© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice Jernej Letnar Černič Article information: To cite this document: Letnar Černič, J. (2013). Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Dignitas, št. 57/58, str. 128-145. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/57/58-8 Created on: 16. 06. 2019 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 128 DIGNITAS n Človekove pravice 1. Uvod Pravica do svobode izražanja je eden izmed temeljev svobo- dne, pluralne, strpne in širokosrčne demokratične družbe. Civi- lizacijsko zrelost neke družbe lahko presojamo glede na stopnjo njene kulture govora in dialoga. Svoboda izražanja pa, seveda, ni vseobsegajoča pravica, ki bi varovala vse, tudi najbolj ekstremne, oblike izražanja v vsakokratni demokratični družbi. Ko je v družbi dopuščeno spodbujati in razpihovati sovraštvo, nestrpnost in na- silje, taka družba ni niti svobodomiselna niti zrela. Tudi ko družba ob pojavih sovražnega govora ostane ravnodušna in hkrati ambi- valentna, smo v takšni družbi priča razpadu vrednostnega siste- ma, seveda če je tak sistem sploh obstajal. V javnem prostoru raz- ličnih evropskih držav se je sovražna beseda v zadnjih desetletjih udomačila v njegovem samem osrčju. Različne družbene skupine, državni organi in nevladne organizacije v vseh evropskih državah med seboj neprestano tekmujejo za najboljšo opredelitev sovra- žnega govora, pri tem pa (pre)pogosto izhajajo iz svoje svetovno- nazorske opredelitve. Istočasno se prisotnost sovražnih besed v javnem prostoru še stopnjuje. Izmenjava sovražnih besed je samo vrh ledene gore v družbah, kjer je njihova podzavestna etična plast pohabljena. Uporaba sovražnih besed za ad personam napa- de na posameznike ter različne etnične, verske, politične in druge družbene skupine kaže na globoko razčlovečenje posameznikov, ki sovražni govor uporabljajo kot sredstvo za diskvalifikacijo raz- ličnih družbenih skupin in posameznikov. Vloga prava v odnosu do oblik sovražnega govora je lahko bodisi permisivna, ki daje družbi primarno vlogo, da pomete oblike sovražnega govora na obrobje, bodisi avtoritativna, ki prepoveduje najbolj izrazite obli- Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice Jernej Letnar Černič 129 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... ke sovražnega govora. 1 Kateri pristop družba izbere, je odvisno od zrelosti, zgodovinskih izkušenj in kulture sovražnega govora. 2 Zato pravni red Združenih držav Amerike omogoča širše varstvo 3 oblikam sovražnega govora kot sistem Evropske konvencije o člo- vekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP). 4 Ker je opredelitev sovražnega govora v evropskih družbah predmet različnih manipulacij, v članku obravnavamo 50 prime- rov iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki se nanašajo na sovražni govor. Po kratkem uvodu v drugem delu ugotavljamo pomen pravice do svobode izražanja v pravnem redu Evropske konvencije za varstvo človeko- vih pravic in temeljnih svoboščin. V tretjem delu predstavimo in analiziramo 50 primerov iz sodne prakse ESČP o prepovedi sovra- žnega govora, medtem ko v četrtem delu analiziramo in opredeli- mo temeljna načela njegove sodne prakse. V zaključku ugotavlja- mo, da iz sodne prakse ESČP izhaja jasna in določljiva opredelitev prepovedi sovražnega govora, ki temelji na najmanjšem skupnem imenovalcu pravnih redov vseh 47 članic Sveta Evrope. 2. Svoboda izražanja: temelj pluralne, strpne in širokosrčne demokratične družbe Svoboda izražanja je srčika vsake demokratične in pravne dr- žave. Pravica do svobode izražanja omogoča izmenjavo različnih stališč in mnenj, ki so predpogoj za razvoj posamezne družbe v pluralno in svobodno. Vendar ta pravica ni absolutna, saj jo je tre- ba varovati v razmerju do drugih človekovih pravic. 10. člen Evrop- ske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v 1. odstavku jasno določa, da ima »vsakdo ... pravico do svobo- dnega izražanja. Pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejema- nja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje.« 5 Svoboda izražanja pa vsebuje »tudi dolžnosti in odgovornosti ter je zato lahko podvržena obličnostnim pogo- jem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v 1 J. Weinstein, Extreme Speech, Public order, and Democracy: Lessons from The Masses, str. 23–61, v I. Hare, J. Weinstein, Extreme Speech and Democracy, Oxford University Press, 2009. 2 Prav tam. 3 J. Weinstein, An Overview of American Free Speech Doctrine and its Application to Extreme Speech, str. 81–91, v I. Hare, J. Weinstein, Extreme Speech and Democracy, Oxford University Press, 2009. 4 Uradni list RS (13. 6. 1994) MP, št. 7–41/1994 (RS 33/1994). 5 Prav tam, 1. odstavek 10. člena. 130 DIGNITAS n Človekove pravice demokratični družbi« zaradi taksativno omejenih izjem, tj. »varno- sti države, njene ozemeljske celovitosti ..., javne varnosti, prepre- čevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva«. 6 ESČP je v zgodovinski zadevi Handyside proti Združe- nemu kraljestvu zapisalo, da svoboda izražanja »ne velja samo za »obvestila« in »ideje«, katerih sprejemanje je blagohotno ali ki se štejejo za pozitivne ali nepomembne, temveč tudi za tiste, ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva. Takšne so zahteve pluralizma, strpnosti in širokosrčnosti, brez ka- terih ni »demokratične družbe«.« 7 Pravica do svobode izražanja je še posebej varovana v razmerju do institucij vseh treh vej državne oblasti in posameznikov, ki opravljajo javne funkcije. Svoboda izražanja jasno varuje pravico do ostre kritike oseb, ki zasedajo javne položaje in sodelujejo v javni razpravi. 8 Politiki in druge javne osebe so lahko predmet ostrejše kritike kot posa- mezniki, ki ne zasedajo javnih položajev oziroma ne sodelujejo v javnem prostoru, saj je kritika nosilcev javnih položajev v javnem interesu. 9 Vsakdo lahko sodeluje v razpravi o zadevi javnega po- mena, pri čemer lahko pretirava ali provocira, vendar pod pogo- jem, da spoštuje ugled in pravice drugih. Pravica do svobode izra- žanja ne varuje neresničnih izjav in zapisov. V totalitarnih družbah lahko velikokrat zasledimo izjave ali prispevke, ki želijo očrniti ali uničiti posamezno osebo, institucijo ali celotno državo, ne da bi bile takšne izjave ali zapisi podkrepljeni z ustreznimi dokazi. V ne- demokratičnih družbah se takšne izjave predstavljajo kot resnične in objektivne, v demokratičnih družbah pa so hitro pometene na obrobje družbenega prostora. Seveda pa tudi svoboda izražanja v javnem prostoru ni neome- jena. ESČP je v svoji praksi jasno razmejilo t. i. vrednostne sodbe in dejstva. V zadevi Lingens proti Avstriji je zapisalo, da je »treba skrbno ... razlikovati med dejstvi in vrednostnimi sodbami. Obstoj dejstev je mogoče dokazati, za resnico o vrednostni sodbi pa ni 6 Prav tam, 2. odstavek 10. člena. 7 Handyside proti Združenemu kraljestvu 1 EHRR 737, št. 5493/72, 7. 12. 1978, 49. odstavek, sloven- ski prevod v D. Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Ministrstvo za pravosodje, 2009, str. 87. 8 J. Letnar Černič, Freedom of press in the European context: Klein v. Slovakia. Edinb. law rev., sept. 2007, vol. 11, št. 3, str. 444–446. 9 Castells proti Španiji, EHRR 445, št. 11798/85, 23. 4. 1992, 46. odstavek; Otegi Mondragon proti Špa- niji, št. 2034/07, 50. odstavek. 131 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... dokazov ... se novinarji v zadevi, kot je navedena, ne morejo izo- gniti obsodbi ..., razen če lahko dokažejo resničnost svojih trditev ...«. 10 Pogosto je tako težko potegniti mejo med izjavami in prispev- ki novinarjev, ki temeljijo na dejstvih, in vrednostnimi sodbami. Avstrijsko sodišče je tako v zadevi Scharsach in News Verlagsge- sellschaft mbH proti Avstriji novinarja pogojno obsodilo, ker je v svojem prispevku o političarki avstrijske svobodnjaške stranke uporabil izraz »Kellernazi«. 11 Avstrijsko okrožno sodišče je zapisa- lo, da je novinar v članku trdil, da političarka deluje v skrivnem nacističnem omrežju, vendar za ta zapis ni predložil dokaza. 12 Av- strijsko sodišče je prispevek štelo za izjavo o dejstvih, za katero je potreben dokaz. 13 Nasprotno pa je ESČP presodilo, da gre za vrednostno sodbo in odločilo, da prispevek ni prekoračil meje, ki se lahko še šteje za upravičeno kritiko. 14 Četudi ESČP prispevek ali izjavo označi za vrednostno sodbo, mora novinar kljub temu do- kazati, da zanj obstaja določena zadostna podlaga v dejstvih. 15 Če vrednostna sodba nima niti najmanjšega temelja v dejstvih, je svo- boda izražanja ne more varovati. Tako vrednostna sodba kot izja- va ali zapis, ki temelji na resničnem dejanskem stanju, mora imeti podlago v dejstvih. Svoboda izražanja pa ne varuje neresničnega žaljivega izražanja zoper javno osebo, 16 še posebej če oseba ne de- luje več v javnem življenju. Države imajo pozitivne obveznosti, da uresničujejo in varujejo svobodo izražanja tudi v razmerjih med zasebnimi subjekti. Država se mora ustrezno in učinkovito odziva- ti na posege v pravice drugih. 17 V naslednjem razdelku obravnava- mo ureditev prepovedi sovražnega govora v sodni praksi ESČP. 3. Prepoved sovražnega govora v sodni praksi ESČP Sodna praksa ESČP je na področju prepovedi sovražnega go- vora bogata. Čeprav ESČP ne ponuja popolne vseobsegajoče de- finicije sovražnega govora, pa iz njegove sodne prakse izhajajo 10 Lingens proti Avstriji, 8 EHRR 407, št. 9815/82, 8. 7. 1986, 46. odstavek, D. Gomien, str. 88. 11 Scharsach in News Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji, ECHR 596, št. 39394/98, 13. 11. 2003, 14. odstavek. 12 Prav tam. 18. odstavek. 13 Prav tam. 20-21. odstavek. 14 Prav tam. 45-46. odstavek 15 Otegi Mondragon proti Španiji, št. 2034/07, 15. 3. 2011, 53. odstavek. 16 Tammer proti Estoniji, 37 EHRR 43, št. 41205/98, 6. 2. 2001. 17 Gundem proti Turčiji, 31 EHRR 49, št. 22275/93, 25. 5. 1998, 43. odstavek. 132 DIGNITAS n Človekove pravice nekatera temeljna načela. ESČP opredeljuje govor, ki spodbuja in razpihuje rasno in versko diskriminacijo, kot popolnoma prepove- dan brez vsakršnih izjem. ESČP soglaša, da poveličevanje totalitar- nih režimov in zanikanje oziroma zmanjšanje pomena genocida, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in holokavsta pomeni prepovedano obliko izražanja in izpolnjuje vse oblike so- vražnega govora. ESČP v takšnih primerih ne uporabi testa soraz- mernosti, ampak odloči na podlagi 17. člena EKČP o prepovedi zlorabe pravice. 18 Takšno pritožbo ESČP na podlagi 4. odstavka 35. člena EKČP zavrne kot nedopustno. Če ne gre za najskrajnejši sovražni govor, ga ESČP obravnava na podlagi načela sorazmer- nosti v povezavi z 2. odstavkom 10. člena. ESČP je 17. člen prvič uporabilo v zadevi Glimmerveen in Ha- genbeek proti Nizozemski, kjer je predhodnica ESČP, Evropska komisija za človekove pravice, zavrgla obravnavo pritožbe prito- žnika, ki je nameraval razpečevati letake z rasistično vsebino. 19 Komisija je zapisala, da je »splošni namen 17. člena, da prepreči totalitarnim skupinam izkoriščati temeljna načela Konvencije za njihove interese«. 20 V zadevi Pavel Ivanov proti Rusiji je pritožnik objavljal antisemitske prispevke in pozival k izključitvi Judov iz družbenega življenja, zaradi česar je ESČP pritožbo zavrglo kot ne- dopustno. 21 V zadevi Lehideux in Isorni proti Franciji je dnevnik Le Monde 18. julija 1985 objavil oglasni prispevek, ki je prikazoval maršala Pataina, vodje vichyjske Francije, v pozitivni luči. 22 Pritož- beno sodišče v Parizu je 26. januarja kazensko obsodilo predse- dnika organizacije, ki je naročila prispevek, in avtorja prispevka na plačilo simbolične kazni enega franka ter na objavo sodbe v Le Mondu. 23 Ob tem je pojasnilo, kdaj se uporablja 17. člen EKČP, saj je zapisalo, da ta primer »ne spada v kategorijo jasno določenih zgodovinskih dejstev – kot denimo holokavst –, katerega zanika- nje ali spremembe bi 17. člen izključile iz varstva člena 10 EKČP«. 24 ESČP je nato v sodbi opozorilo na »resnost kazenske obsodbe za javno branjenje dejanja kolaboracije, ob upoštevanju obstoja dru- 18 17. člen EKČP se glasi: »Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji.« 19 Glimmerveen in Hagenbeek proti Nizozemski, št. 8348/78 in 8406/78, 11. 10. 1979. 20 Prav tam, točka 11, str. 195. 21 Pavel Ivanov proti Rusiji (št. 35222/04), 20. 2. 2007. 22 Lehideux in Isorni proti Franciji, št. 24662/94, 23. 9. 1998, 9.–10. odstavek. 23 Prav tam, 21. odstavek. 24 Prav tam, 47. odstavek. 133 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... gih sredstev posredovanja ..., zlasti s civilnopravnimi sredstvi«. 25 Sodniki so kazensko obsodbo pritožnikov ocenili za nepotrebno v demokratični družbi in ugotovili kršitev 10. člena EKČP. 26 V zadevi Garaudy proti Franciji je bil avtor dela »Temeljni miti modernega Izraela« obsojen na pogojno zaporno kazen in denar- no kazen zaradi zanikanja hudodelstev zoper človečnost in holo- kavsta. 27 Sodišče je zapisalo, da je »zanikanje hudodelstev zoper človečnost ena izmed najresnejših oblik obrekovanja zoper Jude in napeljevanja sovraštva zoper njih«. 28 ESČP je na podlagi 17. čle- na njegovo pritožbo zavrglo kot nedopustno. Zapisalo je, da je »takšen splošen in vehementen napad na eno etnično skupino v nasprotju z osnovnimi vrednotami Konvencije, zlasti strpnostjo, socialnim mirom in nediskriminacijo«. 29 ESČP je v svoji dosedanji praksi 17. člen uporabilo še nekajkrat. Sodišče je podobno odlo- čilo v zadevi Norwood proti Združenemu kraljestvu glede verske diskriminacije zoper islamsko skupnost v Angliji in zavrglo pritož- bo. 30 V zadevi Ibrahim Aksoy proti Turčiji glede objave prispevka o kurdski neodvisnosti je ESČP zapisalo, da »spodbujanje rasne- ga sovraštva in ideja o superiorni rasi ne uživa varstva 10. člena EKČP«. 31 Nekateri akademiki in praktiki ostro kritizirajo uporabo 17. člena EKČP za najskrajnejše oblike sovražnega govora, saj ta- kšen pristop ni najbolj nujen in primeren v demokratični druž- bi. 32 Še bolj sporno je, v katerih primerih se lahko 17. člen EKČP uporablja. ESČP je v zadevi Janowiec in drugi proti Rusiji zapisalo, da »govor, ki zanika holokavst ali vojna hudodelstva, nasprotuje vrednotam EKČP«. 33 V zadevi Jerslid proti Danski glede rasistič- nih izjav zoper priseljence na Danskem, ki jih je podala skupina mladih fantov na televizijskem programu, se sodišče ni oprlo na 17. člen, temveč na 10. člen EKČP. 34 Dansko sodišče je 24. 4. 1987 25 Prav tam, 57. odstavek. 26 Prav tam, 58. odstavek. 27 Garaudy proti Franciji, št. 65831/01, 24. 6. 2003, str. 2–12. Glej podobno tudi Honsik proti Avstriji, št. 25062/94, 18. 10. 1995 ter Marais proti Franciji, št. 31159/96, 24. 6. 1996. 28 Prav tam, 23. stran odločitve. 29 Prav tam, 1. odstavek. 30 Norwood proti Združenemu kraljestvu, št. 23131/0, 16. 11. 2004. 31 Ibrahim Aksoy proti Turčiji, št. 28635/95, 10. 10. 2000, 63. odstavek. Glej podobno tudi Erbakan proti Turčiji, št. 59405/00, 6. 7. 2006, 57. odstavek. 32 D. Keane, Attacking hate speech under article 17 of the European Convention on Human Rights, Netherlands quarterly of human rights, vol. 25, št. 4, str. 641–664. Glej tudi H. Cannie in D. Voorhoof, The Abuse Clause and Freedom of Expression under the European Human Rights Convention: an Added Value for Democracy and Human Rights Protection?, Netherlands Quarterly for Human Rights 2011/1 (vol. 27), str. 54–83. 33 Janowiec in drugi proti Rusiji, št. 55508/07 in 29520/09, 16. 4. 2009, 16. 4. 2012, 119. odstavek. 34 Jerslid proti Danski, 15890/89, 23. 9. 1994. 134 DIGNITAS n Človekove pravice na denarne kazni obsodilo tako tri fante kot tudi novinarja Jer- silda, ki je pripravil program. 35 Jersild je pred ESČP utemeljeval, da so danska sodišča s kazensko obsodbo kršila njegovo pravico do svobode izražanja, s čimer je ESČP soglašalo, saj ukrep ni bil v skladu z zasledovanim ciljem, zaradi česar tudi ni bil nujen v de- mokratični družbi. 36 V zadevi Kühnen proti Nemčiji glede širjenja neonacistične propagande 37 je ESČP zapisalo, da se pritožniki ne morejo sklicevati na 10. člen ... v nasprotju s 17. členom EKČP, 38 zato je pritožbo zavrglo. Nekaj primerov se nanaša tudi na sovražni govor, ki temelji na rasni diskriminaciji, kjer pa ESČP ni uporabilo 17. člena EKČP. So- dišče je v zadevi Balsyte-Lideikiene proti Litvi presojalo upraviče- nost posega litovskih oblasti v pritožničino pravico do svobode izražanja. 39 Pritožničino podjetje je od januarja 1995 objavljalo litovski koledar, ki je razpihoval sovraštvo in nestrpnost do judo- vske, poljske in ruske etnične skupine. 40 Zato je okrožno sodišče v Vilni 13. 3. 2001 ugotovilo, da je pritožnica kršila 214. člen Zakona o prekrških in neprodane koledarje umaknilo iz prodaje. 41 Kazen- ska obsodba in omejitev pritožničine svobode izražanja ni preko- račila meje nujnega v demokratični družbi. 42 ESČP v zadevi Aksu proti Turčiji ni ugotovilo kršitve 8. člena (pravica do zasebnega in družinskega življenja) EKČP v povezavi s 14. členom EKČP, saj sta pritožnika imela dostop do turških sodišč glede objave vladnih gradiv, ki so bila diskriminatorna do romske skupnosti v Turčiji. 43 Čeprav so turška sodišča tožbe pritožnikov zavrnila, 44 je ESČP ugo- tovilo, da je Turčija s tem izpolnila svoje pozitivne obveznosti, ki se nanašajo na 8. člen EKČP. 45 ESČP je v svoji praksi razvilo doktrino prepovedi uporabe so- vražnega govora v javni in politični debati. V zadevi Feret proti Belgiji je ESČP presojalo, ali je kazenska obsodba gospoda Fere- ta za kaznivo dejanje napeljevanja k rasni diskriminaciji skladna 35 Prav tam, 14. odstavek. 36 Prav tam, 35.–37. odstavek. 37 Kühnen proti Nemčiji, št. 12194/86, 12. 5. 1988. 38 Prav tam, str. 4. 39 Balsyte-Lideikiene proti Litvi, št. 72596/01, 4. 11. 2008. 40 Prav tam, 8.–9. odstavek. 41 Prav tam, 27. odstavek. 42 Prav tam, 80. odstavek. 43 Aksu proti Turčiji, št. 4149/04 in 41029/04, 15. 3. 2012 (Veliki senat). 44 Prav tam, 25. in 35. odstavek. 45 Prav tam, 76. odstavek. 135 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... z 10. členom EKČP. 46 Feret je med volilno kampanjo razpihoval sovraštvo in ksenofobijo zoper pripadnike islamske skupnosti v Belgiji. Belgijsko pritožbeno sodišče ga je obsodilo na 250 ur dobrodelnega dela v nevladnih organizacijah, ki pomagajo prise- ljencem, in mu za deset let prepovedalo izvrševanje njegove pa- sivne volilne pravice. 47 ESČP je odločilo, da kazenska obsodba in omejitev njegove svobode izražanja ni prekoračila meje nujnega v demokratični družbi. 48 ESČP je v zadevi Faruk Temel proti Turčiji, ko so turška sodišča Faruka Temela obsodila na enoletno zapor- no kazen ter na plačilo denarne kazni, ker je kritiziral ravnanje turških oblasti v zvezi s pridržanimi osebami kurdskih političnih organizacij, 49 zapisalo, da »izjave kot celota niso spodbujale k upo- rabi nasilja ali oboroženega spopada ... Temeljne ugotovitve zato ne pomenijo sovražnega govora. Vsebina izjav ni spodbujala nasi- lja z ustvarjanjem globokega in nerazumskega sovraštva. Zato sle- di, da kazenska obsodba pritožnika ni izpolnjevala »nujne druž- bene potrebe«.« 50 ESČP je še dodalo, da mora biti vlada zadržana pri začetku kazenskih postopkov, zlasti če so na voljo drugi načini za obravnavo neupravičenih napadov in kritik njenih sovražnikov. Oblasti demokratične države morajo dopuščati kritiko, četudi so bile v tem primeru izjave kritične glede kurdske države, vojne v Iraku in razmer v zaporih in zapornikov v Turčiji, vključno z Ab- dullahom Öcalanom. 51 Zaradi tega turška omejitev svobode izra- žanja pritožnika ni bila nujna v demokratični družbi. 52 ESČP je v zadevi Leroy proti Franciji odločilo, da pravica do svobode izražanja ne varuje posameznika pred obsodbo za kazni- vo dejanje razpihovanja nestrpnosti, ker je pritožnik v lokalnem časopisu po terorističnih napadih 11. septembra 2001 objavil kari- katuro porušenih nebotičnikov z napisom »Vsi smo sanjali o tem ..., Hamas pa je to storil.« 53 Takšen poseg francoskih sodišč v pri- tožnikovo pravico do svobode izražanja je bil upravičen iz razlo- gov varstva javnega reda ter pravic drugih. V zadevi Vejdeland in drugi proti Švedski je ESČP zapisalo, da Švedska ni kršila pravice do svobode izražanja, ko je švedsko sodišče štiri pritožnike obso- 46 Feret proti Belgiji, št. 15615/07, 16. 7. 2009. 47 Prav tam, 34. odstavek. 48 Prav tam, 80.–82. odstavek sodbe. 49 Faruk Temel proti Turčiji, št. 16853/05, 1. 2. 2011, 23.–25. odstavek. 50 Prav tam, 62. odstavek. 51 Prav tam, 63. odstavek. 52 Prav tam, 64. odstavek. 53 Leroy proti Franciji, št. 36109/03, 2. 10. 2008. 136 DIGNITAS n Človekove pravice dilo za kaznivo dejanje razpihovanja sovraštva in nestrpnosti, ker so na neki srednji šoli razdelili sto letakov z vsebino, nastrojeno zoper istospolne osebe. 54 Podobno je ESČP v zadevi Le Pen proti Franciji ocenilo, da je bila kazenska obsodba gospoda Le Pena za besede, izrečene zoper islamsko skupnost v Franciji v pogovoru za časnik Le Monde, nujna v demokratični družbi. 55 Svoboda izražanja tudi ne varuje govora, ki spodbuja versko diskriminacijo. V zadevi I. A. proti Turčiji je pritožnik objavil ro- man, ki je žalil islamskega preroka. 56 Istanbulsko sodišče ga je ob- sodilo na dvoletno zaporno kazen, ki je bila kasneje spremenjena v denarno, zaradi žalitve boga, preroka in svete knjige. ESČP je zapisalo, da »je bil ukrep, ki je bil sprejet v zvezi s temi navedbami, namenjen zagotavljanju varstva pred napadi na muslimanske sve- te predmete ..., zato je ukrep upravičeno izpolnjeval nujno druž- beno potrebo«. 57 Vrsta zadev v zvezi s sovražnim govorom je povezana z ume- tniškimi deli. ESČP je v zadevi Alinak proti Turčiji obravnavalo vsebino romana »Vročica Şira«, ki naj bi diskriminatorno obrav- naval različne etnične skupine v Turčiji ter spodbujal medetnično sovraštvo in nestrpnost. 58 Turško sodišče je zato prodajo knjige prepovedalo in zaseglo še neprodane izvode. 59 ESČP je v sodbi zapisalo, da bi nekateri deli romana lahko pomenili »napeljeva- nje bralcev k sovraštvu, uporu in uporabi nasilja. Pri odločanju, ali so to v resnici storili, je treba vendarle spomniti, da je medij, ki ga je uporabil pritožnik, roman, oblika umetniškega izražanja, ki naslavlja razmeroma ozek krog javnosti v primerjavi z, na primer, množičnimi mediji.« 60 Zato je ESČP odločilo, da je bil »zaseg izvo- dov romana pritožnika nesorazmeren z zastavljenimi cilji in ni bil nujen v demokratični družbi«; tako so turške oblasti kršile 10. člen EKČP. 61 ESČP je denimo v zadevi Soulas in drugi proti Franciji presoja- lo utemeljenost sodbe pariškega sodišča, ki je avtorju in založniku 54 Vejdeland in drugi proti Švedski, št. 1813/07, 9. 2. 2012. 55 Le Pen proti Franciji, št. 18788/09, 20. 4. 2010. 56 I. A. proti Turčiji, št. 42571/98, 13. 9. 2005. Glej tudi Hizb Ut-Tahir in drugi proti Nemčiji, št. 31098, 19. 6. 2012. 57 Prav tam, 30. odstavek. 58 Alinak proti Turčiji, 40287/98, 29. 3. 2005, 11. odstavek. 59 Prav tam, 12.–13. odstavek. 60 Prav tam, 41. odstavek. 61 Prav tam, 47. odstavek. Glej podobne primere: Karatas proti Turčiji, št. 23168/94, 8. 7. 1999 (52. odsta- vek); Gerger proti Turčiji, št. 24919/94, 8. 7. 1999 (50. odstavek); Kizilyaprak proti Turčiji, št. 27528/95, 2. 10. 2004 (37. odstavek). 137 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... knjige »Kolonizacija Evrope« naložilo plačilo denarne kazni, saj naj bi knjiga spodbujala nestrpnost, sovraštvo in nasilje nad mu- slimanskimi skupnostmi v Franciji. 62 ESČP je zapisalo, da »števil- ni deli knjige prikazujejo (muslimansko) skupnost v slabi luči«. 63 Zato je ESČP potrdilo odločitev francoskih sodišč, saj je prepo- ved spodbujanja nestrpnosti nujna v demokratični družbi, zaradi česar tudi ni prišlo do kršitve 10. člena EKČP. 64 V zadevi Orban in drugi proti Franciji so sodniki presojali upravičenost kazenske sodbe avtorja in urednikov zaradi objave dela o delovanju franco- skih vojaških sil v Alžiriji med letoma 1955 in 1957. 65 Ker delo ni spodbujalo nasilja ter je pripomoglo k javni debati v demokratični družbi, 66 so sodniki ugotovili kršitev 10. člena EKČP – obsodba avtorjev namreč ni bila nujna v demokratični družbi. 67 Nekaj zadev v povezavi s sovražnim govorom se nanaša tudi na svobodo združevanja in zbiranja. V zadevi Beleri in drugi proti Al- baniji so bili pritožniki pripadniki grške manjšine v Hamari v Al- baniji. 68 Pritožniki so po lokalnih volitvah 12. 9. 2003 demonstrirali zaradi domnevnih nepravilnosti, tako da so mahali z grško zastavo in vzklikali v podporo nekemu kandidatu. 69 Okrožno sodišče v Vlori je pritožnike 18. 6. 2006 obsodilo na triletno zaporno kazen zaradi izjav, ki so spodbujale narodnostno sovraštvo. 70 ESČP bo v omenjeni zadevi na podlagi svoje predhodne prakse zagotovo ugotovilo kršitev 10. člena, saj takšna kazenska obsodba ni bila nujna v demokratični družbi. Vsakršno razpihovanje in spodbuja- nje k narodnostnemu sovraštvu in nestrpnosti je tudi prepoveda- no s strani političnih strank. 71 ESČP je v zadevi Platform »Ärzte für das Leben« proti Avstriji (10126/82) zapisalo, da »demonstracija lahko vznemiri ali žali lju- di, ki nasprotujejo idejam ali zahtevam, ki jih ta spodbuja. Udele- žencem pa mora biti omogočeno, da demonstrirajo brez strahu pred fizičnim nasiljem njihovih nasprotnikov; tak strah bi lahko organizacije ali druge skupine, ki podpirajo splošne ideje ali inte- 62 Soulas in drugi proti Franciji, št. 15948/03, 10. 6. 2008, 9. in 11. odstavek. 63 Prav tam, 41. odstavek. 64 Prav tam, 47. odstavek. 65 Orban in drugi proti Franciji, št. 20985/05, 15. 1. 2009, 5.–9. odstavek. 66 Prav tam, 52. odstavek. 67 Prav tam, 54. odstavek. 68 Beleri in drugi proti Albaniji, št. 39468/09, zadeva je v obravnavi. 69 Prav tam, pismo ESČP vladi, str. 1. 70 Prav tam, str. 2. 71 Herri Batasuna in Batasuna proti Španiji, št. 25803/04 in 25817/04, 30. 6. 2006, ter Etxeberría in drugi proti Španiji, št. 35579/03, 35613/03, 35626/03 in 35634/03, 30. 6. 2006. 138 DIGNITAS n Človekove pravice rese, odvrnil od odkritega izražanja svojega mnenja o zelo spor- nih vprašanjih, ki zadevajo skupnost. V demokraciji se pravica do protidemonstracij ne more razširiti na oviranje izvrševanja pravi- ce do demonstriranja«. 72 V zadevi Društvo državljanov »Radko« & Paunkovski proti Ma- kedoniji so makedonske oblasti prepovedale delovanje društva, ker naj bi razpihovalo sovraštvo in nestrpnost zoper makedonske državljane bolgarske narodnosti. 73 ESČP je v sodbi zapisalo, da »preventivni ukrepi, da bi odpravili svobodo združevanja in izra- žanja, razen v primerih napeljevanja k nasilju ali zavračanja demo- kratičnih načel – kakorkoli šokantni in nesprejemljivi se oblastem zdijo nekateri pogledi ali besede ali kako nelegitimne so njihove zahteve –, nasprotujejo demokraciji in jo pogosto celo ogrožajo.« 74 Ker prepoved društva ni bila nujna v demokratični družbi, je ESČP ugotovilo kršitev 11. člena EKČP. 75 V kontekstu prepovedi sovražnega govora ima pomembno vlo- go tudi pravica do svobode zbiranja. Pravico do mirnega zbiranja je mogoče omejiti le, če obstaja »resnično in predvidljivo tveganje, da pride do nasilja ali spodbujanja k nasilju ali kakšni drugi obliki zavračanja demokratičnih načel«. 76 ESČP je v zadevi Oya Ataman proti Turčiji poudarilo, da je, »kjer se demonstranti ne poslužujejo nasilja, pomembno, da državne oblasti pokažejo določeno raven strpnosti nasproti mirnim zbiranjem tako, da svoboda zbiranja ne izgubi svoje vsebine«. 77 Država lahko omejuje svobodo zbiranja zaradi varovanja javnega reda in državne varnosti. 78 Javno zbiranje množice posameznikov sicer lahko povzroči vrsto nevšečnosti v vsakodnevnem javnem življenju, vendar jih morajo državne obla- sti dopuščati, dokler ne prestopijo mejo še sprejemljivega posega v javni red in državno varnost ter v pravice in svoboščine drugih ljudi. Državne oblasti lahko zahtevajo predhodno prijavo zbira- nja, da zavarujejo javni red in varnost oziroma druge pomembne dobrine. Udeleženci demonstracij pa »morajo spoštovati pravila, ki urejajo (demokratični) proces«. 79 Pomembno je, da sicer neza- 72 Platform »Ärzte für das Leben« proti Avstriji (10126/82), 2. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, Kratek vodič po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, Ministrstvo za pravosodje, 2009, str. 100. 73 »Radko« & Paunkovski proti Makedoniji, št. 74651/01, 15. 1. 2009, 16.–32. odstavek. 74 Prav tam, 76. odstavek. 75 Prav tam, 78. odstavek. 76 Stankov and United Macedonian Organization Ilinden proti Bolgariji, 29221/95, 29225/95, 2. 10. 2001, 111. odstavek. 77 Oya Ataman proti Turčiji, št. 74552/01,5.12.2006, 42. odstavek. 78 Disk in Kesk proti Turčiji, št. 38676/08, 27. 11. 2012, 28. odstavek. 79 Berladir in drugi proti Rusiji, št. 34202/06, 10. 7. 2012, 39. odstavek. 139 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... konito zbiranje samo po sebi ne »upravičuje posega v svobodo zbiranja«. 80 V primeru spontanega protesta državne oblasti ne smejo »prekiniti demonstracije le zaradi odsotnosti predhodnega dovoljenja, če udeleženci ne storijo kakršnegakoli nezakonitega dejanja«. 81 Državne oblasti tako pokažejo določeno mero strpno- sti do javnega izražanja ter izmenjave mnenj in stališč. V zadevi Vajnai proti Madžarski 82 je ESČP v sodbi ugotovilo, da je prišlo do neutemeljenega posega v pravico pritožnika, pod- predsednika madžarske delavske stranke, do svobode izražanja, ker je leta 2005 na mirnih demonstracijah nosil rdečo zvezdo, za- radi česar so ga madžarska sodišča obsodila, da je storil kaznivo dejanje širjenja totalitarne propagande. 83 Po sodbi ESČP je ma- džarsko vrhovno sodišče spremenilo svojo prakso in pritožnika oprostilo. Vendar so policijski organi pritožnika ob naslednjih de- monstracijah, ko so ugotovili, da nosi rdečo zvezdo, ponovno po- vabili na policijsko postajo in mu zvezdo zasegli, kazenske ovadbe pa zoper njega niso podali. Naslednja skupina zadev se nanaša na pozivanje k nasilju in spodbujanje nasilja. Morda najbolj znana zadeva na področju pre- povedi sovražnega govora je primer Gündüz proti Turčiji, kjer je ESČP obravnavalo upravičenost ravnanja turških oblasti, ker so na dvoletno zaporno kazen in denarno kazen obsodile gospoda Gündüza zaradi njegovih izjav v televizijski oddaji, kjer je pozival k islamizaciji turške države in zagovarjal uvedbo šeriatskega pra- va. 84 ESČP je zapisalo, da »izjave, ki poskušajo širiti, spodbujati ali opravičevati sovraštvo na podlagi nestrpnosti, vključno z versko nestrpnostjo, ne uživajo varstva po 10. členu Konvencije. Vendar ... samo dejstvo branjenja šarije, ne da bi zagovarjal nasilje pri njego- vi ustanovitvi, ni mogoče šteti za »sovražni govor«.« 85 Pritožnikove izjave so bile že pred oddajo javno znane in so bile podane v javni debati na televiziji, kjer so bile omiljene z nasprotnimi argumen- ti drugih udeležencev. 86 Zato je ESČP ugotovilo kršitev 10. člena EKČP, saj obsodba ni bila nujna v demokratični družbi. 87 80 Prav tam. 81 Prav tam, 43. odstavek. 82 Vajnai proti Madžarski, št. 33629/06, 8. 7. 2008. 83 Prav tam, 58. odstavek. 84 Gündüz proti Turčiji, št. 35071/97, 4. 12. 2003, 14. odstavek. 85 Prav tam, 51. odstavek. 86 Prav tam. 87 Prav tam, 52.–53. odstavek. 140 DIGNITAS n Človekove pravice Pritožniki v zadevi Dink in drugi proti Turčiji 88 so bili turški državljani armenske narodnosti. Turški državni tožilec je Dinka obtožil, da je v enem od svojih člankov užalil turški narod. 89 Okro- žno kazensko sodišče v Sisliju ga je 7. oktobra 2005 obsodilo na šestmesečno zaporno kazen. 90 ESČP je v sodbi zapisalo, da »serija (pritožnikovih) člankov kot celota ne spodbuja k uporabi nasilja, oboroženemu uporu ali vstaji«. 91 Zato tudi ni bila prisotna »nujna družbena potreba«, da se pritožnika kazensko preganja, zaradi če- sar so turške oblasti kršile 10. člen EKČP. 92 V zadevi Sürek proti Turčiji (št. 1) je ESČP obravnavalo upravi- čenost posega turških oblasti v pritožnikovo pravico do svobode izražanja. 93 Sürek je bil večinski lastnik tednika Haberde Yorumda Gerçek. 94 Tednik je 23. 8. 1992 objavil pismi bralcev, ki sta ostro obsodili operacije in nasilje turške vojske zoper Kurde. 95 Istanbul- sko sodišče za nacionalno varnost je 12. 4. 1993 pritožnika obso- dilo na denarno kazen. ESČP je zapisalo, da sta omenjena prispev- ka uporabila »izraze, kot sta »fašistična turška vojska« in »morilska banda«, pri čemer sta vključevala tudi izraze, kot so »pokoli«, »bru- talnosti« in »zakol«. Po mnenju ESČP sta pismi pozivali h krvave- mu maščevanju, saj sta vzpodbujali čustva in utrjevali že ustaljene predsodke, ki so se pokazali v smrtonosnem nasilju. 96 ESČP je še zapisalo, da sta bili »pismi objavljeni v času resnih neredov ..., ko je prišlo do težke izgube življenj, zaradi česar so državni organi uvedli izredne razmere«. 97 Pismi je zato treba razumeti tako, da bi lahko spodbujali nadaljnje nasilje. 98 ESČP je še ugotovilo, da je »eno pismo poimensko opredelilo osebe, s čimer jih je izpostavi- lo nasilju«. 99 V tem primeru je jasno, da ni šlo za ostro izmenjavo mnenj v demokratični družbi, temveč za »sovražni govor in poveli- čevanje nasilja«. 100 Zato je ESČP tudi ugotovilo, da je bila kazenska obsodba nujna v demokratični družbi. Sodnik Palm je v delnem 88 Dink in drugi proti Turčiji, 2668/07, 6102/08, 30079/08, 7072/09, 7124/09, 14. 9. 2010. 89 Prav tam, 8.–18. odstavek. 90 Prav tam, 22. odstavek. 91 Prav tam, 134. odstavek. 92 Prav tam, 136. odstavek. 93 Sürek proti Turčiji (št. 1), št. 26682/95, 8. 7. 1999 (Veliki senat). Glej podobne primere: Özgür Gün- dem proti Turčiji, št. 23144/93, 16. 3. 2000; Önal proti Turčiji, št. 41445/04, 41453/04, 2. 10. 2012. 94 Prav tam, 9. odstavek. 95 Prav tam, 10.–11. odstavek. 96 Prav tam, 62. odstavek. 97 Prav tam, 62. odstavek. 98 Prav tam, 62. odstavek. 99 Prav tam, 62. odstavek. 100 Prav tam, 62. odstavek. 141 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da je »večina sodnikov pre- več pozornosti posvetila ostremu jeziku iz obeh pisem ter pre- malo pozornosti splošnemu kontekstu, v katerem so bile besede uporabljene. Nedvomno lahko obe pismi šokirata, vendar je ESČP že večkrat poudarilo, da so tudi žaljive besede zaščitene s členom 10.« 101 Sodnika je »kombinacija omenjenih dejavnikov pripeljala do sklepa, da ni bilo nobenega pravega ali resničnega tveganja, da bi predmetni besedili spodbudili nestrpnost, sovraštvo ali celo nasilje. Pritožnik je bil torej kaznovan zaradi politične vsebine pi- sem, ki ju je objavil, ter ne zaradi njunega ostrega jezika. Zato je sodnik mnenja, da v tem primeru ni prišlo do kršitve 10. člena.« 102 Sodnik Bonello pa je v svojem ločenem mnenju poudaril, da »ni bilo očitno, da bi lahko sporni pismi povzročili hude posledice za nacionalno varnost ter javni red in mir. Še več, kaznovanje prito- žnika za objavo obeh pisem ni bilo nujno potrebno za ohranitev ozemeljske celovitosti turške republike. Pismi bralcev nista ustva- rili nobene nevarnosti, kaj šele, da bi bila ta jasna in neposredna. ESČP je s potrditvijo sodb turških sodišč »subvencioniralo subver- zijo svobode izražanja«.« 103 4. Prepoved sovražnega govora v sodni praksi ESČP: temeljna načela Svoboda izražanja v sodni praksi ESČP uživa široko varstvo. ESČP razlikuje med dvema kategorijama sovražnega govora. Prva kategorija obsega najhujše oblike sovražnega govora, kjer ESČP ugotovi zlorabo pravic iz 17. člena EKČP in jih vsebinsko ne pre- soja. Druga kategorija vključuje primere, ki jih ESČP vzame v pre- sojo in jih obravnava v povezavi z 2. odstavkom 10. člena EKČP na podlagi načela sorazmernosti. Prva kategorija sovražnega govora v sodni praksi ESČP prepo- veduje le njegove najskrajnejše oblike. V zadevah, kjer pritožnik zanika ali zmanjšuje pomen genocida, hudodelstev zoper človeč- nost, vojnih hudodelstev in holokavsta, ESČP pritožbe ne vzame v obravnavo in jo zavrže. Podobno ravna tudi v primeru rasne in verske diskriminacije. Zato je sodna praksa prepovedi ESČP po- dobna prepovedi v 63. členu Ustave RS, ki prepoveduje »vsakr- 101 Prav tam, delno odklonilno ločeno mnenje sodnika Palma. 102 Prav tam, delno odklonilno ločeno mnenje sodnika Palma. 103 Prav tam, delno odklonilno ločeno mnenje sodnika Bonella. 142 DIGNITAS n Človekove pravice šno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakoprav- nosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«, pri čemer je protiustavno tudi vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ustavno določbo konkretizira 297. člen KZ-1, ki kriminalizira »vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, ra- snega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti« 104 ter določa, da se enako kaznuje, »kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zago- varja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hu- dodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost«. 105 Tako jasna opredelitev pa pristojnim pravosodnim organom prav- zaprav olajšuje delo pri njenem uveljavljanju. ESČP je glede pre- povedi najhujših oblik sovražnega govora več kot jasno. Svoboda izražanja ne varuje sovražnega govora, ki temelji na poveličeva- nju genocida, hudodelstev zoper človečnost in holokavst ali na diskriminatornih in ksenofobičnih izjavah zoper rasne, verske ali etnične skupine. Ta prepoved je tudi najmanjši skupni imenova- lec, ki velja v pravnem redu držav pogodbenic EKČP. Vprašanje pa je, ali je takšna absolutna prepoved sovražnega govora nujna v demokratičnih družbah ali bi bilo bolje, da bi ESČP upravičenost prepovedi sovražnega govora presojalo na podlagi načela soraz- mernosti. Druga kategorija vključuje primere sovražnega govora, ki jih varuje pravica do svobode izražanja, pri čemer jo lahko ESČP omeji na podlagi ene od izjem iz 2. odstavka 10. člena EKČP. Pri tem ESČP uporabi načelo sorazmernosti in tehta med različnimi vrednotami. Dilemo med navzkrižjem med svobodo izražanja in vrednotami iz 2. odstavka 10. člena je mogoče rešiti le z uporabo načela sorazmernosti. Pri presojanju posegov v svobodo izražanja mora ESČP najprej ugotoviti, ali je država posegla v pravico prito- žnikov do svobode izražanja oziroma ali jo je ustrezno varovala, ali je bil poseg predpisan z zakonom in je zasledoval legitimen cilj, ki vključuje, denimo, zavarovanje ugleda ali pravic drugih, ter ali je bil takšen poseg nujen v demokratični družbi. Da razre- ši navzkrižje med dvema ali več vrednotami, ESČP uporabi test sorazmernosti. Svoboda izražanja sodi med najpomembnejše ste- 104 Kazenski zakonik (KZ-1), Ur.l. RS, št. 55/2008, 297 (1). člen. 105 Prav tam. 297 (2). člen. 143 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... bre svobodne demokratične družbe. Čeprav pravica do svobode izražanja ni absolutna in jo je treba uskladiti z drugimi pravicami, ima pogosto prednost pred njimi. Vrednostnih sodb, ki pozivajo k nestrpnosti, ali izjav, ki dejstva le domnevajo, a jih ne dokažejo, pa pravica do svobode izražanja ne varuje. ESČP v takšnih primerih daje prednost drugim vrednotam, ki jih v svobodnih, demokratič- nih in pluralnih družbah varuje Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. V tej kategoriji sovražnega govora prihaja do dileme, ali dati večjo prednost sovražnim besedam, ki so bile izrečene, ali pa kon- tekstu, v katerem so bile izrečene. Če so bile izrečene ali napisane v napetem medrasnem, etničnem ali medverskem ozračju, ESČP takšnemu govoru ne bo dalo varstva, temveč bo preferiralo katero izmed vrednot 2. odstavka 10. člena EKČP. Drugi pristop se osre- dotoča samo na izrečene izjave (ali napisan prispevek) ne glede na kontekst, v katerem so bile izrečene. V zadevi Sürek proti Turči- ji (št. 4) so sodniki zapisali, da »stališč, izraženih v člankih, ni mo- goče razumeti kot pozivanje k nasilju, niti jih ne bi bilo mogoče razlagati kot spodbujanje k nasilju«. 106 Zaradi tega je ESČP ugotovi- lo kršitev 10. člena EKČP, saj so turške oblasti s kazensko obsodbo čezmerno posegle v svobodo izražanja gospoda Süreka. 107 ESČP je v tem primeru ugotovilo, da kontekst kaže, da izjave niso pozivale k nasilju, zaradi česar so bili prispevki gospoda Süreka varovani s svobodo izražanja. Vprašanje pa je, ali lahko ESČP kontekstual- ni pristop uporabi v vsakem primeru. Zato je uporaba prvega ali drugega pristopa odvisna predvsem od dejanskega stanja vsako- kratne zadeve. Vendar tudi izjave in prispevki ne bodo a priori izvzeti iz področja varovanja svobode izražanja. Fluss pravilno opaža, »da imajo v takih primerih nacionalne oblasti ... širše polje proste presoje pri uresničevanju omejitev svobode izražanja«. 108 Zato je uporaba enega ali drugega pristopa različna od primera do primera ter je odvisna od zgodovinskih, civilizacijskih in prav- nih okoliščin. Če udeleženci javne debate uporabijo govor, ki poziva k orožju in nasilju, presežejo varstvo pravice do svobode izražanja, ki je va- rovana le, dokler je izražanje miroljubno, ne poziva k nasilju in ne 106 Sürek proti Turčiji (št. 4), št. 24762/94, 8. 7. 1999. 107 Prav tam, 61. odstavek. 108 Jean-François Flauss, The European Court of Human Rights and the Freedom of Expression, Indi- ana Law Journal: Vol. 84: Iss. 3, str. 810–849, str. 841. 14 4 DIGNITAS n Človekove pravice posega v druge varovane vrednote. Ko izbruhne nasilje zoper so- udeležence javne razprave, jo lahko državni organi omejijo zaradi zavarovanja javnega reda, državne varnosti ali drugih taksativno naštetih razlogov. Svoboda izražanja ne varuje zbiranja, ki spodbu- ja k neenakopravnosti, nestrpnosti in nasilju. Njeno mirno uresni- čevanje morajo zagotavljati tako državni organi kot tudi sami ude- leženci. To je ESČP odlično povzelo v zadevi Erbakan proti Turčiji, kjer je zapisalo, da »strpnost in spoštovanje dostojanstva vseh ljudi ... predstavljata temelje demokratične in pluralne družbe. Zaradi tega je načeloma lahko v določenih demokratičnih družbah nujno kaznovati ali celo preprečiti vse oblike izražanja, ki širijo, hujskajo, spodbujajo ali opravičujejo sovraštvo na podlagi nestrpnosti ...«. 109 Takšne so zahteve demokratične in svobodne družbe. 5. Zaključek Čeprav ESČP v svoji sodni praksi poudarja, da pravica do svo- bode izražanja varuje tudi tiste izjave, »ki žalijo, prizadenejo ali vznemirijo državo ali katerikoli del prebivalstva«, 110 pa svoboda iz- ražanja vendarle ni absolutna pravica. Svoboda govora v nobenem primeru ne varuje spodbujanja in/ali razpihovanja narodne, rasne, verske ali druge neenakopravnosti ter sovraštva, nestrpnosti in nasilja. Takšno izražanje sodi izven njene varovane materije. Pre- poved sovražnega izražanja je v zrelih demokratičnih in pravnih državah tako samoumevna, da je njena normativna podlaga mor- da celo odveč. Prepoved sovražnega govora posega v posamezni- kovo svobodo izražanja, ki je eden izmed temeljev svobodne de- mokratične družbe, s tem pa poseže tudi v temelje demokratične družbe. Sovražno izražanje v zrelih družbah zato nima primarne vloge v osrčju medijskega prostora. Odrinjeno je na obrobje, kjer kmalu izzveni. V tranzicijskih demokracijah, kot je slovenska, pa bo verjetno moralo do primerljive zrelosti preteči še nekaj desetle- tij, saj se še ni mogoče zanašati na strpnost udeležencev javnega prostora. Ostane zgolj normativna prepoved sovražnega govora. Tudi sodna praksa ESČP je obsežna in povedna. ESČP pri obrav- navanju sovražnega govora razlikuje med dvema pristopoma. Prva kategorija obsega najhujše oblike sovražnega govora, kjer 109 Erbakan proti Turčiji, št. 59405/00, 6. 7. 2006, 56. odstavek. 110 Handyside proti Združenemu kraljestvu (1976) 1 EHRR 737, 49. odstavek, slovenski prevod v D. Gomien, str. 87. 145 DIGNITAS n Prepoved sovražnega govora v sodni praksi Evropskega sodišča ... ESČP ugotovi zlorabo pravic iz 17. člena EKČP in jih vsebinsko ne presoja, saj so absolutno prepovedane. Druga kategorija vključuje primere, ki jih ESČP vzame v presojo in jih obravnava v povezavi z 2. odstavkom 10. člena EKČP na podlagi načela sorazmernosti. Iz analize 50 zadev izhaja najmanjši skupni imenovalec, da svoboda izražanja ne varuje sovražnega govora, ki temelji na poveličeva- nju genocida, hudodelstev zoper človečnost in holokavsta ter na diskriminatornih in ksenofobičnih izjavah zoper rasne, verske ali etnične skupine. Učinkovito uresničevanje prepovedi sovražnega govora lahko pripomore k strpnejšemu dialogu v evropskih družbah. Vendar le normativno varstvo ne zadostuje. Potrebno je nekaj več. Posa- mezniki morajo ponotranjiti vrednote strpnega, širokosrčnega in pluralnega dialoga. Le tako se lahko izognemo izmenjavi sovra- žnih stališč. Pomembna vloga gre tudi nosilcem javnega mnenja ter tiskanim, radijskim, televizijskim in spletnim medijem, ki se morajo izogibati spodbujanju sovražnega govora ter ga brezpo- gojno obsojati. Posamezniki tako nosijo ključno odgovornost pri ustvarjanju strpnega, svobodomiselnega in pluralnega javnega prostora v vsakokratni evropski družbi.