Lojze Zupane
BELOKRANJSKA BESEDA
Oton Župančič je belokranjskemu jezikovnemu zakladu hvalo dolžan, če je tolikanj obogatil slovenski knjižni jezik. Govorica belokranjskih pripovedk je kratka, jedrnata in jasna. Naj jih pripoveduje pastir, pirnik na svatbi ali ženica na varki mrliča, vedno je tesno povezana z življenjem tistih, med katerimi živi. V njih je ohranjeno besedišče, ki dela naš jezik plastičen in pojoč. Stare besede, ki jih je papirnati jezik odrinil v pozabo, so nam pripovedke znova oživile ter s tem oplodile izraznost sodobnega slovenskega knjižnega jezika.
Pomudimo se ob nekaterih primerkih, za katere nikakor ne moremo trditi, da so v rabi zgolj kot lokalizmi, saj marsikaterega poznajo tudi druga narečja. Zares bi bilo škoda, če bi knjižni jezik zavrgel besede, kakor so n. pr. blago (živina), besnjak (jezljivec), betičen (svojeglav), bodilj (pljučnica), buliti (mukati), burkljast (neroden), deber (soteska), dobričnik (dober človek), drežnjalo (sitnež), imenjak, izrodek, kalanica (poleno), ličiti, locanja, mlamol (prepad), mokre (deževni veter), kopinka (robida), grocelj (belo proso), škopnjak (snop), škopnjakov ritnik, otep, žito plenja, proso manejo menci ali menčevke, kopača (rovnica), rovača
46
(kramp), kupljénik (mernik), nastil, pašinec (pašnik), kravajček (hlebček), prosci (snubci), pir (svatba), nakolenče (otroče), vrtanj (kolač), vuzem (velika noč), vigred, zlog drv (skladanica), bujati (bujno rasti), čreplje (črepinje), izjedljivec (izbirčnež), banavz (mojster skaza), lisjak bavka, samina (samota), sklednik, žličnik, zglävnik (blazina in panjač), odhódnja (slovo), oglav (urbas), pirav (trhel), pltoven (rejen), polnik (korec), poprh (nova tanka plast snega), prekast (škilav), prócajna (košek), ajda gre v rdéselj, siläk (močan človek), ptice ščerle, švigelj (suh dolgin), otódi (ravnokar), užgec (pokvarjeno vino), varuška (pestunja), véhavec (omah-Ijivec), vigenj (kovaško ognjišče), zmene (bastard), draga (dolina), jahanec (jezdni konj), krpéli (cunje), matór (star), ostrog (tabor), praščiti (planiti), sničav (radoveden), skvožnja (luknja), šivavec (krojač), veličav (bahat), paliska (prah v mlinu), kamen blunkne v vodo, besedun (govornik), celeč (nepregažen sneg), izmlačenka (omlačeno žito), ljudina (velikan) itd. itd. Župančičev jezik je zato tako lep in plastičen, ker uporablja tudi te prvine belokranjskega pogovornega jezika.