ni mogel pomagati, kakor celo
svoje premoženje posodnikom pustiti. Vse je
mogel prodati. To so mu pravde dale.

Ker je svoje polje slabo oskrboval, je
šlo slabo v ceno. Ker tudi ljudje niso več
tako k njemu piti zahajali, ker denarjev niso
imeli ali jih zapiti niso hoteli, mu tudi krčma
ni dosti nesla. Prodal jo je. Ker pa novi
posestnik krčme vidi, da nihče k njemu priti
in piti noče, je pravico gostilnice nazaj po¬
ložil. Tako je sam Brencelj še na trdnem
ostal; zakaj drugi krčmarji in žganjarji tudi
niso imeli nič več zaslužkov in so že prej
vse pustili. Nekateri stari kmetje so z gla¬
vami majali in rekli: „Hude čase smo doži¬
veli; zdaj vidimo, da mora naša uboga vas
čisto opešati. Pred nekimi leti so imeli trije
krčmarji, in še nekateri pivarji in žganjarji
dovelj opraviti, zdaj se pa komaj eden še
preživeti more. To je pač sramota naši vasi,
in to priča, kako slabo stojimo."

5

66

Ožbe pa jim je rekel: „Nikar, ljubi pri¬
jatelj ! temuč zdaj imam upanje, da nam bo
kmalo bolje. Veliko sveta sem obhodil in
veliko vasi videl. Kjer je bilo največ krčem,
sem vedno največ siromaštva videl. In kjer
ni bilo nobene krčme, kakor kamor so pot¬
niki zahajali, tam se je premoženje pri hišah
videlo. Krčmarji ne devajo zastonj divjih
zverin nad svoje vrata: leva in orla, med¬
veda in kregulja, — te zverine žive od pre¬
moženja in krvi soseske. Zlati križ nad vrata
obesijo, ker hočejo zlata imeti in ljudem križ
in težave zato pustiti. Zlatega angelja obesijo
pred hišo; pa hud angelj je, ki novince levi
za siromaške hiše in ječe.“

„V vasi imamo le še eno krčmo, pa še
ta je od več. Ko bi tudi te ne imeli, bi so¬
sedje bolje stali. Kdor v gostilnici ne kvarta,
si sveto pismo in krščanski nauk za dom
kupi. Kdor si pri pivcih za drage denarje
bolne glave ne kupi, ima doma pri svoji ženi
in otrocih pravega veselja dovelj. Kdor krč¬
marju nič denarjev zaslužiti ne da, jih v
mošnji ohrani. Veči čast je doma v svojem
hramu bokal vina imeti, kakor pri krčmarji
poln sod.“

Tako je Ožbe govoril, in stari kmetje
so z glavami kimali, ko so se prepričali, da
ima prav. Ali Brencelj, kateremu se je „pri
levu“ reklo, je hotel od jeze počiti, ko je
slišal, da je Ožbe zlatega oroslana divjo zver
imenoval. In tožil bi ga bil rad, če bi si bil
upal kaj opraviti. Pa Ožbe je bil prebrisan,
se ga je varoval in srditemu oroslanu povsod
iz poti šel ter ga pustil tuliti in godrnjati,
kakor je hotel.

67

17 .

Kako v farovž tresi in od novega župnika.

Neko noč pride silno hudo vreme čez
Zlato Vas. Vse nebo je bilo od bliska v ognji.
Gromelo je, da so se hiše tresle in okna ro¬
potale. — če so bili kmetje celo leto hu¬
dobni, so vendar ob hudem vremenu vselej
na glas molili in svoje grehe iz srca obžalo¬
vali, saj tako dolgo, da se je vreme sprele¬
telo. Potlej so pa zopet živeli, kakor poprej.

Kar nanagloma strela s strašnim tre¬
skom v vas vdari. Kakor ognjeno morje se
nad farovž spusti; pa k sreči ni vnela in
nobenega poškodovala. Drugo jutro pak se
je videlo, kako je strela vso streho raztrgala,
in stari gospod župnik so se tako vstrašili,
da so neke dni potem umrli.

Zdaj so Zlatovaščani grajali gosposko
ter rekli: „Vsega tega je gosposka kriva. Ako
bi ne bila prepovedala v hudem vremenu
zvoniti, bi se to ne bilo zgodilo. Sicer se je
hudo vreme z zvonjenjem odgnalo, zdaj je
pa to prepovedano, ker velika gospoda nima
celo nobene vere več. In odtodi je ta ne¬
srečah — Tako so Zlatovaščani besedovali.

Ožbe pa jih svari: „Kako hudobno je
vaše srce in kako neumne so vaše besede!
Gosposka ni strele na farovško streho nape¬
ljala, temuč železni vozel na vremeniku nad
streho je to storil. Zakaj Bog je strelo tako
vstvaril, da gre vedno za vodo ali za rud¬
ninami na zemljo. To je Bog storil, da človek
spozna, kako se bliska varovati. Zakaj, kadar

5 *

68

strela rudninske reči zadene, da po njih do
zemlje priti more, nič ne škoduje.“

Tako je rekel Ožbe in pelje kmete na
farovško streho. Tukaj vidijo vsi v pozla¬
čenem vozlu majhne vtopljene luknjice, in
kako je strela poleg žebljev, žlebnjakov in
strešnikov letela, notri pod streho do železne
vrvice, za katere so pred vratami pozvonili,
če je kdo k gospodu župniku iti hotel. Ker
je strela tako železno pot v zemljo našla, so
vsi drugi deli hiše brez škode ostali, in strela
je bila vodena, kakor na kmetih pravijo. Pa
gotovo bi bila vžgala, ako bi ne bila tega
železa našla.

Ožbe je dalje rekel: „Ker imajo cerkve
visoke zvonike, večidel železne križe ali kake
druge enake znamenja nad streho in tudi
veliko železja znotraj, se velikokrat zgodi, da
va-nje treši. In ker je že marsikaterega člo¬
veka v zvoniku strela ubila, je pametna go¬
sposka nečimerno in vražno zvonjenje pre¬
povedala."

Tako je Ožbe svoje sosede podučil; in
ker je videl, da so se odsihmal še bolj kakor
poprej strele bali, mu je bilo žal. In rekel
jim je: Ne plašite se ob hudem vremenu;
hudo vreme, akoravno dostikrat ljudem veliko
škode napravi, je tudi dar usmiljenega Boga
za dežele, ker zrak čisti, bolezni odvrača in
zemlji rodovitnost daje. Toraj se groma nikar •
ne bojte. Pojdite in postavite na vrh strehe
svojih hiš železno palico, en čevelj visoko;
privežite k nji železen drat, tako debel, kakor
je pisavno pero, in ga po strehi v zemljo
v kak vlažen kraj napeljite. Tako bodete
streli pot pokazali, po kateri bo brez škode

69

v zemljo vdarla, ako je drat ves iz enega
kosa skozi in skozi, in ako varjete, da ne
zarujovi in se ne zamaže. Taka priprava vse
pohištvo in vas obvaruje, da se vam ni ne
nesreče ne ognja bati.“

Tako je učitelj govoril in je na svojo
lastno hišo železno palico z dratom postavil
(zakaj Liza se je gromenja zlo bala). Mlinar
je tudi v mestu že davnej kaj tacega videl
in je tudi tako storil. Veliko kmetov je po
nju zgledu storilo, zakaj drago ni bilo in je
vendar k pokoju pomagalo.

Nekateri pa so se v svoji neumnosti
nad tem zelo pohujševali in rekli: „Ali se to
ne pravi Boga v oči bosti in mu postave
dajati? Ali ne more s svojo strelo zadeti,
kogar hoče ? Ali ne bodo te vremenske palice
rodovitnih vremen odganjale in slabega vre¬
mena delale?

Ožbe jim odgovori in reče: „Vi neum¬
neži! božje vremena gredo čez jezera vrh
dreves, kakor čez gole planjave; njegovi bliski
dajo zemlji rodovitnost, naj šinejo v vrh ka¬
kega hrasta ali v železne palice, ali v jezera,
potoke in morje. Pa Bog nam je dal umnost,
da se škode varujemo, katero nam tudi naj-
koristniši reč, ako je na napačnem kraji, pri¬
zadeti zamore. Ogenj s svojo lučjo in gor-
koto je pač dobra reč, pa ne kadar hiša gori.
Zavoljo tega nam je dal Bog vodo, ogenj ga¬
siti. Ako se tedaj poslužite vode, ogenj gasiti,
zakaj se obotavljate, se železa poslužiti, blisk
gasiti? Nič ni tako hudega na svetu, da bi
ne bil Bog pomočka zoper dal; toda človek
mora pomočke spoznati in hvaležno preje¬
mati. Kdor se tedaj s slepo trdovratnostjo

70

pomočka brani, zaničuje božje največi darove
in le pravica ga zadene, ako mu po streli
hiša pogori ali če ga strela umori. “

Veliko jih je verjelo to umno govorjenje.
Drugi pa, bedaki in napuhnjenci, so te opo¬
mine zaničevali, in niso pripustili, da učitelj
več ve, kakor oni; zakaj sramovali so se
svoje neumnosti in so jo hoteli z modrostjo
zakrivati.

Namesti rajncega župnika so kmalo dru-
zega dobili. Novi gospod župnik, Jernej po
imenu, so prišli na faro; stari so bili komaj
sedem in dvajset let.

Nekaterim Zlatovaščanom so bili novi
gospod župnik premladi, nekaterim pretanki,
nekaterim na prižnici prerahli in premalo
ojstri. „Rajnki gospod župnik — so djali —
so bili ves drug mož, da jih je bilo vsaj kaj
videti in pa tudi kaj slišati. Sedanji gospod
pa še nimajo prave postave za župnika. Če
so rajnki nam na prižnici kaj ojstrega pove¬
dali, smo jih slišali še deset hiš daleč; če pa
ta gospod župnik na praznično stopijo, jih
pri vratah skorej nihče ne razume."

Tako so govorili nekateri Zlatovaščani
v začetku — vsi pa niso bili tacih misli.

18 .

Qd novega župnika nadalje.

Veliko jih je pa bilo v vasi, ki so spo¬
znali, da so gospod župnik Jernej vse časti
vredni gospod, in akoravno mladi, so vendar
mož po volji Božji. Če jih je kdo dolgo ogle¬
doval, se mu je pri srcu zdelo, kakor da bi

71

bili več, kakor kak navaden človek, in da so
v resnici od Boga poslani. Zakaj priljudni
in polni modrosti so bili, iz srca ponižni, in
zavoljo tega jih je vsak dober človek spo¬
štoval. Zmerjali niso nikoli, nikoli ne jezili,
vedno so bili pohlevni in potrpežljivi pastir
svoje čede. Kadar so grajali, je zgolj ljubezen
iz njih govorila, ki je grešnikom pravo pot
kazal. Njih pridige niso nikdar nobenega po-
hujšale, ker so dobro prevdarili, da dostikrat
mladost pohujša, kar je odraščenim nauk in
svaritev.

Ko so v Zlato Vas prišli, so brž vse
družine obiskali in se z vsemi soznanili. Po¬
tlej ni nikoli dan prešel, da bi ne bili zdaj
v to, zdaj v uno hišo prišli. Vedeli so, za-
zaupanje in ljubezen si pridobiti. Vedno so
dobre svete dajali, žalostne tolažili, srca pre¬
drznih mečili in prepire mirili. Ravno kakor
naš Izveličar so tudi oni uboge ljubili in jim
dobrotnik bili; pa tudi tistih, ki so bili za¬
voljo hudobnega srca znani, niso sovražili,
ampak si prizadevali, jih z rahlo besedo po¬
boljšati. Ko so ob nedeljah pridigo imeli,
jih je vse pazljivo poslušalo. Zakaj vsak je
mislil, da gospod župnik samo njemu govorč
in pridigovajo. Vsak je slišal popisovanje
svojega lastnega srca, skrivnosti svojih grehov
in prave vzroke, zakaj da je grešil in od
Boga odpadel, in pomočke, kako se mora
zopet k Bogu Očetu nazaj vrniti. In v pri¬
digi so vselej Jezusa Kristusa in svetnike
božje v izgled dajali, kako se mora po božji
volji živeti. To je storilo, da je vsak poslu¬
šalec samega sebe premišljeval, ker je vsak
mislil, da je bilo samo od njega govorjenje.

72

Pozabili so Zlatovaščani mladost uče¬
nika in njegove mladostne postave, pa ne
njegovega milega glasa. Zakaj njegove besede
so bile nebeške, ki so srce zadevale sladko
in strašno.

Ko so gospod župnik prvikrat šolo ob¬
iskali, videti, kakošna da je, jih je snažnost,
mir in red otrok neizrečeno veselil. In ko
je potem Ožbč s svojimi učenci pobožno po¬
kleknil in molil, jim je veseli pogled molijoče
mladosti srce ganilo. Pokleknili so tudi oni,
se Bogu priklonili, in ko je Ožbe molil, so
jim solze veselja oči zalile. In na kolenih so
ostali po Ožbetovi molitvi, roke k nebesom
povzdignili ter rekli: „Moj nebeški Oče! vsliši
tudi mojo molitev in moje izdihovanje! Ostani
s svojo milostjo med temi nedolžnimi otro¬
čiči, da nikoli tebe ne zapustijo; ostani pri
njih do večera njih življenja, da jih pokličeš
iz tega življenja polnega skušenj, na svoje
očetovo srce. Blagoslovi učenika te pobožne
mladosti, blagoslovi njegovo govorjenje in
djanje, da močan ostane s Tvojo pomočjo,
Tvoje kraljestvo razširjati!"

Tako so gospod župnik molili; potem
so vstali in otrokom rekli: „Ljubi otročiči,
molite pridno za svojega učenika, da vam ga
Bog ohrani; zakaj resnično je ta mož vaš
oče in brez njega bi bili sirotni, zapuščeni,
ubogi otroci!" To in še več lepega so go¬
vorili ; dekliči in fantiči pa so glasno ihtili
in so svojega učitelja še bolj ljubili, kakor
poprej, zakaj pomislili so, da jim zna umreti.
In veliko jih je roke povzdignilo in tiho s
solznimi očmi v nebo molilo.

73

In ko je jutranja šola sklenjena bila r
grejo gospod župnik k učitelju, ga vpričo
vseh otrok objamejo, na srce pritisnejo ter
reko: „0 ti pobožni, pravični mož, ti seme
seješ, ki se ti bo v večnosti lepo razcvetelo,
uči me svoj izgled posnemati; ti si že veliko-
storil, jaz še malo. In ako bi mi kadaj srce
upasti utegnilo, hočem k tebi priti, se med
otročiče vsesti in hočem biti kakor oni, poln
upanja, vere, ljubezni, in vse hočem s posne¬
manjem tvojega izgleda in tvoje stanovitnosti
oživiti."

To je bil velik praznik za vse otroke v
vasi. Ljubili so že poprej Ožbeta in njegove
ženo iz srca. Zdaj pa, ko so videli, kako še
celo gospod župnik njih učenika spoštujejo, so
ga pa še bolj častili in ljubili.

Gospod župnik so bili komaj pol leta
na ti fari in so bili že srčni prijatelj in sve¬
tovalec skoraj vseh družin. Oni so vselej naj¬
boljši svet, najgotovejšo tolažbo dali. Vtrujeni
in z nadlogami obloženi so dobili pri njih
pomoč. V hišah so govorili, kakor pravi pri¬
jatelj. . Ob nedeljah pa se je ljudem vedno
dozdevalo, kakor da bi bili ljubi gospod
umrli in da jim kakor poslanik iz nebes v
cerkvi pridiguje, ki jih hoče seboj v večni-
raj peljati. Tudi siromakom so veliko dobrega-
storili, pa tako skrivaj, da se je komaj zve¬
delo. In kjer so bolniki bili, tam so bili go¬
tovo tudi župnik. Doma so imeli majhno le¬
karno, polno domačih zdravil, s katero so
večkrat pomagali. Zdravilske bukve so radi
brali in kjer jim je vest pripustila, so zdrav¬
nika namestovali; v hujših boleznih pa so
brž, po zvedenega zdravnika poslati ukazali,

74

Tako niso bili samo duhovni, temuč tudi te¬
lesni zdravnik svojih ovčic. Zavoljo tega so
veliko va-nje zaupali in jim v vsem pokorni
bili. Tako so delali kakor Gospod Kristus in
njegovi učenci, ker so bolnike ozdravljali in
Božje kraljestvo oznanjevali.

Tako se je zgodilo, da so nevedne ljudi
mnozih vražnih domišljenih ali večkrat zelo
škodljivih pomočkov v boleznih odvadili. Sedaj
ni nihče več po škapulirje, nihče k rabeljnu,
h konjedrcem, k babam hodil po zdravila ali
svojo vodo kazat. Zakaj za zdravila in trud
niso nič plačila tirjali, pa bolj so pomagali,
kakor uni. Kadar je pa kdo zelo in nevarno
zbolel, so ljudem svetovali, da so mogli v
mesto po skušenega in učenega zdravnika
iti. V začetku se jih je veliko branilo in več
zaupanja v kako staro babo ali v kakega
sleparskega ogledovalca vode imelo, kakor v
kakega poštenega moža, ki se je zdravilstva
učil, ali pa so od enega zdravnika k drugemu
letali, in če kakošno zdravilo v enem hipu
ni pomagalo, so vse pomočke mešali, tako
da je bolezen še hujši biti mogla. Gospod
župnik so pa vedeli ljudem oči odpreti in jim
resnico povedati.

Še veliko druzih rečij so znali, ki bi
nihče ne bil mislil. Zveden čbelar so bili in
in se s čbelorejo prav umno znali obnašati.
Toda svojih panjev niso dolgo sami obdržali,
temuč so jih najubožnejšim faranom v dar
dali in jih učili, kako te koristne živali rediti,
Samo to so si izgovorili: nove roje loviti in
jih tistim ljudem dati, ki še nobenih niso
imeli. Tako so sčasoma skoraj pri vseh hišah
čbele imeli. Ker so se gospod župnik na čbe-

75

larstvo dobro umeli, so se tudi čbele vsem
dobro redile. Medu in voska so zdaj veliko
v mesto prodali in lepih denarjev skupili. In
tako je jela Zlata Vas zavoljo čbelarstva po
celi deželi sloveti, tako da so iz daljnih krajev
prišli kupci in ceno voska in medu v vasi
dražili, zato ker je vsak Zlato-Vaški med
hvalil. Tako so si bede napravili, katerim ni
bilo ne polja ne paše treba; s svojimi nežnimi
krilci so čez polje in gojzde rojile in svojim
gospodarjem zlato v hišo nosile. Kakor so
gospod župnik eno in drugo reč po hišah
popravili, tako so tudi pri cerkvi veliko sto¬
rili. Tukaj jih je pa težko stalo, zlasti zavoljo
starih ljudij, ki so se trdovratno starega dr¬
žali. Kadar so v cerkvi peli, ni bilo petje,
temuč vpitje, brez vsega soglasja. Vsak je po
svoji moči vpil, s svojim sosedom na skušnjo,
da so skoraj okna popokale in da se je zi¬
dovje treslo. Ljudje so se včasi tako napiho¬
vali, da so bili kakor škrlat v obrazu rudeči.

Že Ožbč jim je velikokrat to nepobožno
vpitje očital; pa bob je v steno metal in
premalo so ga čislali. Zato ni maral za stare
ljudi in se je mlajših in otrok bolj držal. Te
je učil lepo, prijetno čveteroglasno peti, da
jih je bilo lepo poslušati, pa mislili so, to
se že da v šoli, v cerkvi pa ne, ter so
zopet po starem kričali. Gospod župnik so
pa drugače storili. Akoravno so stare pesmi
v veliki časti imeli, so vendar tudi nove
pesemske knjižice med ljudstvo delili, v ka¬
terih so bile lepe pesmice za take priložnosti,
za katere starih pesmi niso imeli. In te knji¬
žice so bile tiste, iz katerih so otroci že
davno v šoli peli. To je starim Zlatovaščanom

76

že dopadlo, ker jim knjižic ni bilo treba
plačati.

Ko je že veliko tednov in mesecev
preteklo, so gospod župnik eno nedeljo lepo
pridigovali, da je petje pri očitni službi božji
lepa reč.

Pravili so od kralja Davidovega petja
in od Aleluje angeljev pred sedežem božjim.
In vsak kmet je čutil, da doslej ni s pravo
pobožnostjo pel, kakor angelji pojo. Potem
so rekli gospod župnik k sklepu: „Zveličar
je rekel: Pustite otročiče k meni priti, in ne
branite jim. Tako tudi mi ne branimo svojim
sinovom in hčeram k Zveličarju iti. Vsako
nedeljo naj, preden mi zapojemo, pesmico iz
novih knjižic k zbujenju naših src zapojo v
nedeljo prvič."

Tako so župnik pridigovali. V nedeljo
je bila vsa cerkev polna ljudij, in na črnih
tablah cerkvenih vrat je bila pesem iz novih
knjižic, po tem pa ena stara pesem napisana.
Ljudje so sami nove bukvice seboj prinesli.
In zaglasilo se je petje mladosti kakor an-
geljsko petje po cerkvi. Ljudje so se tako
omečili, da so imeli solze v očeh in vneta
srca. Nekateri izmed starih so tiho in skrivaj
lepo pesmico z njimi peli.

Potem je vsa srenja staro pesem zapela.
Gospod župnik so pa še poprej rekli: „Vi
možje; ljubi bratje, in ve krščanske žene, ne
pozabite, da je Bog vsegapričujoč, in sliši
vas, akoravno milo tiho pred njim pojete,
kakor Davidova harpa.“ Srenja je pela in
tako zlahkoma, da se je čveteroglasno petje
mladih glasno in natanjko izmed petja raz¬
ločilo. To je bilo prav ljubo slišati. Če se je

77

kaka stara baba preveč zadrla, jo je sosed
pod rebro sunil, da naj petja ne kazi.

Tako je bilo več nedelj. Vsako nedeljo
se je več starih k petju mladih pridružilo;
dopadlo jim je zelo. Nazadnje je vsa srenja
tiho z njimi pela, še gospod župnik.

Kadar so kaki ptujci iz mesta ali iz
bližnjih sosesk v Zlato Vas v cerkev prišli
in tam pri službi Božji bili, so se veselja
zavzeli. In pobožnejše so tu molili, kakor
kje drugod. In v celi deželi so Zlatovaščane
hvalili.

19 .

Kaj od Zlatovaščanov v deželi govore.

V mestu in v bližnjih vaseh so imeli
od Zlatovaščanov veliko govoriti. Te ljudi so
doslej vedno capine imenovali, so bili znani
pijanci, zanikrni ptiči, dolžniki, katerim ni
bilo enega vinarja upati. Zdaj pa se je vsem
čudno zdelo, da v njih vasi ni bilo, kakor
pri ubogih ljudeh. Njih hiše so bile čedne in
snažne; ravno tako je vse po ulicah posprav¬
ljeno bilo, za hišami in v vrtih. Poleti so
bili možje, žene in otroci že zgodaj na polji.
Tu so eni gnoj nosili in trosili, drugi so pleli.
Zmiraj so imeli kaj opraviti. Veselje jih je
bilo delati videti. Vse se jim je ročno odse-
dalo. Ako je bilo v mestu delavcev treba, so
najrajši po Zlatovaščanih popraševali. Kadar
so mestne gospe v trg šle nakupovat, so
najraje od Zlatovaščank kupovale. Zakaj te
so bile vedno lepo snažne, v poperilnih belih
oblekah, čednih srajcah in z belimi rokami,

78

da je veselje bilo, od njih masla, sočivja,
prediva in druzih rečij kaj kupiti.

Da so Zlatovaščani revni bili, je bilo
znano. Pa od dolgov so pošteno ob dnevu
obresti plačevali. Nekateri so si že celo toliko
pridobili, da so že v mestu kaj malega de¬
narja izposojenega imeli. To je storilo, da so
jim ljudje radi upali in verjeli. Kadar sta
gospod župnik in učitelj Ožbe za kacega Zla-
tovaščana govorila, so rajši kakemu takemu
posodili, kakor v druge soseske. In denarje so
rajši za manjše obresti posodili, ker so vedeli,
da so jim gotovi. To je Zlatovaščanom mar¬
sikaj dobička dalo. Zakaj svoje dolgove so
plačali, kjer so mogli prevelike obresti od sto
dajati, in so raji tam dolgove storili, kjer jim
je bilo manj plačati treba. Zlato Vas so
ljudje po deželi mnogo obsojevali. Rekli so
sicer povsod, da imajo Zlatovaščani prav um¬
nega župnika in učenega učitelja, pa vendar
jim je bilo le zastavica, katere ni nihče prav
uganil. Zakaj župnik in učitelj — so rekli —
vendar ne zamoreta vsega; in vsak župnik
v deželi se je tako modrega mislil, ali pa še
modrejšega, kakor sta bila župnik in učitelj
v Zlati Vasi. To jim je dalo veliko misliti.
Sosedni kmetje so naravnost rekli, da je ča¬
rovnija vmes. Slišali so, da zna Ožbe zlato
delati in da tudi Zlatovaščane tega uči. Na¬
gajali in dražili so jih tedaj, da znajo zlato
delati.

Pa res je bilo čudno, da so Zlatovaščani
reči' na trg prinesli, od katerih niso vedeli
ljudje, od kod da jih imajo. Njih sočivje, njih
sadje, njih predivo, njih konopnina, njih žito,
vse je bilo dobro. Otroci so še celo silno lepe

19

cvetke prodajali in v mesto prinesli. Sadja,
precejenega medu in voska so imeli več,
kakor vse vasi okrog Zlate Vasi skup. Dobro
se je vedelo, da nimajo veliko živine, neka'
teri kmetje so imeli kaki dve kravi in kaki
dve kozi. Pa vendar so prinesli ubogi ljudje,
ki so eno samo kravo imeli, velike hlebe sira
in surovega čistega masla na prodaj. Never¬
jetno je bilo, kako ena sama krava toliko
sira dati zamore. Ravno tako so imeli Zlato-
vaščani v jeseni vselej najlepše sadje, žlahtna
jabelka in hruške, kakoršnih nikjer niso imeli.
Od kodi je to v tako malo letih prišlo?

Zlatovaščani so se mogli sami smejati,
kadar so svojo vas zavoljo tega „zlatnarskcr
Vas“ imenovati slišali. Zakaj Ožbe je umel
rejo sadja in kjer je v mestu v vrtih imeni¬
tnih gospodov za žlatno sadje vedel, je šel
k njim mladik prosit. Potem je imel mladih
ljudij pri sebi, ki so se od njega drevje ce¬
piti učili. Prav po vrtnarsko so se sukali.
Posebne nože so za to imeli. To videti, je
hotel vsak sosed tudi v svojem vrtu in na
svojem polji bolj žlahtnega drevja imeti.
Cepili in sadili so, da je bilo veselje. Nekateri
kmetje so si divjih zasajencev iz gojzdov pri¬
nesli in jih požlahtnili. Drugi so semena vse-
jali in drevesa zredili. Vsak je hotel bolje
storiti in bolje imeti, kakor drugi.

Zdaj so v mestu lahko spoznali, zakaj
da imajo Zlatovaščani vsako leto lepši sadje
in vsako leto več, za katero so v dobrih
letih toliko denarjev stržili. To ni bila čarov¬
nija. Pa malo živine imeti in vendar veliko
sira in masla narediti, to je bilo prav res
umetno!

80

Te umetnosti se je Ožbč v neki vasi
učil, ko je na vojski bil, in jo je seboj v
Zlato Vas prinesel. To je bilo prav čudno.
Ljudje ga v začetku niso hoteli poslušati;
na zadnje so mu bili pa prav hvaležni. Delal
je pa tako-le:

K svojim prijateljem je šel, ki so bili z
njim v zavezi, in ki so krave imeli, in jim
je rekel: „Od vaših krav imate malo prida.
Krava mora v letu najmanj petdeset do sto
goldinarjev dobička dati. Ako me hočete ubo¬
gati, vam hočem to razodeti. Povejte to tudi
drugim, ki imajo krave. Najmanj štirdeset
do petdeset krav mora vkupaj biti, daje kaj.“

Ko so štirdeset do petdeset krav skup
spravili, jim reče: „Zdaj pa že bo!“ Priprav¬
nega, poštenega planinca je poznal, ki je
znal pinjiti in sir delati, da je bilo kaj. Temu
je dve sto goldinarjev plačila na leto obljubil;
zato bi si mogel pa luč, sukno in pomivalne
-cunje sam napravljati, katerih bi pri narejanji
sira in za čejo posod in blaga treba bilo.
Posod in soli je Ožbe na račun deležnikov
sam napravil, izmed deležnikov so bili pa
trije zbrani za prvo leto, ki so na to reč
gledali.

V hiši nekdanjega krčmarja Orla je bil
najpripravnejši prostor sir delati, dober hladen
hram in velik kotel v prostorni perilnici. Go¬
spodar je dal ta prostor, zakaj pet krav je
imel in sam je hotel to reč poskusiti in vi¬
deti, kaj da bo iz tega. — Zdaj so mogli vsi
za drva skrbeti. Dobili so jih. Potem je
Ožbč dan odločil, in vsi, ki so k ti družbi
pristopili, so mogli mleko v silno čednih
posodah prinesti. Če posoda ni čedna bila,

81

pa ni planinec mleka vzel, to je bila postava.
Pozneje so še ojstrejšo postavo naredili.

Planinec je mleko zmeril in je pod vsa-
cega ime zapisal, koliko da je prinesel. Tudi
je znal vsak za-se zapisati. Tako so od vsake
hiše vsak dan zjutraj in zvečer mleko svojih
krav prinesli. Od ptujih krav pa ni smel
nihče nikakor mleka prinesti.

Vse mleko enega dne je planinec v
hramu vkup zlil, in je iz njega surovo maslo
in sir delal. To je dalo lepih velikih štruc;
vrh tega pa še pinjene vode, ki je poleti
zdrava hladeča pijača.

Zdaj se je prašalo: Čigavo je lepo su¬
rovo maslo in sir od vsacega dneva? Zakaj
vsak dan se je veliko surovega masla in
sira iz mleka vseh krav naredilo. Vsak bi bil
rad vse imel, da bi bil hitro v mesto tekel
prodat.

To so pa tako naredili: Vse, kar je vkup
znešeno mleko enega dne surovega masla,
sira i. t. d. vrglo, se je tudi le enemu dele¬
žniku na enkrat dalo, in to tistemu, kate¬
remu so bili največ mleka dolžni. — Prve
dni so res prvi več sira in surovega- masla
dobili, kakor so mleka prinesli, zakaj toliko
so dobili, kolikor se je iz vseh deležnikov
storilo. Pa zato so za toliko, kolikor so
preveč dobili, drugim dolžni ostali, in kolikor
so preveč dobili, toliko se jim je od dne do
dne na mleku odračunilo, katero so prinesli.
To je toliko časa trpelo, da so ves dolg vr¬
nili in zopet toliko mleka k dobremu imeli,
kolikor drugi. Potem so zopet surovo maslo
in sir enega dne prejeli.

6

82

V tem času je pa tudi tisti, ki je eno
samo kravo imel, in vsak dan le kaka dva
bokala mleka prinesel, sčasoma toliko donesel,
kakor vsak drugi, kakor se je v družbenih
bukvah zapisano našlo. Zdaj je pridelek dneva,
blizo pol druzega centa surovega masla in
sira na enkrat prejel.

Surovo maslo je vsak lahko koj tisti
dan seboj vzel, ko je bilo spinjeno. Sir so
pa toliko časa v hramu pustili, da se je dobro
vsedel in dober postal. Vsak je mogel tisti
dan, ko je pravico dobil, iz mleka storjeno
blago prejeti, planincu pri delu pomagati in
čedna obrisala, rjuhe in česar je bilo treba,
pripravljati. V začetku niso Zlatovaščani tej
reči nič kaj upali, ker je vsak mislil, da bo
premalo dobil. Kadar je pa kdo svoj del sira
in surovega masla prejel in preračunil, koliko
mleka da je dal, ga je zelo veselilo. Videlo
se je že konec prvega leta, da tako po srednji
meri vsaka krava lep dobiček da.

Spoznali so pa tudi kmalo, od kod to
pride. Zakaj če je bolje mleko in čim več ga
je, bolje je blago. Kaj tacega ena sama hiša
s svojim mlekom ni mogla dostati. — Dalje
so sicer po hišah marsikater bokal mleka
doma potratili, zdaj pa so ga v hramu pri
planincu na obresti dali. Sicer se je veliko
časa zgubilo ali pa ni bilo časa, sir delati:
zdaj se je to samo dalo. Sicer je vsak pri
kuhi več drv požgal; zdaj so se drva va¬
rovale.

V začetku so nekateri Zlatovaščani s
svojim mlekom goljufati poskušali; pa kmalo
so tako oj stre postave dali, da ni nihče
več na goljufijo mislil; če ne bi bil ob

83

vse svoje mleko prišel; in še celo iz družbe
izključen bil.

Ta naredba je pa še dobiček dajala, na
katerega poprej nihče mislil ni. Namreč, ker
bi bil vsak rad veliko sira in surovega masla
dobil, je vsak svojo živino bolj oskrbljeval,
kakor poprej; je dobro seno zasejal, ki je
veliko mleka dalo, se je po bolj molznih
kravah oziral, namesto malih slabih, ali je
pa dve kravi kupil, ko je poprej le eno imel.
Ker je vsakemu na tem ležeče bilo, da se ni
mleko od bolnih krav ali pa od mladic dajalo,
so imeli izvoljeni trije ogledniki pravico, vsak
čas v hleve iti, in dolžnost, vsak po pol
leta na to paziti. Tako tudi za zdravje živine
skrbeli.

20 .

Od novega župana in od Brenceljna.

„0žbe zna vendar le čarati!“ so Zlato-
vaščani vselej rekli smejajoč se, kadar jim
je zopet kaj koristnega povedal. Vse se mu
je po sreči izšlo, kar je začel; zakaj nobene
reči se ni brez premisleka lotil; nikoli se ni
prehitel, temuč je vse dobro prevdaril, in si
ni nikoli več na ramo naložil, kakor je nesti
zamogel.

Pač lahko bi si bil kdo mislil, da je
Ožbe sebe in svojo drago ženo z delom pre-
obložil. Nikakor ne, — vselej se je tako pre-
videl, da so mu lahko drugi nekaj dela pre¬
vzeti mogli. Še celo v šoli ni imel »ravno
preveč opraviti, zakaj prebrisanega kmeti-
škega sina Janeza Vesela po imenu, si je

6 *

84

zato izučil. Revnih starišev je bil in Ožbe
mu je dal stanovanje in živež iz občinske
kuhinje in učil ga je mnozih potrebnih reči.
Ožbe je imel svojega Janeza prav rad in ta
je bil v šoli tako pripraven, otroke učiti, da
je bil Ožbetu ves enak. Tudi otroci so ljubili
Janeza, ker je bil prijazen, in še ložje so se
skoraj pri njem učili kakor pri Ožbetu. Ta
je včasi cele dni na polji in v vrtu delal in
se veselil, videti, kako se v vasi sčasoma
vse prenareja in popravlja.

In res je bilo čudno videti, kako so se
ljudje, ki so poprej reveži bili, sčasoma iz
dolgov skopali in svoje hiše brhke naredili;
in nasproti, kako so poprej premožni kmetje,
ki so pri starih navadah ostali, sčasoma obo-
žali, ker so svoje premoženje zanemarili za-
tepli, zapili, zapravdali, zaigrali.

Dva in trideset tovarišev se je zvesto
in trdno Ožbeta držalo, ki so bili povsod
prvi, kjer je on kakošno novo napravo vpeljal.
Njih izgled je po tem veliko sosedov spod¬
bodel, tudi tako storiti. Mladeniči, katere je
Ožbe ob nedeljah učil, in deklice, katere so
se pri Lizi šivati učile, so tudi svojim sta-
rišem veliko k dobremu pomagale. Nekateri
pa se niso dali po nobeni ceni poboljšati in
so potepuhi ostali. Glava vsega hudobnega
ljudstva je bil Brencelj. Ta se je vsem novim
naredbam zoperstavljal. Preklinjal je vedno
tiste, ki so si kaj novega omislili, rekoč, da
se vera spodkopuje, da mora drugače priti
in da tako ne more dalje ostati. Pa gospod
župnik, ki so ga večkrat obiskali, so ga brz¬
dali, da ni mogel nič hudega storiti. K temu
je tudi pomagalo, da je Brencelj svojo naj-

85

večjo podporo, namreč tretjega župana, iz
svoje strani zgubil. Ko je namreč ta videl,
da njegovo gospodarstvo omaguje, je iz ne-
volje začel pijančevati, tako da ni bil noben
dan trezen. Da bi zopet naglo obogatil, je
začel v več loterij staviti, in je tako vse de¬
narje zastavil, da je čisto na suhem ostal.
Zdaj so upniki prišli, katerim je bil dolžan,
in so mu vse vzeli do poslednjega žeblja.

Novih županov je bilo zdaj treba. Ljud¬
stvo v vasi se je v dve stranki razdelilo.
Potepuhi so hoteli imeti enega ali dva svoje
enakosti, katerim so bili dolžni, pošteni jih
pa niso hoteli imeti. Veliko prepira je bilo.
Nekateri so gospoda župnika za svet vprašali,
ko so jih po svoji navadi obiskat prišli. Oni
pa so jim odgovorili rekoč:

„ Čudno se mi zdi, da se nihče poštenega
moža ne spomni, ki vam je že toliko dobrega
storil, ki je tako moder, priljuden in delaven,
Ožbalta mislim, če tega izvolite, pravega za¬
denete. Res je, da ni izmed tistih, ki so časti
željni. Pa ravno zavoljo tega zasluži, da ga
spoštujete. Zakaj tisti, ki so časti željni in
ki druge spodriniti hočejo, imajo druge na¬
mene. Napuhnjeni so, časti željni, oni ne
žele, kar je srenji k pridu, temuč kar njih
ošabnosti služi." Dalje so rekli: „Dobro je
sicer premožnega moža župana narediti, pa
ne bogastvo, temuč nesamopašnost je naj¬
večja čednost. Gorje srenji, ki tacega izvoli.
Zakaj oblastnika in sodnika ga narede v nje¬
govih rečeh, in po svoji neumnosti so potem
njegovi sužnji. Tega bi imeli rajši izvoliti, ki
tudi trdosrčnega upnika in bogatina brzdati
zamore."

86

Še dalje so djali: »Dobra glava veliko
stori, pa pošteno srce še več. Zato prašajte
poprej: ali je ta ves pošten, dobrosrčen mož ?
Potem vprašajte: ali je dosti prebrisan in ali
ni nobenemu bogatinu nič dolžan? — Srenjski
župan mora samostojen biti; sicer ni on,
temuč njegov upnik, katerega se boji, je
župan vasi."

„Ni ravno težka reč, najvrednejšega
moža izvoliti. Pomislite le, katerega moža
bi vi na svoji smrtni postelji najrajši varha
svojih vdov in zapuščenih sirot izvolili, pre¬
pričani, da bo za srečo vaših dobro skrbel.
In tega izvolite župana."

»Če je v kakem kraji več poštenih, do-
brovoljnih županov, ki krivico sovražijo, se
človek v vsem lahko dobro posvetuje. Ena
sama dobra glava je dosti. Tri dobre glave
brez dobrega srca se vkupaj ne bodo trpele.
Zakaj vsak hoče po takem bolj umen biti,
kakor so drugi, in tako se razprejo, in zavoljo
njih pride tudi razpor med srenjo."

»Povejte mi: kdo je najboljši oče svojim
otrokom; poln ljubezni in vendar ne premehak,
ojster in vendar ne trdega srca? Ali pa po¬
vejte mi: kdo je najboljši gospodar, komur
posli radi služijo, katerega ljubijo, katerega
se pa vendar tudi bojijo, ki v svoji hiši vse
dobro vlada in vodi, brez hruma in šuma,
brez krega, brez jeze, in da se vendar vse v
lepem redu godi? — Tega postavite gospo¬
darja cele srenje!"

Tako so govorili modri gospod župnik
in vsak je zdaj drugače mislil, kakor poprej.
In ko se je srenja zbrala, dva župana izvoliti,
so večjidel vsi hoteli imeti, ne očitno voliti,

87

temuč da naj vsak svojo misel, na zavitem
papirji zapisano d&,  da nihče ne ve, kdo jo
je dal, da vsak prosto in brez strahu tega
voliti more, kateri se mu najvrednejši zdi.
Brencelj se je hotel sicer tega braniti; kajti
sklenil je že, kdo da mora po njegovi glavi
izvoljen biti, in rad bi tudi tiste poznal, ki
so z njim in kateri so zoper njega. Pa srditi
oroslan ni nič opravil. Volitev je bila po pi¬
sanih listkih — in v prvi volitvi je bil Ožbe,
v drugi pa mlinar Ljubomir župan izvoljen.
Mlinar pa ni hotel župan biti, ker je bil
Ožbetov tast; to ne gre — je djal — da bi
iz ene rodovine dva župana bila. Toraj so
namesto mlinarja Urha Močnika izvolili, tihega,
pridnega in umnega moža.

Brenceljnu, to volitev videti, je bilo vse
pisano pred očmi. Upal je še, da se bo Ožbe
tudi branil župan biti. Pa goljufal se je;
Ožbe se je srenji za zaupanje zahvalil in
svojega ljubega Janeza Vesela prihodnjega
učitelja priporočil. In Vesel je učitelj postal.

Brencelj je šel, kakor da bi se bil ves
svet čez-nj poveznil, z omotno glavo domu.
Doma je najprej nad mačko svojo jezo spustil,
ki mu je prilizovaje se, med noge prišla;
potem nad psom, ki je prijazno vanj skakal;
potem nad deklo, ki ga ni koj umela, ko je
kozarček žganja hotel imeti, potem nad ženo,
ko je rekla, da je Urh Močnik pošten mož.

88

21 .

Srenjski hlev se mora skidati.

„Ojojmini! O j oj mini!“ je zdihoval Bren¬
celj in se za ušesi praskal kolikorkrat se je
spomnil, da je Ožbe župan postal. Pa pomislil
se je, in naravnost je k Ožbetu tekel, ga
objel kakor svojega tovariša, mu srečo voščil
ter rekel: „Sedaj hočeva oba prav dobra pri¬
jatelja biti in živeti kakor brata."

Liza se je čudila nad to naglo Brencelj-
novo prijaznostjo, in ko je odšel, reče: „Ožbe,
Ožbe! Ko bi ti le ne bil župan postal! Brencelj
je zaviden mož in jamo ti bo skopal in te vanjo
pahnil. Ožbe, ljubi Ožbe, varuj se Brenceljna!“

Ožbe pa odgovori svoji ženki: »Brencelj
ni srdit oroslan, vidim, da je le strahljiv, pri¬
liznjen, zvijačasti maček. Pa porezati mu
hočem kremplje."

Ko so se župani s srenjskim pisarjem
prvi pot zbrali, hočeta Urh Močnik in Ožbe
pred vsem račune in srenjske bukve videti.
Pa vse je bilo nerodno. Veliko reči ni bilo
zapisanih. Srenja je bila blizo sedem tisuč
goldinarjev dolžna, skoraj polovica Brenceljnu,
ki si je po pet od sto jemal, on pa si po
tri ali štiri od sto sposodeval. Letni davki
od srenje so bile večidel za stroške, trud,
oglede, za obhode in druge reči dosedanjih
županov izdani. Posebnih računov čez te
reči ni bilo, vse je bilo pri eni meri zapisano.
Ravno taka je bila z bolnišnico in z siro-
mašnico. Z računi za vdove in sirote je bila
ravno taka. Iz gojzdov so dreva sekali in
prodajali, kakor se jim je ljubilo, kakor so

89

rekli — v prid srenji — brez da bi se bilo
zdaj vedelo, kam in koliko. Kolikokrat se je
Brencelj sam bahal: „Moja sekira je že več
drevja podrla, kakor je najbolje pohištvo v
deželi vredno.“ — S srenjskim posestvom so
grdo gospodarili, grdo ravnali; pa videlo se
je, da gospodje župani sami sebe niso poza¬
bili. Pokazalo se je celo, da so za tisoč gol¬
dinarjev velik kos srenjskega sveta prodali,
da so ga župani sami kupili, denarjev ne
plačali in v petih letih ne naložili. Dalje, da
je Brencelj že pred enajstimi leti z dovoljenjem
svojih prijateljev županov, štiri tavžent goldi-
varjev na posodo vzel v imenu srenje; da je
zato srenjske gojzdove zastavil, da je srenja
obresti med druzimi davki plačati mogla, in
da je znesek v pesteh županov ostal. To je
bilo Ožbetu preveč, zato je rekel: „Niso me
med srenjske župane posadili, ampak v srenjski
hlev, ki je poln blata in pogube. Toda hlev
hočemo skidati, in smrdi naj po celi deželi.
Vi, ki ste župani bili, niste za srenjsko srečo
skrbeli, temuč za njeno nesrečo. Vi očetje
vdov in sirot ste sebi izročenim otrokom
kradli in ubogim ljudem plesnjiv kruh me¬
tali, ko ste sami iz njih premoženja si z
vinom in s pečenim mesom trebuhe pasli.
Tistega, ki je na polji dve repi ukradel, ste
v ječo vrgli, sami sebi pa mehke postelje
kupovali z denarji, ki ste jih srenji vzeli. Vi
gadje, ki vedno vero v ustih nosite, v prsih
pa hudiča — resnično, resnično, žeti morate,
kar ste sejali: uboštvo za ošabnost, kol za
napuh! “

Brencelj to slišati, ves ostrmi, da se mu
je srce treslo. Na svoje nekdanje tovarše se

90

izgovarja in pred Ožbeta 2 vekom in krikom
na kolena pade in ga prosi pri vsem, kar je
svetega, ga ne nesrečnega storiti.

Pa Ožbe je še tisti dan visoki gosposki
pisal in ji vse razodel. V vsi vasi je bil pa
strah in trepet: zakaj toliko goljufije bi si
ne bil nihče pri nekedanjih županih mislil.
Veliko jih je bilo, ki še verjeti niso hoteli in
so Ožbeta opravljivca in hudobnika zmerjali,
ki hoče sebi čast, nedolžne ljudi pa nesrečne
delati. Brencelj je po vasi divjal in pri svojih
prijateljih mnogoterih pričevanj iskal, da bi
zoper najhujši obdolženja gotov bil. Toda
njegovi največji prijatelji so z ramami majali
in se v nič niso hoteli vtikati. In prej, kakor
je mislil, je prišla gosposka na pregled. Zdaj
so se nesramnosti pokazale. Brenceljna so
vklenili, da bi ga sodili. Odstavljen je bil in
v ječo vržen. Iz njegovega premoženja so
veliko povrnili, ker je srenjo goljufal. To je
bil konec napihnjenega Brenceljna, zakaj kri¬
vično blago ne tekne dobro, in ošabnost se
poniža.

Ožbeta so prvega župana postavili in
mu poštenega moža iz vasi za tretjega to-
varša dodali. Čez te strašne prigodbe so
gospod župnik lepo, nauka polno pridigo na¬
redili. Rekli šo: „Če imajo starši spridene
otroke, niso samo otroci, ampak tudi starši
zavoljo slabega skrbenja krivi. In če se v
kaki srenji sramota, uboštvo in hudobije na¬
raščajo, je to znamenje, da tudi gosposka ni
kaj prida in da je nesreče kriva. Pa Bog
vsacemu sodni dan pošlje!"

91

22 .

Dolgovi se morajo plačati.

Ožbe je imel zdaj silno veliko opraviti.
Nihče ni vedel, kaj da počne. Zdaj je po polji
letal, zdaj je bil cele dni v gozdih, zdaj zopet
v mestu.

„Oh, ti ubogi Ožbč!“ — je njegova žena
zdihovala, kadar mu je zvečer pred vas na
proti tekla in ga sprejela, „zakaj se tako
ženeš in mučiš ? Nazadnje te vendar nič dru-
zega ne čaka kakor nehvala in sovraštvo za
vse tvoje prizadevanje. 11

Ožbe ji odgovori: „Nehvaležnost je denar,
s katerim ljudstvo najrajši plačuje. Kdor je v
srenji župan postavljen, naj na Boga in na
svoje dolžnosti misli, ne pa na plačilo in
hvalo. Glej, ljuba dušica, Bog gotovo tudi en¬
krat dobro plača, kakor vse hudo tepe."

Tako je govoril Ožbe in storil, kar je
imel. Pokazalo se je, da je srenja še čez
šest tisoč goldinarjev dolžna, nekaj še iz
časov vojske in dragine, nekaj pa zavoljo
slabega gospodarstva nekedanjih županov. —
Noč in dan je Ožbe mislil, kako bi se ubogi
Zlatovaščani te nadloge rešili, ali kako bi se
saj dolgovi pomanjšali. In ko je mislil, da
si je pravo izmislil, svoj namen svojim to-
varšem razodene; po dolgem posvetovanji so
rekli, da je dober, in potrdili so ga, rekoč:
„Bog daj, da bi bili dolgovi že poplačani, da
bi vsaj vsakdo vedel, koliko ima lastnega in
da mu ni bilo treba zmiraj in zmiraj na dolg
misliti."

Potem so sklenili, vsa zemljišča vsacega
gospodarja v vasi pregledati in preceniti, da
bi se vedelo, koliko ima vsak in da bo pri¬
hodnjič vsak po pravici svoje davke plačati
mogel. Vsak je mogel županom povedati in
spričati, koliko ima dolga na hiši in na svo¬
jem posestvu, in to je bilo natanko v bukve
zapisano, po katerih je bilo premoženje vsa¬
cega prevdarjeno.

V nedeljo po službi Božji je Ožbe s svo¬
jima tovaršema pred zbrane sosede stopil in
rekel: »Možje, ljubi sosedje! naša vas ima
šest tisuč in štiristo goldinarjev dolga. De¬
narja imamo nekaj iz bližnjih mest sposoje-
negu, nekaj smo si ga pa tukaj v vasi sami
sebi za seno, oves, vožnjo in druge potrebe
dolžni. Kar imamo drugam plačati, od tega
se bodemo drugo pot pomenili. Zdaj se bo¬
demo od tega pogovarjali, kar je srenja sama
sebi dolžna . 11

»Mnogim izmed nas je srenja še za
slamo, oves in druge reči od poslednje vojske
dolžna. Obresti se jim sicer plačujejo, pa
vendar morajo vselej še svoj del k občin¬
skemu, obrestnemu številu pridjati. Tako si
prav za prav marsikater plačuje obresti za
svoje lastne reči. To ni pametno. Zdaj smo
ta dolg med vse sosede po njih premoženji
razdelili. Bogate več zadene, uboge menj.
Tako se srenj ski dolg v dolg vsacega posebej
premeni. Kdor je po takem toliko dolžan,
kolikor ima tirjati, ta izbriše dolg in to, kar
mu gre; je vsega prost, ne da nič in ne dobi
nič. Kdor ima več tirjati, kakor ima po
novem razdeljenji plačati, naj najprvo toliko
svojega dolga zbriše, kolikor mu je srenja

dolžna, in naj reče: „Kdo mi bo to plačal,
kar imam čez svoj dolg dobiti?" Odgovor
je: „Tisti naj plačajo, kateri niso v vojski
srenji nič dajali. Ti so dolžniki, in naj svoj
mali dolg koj plačajo, ali naj pa od svojega
dolga po štiri od sto goldinarjev na leto od-
rajtujejo."

Tako je Ožbe govoril. Veliko jih je bilo,
ki od začetka tega niso razumeli. Ko so pa
prevideli, da pri tem nihče zgube nima, so
bili vsi prav zadovoljni. Zakaj bogatinci, ki
so imeli največ tirjati, so imeli po primeri
tudi največ v srenji dolga plačati. Tako je
ubozim manj plačati ostalo, in vsacemu se
je to zavoljo tega prav zdelo, ker so se po¬
sestva in premoženje po pravici razdelile. V
nedeljo se je srenja zopet zbrala, in Ožbe
jim je tako govoril: »Možje, ljubi sosedje!
mogoče nam je, denarje, katere je srenja
dolžna, v bližnjih mestih za manjše obresti
dobiti, tako, da bo Zlata Vas le dvesto in
dvajset goldinarjev obresti plačati imela. Pa
marsikaterega gospodarja bo težko stalo, to,
kar bo njemu plačati, iz lastnega posestva
dobiti. Torej je bolje, da nihče od vas obresti
iz svojega premoženja ne plača!"

Vsi Zlatovaščani se zasmejajo ter reko;
„To je pravo! to se da slišati!"

Ožbe pak se oglasi ter reče: »Možje,
ljubi sosedje, velik kos srenjskega pašnika
imamo še. To je slab svet. od živine po¬
hojen, ki nam nič dobička ne da. Vsak iz¬
med vas, kateremu bi ta svet v last bil, bi
se ga bolje poslužil. Kdo se ga pa zdaj po-
služi? Nihče. Zakaj bogatini, ki imajo veliko
živine in jo poleti na pašo gonijo, imajo go-

94

tovo zgubo pri nji. Njih krave ne pridejo
zvečer samo bolj kumerne in lačne domu,
kakor so zjutraj iz hleva šle, temuč tudi
gnoj za njive se tako zgubi. Ubogi pa, ki
krav ne morejo imeti, nimajo tudi nika-
koršnega dobička od njega.

Če bi ubogi košček polja tam imeli in
detelje in druzega sena pridelovati mogli, bi
za svoje živinčeta dvakrat toliko bolj zdrave,
tečne krme imeli, kakor zdaj. Toraj svetu¬
jemo, da srenjski svet v enake dele med so¬
sede razdelimo, da vsak s svojim delom ali
partom stori, kar hoče. Svet pa ostane vedno
srenjsko posestvo; vsak svoj del sam v najem
dobi in ga ne sme ne prodati, ne svojim na¬
slednikom ga dati, ne sicer se ga znebiti,
temuč svčt vselej po smrti enega ali druzega
gospodarja srenji ostane. Srenja ga potem
kakemu mlademu sosedu izroči, ki ima svoje
pohištvo, srenjskega sveta pa še ne. Vsak
nekaj malega na leto od vživanja tega sveta
plača, in s tem se obrest za srenjski dolg
plačuje. Tako nihče nič iz svojega posestva
ne plača, temuč iz tega, kar ima od srenje . 11

Ko je Ožbe govoriti nehal, so začeli
Zlatovaščani memrati, se prepirati, kregati
in kričati, kakor da bi se pobijali in morili.
Zakaj bogati kmetje, ki so doslej sami ta
svet za svojo živino imeli, razdeljenja niso
hoteli pripustiti, so čez krivico vpili in so s
tožbo pred gosposko žugali. Drugi so djali:
Dobro vidimo, da hočejo capine bogate sto¬
rite, iz poštenih ljudi pa capine. Kdor ima
živino, ta naj jo na pašo goni: to je stara
pravica, katero smo od očetov dobili, in ne
damo si je nikakor vzeti!"

95

Toda veči del kmetov, ki niso bili
bogati, so bili s to razdelitvijo zadovoljni;
tako tudi tisti, ki so svojo živino v hlevu
redili, da so si več gnoja pridobili, — in
tako se je zgodilo, da so pašnik razdelili.
Koj je mogel zemljemerec priti, ves svet v
toliko enakih delov razdeliti, kolikor je go¬
spodarjev bilo, in potem so kosove med go¬
spodarje razdelili. Bogati kmetje gredo togotni
k gosposki tožit, da se jim njih pravica krati.
Gosposka jim pa odgovor da: »Pašnik je

srenj ska lastnina, ne pa posestvo Zlatova-
ščanskih krav. Torej se sme vsak sosed
srenjskega sveta poslužiti, kakor koli hoče.
Vi možje pa se ne pravdate za svojo staro
pravico, temuč za svojo zastarano samopaš-
nost in ne spoznate svojega prida. Zato se
odsihmal na srenjskem svetu več ne sme
pasti. Zdaj pa se poberite in ostanite mirni!“
Bogati kmetje so šli godrnjaje domu.
Zdaj še le začno Brenceljna milovati, ki je v
ječi sedel ter reko: „ Akoravno ni bil ves
čist, pa je bil vendar dober mož; stare pra¬
vice in navade je varoval; on bi ne bil kaj
tacega storil. Ožbe je Francoz, ki hoče vse
prenarediti."

23 .

Še enkrat, dolgovi se morajo plačati.

Že prihodnjo pomlad je bilo veselje in
vriskanje v nekdanji puščavi srenjskega
sveta. Žakaj kjer so poprej le nekatere krave
kratko, slabo ali kislo travo ruvale in pulile,
je zdaj bilo, kakor v vrtu. Rastle so zdaj

96

bob, kimna in konoplja, leča in lan, zelje in
krompir, detelja in žito, da je bilo lepo vi¬
deti. Vsak je lahko plačal in še veliko za-se
prihranil. Še bogati kmetje so svoj dobiček
spoznali, ko so se jim oči odprle, kar se več¬
krat prav težko pri tacih zgodi. Zakaj imeli
so dobiček, ne le da so imeli živež za svoje
krave v hlevu, mleko in gnoj, temuč tudi v
denarjih. Ce bi bil pa vsak pri svoji trmi
ostal in iz svoje mošnje obresti za srenjski
dolg dajal, bi bili mogli oni največ plačati,
tako pa ni nobeden več plačal, kakor drugi.
To pa še Ožbetu ni bilo dosti, ki se je za¬
stonj tolikokrat, včasi cele dni po gojzdih
medel. V mesto je šel celo k velikemu gojzd-
niku, ki je bil učen gospod, in ga je po vseh
Zlatovaščanskih gojzdih vodil in se z njim
posvetoval. Ožbe je imel zopet nekaj novega
v glavi, pa nihče ni vedel kaj ? Bogati kmetje
so rekli: „Dobro vemo, da bomo zopet mi
trpeli! Pa motili so se ta pot.

Vsak je bil tedaj silno radoveden, ko
se je vsa soseska zopet zbrala, slišati, kaj
da bodo župani povedali. Ožbe vstane in
glasno reče: „Možje, ljubi sosedje! Moža brez
dolga vsak v časti ima! Naša vas je pa še
zadolžena. Obresti od dolga plačujemo s srenj-
skim svetom. Bolje bi bilo, da bi te denarje
sami obdržali, vsak v svoji mošnji, vsaj deset
let ali pa še delj. S tem bi si pomagali.“

Ljudje se posmejajo in med seboj rečejo:
„To ni preslabo."

Ožbe dalje govori: „Jaz in moji tovariši
hočemo to prevzeti, poroki biti, da se srenjski
dolg ves ali večidel plača brez vaših stroškov,

97

če le privolite tri sklepe spolniti! „Oho!“ za¬
vpijejo bogati kmetje: »Zdaj bomo slišali!"

Ožbe reče: »Poslušajte me in premislite
dobro, ali resnico govorim ali ne. V Zlati
Vasi je okoli sto gospodarjev."

»To je res!" pravijo kmetje.

»Vsako gospodarstvo dobi na leto tri
sežnje drv in stelje iz srenjskih gozdov. Ali
ni res?“

Kmetje pravijo: »To je tudi res!"

»Toliko potrebuje vsako gospodarstvo"
— reče Ožbe dalje — »nekatero več, nekatero
pa tudi manj, ki ima živež iz občinske ku¬
hinje. Pa vsi bi si z manj drvmi lahko po¬
magali, če bi jim ne bilo vsako leto toliko drv
treba za peko, za sadje sušiti in za perilo. Po¬
mislite, koliko drv se pri toliko hišah na en¬
krat požge, če v enem samem tednu le pri
desetih, dvajsetih hišah perilo imajo ali kruh
peko!"

Kmetje so godrnjali in djali: »To je res;
pa brez kruha ne moremo živeti in umazani
tudi ne hoditi."

Ožbč pa reče: »Veliko srenj je v deželi,
ki so bolj bogate, kakor mi, in ki imajo tudi
več potreb, ki pa vendar več prihranijo, kakor „
mi. Pa ravno zato so bogatejši. Veliko jih je,
ki nimajo toliko gojzdov, kakor mi, pa imajo
vendar dovelj drv in jih še kaj prodati morejo.
Pa kako to store? Več hiš skupaj ima eno
samo peč za kruh peči in sadje sušiti. Vsak
prinese svoje testo in svoje sadje, kadar ga
vrsta zadene. In ker se peč ne razhladi, vsak
le malo za kurjavo da, in peč ima vedno pravo
vročino. To se pravi gospodariti in varovati!
Zakaj mi tega ne moremo? Zakaj že davno

7

98

nismo tega storili ? Odgovor: Ker smo za kaj
dobrega ali preleni ali pa preneumni bili. Po¬
mislite tudi še, kahko laho bi cela vas po kur¬
javi za peko in sušenje sadja pogorela. Pomi¬
slite, koliko drv bi samo s tem menj požgali, če
bi manjši, bolj pripravne hišne peči imeli, ki
manj drv potrebujejo, namesti nezmernih peči,
katere moramo imeti, če hočemo kruh peči in
sadje sušiti. Drva žgati se pravi denarje žgati!“

Pri teh besedah so se vsi umni Zlato-
vaščani za ušesmi praskati jeli.

Toda Ožbe se ni dal motiti, in je dalje
govoril: „Glejte na desno in na levo. Druge
srenje imajo že davno srenjske perilnice, ka¬
terih se vse hiše po vrsti poslužijo. Pa za¬
pisati se mora vsak. Tako se drva varujejo,
in vas je v varnosti pred ognjem. To nam
je znano in hvalimo. Zakaj mora pa pri nas
vsaka hiša posebej še doma prati ? — Ogenj
pri peki in pri perilu naša ognjišča dosti
prej sožge in poškoduje. Oboje moramo več¬
krat popravljati. To velja denarje. Če bi srenja
občinsko perilnico, če bi cela vrsta hiš svojo
občinsko peč za kruh peči imela, bi se veliko
manj denarjev izdajalo."

Tedaj, ljubi možje in sosedje! Svetujemo
vam občinsko peč za peko in za sušenje sadja
in občinsko perilnico napraviti, kakor jih imajo
druge soseske. Kar bodo veljale, se bo najprej
iz srenjske mošnje dalo. Mi vsi hočemo pripo-
možni biti z rokami in z vožnjo. Kaj mislite."

Kmetje so marsikaj mislili. Nekateri so
hoteli pri starem ostati, nekateri so pa pre-
videli, da bi bilo bolje občinsko perilnico
imeti. Peči pa niso hoteli imeti, ker jim niso
bile znane. Drugi so pa tudi za peči za peko

99

in za sušenje sadja govorili. Po dolgem prič¬
kanji so vendar večjidel vsi kmetje za pe-
rilnice in za peči dovoljenje dali.

Z veselim obličjem jim zdaj Ožbe reče:
„Tako je lepo, možje in sosedje, vaš sklep
vam čast dela in vam bo vsem dobiček pri¬
nesel. Zdaj pride poslednje na vrsto. Prodajte
drva, katere si tako prihranite in plačujte s
tistimi denarji srenjske dolgove. Poslušajte
me in pomagajte mi računati.“

„Če vsaka hiša, ki zdaj razun butar
pet sežnjev drv požge, v letu s štirimi sežnji
prebiti more, si bo vseh sto gospodarstev v
letu sto sežnjev prihranilo. Seženj drv je tri
goldinarje vreden, to stori v letu tristo gol¬
dinarjev. V desetih letih smo si tri tisuč gol¬
dinarjev prihranili, s katerimi več ko pol
dolga lahko plačamo? Poslušajte me dalje!
Mi imamo nekaj čez šest sto oralov srenjskih
gozdov. Kar je deželno poglavarstvo v gojzde
živino goniti prepovedalo, vse lepši raste,
kakor vam je znano. Z gojzdarjem sem skozi
gojzd šel. Rekel je: Vsako leto se na enem
oralu pol sežnja lesa dorase. Dalje je djal.
Tacega drevja, ki iz debla poganja, bukev,
jelš, gabrov, jesenov ne smemo trideset let
posekovati; veliki hrasti, bukve, smreke in
kar je za večji pohišje, mora sedemdeset, sto
in še več let rasti. Toraj moramo, če z lesom
prav gospodarimo, bolj nizke listne gojzdove
v trideset delov razdeliti, vse gojzde s takim
lesom, ki je za pohištva, pa v sto in še več
delov. Če potem vsako leto od vsakaterega
gojzda le en del vzamemo, bomo vsako leto
enako veliko lesa imeli, in ne bomo sekali
ne preveč ne premalo, in mi in naši nasled-

7 *

100

niki bomo vselej dovelj starega, zrelega lesa
posekovati imeli. Še dalje je rekel: Da imamo
v smrečji toliko starega lesa, da bi se preveč
zastaral in strohnel, če bi po redu sekali.
Če bi v nekaterih letih ves les posekali, bi
v sto letih naši nasledniki zopet dovolj sto¬
letnega lesa imeli. — Moj in mojih tovarišev
svet je tedaj: če si vsako leto sto sežnjev
prihranimo, bi si v desetih letih tisuč sežnjev
prihanili. Namesto da bi pa deset let čakali,
posekajmo v dveh letih toliko lesa, plačujmo
dolgove, obdržimo obresti sami, in pomagajmo
si deset let pri vsaki hiši s štirimi sežnji in
z butarami v letu.“ ff"

Ko je srenja to govorjenje slišala, so se
zopet prepirati začeli in kričali. Večjidel vsi
bi bili radi obresti sami obdržali, pa tudi
les. Do trde noči so se pričkali, ne da bi bili
kaj sklenili.

24 .

Vsak dan gre boljši.

Umni možje, ki so Zlatovaščane dobro
poznali, so z glavami majali in rekli: „Da bi
naši trdovratni sosedje začeli drva varovati,
to pa že ne bo šlo.“ Ožbe pa se je smejal
in je rekel: „Le počakajte! Vsaka dobra reč
hoče svoj čas. Ljudje se morajo poprej čez
to pogovoriti, premisliti in prespati. Zlata
Vas ni bila v enem dnevu zidana. Naši
kmetje, če se jim kaj koristnega, novega
pove, so kakor otroci, kadar kakega nezna¬
nega moža zagledajo. Najprvič z vpitjem
zbeže; potem ga od dalječ pogledujejo; potlej

101

nekoliko bližje pridejo, če vidijo, da ne grize;
poslednjič začnejo z njim igrati in so celo
njegovi prijatelji."

Tako je Ožbfe govoril. Temčasi so jeli
zidanje perilnice in peči pripravljati. Sekali
so les, kamenje lomili, pesek in apno vkup
vozili vsi skupaj. Gospodarji, kateri so peč
za peko in sušenje sadja vkup imeti hoteli,
so vkup stopili, sklenili, kako se bodo vrstili
in najbolj varni in pripravni kraj odločili.
Ožbe je dobil prav umnega zidarja, ki je
znal najbolj pripravne ognjišča in peči zidati.
On sam je šel po mnogih vaseh, da bi videl,
kakošne imajo tam, da bi tudi v Zlati Vasi
tako jih zidali. Proti jeseni so že perilnico
in peči imeli, katerih so se Zlatovaščani z
velikim veseljem poslužili. Zdaj so gospodarji
prepričani bili, da se tako veliko drv prihrani
in da se ni ognja bati.

Pa ena reč se iz druge snuje. Nekateri
so zdaj sami prevideli, da nerodnih velicih
peči v hišah ni več tako treba, kakor poprej;
da so manjši zadosti, v katerih se toliko lesa
ne požge. Ožbe in gospod župnik sta take
majhne pečice imela, v katerih se je tudi
kuhati dalo. V mestu so imeli skoraj povsod
take. Nekdanji župan Brencelj si je tudi že tako
napravil, da je bilo bolj po gosposko. Velik
dobiček je pri tem. Kar se je drv prihranilo,
so se lahko prodale in denarji shranili. Nihče
ni mogel Ožbetovih besed pozabiti: Drva
žgati se pravi denarje žgati! Bali so se le
denarjev dajati zidarjem.

Veliko tistih izmed dva in trideseterih
mož, ki so bili z Ožbetom v tako imenovani
zlatnarski zavezi, je zavoljo Ožbeta že v je-

102

šeni peči prenaredilo, zlasti ko je nekaterim
bolj ubogim z denarjem nekoliko pripomogel.
Nek pripraven mestni zidar jim jih je prav
lično postavil. Zdaj naj bi bili videli, kako
so sosedje in sosednje iz vseh strani vasi
prišli nove peči, kakor kaj čudnega ogledovat.
Vsi so se smejali, vsi grajali nove peči. Ko
je pa mrzla zima z ledom, snegom in z vi¬
harjem v vas prišla, so se vsi čudili, da so
male pečice tako lepo grele. Spomladi so go¬
spodarji, ki so take peči imeli, drva prodajali;
to bi bili drugi tudi radi storili. Stare, velike
peči so svoje prijatelje zgubile, in nazadnje
je vsak tako majhno pečico imeti hotel. Ve¬
liko tistih, ki so jih pri druzih videli, so si
take peči prav umetno sami zidali, in še
marsikaj so popravili na njih, kar je vsem
dopadlo. Spomladi je neki mož od hiše do
hiše po vasi hodil, in rekel: „Denarjev sem!
obresti od srenjskega dolga se morajo plačati;
zato plačajte najemščino od sveta, katerega
vam je srenja v najem dala!“

To je bilo hudo, tako na enkrat dva
goldinarja in še več za nič in trikrat nič
dati. Nekateri so rekli: „Vrag vzemi srenjske
dolgove! 11  Drugi so k Ožbetu tekli in djali:
„Oče župan, zakaj ne svetujete več srenjske
dolgove z drvmi iz gojzdov za vselej plačati?
Sprožite, sprožite še enkrat to reč!“

Ravno tega je Ožbč čakal. In ko je
srenja zbrana bila, je rekel: „Vsa soseska želi,
kakor sem slišal, dolgove plačati. Nihče neče
cel seženj drv v letu menj požgati. Pritrgajte
si saj pol sežnja. Tega ne bo pri novih na-
redbah nihče pretežko občutil. Jemajte tedaj
na leto namesti po tri, le po poltretji seženj,

103

toliko časa, da imamo zopet dovolj lesa v
gojzdu. Tako smo v dveh, treh letih brez
vsega dolga.

Čez ta svčt so sicer godrnjali; pa vendar
so storili po njem. Visoka gosposka ga ni
samo dovolila, še pohvalila ga je, in blizo in
daleč so napovedali, da bodo drva sekali.
Veliko kupcev je prišlo po drva od blizo in
od daleč. V pričo velikega gozdarja so sekali
stari in tudi mladi les, kjer je bil pregost,
kakor je gojzdar ukazal; prodajali so ga
pa dve leti, da bi se bolj drago prodal. V
dveh letih je bilo šest tisuč goldinarjev skup-
ljenih, tako, da ni bil samo srenjski dolg
poplačan, temuč tudi lepo število je še ostalo,
katero je srenja v svoj dobiček razposoditi
mogla.

Zdaj je pa Ožbe tudi velikega gojzdarja
in visoko gosposko ubogal. Namreč da bi
gojzd, ki je bil najboljši kos srenjskega pre¬
moženja, prav dobro gospodarili, so po zemlje¬
merca poslali, ki je ves gojzd premeril in
obris naredil. Veliki gojzdar je ves gojzd ob¬
hodil, in ko ga obide, ga je v dele ali seče
razdelil, in zapisal, kje da se vsako leto drva
sekati zamorejo. In tako se je za trideset in
sto let previdelo. Gojzdar je županom pisan
uk dal, kako da se morajo vsako leto ravnati,
kadar drva sekajo in nov les zasajajo. Župani
pa so srenji ukaz dali, v katerem je, kakor
v postavi, zapisano bilo, kaj da se mora
prihodnjič storiti, kadar drva sekajo, darove
razdeljujejo, potrebne drva odkažejo, kdor
zoper to postavo dela, kadar se ogledniki
gojzdov izvolijo itd., da se vse po pravici
in vsem k pridu godi.

104

To je bilo prav posebno dobro. Kadar
so v gojzdu mesto zadeli, ki je premalo lesa
imelo, so toliko iz druzega vzeli, kolikor je oni
premalo dal. Oglednika so bolje plačevali, da
je potepuhe in gojzdne tatove ponoči in po¬
dnevi zalezoval. Vsaki dve leti so poljski ču¬
vaji, ogledniki, posestniki itd. gojzde, njive
in senožeti obhodili, ogledali in popravili;
njim so mogli skušeni možje in mladenči
pomagati, da so se kaj učili. To je pomagalo,
da se niso zavolj mej kregali in pravdali,
kar je sicer zavoljo nepazljivosti navada bila.

25 .

V vasi je še veliko revščine.

V celi deželi niso mogli nehati se nad
Zlatovaščani čuditi. Zakaj videlo se je, kako
se je njih premoženje množilo. Vas ni samo
dolgov poplačala, temuč tudi ljudje so svoje
male dolgove poravnali, ki so sicer vsi za¬
dolženi bili. Vsak meščan, ko je kaj denarjev
odveč imel, je najrajši Zlatovaščanom posodil;
zakaj vsak je vedel, da so župani vest imeli,
kadar so zastave cenili, in so dobro vedeli,
koliko je dolga na tem ali onem zemljišču.
Tako v druzih soseskah ni bilo; zato so
Zlalovaščane povsod najraji imeli in častili.
Če je kedaj kak berač kam prišel in je rekel,
da je iz Zlate Vasi, se mu je reklo: „Fej te
bodi! ali te ni sram beračiti Zlatovaščan!“
Mislili so povsod, da nihče iz Zlate Vasi be-
račevati ne more.

Pa motili so se ljudje. Zakaj v ti lepi
vasi je bilo še veliko revščine iz nekdanjih

105

časov. Nekateri scapani ljudje so bili, ki se
niso dali poboljšati; naj bi jih bili gospod
župnik še tako lepo učili, ali jim gosposka
žugala, nič ni pomagalo. Ljudje so bili v vasi,
ki so rajši postopali, stradali in beračili,
kakor si z delom mrvico kruha zaslužiti
hoteli. Bilo jih je celo nekaj, ki so svoje
otroke rajši beračevanja in tatvine učili, in
jih zvečer pretepali, če niso dosti naprosili.
Bilo jih je več, ki so rajši na vinu, žganji
ali na druzih sladkarijah zapravili, kar so
zaslužili ali sprosili. Tudi upanja ni bilo, da
bi taki ljudje kedaj pomrli. Če se je bolj pre¬
možnost v Zlati Vasi množila, več je bilo
tacih. Ženili in možili so se med seboj, brez
skrbi, kako sebe in otroke preživeti. Djali so
še potepuhi: „Srenja ima premoženje za

uboge; to je naše; in srenja ima dolžnost
nas preživeti, naj hoče ali ne. Izpoditi nas
ne sme ali pripustiti, da bi stradanja konec
vzeli." Dobremu gospodu župniku so ti ne¬
sramni govori predrznih beračunov posebno
k srcu šli. Velikokrat so županom rekli: „De¬
lajte in trudite se, kakor hočete, dokler bodo
v vasi izgledi lenobe, požrešnosti in zanikr-
nosti, ki so šola vse hudobnosti, se soseska
nikdar ne bo do dobrega na noge spravila.
Zakaj kar pošteni ljudje zaslužijo, s tem se
postopači rede. Ti zmiraj premoženje druzih
molzejo, in njih zanikrnost tudi druge zani¬
krne dela.“ To so župani tako dobro spoznali,
kakor gospod župnik. Pa kako bi bilo poma¬
gati? To je bilo težko! — Vas je imela
ubožno hišo, katero so ubožnico imenovali.
Pa premajhna je bila za vse; toraj jih veliko
niso mogli va-njo djati. Tudi so se mogli bati

106

ljudi va-njo devati. Gospod župnik so večkrat
v ubožno hišo šli, z upom ljudi poboljšati,
— pa zastonj. Tu so vkup stanovali mladi
in stari, možje in žene, ki sicer nikjer niso
imeli stanovanja. Hiša je bila, kakor so gospod
župnik večkrat rekli, pravo brezdno duš. V
nji so otroci slišali in videli strašne reči pri
starih. Ker so ljudje obojega spola in grdega
zadržanja vkup živeli, je bilo veliko pohuj¬
šanja. Zemlja, ki je siromaške hiše bila, je
bila vedno najslabše obdelana, in Ožbe si je
mogel veliko prizadeti, da je hiša vsaj od
zunaj čedna bila. Pa če si je še toliko glavo
ubijal, to vkup znešeno postopalno, zanikrno
drhal spreobrniti, ni mogel nič opraviti, in
mislil je poslednjič, da je božja volja tako.
Ako gospod župnik niso pokoja imeli, tudi
niso te spridenosti ljudi v vasi gledati mogli.
Moder gospod so bili, ki se niso hoteli v
srenjske reči mešati, ker so z vsemi ljudmi
v prijaznosti ostati hoteli, da so več dobrega
storiti mogli. Tu ali tam so kak dober svet
dali, kako dobro misel obudili in se veselili,
če jo je ta ali oni župan dobro umel. Potem
so se pa delali, kakor da bi ne bilo od njih
kaj tacega prišlo, temuč županom so čast
pustili, kakor da bi bili ti pravo zadeli. To
se je županom dobro zdelo in toliko rajši so
po pravi poti hodili. Gospod župnik so si
tudi mislili: to je prav, da so župani v časti
pri ljudstvu, in nečast bi jim bila, če bi se
reklo, da se dajo od gospoda župnika voditi.
To bi ne smelo biti. Tako so modri gospod
na tihem dobro delali, brez časti; pa več so
storili, kakor so tisti vedeli in mislili, katerih
je dobro zadevalo. Če se pa kaj ni tako zgo-

107

dilo, kakor so želeli, niso bili nevoljni in
nikoli od dobre reči niso odstopili. Zakaj
mislili so po svoji umnosti, da je Bog tudi
drugim ljudem um dal, in v mnogih rečeh
morebiti še več, kakor njim. Vsako dobro in
koristno reč so zelo pohvalili; to je dajalo
veselje in srčnost. Ker so ljudje spoznali, da
niso prav storili, so jim pomoto pregledali;
to je dajalo tudi pokoj in nevoljnim novo
srčnost.

„To ne more nič več tako biti z našimi
ubozimi in lenimi berači ! 11  je Ožbe djal, pa
svetovati si ne morem. „Ti berači so pošteni
soseski to, kar so gnjide človeški glavi: nad¬
loga, sramota, in ta mrčes popiva kri, sok
in moč, da ni moč se ozdraviti. Gnjusi se
mi, kolikorkrat siromašnico vidim. Toliko de¬
narjev velja in ni za nič, kakor da se sra¬
mota in zanikernost v nji redite . 11

Gospod župnik mu odgovorč in reko:
„Prav iz moje duše ste mi govorili, Ožbe. Če
bi srenja siromašnice ne imela, bi tudi pre¬
bivalcev v nji ne bilo. Največ beračev in po¬
stopačev se vselej tam vidi, kjer se največ
darov daje . 11

Ožbe reče na to: „Mislil sem že, siro¬
mašnico zapreti. To pa nič ne pomaga. V
najboljših soseskah se ne bo nikoli beračev
in zanikernežev manjkalo. Kam s temi? —
Videl sem v druzih soseskah, da svoje uboge
k premožnim kmetom pošiljajo in da imajo
en teden pri kakem gospodarji živež, pri ka¬
terem morda tudi v hlevu ponoči prebivajo.
To je pa pretrdo za starčke in bolnike, trd¬
nim pa priložnost k postopanju, potuho in
pohujšanji dajo. Pri druzih sem pa videl, ki

108

so berače vanje odpravili, da so na srenj ske
potroške pri nekaterih hišah živež plačevali.
Dali so jim pa tam živež, kjer so ga najbolj
po ceni dobili. Taki so bili pa sami siro¬
maki, ki so si s tem kaj zaslužiti hoteli in
se v taki družini spridili. To ni srenji nič
dobička, temuč veliko sramote prineslo. Zakaj
berači se niso poboljšali, drugi so pa od njih
zanikernost nalezli. Tako je, gospod župnik!
in krvave solze bi točil, kadar se ubozih
otrok, posebno sirot spomnim, katere tako,
kakor živino tistim v hrano dajo, kateri jih
za najmanjši plačilo dostanejo. Vem, kako
so v hudih časih za take otroke denarje
prejemali, otroke pa stradati pustili; in kako
so uboge črviče s palicami šeškali, če so la¬
kote zdihovali in kričali, da bi jim usta ve¬
zali, da bi ljudje tega ne izvedeli. Vem, kako
so enkrat v želodcu tacega otroka, ki je
umrl, nekaj trave in vode dobili, druzega pa
nič, in kako je imel na plečih in na hrbtu
od tepenja krvave klobase. Resnično, resnično
je, da je med Turki in ajdi večkrat več usmi¬
ljenja, kakor med našimi surovimi kmeti."

„Tudi vem dobro" — govori Ožbe dalje,
„da so župani v več srenjah mislili siromaš-
nice in bolnišnice napraviti, kamor bi svoje
siromake devali. To se pa ni iz prave kr¬
ščanske ljubezni godilo, temuč trdosrčni, zložni
župani so hoteli s tem sebi pomagati, da bi
jim ne bilo treba se vedno s siromaki ubijati.
Zakaj napuh županov ljubi v vasi le čast in
si polajša tako po nekrščanskem svoje skrbi,
kakor le more!" Tako je Ožbe govoril. Go¬
spoda župnika je veselilo, moža tako modro
govoriti slišati, in rekli so: „Jaz sem čez to

109

reč nekaj spisal, berite te liste. Veliko je
vmes, ki ni prav lično; pa prenaredite, po¬
pravite ali zavrzite vse, kakor se vam zdi.“
Ožbe vzame župnikovo pisanje. Večkrat je
prebral. Pogovoril se je čez to s svojimi so-
župani. K župniku gre, jim reče, to mora
biti tako, to pa tako, jih posluša, kaj mu
odgovore in se zopet s sožupani posvetuje.
Na zadnje s župnikom eno skleneta, kako
uboge ljudi v soseski bolj preskrbeti. Potem
je najspoštovanejše može k sebi poklical, se
z njimi posvetoval in poslušal, kar so mu
rekli. Tu so mogli zopet veliko prenarediti in
popraviti.

26 .

Kaj Zlatovaščani s svojimi berači store.

Ko so se dobro posvetovali, so začeli
pripravljati, kar je bilo treba. Vendar je malo
kdo vedel, kako tako veliko beračev, posto¬
pačev, nezmožnih bolnikov in otrok brez ve-
licih potroškov izrediti in preskrbeti. Najprvo
so s privoljenjem deželne gosposke iz siro-
maške lastnine število denarjev vzeli; za te
so sekire, oblje, žage, lopate, matike in dru-
zega orodja nakupili. Tudi kuhinjo so v si-
romaški hiši popravili, da so za več ljudi
kuhati mogli; v hiši se je marsikaj popra¬
vilo, tako da so v eni stanici možje, v drugi
ženske delale, in dve stanici so za bolnike
obojega spola naredili. Tudi so skrbeli, da je
vsak, ki je bil zdrav, posebej ležal v celici,
deset čevljev dolgi, tri široki, ki je na tleh
cehto in blazino s slamo nabasano z eno ri-

110

juho in gorkim koltrom imela. Vsaka celica
je imela svoje vrata z luknjico za dober zrak.

„ Beračem se ne sme nikoli premehko
postlati" — je rekel Ožbe — „da si priza¬
denejo, si s svojim trudom svoj stan pobolj¬
šati". Zato so v vsakem kotu postlali. Pod
streho so nakupljeno zalogo volne, konopljine,
lesa in kaj tacega več hranili.

Ko je vse pripravljeno bilo, so župani
imena tistih zapisali, ki brez soseskine moči
niso mogli živeti. To je bilo kmalo storjeno.
Dobro so vse poznali. Nekateri so imeli še v
vasi svoje stanovanja, drugi so pa brez sta¬
novanja okrog beračili od hleva do hleva.
Tisti, kateri niso imeli svojega stanovanja,
so vjeli in v siromašnico pripeljali. Radi so
šli, zakaj mrzla zima je že na vrata bila.
Tisti, ki so sicer stanico imeli, ki so pa z
drugimi vkup natlačeni stanovali, tako, da so
mogli stari in mladi ljudje obojega spčla v
eni Staniči spati, so bili v siromašnico brez
izgovora vtaknjeni. Samo tisti so v njih sta¬
novanjih pustili, ki so skazati zamogli, da
oni in otroci posebej spe in na zdravem sta¬
nujejo.

Tako so bili vsi ubogi in siromaki cele
vasi na dvoje razdeljeni. Kateri so svoje sta¬
novanja imeli, so jih osebnike imenovali;
tistim pa, ki so v siromašnici prebivali, so
siromašniki rekli. Za oboje pa je srenja skr¬
bela, brez razločka. Kjer so otroke imeli, so
jih radi pri starših pustili. Če je pa premalo
prostora bilo, ali če so bili starši hudobni in
razujzdani ali v siromašnici: so otroke ali v
vasi ali pa v mesto v dobre hiše dali, ne k
ubogim za plačilo, tudi ne k bogatim, temuč

111

k takim, ki so bili zavoljo poštenosti znani.
Takim otrokom so oblačila iz siromašnice
dajali, rejnikom pa tudi kaj plačali, če so ho¬
teli. Toda malo kdo je kaj vzeti hotel, ki je
kakega tacega otroka imel. Na opominje-
vanje gospoda župnika in iz krščanske lju¬
bezni so to storili. Gospod župnik so bili
pravi oče vseh sirot. Dva hudobna, nepo-
redna, snedena fanta so k sebi vzeli, ki jih
nihče ni hotel imeti; pa že čez pol leta sta
se tako poboljšala, da se je vsak začudil.
Tako se je za otroke skrbelo in nič več niso
zdaj hudih izgledov svojih staršev gledali;
učili so se delavno in pobožno živeti, ker bi
sicer zgolj berači, tatje, postopači ali vlaču-
garji bili.

Ko so vse uboge ljudi in njih otroke
tako razdelili in vsakemu prebivališče dali,
so tudi župani postavo naredili, da mora
srenja ali soseska za vsacega skrbeti, kdor
se ne more sam preživeti in od nikogar po¬
moči ne dobiva. Srenja ima pa pravico, na
vsacega gledati in paziti, katerega ima pre¬
skrbeti, da se uči sam za-se skrbeti. To je
bilo dobro in prav.

Zato so vsaki ubožni družini poštenega
moža za varuha (jerofa) dali. Ta je imel za
živež, obleka, premoženje, dolge in pridob-
Ijenje družine njemu izročene skrbeti; je mogel
čuti, da je v prebivaljših osebnikov vse v
redu in čedno bilo. Pri tem so bili prav
ojstri. Ker so tudi osebniki svoj živež iz
siromašniške kuhinje dobili, kjer so, kakor
v hudih časih, vkupaj kuhali, in ker so
obleko in orodje prejeli, so mogli tudi za
to delati in si s tem svoj kruh in kar so

112

sicer imeli, zaslužiti. Kar so si več zaslužili,
se jim je plačalo. Pa teh denarjev, kakor
tudi tistih, katere so si z delom pri kmetih
zaslužili, niso oni v roko dobivali, temuč
shranili so jim jih. Zakaj ljudje ne potre¬
bujejo denarjev, ki so z vsem preskrbljeni;
toda hraniti in varovati so se mogli še le
učiti.

Vsak varuh je mogel gospodu župniku
od časa do časa povedati, kako se njegova
družina zadrži in kako se ima, ker gospod
župnik so čez vse varhe čuli; oni so skrbeli
za vse uboge in so imeli za to svoje bukve.
Kadar jim je bilo treba čez kakega varha se
pritožiti, če se je v svoji službi morda slabo
obnašal, so ga župani kar odstavili.

To je vsaki ubogi družini ali osebi v
vasi silno veliko dobrega storilo. Zakaj ker
je vsak varuh le eno družino prečuti imel,
mu je bilo bolj lahko, to opravilo bolj skrbno
opravljati. Vsak je pa to rad zastonj iz kr¬
ščanskega srca storil. Kmalu so se varuhi
začeli skušati, kdo bi svojim varovancem s
svetovanjem in izgledom bolj pomagal. Tako
je vsaka zapuščena družina nenadoma prija¬
telja, očeta in varuha dobila, kateremu je vse
svoje dni hvaležna bila.

Sedaj se je pa vprašalo: od kodi ži¬
veža in obleke za siromake? Obrest siro-
maške lastnine ne vrže toliko. Ožbe pa je
rekel: „Grdo bi bilo, če bi si ljudje z zdra¬
vimi rokami svojega živeža ne zaslužili. Vsi
vkup, osebniki in siromašniki, možje in žene
sedaj tako rekoč eno veliko družino storž, in
eden mora za vse, vsi pa za enega delati.
Osebniki morajo v tednu delati, kar se jim

113

da, siromašniki morajo v dnevu po osem ur
delati, samo ob nedeljah in praznikih ne.“

In tako se je zgodilo. Kdor ni hotel
delati, so ga v tamno luknjo zaprli, kjer je
v živež samo mrzlo vodo in krompir v obe-
licih, mrzel in neslan, ki je družim ostal,
dobival. Tega se je vsak bal. Kdor je pa delal,
je imel vsak dan gorko juho, sočivje in dva¬
krat v tednu meso. Kdor je pa še več kakor
osem ur delati hotel, si je denarje služil. Kar
je izdelal, je bilo za-nj prodano, denarji so
bili pa v hranilnico na obresti djani. Tako
so si majhno premoženje nabirali. — Kdor je
klel ali se rotil, nečisto govoril, razgrajal, je
v tamno luknjo brez milosti in usmiljenja
iti mogel. Kdor je pa lepo tiho in pohlevno
živel, je smel kaj boljega upati. V siromaš-
nici je lahko siromaški oglednik ali celo
čuvaj siromašnice postal. Izmed najboljih si-
romašnikov so tiste izvolili, ki so na delo in
zadržanje druzih, na čednost in red v sta-
nicah in spalnicah in na obleko gledali.
Oglednik je vse čuvaju povedal, ki je bil sam
siromašnik. Čuvaju in kuharicam ni bilo treba
vsacega dela delati. Kar so si zraven svojih
opravkov zaslužiti mogli, je njim ostalo in
v hranilnico prišlo. Ogledniki so samo štiri
ure med druzimi delali; druge ure so smeli
za-se delati. Kuharice ravno tako. Liza je
imela siromašniške kuharice pod seboj.
Tukaj je dve ubogi ženi kuhati učila. Druga
siromaškinja je imela na perilo, obleko in
orodje siromašnikov gledati. — Tako so bili
vsi siromašniki med strahom kazni in
med upom dobička in k svojemu pridu na-
peljevani.

8

114

Dela so celo leto dovolj imeli. Pred vsem
so mogli pa siromašniki in osebniki vkupaj
ne samo vrte in polje siromašnice obdelovati,
žito, zelje, repo, bob, salato, krompir, lan, ko¬
noplje itd. nadelo vati, ampak tudi svet, ka¬
terega jim je srenja dala obdelovati. Pa vsak
je obdržal, kar je iz svojega sveta dobička
dobil, tako da je razun tistega, kar je siro-
mašnici še za obleko, živež in stanovanje
dolžan ostal, vse drugo pa svojem varuhu
prodati smel: dobiček je prišel v hranilnico.

Možje so mogli tudi cesto popravljati,
vodnjake čediti, močvirne kraje z vodotoki na
suho devati, za siromašnico in za osebnike
drva sekati in klati, v gojzdu na prazne kraje
mlade smreke, bukve in hrastiče saditi, in
sicer, kar je zidarskega in tesarskega dela
pri pripravljanji siromašnice ali osebniških
stanovanj treba bilo, opravljati. V slabem
vremenu in pozimi so imeli možje še več
dela. Zdaj so mogli, kateri so se z strugo, s
likavnikom in z žago sukati znali, vsakatere
hišne, kuhinjske in poljske orodja delati.
Drugi so se učili iz volne in iz preje mezlan
tkati, ki dolgo trpi, ali pa iz preje platno
delati. Poleti in pozimi so imeli nekateri
tkalci,,dosti dela.

Žene in tudi osebniki in siromašniki so
mogli na polji delati, kadar druzih ni bilo;
tudi perilo in obleke osebnikov in siromaš-
nikov so mogli čediti in popravljati poma¬
gati; volno in predivo presti ali ženam mo¬
tati; nogovice in kape veziti, cehte in srajce
šivati in tacih reči več. Vsi so za enega
delali in eden za vse. Ljudje so se pa pri
tem tako dobro imeli, da so se nekateri pro-

115

stovoljno med uboge zapisali, ki so poprej
zavoljo strahu rekli, da se brez vsega bera-
čevanja in brez pomoči druzih lahko prežive.
Ta naredba je bila zavoljo tega prav dobra,
ker ni bilo denarjev izdajati treba. Zakaj
čuvaju, oglednikom in kuharicam, deklam,
drvarjem itd. ni bilo nič plačati treba, Siro-
mašniki so bili. Gospod župnik, varuhi, Ožbe
in Liza niso za take krščanske dela nič pla¬
čila dobili. Novi učitelj, Janez Vesel, je brez
vsega plačila račune natanko oskrboval, ko¬
liko denarjev se je za siromašnike in oseb-
nike dobilo, izdalo in prihranilo.

Dalje — vse gospodarstvo se je samo
obdržalo. Ljudje so sami sadili, sejali in ku¬
hali, kar so v živež potrebovali; predli, tkali
in obleke delali so sami iz pridelanega pre¬
diva; mize, klopi, stole in lesene ploščke ali
talarje, skrinje itd. so sami delali; pohištva
in orodja so sami popravljali. Kmalo so več
živeža, več preje in sukna in vsakaterega
orodja imeli, kakor jim je treba bilo. To so
v dobiček siromašnice prodali, in si za de¬
narje omislili, kar je bilo volne, železja in
tacih druzih reči treba. Pridni osebniki so si
še čez postavno delo lepih denarjev zaslužili.
Te so na obrest dali ali si za nje kupili _ kar
še niso imeli na pr.: orodja, volne itd. Že v
drugem letu ni bilo treba obresti iz siromaš¬
nice več načenjati.

Ker so ljudje pri prosti hrani veliko de¬
lali in možje od žen skoraj zmiraj ločeni ži¬
veli, so se mehkega življenja odvadili. Razun
tega je bila postava, da se nihče ni smel
oženiti ali omožiti, kakor tisti, kateri se je
brez srenjske pomoči preživeti mogel.

8 *

116

Kar se je pa najbolj hvaliti moglo, je
bil strah božji, kateri se je teh nekedaj tako
zadivjanih ljudi od dne do dne bolj prijemal.
Tudi za to je šla gospodu župniku hvala.
Vsak teden so s siromašniki večerne molitve
molili, h katerim so tudi osebniki prišli. Tu
so veliko od dušne sreče govorili in učili in
pokazali, kako po ljubezni do Boga in do
bližnjega človek časno in večno srečo doseže.
To je veliko več k poboljšanju pomagalo,
kakor gosposkine postave.

Vsacemu siromašniku in osebniku je bilo
na voljo dano, siromašnieo zapustiti, kadar
je kdo hotel. Samo skazati se je mogel, kako
da se samostojno in pošteno preživeti zamore.
Postava je tudi bila, da je vsak svoj zaslužek
iz hranilnice prejel, kdor je siromašnieo za¬
pustil in se eno leto brez beračevanja, brez
ptuje pomoči, sam s svojo pridnostjo preži¬
veti mogel; tako da so mu ljudje hvalo in
dobre priče dale. Potem mu tudi varuha ni
treba bilo in je prosto živel, kakor vsak drugi
človek.

Zlatovasne siromašnice je pa to od druzih
razločilo, da so ubogi ljudje prisiljeni bili, si
vse, kar jim je v živež, obleko in sicer treba
bilo, sami narediti. Nihče ni za-nje skrbel;
sami za-se so mogli skrbeti in delati. Tukaj
niso mehkobno živeli, tukaj niso imeli nego¬
tovega, lahkega dela, kakor v tvornicah, da
bi se mladi ljudje za težka dela spridili;
tukaj se ni dalo nič lahko zaslužiti, kjer bi
se mladi fantje in dekliči skoraj ravno toliko
zaslužiti mogli, kakor stari; to stori mehkužno
življenje, prezgodnje ženitve in zanikernost.
Tukaj je mogel vsak svojo moč v tem skušati,

117

kar mu je bilo vse dni življenja k pridu, če
mu je moč pripustila; kopati, sekati, sejati,
saditi, mlatiti, tesati, likati, presti, tkati, šivati
je mogel.

27 .

Skušnja velja več kakor učenje.

V Zlati Vasi je bilo, kakor na vsakem
kraji. Da je le kak umen mož kaj novega
nasvetoval, da bi se s tem kaj škodljivega
odpravilo, si je vsak prizadjal, mu napotje
delati. Potem je imel vsak kaj pomisliti in
dvomiti; potem je vsak z glavo majal, z ra¬
mama otresal in pesem vseh strahljivcev in
lenuhov pel:

Pusti! to je pretežko,

Spod rok nikoli ne bo Slo.

To je Ožbe dobro vedel, in skušnja in
škoda ga je zmodrila. Ako bi bil Zlatovašča-
nom prej vse razodel, kar je za siromake in
uboge storiti namenil, bi se bil vsak vstrašil,
od premišljevanja znorel, vse zavrgel in djal:
Pusti! to je pretežko,

Spod rok nikoli ne bo šlo.

Ali Ožbe si je mislil: Skušnja več velja
kakor učenje. Tudi svojim tovarišem svojega
namena ni razodel, zakaj dobrovoljni, blagi
možje so bili, pa boječi, strahljivi ljudje. Zato
ni nikoli vsega na enkrat razodel, kar je bilo
storiti.

Najprvo so bili ubogi in berači z otroci
zapisani ih v osebnike in siromašnike raz¬
deljeni. To je šlo. Potem je bil vsaki družini

118

varuh dan, kateremu so gospod župnik raz¬
ložili, kaj mu je storiti. To se je tudi zgo¬
dilo. Potem so vsakatere orodja omislili. To
ni bila copernija; ravno tako so volne naku¬
pili. konopelj in lanu vsejali, presti začeli in
siromaško kuhinjo napravili. Tako se je eno
za drugim storilo, nič se ni pretežko zdelo;
tako se je vse naredilo in je od visoke go¬
sposke z veliko hvalo potrjeno bilo. Zvedelo
se je tudi, da so še nekateri gospodje od go¬
sposke rekli, da to ali uno ni mogoče, kar
je pa vendar skoraj končano bilo.

Najbolj je v začetku siromašnikom predla;
v ozkih spalnicah niso hoteli spati. Pa dejalo
se jim je: Bodite pridni, in stanovanja si
znate zbrati in hiše zidati. Delo jim pa ni
dišalo, zato so v tamno luknjo prišli, kjer so
ob pičli mrzli hrani živeli. To jim je še manj
dopadlo. Nekateri so poskusili svoj stan si
s pokorščino poboljšali, in vdali so se, zlasti
pozimi, ko ni bilo preveč prijetno, po cestah
popotovati in spati. Dobrega življenja in dela
so se navadili in si za svoje stare dni in za
svoje otroke nekaj prihranili; potem so radi
ostali. Zakaj, kar so imeli posajenega, so hoteli
obdržati in želeli so, to pomnožiti. — Drugi
pa so ušli in se po svetu podali, postopati
in beračiti. Škoda je samo njih zadela, do¬
biček je srenji ostal, da ji ni bilo več treba,
jih rediti. Nekaterih ni bilo več videti. To je
bilo za Zlato Vas sreča. Drugi, ki so beračili,
so bili polovljeni in nazaj pritirani. Te so
najprej v tamno luknjo vtaknili, potem so
bili pa zopet v delo vpreženi, kakor nekedaj. —
Preden so tri kvatre minule, so bili vsi svoje¬
glavci ugnani, in nobenega Zlatovaščana be-

119

rača ni bilo več, razun nekaterih, ki so jo v
ptuje dežele potegnili.

Osebniki so se v začetku tudi zoper¬
stavljati hoteli in v nesnagi in gnjusobi ži¬
veti. kakor so vajeni bili. Tožili in kričali so,
da so Zlatovaščani tako trdosrčni, da jih več
zastonj ne pasejo in nič denarjev v roke ne
dajo. Ali lakota in tamna luknja je tudi tiste
ukrotila, ki so bili najbolj trmasti; Zlato¬
vaščani pa so pri tem ostali: Kdor hoče jesti,
mora delati; kdor hoče dobro imeti, naj dobro
stori. Siromaška hiša je nekedaj veliko de¬
narjev veljala. Zdaj nič. Ne gospod župnik,
ne Ožbe, ne Liza — nihče ni hotel od siro¬
makov obogatiti. Siromaki so mogli vse opra¬
vila sami opraviti. Če so kako lajše opravilo
imeli, je bilo to plačilo njih dobrega zadr¬
žanja; če so ga zgubili, jim je bilo to v po¬
koro. Eden druzemu je pri tem na roke
gledal. Vrti in njive so jim dali dovelj živeža,
in tudi svet, ki je bil med uboge razdeljen,
je več vrgel, ker so ga vsi skup obdelovali
in oskrbovali. Kateri niso pridni bili, so si-
romaški hiši s tem plačali, kar so pridelali,
njih živež in obleko in kar so si prihranili,
se je v denarje djalo in v hranilnici spravilo.
Možem v siromašnici se ni v začetku nika-
koršno delo odsedati hotelo. Pa učiti so se
mogli. Mojster, ki je iz mesta prišel, jih je
kmalo izučil; umen mož je bil, ki je gospoda
župnika zlo spoštoval in častil. Kaka obleka
ni veliko veljala, in klopi, stoli, postelje, skrinje
in drugo orodje skoraj nič. Siromašniki so
mogli osebnikom orodje napravljati; taku je
bila vsaka družina z orodjem dobro preskrb¬
ljena in se je tako zložnega življenja navadila.

120

Kakor je ubožna lastnina in siromašnica
s tem dobiček imela, ker je toliko rok samo
za živež in za obleko delalo, tako se je tudi
premoženje, last osebnikov in siromašnikov
naraščalo. Zakaj kolikor so si v prostih urah
več zaslužili, so smeli prodati in v hranilnico
položiti; ravno tako so smeli s tem storiti,
kar so pridelali. To ni bil majhen dobiček.
Ljudje so se dela privadili; varovati in pre¬
moženje množiti jih je veselilo, ker so čas
prevideli, da bodo samostojno živeti in neko
premožnost uživati mogli.

Največ dobička so pa čuvaji in ogled¬
niki imeli, ki so sami siromašniki bili. Zakaj
vse, kar so zraven svojih dolžnih opravkov
narediti in prodati mogli, je bil njih dobiček.
Zato si je vsak prizadjal, se lepo zadržati,
da bi kaj tacega postal. Kateri so pa kaj
tacega bili, so se varovali, svoje dolžnosti
zamuditi. Najmanjši pregrešek jih je lahko
ob službo djal, na katero jih je veliko čakalo.

Sčasoma so imeli v siromašnici ročne
delavce. Kupovali so ne samo domači kmetje,
temuč tudi mestni ljudje reči, katere so tukaj
delali, ali so jim jih pa v delo dali. In če je
kak pripraven delavec čutil, da si sam za-se
več zasluži, je siromašnico zapustil v vas ali v
mesto stanovat šel in je sam za se živel. To je
tudi druge spodbadalo. V vasi je bil pa vsak
vesel, da ga niso več berači nadlegovali ali
mu v hišah in v vrtih ponoči kradli. Vsak je
rad namesti milodara v siromašnico kaj poslal,
če je bilo treba. Pa vas je imela tudi še drug
dobiček, na katerega prej nihče mislil ni. Kadar
namreč poleti na polji dela ni bilo, so imeli kaj
druzega zunaj hiše delati. Tako se je zgodilo,

121

da so bile vse ulice v vasi s kamenjem vložene,
koder so mogli v slabem vremenu skoraj do
kolen po blatu gaziti; da so poleg potoka jeze
naredili, da v povodnjih ni čez breg vhajal in
luž delal; da so bile steze in brvi' gladke;
da v srenj skem lesu nobenega mesta več ni
bilo, kjer bi ne bilo lepo čvrsto mlado drevje
zasajeno. Daleč okrog po deželi ni bilo lep¬
šega gojzda in čednejše vasi, kakor Zlata Vas.
Celo iz mesta so prišli imenitni gospodje na-
redbe Zlatovaščanov ogledovat in radi bi bili
povsod take imeli. Toda v druzih vaseh so
zastonj po gospodu župniku Jerneju, po pri¬
jaznem Ožbetu in po njegovi blagi Lizi po-
praševali. Pa tudi drugje so srečno kaj no¬
vega in koristnega poskusili. In prav so imeli.
Skušnja velja več, kakor učenje. In kjer kaj
pravega iz krščanske ljubezni storiti hočejo,
gotovo tudi kaj pravega store.

28 .

Še nekaj novega.

„Kaj pa ima Ožbe zopet?" se kmetje
poprašujejo. Zakaj kadar so že vsi ljudje de¬
lopust imeli, je z učiteljem in z nekimi mla-
denči po polji dirjal. Mladenči so verižice za
sabo vlačili, dolge droge v zemljo vtikali in
Ožbč je vedno čez majhno mizico na dolgih
nogah na drogove kukal in se ni mogel za¬
dosti nagledati. In učitelj Vesel je tudi rad
gledal. Na drogovih pa ni bilo celo nič videti.

To je skoraj eno leto trpelo. Ko so pa
kmetje slišali, da Ožbe zemljo in vse polje
zmeriti in vse pota in steze v obris spraviti

122

misli, so se jeli spogledovati. Zakaj od vojske
so zopet jeli govoriti in mislili so si, Ožbe bi
znal deželo sovražniku izdati.

To je pa tako-le bilo: „Ožbe si je umel
na poljemerstvo in bukve je imel, v katerih
je bilo od poljemerstva pisano. Svojega pri¬
jatelja, Janeza Vesela, je tudi v ti umetnosti
podučil in se več druzih kmetiških mladen-
čev, ki so za to glave imeli. Ko so bili
srenjski gojzdovi prav dobro izmerjeni, je
sklenil, sčasoma, kadar ne bo preveč druzih
opravkov, vse polje, pota in steze cele srenje
izmeriti in velik obris ali karto narediti.

Na obrisu je bil pa videti vsak košček
zemlje, vsaka pot, vsaka steza, vsaka mejica,
vsaka hiša. En oral ali joh je imel velikost
štiriogljatega palca. Ko je bil obris izdelan,
so ga v srenjski hiši na steno obesili. Sle¬
herni dan so kmetje prišli in ogledovaje ga
so se čudili. Zakaj kmalo so se znajdli in
sleherni je svojo njivo, svoj vrt, svojo se¬
nožet spoznal. Najbolje je pa bilo, da je zra¬
ven slehernega kosa polja ali njive zapisano
bilo, kolikošno da je vsako. Sedaj še le je
vsak izvedel, kolikošne njive in senožeti da
ima, in skrbno si je njih velikost zapisal. To
je pri prodajanji ali pri kupovanji veliko po¬
magalo; zakaj doslej so svet le na stopinje
cenili in marsikdo si je preveč, marsikdo pa
premalo nameril. Koristno je bilo v resnici
Ožbetovo ravnanje.

Župan Ožbe pa ljudčm, kadar so obris
ogledovali, reče: „To še ni največji korist; še
za boljši vem,“ Če ga poprašajo, jim odgo¬
vori: „Ako je do Svečnice ne uganete, vam
bom pa povedal." Niso je uganili.

123

Svečnica pride in srenja se zavoljo mnozih
reči zbere, in ko je bilo vse opravljeno, stopi
Ožbe med može ter reče: „Vsi dobro poznate
obris naše srenje, kakor ga je učitelj Janez
Vesel s svojimi učenci natanko in lepo zrisal.
Možje, ljubi prijatelji! Vsak si je pri tem go¬
tovo kaj mislil sam pri sebi, in jaz sem si
tudi. To vam hočem zdaj razodeti."

„Če sem polje ogledoval, katero v potu
svojega obličja, pa vendar ne brez blagoslova
božjega obdelujemo, me je velikokrat srce bo¬
lelo, da se z delom toliko trudimo, in veliko¬
krat me je srce bolelo, da veliko in tako-
dobro obdelano polje tudi toliko ne vrže, ko¬
likor bi moglo. Še enkrat sem obris pogledal,
in zdaj so se mi oči odprle; spoznal sem na¬
pačnost pri naših kmetijah."

„Ljubi možje in prijatelji! lahko se spo¬
zna, da se bo večidel vašega polja z manjšim
trudom in z manjšimi potroški bolje obdelati
dalo in več vrglo, kakor doslej, če se med
seboj zastopite."

Vsi kmetje en glas zaženejo: „K temu
se lahko zastopimo, če ne velja še enkrat
toliko, kakor sicer!"

Ožbč jim reče: „Bog vam daj srečo.
Povedal vam bom, kaj vam je doslej tolika
potroškov delalo, katerih sedaj ne bo treba,
če hočete. Čas je prišel! — Vsak izmed vas
je svojo kmetijo sčasoma nakupil ali pa od
sprednikov dobil, kakor je prišlo. Tu ima
nekaj polja na gori, nekaj za gojzdom, nekaj
unstran mosta, nekaj poleg ceste, nekaj ob
potoku in še nekaj pri lomu. Po pol ure
daleč mora od enega kosa do druzega hoditi,
ravno tako hlapci in dekle, ravno tako se

124

mora gnoj voziti. Tako se več ur od dneva
samo s hojo in z letanjem ubije, ko bi se
bilo lahko delalo. Hlapec in dekla dobivata
plačilo za hojo sem ter tje, kar gotovo nič
ne nese. Toliko manj se na dan stori, in
zemlja se s toliko manjši pridnostjo obde¬
luje, ker je premalo časa. Nekater se boji,
še kaj sveta prikupiti, ker še to, kar ima,
komaj opravlja, kakor gre. In vendar nima
veliko. Pa s hojo od enega polja na drugo
se mu čas zgublja. Če bi pa vsi deli polja
vkupaj ležali, bi bilo vse polje eno samo in
mogoče bi bilo kmetu v ravno tistem času
in z ravno toliko ljudmi še enkrat več zemlje
obdelati, kakor doslej, in kmetje bi bili bolj
premožni. 11

Kmetje odgovore: „To je res, pa prena-
rediti se ne da. Kdo bo svoje njive na hrbet
oprtal in na en kup znosil ?“

Ožbč jim reče: „To je mogoče, ako ho¬
čete, ker imate obris svoje srenje in sleherni
ve, kolikošen je vsak del njegovega posestva.
Toda rečem vam, da to ni lahko. Raztresene
kose svojega polja morate med seboj zamen¬
jati, tako da bo vsak svoj svet vkup imel,
kakor eno samo celo posestvo. Vsak naj se
s svojim sosedom in bližnjim pomeni. Kjer
ima kdo par komolcev sveta več ali boljši
zemlje, kakor drugi, naj jo doplača. In če bi
kdo pri zamembi res kaj izgubiti imel, dva¬
krat toliko s tem pridobi, da ima vse skupaj.
Kjer se ne morete zastopiti, vzamite pravične
možč, ki naj svet po vrednosti razcenijo ali
razsodijo, ali pa vlecite srečke. Jaz pravim:
Nič naj vas ne oplaši, ali ne bodite zavoljo
tega nezadovoljni, kjer ste že več let tako

125 '

navajeni; zna biti, da bodete pri manjšem
trpljenji bolj premožni . 11

Ko prvi župan tako govoriti neha, se
zbor z glavami majaje razide. Rečejo vsi:
„Dobro si jo je izmislil, ali kadaj bi se vsi
zastopili ? 11

Temčasi pa vendar nekateri mislijo, ka¬
teri kos svojega polja bi pač s tem ali unim
mejačem zamenjati mogli. Začeli so norče-
vaje, z mejači od tega govoriti. Ni se jim
pripravno zdelo, kar se jim je ponudilo in
želeli si niso nič druzega, kakor to prejeti,
kar se jim je dobro zdelo. Eden druzega suje.
Zdaj sleherni misli, kako bi svoje posestvo
obravnal in vkup spravil. V kratkem začnejo
poskušati. Nekaj se je dalo narediti, nekaj
ne. Vselej se je kaj storilo. V Zlati Vasi je
bilo, kakor pri razprodaji ali kakor na somnji,
zlasti pozimi, ko je bilo manj dela. Zvečer
so se zbrali zdaj pri tem, zdaj pri unem.
Zakaj v krčmo iti in svoje lepe denarje po
goltancu pognati in se živini enacega delati,
je bilo vsacega poštenega človeka v vasi sram.
Rajši so kupico vina pri ženah in otrocih pili,
in to še le ob praznikih ali nedeljah.

Ožbč je prerokoval, da svet premenja-
vati ni lahko! Tako je tudi bilo. Pa že pr¬
vega pol leta jih je pet bilo, ki so vse svoje
posestvo vkup spravili. To se je družim za
malo zdelo. Korist so spoznali. Zdaj so si
trmo storili, tudi tako storiti. Srenjsko hišo
so vsak večer obiskovali. Zmiraj je bilo ve¬
liko kmetov pred obrisom ali karto; pogo¬
varjali in prepirali so se, da se je ven sli¬
šalo; sedaj so se od jeze razšli, sedaj so z
novimi pogodbami vkup stopili.

126

Kaj je bilo zadnjič? Od leta do leta so
se kmetije bolj obravnovale in koliko dobrega
je iz tega prišlo, je bilo očitno.

29 .

Kako je v Zlati Vasi bilo.

Zlata Vas je bila zdaj v resnici zlata
dolina. Bila je ležeča v sredi rodovitnih
vrtov, kakor zakopana med žlahtnim sadjem,
obdana od senožet in zlatega polja, kakor
v sredi raja. Steze med njivami so bile kakor
steze v vrtih čedne in ravne, ob veliki cesti
je bilo sadno drevje nasajeno, dokler je srenja
segla.

Kdor je v vas prišel, bi ne bil verjel
vas videti, temuč kak čeden trg. Zakaj hiše
so bile vse, akoravno ne velike, vendar lepe
in snažne od vrha do tal; okna svitle; vrata
vedno umite in obarvane; strehe skoraj vse
z opeko krite; zakaj srenjska postava je
prepovedala slamnate strehe zavoljo nevar¬
nosti ognja. Nad marsikaterim slemenom je
bila železna palica za strelo odvračati, skoraj
pred vsakim oknom cvetlice; poleg hiš majhni
vrti, lepo obdelani, zraven pa dobro zavaro¬
vani ulnjaki.

Ljudje so vsacega prijazno pozdravili in
memogrede eden druzega norčevaje dražili.
Videlo se je lahko, da so med seboj dobro
in s svojim stanom dovoljni živeli. Pa tudi
drugače ni biti moglo. Še celo med tednom
pri delu na polji in na vrtih so bili vsi, ako¬
ravno prosto, pa vendar snažno oblečeni, ni

127

je bilo umazane ali pa strgane obleke. Mar¬
sikatero obličje je bilo rujavo, od solnca
ogoreno, pa nobenega umazanega, z zmrše¬
nimi lasmi ni bilo; moč in zdravje je vsem
iz oči sijalo. Mladenči druzih vasi so si naj¬
rajši deklice iz Zlate Vasi zbrali, zakaj niso
bile samo silno čedne in zale, ampak tudi
priljudne, pripravne in za domovanje preme-
dene. Marsikaterega bogatina sin iz druge
vasi je prišel v Zlato Vas si neveste poiskat,
čeravno ni imela veliko denarjev, je pa imela
lepe lastnosti.

Če je kdo v najmanjšo, najrevnejšo kočo
prišel, si je skoraj mislil, da je nekaj prav
imenitnega v nji. Tla so bile čedne in pome¬
tene, klopi, stoli, mize snažne in lične, ogle¬
dala (zrcala) in okna čiste in svitle — kratko,
nikjer ni bilo tako, kakor v svinjskih hišah
nekaterih kmetov v druzih vasčh. Veselje je
bilo, tukaj med tako pridnimi ljudmi pre¬
bivati.

Poleti, od pomladi do jeseni, je bilo v
Zlati Vasi v lepem vremenu veselo življenje.
Vse je mrgolelo od ljudi iz mesta. Velika
nova krčma, katero je — kdo bi verjel? —
eden izmed dva in tridesetih ubozih tovaršev
zlatarske zaveze v svoje posestvo spravil, je
bila polna mestnikov, ki so pogostoma na
deželo hodili se oživljati. Drugi so šli v hiše
znanih kmetov in so sedeli v vrtih pri mleku,
sadji ali medu, ali so se v zeleno travo
vlegli kramljaje in igraje; ali so šli pod lipo,
kjer je mladost vasi včasih pri veselem petji
druzih plesala. Lahko si je misliti, da gospoda
iz mesta za veselje, katero je v Zlati Vasi
imela, ni nehvaležna bila, ter zložnosti in

128

olepšanje hiš in vrtov, katere so priljudni
kmetje preskrbeli, so dobro obrest vrgle. Še
celo pozimi ni manjkalo ljudi iz mesta. Na
saneh so se pripeljali.

Ljudjš v druzih vasšh so to videli in
slišali, in silno so se čudili, zakaj da tudi
pri njih ni tako ? Mislili so res, da imajo Zla-
tovaščani kake skrivne umetnosti. Namesti
da bi bili pa po teh umetnostih prav popra-
ševali, so mirno na svojih starih gnojiščih
sedeli in ostali, kakor so bili. Zavist in ne¬
voščljivost le so kazali, kadar so od Zlate
Vasi govorili, in so jo zasmehovaje „Zlat>
narsko Vas“ imenovali. Toda to ime je bilo
lepo ime.

Zlatovaščani tega tudi opazili niso, zakaj
kamor so prišli, so jih ljudje spoštovali in
čislali. Kakor so začeli, so dalje živeli in se
svojega življenja pri tem veselili, če so celi
teden delali, so se v nedeljo prav počili. V
krčme pa Zlatovaščani niso hodili. Svojo pi¬
jačo so doma imeli. Toda pozimi so se mladi
ljudje zvečer v krčmi pri lepi godbi zasukali.
Od učitelja Janeza Vesela so se neki možje
in fantje gosti in piskati naučili. Precej dobro
so se izučili. Večkrat so se mladi pevci in
pevke v večjem petji skusili, kakor se komaj
v mestu sliši. Stari možje in žene so se na
večer obiskovali; nekoliko domačih prigrizkov
so imeli in zraven pa vesele pogovore. Od
pijancev, rovarjev, od pravd in od drugačnega
razuzdanja ni bilo nikoli nič slišati. Zakaj
odkar se je premoženje narastlo in v šoli
lepo zadržanje učilo, so kmetje tudi začeli
kaj na se držati in se lepo obnašati, česar
se sicer v druzih vaseh videlo ni. Ko jih je

129

kdo v mestu zagledal, jih je lahko od kmetov
druzih krajev razločil. Res so bili prav brhki
in čedni, v govorjenji krotki in modri, v za¬
držanji ravni in dobrosrčni. Njih obleka sicer
ni bila lična, zato je pa bilo njih zadržanje
bolj lično.

Ne smete pa misliti, da je vse to iz
podučenja ali iz občinske premožnosti prišlo;
tudi srenjske postave so k temu veliko po¬
magale. Zakaj ko so nekateri kmetje bolj
obogateli, so se tudi taki našli, ki so jo
radi čez mero udarili in se izpriditi žugali.
Nekateri so se hoteli prevzeti, so svoje hčere
nespodobno oblačili, obleke iz drazega sukna
prav po gosposko kupovali in so se v vseh
rečeh bahali. Drugi so zopet kvartati ali
pa pijančevati začeli. To je pa vse poštene
ljudi v srce bolelo in rekli so: „Ako bomo
zopet tako začeli, bomo kmalo na rakovi
poti!" Vsi so bili nejevoljni nad tistimi, ki
so prosto, lepo živeti nehali; imeti so hoteli,
da naj srenjski možje za ohranjenje dobrega
zadržanja bolj skrbe.

Da se je srenjskim možem tako očitalo,
ni Ožbalta kar nič žalilo, temuč veselilo ga
je še le. Tako so prav ojstro srenjsko postavo
naredili, ki je ves napuh v obleki prepovedala,
in vsaki starosti svojo nošnjo zapovedala.
Kvartanje in sploh vsaka igra za denarje,
pijanost, opravljanje, zmerjanje, pretep in
druge nesramnosti so bile od srenje ojstro
prepovedane. Tako je prišlo, da se nihče ni
prevzel in ošaben postal; in da, če je ravno
kedaj koga mikalo, kaj storiti, kar ni bilo
ne lepo ne prav, ga je že strah pred sramoto
in kaznijo zopet oplašil.

9

ISO

Vsako leto je bila ta postava celi srenji
očitno brana. To so mogli stari in mladi,
možje, žene in otroci poslušati. Ako je bilo
treba še kaj pridjati, se je pridjalo. Kadar
je bila postava vsem prebrana, je mogel prvi
župan vselej vprašati: „Ali hočete to postavo
držati, v kateri vse naše premoženje, naša
edinost in naša čast obstoji ?“ — In vse, staro
in mlado, je odgovorilo glasno „da.“

• 30 .

Krst.

Ožbe je dobil sinčka, po katerim je
že davno hrepenel, in toraj je bil kakor v
nebesih.

K svojemu prijatelju, novemu krčmarju
Levcu gre, ki je bil tudi eden izmed znanih
dva in tridesetih tovarišev. Reče mu: „Ljubi
moj prijatelj nikoli te še nisem nič prosil, zdaj
prvikrat. Svoje žene ne morem zdaj zapustiti
in v mesto iti. Potrebujem pa dve sto goldi¬
narjev, le za osem dni, pa če je mogoče v
zlatu naj bodo. Ali mi hočeš toliko za osem
dni posoditi?"

Leve mu odgovori: „Za toliko reči sem
ti hvale dolžan; zakaj bi ti tega ne storil?
Osem sto goldinarjev sem ravno prejel; imam
j ih  še doma. Toda nekaj je tudi srebra
vmes. Če hočeš, vzemi vse. Ožbalt mu reče:
„Rajši bi imel zlato, veliko mi je na tem
ležeče."

Leve mu odgovori: „Prav je, pomagal
si bom. Kedaj moraš denarje imeti?"

131

Ožbe pravi: »Prinesi mi jih jutri na
večer ob osmi uri na dom. Pa nikomur nič
od tega ne povej!“

Ko je svoj opravek tukaj končal, gre
po vrsti k vsem eden in tridesetim tovarišem
in jim ravno to reče, kar je krčmarju rekel,
in za dve sto goldinarjev prosi, če je mogoče
v zlatu. Vsak se veseli, poštenemu možaku
tudi enkrat postreči, ter mu denarje obljubi.
Vsacega je za prihodnji dan ob osmi uri
zvečer k sebi povabil.

Prišli so vsi k njemu, ko je že tamno
bilo. Vse je v svojo stanico peljal; pa luči
še ni bilo prižgane. Čudili so se ljudje na
tihem, da jih je toliko vkup. Ožbe gre po
luč. Ko je pa zopet nazaj prišel z dvema
svečama v roki, ga vidijo, kakoršnega so že
enkrat videli, v lepi častniški obleki, z visokim
peresom na klobuku, z zvezdo na prsih in z
dolgo sabljo na strani. Začudijo se vsi eden
druzega pogledovaje, ker vidijo, kakor pred
sedmimi leti, tiste podobe, v tisti sobi, pri
tisti mizi, na katero je častnik sveči postavil.

Ožbč potem reče: „Če ste mi prinesli,
ljubi prijatelji, kar sem vas prosil, dajte sem
na mizo.“

Vsi po vrsti zdaj k mizi stopijo in več
njih so ga za zamero prosili, da mu števila
ne morejo v zlatu dati. On jim milostno reče:
»Nič ne de. Dajte, kar imate." In zdaj stre¬
sejo pred nj neki zlato, neki srebro, drugi mu
pa dobra dolžna pisma podajo.

Potem se Ožbe oglasi ter reče: „Spom¬
nite se, čas skušnje je pretekel in sedem let
in sedem tednov je minulo, od katerih sem
vam pravil. Več denarjev ste na mizo vsuli,

132

kakor sem jih jaz pred sedmemi leti pred
vami vsul. Takrat ste komaj v stanu bili,
pet sto krajcarjev na posojilo dati, v mestu
bi vam jih ne bil nihče upal. Sedaj ste v
štiri in dvajsetih urah vsak dve sto goldi¬
narjev vkup spravili, tako da čez šest tisuč
goldinarjev nanagloma tukaj na mizi leži. Čas
skušnje je pretekel in jaz sem vas učil zlato
delati. Zdaj me bote umeli, kar sem vam
rekel, ko ste prvi pot tu bili. Rekel sem pa:
umetnost sama je še več vredna, kakor zlato;
zakaj ta umetnost je najboljši modrost živ¬
ljenja. Ostanite svojim obljubam in Bogu
zvesti, in vaša sreča in vaše bogastvo bode
rastlo od dne do dne. Kdor svoje obljube ne
drži, za srečo ne mara. Vtisnite to obljubo
tudi svojim otrokom v srce in skrbite, da jo
bodo držali; revščine ne bodo trpeli. — Svojo
besedo, katero sem vam dal, sem držal, Vi
ste za to bogati, ker ste malo potrebovali,
pa veliko pridobili in ker bogati ljudje vam
zaupajo, da so vam njih zakladi zmiraj od¬
prti. Tako ste se učili zlato delali, kakor se
poštenim možem zlato delati spodobi. Ali pa
ste mar kaj druzega pričakovali?"

Smehljali so se vsi ter rekli: „E, kaj
pa da! že davno smo lahko umeli, kako ti
to umetnost misliš. Pa ko smo k pravemu
spoznanju prišli, nas je bilo tudi neumne
vraže sram, ki nas je takrat slepila in smo
ti bili .z src hvaležni, da si nam boljši pot
pokazal. Brez tebe in brez tvoje pomoči bi
ne bili mi nikoli to, kar smo zdaj,"

Ožbeta so te besede in srčna hvaležnost
veselile, s katero mu je vsak roko podal.
Vsakemu je dal zopet njegove denarje nazaj,

133

ker mu jih ni bilo treba; njih zaupanje je
le skušati hotel. Oni pa so rekli: „ Zapoveduj
nam, kar koli hočeš, ponoči in podnevi.
Zakaj ti si nas srečne storil. Reci nam, da naj
za-te umrjemo, in smrti se ne bomo bali!“

Tako srčno zadovoljni in veseli okrog
njega stoje so njegovo lepo obleko in zvezdo
na prsih ogledovali; radi bi bili zvedeli, kaj
to pomeni.

Reče jim: „Svojemu staremu ranjkemu
očetu se moram še po smrti zahvaliti, da so
me veliko koristnih reči in tudi poljemerstva
učili. Zakaj, ko sem k vojakom prišel, mi je
to, pa tudi poštenost in srčnost, pomagalo,
da sem svoje tovariše kmalo prekosil. Svojo
dolšnost sem vselej storil in sem poslednjič
nadkonjik (Rittmeister) postal. Primerilo se
je, da je mladi knez v boji predaleč zašel.
Videti, da je s svojo trumo povsod od sovraž¬
nikov obdan, se zaprašim s svojimi konjiki
med sovražnike in mladega kneza rešim, zato
sem dobil to rano tukaj na čelu in to zvezdo,
znamenje milosti, na prsih; razun tega pa
tudi, ko se je mir storil, dobro plačilo na
leto, dokler bom živel. Tudi me mladi knez
ni pozabil, ko se je skozi našo deželo peljal,
in me je, kakor vam je znano, memo grede
tudi obiskal."

„Ko pa v Zlato Vas, v svojo ljubo do¬
mačijo, pridem in vidim, kako revno in raz¬
trgano je vse povsod, sem svojo premožnost
zatajil, da bi me zanikerni berači ne bili
nadlegovali. Tudi me ni mikalo tukaj ostati;
dalje sem se namenil iti, samo mlinarjeva
Lizika me je nazaj držala, ko sem jo zagledal.
Sklenil sem v srcu poskusiti, če bi si mogel

134

pri vas življenje prijetno storiti. Ubozega in
drugim enacega sem se storil, da bi zaupanje
pri vas obudil. Nikomur nisem od svoje časti
in od letnega plačila, ki sem ga imel, nikoli
nič povedal. Samo Lizinim starišem sem se
moral tisti večer razodeti, ko sem njih hčer
snubil; drugače bi mi ne bili svojega otroka
dali; mislili so, da sem ubog. Ko sem pa še
tisti večer mlinarja Jerneja in njegovo ženo
v svojo hišo peljal, in svojo častniško obleko
z zvezdo oblečem, jim svoje prihranjene de¬
narje in cesarjev milostni list pokažem, v
katerem sta videla, da je moje plačilo v letu
veči, kakor mlinarjev malin v treh letih za¬
služiti zamore, sta druge misli dobila. Toda
molčati sta mogla; treba je bilo. Zdaj pa naj
to vsak ve, to mi več ne škoduje."

Tako je Ožbe pripovedoval, ljudje pa so
se čudili in njegova sreča jih je veselila.
Tako spoštovanje so imeli do njega, da so
se ga komaj tikati upali. On pa jim je rekel:
„Kaj pa počnete z menoj? — Čemu, v vaši
enakosti ostanem; zato bodite in ostanite
moji bratje. Ne častniška suknja, ne zvezda
na prsih, ampak blago srce polno strahu
božjega stori možaka."

Tako je govoril in vse po vrsti je objel,
ko so domu šli; oni pa so se zahvalili, ki je
bil stvarnik njih posvetne in večne sreče;
očeta so ga imenovali. Vsi so mu obljubili se
ž njim veseliti, kadar bo njegov otrok krščen,
kakor da bi ta vesela prigodba njim veljala.

Ko je čez tri dni potem nedelja bila,
ko je imel Ožbetov sin krščen biti, je bilo
vse v vasi že zgodaj na nogah. Ožbe pa
stopi k svoji ženici in poljubi zalo dete rekoč:

135

„Glej, ljuba žena! srce mi hoče od veselja
počiti. Najni sinček mi veliko veselja dela;
pa še veči veselje občutim, kadar našo vas
pogledam. Res je, da ljudje niso tako hudobni
in brezsrčni, kakor velikokrat pravijo. Vere
v človeštvo ne smemo nikoli zgubiti Glej,
to noč so najino hišo zopet s cvetlicami
brhko ovenčali in olepšali, kakor na dan
najine poroke. Pa to še ni vse. Vse hiše po
vasi so s cvetlicami in vejicami olepotičene,
kakor da bi bilo najno veselje tudi veselje
vsake hiše.“

Tako je rekel Ožbe, mlada ženka pa v
tihem ganjena rudeča postane in solze veselja
ji oči žalijo.

Med tem pride dolga vrsta mladih fantov
in deklic proti Ožbetovi hiši, po prazniško
oblečenih.

Zdaj zakličejo vsi zvonovi glasno v
cerkev. Otroka h krstu nesejo najnaprej, za
njim gresta stari oče in mati, za njima pa
v srce ginjem oče.

Po krstu so gospod župnik lepo pridi-
govali od dolžnosti očitne^ hvaležnosti ljud¬
stva proti dobri gosposki. Še nikoli niso tako
vneto in lepo pridigovali. Vsaka beseda je
srca zadela. Vse ljudstva je bilo v globoki
pobožnosti. Vsak se je prizadjal solze potola¬
žiti. Ko so pa gospod župnik pri sklepu molili
in čvrsto svoj glas k Bogu povzdignili za
dobro gosposko Zlate Vasi, pri kateri je vsak
na Ožbeta mislil, ko se gospod župnik sami
niso mogli dalje premagati in jim s solzami
v očeh Ožbetovo ime uide — se je začelo
vse na glas in močno v cerkvi ihtiti. Zakaj
vsak se je spomnil, koliko dobrega je Ožbe

136

srenji storil; vsak ga je za očeta občinske
sreče spoznal.

Blazega Ožbeta je bilo sram, da se ni
vedel kam djati, pa vendar mu je to srce
ganilo. Komaj si je pogledati upal iz cerkve
grede, z odkrito glavo je šel skozi množico
ljudi, ki so ga s spoštovanjem pozdravljali, k
svoji Lizi. Komaj je govoriti zamogel. Pri
kosilu so bili pri njem: mlinar in mlinarica,
gospod župnik, učitelj in oba podžupana. Pri¬
povedovali so, da imajo skoraj v vseh hišah
pojedinje, h katerim so eden druzega povabili,
ubožčki imajo pri bogatejših obed. Ožbe je
rekel z glavo majaje: „To mi je preveč časti;
tega nisem zaslužil. “

Pa veselje vseh je tudi njega veselega
storilo. Zvečer je šel v družbi svojih gostov
v vas, od hiše do hiše, pri vsaki družini se
je vsedel in se za toliko ljubezen zahvalil.
Zlata Vas je bila polna ptujcev, kajti v mestu
je bilo znano praznovanje, in kdor je mogel,
je v Zlato Vas hitel, da bi tudi kaj videl.
Dolgo ponoči še je mladost plesala, v vsakem
kotu se je godba slišala in petje pred hišami
pod lipjD, pod cvetnimi venci in v vrtih.

Še zdaj govore v Zlati Vasi, kakor so
govorili, od tega lepega dneva. Ožbeta so pa
od takrat le očeta Ožbeta  imenovali, in
ljubeznjivi Lizi so mati Liza  rekli.

Resnično, resnično, kar se v življenji
dobrega seje, gotovo enkrat svoj lepi sad
obrodi. Zakaj nad nami dobrotljivi Bog živi,
plačevalec poln usmiljenosti in ljubezni!

KAZALO.

Stran

1. Kako Ožbalt iz vojske domu pride in kaj ljudje

govorijo. 3

2. Kaj Ožbalt v vasi vidi. 7

3. Kaj pametni mlinar pripoveduje.11

4. Kako si Ožbe prizadeva, pa vendar nič ne opravi 13

5. Kako je Ožbe od svojih sovražnikov preganjan

in kaj jim nasproti stori.18

6. Novoizvoljeni učitelj.21

7. Kako Ožbalt v šoli uči.25

8. Kaj se v žoli godi .29

9. Od nedeljske Sole, in kaj se v mlinu zgodi . 32

10. Nad Ožbetom Zlatovaščani grdo jezike brusijo 36

11. Lizika slovi krog in krog.40

12. Kako Brencelj na nos pade in kaj se je dalje

godilo.46

13. Zlatnarska zaveza.49

14. Ljudje se zelo začudijo.54

15. Dolžne bukve se pregledajo — Hranilnica in

občinska kuhinja.56

16. Kako se pivnice v vasi manjšajo in kaj stari

kmetje k temu pravijo.62

17. Kako v farovž treži in od novega župnika . . 67

18. Od novega župnika nadalje.70

Stran

19. Kaj od Zlatovaščanov v deželi govore ... 77

20. Od novega župana in od Brenceljna ....  83

21. Srenjski hlev se mora skidati.88

22. Dolgovi se morajo plačati.91

23. Še enkrat, dolgovi se morajo plačati ....  95

24. Vsak dan gre boljši.100

26. V vasi je še veliko revščine.104

26. Kaj Zlatovaščani s svojimi berači store . . . 109

27. Skušnja velja več kakor učenje.117

28. Še nekaj novega.121

29. Kako je v Zlati Vasi bilo.126

30. Krst ..130

J

■"V

/ '