29
Naši dopisi.
Iz Wabashe v severni Ameriki 4. jan.   —  Ko sem
Vam zadnjic popisoval našo ljudsko veselico („fair"), pač se nam se nobenemu sanjalo ni, da ravno tiste dni, ko smo se mi tukaj tako radovali in druge burke brili
—   akoravno za dobrodelen namen , je v Ljubljani na mrtvaškem odru ležal in potem tudi pokopan bil slovenski velikan dr. Janez B lei wei s ; če bi bili mi to vedeli, nihče izmed nas tukaj bivajočih Slovencev bi se ne bil vdeležil veselice, vsi bi bili žalovali z vami rojaki. K nam je prišla žalostna novica še le okoli Božiča in da nas je hudo potrla, si lahko mislite. Veselilo nas je le to, da ste ga tako slovesno pokopali, kakor nobenega pred njim niste in menda tudi nobenega za njim ne bodete. A kaj pomaga vse to! Njega ni in ga ne bode več , zguba je nenadomestljiva. Želeti je , da bi „Novice", katere je on porodil in 40 let tako izvrstno vredoval, ostale tudi se dalje njegove, Bleiweisove „Novice". Prav res milujemo vas zarad te velikanske nesreče, ki je zadela ves slovenski narod. Mi smo tukaj molili marsikateri očenas za blagor duše ranjcega.
—  Se nekaj o vremenu. Po pismih in časnikih zvemo, da imate v Evropi sploh in v Ljubljani posebej nenavadno gorko in lepo vreme, kakoršnega stari ljudje ne pomnijo. Tudi pri nas je čuda lepa zima. Pač je padel sneg uže oktobra meseca, pa se je skesal in naglo skopni!, mraz je odjenjal in do zdaj je bilo gorko, kakor spomladi; še le včeraj smo dobili za kaka dva palca na debelo snega, pa mraza veodar še ni tacega, kakor je tukaj navaden pozimi. — Slednjič prisrčen pozdrav od nas tu bivajočih Slovencev rojakom po vseh slovenskih pokrajinah!
Z Dunaja 23. jan. — Pred tremi dnevi se je zopet pričelo zborovanje državnega zbora in bili ste obe stranki, desnica in levica skoraj v popolnem številu navzoči, — pripravljeni za bitko, — katere pa v prvi seji še ni nihče pričel. — Dnevni red ni bil posebno zanimiv, in kar je bilo važnejega, odložilo seje za jutrajšnjo sejo, pri kateri ima na vrsto priti obravnava o predlogu justičnega odseka zarad poškodovanja zarubljenih zemljišč (načrt tega predloga so „Novice" uže priobčile). V prvi seji bil je zanimiv razgovor o Piihrenkranzovem predlogu, po katerem naj bi državni uradniki ne imeli pravice izvoljeni biti v državni zbor. — Temu predlogu nasproti pa je levičar Friedman trdil, da noben uradnik
30
ni toliko odvisen od vlade, kakor so pa drugi odvisni od časnikov ; hudo je udrihal po „Neue fr. Presse" in druzih nji enakih časnikih, tako, da je s tem mnogo truda prihranil desniškim časnikom. — Pozneje je hotel svoj govor nekaj popravljati in mu ojstrino jemati, pa se mu ni pustilo. — Levičarji si pogum delajo, pa jim ne gre reč iz srca; za zdaj previdijo, da tako ne bo šio, morali bodo iznajditi nov način nagajanja, pa mislim, da se ne motim, ako trdim, da se bodo pri tem še bolj razdrobili. — Odseki zborniški zdaj hitijo delati, javnih sej pa bo zdaj le malo.
V Gorici 22. jan. — Dne 14. t. m. je bil v gledišči v „Nov." napovedani koncert za zimsko kuhinjo, o katerem se je v prvo v Gorici izkazovala virtuozinja na glasoviru, gospa Lučila Podgornik-Toiomei („Sočinega" urednika soproga). „L/ Eco del Litorale" piše o njej takole: „Težko )e je pričakovalo občinstvo; kakor hitro je začela igrati, bil je vsak prepričan, da je kar se more reči zmožna umetnica, ki ima glasovir popolnoma v svoji oblasti („fratta 1' instrumento con una maestria veramente singolare"). Poslušalci so bili vsi zbrani in tihi ko je igrala neko Litzovo „fantazijo" (spremi jevala jo je godba Hessovega polka) in pozneje neko „fugo" Bachovo. Vse težave je gospa P. premagovala Čudovito lahko, zvesto in natančno ; bila je cela ploha not, ali vse je jasno, razločno izrazovala, da se jej je bilo čuditi. Ploskali so ji živo in dolgo, da se je morala večkrat na odru prikazati; prejela je tudi krasen šopek v priznanje. Obe skladbi je morala ponoviti, in vsi žele, da bi jo mngli v kratkem spet slišati." Tako piše italijanski „Eco". In vendar — koliko zaprek je bilo — tajnih in javnih — predno je — slovenskega moža soproga (Dunajčanka) mogla pokazati svojo res izvrstno umetnost v našem gledišči! Zna-biti je bolje, da zamolčim, kar se je pred koncertom godilo, zamolčati pa ne smem, kar se je godilo med koncertom. Ne vem, kdo in s kakim instrumentom je imel gospo Podgornikovo menda pri drug! točki spremljati, in ko je imel začeti, najde dotične note — izrezane; ali to ni spravilo koncertistinje v zadrego, mar več odlikovala se je še bolj njena umetnost. „Suro-veža", ki je note ukradel, „Eco" hudo in ojstro obdeluje , in po pravici. Kazen od naše strani naj mu bode — molčanje. — Sodelovali so pri koncertu še tri gospodje in ena italijanska pevk nja, Donesei je 340 gold. — K pogrebu rajncega preč. škofa tržaškega Jurija Do brile so šli 18. t. m. iz Gorice tri gg. kanoniki: mons. prost Valussi, mons. Stef. Bensa in Alojzij dr. Zorn. — V bolnišnico usmiljenih bratov v Gorici je bilo preteklo leto sprejetih 918 bolnikov, izmed katerih je ozdravilo 208, umrlo 67, neozdravljenih ostalo 12. — Potrjena so nova pravila „Slovenskega bralnega in podpornega društva v Goric i", to je, čitalnične podružnice.— Veteransko društvo ima danes svoj občni zbor. — Zadnja „Soča" je bila konfiscirana zavoljo nekega dopisa iz Vdovskega v Istri, pa se je napravil brž drugi natis.
Iz Istre 20. jan. — Priobčite, drage „Novice", tudi ve žalostne vesti iz naših krajev , kakor jih objavlja naša „Edinost" v Trstu. Če ne vsega, vsaj nekoliko posnenite, da svet izvć, kako se nam godi.
Tužna Istra! tako se odmeva in se bo odmevalo, ako ne dojde prava pomoč. Istran je sužen na svoji lastni zemlji; Jahonski karnijeli ia domači renegati, zapeljani p tujh elementih, jieusmiljeno ga zatirajo in tirajo vedno v večo bedo. Ce se kje pogreša enakopravnost, gotovo se v Istri o njej še govoriti ne more. V uradnijah se uraduje izključljivo italijanski; naš ubogi kmet, neumeč italijanščine, mora v uradnijo s tolmačem ,   drugače   se   mu navadno vrata pokažejo.    Pa ne
le pri okrajnih uradnijah, temuč tudi v čisto slovanskih občinah, ki so v narodnih krogih na dobrem glasu, uraduje se le italijanski. Gotovo so svetu take nedopust-ljive pregrehe znane, le žalibog, da se nič ne ukrene proti onim županom. Tajniki v naših narodnih občinah, ki našega jezika niso zmožni v pisavi in govoru, naj se vendar enkrat odstranijo! Narodna stvar ima vsa-kako več pomena, nego tajnikova osoba. Zakaj bi vsa občna zarad tajnika trpela? Pri vsem tem pa smo še dobili šolski list z naslovom ,,L' Istria<;. No, to vam je cigan!
Lahonska sodrga v Istri,   sestavljena kakor povsod drugod iz   domačih   renegatov in priromanih karuijelov, začela je to leto izdajati  omenjeni list z namenom:   zabraniti daljno   hrvaščenje prebivalstva,   da   se odstrani na ta način barbarstvo na deželi   in   tako pridobi Istra starodavno   lice  italijanstva!    Prepredrzno vsiljuje italijanska propaganda svoj listič, kamor le more.   Šolskim vodstvom,  kakor slišim,   pošilja ga zastonj,   ne vem,   a kakošnim   namenom   in   na   čegav   račun.     „L' Istria" hoče Slovane v Istri, kojih je vendar večina, popolnoma ugonobiti in smatra Istro   za popolnoma italijansko ,   ki se je pa sem ter tje vsled tujega ^hrvatskega!) pritiska pohrvatila! !    Res čudni ljudje so isterski lahončki !   V drugi številki donaša ta list uvodni članek: ,,Le nostre scuole popolari",   v kojem obsoja novo ljudsko šolo na deželi  kot propadajočo ,   ker se vriva v njo hrvaščina ! Na čuden in smešen način trdi,   da je v vseh ljudskih šolah v Istri italijanski jezik prvi in edino koristen.  Pa zakaj ? V vseh uradnijah se uraduje italijanski, povsod v javnosti se čita   in   piše   italijanski,   kaj   treba tedaj slovanščine?   —   Žalibog,   mili   naš jezik   je v Istri v vseh uradnijah tuj, prisiljen je naš ubogi brat — Istran, italijanski   kramljati   ali   s   tolmačem   zapravljati   svoje premoženje in dragi čas.   Kedaj zašije lepša zarja ubo-zemu Istranu? Kedaj se bo njegov jezik čislal v uradu enako drugim? Prepredrzno ali tudi smešno je zahtevanje novega lista, naj se uvede v naše ljudske šole italijanski jezik ko učni jezik!  Grdo trdi ,,L' Istria", da se vzgaja v narodni ljudski šoli panslavizem. Da, čas je uže tukaj, da se vname oni kulturni boj tudi v tužni Istri in izve italijanska propaganda, da Istra je slovanska zemlja.
Cas je nastopil , da se v naših občinah odstrani, kar je tujega, da se osrčimo in zedinimo Slovani v Istri ter gospodarimo sami na svojih tleh. Ne mastimo daije tujca, odtrgajmo se izpod tujčeve pete ter borimo se za sveto reč. Občinskim predstojnikom pa priporočamo še enkrat toplo, naj ne ravnajo v prihodnje z milim jezikom, kakor do sedaj ! Ne ostanimo še dalje podlaga tujčevi peti! Zakaj se sami zatiramo in valjamo v blatu? Otresimo italijansko suknjo in pokažimo, da Slovani nismo barbari nasproti renegatom in „irredenti", da imamo jezik sposoben za uradovanje. Zahtevajmo sedaj tem bolj strogo svoje pravice, in lepša zarja mora zasijati tudi na tužnega Istrana!
Iz Kostanjevice 21. pros. (Kuga med krškimi raki. — Novo občinsko svetovalstvo. — Bralno društvo,) Minulo leto je bilo po časopisih brati, da je po nemških pokra jinah razsajala med raki kuga, tako da so po nekaterih vodah popolnoma zatrti. Takrat smo mislili, da se za naše rake, ker je Krka vendar daleč od okuženih vrda, ni bati, pa smo se zmotili. Uže kakih 7 tednov je tega, kar so tukajšnji ribči začeli opazovati , da se ob kraji Krke nahajajo mrtvi raki, a danes je teh mrličev povsod po Krki videti. Pravijo, da, če bo tako šlo, kmalu ne bomo več imeli krških rakov. Bolezen pa ni omejena samo na kaki gotovi kraj, temveč razširjena je po celi Krki. Kako je neki z raki v Kolpi? — Danes je bila pri nas volitev občinskega svetovalstva, ki je tako-le izpadla:   župan  gospod Anton Stravs   iz Kosta-
31
BJevice; svetovalci : gospodje Ivan Kuntarie, Franjo Marešič, Franjo Bučar in Anton Sekula; vsi iz Kostanjevice. — Bralno društvo, katero je bilo sv. Silvestra večer priredilo svojo prvo veselico v zadovoijnost vseh , ki so se je udeležili , napravi 5. svečana drugo veselico, in sicer v spomin našega prvega buditelja Valentina Vodnika.                                                       L. A.
S Šenturške gore 20. jan. — Cveticam se pa letos na naši gori tako mudi , da človek ne ve, ali so norčave ali kali. Ne zmeneče se zato, da imamo po pratiki jedva tretji del zimskega časa za hrbtom , rije)o ti kar po sili na beli dan, kakor da bi vedele za predpust in bi rade služile za venčke po zakonskem stanu zdihajo-čim dekletom. Od mojega zadnjega sporočila prikazale so in razcvetajo se s prejšnjimi vred te-le nove cvetice: „dišeča vijolica* (Viola odorata\ „pasja vijolica** (Viola canina) , „zlatolistnica** (Ohrposplenium alternifoiium), „navadna plučnica" (Pulinonariaofficioalis),,.pusta kresa*4 (Cardamine hirsuta); po njivah pa „Sheradria arvensis". Vse te cvetice pobral sem včeraj ob potu grede v Kamnik, povezal jih v šopek in pustil ga v gostilni pri „Fi-8cherju * slehernemu na ogled , kdor bi utegnil o tem kaj dvomiti. Tudi zaželke jele so buditi se iz svojega zimskega spanja. Tako, na priliko je ,,poljski muren* (Gryllus campestris) uže na stežaj odprl vrata svojega stanovanja in ti potuhnjeno čepi pred svojo luknjo, ogre-vaje se v dobrodejnih solnčnih žarkih. Kaj ti v tem času v svoji zamišljenosti tuhta, ti ni mogoče zvedeti od njega, ker, kakor hitro se mu bližaš, brž ti smukne v zadnji kot luknje. Mali govnjač (Aphodius prodromus) in drugi njegovi tovariši tudi uže pridno rijejo in brskajo po kravjeku srkaje iz njega škodljivi smrad.
Iz Kota v črnomeljskem okraji 16. jan. — Koncem
leta smo volili nov občinski zastop, izvoljeni so: posestnik Janez Jerman iz Sodinjske vasi za župana, za svetovalca pa Matija Štrukelj iz Starihovega vrha in Jaka Jodrič iz Kota, oba posestnika.
Iz Rovega kamniškega okraji 17. jan. — Pri občinski volitvi so bili izvoljeni: grajščak Feliks Stare za župana, posestnika Tomaž Osolin iz Žič in Jurij Jerman iz Rovega pa za svetovalca.
Iz Dovskega v kamniškem okraji 18. jan. - Te dni
sme imeli občinsko volitev, pri kateri so bili izvoljeni: za župana posestnik Jože Zupančič iz Dovskega, za svetovalca pa posestnika France Gostinčar iz Kleč in Jernej  Kovic iz Osredka.
Iz ljubljanske Okelice 22. jan. — Dobro je vrgel v zadnjih „Novicah*' župan iz ljubljanske okolice iskro med župane po Slovenskem m kakor sem videl, so jo vjeli uže tudi drugi slovenski listi, na pr. „Soča** in cel6 nemški (,.Suds:eirisehe Post"). Ne vem toraj, zakaj jo ljubljanska lista ,,Slovenec** in „Narod*1 čisto prezirata. — Da, da, županijski shodi —to je izvrstna misel, če je kedaj sprožila se kaka dobra misel, je to gotovo ta, in hva!a lepa za njo dotičnemu gospodu županu , čeravno icnena njegovega ne vem. Sprožena je ta važna reč toraj uže, „Novice" so eeio rekle, da pričakujejo daljnih nadrobnejih razprav in aasvetov, kako bi se v dejanje spravila. Naj o tem izrečem jaz tudi svoje mnenje, pričakovajoč, da se bo za mano še kdo oglasil, če se do zdaj pred mano še ni. — Zdaj gre posebno za to, da si vpeljemo v urade, toraj tudi v županijske pisarnice, naš slovenski jezik; dva župana ljubljanske okolice sta uže naznanila okrajnemu glavarstvu, da ne bota več sprejemala od njega nemških dopisov; zakaj niso naznanili kaj tacega vsi? Jaz mislim, da zato ne, ker se niso zmenili ali dogovorili. To bi se bilo pa lahko zgodilo, če bi bili imeli kak shod. Jaz sem toraj ves vnet za take shode in mislim, da, kar se
ljubljanske okolice tiče, so taki shodi ravno tako lahki ali še lajši nego na pr. shodi močvirskega odbora in jaz bi rekel, da bi se vršili na vsak četrt leta o glavnih somnjih, o katerih ima tako vsak gospodar , toraj tudi župan, v Ljubljani kaj opraviti, ne da bi pri tem kaj časa zgubil ali posebnih stroškov imel. — Enako se taki shodi lahko vrše po drugih okrajih ob smajnih dneh, ker v vsakem kraji, kjer je okrajno glavarstvu ali okrajna sodnija, je gotovo po večkrat na leto so-menj. Pri tem bi še posebnih vabil ne bilo treba razpošiljati, razen za prvi shod; pri vsakem shodu bi se namreč župani lahko zmenili za čas in kraj druzega shoda in tako bi bila ta reč brez vseh sitnosti, potov in težav vpeljana. To le za zdaj in ob kratkem ; pri-držim si pa še besedo, ker se mi reč za naše narodno življenje in za župansko poslovanje prevažna zdi.
Drug župan ljubljanske okolice.
Iz Kamnika 24. jan. — Poročati Vam imam žalostno novico, da smo danes zemlji izročili truplo prečastitega gospoda našega dekana Jurija Križaj a, ki je 21. t. m. umrl. Rajnki je bil obče spoštovan narodnjak in vnet duhovnik. Pogreb je bil jako lep. Bodi blagemu gospodu zemljica lahka in spomin blag!
Iz Šiške 23. jan. {Vodnikov spominek.) Dne 2. fe-bruarija bo 125 let, odkar se je slavni Val. Vodnik rodil. Kako se je spomin V. Vodnika slavil od 1. 1858. do danes, to poved6 „Novice** in drugi narodni listi. Pač ni narodnega društva na Slovenskem, ki ni slavilo Vodnika; ni narodnega pesnika, ne spretnega peresa, ki ni opeval ali risal slave Vodnikove, in ni odličnega govornika, ki ni govoril pri Vodnikovih slavnostih o njega neizmernih zaslugah. In kakor je bilo, ostalo bo še, kajti narod slovenski bo, dokler bo, hvaležen pokla-dal lovorov venec na glavo V. Vodniku. Gotovo se bode tudi letos po narodnih društvih praznoval V. Vodnikov spomin TiSietnega rojstva njegovega. Primerno pa bi bilo, da se o tej priliki prične zopet delovanje za spominek. Kakor slišimo, snuje se komite, ki prevzame skrb in delo v roke. Po želji ranjcega gosp. dr. Jan. Bleiweisa viteza Trsteniškega stopi na čelo delu Čitalnica šišenska, oziroma njen odbor. Zastopnik tega odbora z zastopniki narodnih društev in odlični narodnjaki osnovali bodo poseben odbor za Val. Vodnikov spominek , in bodo gotovo častno dovršili nalogo, katero je slav. Lovro Toman leta 1857. izročil slovenskemu narodu, za katero so pozoeje oče Bleiweis in še drugi domoljubi tako vspešno delovali, da je danes za spominek načrt gotov in denarja 4315 gold. — Treba toraj le še enkrat toliko novcev in primernega prostora. Ni sicer lahko v narodu nabrati tisočake, toda, kjer so potrebni za spominek V. Vodnika, dobili se bodo s pomočjo slovenskih društev, domoljubov in častilcev neumrjočega Valentina Vodnika.
Iz Ljubljane. — Letos ima zimsko vreme prvo besedo in to zato, ker tako vreme po novem letu res malokdo pomni. Kdor gre na kak grič ali na Šmarno goro, prinese polne pesti cvetic. Zdihujejo pri tem le tisti mestni delavci, ki so si druga leta zaslužili kaj z odpravljanjem snega. Tudi iz dežele nam prihajajo poročila o nenavadno gorkem vremenu. To bodi v „Novicah** zapisano le za spomin , ker se take zime v tem stoletji ni več nadejati. Bila je enaka le dvakrat, leta 1848. in 1834.
— (Obrtnijska zadruga) se je zdaj popolnem sestavila in imela uže svoj občni zbor pod predsedstvom njenega načelnika gosp. Horaka. Pravila je prenaredila, oziroma popravila tako , da je iz njih izpuščen ves političen duh. Tako je nadejati se, da bo društvo delovalo res le na pravo korist obrtnikom. Občni zbor je sklenil prošnjo do državnih poslencev,   naj  bi se pote-
32
za i za to, da bi se sklenila postava, po kateri bi se obrtne zadruge povsod morale narediti in da vsak, kdor se kake obrtnije loti. mora dokazati, da se je je res naučil; tudi za to naj se oglasijo poslanci, da bi se vstavilo delo kaznjencem na Gradu. — Peščici obrtnikov, ki se je od tega društva odcepila in hotela napraviti za-se posebej zadrugo s političnimi barvami, deželna vlada pravil ni potrdila.
—   {Poseben shod) je imelo oni teden tukaj več občinskih tajnikov iz raznih krajev dežele kranjske — s katerega namena, ne vemo prav; slišali smo pa, da tudi ti snujejo nekako zadrugo z namenom , zbolj-šati, to je, zagotoviti si svoj stan; hočejo namreč postati nekako uradne osobe, obleči uradnijske suknje in s tem doseči to, da bi jih ne mogel vsak župan po svoji volji odstavljati in nastavljati. Mi tem gospodom privoščimo prav iz srca vsak poboljšek, al kako bodo to dosegli, nam do zdaj ne gre nikakor v glavo.
—  {Narodni dom) hočejo v Ljubljani zidati slovenski rodoljubi, njim na Čelu gosp. dr. Moše, ki je te dni izdal poseben oklic s pravili. Delnice so po 200 goldinarjev. Vplačevati je ali vsa svota na enkrat ali pa v štirih polletnih obrokih po petdeset goldinarjev. Namen „doma1' bi bil, spraviti pod eno streho vsa narodna društva v Ljubljani, hiša pa bi potem, ko bi bile vse delnice izvadljane in poplačane, postala lastnina „Slovenske matice''. Na noge toraj , rodoljubi, ker Če nam je kaj treba, treba nam je gotovo narodnega središča v slovenske dežele glavnem mestu Ljubljani, in to bi bilo ravno narodni dom.
—   (ISomenj o sv. Pavlu) je bil prvi dan prav živahen, največ zavoljo lepega vremena. Na živinskem trgu je bilo okoli 900 repov goveje živine, nekaj res prav lepe; se uže poznajo nasledki plemenske živine, katero s podporo ministerstva daje kmetijska družba živinorejcem. Pitana živina je šla drago, najlepših par volov po 400 do 450 gld.; pokupili so jih največ kupci iz Goriškega, Tržaškega in Istre. Konj je bilo okoli 400, kupčija živahna; pokupili so jih največ laški in koroški kupci. Prešičev gre še zmiraj veliko iz dežele v severne kraje, posebno na Bavarsko. — Tudi v drugem blagu je bila kupčija boljša ko lansko leto, le štacunarji se niso posebno pohvalili, ker je zima pre-gorka.
—   (Podobo umrlega dr. Jan. Bleiiveisa vit. Trste-niskega) je, kakor sido ob kratkem uže omenili, v oljno barvanem tisku naročil gosp. Peregrin Kaj želj, steklar na starem tigu v Ljubljani. Narejena bo v Parizu po najnoveji sliki, katero je izdelal slikar gospod J. Franke, in gotova marca meseca. Kakor gosp. Kajzelj naznanja, bo 63 cm. široka in 79 cm. visoka , cena pa ji bo brez okvira 4 gold.; okviri se bodo dobivali pri njem razne vrste in cene, od 3 do 10 gold. Kdor si hoče omisliti podobo našega velikana in očeta, naj se prej ko prej oglasi pri gosp. Kajzelu, da bo ta vedel, koliko podob mu je naročiti.
—   (Slovensko gledišče) V pondeljek se je v ljubljanskem gledišči kazala po Mir. Vilharji poslovenjena igra „Striček". Igralci in igralke so se v obče dobro vedli, posebno gosp. Sršen in gospodični Nigrinovi. Igra je prav mikavna in kar človeka posebno veseli, slišati je bilo z odra vendar enkrat zopet pravi domači slovenski jezik, katerega novi prelagatelji uže več ne znajo. Le škoda, da je gledišče bilo tako prazno. Pogrešati je bilo posebno tistih, ki pravijo, da imajo patent za edino prodajo prave narodne inteligence. Tudi galerija ni bila polna,   pa temu se ni Čuditi,   ker se je naše občinstvo
zadnji čas tako dolgo pitalo z igrami, ki niso prav nič po njegovem okusu , da se je naveličalo in vse veselje do gledišča zgubilo,