Gospodarske stvari. Sadjerejsko društvo. V Št. Juriji ob juž. železnici je imelo cesarjevic Rudolfovo sadjerejsko društvo za Spod. Štajar 4. dan maja v šolskem poslopji svoj redni občni zbor. Predsednik g. dr. Ipavic obilno zbrane udeležnike prijazno pozdravi ter prične zborovanje točno ob 3. uri popoludne. Iz njegovega poročila je povzeti: V teku letošnje spomladi je društvo oddalo 1000 požlabtnjenib dreves in sieer 600 iz lastnih vrtov, 40O pa se jib je narocilo pri g. Veršecu pri Brežicah; divjakov se je iz lastnib vrtov razposlalo 28 000 in tem primerno število cepičev; cepičev posebnih vrst ste nam darovali slavna kmetijska šola v Grottenbofu in sl. sadj. in vinorejska šola v Mariboru. Denarstveno pa so društvo podpirali visoko c. kr. ministerstvo za kmetijstvo, visoki deželni zbor v Gradci in slavni okrajni zastop v Celji. Vsem darovateljem in podporaikom se tu izreka topla zahvala. Gosp. Matijašiči, potovalni učitelj iz Maribora, potem nastopi in v daljšem govoru razpravlja strupeno roso — peronosporo in sredstva proti nji. Jedro njegoyega poduka je bilo, kedaj in kako se prikaže ta gliva; škoda, ki jo napravi, je vinogradnikom občutljiva v dvojnem obziru, ker grozdje oboli in ne dozori, pa tudi les ne dozori, po zimi pozebe in škodo trpi za prihodnje leto. Da se ta gliva, kolikor mogoče, zatira, je najbolje sredstvo škropljenje o pravem času z modro galico. Vzame se l1/, klgr. galice na 1 hl. vode in toliko apna, 2 do 3 hl. na oral zemlje za enkratno škropljenje. Hkropiti pa je treba dvakrat, pred cveteujem in po odcvetenji. Govornik potem pokaže škropilnico, opozarja na važnosti poaameznih delov njenih; pumpa, ventil, razpršilec; pokaže praktično na prostem, kako je škropilnico napolniti, nositi, škropiti ž njo, kako je razpršilec uravnati, da ne škropi predebelo; škropiti je vaelej le na zgornji strani listov. Ves njegov govor je bil ukovit in lahko uraeven. O zadevi razstav na Dunaji in v Gradci se sklene, da se bodemo udeleževali na obeb. Sklene se še v minoli jeseni iz odbora izstopivšemu g. Fr. Lenčeku iz Blance za njegovo večletno živahno in uspešno sodelovanje v odboru, kot ud in večkratni zastopnik našega društva posebno v Gradci, izraziti toplo zahvalo. Po blizo tri ure trajajočem zboroyanji v šoli in praktičnem razkazovanji in poskušanji na prostum se zborovanje konoa. V. J arc, tajnik. Nekaj o kvoklji. Dobro je, ee si zapomeni gospodinja ta le pravila, kedar ji gre za to, da nasaja kako kvokljo: Po zimi nikar ne nasadi kvoklje, k veejiimu gre to že v meseci marciji ali tudi poleti nf čas več za to. Koncem maja je menda najzadnji čas za nasado. Jajca naj vzame le od kokoši, ki pridno neso. Jabelko ne pade daleč od jablaua. Kmalu zatem, ko je kokoš zi-esla, naj se ugane jajce iz gnjezda in na jajce se zapiše z olovko den, kateri se je zneslo. Ako je jajce starše, kakor dva tediia, ne velja več za nasado. Kedar imaš dovolj jajec in ti kvoče kvoklja, umij lepo jajca, kajti nesnaga na jajci, je dostiki-at kriva, da se pišče v njem zaduši, predno se izvali. Kar se tiče kvoklje same, ni dobra kvoklja, če še ni vsaj leta stara in gnjezdo ji daj na kakem mirnem kraji iu ne pozabi dajati ji jesti. Jelo naj bode blizo gnjezda, vendar pa ne preblizo. Kvoklja naj se nekaj razhladi, ko si gre po jelu. Blizo gnjczda naj bode tudi nekaj peska; da se kvoklja v njem vkoplje, če čuti za to potrebo. Vsaj enkrat v času, ko kvoklja sedi, naj se ji izpremeni slama v gnjezdu. Uavnaj, gospodinja ti tako in ne bode, na kvar. Lepih in zdravih. piščet ti bode praskalo po dvorišči, in ko dorastejo, bode za nje denarja pa tudi pečenka ne bode brez vsega. Sejmovi. Dne 19. maja pri sv. Lenartu v slov. gor, pri sv. Lovrenci na kor. žel., v Ulimji, v Središči, na Ptujski gori, v Reichenburgu in v Velenji. Dne 21. maja v Marenbergu, dne 23. maja v Soštanji in dne 24. maja pri sv. Lenartu v slov. gor.