Hladnikia 46 | 2020 Revijo Hladnikia izdaja Botanicno društvo Slovenije s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in jo brezplacno prejemajo clani društva. V reviji izhajajo floristicni, vegetacijski in drugi botanicni prispevki. Revija izhaja v samostojnih, zaporedno oštevilcenih zvezkih. Uredništvo: T. Bacic (glavna in odgovorna urednica; martina.bacic@bf.uni-lj.si), A. Carni, P. Glasnovic, T. Grebenc (tehnicni urednik; tine.grebenc@gozdis.si), F. Küzmic, S. Škornik in zunanji clani uredniškega odbora: B. Frajman (Innsbruck), F. Martini (Trst – Trieste), B. Mitic (Zagreb), H. Niklfeld (Dunaj – Wien). Recenzenti 46. številke: V. Babij, T. Bacic, I. Dakskobler, P. Glasnovic, L. Kutnar, A. Martincic, N. Jogan, P. Skoberne, S. Strgulc Krajšek, B. Trcak in B. Vreš Naslov uredništva: Tinka Bacic (Hladnikia), Oddelek za biologijo BF UL, Vecna pot 111, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; tel.: +386 (0)1 320 33 29, e-mail: martina.bacic@bf.uni-lj.si Ceno posameznega zvezka za neclane uredniški odbor doloci ob izidu. Botanicno društvo Slovenije Vecna pot 111 Ljubljana Davcna številka: 31423671 Številka transakcijskega racuna pri Delavski hranilnici: SI56 6100 0001 3111 158 ISSN tiskane izdaje: 1318-2293, UDK: 582 ISSN spletne izdaje: 2630-4074 Oblikovanje in priprava za tisk: Svetilka d.o.o. Naklada: 250 izvodov Revija Hladnikia je indeksirana v mednarodni zbirki CAB Abstracts in CAB Direct (http://www.cabdirect.org/) ter EBSCO Slika na naslovnici: Jetrenjak Riccia glauca v Medvodah. Foto: S. Strgulc Krajšek Pohorski pragozdovi iz Spomenice (1920) in varstvo narave Pohorja Pohorje primeval forests from »Spomenica« (1920) and nature conservation on Pohorje Nejc Jogan Odd. za biologijo BF UL, Vecna pot 111, 1000 Ljubljana, Slovenija. nejc.jogan@bf.uni-lj.si Izvlecek Clanek ponuja razjasnitev nejasne navedbe o pohorskem pragozdu, ki je bil pred stoletjem omenjen kot eden od kljucnih naravovarstveno pomembnih objektov tedanje Slovenije. Podroben pregled razpoložljivih virov je ugotovil, da je bilo z izrazom »pohorski pragozd« mišljeno obmocje na južnih pobocjih Pohorja, ki danes obsega katastrsko obcino Kot. Hkrati je postalo jasno, da je na tem obmocju že v drugi polovici 19. stoletja potekalo intenzivno izkorišcanje gozda, tako da so bili zadnji ostanki pragozdnih sestojev uniceni že nekaj desetletij pred pisanjem Spomenice (1920). Pisci spomenice so tako ocitno razpolagali z zelo zastarelimi podatki. Poleg problematike varovanja ostankov pohorskega pragozda se clanek dotakne še problematike varovanja planj na zahodnem Pohorju, ki so rezultat clovekovega delovanja in so bile stoletja dolgo vzdrževanje s pašo in obcasno košnjo, zaradi opušcanja rabe pa postopno propadajo. Brez strokovnega pojasnila so jih 2004 iz predlaganega omrežja Natura 2000 izlocili in nikdar kasneje niso dosegle primernega formalnega varovanja. Kljucne besede Pohorje, naravovarstvo, pragozd, planje Abstract Article deals mainly with the »Pohorje primeval forest« mentioned as one of the key objects for nature protection in post WW1 Slovenia. First Slovenian nature protection program, called Spomenica (1920), proposed the forest without detailed description of its locality and size. Thorough survey of available sources revealed that »Pohorje primeval forest« is almost identical with today’s cadastral municipality Kot on the southern slopes of Pohorje. In addition to that, the same sources showed that the forests of the discussed area had been intensively exploited already in the second half of 19th Century what had resulted in complete extermination of the last remains of primeval forest decades before the publication of Spomenica. Obviously the writers of Spomenica were not informed about the updated situation in the field and their proposal had been based on outdated knowledge. In addition to the discussion on primeval forest protection on Pohorje, another topic of nature conservation importance in the Pohorje area is briefly discussed: heaths on the Pohorje mountain range ridge. Those heaths were man made centuries ago and had been maintained as pastures and also by occasional mowing but due to abandonment of use threatened. Despite their high nature conservation importance, in 2004 they were removed from proposed Natura 2000 network due to economic reasons and have never again been included or achieved any other formal protection. Key words Pohorje, nature conservation, primeval forest, heaths 1 UVOD Pohorje je pritegnilo naravovarstveno pozornost že v 19. stoletju, vendar razmeroma pozno. Tako Murmann (1874) v svojem »Prispevku k rastlinski geografiji Štajerske«, ki je rezultat terenskega dela med leti 1866 in 1872, v uvodu omenja, da se je posebej posvetil dolgo prezrtemu obmocju Pohorja. Tedaj je bilo stanje narave na Pohorju zagotovo precej drugacno in kot vrednega ohranitve ga je prepoznal tudi prvi slovenski naravovarstveni program, »Spomenica«, katere stoletnico obhajamo letos (Beuk 1920, glej tudi Skoberne 2020). V njej se nekoliko nenatancno predlaga »za sredogorski (gozdni) varstveni park … pragozd kneza Windischgrätza nad Lokanjo pri Oplotnici« (Beuk 1920). Plemiška veleposest je bila taka vse do konca druge svetovne vojne, po vojni pa so veleposestnike razlastninili in država je zacela gospodariti s temi gozdovi. Spomenica ne navaja podrobnejših razlogov za tedanji naravovarstveni pomen omenjenih pohorskih gozdov, a ce gledamo na gozdove z današnjega stališca, bi pricakovali, da so bili varovanja vredni zaradi dobro ohranjenega naravnega stanja (»pragozd«) in velikega števila starih dreves. Natancnejši obseg nekdanje veleposesti doslej v naravovarstvenih krogih še ni bil znan, a sodec po orjaških gozdnih parcelah, ki merijo po nekaj kvadratnih kilometrov vsaka, je bil gozd na obmocju med Lukanjo, Roglo, Šumikom in Tremi kralji že od zacetka parcelacije veleposestniški. Drugod po Pohorju so namrec gozdne parcele malih lastnikov vecinoma velike po nekaj hektarjev vsaka. Danes na tem obmocju prevladujejo smrekovi gozdovi, ki so predvsem v nižjih predelih Pohorja sekundarni, rezultat intenzivnega izsekavanja naravnih bukovih gozdov za razlicne potrebe, navadno se kot potrošnika lesa omenja predvsem pohorske glažute. Te so bile aktivne od konca 17. do prvih let 20. stoletja (Korent 1952). Veleposestniki, ki so bili navadno tudi lastniki glažut, so z gozdovi gospodarili po principu fratarjenja, goloseke so lahko požgali, nekaj casa uporabljali kot obdelovalne površine, nato pa nanje skupaj z zadnjim posevkom rži nasejali hitrorastoco smreko (Koprivnik pred 1912, Gricnik 1997). Les so v dolino spravljali z volovsko vprego in po drcah. Za krmo volov so vzdrževali pašnike, še danes se nekateri imenujejo po tem (npr. domacije Volavec, Volavšek, planje Volovica in Volovska planja blizu Rogle), za vodne drce pa so zajezili pohorske potoke, da so imeli ves cas na razpolago poljubno kolicino vode. Tako naj bi na mestu prejšnjega mocvirja nastalo tudi Crno jezero, ki se pojavi na zemljevidih šele v 19. stoletju, na manjših potokih pa so zgradili klavže, za katerimi se je nabirala voda in na njej plavajoca debla, ki jih je ob odprtju klavž odplavilo proti dolini. Take klavže so bile tudi nad Lukanjo (Cimperšek 2014). V casu nastajanja Spomenice, torej takoj po prvi svetovni vojni, so pohorski pragozdovi ocitno vsaj pri piscih Spomenice dajali vtis ohranjenih naravnih vrednot, ceprav je vednost o intenzivnem izkorišcanju pohorskih gozdov do zacetka 20. stoletja s tem nekako v navzkrižju. Zdi se, da je bilo védenje o stanju pohorskih gozdov na nekdanjem Kranjskem leta 1920 nezadostno in preverjanje te domneve je bilo tudi glavni motiv za pricujoco razpravo. Kljucno vprašanje, na katerega sem iskal odgovor, je bilo: kje tocno so bili v Spomenici (1920) omenjeni pohorski pragozdovi in kakšno je bilo tedaj njihovo stanje ohranjenosti. V diskusiji pa se nekoliko dotikam še drugega naravovarstveno pomembnega fenomena pohorske narave, pohorskih planj. Te se seveda z gozdovi izkljucujejo, a je vendar njihovo tradicionalno vzdrževanje povezano prav z rabo gozdov. 2 MATERIAL IN METODE Po dostopni literaturi sem poskusil zbrati kar se da veliko neodvisnih podatkov in pricevanj, ki bi lahko pripomogla k razjasnitvi problematike. Odgovore o obsegu knežje posesti sem iskal po zgodovinskih virih (npr. Zgonik 1975) ter se za informacije obrnil tudi na gozdarje. Najpomembnejša je bila gozdarska (predvsem odlicen pregledni clanek Cimperška 2014) in botanicna literatura, a tudi kartografski in narodopisni viri. Ker je bilo eksplicitno omenjanje pohorskega pragozda malo verjetno, se je o situaciji v naravi pogosto lahko le posredno sklepalo iz porocil o spreminjanju intenzivnosti gospodarjenja na obmocju Pohorja. 3 REZULTATI Podatkov o situaciji na Pohorju pred 18. stoletjem je zelo malo, a tudi v manj oddaljeni preteklosti, vse do konca 19. stoletja, so podatki razpršeni in pogosto le posredni. Palinološke raziskave nam nudijo približen vpogled v stanje pohorske vegetacije v holocenu. Budnar-Tregubov (1958) je vzorcila na 6 pohorskih barjih na grebenu, vendar je datacija vzorcev le približna. Pelod bora je stalno prisoten, a ga je v vrhnjih plasteh razlocno vec, kar kaže na verjetno pozno naselitev rušja na Pohorje. V poledenodobni vegetacijski dinamiki se sicer kaže razlocna faza leske v borealu, ki ji je sledila toploljubna »Quercetum mixtum« faza, šele zadnjih 2000 let pa naj bi se na Pohorju vzpostavila prevladujoca vegetacija bukovo-jelovo-smrekovega gozda. Peloda zelnatih vrst je malo (1–10%), kar kaže na ves cas prevladujoco gozdno vegetacijo. Culiberg (1986) je analizirala barjanske usedline še dveh pohorskih barij (Ribniško in Lovrenško barje) nekoliko podrobneje in njeni rezultati kažejo na prve (zacasne) ogolitve in s tem pojav travišcnih površin pred kakimi 4000 leti, temu je spet sledilo zarašcanje z bukovo-jelovo-smrekovim gozdom, vedno pa je prisoten tudi pelod gabra in hrastov (faza »Quercetum mixtum«), a mogoc je tudi prenos iz nižjih predelov. Palinološki profil za zadnja stoletja je bil žal slabo ohranjen, a poleg postopne prevlade smreke na racun izginjanja bukve in jelke, kar pripisujejo antropogenemu vplivu, se šele v zadnjih stoletjih pojavi pelod bora, kar Culibergova razlaga kot razmeroma pozno naselitev rušja na pohorska barja. Pelod trav in ostricevk se skozi ves palinološki profil pojavlja z majhnimi vrednostmi in tudi v zadnjih stoletjih ne kaže posebnega povecanja prisotnosti, iz cesar lahko sklepamo, da je vegetacijski mozaik gozd/negozd s primerljivimi deleži na Pohorju prisoten že vec tisocletij. Obseg v Spominici omenjenega knežjega gozda se je nekaj casa izmikal vpogledu, a v odlicni zgodovinski obravnavi o prehodu konjiško-oplotniške grašcinske posesti na kapitalisticno gospodarjenje (Zgonik 1975) je bil odgovor na dlani. Posest, ki so jo 1828 (ibid.) ali 1827 (Hiltl 1893) kupili knezi Windischgrätzi (Weriand von Windischgrätz, za 193.000 florinov; Hiltl 1893), prej pa je pripadala samostanu v Žicah (Cimperšek 2014), je obsegala na obmocju Pohorja tri celotne katastrske obcine: Kot, Oplotnica in Ritoznoj. Poleg tega pa še kopico manjših posesti v okolici Konjic, med drugim tudi gozdove na Konjiški gori. Kar dve tretjini vseh knežjih gozdov je bilo na Pohorju in najbolj gozdnata, hkrati pa tudi najvecja (okoli 40 km2) je bila prav katastrska obcina Kot, v kateri leži tudi Lukanja. Sprva je bila raba gozdov zelo skromna, v petdesetih letih 19. stoletja pa knezi preidejo na kapitalisticni nacin gospodarjenja in nadaljnjih nekaj desetletij kar najbolj brezobzirno izkorišcajo te gozdove ter posledicno tudi tamkajšnjim kmetom, ki so v preteklosti imeli služnostne pravice v tej gozdni veleposesti, postopno ukinjajo služnost. Takoj ko je do tega prišlo, so se kmetje priceli pritoževati in njihove pritožbe so segle vse do Gradca in celo Dunaja, a dosegli so malo, praviloma enkratno poplacilo v obliki vecje kolicine lesa ali z nadomestnim lastništvom majhnih in manj kvalitetnih parcel (vse po: Zgonik 1975). Kljub temu da je roparsko gospodarjenje (Cimperšek 2014) z vsem tem gozdom trajalo celotno drugo polovico 19. stoletja, so pritožbe prihajale le z obmocja nižinskih gozdov, kjer je bila poseljenost vecja, dostop do zelo fragmentiranih gozdov pa že tako težji, medtem ko so raztreseno med gozdovi naseljeni pohorski kmeti še vedno lahko zadostili svoje potrebe po lesu (Zgonik 1975). Obseg knežjega gozda je tako jasen, meje katastrske obcine Kot še vedno potekajo skoraj enako, torej nekako v liniji Lukanja-Rogla-Ostruhovo-Zgornja Brv-Hudi vrh-povirje Lobnice-Veliki vrh-Trije kralji-Radkovec-Sv. Mohor-Cezlak-Lukanja (slika 1). Morda bi le na skrajnem severozahodu prišlo do manjše spremembe, Zgonik (1975) namrec prav na mejo postavlja vrh Rogle, danes pa je meja dober kilometer severneje. Verjetno gre le za nekoliko površno Zgonikovo risbo, saj je obseg katastrske obcine Kot tudi na katastrskih mapah iz 1824. enak današnjemu (https://mapire.eu/en/map/cadastral). Slika 1: Shematizirana skica knežje posesti Windischgrätzov 1859 (k. o. Kot najvecja, oznacena s številko 19) iz Zgonik (1975) (levo) in današnji obseg te katastrske obcine iz Geopedije (desno). Figure 1: Schematic presentation of Windischgrätz land in 1859 (cadastral municipality Kot is the biggest, marked with number 19 (left; Zgonik 1975) and cadastral municipality Kot today from Geopedia (right). Kar se tice gospodarjenja z gozdom, do sredine 18. stoletja na Pohorju gozda niso intenzivneje izkorišcali, o cemer lahko sodimo iz dejstva, da ni bilo izdanih rudarskih, lesnih ali gozdnih redov, ki bi posegali v gospodarjenje z gozdovi (Cimperšek 2014). Iz obdobja pred knežjim nakupom »pohorskega planinskega gozda« imamo podatke, da je bila raba ogromne pragozdne površine na približno 26 km2 izredno skromna. Na prelomu 18./19. stol. so letno odvzeli le po nekaj 100 dreves in 100 do 250 m3 drv za kurjavo. Žage na posesti ni bilo, torej je bilo vse delo rocno in s pomocjo vprežne živine (Macek 1977). Konec 18. stoletja je raziskoval pohorska rudišca tudi vsestranski naravoslovec B. Hacquet in prehodil celoten greben Pohorja. Ocitno je bilo pogorje prehodno, gozdov sicer ne omenja izrecno, a pomembna je njegova opazka o lepih razgledih z vrhov, kar nam zanesljivo govori o tem, da so bili vsaj nekateri vrhovi goli in so torej pohorske planje starejše od fužinarstva (Cimperšek 2014). V zacetku 19. stoletja torej postanejo lastniki omenjenih gozdov knezi Windischgrätzi, ki so že sredi stoletja zaceli z intenzivnim gospodarjenjem. Iz srede tega stoletja je zanimivo opažanje Puffa (1846), ki pravi: »Kdor ima v našem otopelem casu namen obiskati enega izmed najvecjih blodnjakov, kjer je narava še ohranila cudovite predele neoskrunjenih pragozdov, ki morajo leto za letom ... prispevati svoje žrtve za napredek, naj se povzpne na Pohorje k njegovim temnim skrivnostnim gajem«. Iz tega casa je verjetno tudi grafika R. Pittnerja »Das Steierische Paradies. Urwald im Bachergebirge« (slika 2), ki jo hranijo v Graficni zbirki v Rogaški Slatini, izšla pa je kot ilustracija v knjigi Rosegger & Pichler (1880) (Cimperšek 2014). Slika 2: Grafika R. Pittnerja »Das Steierische Paradies. Urwald im Bachergebirge«, izšla kot ilustracija v knjigi Rosegger & Pichler (1880) Figure 2: Illustration »Das Steierische Paradies. Urwald im Bachergebirge« by R. Pittner, published in book Rosegger & Pichler (1880) V drugi polovici 19. stoletja se po eni strani vrstijo porocila o vse bolj intenzivnem izkorišcanju pohorskih gozdov, po drugi strani pa tudi bolj oprijemljivi opisi o pragozdnih razmerah na Pohorju, ceprav vecinoma že v pretekliku. Za to obdobje pravi Cimperšek (2014), da je »…z zakasnelim pojavom metalurških in steklarskih podjetij potekala najbolj vulgarna eksploatacija gozdov …«. V obsežni monografiji o Pohorju gozdarski strokovnjak Hiltl (1893) romanticno opisuje (tedaj že) nekdanje pohorske pragozdove: »Casi, ko je bil globok pragozd pokrit z vecstoletnimi drevesnimi velikani, ko je rojstni kraj drevesa po mnogih letih postal tudi njegov grob, ko je med mladimi stebli in trohnecimi debli pod zavetjem bradatih vej smreke raslo mlado upanje gozda – teh casov je za vedno konec in se ne bodo vrnili, dokler civilizacija in njene potrebe vladajo naši zemlji.« Njegova podrobna analiza tedanjega stanja pohorskih gozdov sicer pove, da je 59% površine Pohorja še vedno gozdnate, ostanke nekdanjega pragozda pa omenja le še v povirnem obmocju potoka Lobnica (Hiltl 1893). Ocitno govori o širšem obmocju slapa Šumik, ki je zaradi nedostopnosti ostalo razmeroma nedotaknjeno, v neposredni okolici pa so na veliko izsekavali, saj sta bili nad Šumikom glažuta in žaga, tereni pa lažje dostopni. Na širšem povirnem obmocju povirja Lobnice Puff poroca, da na poti od Ruš do Mislinje »... prekoracimo 1 3/4 ure dolgo rumenkasto zeleno travnato planoto ... katere najbližji mejniki so Plešic, Klopni vrh, Verni vrh, Košuta, Zajcji ali Kmecki vrh, Jodlov vrh, in Planina. ...«. Stika med ohranjenimi ostanki pragozda pri Šumiku in tedaj še pragozdom Windischgrätzov torej ni bilo, saj je bil na ogromnem vmesnem obmocju gozd popolnoma izsekan. V nadaljevanju omenja, da »... hodimo poldrugo uro ob robu 5 ur dolgih pragozdov, na katerih vzhodni strani je globoko spodaj Oplotnica, na vrhu cerkev Sv. Treh kraljev ...«. To pa je ocitno prav obravnavani knežji pragozd, ki je bil torej v drugi cetrtini 19. stoletja še prepoznaven. V obširnih tabelarnih prilogah na koncu pol stoletja mlajše monografije Hiltl (1893) natancno navaja, da obsegajo »... pragozdu podobni sestoji smreke, jelke in bukve 390 ha ali 0,7% gozdne površine«). Še vedno sicer omenja tudi posamicne orjaške jelke, »... ki imajo pri starosti 300 let in vec obseg 4 m. Da, pred približno dvajsetimi leti je bilo na sedlu Klopnovrška bajta podrto zdravo drevo, ki je že bilo 479 let staro. Bilo je 46 m visoko, premer debla 1,74 m.« (ibid.). Vecino teh skromnih ostankov pragozdov naj bi »... v oglje in steklo pretopili do konca 19. stoletja« (Cimperšek 2014). Zelo razlocno piše Hiltl (1893) tudi o razlogih za unicenje Pohorskih gozdov. Tako pravi, da so iz oplotniških gozdov v treh letih (1869, 1870 in 1871) dostavili južni železnici 69.248, v Francijo pa izvozili še 102.385 železniških pragov. Dalje omenja velike žage v Lukanji, za celotno Pohorje pa omenja, da so za steklarne v razmeroma kratkem casu posekali obsežne gozdove, pravzaprav celotno visoko planoto, ogoljena obmocja pa so bila po vec letih vmesne kmetijske dejavnosti prepušcena paši (Hiltl 1893), kar se sklada s Puffovo navedbo iz povirnih predelov Lobnice. Iz ovršja Pohorja poroca o paši živine tudi Koprivnik (pred 1912, Gricnik 1997): »... po obširnih goljavah, fratah, na Pesku pod Roglo, Planinko in po Lasini pod Plešicem so se pasle velike crede (‚žvajge‘) goveje živine, ... ki so jo prignali kmetje od vseh strani v planine na pašo«. Podrobneje je zgodovino izkorišcanja pohorskih gozdov preucil Cimperšek (2014), ki konkretno navaja porabo nekaj tisoc kubikov lesa letno za plavž pri Sv. Primožu, prav toliko za fužine v Pušcavi pod Lovrencem, skupno naj bi bila poraba pohorskega lesa za industrijsko kurjavo sredi 19. stoletja preko 20.000 m3 letno za predelavo kovin in cez 30.000 m3 letno za glažute (Cimperšek 2014). Še vec podatkov je uspel zbrati prav o oplotniških knežjih gozdovih, o katerih piše: »Leta 1857 je knez Windischgrätz prodal les v zgornjem povirju Oplotnice družbi Hausner-Prašniker & Co., ki je zgradila prvo gozdno cesto na Pohorju od Oplotnice do Lukanje ... ter ... postavila trinajst vodnih žag«. Deželna štajerska vlada, ki jo je nenadzorovano gospodarjenje s pohorskimi gozdovi skrbelo, je 1868. leta na Pohorje celo poslala gozdarskega strokovnjaka J. Schmirgerja. Ta med drugim v svojem obširnem porocilu »… najostreje kritizira gospodarjenje v gozdovih kneza Windischgraetza, ki je imel v tem casu le 500–600 oralov golosekov, zato pa je v ostalih, deloma prezrelih sestojih uvedel roparsko prebiralno secnjo, tako da ostane na oralu le kakih 40–50 dreves« (po: Korent 1952). Windischgrätz je kasneje najel okoli 1000 delavcev, »... ki so v letih 1869/71 izdelali 171.633 kosov železniških pragov (138.000 m3 lesa), v naslednjih letih pa še znatno vec. ... Da bi vnovcil okoli 150.000 m3 lesnih ostankov, so leta 1870 v Oplotnici zgradili steklarno ...«, a se lesni ostanki niso izkazali in »... iz krize jo je rešila hütenberška železarska družba, ki je les skuhala v oglje«. Iz slabšega lesa iglavcev so v Oplotnici izdelali 1.500–2.000 m3 lesne volne na leto, ki so jo uporabili za embalažo steklovine (Macek 1977). Schmirger je eksploatacijo konjiških gozdov oznacil za najvecjo zlorabo narave, saj so z roparsko secnjo sekali samo debelejša drevesa. Na zahtevo oblastnih organov so po letu 1872 prenehali s pustošenjem gozdov (Cimperšek 2014). Ko Cimperšek sestavi razpoložljive podatke o izkorišcanju pohorskih gozdov, je njegova ocena, da so v drugi polovici 19. stoletja in v zacetku 20. stoletja letno posekali 180.000 do 230.000 m3 lesa, šele pred drugo svetovno vojno se je zacelo izkorišcanje pocasi zmanjševati. Kaj pa porocila prav o pragozdovih? Situacijo sredi druge polovice 19. stoletja opisuje Glowacki (1908) v duhu tedanjega casa zelo slikovito. Po njem naj bi bil »... pred tridesetimi do štiridesetimi leti na Pohorju še vedno pragozd«. Krošnje starodavnih smrek in jelk so tvorile neprehodne sestoje s trohnecimi debli padlih dreves. Takrat je na lubju jelk in bukev še videl nekatere obcutljive vrste lišajev (Sticta amplissima, Sticta scrobiculata, Telotrema lepadinum, Sphaerophorus coralloides), ki so v nadaljnjih desetletjih postali zelo redki ali so povsem izginili (ibid.). Ob lastnem opažanju unicevanja pohorskih pragozdov izrazi tudi skrb, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi pohorskim barjem, ce bi »... podjetni gospodarji iz Konjic, Mislinje, Fale ali Slovenske Bistrice prišli na idejo, da bi mokrišca izsušili ... in pridobili rodovitno gozdno zemljo in jo pogozdili z dragocenimi nasadi smreke« (Glowacki 1908). Badjura (1924), ki je vse v vodniku po Pohorju opisane izlete dejansko prehodil, piše, da so bili »... pred dobrimi 100 leti na Pohorju še krasni pragozdovi ...«, ki naj bi jih unicila steklarska obrt. Za kraj Lokanja pravi, da v njem živi gozdar kneza Windischgrätza in 4 logarji, omenja lesno industrijo in velika skladišca lesa, kakršno omenja tudi nekoliko više ob Oplotnici na Jurgovem. Po sedanjem vedenju se zdi, da je z oceno casovne oddaljenosti pragozdov nekoliko pretiraval. Dolšak (1926–27) v clanku z zelo povednim naslovom »Za varstvo prirode na Pohorju«, izdanim le nekaj let po izidu Spomenice, pohorske gozdove kot naravovarstveno pomemben objekt omenja le mimogrede, kot že pred desetletji unicene (»Starih gozdov, ki so še pred kakimi 60 leti imeli ponekod znacaj pragozda, ni vec; nadomešca jih po vecini mlada jelovina, v nižjih legah tudi bukovje, vsepovsod pa se opažajo sledovi cloveških rok.« ibid.: 66). Ob tem je zanimivo, da Spomenice izrecno sicer ne omenja, a vsebinsko se razlocno nanaša nanjo, ko pravi: »... istocasno, ko se je izprožila misel o reservacijah pri Sedmerih jezerih, se je v krogu Odseka za varstvo prirode izrekla tudi želja, da bi se nekaj podobnega ukrenilo tudi na Pohorju in bi se zašcitili oni deli te gorske pokrajine, kjer se nam prikazuje živa priroda v posebno izrazitih podobah svoje vrste« (Dolšak 1926–27: 66). Zanesljivo je Dolšak obiskal tudi obmocje slapa Šumik, saj se za vodstvo do tamkajšnjih nahajališc rjastega sleca zahvaljuje planincu gospodu Rotterju iz Maribora. Iz tega in ostalih porocil o zadnjih ostankih pohorskih pragozdov, ki jih omenjajo prav iz okolice Šumika (npr. Hiltl 1893, Wraber 1952) bi lahko celo sklepali, da je bil gozd v zgornjem delu doline Lobnice med obema vojnama že precej bolj unicen, kot tri desetletja kasneje ugotavlja Wraber, ki poroca o preostalih 20 hektarih ostankov pragozda. Precej izcrpno pa Dolšak govori o pohorskih barjih in nekoliko tudi o planjah. Tocno cetrt stoletja po Dolšaku omenja Maks Wraber (1952) situacijo glede pragozdov na Pohorju takole: »… v romanticni dolini bucecega potoka Lobnice … se je ohranil zadnji ostanek pohorskega pragozda. Pred unicenjem ga je obvarovalo strmo, skoraj nedostopno zemljišce divje gorske soteske ob slapu Šumiku. To je naš edini pragozd na prakameninski podlagi.« (Wraber 1952: 60). Ocenjuje ga na dobrih 20 ha površine, kar je v primerjavi s temi gozdovi, ki jih konec 19. stoletja omenja Hiltl (1893), le še približno ena dvajsetina. Tudi vec drugih avtorjev od štiridesetih do zacetka šestdesetih let 20. stoletja omenja pragozd Šumik kot edini omembe vredni pragozdni ostanek na obmocju Pohorja, tako Šivic (1944, 1956) in že omenjeni M. Wraber (1949, 1952, 1967). V prvih dveh clankih (Wraber 1949 je v resnici le razširjen v Wraber 1952) poskuša vzpostaviti strogo klimaksno definicijo pragozda, po kateri prav nobeden od pragozdnih sestojev v Sloveniji ne bi bil pragozd, ampak le »gozd s pragozdnim znacajem«. Zanimivo je, da pragozd Šumik v clanku Wraber (1949) sploh ni omenjen v besedilu, ampak le pod fotografijo s podnapisom »... pragozd nad Šumikom v dolini Lobnice na Pohorju«, kar kaže na nenavadno avtorjevo nedoslednost kar se tice navedbe in definicije pojma pragozd. Pragozd Šumik je v nadaljnjih letih postal gozdni rezervat z vecjim delom v tako imenovani Rebri na desnem bregu Lobnice (okoli 17 ha mešanega bukovega-jelovega pragozda s primesjo smreke) ter 4 do 5 ha na nasprotnem bregu Lobniške soteske ob Šumiku, kjer prevladuje jelka (Tinta 1961). Obenem pa je bil ta pragozdni kompleks predlagan kot »zašcite vredni« pragozd »Lobnica na Pohorju« (Piskernik & Peterlin 1962). Nekaj let kasneje so ruški planinci s podporo nekaterih pomembnih inštitucij podali predlog za razširitev rezervata Šumik na 50 ha. V Inventarju najpomembnejše naravne dedišcine Slovenije (Peterlin & al. 1976) je ta predlog upoštevan, pragozd Šumik prepoznan kot naravna vrednota, vendar je od 1992 vseeno zavarovano le obmocje 15 ha (naravni rezervat Pragozdni rezervat Šumik, lokalnega pomena). Omeniti pa velja še nekaj manjših gozdnih (ne pragozdnih!) rezervatov na obmocju Pohorja, ki jih je gozdarska stroka izlocila iz obicajnega gospodarjenja zaradi razlicnih razlogov, v glavnem imajo »... izjemno poudarjeno raziskovalno funkcijo ... To so gozdovi, ki so zaradi svoje razvojne faze in dosedanjega razvoja izjemno pomembni za raziskovanje, proucevanje in spremljanje naravnega razvoja gozdov, biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter kulturne dedišcine.« (Uredba o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom, Uradni list RS, št. 39/15). Na obmocju nekdanje Windischgätzove posesti katastrske obcine Kot so štirje taki rezervati, s skupnim obsegom nekaj cez 100 ha, strožji varstveni režim je na obmocju Škrabarce (10,58 ha), blažji pa na obmocjih Crno jezero (53,45 ha), Bojišce Pohorskega bataljona (23,71 ha) in Greben Rogle (14,4 ha). 4 DISKUSIJA Ob rob zapisanemu, kar že jasno potrjuje domnevo o tem, da v casu Spomenice pohorskega pragozda, kot ga ta omenja, ni vec bilo, še nekaj povezanega razmisleka o varovanju pohorske narave. Ceprav se nam danes naravovarstveni odnos do neokrnjene narave kot celote zdi samoumeven, pa ni bilo vedno tako. Na primer ob izpricani zaskrbljenosti Maksa Wraberja za usodo pohorskih gozdov je kar presenetljiv njegov odnos do preostale pohorske narave. Tako piše (Wraber 1954: 165) »… po obširnih pohorskih planotah sta degradacija tal in degeneracija vegetacije tako dalec napredovali, da so obsežni predeli izgubljeni za sleherno gospodarsko izkorišcanje (mocno zamocvirjene površine), nekatere pa bi se dalo izboljšati le z velikimi tehnicnimi napori in denarnimi sredstvi (izboljšanje slabih gozdnih sestojev, pogozditev neustreznih travnih površin, melioracija slabo donosnih pašnikov in senožeti) …« in pod objavljeno sliko »Vrh Roglje (1517 m), porasel s slaborodnim pašnikom baloha ali volka (Nadetum strictae) in z redkimi smrekami«. Ocitno torej Wraberjeva skrb za naravo tedaj ni videla dlje od (gospodarsko pomembnega) gozda. Nam pa Wraber ponuja nekatera nadaljnja zanimiva dejstva ali razmisleke o pohorski flori. Tako na primer pravi (ibid.: 166), da »… zgodovinski podatki pricajo in tudi tipološko proucevanje govori za to, da so bile današnje travne in zamocvirjene površine, ki pokrivajo obširne predele pohorskega višavja, nekoc porasle z gozdom in da ni poteklo odtlej niti sto let.« Kot smo videli iz vec navedenih trditev iz prejšnjih stoletij, je taka trditev prevec poenostavljena. Zagotovo so planje na grebenih vzhodnega Pohorja starejše, po drugi strani pa so se velike golicave iz prejšnjih stoletij, na primer tista, ki jo omenja Puff (1846) v povirju Lobnice, že do Wraberjevih casov zarasle z gozdom. Prav tako o barjanskih površinah, ki segajo tisoce let nazaj, govorijo palinološki podatki (Budnar-Tregubov 1958, Culiberg 1986). Izvor pohorskih planj in barij, ki jih danes obravnavamo kot izredno naravovarstveno vrednoto, razlaga Wraber takole: »… na neprepustni podlagi z nezadostnim vodnim odtokom se je mocneje uveljavila zamocvirjevalna težnja ter ustvarila dandanašnje zamocvirjene in polzamocvirjene predele, ki se ne dajo vec izkorišcati, ali pa nudijo le skrajno slabo pašo in košnjo, na bolj prepustnih tleh pa so se razvila borna travišca, porasla v glavnem z volkom ali balohom (Nardus stricta), ki se sicer gospodarsko izkorišcajo za pašo in košnjo, ali se prav nic ne negujejo ter dajejo zato zelo skromen donos. Prav na teh travišcih pa se ... pojavlja površinsko zamocvirjanje, ki grozece napreduje.« (ibid.). Njegov pogled na varovanje pohorske narave, ki je tako razlicen od današnjega, je dalje izprican, ko govori o vseh gozdarsko nepomembnih rastlinah kot o plevelih: »… med najnevarnejše plevele štejemo razne trave in pol trave, ki so izredno razširjene ... v glavnem v srednjih in višjih legah …« (ibid.: 175) ter »… kot plevel bi morali oznaciti slednjic tudi baloh ali volk, najbolj razširjeno travo pohorskih pašnikov in senožeti, ki tvori osnovo travni ruši. S svojo izredno konkurencno sposobnostjo ustvarja enolicna travišca majhne gospodarske vrednosti, poslabšujoc talne pogoje in zmanjšujoc biološko aktivnost tal, ponekod pa uvaja celo površinska zamocvirjanje. Kar je smreka v cistih smrekovih sestojih, to približno je baloh na travniku ali pašniku. … Z vsemi silami je treba stremeti za tem, da se gozdni pomladek cimprej dvigne in strne ter zaduši pod seboj nadležni in nasilni plevel.« (ibid.: 176). Kaj pa lahko recemo o spreminjanju obsega pohorskih planj, ki so ocitno že stoletja dolgo ustvarjale mozaik z gozdom, v nedavni preteklosti? Za silo bi se dalo stanje ugotoviti iz zemljiških knjig, ce in kjer so še ohranjene, a ce si za obmocje najlepše ohranjenih zahodnopohorskih planj na Kopah pogledamo le grobo oceno stanja negozdnih površin, o katerem lahko sklepamo iz dovolj natancnih zemljevidov, vidimo, da so obsegala povezana travišca na tem grebenu v prvi cetrtini 19. stoletja okoli 60 hektarjev, pred 1. svetovno vojno 75 ha, med obema vojnama spet okoli 60 ha in danes okoli 45 ha (kartografski material dostopen na povezavah https://mapire.eu/en/ in https://gisportal.gov.si/ ). Ob tem pa je treba poudariti, da je današnjih 45 ha planj izredno degradiranih, saj so skoraj vse na obmocjih smucišc, obrobni predeli pa se zaradi nerabe pogosto dalje zarašcajo. Vrstno bogata volkovja in kisloljubne resave se tu pojavljajo prepleteno in s prehodi, v slovenskih razmerah so ene in druge združbe redke in v tipicni obliki in vecjem obsegu razvite poleg Pohorja le še ponekod po preostalih Alpah. O planjah ugotavlja že Dolšak (1926–27), da »... pot od Jezerskega vrha proti zahodu v smeri proti Crnem vrhu, ... vodi cez suhe košenice in pašnike, kjer ... se pojavi formacija, ki jo moremo prištevati deloma k subalpinskemu travniku, deloma pa, zlasti prav na vrheh k onim pustim golicavam z nizko travo, kjer igra navadni šcetinovec (Nardus stricta) dominantno vlogo.« In dalje: »Ostro zacrtanih meja med obema slikama ni«. Podobno piše M. Wraber (1953), da zveza Nardion višjih predelov Pohorja obsega samo združbo Nardetum, da pa se ta lahko deli v vec variant in ena od njih, za katero avtor pravi, da »... kaže mocno progresivno težnjo ali pa mlajšo regresivno stopnjo ...« in jo spoznamo po piceetalnih vrstah, »... vodi naravnost v resavo (Calluneto-Genistetum) ...« (ibid. 105). Ceprav gre za rastlinske združbe, ki so rezultat clovekovega delovanja, jim danes pripisujemo veliko naravovarstveno vrednost in sta habitatna tipa, ki jim ustrezata, torej »Vrstno bogata travišca s prevladujocim navadnim volkom (N. stricta) na silikatnih tleh v montanskem pasu« in »Alpske in borealne resave« prepoznana tudi kot kvalifikacijska habitatna tipa omrežja Natura 2000. Presenetljivo pa je, da za obmocje Pohorja slednje (torej resave) niso prepoznane kot kvalifikacijski HT. Po vrstni strukturi namrec sem sodijo znane pohorske planje, na katerih nabirajo arniko, borovnice, brusnice in islandski lišaj, kolikor ga je še ostalo, te pa z vrstno bogatimi volkovji oblikujejo mozaik negozdnih združb, ki jih najlepše prepoznavamo na grebenu Kop. Zadnja leta se na vec delih Pohorja ubadajo tudi z obnovo planj, a za razliko od tradicionalne kombinacije enkratne avgustovske košnje (Hiltl 1983) in paše volov, ki je skozi stoletja ohranjala ta posebni mozaik rastišc, je danes v igri težka mehanizacija in mulcenje drevja in grmovja. Zagotovo se lahko vprašamo, ali bo to sploh obnovilo enako strukturo planj in ali ne bi potrošenih sredstev raje namenili bolje domišljenemu varovanju narave. Žal pa pogledi na to, kaj in kako je vredno varovati na Pohorju niso vedno usklajeni. Geografom se tako dozdeva, da »... lahko dolocena obmocja smucišc uvrstimo med planje, kajti tako so se obstojecim ‚starim‘ planjam ‚pridružile‘ nove travne površine, ki bodo imele enako funkcijo ohranjanja kulturne pokrajine, kakor jo imajo zdajšnje planje« (Golob & al. 2015). Ekološko vlogo planj zreducirajo na krajinski videz, razglede, omenijo pa še kako divjad, ki je povezana z njimi. A ce pricakujemo, da je to obmocje vkljuceno v naravovarstveno omrežje vsaj zaradi lepo razvitih vrstno bogatih volkovij, žal ugotovimo, da ni tako. Planje zahodnega Pohorja so prizadete tudi v formalnem oziru. Vrstno bogata volkovja kot Natura 2000 habitatni tip so bila pred pristopom v EU na pohorskem grebenu predlagana za varstveno obmocje vse do Kremžarjevega vrha (Kaligaric & Trcak 2004), a je bil strokovni predlog kasneje za polovico zmanjšan. Brez pojasnila so bili Rogla, Ribniški vrh, Kope, in Kremžarjev vrh izvzeti. Žal te pomanjkljivosti ni nihce opazil (ali pa ni želel opaziti) niti na naslednjih dveh biogeografskih seminarjih, torej trilateralnih pogajanjih med Evropsko komisijo ter predstavniki civilne družbe in državnega naravovarstva. Druga strokovna napaka, ki smo jo avtorji predloga za vzpostavitev omrežja Natura 2000 na podlagi evropsko pomembnih habitatnih tipov skupaj naredili pred slabima dvema desetletjema, je bilo crtanje montanskih resav s seznama kvalifikacijskih habitatnih tipov za Slovenijo. Res je, da je pojavljanje teh resav zelo omejeno, res je, da so same resave rezultat clovekovega vzdrževanja, res je tudi, da so to habitatni tipi, ki jih brez ustrezne rabe precej hitro zarase gozd. A enak je problem tudi z zahodnoevropskimi resavami, pa so jih kot zelo poseben življenjski prostor vendar uvrstili na seznam Natura 2000. Prav zahodnopohorske planje predstavljajo lep mozaik volkovja in resav, a primernega formalnega varovanja ni. Vendar pa, kot je bilo tu že nakazano, je problematika ohranjanja pohorskih planj veliko bolj kompleksna, saj je v 21. stoletju nemogoce pricakovati, da bodo domacini ohranjali že zdavnaj opušceno trajnostno rabo teh površin, hkrati pa se na planjah krešejo zelo razlicni interesi razlicnih uporabnikov prostora in za ohranitev planj zanamcem bo treba poiskati povsem nove družbene kompromise. Po vsem povedanem je popolnoma jasno, da v casu pisanja Spomenice pohorskega pragozda že davno ni bilo vec. Nekaj preostalih fragmentov, ki jih tri desetletja kasneje še omenja M. Wraber, je bilo v resnici zunaj knežje veleposesti in še ti so ostali ohranjeni le zaradi nedostopnosti. Kako je lahko do take nevednosti in nerodnosti prišlo? V casu monarhije je bila civilna družba in njeno delovanje v veliki meri vezana na politicne meje dežel. Tako se je Muzejsko društvo za Kranjsko pac ukvarjalo z naravo znotraj kranjskih meja. Prav to društvo pa je v novih politicnih razmerah po koncu 1. svetovne vojne s svojo Spomenico poskusilo zajeti širše geografsko obmocje novooblikovane Slovenije, a ocitno je njegovim clanom manjkala vednost o trenutnem stanju narave. Od 352 clanov jih je bila seveda velika vecina s Kranjske, le nekaj 10 tudi iz sosešcine. Med 6 clani iz Maribora pa ni bilo nobenega prepoznavnega naravoslovca (Anon. 1919), ki bi lahko iz prve roke posredoval sveže informacije o stanju pohorskih gozdov. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kakšna je bila v zacetku 20. stoletja komunikacija med Glowackim in Cilenškom kot pomembnima botanikoma na Štajerskem in Paulinovim krogom, od katerega je prišla tudi Spomenica, na Kranjskem. Zdi se, da ne prevec ucinkovita. 5 SUMMARY »Pohorje primeval forest« (further PPF) has been somehow dubious object of nature conservation mentioned in the first Slovenian nature conservation program, so called Spomenica (1920). Other proposed objects in the same document were well defined with cadastral numbers, precise locality or taxonomic names, but PPF only as »Pohorje primeval forests of Windischgrätz noble family above Lukanja«, without detailed description of its locality and size. Thorough survey of available sources revealed that PPF is almost identical with today’s cadastral municipality Kot on southern slopes of Pohorje that includes the village Lukanja and has still more than 20 km2 of forests. Today these forests are with almost no special conservation value as the only patch of forest that resembles primeval one in Pohorje is protected around Šumik waterfall which is about 4 km NE from the discussed area. Some palynological records from the area clearly show that similar vegetation has been present on Pohorje for at least 2000 years with predominant forests of beech, fir and spruce with gradually higher presence of the later in the last centuries. Non-arboreal pollen has been present in similar proportion so it seems likely that comparable pattern of forest/non-forest vegetation has been present much earlier than we can trace it in the published records. The first written report of non-forest vegetation at the highest parts of the ridge is from 18th Century. Pohorje had been neglected from floristic point of view until mid 19th century and also other information regarding Pohorje is scarce. When Windischgrätz family in 1827 or 1828 bought forests in Pohorje, they were mentioned as primeval forests. Until 1850s PPF had been used very moderately but in the second half of 19th Century the forests of discussed area had been intensively exploited what had resulted in complete extermination of the last remains of primeval forest decades before publication of Spomenica. Authors mentioning PPF at the end of 19th or beginning of 20th Century (e.g. Hiltl 1893, Glowacki 1908, Badjura 1924, Dolšak 1927) reported last remains of it decades ago. In the second half of 19th Century hundreds of sawmills on the slopes of Pohorje poduced enormous quantities of raw wooden products and additional wood was used by glass-making industry and some metal ore smelting. It is estimated that every year in that period up to 230.000 m3 of wood had been extracted from Pohorje forests and without proper care for reforestation before WW1 almost all the PPF had been destroyed. Hiltl (1893) still reports about 400 ha of PPF remains, but half a century later M. Wraber (1952) could recognize only about 20 ha of it. Regarding »Spomenica«, it is obvious that its writers were not well informed about the situation in the previous PPF. This can be explained by the fact that the authors were all from Carniola, until 1918 administrative unit of Austrian Monarchy, and Pohorje was in former Styria. After the WW1 southern part of former Styria with predominant Slovenian population together with former Carniola formed the new Slovenia. So in the rush authors of »Spomenica« wanted to cover the whole newly achieved Slovenian territory with proposals for nature conservation but were not entirely right. Another topic of nature conservation importance in the Pohorje area is briefly discussed: heaths on the Pohorje mountain range ridge, so called »planje«. Those heaths are man-made centuries ago and had been maintained as pastures and also by occasional mowing in late summer. Their maintenance was linked to the forest use as they were mostly result of forest clearing and later used as ox pastures, because oxes were important for timber transportation. Heaths on Pohorje mainly consist of a patchwork of two important habitat types with all transitions: species reach Nardetum grasslands in montane belt and Alpine and Boreal heaths. In the last decades Pohorje heaths are threatened due to abandonment of use and pressure of ski-turism. Despite the fact that heaths on western part of Pohorje ridge are still well preserved and both mentioned habitat types are qualifying for Natura 2000, in 2004 they were removed from proposed Natura 2000 network due to economic reasons and were never again included or achieved any other formal protection. 6 ZAHVALA Na prvem mestu se zahvaljujem Matjažu Ježu, ki nas je vodil na ekskurziji po Pohorskih planjah in omenil, da usoda pragozdov iz Spomenice ni razjasnjena. Dalje bi se zahvalil gozdarjema B. Slabanja in M. Cimperšku za pomoc z informacijami in koristne diskusije. P. Skobernetu hvala za sugestije in vire, ki pomembno dopolnjujejo vsebino, enako pa sem hvaležen tudi drugemu recenzentu, ki me je opomnil na obstojece gozdne rezervate. Urednici T. Bacic pa dolgujem zahvalo za vzpodbudo, da kos porocila o društveni ekskurziji na Pohorje preoblikujem v samostojni clanek. 7 VIRI anon., 1919: Imenik udov (v pricetku leta 1919). Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 9 (3/4): 247–252. Badjura, R., 1924: Pohorje. Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg, Ljubljana. 124 pp. Beuk, S., 1920: Spomenica. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del B 1: 69–75. Budnar-Tregubov, A., 1958: Palinološko raziskovanje barij na Pokljuki in Pohorju. Geologija 12: 197–220. Cimperšek, M., 2014: Eksploatacija pohorskih gozdov v preteklosti. Gozdarski vestnik 72 (9): 365–382. Culiberg, M., 1986: Palinološka raziskovanja na Lovrenškem in Ribniškem barju na Pohorju. Biološki vestnik 34 (1): 1–14. Dolšak, F., 1927: Za varstvo prirode na Pohorju. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo B. Prirodoslovni del 7/8 (1/4): 65–69. Glowacki, J., 1908: Die Moosflora des Bachergebirges. Festprogramm des l k. Staats-Gymnasiums in Marburg a. D. 1908. 65–94. Golob, T., Kodric, D., Meolic, J., Praprotnik, A., Premužic, A., Simreich, A. & R. Viltužnik, 2015: Spreminjanje rabe tal na Pohorskih planjah med letoma 2000 in 2014. Revija za geografijo 10 (1): 41–68. Gricnik, A., 1997: Koprivnik in njegovo Pohorje. Obcina Zrece. 510 pp. Hiltl, C., 1893: Das Bachergebirge. Klagenfurt. 195+LXXX str. Kaligaric, M. & B. Trcak, 2004: Vrstno bogata travišca s prevladujocim navadnim volkom (Nardus stricta) na silikatnih tleh v montanskem pasu (EU 6230*). V: Jogan, N., M. Kotarac & A. Lešnik (ur.): Opredelitev obmocij evropsko pomembnih negozdnih habitatnih tipov s pomocjo razširjenosti znacilnih rastlinskih vrst: [Koncno porocilo]. Narocnik: MOPE, ARSO, Ljubljana. CKFF, Miklavž/Dravskem polju. 219–225. Koprivnik pred 1912, glej Gricnik 1997 Korent, D., 1952: Pohorske glažute in njihov vpliv na gozdove. Gozdarski vestnik 10: 240–246. Macek, J., 1977: O gospodarjenju z gozdovi na državni gospošcini v Konjicah na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Gozdarski vestnik 35 (4): 141–149. Murmann, O. A., 1874: Beiträge zur Pflanzengeographie der Steiermark mit besonderer Berücksichtigung der Glumaceen. Wien. 224 str. Peterlin, S. & al. 1976: Inventar najpomembnejše naravne dedišcine Slovenije. ZSRSSV, Ljubljana. 859 str. Piskernik, A. & S. Peterlin, 1962: Zašciteni in zašcite vredni naravni objekti Slovenije. Varstvo narave, 1: 159–163. Puff, R. G., 1999 (original 1846): Maribor – njegova okolica, prebivalci in zgodovina. Založba Obzorja, Maribor. 375 pp. Rosegger, P. K. & F. Pichler, 1880: Unser Vaterland in Wort und Bild. Geschildert von einem Verein deutscher und österreichischer Schriftsteller uns Künstler Wanderungen durch Steiermark und Kärnten. Stuttgart, Kröner Verlag. Skoberne, P., 2020: Spomenica 1920 – prvi nacionalni program za varstvo narave v Sloveniji. Trdoživ 9 (1): 16–20. Šivic, A., 1944: Domovinski prirodni spomeniki. Prirodoslovna izvestja 1 (1944): 189–197. Šivic, A., 1956: Naši narodni in drevesni parki. Gozdarski vestnik 14: 257–271. Teržan, J., 1967: Pragozd lobniških šumikov. Planinski vestnik 1967 (2): 60–62. Tinta, O., 1961: Pragozd – pohorska znamenitost. Planinski vestnik 17 (7): 335–336. Vrhovski, L., 1898: Ribnica na Pohorju. Dom in svet 11 (1): 21–22. Wraber, M., 1949: Pragozd v Evropi. Varstvo spomenikov 2 (3–4): 123–126. Wraber, M., 1952: O gozdnogospodarskem in kulturnoznanstvenem pomenu pragozdnih rezervatov. Biološki vestnik 1: 38–65. Wraber, M., 1953: Tipološka podoba vegetacije višjih predelov Pohorja. Biološki vestnik 2: 89–109. Wraber, M., 1954: Splošna ekološka in vegetacijska oznaka višjih predelov Pohorja. Gozdarski vestnik 12: 161–178. Wraber, M., 1967: Naši pragozdni rezervati. Proteus 29 (1): 11–14. Zgonik, M., 1975: Prehajanje konjiško-oplotniške grašcinske posesti na kapitalisticno gospodarjenje zožuje in odpravlja servitutne pravice. Casopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 46=11 (1): 48–63. Novi podatki o uspevanju jetrenjakov Riccia glauca in R. sorocarpa v Sloveniji New data about liverworts Riccia glauca and R. sorocarpa in Slovenija Žan Lobnik Cimerman1 & Simona Strgulc Krajšek2 1 Na terasi 9, 2000 Maribor; zan.cimerman@outlook.com 2 Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vecna pot 111, 1000 Ljubljana; simona.strgulc@bf.uni-lj.si Izvlecek Leta 2020 smo v Sloveniji odkrili 6 novih nahajališc vrste Riccia glauca in eno nahajališce vrste R. sorocarpa, dveh jetrenjakov, ki sta uvršcena na rdeci seznam mahov Slovenije (Martincic 2016) v kategorijo premalo znanih vrst (DD-va), za katera v Sloveniji obstajajo le stari podatki o uspevanju. R. glauca je bila najdena na novih nahajališcih ob reki Muri in v Mariboru, potrjeni pa sta bili stari nahajališci v Botanicnem vrtu Univerze v Ljubljani in v okolici Medvod. Vrsto R. sorocarpa smo našli ob reki Muri, v subpanonskem fitogeografskem obmocju, kjer doslej še ni bila najdena. V clanku poleg zemljevidov z do zdaj znanimi podatki o uspevanju obeh vrst predstavljamo tudi razlikovalne znake, po katerih lahko vrsti razlikujemo. Predvidevamo, da sta obe vrsti v Sloveniji prezrti, kar lahko pripišemo tudi efemernemu pojavljanju, znacilnemu za rod Riccia. Kljucne besede Riccia, jetrenjaki, Bryophyta, Marchantiopsida, flora, rdeci seznam, premalo znana vrsta, Slovenija Abstract In 2020, we discovered 6 new localities of Riccia glauca and one of R. sorocarpa in Slovenia. Both liverworts are included in the Updated Red List of bryophytes of Slovenia (Martincic 2016) in the category DD-va, data deficient, with no recent data available. R. glauca was found on 3 new localities along the Mura River and in Maribor, and two already known localities in the University Botanic Gardens Ljubljana and near Medvode were confirmed. R. sorocarpa was found along the Mura River in a subpannonian phytogeographical region, where it has previously not been recorded. In the article we present distribution maps with new and old data for both species, and the list of the distinguishing characters by which we can identify the species. We assume that both species were neglected in Slovenia, most probably due to the ephemeral occurrence known for the genus Riccia. Key words Riccia, liverworts, Bryophyta, Marchantiopsida, flora, red list, data deficient species, Slovenia 1 UVOD Predstavniki rodu Riccia L. so steljkasti (talozni) jetrenjaki, ki jih uvršcamo v družino Ricciaceae Rchb. in v razred Marchantiopsida. Na obmocju Slovenije je bilo do zdaj najdenih 6 vrst rodu Riccia (Martincic 2011, 2016). Najvec recentnih nahajališc poznamo za vrsto R. fluitans, ki uspeva predvsem ob reki Muri in na Ljubljanskem barju (Bioportal 2005–2020). Za ostale vrste (Riccia glauca L., R. sorocarpa Bisch., R. bifurca Hoffm., R. ciliata Hoffm. in R. canaliculata Hoffm.) v Sloveniji obstajajo le stari podatki o uspevanju; vecinoma gre za podatke s konca 19. in zacetka 20. stoletja (Martincic 2016). Vrsto Riccia glauca je leta 2013 ob reki Muri našla B. Trcak, a podatek ni bil javno objavljen. Vrste Riccia glauca, R. sorocarpa, R. ciliata in R. canaliculata so uvršcene na Rdeci seznam mahov Slovenije v kategorijo DD-va (premalo znane vrste), R. bifurca v kategorijo EN (prizadete vrste), R. fluitans pa v kategorijo NT (potencialno ogrožene vrste) (Martincic 2016). Leta 2020 smo v Sloveniji odkrili 6 novih nahajališc vrste Riccia glauca in eno nahajališce vrste Riccia sorocarpa, zato bomo v nadaljevanju prispevka ti dve vrsti podrobneje predstavili. Slika 1: Riccia glauca (levo) in R. sorocarpa (desno) na strnišcu njive pri Hotiškem jezeru. Figure 1: Riccia glauca (left) and R. sorocarpa (right) on stubble field near lake Hotiško jezero in Slovenia. Vrsti Riccia glauca L. in Riccia sorocarpa Bisch. (Slika 1) sodita v podrod Riccia, ki zajema kopenske predstavnike z dihotomno razvejeno steljko, ki oblikuje okrogle plošcate rozete. Steljka ima na zgornji strani zeleno, kompaktno fotosintezno tkivo, ki vsebuje ozke zracne votlinice, ki se navzven odpirajo z drobnimi enostavnimi porami. Pod zelenim tkivom leži založno tkivo, ki vsebuje škrob (Schofield 1985). Steljka se na podlago pritrja z brezbarvnimi rizoidi, ob katerih so ventralne luske (Casas & al. 2009). Gametangiji se razvijejo v notranjosti starejših delov rozete, to pomeni v njenem osrednjem delu. Po oploditvi se razvijejo sporofiti, zgrajeni le iz kroglastih sporangijev, ki so ugreznjeni v tkivo gametofita. Na eni steljki se obicajno razvije vec sporangijev, ki so ob zrelosti temno rjavi do crni. Najlepše se jih vidi v jesenskem casu, ko osrednji del steljke zacne propadati (Burovichev & Bakalin 2016). Socasno z razkrojem steljke propada tudi stena sporangija, kar omogoci sprostitev spor. Spore se lokalno raznašajo ob dežju ali vecjih pretokih vode (Porley & Hodgetts 2005). Riccia glauca ima rozete s premerom do 2 cm (Long 2010). Steljka je zgoraj svetlo do sivkasto zelena, roglji so splošceni in široki 1,5–2 mm, lahko tudi širši. Zgornja stran steljke je plošcata, po sredini vsakega koncnega roglja vzdolžno poteka opazen žleb. R. glauca je enodomna vrsta. Spore vrste R. glauca so velike 75–100 µm in imajo krilat rob, širok (3)5–7 µm (Casas & al. 2009, Burovichev & Bakalin 2016). Vrsta Riccia glauca je razširjena po vsej Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji in Severni Afriki, zanesena pa je bila na Novo Zelandijo (Paton 1999). V Evropi je dokaj pogosta, prisotna je tudi v vseh sosednjih državah Slovenije (Hodgetts & Lochkart 2020). V Italiji je R. glauca uvršcena na rdeci seznam kot ranljiva vrsta (VU), na Madžarskem pa kot potencialno ogrožena vrsta (NT) (Hodgetts & Lochkart 2020). V Evropi sta prisotni dve varieteti vrste R. glauca, in sicer R. glauca var. ciliaris Warnst. ter R. glauca var. glauca (Hodgetts & al. 2020). Prva ima rob steljke porasel z redkimi cilijami, medtem ko tipska varieteta teh izrastkov nima (Casas & al. 2009). Izmed dveh varietet je tipska varieteta v Evropi pogostejša (Hodgetts & Lochkart 2020). Steljka vrste Riccia sorocarpa je sivo zelena do modrikasta, na starejših delih lahko rumenkasta. Roglji so praviloma široki 0,5–1 mm in 2–4-krat dihotomno deljeni. Vzdolžno po sredini rogljev poteka izrazit in oster žleb. Ventralne luske so pogosto brezbarvne ali bledo vijolicaste. Vrsta je enodomna in ima rjave do temno rdece, blešcece spore, velike 70–90 µm. Rob spor je nerazlocno krilat, krila so široka 2–5 µm (Casas & al. 2009, Burovichev & Bakalin 2016). Vrsta Riccia sorocarpa je prav tako razširjena po vsej Evropi in prisotna tudi v vseh sosednjih državah Slovenije (Hodgetts & Lochkart 2020). V Italiji je uvršcena na rdeci seznam v kategorijo potencialno ogroženih vrst (NT) (Hodgetts & Lochkart 2020). Razlikovalni znaki med vrstama R. glauca in R. sorocarpa, ki smo jih uporabili tudi za dolocanje naših primerkov, so predstavljeni v preglednici 1. 2 METODE Predstavnike rodu Riccia smo našli nakljucno med terenskim delom. Rastline smo na nahajališcu fotografirali, nato pa nabrali vzorce in jih do dolocitve hranili v hladilniku. Dolocali smo z naslednjimi dolocevalnimi kljuci in podatki iz clankov: Casas & al. (2009), Schumacker & Vána (2000), Burovichev & Bakalin (2016) in Frey & al. (2006). Material smo opazovali in fotografirali pod stereolupo (Motic, SMZ-171) pri povecavah do 50×, s svetlobnim mikroskopom (Olympus, CH-2) pri povecavah do 400× pa smo izvedli mikroskopske analize steljke ter meritev velikosti spor. Dokazni herbarijski material je shranjen v mahovni zbirki herbarija LJU in v zasebni zbirki Ž. Lobnika Cimermana. Pregledali smo tudi material, ki je shranjen v mahovni zbirki Herbarija LJU, a je žal slabo ohranjen in vecinoma neprimeren za revizijo. Za izdelavo zemljevida razširjenosti smo pregledali literaturne vire, ki obravnavajo jetrenjake na obmocju Slovenije, in iz njih izpisali podatke o nahajališcih. Podatki v zemljevidih so iz naslednjih virov: Reichardt (1860), Robic (1893), Breidler (1894), Glowacki (1908, 1913), Paulin (1911–1914), Trcak (neobjavljeno) ter iz herbarija LJU. Zemljevide razširjenosti so izdelali na Centru za kartografijo favne in flore. 3 REZULTATI IN RAZPRAVA Nova nahajališca vrste Riccia glauca v Sloveniji so: 9460/3 Slovenija: Štajerska, Maribor, Zrkovci, ul. Na terasi, vrt. 240 m n. m. Leg.: Ž. Lobnik Cimerman, 13. 9. 2020, det.: Ž. Lobnik Cimerman & S. Strgulc Krajšek, 14. 9. 2020. Opomba: spontano pojavljanje. 9953/3 Slovenija: Ljubljana, Botanicni vrt UL, Ižanska cesta 15, skalnjak ob mlaki, 300 m n. m. Leg.: Ž. Lobnik Cimerman, det.: Ž. Lobnik Cimerman & S. Strgulc Krajšek, 14. 9. 2020. Opomba: spontano pojavljanje. 9362/4 Slovenija: Prekmurje, mlaka zahodno od kraja Mali Bakovci, na odpadnem gradbenem materialu ob mlaki, 190 m n. m. Leg.: Ž. Lobnik Cimerman & N. Šabeder, det.: Ž. Lobnik Cimerman, 24. 9. 2020. 9463/4 Slovenija: Prekmurje, severovzhodno od kraja Dolnja Bistrica, Hotiško jezero, strnišce nekaj metrov od jezera, 165 m n. m. Leg.: Ž. Lobnik Cimerman & N. Šabeder, det.: Ž. Lobnik Cimerman, 24. 9. 2020. 9463/2 Slovenija: Prekmurje, jugovzhodno od vasi Crenšovci, blizu podjetja Pohištvo Horvat, mlaka ob cesti med polji, 168 m n. m. Leg.: Ž. Lobnik Cimerman & N. Šabeder, det.: Ž. Lobnik Cimerman, 24. 9. 2020. 9852/3 Slovenija: Gorenjska, Medvode, Zavaše, rob njive ob potoku Zakonjšcica, 360 m n. m. Leg.: M. J. Kocjan, D. Kosic & S. Strgulc Krajšek, det.: S. Strgulc Krajšek, 21. 10. 2020. Slika 2: Zemljevid znane razširjenosti jetrenjaka Riccia glauca v Sloveniji. Viri starih podatkov: Reichardt (1860), Robic (1893), Breidler (1894), Glowacki (1908, 1913), Paulin (1911–1914) in herbarij LJU (Dolšak 1932, 1938, Paulin). Med nove podatke je vkljucen je tudi podatek iz leta 2013 (Trcak, neobjavljeno). Izdelava zemljevida: CKFF. Figure 2: The known distribution of liverwort Riccia glauca in Slovenia. References for old data (white dots): Reichardt (1860), Robic (1893), Breidler (1894), Glowacki (1908, 1913), Paulin (1911–1914) and herbarium LJU (Dolšak 1932, 1938, Paulin). Among the new data (black dots), the unpublished locality found by Trcak in 2013 is included. Map made by CKFF. Za jetrenjak Riccia glauca je bilo pred letom 2020 v Sloveniji zabeleženih 20 lokalitet (Slika 2), a vsi podatki razen enega so s konca 19. in iz prve polovice 20. stoletja (Reichardt 1860, Robic 1893, Breidler 1894, Glowacki 1908, 1913, Paulin 1911–1914). Nekoliko novejši so herbarijski primerki iz herbarija LJU, ki jih je v letih 1932 in 1938 nabral Dolšak v ljubljanskem botanicnem vrtu in na Rakovniku v Ljubljani. Stari podatki za obmocje Slovenije pokrivajo vsa fitogeografska obmocja, vrsta manjka le v treh alpskih podobmocjih (AK-Karavanke, AZ-Dravski Kozjak in v obmocju AM-Mežiško-Mislinjska dolina in Strojna) (Martincic 2011). Najnovejše do zdaj znano nahajališce vrste R. glauca je bilo v okolici Turjancev pri Radencih, kjer je vrsto leta 2013 našla B. Trcak, a podatek ni bil objavljen. V letu 2020 smo vrsto našli še na petih lokalitetah, najprej na vrtu stanovanjske hiše v Mariboru, nato v Ljubljani v botanicnem vrtu in še na treh lokalitetah v Prekmurju. Vsi ti primerki pripadajo tipski varieteti. Naši novi podatki so iz predalpskega in subpanonskega fitogeografskega obmocja. Najdba v Botanicnem vrtu v Ljubljani je potrditev starega podatka F. Dolšaka, o cemer pricajo že omenjeni herbarijski primerki. Stara podatka o uspevanju vrste v Medvodah in v Mednem (Paulin 2011–2014) nista dovolj natancna, da bi se dalo na podlagi zapisov najti lokaliteto. Nova lokaliteta pri zaselku Zavaše sodi v sosednji kvadrant, a jo je vseeno smiselno šteti za potrditev starega podatka s tega obmocja. Riccia glauca uspeva na vlažnih, izpostavljenih in z drugo vegetacijo neporaslih ali delno poraslih tleh. V literaturi so kot rastišca navedena vlažna glinena tla ob potokih (Casas & al. 2009), motena rastišca, kot so njive in kolesnice gozdnih kolovozov, redkeje tudi kamnite stene in pobocja, predvsem ce so skale vsaj delno pokrite z zemljo (Paton 1999). Tipicen habitat so strnišca (Long 2010). Na njih je vecja verjetnost, da bomo vrsto našli na robu njive, kot pa v osrednjem delu (Burovichev & Bakalin 2016). Vrsta uspeva na kisli in karbonatni kamninski podlagi, a je na kisli podlagi pogostejša (Paton 1999). Na lokaliteti pri Hotiškem jezeru v Prekmurju smo na strnišcu, kjer je rasla Riccia glauca, našli tudi vrsto R. sorocarpa: 9463/4 Slovenija: Prekmurje, severovzhodno od kraja Dolnja Bistrica, Hotiško jezero, strnišce nekaj metrov od jezera. Leg.: Ž. Lobnik Cimerman & N. Šabeder, det.: Ž. Lobnik Cimerman, 24. 9. 2020. Za vrsto R. sorocarpa so bila v Sloveniji do zdaj znana tri nahajališca (Slika 3), dve v alpskem in eno v dinarskem fitogeografskem obmocju (Martincic 2016). V subpanonskem fitogeografskem obmocju, kjer je bila vrsta najdena leta 2020, starih podatkov ni. Vrsta R. sorocarpa lahko uspeva na zelo razlicnih rastišcih, najpogosteje na vlažnih tleh, ki se obcasno izsušijo (Burovichev & Bakalin 2016). Neugodne razmere v casu suše preživi v obliki obstojnih spor ali pa se rob steljke uviha in rastlina preide v stanje dormance (Glime 2017). Vrsti R. glauca in R. sorocarpa imata zelo podobne ekološke zahteve, zato ju lahko najdemo na isti lokaliteti, kot smo opazili na strnišcu v bližini Hotiškega jezera. Tam smo našli približno 20 primerkov vrst R. glauca in R. sorocarpa. Obe vrsti sta rasli na robu požetega polja. Primerki so bili posamic in se med seboj niso stikali. Na strnišcu ni bilo opaznih drugih rastlin, razen posamicnih blazinic mahov iz rodu Bryum. Na drugem nahajališcu v Prekmurju, zahodno od kraja Mali Bakovci, je obmocje petih delno povezanih mlak. Na severovzhodnem delu je odložen star, skoraj povsem razpadel in zelo namocen gradbeni material. Po njem se razrašcajo rozete vrste R. glauca. V vodi je prevladujoca vrsta mala vodna leca (Lemna minor), ki pokriva celoto površino vodnega telesa. Pogoste vrste so tudi: trižilna vodna leca (Lemna trisulca), navadna žabja leca (Spirodela polyrhiza) ter jetrenjak Riccia fluitans. Ob mlaki med polji, jugovzhodno od vasi Crenšovci smo našli tla, gosto porasla z rozetami vrste R. glauca, ki so se med seboj stikale in delno prekrivale. Jetrenjak raste le nekaj centimetrov stran od vodne gladine plitke mlake, ki jo zarašca sestoj širokolistnega rogoza (Typha latifolia). Slika 3: Zemljevid znane razširjenosti jetrenjaka Riccia sorocarpa v Sloveniji. Viri starih podatkov so objavljeni v Martincic (2016). Izdelava zemljevida: CKFF. Figure 3: The known distribution of liverwort Riccia sorocarpa in Slovenia. References for old data (white dots) are listed in Martincic (2016). Map made by CKFF. V Mariboru vrsta R. glauca raste na vrtu stanovanjske hiše, na delu zelenice, ki je redko porašcen s travo. V ljubljanskem botanicnem vrtu R. glauca uspeva na skalnjaku, v senci ruševja v bližini manjše mlake. Na prsti med apnencastimi skalami smo našli štiri primerke te vrste. Na nahajališcu v okolici Medvod vrsta R. glauca uspeva na robu njive, kjer je bila leta 2020 posejana koruza. Njiva je na bregu potoka in rob, kjer jetrenjak uspeva, je vlažen, na posameznih delih voda zastaja. Jetrenjak tu uspeva zelo množicno, ocenjujemo, da je bilo jeseni 2020 prisotnih vec kot 100 rozet. Rastišca, na katerih uspevajo najdeni primerki, so skladna z literaturnimi podatki za ti dve vrsti (Casas & al. 2009, Paton 1999, Long 2010, Burovichev & Bakalin 2016). Glede na precej starih podatkov o pojavljanju vrst R. glauca (Martincic 2011) in R. sorocarpa v Sloveniji (Martincic 2016) ter nove najdbe v letošnjem letu, ki so posledica tega, da smo na jetrenjake iz rodu Riccia postali ponovno bolj pozorni, kažejo na to, da gre zelo verjetno za spregledani vrsti. To domnevo potrjuje tudi dokaj velika pogostost obeh vrst na Koroškem v sosednji Avstriji (Köckinger & al. 2008) in na Hrvaškem (Alegro & Šegota (eds.) 2020a, 2020b). Pomemben vzrok za prezrtost teh dveh vrst je zagotovo tudi efemerno pojavljanje, ki je znacilno za vecino predstavnikov rodu Riccia (Porley & Hodgetts 2005). Pricakujemo, da sta vrsti v Sloveniji bolj razširjeni, kot kažejo trenutni podatki, in da bomo v prihodnje lahko novim nahajališcem dodali še katero. Le redki mahovi in jetrenjaki imajo slovenska imena. Za rod Riccia se v slovenšcini najde le uporaba poslovenjenega latinskega imena, torej rikcija, ricija ali ricija. Poimenovanje je vedno povezano z vrsto Riccia fluitans, ki je pod imenom plavajoca ricija poznana predvsem med akvaristi, ime ricija pa je za to vrsto uporabljeno tudi v publikaciji avtorjev Kus Veenvliet & Veenvliet (2017). Vrsta R. fluitans je v nekaterih spletnih virih poimenovana tudi kot navadna plavajoca rogata blazinica (Aqua-vita, 2012). Angleško ime rodu je „crystalwort“, nemško pa „Sternlebermos“. Obe imeni se nanašata le na lastnosti nekaterih predstavnikov rodu; angleško na nekoliko biserni videz zgornje površine, ki je znacilen npr. za vrsto R. sorocarpa, nemško pa na okrogle rozete, ki jih oblikuje vecina predstavnikov rodu. Kljub zapisanemu predlagamo, da se kot slovensko rodovno ime uporablja rozetasti jetrenjak. Za vrsto R. glauca zaradi modrozelenkaste barve predlagamo ime modrozeleni rozetasti jetrenjak, za vrsto R. sorocarpa pa žlebasti rozetasti jetrenjak, saj ima na površini steljke izrazite vzdolžne žlebove. 4 SUMMARY Two liverwort species of the genus Riccia L. were recently discovered in pre-alpine and sub-pannonian phytogeographical regions of Slovenia. New localities of Riccia glauca L. are from the vicinity of Medvode, the Botanical garden of Ljubljana, a privat suburban garden in Maribor, and by the shore of three different water bodies in Prekmurje region, near Mali Bakovci, Crenšovci, and Dolnja Bistrica. The recently discovered specimens of R. glauca grew on wet exposed soil, covered with none or little vegetation. Yet another species thrives on very similar sites as R. glauca and that is R. sorocarpa Bisch. We discovered it growing together with R. glauca near Dolnja Bistrica on an arable field, which is a typical habitat for these two species (Porley & Hodgetts 2005). This is the first finding of R. sorocarpa in the sub-pannonian phytogeographical region (Martincic 2016) and the first finding of this species after more than 100 years. Distribution maps with the new localities and the previously known localities are presented for both Riccia species on Figure 2 and Figure 3. Differentiating the two Riccia species can sometimes present difficulties, and a microscope is needed for their reliable identification. The discriminative characters between Riccia glauca and R. sorocarpa according to the following sources Casas & al. (2009), Burovichev & Bakalin (2016), Frey & al. (2006), Schumacker & Vána (2000) are presented in Table 1. R. glauca and R. sorocarpa are two out of six species from the genus Riccia that grow in Slovenia. They are both listed on the Red List of bryophytes of Slovenia under category DD-va (data deficient-vanished) (Martincic 2016). Considering old and new localities of R. glauca (Martincic 2011) and R. sorocarpa (Martincic 2016) with their small size and ephemeral occurrence, we assume that in Slovenia, they’ve probably been overlooked. We expect that new findings will most likely arise due to increasing interest in bryology in Slovenia in last years. 5 ZAHVALA Raziskava je bila delno izdelana v okviru projektne skupine Biologija rastlin ARRS P1-0212 na Oddelku za biologijo BF UL. Iskreno se zahvaljujeva prof. dr. Andreju Martincicu za zbrane stare podatke o uspevanju vrst v Sloveniji in kriticno branje rokopisa in Sonji Huc za pregled besedila v angleškem jeziku. Zahvaljujeva se tudi Aliju Šalamunu s Centra za kartografijo favne in flore za izdelavo zemljevidov razširjenosti, Niku Šabedru za pobudo in organizacijo terenske odprave v Prekmurje ter Mihu J. Kocjanu in Dijani Kosic za informacijo o uspevanju jetrenjaka v okolici Medvod. 6 LITERATURA Alegro, A. & V. Šegota (eds.), 2018a: Riccia glauca L. distribution in Croatia. In: Nikolic, T. (ed.): Flora Croatica Database, Faculty of Science, University of Zagreb, http://hirc.botanic.hr/fcd/, dostop: 12. 10. 2020. Alegro, A. & V. Šegota (eds.), 2018b: Riccia sorocarpa Bisch. distribution in Croatia. In: Nikolic, T. (ed.): Flora Croatica Database, Faculty of Science, University of Zagreb, http://hirc.botanic.hr/fcd/, dostop: 12. 10. 2020. Aqua-vita, 2012: Riccia fluitans, navadna plavajoca rogata blazinica http://www.aqua-vita.si/phpbb3/viewtopic.php?f=58&t=3478, dostop: 18. 11. 2020 Bioportal, 2005–2020: www.bioportal.si, dostop: 12. 10. 2020. Borovichev, E. A. & V. A. Bakalin, 2016: Survey of the Russian Far East Marchantiales IV: A revision of Ricciaceae (Hepaticae). Botanica Pacifica. A journal of plant science and conservation 5(2): 3–29. Breidler, J. 1894: Die Lebermoose Steiermarks. Mitt. Naturwiss.Ver. f. Steierm. 30: 256–357. Casas, C., M. Brugués, R. M. Cros, C. Sérgio & M. Infante, 2009: Handbook of liverworts and hornworts of the Iberian Peninsula and the Balearic Island: ilustrated keys to genera and species. Institut d‘Estudis Catalans. Secció de Cičncies Biolňgiques, Barcelona, 177 pp. Frey, W., J.-P. Frahm, E. Fischer & W. Lobin, 2006: The Liverworts, Mosses and Ferns of Europe. Harley Books, Essex: 512 pp. Glime, J. M., 2017: Adaptive Strategies: Phenology, What Does It Mean?. Chapt. 4-1. In: Glime, J. M.: Bryophyte Ecology. Volume 1. 4-1-1 Physiological Ecology. Ebook sponsored by Michigan Technological University and the International Association of Bryologists, http://digitalcommons.mtu.edu/bryophyte-ecology, dostop: 12. 10. 2020. Glowacki, J. 1908: Die Moosflora des Bachergebirges. Jahresber. d. Obergymn. Marburg, pp. 1–30. Glowacki, J. 1913: Ein Beitrag zur Kenntnis der Moosflora der Karstlander. Izvestja muz. društva z. Kranjsko “Carniola” nov. ser. 4: 114–153. Hodgetts, N. G., L. Söderström, T. L. Blockeel, S. Caspari, M. S. Ignatov, N. A. Konstantinova, N. Lockhart, B. Papp, C. Schröck, M. Sim-Sim, D. Bell, N. E. Bell, H. H. Blom, M. A. Bruggeman-Nannenga, M. Brugués, J. Enroth, K. I. Flatberg, R. Garilleti, L. Hedenäs, D. T. Holyoak, V. Hugonnot, I. Kariyawasam, H. Köckinger, J. Kucera, F. Lara & R. D. Porley, 2020: An annotated checklist of bryophytes of Europe, Macaronesia and Cyprus. Journal of Bryology 42: 1–116. Hodgetts, N. & N. Lockhart, 2020: Checklist and country status of European bryophytes –update 2020. Irish Wildlife Manuals, No. 123. National Parks and Wildlife Service, Department of Culture, Heritage and the Gaeltach, Ireland. 214 pp. Köckinger, H, M. Suanjak, A. Schriebl & C. Schröck, 2008: Die Moose Kärntens. Verlag des Naturwissenschaftlichen Vereins für Kärnten, Klagenfurt. 319 pp. Kus Veenvliet, J. & P. Veenvliet, 2017: Kljuc za prepoznavanje reguliranih vodnih rastlin, 2. Izdaja. Zavod Symbiosis, Metulje. 34 pp. Long, D., 2010: Riccia glauca. In: Atherton I. D. M., Bosanquet S. D. S., Lawley M. (eds.): Mosses and Liverworts of Britain and Ireland: A Field Guide. British Bryological Society: p. 267. Martincic, A., 2011: Seznam jetrenjakov (Marchantiophyta) in rogovnjakov (Anthocerotophyta) Slovenije. Scopolia 72: 1–38. Martincic, A., 2016: Updated Red List of bryophytes of Slovenia. Hacquetia 15: 107–126. Paton A. J., 1999: The liverwort flora of the British Isles. Harley Books, Colchester. 626 pp. Paulin, A., 1911–1914: Podatki o razširjenosti mahov v Sloveniji. Rokopisni seznam. Porley, R. & N. Hodgetts, 2005: Mosses & Liverworts. Collins, London: 495 pp. Porley, R. D., 2020: Bryophytes of arable fields: current state of knowledge and conservation. Fields of vision: a future for Britain‘s arable plants. Plantlife London: 216 pp. Reichardt, H. W., 1860: Die Flora des Bades Neuhaus nächts Cilli. Eine pflanzengeographische Skizze. Verhandlungen der kaiserlich-königlichen zoologisch-botanischen Gesellschaft in Wien (Abhandlungen), Wien 10: 713–742. Robic, S. 1893: Kranjski mahovi. Izvestja muz. društv. za Kranjsko 3: 28–33. Schofield, W. B., 1958: Introduction to Bryology. The Blackburn Press, Caldwell, New Jersey, 431 pp. Schumacker, R. & J. Vana, 2005: Identification keys to the liverworts and hornworts of Europe and Macaronesia. 2. ed. Poznan. 269 pp. Preglednica 1: Razlikovalni znaki med vrstama Riccia glauca in R. sorocarpa, povzeti po virih Casas & al. (2009), Burovichev & Bakalin (2016), Frey & al. (2006), Schumacker & Vána (2000). Table 1: Discriminative characters between Riccia glauca and R. sorocarpa according to the following sources: Casas & al. (2009), Burovichev & Bakalin (2016), Frey & al. (2006), Schumacker & Vána (2000). Znak Riccia glauca Riccia sorocarpa ssp. sorocarpa Širina rogljev 1,5–2(3) mm 0,5–2(3) mm Razmerje med širino in debelino roglja (vidno na precnem prerezu) 4–5,5-krat tako širok kot debel 2–3-krat tako širok kot debel Subepidermalne celice (vidno na precnem prerezu) s tanko celicno steno z debelo celicno steno Rob steljke tanek, brez cilij (znacilne za R. glauca var. ciliata, krajše od 0,4 mm), rob steljke prilegel ob podlago nekoliko zadebeljen, brez cilij, rob steljke nekoliko privzdignjen Vzdolžni žleb v sredini roglja na zgornji strani dobro viden na vršicku steljke, proti sredini steljke neopazen dobro viden in izrazit po vsej dolžini rogljev Ventralne luske brezbarvne brezbarvne ali bledo vijolicaste Površina spor proksimalna stran brez oz. z malo grbinicami, distalna ploskev s 6–8 alveolami proksimalna stran z opaznimi grbinicami, distalna ploskev z 8–10 alveolami Širina krilatega roba spor (3)5–7 µm 2–5 µm Revizija rodu Leucobryum v herbariju LJU Revision of the genus Leucobryum in herbarium LJU Simona Strgulc Krajšek1 & Tilen Miklavcic2 1Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Vecna pot 111, 1000 Ljubljana, Slovenija; simona.strgulc@bf.uni-lj.si 2Osnovna šola Frana Albrehta Kamnik, Šolska ulica 1, 1241 Kamnik; tilen.miklavcic@gmail.com Izvlecek V Sloveniji uspevata dve vrsti mahov iz rodu Leucobryum: blazinasti beli mah, L. glaucum (Hedw.) Ĺngstr. in mali beli mah, L. juniperoideum (Brid.) Müll. Hal. Razlikovanje med vrstama vecinoma ni težavno in tipicne primerke lahko dolocimo že na terenu. Za zanesljivo dolocitev pa je treba pogledati nekaj mikromorfoloških znakov, katerih uporabnost smo preverili med revizijo materiala iz herbarija LJU. V tem prispevku predstavljamo nov dolocevalni kljuc za ti dve vrsti, kljucne morfološke znake pa smo predstavili tudi s pomocjo fotografij. Iz podatkov s herbarijskih etiket smo izdelali zemljevid razširjenosti obeh vrst v Sloveniji. Vrsta L. glaucum je v Sloveniji pogostejša, L. juniperoideum pa je redkejša, a prav tako prisotna v vseh fitogeografskih obmocjih Slovenije. Kljucne besede Leucobryum, mahovi, Bryophyta, flora, revizija, herbarij, Slovenija, dolocevalni kljuc Abstract There are two species of white moss present in Slovene moss flora: Leucobryum glaucum (Hedw.) Ĺngstr. and L. juniperoideum (Brid.) Müll. Hal. Typical plants/individuals can be recognized already on the field, but for reliable identification of the samples, microscope is needed. During our revision of herbarium specimens from herbarium LJU, we checked the discriminative morphological characters, mentioned in the European bryological literature, and evaluated their usability. We made a new identification key and presented some of the morphological characters with photos. The distribution map was made on the basis of the data from the herbarium labels. The results showed that both species are distributed across all phytogeographycal regions of Slovenia, whereby L. glaucum is more common than L. juniperoideum. Key words Leucobryum, mosses, Bryophyta, flora, revision, herbarium, Slovenia, identification key 1 UVOD Mahovi iz rodu Leucobryum so med ljudmi eni bolj poznanih mahov. Na gozdnih tleh oblikujejo belkastozelene, bolj ali manj polkrožne blazinice, ki jih zlahka opazimo. Prav zaradi oblike blazinic je rod dobil angleško ime »pincushion moss«, kar pomeni mah v obliki blazinice za bucike. Pogosteje uporabljano angleško ime je sicer »white moss«, v prevodu beli mah, kar je tudi prevod latinskega imena Leucobryum. Mahovi vecinoma nimajo slovenskih imen. Prav zaradi prepoznavnosti pa je rod Leucobryum eden redkih, kjer najdemo celo vec slovenskih poimenovanj: beli mah, beluh, belinar, bledi mah, sivozeleni mah (npr. Gwen & Denslow 1999, Mihoric 2020). V clanku bomo uporabljali slovensko ime beli mah, ki ga tudi predlagamo za uradno slovensko ime rodu. V Evropi uspevajo tri vrste iz rodu Leucobryum (družina: Leucobryaceae): Leucobryum glaucum (Hedw.) Ĺngstr., L. juniperoideum (Brid.) Müll. Hal. in L. albidum (Brid. ex P. Beauv.) Lindb. (Hodgetts & al. 2020). Vrsti L. glaucum in L. juniperoideum sta razširjeni po vsej Evropi, pri cemer je vrsta L. glaucum mnogo pogostejša (Hodgetts & Lockhart 2020). Vrsta L. albidum v Evropi uspeva le na Azorih, Kanarskih otokih in v Franciji (Hodgetts & Lockhart 2020) ter ima v Evropi status premalo znane vrste (Hodgetts & al. 2019). Za Slovenijo Martincic (2003) navaja vrsti L. glaucum in L. juniperoideum. Vrsta L. glaucum je prisotna v vseh fitogeografskih obmocjih Slovenije, povsod je bila najdena tudi po letu 1950 (Martincic 2003). Vrsta L. juniperoideum je bila po letu 1950 najdena v alpskem fitogeografskem obmocju, natancneje v Julijskih Alpah (Martincic 2003), na obmocju Strojne (Martincic 2012), Dravskega Kozjaka (Martincic 2010) in v Kamniško-Savinjskih Alpah, ter v dinarskem in subpanonskem obmocju (Martincic 2017). Za submediteransko obmocje obstaja le podatek izpred leta 1950 (Martincic 2003). Slika 1: Skica lista belega mahu z oznacenimi strukturami, ki so pomembne za dolocevanje vrst. Figure 1: Drawing of Leucobryum leaf with named structures which are important for the identification of the species. Vrsta L. glaucum je v Sloveniji zavarovana (Anon. 2004), uvršcena pa je tudi na Aneks V Habitatne direktive, ki navaja živalske in rastlinske vrste v interesu skupnosti, pri katerih za odvzem iz narave in izkorišcanje lahko veljajo ukrepi upravljanja (Anon. 1992). Vrsta L. juniperoideum je bila uvršcena na Rdeci seznam listnatih mahov iz leta 1992 kot redka vrsta (Martincic 1992), na posodobljenem rdecem seznamu iz leta 2016 pa vrsta ni vec navedena (Martincic 2016). Nobena izmed teh dveh vrst ni uvršcena na evropski rdeci seznam mahov (Hodgetts & al. 2019). Za oba v Sloveniji prisotna predstavnika rodu Leucobryum je znacilna blazinasta rast in belkastozelena barva listov. Listi so po obliki dvodelni (slika 1). Spodnji del lista je širši, ima raven rob in na poganjku objema višje ležece liste. Zgornji del je ožji, trikotne ali crtalaste oblike, rob pa je pogosto zavit navzgor. Ta del lista je prost in se ne prilega ob druge liste. Posebnost listov je tudi zelo široka žila, ki zajema veliko vecino lista. Enoplasten rob listne ploskve je dobro opazen le na spodnjem delu lista, je bolj ali manj ozek, zgrajen iz neobarvanih celic (sliki 1 in 4). Žilo sestavljata dva tipa celic, kar se najlepše vidi na precnih prerezih listov. Zelene klorocite so namešcene v eni plasti v sredini listne ploskve, pod in nad to plastjo pa so neobarvane hialocite, ki kopicijo vodo. V zgornjem delu lista je nad in pod klorocitami vedno le ena plast hialocit, v spodnjem delu pa je plasti navadno vec (sliki 2 in 3). Slika 2: Precni prerez zgornjega dela lista Leucobryum glaucum. Temne, razmaknjene celice na sredini so klorocite, neobarvane celice so hialocite. Figure 2: Cross section of the upper part of Leucobryum glaucum leaf. Dark cells are chlorocytes, empty cells are hyaline cells. Slika 3: Precni prerez spodnjega dela lista Leucobryum glaucum. V sredini je ena plast razmaknjenih klorocit, nad in pod njimi je vec plasti hialocit. Figure 3: Cross section of the basal part of Leucobryum glaucum leaf. Dark cells in the middle are chlorocytes, below and above are layers of hyaline cells. Slika 4: Spodnji del lista vrste L. juniperoideum, s širokim robom, ki ga gradi ena plast hialinih celic. Figure 4: The basal part of L. juniperoideum leaf, with wide band of hialine cellc on the leaf edge. Slika 5: Pušica vrste Leucobryum glaucum. Figure 5: The capsule of Leucobryum glaucum. Pušice pri predstavnikih rodu Leucobryum se redko razvijejo. Namešcene so na dolgih setah. Njihova oblika je ozkovaljasta, z dolgokonicastim pokrovckom. Pri vrsti L. glaucum je pušica ukrivljena in na njenem dnu je oblikovana struma, nekakšna golšasta zadebelitev (slika 5). Razlikovanje med vrstama L. glaucum in L. juniperoideum temelji na znakih na listih, pušicah in sporah. Zelo dober pregled uporabnosti razlikovalnih znakov sta objavila Simmel & Poschlod (2017), dovolj zanesljiv dolocevalni kljuc pa je tudi v delu Casas & al. (2006). V preglednici 1 navajamo znake, ki smo jih upoštevali pri dolocanju primerkov iz rodu Leucobryum. Preglednica 1: Razlikovalni znaki med vrstama Leucobryum glaucum in L. juniperoideum, povzeti po virih Simmel & Poschlod (2017) in Casas & al. (2006). Table 1: Discriminative characters between Leucobryum glaucum and L. juniperoideum according to the following sources: Simmel & Poschlod (2017) and Casas & al. (2006). Znak Leucobryum glaucum Leucobryum juniperoideum Oblika blazinice vecinoma polkrožna vecinoma ploska, na njej so pogosto opazni odlomljeni listi Barva sveže blazinice belkastozelena belkasto- do svetlozelena Razmerje med spodnjim in zgornjim delom lista (slika 1) vecinoma je dolžina zgornjega in spodnjega dela enaka, zgornji del je lahko tudi krajši ali daljši od spodnjega zgornji del lista je vedno daljši od spodnjega Oblika zgornjega dela lista (slika 1) trikotne do ozkotrikotne oblike, lahko z nekoliko navzgor zavihanim robom ozkotrikotne do crtalaste oblike, pogosto žlebast Širina enoplastnega dela listne ploskve na spodnjem delu lista ozka: 3–8 vrst celic široka: 8–15 vrst celic Število plasti hialocit na spodnjem delu lista (vidno na precnem prerezu) (slika 3) po vsej širini lista 3 ali vec plasti hialocit, izrazita razlika v številu plasti med osrednjim delom prereza in robom ni opazna v osrednjem delu prereza vecinoma le 2 plasti hialocit (1 nad in 1 pod klorocitami), proti robu se število plasti izrazito poveca Širina hialocit na zgornji strani lista v sredini spodnjega dela lista (slika 1) > 30 µm < 30 µm Oblika pušice (slika 5) pušica nagnjena in ukrivljena, z izrazito strumo, suha z 8 izrazitimi vzdolžnimi grebeni pušica bolj ali manj pokoncna, brez strume, suha s 4 šibkimi vzdolžnimi grebeni Velikost zrelih spor 14–18 µm 18–20 µm 2 MATERIAL IN METODE V revizijo smo vkljucili ves razpoložljivi material iz herbarija LJU, nabran v Sloveniji, ki je bil dolocen kot rod Leucobryum. Dodatno smo v letu 2019 (nesistematicno) nabirali vzorce tudi v naravi in z njimi dopolnili herbarijsko zbirko. Ker gre za zavarovano vrsto, smo za vzorcenje pridobili dovoljenje Agencije Republike Slovenije za okolje (št. 35601-52/2019-4, izdano dne 2. 7. 2019). Nabirke smo dolocali s pomocjo dolocevalnih kljucev Casas & al. (2006) in clanka Simmel & Poschlod (2017). Pregled uporabljenih razlikovalnih znakov je prikazan v Preglednici 1. Pred dolocevanjem smo suhe poganjke za nekaj minut namocili v vodo. Pod stereolupo smo s pomocjo dveh pincet izpreparirali nekaj listov z zgornjega dela poganjka, a vsaj nekaj milimetrov pod vršickom. Poganjek smo nato vstavili v stiroporni blok in z žiletko rocno odrezali nekaj tankih precnih rezin. Cele liste in rezine smo si ogledali s svetlobnim mikroskopom pri povecavah 40×, 100× in 400×. Za pripravo zemljevida razširjenosti smo s herbarijskih etiket izpisali podatke o nabirkih in jih zbrali v preglednici v programu MS Excel. Manjkajoce podatke o kvadrantih, nadmorskih višinah in opisih nahajališc smo dopolnili s pomocjo zemljevida. Seznam lokalitet nabirkov L. juniperoideum je v prilogi 1, seznam lokalitet nabirkov L. glaucum pa je dostopen pri prvi avtorici tega prispevka. Zemljevide razširjenosti vrst so izdelali na Centru za kartografijo favne in flore. Za prikaz razporeditve vzorcev po nadmorskih višinah smo izdelali graf v programu GraphPad Prism 5. 3 REZULTATI Z RAZPRAVO V Herbariju LJU je bilo poleti 2019 shranjenih 183 herbarijskih pol rodu Leucobryum, nabranih na obmocju Slovenije. V eni izmed njih je bil shranjen material obeh vrst. Za potrebe raziskave smo leta 2019 nabrali še 17 dodatnih vzorcev. Dolocitve materiala pred in po reviziji so prikazane v preglednici 2. Preglednica 2: Primerjava dolocitev pred in po reviziji (navedeno je število nabirkov, odstotek nabirkov je podan v oklepajih). Table 2: Comparison of identifications before and after revision (the given number is specimen‘s count, the percentage of specimens is given in brackets) Dolocitev po reviziji Dolocitev pred revizijo L. glaucum L. juniperoideum L. glaucum 163 143 (88 %) 20 (12 %) L. glaucum var. albidum / L. glaucum ssp. albidum 9 5 (56 %) 4 (44 %) L. juniperoideum 12 4 (33 %) 8 (67 %) novi vzorci 17 12 5 skupaj 201 164164 37 Vecina primerkov (163) je bila prvotno dolocena kot L. glaucum in to dolocitev smo v 88 % potrdili. 9 nabirkov je bilo dolocenih kot L. glaucum var. albidum (Brid.) Moenkm., kar Martincic (2011) obravnava kot sinonim vrste L. juniperoideum. 4 primerki so dejansko pripadali vrsti L. juniperoideum, 5 pa smo jih dolocili kot L. glaucum. Kot L. juniperoideum je bilo prvotno dolocenih 17 primerkov in to dolocitev smo potrdili pri 8, kar predstavlja 67 %. Skupno z dodatno nabranim materialom je zdaj v herbariju LJU 164 pol z vrsto L. glaucum in 37 pol z vrsto L. juniperoideum. Geografska razporeditev nabirkov je prikazana na zemljevidu na sliki 6. Nahajališca vrste L. juniperoideum so navedena v Prilogi 1. Slika 6: Razširjenost vrst belega mahu (rod Leucobryum) v Sloveniji po reviziji herbarija LJU. Figure 6: The distribution of Leucobryum glaucum and L. juniperoideum in Slovenia, according to herbarium LJU. Glede na število zbranih podatkov lahko potrdimo, da je vrsta L. glaucum v Sloveniji pogostejša. Prisotna je v vseh fitogeografskih obmocjih. Tudi vrsta L. juniperoideum je bila najdena v vseh fitogeografskih obmocjih Slovenije, najvec podatkov pa je iz alpskega in predalpskega obmocja. Predvidevamo, da je vrsta marsikje spregledana in da bomo v prihodnje zbrali še nove podatke, ki bodo dopolnili sliko razširjenosti. Rastišca v raziskavo vkljucenih primerkov L. juniperoideum so vedno vezana na gozd; vrsta najpogosteje raste na gozdnih tleh, na bolj ali manj trhlem lesu, redko na skalah. L. glaucum je prav tako prvenstveno gozdna vrsta, a lahko uspeva tudi v negozdnih habitatih: na vlažnih tleh in skalovju ob potokih, tudi na resavah in barjih, v višjih legah med ruševjem. Rastišca obeh vrst, ki smo jih ugotovili na terenu ali razbrali s herbarijskih etiket, se ujemajo z literaturnimi navedbami (Rothero 2010, Casas & al. 2006). Kamninska podlaga ni odlocujoca, obe vrsti uspevata na karbonatnih in kislih podlagah, a jima glede na podatke iz te revizije bolj ustrezajo vsaj nekoliko zakisana tla. Zakisana tla se na višjih nadmorskih višinah zaradi nižjih temperatur in vec padavin, v nižjih legah pa zaradi rabe, kot je na primer steljarjenje, lahko razvijejo tudi na karbonatni maticni podlagi, kar ustreza rasti belega mahu (Dakskobler & al. 2014, Kutnar & al. 2005, Rothero 2010). Na sliki 7 je prikazana še razporeditev pregledanih vzorcev po nadmorskih višinah. Nahajališca obeh vrst so razporejena v obmocju od nižinskega do montanskega pasu, najvišje ležeca nahajališca L. glaucum so na Pohorju, Smrekovškem pogorju in v Karavankah (1500–1600 m n. m.). Slika 7: Razporeditev vzorcev Leucobryum glaucum in L. juniperoideum po nadmorskih višinah. Vodoravni crti prikazujeta povprecni vrednosti za vsako od vrst. Figure 7: Distribution of Leucobryum glaucum and L. juniperoideum samples according to altitude. The mean value for each species is indicated by black line. Dolocitev vrste pri tipicnih primerkih je možno že na terenu. L. glaucum lahko prepoznamo po polkrožnih blazinicah (slika 8). Blazinice lahko v premeru merijo od nekaj cm do vec dm. Blazinice L. juniperoideum niso polkrožne, ampak splošcene (slika 9), lahko popolnoma nepravilnih oblik. Njihova velikost je zelo razlicna, od zelo majhnih skupin poganjkov na kakem trhlem štoru, do precej velikih površin na gozdnih tleh (slika 9). Slika 8: Leucobryum glaucum Figure 8: Leucobryum glaucum Slika 9: Leucobryum juniperoideum Figure 9: Leucobryum juniperoideum Za zanesljivo dolocitev manj tipicnih primerkov je smiselno nekaj materiala nabrati in si ogledati mikromorfološke znake. Za dolocevanje predlagamo naslednji dolocevalni kljuc, ki vkljucuje znake iz literature (Simmel & Poschlod 2017, Casas & al. 2006) in upošteva rezultate naših opažanj. Za pomoc pri interpretaciji uporabljenih znakov glejte slike 1–5 in 8–9. 1. Blazinica vecinoma polkrožna, zelo gosta, belkastozelene barve; zgornji del lista trikotne do ozkotrikotne oblike, lahko z nekoliko navzgor zavihanim robom, enako dolg kot spodnji del ali krajši; neobarvani enoplastni rob na spodnjem delu lista iz 3–8 nizov celic, širina hialocit na ventralni strani na sredini spodnjega dela lista >30 µm; število plasti hialocit na spodnjem delu lista je po vsej širini lista 3 ali vec, ni izrazite razlike v številu plasti hialocit med osrednjim delom prereza in robom (opazno le na precnem prerezu lista); pušica nagnjena in ukrivljena, z izrazito strumo; zrele spore velike 14–18 µm L. glaucum - Blazinica ploska, pogosto s posameznimi odlomljenimi listi, belkasto do svetlozelene barve; zgornji del lista ozkotrikotne do crtalaste oblike, pogosto z žlebastim vrhnjim delom, daljši od spodnjega dela; neobarvani enoplastni rob na spodnjem delu lista iz 8–15 nizov celic, širina hialocit na ventralni strani na sredini spodnjega dela lista <30 µm; na spodnjem delu lista je izrazita razlika v številu plasti hialocit med osrednjim delom prereza in robom, na robu je plasti veliko, v osrednjem delu obicajno le 2; pušica bolj ali manj pokoncna, brez strume; zrele spore velike 18–20 µm L. juniperoideum Ker vrsti še nimata slovenskih imen, predlagamo ime blazinasti beli mah za vrsto L. glaucum, saj vrsta obicajno raste v prepoznavnih polkrožnih blazinicah, in mali beli mah za vrsto L. juniperoideum. To ime smo povzeli po angleškem poimenovanju, ki se nam zdi ustrezno, saj so blazinice te vrste pogosto manjše od blazinic L. glaucum. 4 SUMMARY There are two species of white moss present in Slovene moss flora: Leucobryum glaucum (Hedw.) Ĺngstr and L. juniperoideum (Brid.) C. Müll. L. glaucum is widespread while for L. juniperoideum much rarer. They are both distributed in almost all phytogeographic regions of Slovenia, but in each of them they are known only from one or few localities (Martincic, 2017). We revised 187 samples from herbarium LJU and 17 specimens, which we collected during the field work in 2019. For the revision we used discriminative morphological characters from Simmel & Poschlod (2017) and Casas & al. (2006) that we also used for preparation of new identification key. 1. Cushions very dense and rounded, glaucous green; upper part of the leaf triangular to narrowly triangular, sometimes with incurved margins; its length approximately the same as the length of the basal part, or shorter; lamina (hyaline leaf edge) 3–8 rows of cells wide, hyalocytes in the middle of the ventral side of basal part of leaf >30 µm wide; number of hyalocyte layers visible on the cross-section of basal part of leaf 3 or more, with no obvious difference between the central and the lateral part of the section; capsule inclined and curved, strumose; size of ripe spores 14–18 µm L. glaucum - Cushions not very dense and flat, light to glaucous green, frequently with broken groups of leaves; upper part of the leaf narrowly triangular to linear, incurved margins often channelled; the upper part of the leaf longer than the basal part; lamina (hyaline leaf edge) 8–15 rows of cells wide, hyalocytes in the middle of the ventral side of basal part of leaf <30 µm wide; number of hyalocyte layers visible on the cross-section of basal part of leaf only 2 in the central part and much more on the lateral part of section; capsule erect, not strumose; size of ripe spores 18–20 µm L. juniperoideum Some of the most important morphological characters are presented in drawing (figure 1) and photographs (figures 2–6 and 8–9). The geographical distribution of revised specimens is presented on figure 6. We confirmed that L. glaucum is more common of the two studied species. L. juniperoideum is presently represented in herbarium LJU with 37 specimens (see Appendix 1). Their localities are spread across all phytogeographical regions of Slovenia, but the most of them are from alpine and pre-alpine region. We expect new findings in following years. 5 ZAHVALA Raziskava je bila izdelana v okviru projektne skupine Biologija rastlin ARRS P1-0212 na Oddelku za biologijo BF UL. Zahvaljujeva se Aliju Šalamunu s Centra za kartografijo favne in flore za izdelavo zemljevida razširjenosti in recenzentoma za kriticno branje prispevka. 6 LITERATURA Anon., 1992: Direktiva sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živecih živalskih in rastlinskih vrst (http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992L0043:20070101:SL:PDF), datum dostopa: 8. 10. 2020. Anon., 2004: Uredba o zavarovanih prosto živecih rastlinskih vrstah. Uradni list 46/2004: 5933–5962 (https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/48936#!/Uredba-ozavarovanih-prosto-zivecih-rastlinskih-vrstah), datum dostopa: 8. 10. 2020. Casas, C., M. Brugués, R. M. Cros & C. Sérgio, 2006: Handbook of Mosses of the Iberian Peninsula and the Balearic islands. Ilustrated Keys to the Genera and Species. Institut d'Estudis Catalans, Barcelona, 349 pp. Dakskobler, I, L. Kutnar & M. Zupancic, 2014: Toploljubni listnati gozdovi v Sloveniji, Toploljubni gozdovi kraškega gabra, puhastega hrasta, gradna, crnega gabra in malega jesena v submediteranskem fitogeografskem obmocju in ponekod v notranjosti države. Silva Slovenica, Gozdarski inštitut Slovenije in Zveza gozdarskih društev Slovenije – Gozdarska založba, Ljubljana, 173 pp. Gwen A. & J. Denslow, 1999: Necvetnice. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 80 pp. Hodgetts, N., M. Cálix, E. Englefield, N. Fettes, M. García Criado, L. Patin, A. Nieto, A. Bergamini, I. Bisang, E. Baisheva, P. Campisi, A. Cogoni, T. Hallingbäck, N. Konstantinova, N. Lockhart, M. Sabovljevic, N. Schnyder, C. Schröck, C. Sérgio, M. Sim Sim, J. Vrba, C.C. Ferreira, O. Afonina, T. Blockeel, H. Blom, S. Caspari, R. Gabriel, C. Garcia, R. Garilleti, J. González Mancebo, I. Goldberg, L. Hedenäs, D. Holyoak, V. Hugonnot, S. Huttunen, M. Ignatov, E. Ignatova, M. Infante, R. Juutinen, T. Kiebacher, H. Köckinger, J. Kucera, N. Lönnell, M. Lüth, A. Martins, O. Maslovsky, B. Papp, R. Porley, G. Rothero, L. Söderström, S. Stefanut, K. Syrjänen, A. Untereiner, J. I. Vána, A. Vanderpoorten, K. Vellak, M. Aleffi, J. Bates, N. Bell, M. Brugués, N. Cronberg, J. Denyer, J. Duckett, H. J. During, J. Enroth, V. Fedosov, K.-I. Flatberg, A. Ganeva, P. Gorski, U. Gunnarsson, K. Hassel, H. Hespanhol, M. Hill, R. Hodd, K. Hylander, N. Ingerpuu, S. Laaka-Lindberg, F. Lara, V. Mazimpaka, A. Mežaka, F. Müller, J. D. Orgaz, J. Patińo, S. Pilkington, F. Puche, R. M. Ros, F. Rumsey, J.G. Segarra-Moragues, A. Seneca, A. Stebel, R. Virtanen, H. Weibull, J. Wilbraham & J. Zarnowiec, 2019: A miniature world in decline: European Red List of Mosses, Liverworts and Hornworts. IUCN, Brussels, 87 pp. Hodgetts, N. & N. Lockhart, 2020: Checklist and country status of European bryophytes – update 2020. Irish Wildlife Manuals, No. 123. National Parks and Wildlife Service, Department of Culture, Heritage and the Gaeltach, Ireland. 214 pp. Hodgetts, N. G., L. Söderström, T. L. Blockeel, S. Caspari, M. S. Ignatov, N. A. Konstantinova, N. Lockhart, B. Papp, C. Schröck, M. Sim-Sim, D. Bell, N. E. Bell, H. H. Blom, M. A. Bruggeman-Nannenga, M. Brugués, J. Enroth, K. I. Flatberg, R. Garilleti, L. Hedenäs, D. T. Holyoak, V. Hugonnot, I. Kariyawasam, H. Köckinger, J. Kucera, F. Lara & R. D. Porley, 2020: An annotated checklist of bryophytes of Europe, Macaronesia and Cyprus. Journal of Bryology 42: 1–116. Kutnar L., M. Urbancic & P. Simoncic, 2005: Atlas gozdnih tal Slovenije – 6. del. V: M. Urbancic, P. Simoncic, T. Prus & L. Kutnar: Atlas gozdnih tal Slovenije. Silva Slovenica, Gozdarski inštitut Slovenije in Zveza gozdarskih društev Slovenije - Gozdarska založba, Ljubljana, p. 69–84. Martincic, A., 1992: Rdeci seznam ogroženih listnatih mahov (Musci) v Sloveniji. Varstvo narave 18: 7–166. Martincic, A., 2003: Seznam listnatih mahov (Bryopsida) Slovenije. Hacquetia 2(1): 91–166. Martincic, A., 2010: Mahovna flora fitogeografskega podobmocja Dravski Kozjak (Slovenija). Hladnikia 25: 13–30. Martincic, A., 2012: Mahovna flora fitogeografskega podobmocja Mežiško–Mislinjska dolina - Strojna (Slovenija). Hladnikia 30: 45–58. Martincic, A., 2016: Updated Red List of bryophytes of Slovenia. Hacquetia 15: 107–126. Martincic, A., 2017: Novosti v flori mahov Slovenije 3. Hladnikia 40: 26–39. Mihoric, A., 2020: Kamniški vrh, Mahovi (http://kamniski-vrh.net/mah/mah.html) datum dostopa: 8. 10. 2020. Rothero, G., 2010: Leucobryum glaucum / juniperoideum. In: Atherton, I.D.M., S.D.S Bosanquet., M. Lawley (eds.): Mosses and Liverworts of Britain and Ireland: A Field Guide. British Bryological Society. p. 403. Simmel, J. & P. Poschlod, 2017: Beiträge zur Bestimmung und Ökologie der mitteleuropäi­schen Leucobryum-Taxa. Herzogia 30: 397–411. 7 PRILOGA Seznam lokalitet revidiranih herbarijskih pol vrste Leucobryum juniperoideum v herbariju LJU. Podatki o nahajališcih, ki so zapisani v oklepaju, so bili dodani s strani avtorjev prispevka. 9357/4 Slovenija: (Koroška): Kozjak, Remšnik, gozd, na razpadlem lesu, 650 m n. m., leg. A. Martincic, 17. 9. 2003 9455/1 Slovenija: (Koroška, Strojna): Mavrelov vrh, nad Žerovnikom, gozdna tla, Piceetum, silikat, 970 m n. m., leg. A. Martincic, 29. 9. 2010 9455/2 Slovenija: (Koroška) Strojna: dolina Strojnske reke pod Zelenim bregom, pri Krivcu, gozdna tla, silikat, 500 m n. m., leg. A. Martincic, 29. 9 .2010 9455/2 Slovenija: (Koroška): Strojna, dolina Strojnske reke pod Zelenim Bregom, pri Krivcu, na štorih, 500 m n. m., leg. A. Martincic, 29. 9. 2010 9457/1 Slovenija: Pohorje: (Vuhred), dolina Vuhrešcice, pri Zorcniku, gozdna tla, silikat, 400 m n. m., leg. A. Martincic, 14. 7. 2005 9550/4 Slovenija: Karavanke: (Žirovnica), Stol, pri Valvazorjevem domu, apnenec, 1200 m n. m., leg. A. Martincic, 30. 8. 1961 9557/4 Slovenija: Pohorje: dolina Hudinje nad Vitanjem, gozdna tla, silikat, leg. A. Martincic, 9. 10. 2009 9649/4 Slovenija: Pokljuka: (Goreljek), v gozdu pri barju Sivec, gozd, 1200 m n. m., leg. A. Martincic, 12. 8. 1956 9652/1 Slovenija: Karavanke: Dolžanova soteska pri vasi Dolina, na štorih, Fagetum, 750 m n. m., leg. A. Martincic, 5. 7. 2001 9653/4 Slovenija: Gorenjska, dolina Kamniške Bele, ob poti JZ od odcepa za slap Orglice, trhel štor, 600 m n. m., leg. S. Strgulc Krajšek, 9. 6. 2019 9653/4 Slovenija: Gorenjska, nad dolino Kamniške Bele, SZ pobocje grebena Belska Kopa-Rzenik, pri odcepu poti za „ladjo“, gozdna tla, 850 m n. m., leg. S. Strgulc Krajšek, 9. 6. 2019 9654/3 Slovenija: (Kamniško-Savinjske Alpe): Dolina Lucnice, Bazzanio-Abietetum, andezit, 780 m n. m., leg. M. Wraber, 10. 1968 9657/3 Slovenija: (Štajerska: Dobrna), Sveti Miklavž nad Dobrno, Querco-Luzulo-Fagetum, 450 m n. m., leg. A. Martincic, 9. 1987 9658/1 Slovenija: (Štajerska: Zrece), Straniška brda nad Stranicami, Fagetum sub., dolomit, 550 m n. m., leg. A. Martincic, 9. 1987 9748/2 Slovenija: Julijske Alpe: (Bohinj), med Savico in Komno, gozdna tla, Fagetum, apnenec, 1000 m n. m., leg. A. Martincic, 15. 8. 1965 9758/4 Slovenija: (Štajerska: Šentjur), Ježovec pri Grobelnem, miocenski pešcenjak, 400 m n. m., leg. M. Wraber, 1969 9758/4 Slovenija: (Štajerska: Šentjur), Rakovec pri Grobelnem, miocenski pešcenjak, 400 m n. m., leg. M. Wraber, 1969 9849/3 Slovenija: (Severna Primorska: Bukovo), Kazarska Grapa (Bukovska grapa) pod Degarnikom, vlažne skale, kremenov keratofir, 400 m n. m., leg. I. Dakskobler, 13. 4. 2017 9852/3 Slovenija: Gorenjska, Medvode, Studencice, gozd, V od hriba Breznik, gozdna tla, kisla podlaga, 600 m n. m., leg. S. Strgulc Krajšek, 30. 8. 2019 9857/1 Slovenija: (Štajerska): Recica pri Laškem, Luzulo-Carpinetum, premokarbonski pešcenjak, 350 m n. m., leg. M. Wraber, 9./10. 1965 9857/3 Slovenija: (Štajerska): Sv. Krištof pri Rimskih Toplicah, Luzulo-Fagetum vincetosum, miocenske sarmatske plasti, leg. M. Wraber, 9./10. 1965 9947/3 Slovenija: Goriška Brda: levi breg Reke, pritoka Kožbane, Querco-Carpinetum submediterraneum, leg. S. Grom, 8. 1968 9947/3 Slovenija: Goriška Brda: Nad vasjo Belo v porecju Kožbane, Seslerio-Ostryetum, leg. S. Grom, 8. 1968 9951/3 Slovenija: (Osrednja Slovenija: Vrhnika), Smrecje pri Rovtah, leg. A. Martincic, 12. 6. 1970 9952/1 Slovenija: Polhograjsko hribovje: Medvode, Topol ob pešpoti proti sv. Jakobu, 700 m n. m., leg. S. Strgulc Krajšek, 24. 2. 2019 9952/3 Slovenija: (Osrednja Slovenija, Polhograjsko hribovje), Dobri Dol pri Horjulu, mocvirje ob potoku, skrilavci, 340 m n. m., leg. A. Martincic, 8.1993 9953/3 Slovenija: (Osrednja Slovenija): Golovec nad Ljubljano, 400 m n. m., leg. F. Dolšak, 10. 1919 9958/2 Slovenija: (Zasavje): Zagorje pod Bohorjem, Galio-Abietetum, andezit, 430 m n. m., leg. M. Wraber, 10. 1968 0052/1 Slovenija: Ljubljansko Barje: Bevke, Mali plac, gozd ob barju, 300 m n. m., leg. S. Strgulc Krajšek in T. Bacic, 16. 1. 2019 0153/1 Slovenija: (Krimsko Hribovje): Tolsti vrh nad Krvavo Pecjo, na Acer pseudoplatanus, 800 m n. m., leg. A. Martincic, 17. 7. 2014 0153/3 Slovenija: (Dolenjska): Mackovec pri Robu pri Velikih Lašcah, Fagetum, dolomit, 700 m n. m., leg. A. Martincic, 23. 10. 1966 0158/1 Slovenija: (Dolenjska): Krakovski pragozd pri Kostanjevici, Quercetum, 150 m n. m., leg. A. Martincic, 4. 1976 0158/3 Slovenija: (Dolenjska: Šentjernej), Pleterje- Vratno, Luzulo-Fagetum castaneetosum, miocenski pešcenjaki, 250 m n. m., leg. M. Wraber, 9. 1966 0158/3 Slovenija: (Dolenjska: Šentjernej), Pleterje- Vratno, Luzulo-Fagetum castaneetosum, miocenski pešcenjaki, leg. M. Wraber, 9. 1966 0250/2 Slovenija: (Notranjska): Pugled pri Hrašcah pod Postojno, Abietum-Fagetum dinaricum, eocenski fliš, 560 m n. m., leg. M. Wraber, 11. 1965 0455/3 Slovenija: (Kocevsko): Veliki Mošenik pri vasi Ajbelj, gozdna tla, Blechno-Fagetum, krem. kongl., 750 m n. m., leg. A. Martincic, 5. 7. 2002 n.p. Slovenija: Goriška Brda: levi breg Reke, pritoka Kožbane, na korenini gabra, Querco-Carpinetum submediterraneum, leg. S. Grom, 8. 1968 Novosti v flori mahov Slovenije 5 Novelties in the bryophyte flora of Slovenia 5 Andrej Martincic Zaloška 78a, SI-1000 Ljubljana, Slovenija; andrej.martincic@siol.net Izvlecek V prispevku objavljamo podatke o novih vrstah v mahovni flori Slovenije in o novih vrstah za nekatere fitogeografske enote. Nove vrste za Slovenijo so: Bryum gemiferum, Cinclidium stygium, Dicranum transsilvanicum, Fissidens crassipes subsp. warnstorfii, Fissidens rufulus, Pohlia andalusica in Schistidium sordidum. Za fitogeografsko podobmocje Julijske Alpe so nove 3 vrste, za podobmocje Karavanke 3, za podobmocje Kamniško-Savinjske Alpe 1, za podobmocje Dravski Kozjak 2, za dinarsko obmocje 5, za predalpsko obmocje 2 in za preddinarsko obmocje 5 vrst. Kljucne besede Listnati mahovi, jetrenjaki, nove ali redke vrste, Slovenija Abstract The article gives records for new species in bryophyte flora of Slovenia and new records for some phytogeographical units. The following species are reported for the first time for Slovenia: Bryum gemiferum, Cinclidium stygium, Dicranum transsilvanicum, Fissidens crassipes subsp. warnstorfii, Fissidens rufulus, Pohlia andalusica and Schistidium sordidum. For the phytogeographical subregion Julian Alps 3 species are reported for the first time, for the subregion Karavanke 3, for the subregion Kamniško-Savinjske Alps1, for the subregion Dravski Kozjak 2, for Dinaric region 5, for pre-Alpine region 2 and for pre-Dinaric region 5 species. Key words Mosses, liverworts, new and rare species, Slovenia 1 UVOD Flora mahov Slovenije je, upoštevajoc tudi velikost ozemlja, zelo bogata. Trenutno obsega 827 vrst in podvrst listnatih mahov, jetrenjakov in rogovnjakov. Po številu vrst izstopajo zlasti karbonatne Julijske Alpe ter silikatno Pohorje. Toda za doloceno število vrst so še vedno na razpolago samo podatki stari 100 let in vec – izvirajo iz prve faze floristicnih raziskovanj, ki se je koncala s pricetkom 1. svetovne vojne. Druga faza floristicnih raziskovanj se je pricela šele po letu 1950. To letnico štejemo kot izhodišce za recentne podatke. V drugi fazi je avtor nabral sicer bogat herbarijski material, ki ga sistematicno obdeluje šele v zadnjih letih. Zato se sedaj v floristicnih prispevkih kot recentni podatki pojavljajo tudi taki, za katere je bil herbarijski material nabran pred desetletji, dolocen pa šele sedaj. 2 METODE Nabiranje mahovnega materiala, ki je upoštevan v prispevku, je avtor opravil v širokem casovnem razponu od leta 1956 do leta 2017. V nekaj primerih je vkljucen tudi mahovni material, ki ga je v okviru fitocenoloških popisov nabral I. Dakskobler, dolocil pa avtor prispevka. Mahovni material je shranjen v herbariju Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (LJU). V nomenklaturi in taksonomiji smo sledili delu Hodgetts & al. (2020). Pri dolocenih vrstah je dodana tudi ocena ogroženosti oz. uvrstitev v doloceno kategorijo v Rdecem seznamu za Slovenijo (Martincic 2016) ter v Rdecem seznamu za Evropo (Hodgetts & al. 2019). 3 REZULTATI Z DISKUSIJO Nove vrste za Slovenijo / new species for Slovenia Bryum gemiferum R. Wilczek & Demaret 9747/4 Slovenija: Julijske Alpe, Ladra pri Kobaridu, na pešcenih tleh, 200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 29. 9. 2002 Temperatna vrsta. Zaradi v zrelosti rdeckastih ali oranžnih bulbilov z dobro razvitimi listnimi primordiji, ki se razvijejo v zalistjih zgornjih listov, je prepoznavanje vrste dokaj enostavno, kar sicer ni pogosto v tem rodu. Kljub temu pa je razmeroma malo podatkov o njeni razširjenosti. Tako je v jugovzhodni Evropi zabeležena le v Sloveniji, Romuniji, Srbiji in Grciji (Hodgetts & Lockhart 2020), na vsega nekaj nahajališcih. Tak nesklenjen areal prica, da je vrsta marsikje prezrta. Cinclidium stygium Sw. 9547/4 Slovenija: Julijske Alpe, Mangartsko sedlo, zamocvirjena alpska trata, 2000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 2. 9. 1970 Borealno-montanska vrsta. Izven Skandinavije, kjer je pogosta in sega celo v arkticne predele, je, poleg redkih nahajališc v severnonemški nižini, vezana zlasti na Alpe. V jugovzhodni Evropi so maloštevilni podatki še za Slovenijo, Bosno in Hercegovino, Romunijo in Grcijo (Hodgetts & Lockhart 2020). Nahajališce na Mangartskem sedlu ni presenetljivo, saj so tu nakopicene številne arkticno-alpinske in borealno-montanske vrste. Mnoge med njimi imajo tod edino nahajališce v Sloveniji. Zato predstavlja Mangart upraviceno najpomembnejšo »vroco tocko« naše mahovne flore. Dicranum transsilvanicum Lüth 0255/3 Slovenija: Polom pri Hinju (ok. Kocevja), hrastovo-gabrov sestoj, na gozdnih tleh, 400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, julij 1994 Vrsta Dicranum transsilvanicum je bila opisana šele leta 2002 (Lüth 2002). V morfološkem in fitogeografskem pogledu je posebnost med evropskimi vrstami rodu Dicranum. Po habitusu je podobna vrsti D. scoparium, vendar se od nje loci po mestoma dvo- ali triplastnih listih in po eno- ali veccelicnih izrastkih v zgornjem delu dorzalne strani lista, ki so trnato oblikovani. Po skoraj dveh desetletjih od opisa ima vrsta samo tri nahajališca: klasicno nahajališce v Romuniji, drugo v Švici in tretje nahajališce v Sloveniji. Preseneca, da se v casu od opisa vrste do danes število nahajališc ni bistveno povecalo. V evropskem Rdecem seznamu je vrsta uvršcena v kategorijo »CR: skrajno ogrožene vrste« (Hodgetts & al. 2019) Fissidens crassipes Wilson ex Bruch & Schimp. subsp. warnstorfii (M. Fleisch.) Brugg.-Nann. 0252/1 Slovenija: Marof pri Cerknici, na kamnih v studencu Marije Magdalene, 550 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 11. 9. 1961 9856/3 Slovenija: slap Mitovšek pri Zagorju, 200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 15. 10. 1966 0149/3 Slovenija: v reki Branici pod Štanjelom, na kamnih v vodi, 140 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 11. 10. 1994 0548/2 Slovenija: Istra – dolina potoka Vruja pod vasjo Žrnjovec, na lehnjakovem slapu, 250 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 12. 8. 2004 Meridionalno-temperatni takson. Pri obdelavi v LJU shranjenega herbarijskega materiala, nabranega že pred leti, vendar ne dolocenega, smo ugotovili, da so med njimi tudi vzorci, ki ne spadajo v tipicno podvrsto (subsp. crassipes), temvec v podvrsto warnstorfii, ki doslej še ni bila zabeležena za Slovenijo. V ekološkem pogledu med obema vrstama ni razlike, obe uspevata v vodi, pritrjeni na kamne in skale, pa tudi na slapovih. Vendar je podvrsta warnstorfii mnogo redkejša, manjka v Skandinaviji, pa tudi v vzhodni Evropi (Hodgetts & Lockhart 2020). Fissidens rufulus Bruch & Schimp. 9957/1 Slovenija: pri Zidanem Mostu, na kamnih v reki Savinji, 200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, november 1978 – predalpsko fitogeografsko obmocje 9752/1 Slovenija: Britof pri Kranju, na kamnih v reki Kokri, 400 m n. m. Leg. M. Štremfelj, det. A. Martincic, 1984 – predalpsko fitogeografsko obmocje 0151/4 Slovenija: Planinska jama pri Planini, na betonskem jezu na reki, ob vhodu, 470 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, avgust 1986 – dinarsko fitogeografsko obmocje 0047/2 Slovenija: Solkan pri Novi Gorici, na kamnih na bregu reke Soce, 90 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 1989 – submediteransko fitogeografsko obmocje Temperatna vrsta. Obdelava nabranega herbarijskega materiala je pokazala, da uspeva vrsta F. rufulus tudi v Sloveniji. S. Grom je sicer že leta 1968 objavil, da vrsta uspeva v Škocjanskih jamah, ker pa ni dokaznega herbarijskega materiala, smo navedbo oznacili za dvomljivo (Martincic 2003). Vrsta je izrazit hidrofit, uspeva pritrjena na kamne ali drugo trdno podlago v plitvi vodi. Pohlia andalusica (Höhn.) Broth. 9549/3 Slovenija: Julijske Alpe – Na Jezeru pod Rokavom, snežna dolinica z združbo Salicetum herbaceae, 2180 m n. m. Leg. T. Wraber, 11. 9. 1967, det. A. Martincic Hill & Preston (1998) jo oznacujeta za borealno-montansko vrsto, vendar uspeva v gorstvih izven Skandinavije pogosto od nižin do alpinskega pasu, npr. v Avstriji (Grims et al. 1999), Nemciji (Meinunger & Schröder 2007). Zato bi bila ustreznejša oznaka »borealno-temperatna vrsta«. Vrsta povsod uspeva raztreseno do redko, marsikje pa je tudi prezrta. Schistidium sordidum I. Hagen 9549/3 Slovenija: Julijske Alpe, Škrnatarica, skalne razpoke, 2400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 11. 8. 1968 Arkticno-alpska vrsta. Redka vrsta, ki izven Skandinavije, kjer sega v arkticne predele, uspeva le na maloštevilnih nahajališcih v Alpah – v Franciji, Nemciji, Avstriji, Italiji in v Sloveniji (Hodgetts & Lockhart 2020). Uspeva v subalpinskem in alpinskem pasu, na skalah in v skalnih razpokah. Majhno število nahajališc moramo nedvomno pripisati tudi relativno pomanjkljivemu poznavanju rodu Schistidium. Nove vrste za fitogeografske enote / New species for phytogeographical units Brachythecium japygum (Glow.) Köckinger et J. Kucera 0352/4 Slovenija: Snežniško pogorje, Peklo, vrtaca v Kljucu, Piceetum, v blazinici vrste Mnium thomsonii, 1200 m s. m. Leg. & det. A. Martincic, 29. 8. 1970 – 2. nahajališce vrste v dinarskem fitogeografskem obmocju 0352/3 Slovenija: Snežniško pogorje, Globoka dolina, na deblih bukve, 1500 m. Leg. J. Glowacki, 1913 – locus classicus, dinarsko fitogeografsko obmocje 9749/1 Slovenija: Julijske Alpe, Stara Fužina v Bohinju, J. Kucera 16835 (CBFS) (Köckinger, H. & J. Kucera, 2016) V letu 1913 je J. Glowacki v delu »Ein Beitrag zur Kenntnis der Moosflora der Karstländer« opisal novo vrsto Scleropodium japygum, na podlagi materiala, ki ga je nabral v Globoki dolini na obmocju Snežnika. V komentarju ugotavlja, da je zelo podobna vrsti Cirriphyllum cirrosum (Schwaegr.) Grout. Kasneje je vrsto omenil le Podpera (1954), vendar samo v opombi pri vrsti Cirriphyllum cirrosum. Ne omenja je niti Z. Pavletic (1955). Šele dobrih 100 let kasneje sta Köckinger & Kucera (1916) pri obdelavi vrste Brachythecium cirrosum in taksonov vkljucenih v njo ponovno »odkrila« vrsto, ki jo je opisal Glowacki. Na podlagi morfoloških in molekularnih analiz sta ugotovila, da spada v kompleks vrste Brachythecium cirrosum (Syn.: Cirriphyllum cirrosum), ki ga tvorijo vrste B. cirrosum, B. funkii in B. japygum. Brachythecium japygum je prvi opisal Schimper v delu Bryologia Europaea kot takson Eurhynchium vaucheri var. julaceum (Bruch & al. 1854). V drugi polovici 19. stoletja je takson doživel vec taksonomskih in nomenklaturnih sprememb, ki pa so se na podlagi veljavnih pravil izkazale za neveljavne. Ugotovila sta, da je na nivoju vrste Scleropodium japygum prvi veljavni opis, ki tako predstavlja bazionim. Brachythecium japygum je razširjen po apnencastih predelih Alp v Avstriji, Franciji, Italiji (Hodgetts & Lockhart 2020) v subalpinskem pasu, redkeje sega tudi v montanski pas. V Sloveniji je vrsta poznana s treh nahajališc – nahajališce Stara Fužina, ki ga navajata avtorja pa nakazuje, da lahko pricakujemo vrsto B. japygum tudi drugod v alpskem svetu Slovenije. Fitogeografsko je B. japygum alpska vrsta in je evropski endemit. Brachythecium tenuicaule (Spruce) Kindb. 9458/1 Slovenija: Dravski Kozjak, Javniški graben pri Ožboltu, vlažen breg potoka, silikatna podlaga, 350 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 17. 9. 2003 – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Dravski Kozjak Temperatna vrsta, skoraj srednjeevropska. Tako kot povsod drugod je tudi v Sloveniji razmeroma redka, saj je trenutno najdena le na 9 lokalitetah v 5 fitogeografskih obmocjih oz. podobmocjih. Morda je temu vzrok možna zamenjava s slabše razvitimi primerki vrste Brachythecium tommasinii. Od slednje se sicer zanesljivo loci po gladki seti, medtem ko ima ta vedno hrapavo, papilozno seto. Žal je seta pri vrsti B. tenuicaule zelo redko razvita, zato je razlikovanje obeh vrst možno le na podlagi vegetativnih znakov na gametofitu. Vrsta uspeva na razlicnih podlagah, na zemlji, vlažnih skalah in na drevesni skorji, od nižine (npr. Ljubljansko barje) pa do zgornjega montanskega pasu (npr. Komna). V taksonomskem in nomenklaturnem pogledu je vrsta v novejšem casu doživela precej sprememb. Od prvotno varietete v okviru vrste Cirriphyllum tenuinerve ( = Brachythecium tommasinii), preko samostojne vrste Rhynchostegiella tenuicaulis, je v najnovejšem seznamu evropskih vrst (Hodgetts & al. 2020) kot samostojna vrsta zaradi sorodnosti z vrsto Brachythecium tommasinii) prenesena v rod Brachythecium. Brachythecium turgidum (Hartm.) Kindb. 0452/2 Slovenija: Snežnik, vrh, alpinska trata, 1750 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, avgust 1962 – nova vrsta za dinarsko fitogeografsko obmocje Subarkticno-alpinska vrsta. Vrsto so navedli za Slovenijo Orgaz & al. (2015) v obdelavi rodu Brachythecium za Mediteran. Podlago je predstavljal herbarijski material, ki ga je nabral J. Glowacki na visokem barju »Za Mlako« na Pokljuki, 22. 7. 1907, in je shranjen v herbariju GJO – Steiermärkisches Landesmuseum Joanneum. Iz neznanega vzroka najdbe ni objavil v svojem delu »Die Moosflora der Julischen Alpen« (Glowacki 1910). Vrsta je pogostejša v subarkticnih predelih, raztresena do redka pa v evropskih gorstvih od Pirenejev prek Alp v Franciji, Nemciji, Švici, Italiji do Tater na Poljskem in Slovaškem. V Sloveniji je znana iz Julijskih Alp – poleg Pokljuke uspeva še na Mangartu. Novo nahajališce na Snežniku je pomembno v fitogeografskem pogledu, ker je izven alpskega obmocja, na prehodu v dinarske predele. Skupaj z drugimi arkticno-alpinskimi vrstami, kot so npr. Brachytheciastrum trachypodium, Dicranum elongatum, Hypnum procerrimum, Orthothecium strictum, Syntrichia norvegica, Athalamia hyalina, jasno kaže na mocan alpski vpliv v mahovni flori Snežnika. Cinclidotus riparius (Host ex Brid.) Arn. 9647/4 Slovenija: Julijske Alpe, Trenta, pri vasi Soca, prodišce na otocku v reki Soci, 420 m n. m. Leg. I. Dakskobler, det. A. Martincic, 2018 – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Julijske Alpe Meridionalno-temperatna vrsta. Njen termofilni znacaj se kaže v odsotnosti v Skandinaviji, sicer pa je razširjena po vsem temperatnem pasu, submediteranu, sega pa tudi v Mediteran. Termofilni znacaj se kaže tudi v razširjenosti v Sloveniji. Od 29 nahajališc jih je polovica v submediteranskem fitogeografskem obmocju, preostale pa so v dinarskem in predalpskem fitogeografskem obmocju. V alpskem obmocju sta le dve: po eno na Pohorju in v Julijskih Alpah. Povsod uspeva na kamnih, skalah v vodah ali v obrežnem pasu, ki je pod vplivom vode, redkeje na lehnjaku na slapovih. V Rdecem seznamu za Slovenijo (Martincic 2016) je vrsta uvršcena v kategorijo »ranljive vrste«, vendar je njena dejanska ogroženost nizka, zato je bolj primerna njena uvrstitev v kategorijo »NT: potencialno ogrožene vrste«. Cyrtomnium hymenophylloides (Huebener) T. J. Kop. 0356/1 Slovenija: Kocevski Rog, Veliki Rog, na vlažnih skalah, 1000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 7. 5. 1967 – nova vrsta za preddinarsko fitogeografsko obmocje Subarkticno-subalpinska vrsta. Poleg Skandinavije uspeva še v Alpah, Tatrah ter v gorstvih Balkanskega polotoka, z izjemo Bolgarije in Albanije (Hodgetts & Lockhart 2020). V Sloveniji je 18 nahajališc, vecina v Julijskih Alpah; dvoje nahajališc je v Kamniško-Savinjskih Alpah in eno v Karavankah. Povsod uspeva v subalpinskem in alpinskem pasu, na vlažnih skalah, v skalnih razpokah in na zemlji. Le pri Solcavi uspeva ob reki Savinji na nadmorski višini 700 m. Novo nahajališce v Kocevskem Rogu je v fitogeografskem pogledu nekoliko presenetljivo, saj je izven alpskega sveta, pa tudi nadmorska višina je nizka. Dicranum crassifolium Sérgio, Ochyra & Séneca 0050/4 Slovenija: Jelovšek pri Hotedršici, na gozdnih tleh, dolomit, 500 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 20. 8. 1966 – 2. podatek za Slovenijo in nova vrsta za predalpsko fitogeografsko obmocje Vrsta je endemicna v Evropi, opisana pa je bila šele leta 1995 (Sérgio & al. 1995) na podlagi materiala iz severne Portugalske. Uspeva še v severni Španiji, po eno nahajališce je v Italiji in Romuniji. Leta 2012 je bila najdena tudi ob Bohinjskem jezeru (Garilleti & al. 2013). Vrsta je habituelno podobna vrstama D. scoparium in D. transsilvanicum. Od prve, ki ima enoplastne liste, se loci po mestoma dvo- ali celo triplastnih listih. Od vrste D. transsilvanicum pa se loci po odsotnosti eno- ali veccelicnih trnato oblikovanih izrastkov v zgornjem delu dorzalne strani lista. D. crassifolium uspeva na gozdnih tleh, na skalah in drevju, od kolinskega do subalpinskega pasu. V Rdecem seznamu za Slovenijo (Martincic 2016) je vrsta uvršcena v kategorijo »DD-n: premalo znane vrste, novi podatki«. V evropskem Rdecem seznamu (Hodgetts & al. 2019) pa je uvršcena v kategorijo »T: potencialno ogrožene vrste«. Encalypta longicolla Bruch 9551/3 Slovenija: Karavanke, Stol, alpska trata, 1900 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 29. 8. 1961 – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Karavanke, prvi recentni podatek za Slovenijo Arkticno-alpska vrsta, redka v Skandinaviji, uspeva južneje izkljucno v Alpah, v Franciji, Nemciji, Švici, Italiji in Sloveniji, z maloštevilnimi nahajališci v subalpinskem ali alpinskem pasu (Hodgetts & Lockhart 2020). Za Slovenijo je pomembna vrsta, saj je njen locus classicus v Julijskih Alpah, na Crni prsti, kjer jo je leta 1826 odkril F. Müller, opisal pa dve leti kasneje P. Bruch. Vse doslej je bila Crna prst edino znano nahajališce pri nas, v letošnjem letu pa smo pri obdelavi herbarijskega materiala odkrili, da je bila vrsta nabrana že leta 1961 v Karavankah, vendar ni bila dolocena. Vrsta je uvršcena v Rdeci seznam (Martincic 2016) v kategorijo »DD-va: premalo znane vrste-stari podatki«. Z novim podatkom pa jo lahko izlocimo iz te kategorije in jo uvrstimo v kategorijo »VU: ranljive vrste«. Hymenostylium recurvirostrum (Hedw.) Dixon 9459/1 Slovenija: dolina Brestrniškega potoka nad Brestrnico, na obcestni škarpi, 320 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 24. 9. 2009 – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Dravski Kozjak 0555/1 Slovenija: Kolpska dolina, Petrina, na skalah ob reki Kolpi, 230 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 28. 6. 1960 – nova vrsta za preddinarsko fitogeografsko obmocje 0255/4 Slovenija: Kocevski rog, Kunc pri Starem Logu, vhod v ledeno jamo, 800 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 10. 10. 1967 0053/2 Slovenija: Huda Polica pri Šmarje-Sapu, mineralno mocvirje, 350 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 29. 8. 1968 Borealno-temperatna vrsta. V skladu z arealno oznako je razširjena po vsej Skandinaviji razen skrajnega severa, južneje pa po vsem temperatnem pasu; v mediteranske predele ne sega (Hodgetts & Lockhart 2020). Razširjena je od nižine do alpinskega pasu. V Sloveniji je pogosta, saj je trenutno znanih 150 nahajališc, vendar je razširjenost zelo neenakomerna. Najvecje število podatkov je za dinarsko fitogeografsko obmocje in za Julijske Alpe, le po eden za Pohorje in subpanonsko fitogeografsko obmocje. Novi podatki, ceprav številcno skromni, nekoliko izpopolnjujejo sliko razširjenosti v Sloveniji – zaenkrat o vrsti ni podatka le v podobmocju Mežiško-Mislinjska dolina-Strojna. V ekološkem pogledu je izrazito vlagoljubna vrsta, uspeva na vlažnih do mokrih skalah, predvsem na karbonatni, redko na silikatni geološki podlagi. Znacilno rastišce so tudi slapovi oz. mesta, kjer se cedi voda in tvori lehnjak. Višinski razpon uspevanja je zelo velik, od 60 m n. m. v submediteranskem fitogeografskem obmocju do 2200 m n. m. v podobmocju Julijske Alpe. Oligotrichum hercynicum (Hedw.) Lam. & DC. 9649/2 Slovenija: Julijske Alpe, Pokljuka, Mrzli Studenec, vlažna gozdna tla, 1200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 10. 8. 1956 – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Julijske Alpe 9649/4 Slovenija: Julijske Alpe, Pokljuka, Malo Blejsko barje, na štoru, 1200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, julij 2017 Subarkticno-subalpinska vrsta. Poleg Skandinavije uspeva raztreseno v severnoevropski nižini, pogosteje pa v vecini evropskih gorstev, od Pirenejev na zahodu do Tater na vzhodu (Hodgetts & Lockhart 2020). Na Balkanskem polotoku sega njen areal še v Severno Makedonijo (Martincic 1980). V Sloveniji je razmeroma redka, doslej je bilo znanih le 12 nahajališc, razporejenih v alpskem fitogeografskem obmocju, razen v podobmocjih Julijske Alpe in Mežiško-Mislinjska dolina-Strojna. Povsod uspeva na gozdnih tleh ali na koreninah dreves in štorih, vecinoma v montanskem pasu do 1500 m. Le na Pohorju, kjer so za to acidofilno vrsto ocitno najbolj ugodne razmere, je najnižje nahajališce na 400 m n. m. Philonotis capillaris Lindb. 0054/2 Slovenija: dolina Kosca pri Višnji Gori, na lehnjakovem slapu, 350 m s. m. Leg. & det. A. Martincic, 1. 7. 2003 – nova vrsta za preddinarsko fitogeografsko obmocje Temperatna vrsta. V Sloveniji je razmeroma redka, poznanih je le 14 nahajališc, vendar so razporejena po vseh fitogeografskih podobmocjih in obmocjih razen v dinarskem fitogeografskem obmocju. Uspeva na vlažnih travišcih, recnih bregovih, na mokrih do vlažnih skalah, od nižine do montanskega pasu, redko jo najdemo višje (Karavanke: Vajnež, 2100 m n. m.). V Rdecem seznamu za Slovenijo (Martincic 2016) je vrsta uvršcena v kategorijo »NT: potencialno ogrožene vrste«. Pohlia elongata Hedw. var. greenii (Brid.) A. J. Shaw 9550/1 Slovenija: Karavanke, Hruški vrh, alpska trata, 1700 m s. m. Leg. & det. A. Martincic, 26. 8. 1960 – nov takson za fitogeografsko podobmocje Karavanke, prvi recentni podatek za Slovenijo Pohlia elongata je mocno variabilna vrsta. Po zelo razlicnem vrednotenju te variabilnosti v preteklosti, se je v najnovejšem casu uveljavila delitev na tri taksone na nivoju varietet: poleg tipske, var. elongata, sta še var. acuminata in var. greenii (syn. P. polymorpha, P. minor). Kot subarkticno-alpinski takson je slednja povsod vezana izkljucno na subalpinski in alpinski pas, kjer uspeva na alpinskih tratah, resavah, v skalnih razpokah. Izven Skandinavije uspeva v Pirenejih in Alpah, v jugovzhodni Evropi pa še v gorstvih Bolgarije, Kosova in Severne Makedonije (Hodgetts & Lockhart 2020). V Sloveniji je bil takson doslej zabeležen za Rombon v Julijskih Alpah (Loitlesberger 1909 – Pohlia acuminata Hornsch. var. minor Schimper) in za Crno prst (Paulin 1914) ter v Kamniško-Savinjskih Alpah za graben recice Jezera v Logarski dolini (Reichardt 1861) in na Ojstrici (Glowacki 1912 – Pohlia polymorpha Hornschuch). Pohlia obtusifolia (Vill. ex Brid.) L. F. Koch 9551/3 Slovenija: Karavanke, Stol, subalpinska trata, 1500 m n. m. Leg. & det. F. Dolšak, rev. A. Martincic – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Karavanke, 2. nahajališce v Sloveniji Arkticno-alpinska vrsta, izven Skandinavije uspeva od Pirenejev na zahodu do Tater na vzhodu. Na Balkanskem polotoku je samo v Bolgariji in Romuniji (Hodgetts & Lockhart 2020). Težišce uspevanja je v subalpinskem in alpinskem pasu, kjer uspeva na alpinskih tratah, mocvirnih tleh, v skalnih razpokah. V Alpah predstavljajo znacilno rastišce snežne dolinice. V Sloveniji je bila doslej znana le z Mangartskega sedla, kjer uspeva v snežnih dolinicah v združbi Salicetum herbaceae (Martincic & al. 2019). Nepricakovano pa smo ugotovili, da je v LJU herbarijski material, ki ga je nabral F. Dolšak na Stolu v Karavankah in dolocil kot Webera cucullata (Schwägr.) Schimp., kar je sinonim vrste Pohlia obtusifolia. Letnice nabiranja na etiketi sicer ni, je pa jasno, da je nabiral med letoma 1920 in 1940. Racomitrium aquaticum (Brid. ex Schrad.) Brid. 9949/1 Slovenija: Stopnik (Stružnik) nad dolino Idrijce. Leg. I. Dakskobler, det. A. Martincic, 20. 4. 2018 – nova vrsta za dinarsko fitogeografsko obmocje Temperatna vrsta, razširjena od južnih predelov Skandinavije po vsem temperatnem pasu, na Balkanskem polotoku do Grcije (Hodgetts & Lockhart 2020). V Sloveniji je bila doslej najdena na 22 lokalitetah v alpskem obmocju (Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Pohorje, Dravski Kozjak) ter Praprotnem v Selški dolini, v predalpskem fitogeografskem obmocju. Vrsta uspeva na mokrih, predvsem silikatnih skalah, izven tekoce vode, od 400 m n. m. do 1690 m n.m.; vecina nahajališc pa je v montanskem pasu, okrog 1000 m n. m. Sciuro-hypnum curtum (Lindb.) Ignatov 0256/1 Slovenija: Dolenjske Toplice, ob potoku Sušica, vlažna obrežna tla, 170 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 29. 11. 1994 – nova vrsta za preddinarsko fitogeografsko obmocje 0456/3 Slovenija: Predgrad pri Starem trgu ob Kolpi, 400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 6. 6. 1971 0255/4 Slovenija: Kocevski Rog – Kunc pri Starem Logu, vhod v ledeno jamo, 800 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 10. 10. 1967 Temperatna vrsta. Prvotno veljavno ime Brachythecium curtum je Piipo (1983) podredil kot sinonim imenu Brachythecium oedipodium oz. Sciuro-hypnum oedipodium, cemur so sledili kasnejši avtorji. Leta 2007 pa sta Ignatov & Miljutina na podlagi molekularnih analiz ugotovila, da gre za dve vrsti, pri cemer je Sciuro-hypnum curtum tista vrsta, ki je mocno razširjena po Evropi, Sciuro-hypnum oedipodium pa je z maloštevilnimi nahajališci omejen na ruski del Kavkaza. To stališce je sprejeto tudi v najnovejšem seznamu evropskih mahov (Hodgetts & al. 2020). V Sloveniji je vrsta dokaj enakomerno razširjena, od nižine do montanskega pasu po gozdnih tleh, koreninah dreves, na štorih, redko tudi po skalah, pokritih z zemljo. Podatkov ni bilo doslej le za preddinarsko fitogeografsko obmocje. Sciuro-hypnum latifolium (Kindb.) Ignatov & Huttunen 0253/1 Slovenija: vzhodni rob Bloške planote, Kadice, soteska Matece vode pri Podklancu (Žimarice), na vlažnih dolomitnih skalah, 600 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 16. 8. 2012 – nova vrsta za dinarsko fitogeografsko obmocje Subarkticno-alpinska vrsta. Njen areal v Evropi obsega Skandinavijo in Alpe (Francija, Nemcija, Švica, Italija, Avstrija), oddaljeni disjunkciji pa sta še v Bolgariji in Romuniji (Hodgetts & Lockhart 2020). Povsod uspeva v zgornjem montanskem, subalpinskem in alpinskem pasu. V Sloveniji je bila vrsta doslej znana na treh lokalitetah v Julijskih Alpah. Novo nahajališce je posebnost tako v fitogeografskem kakor tudi v ekološkem pogledu. Je povsem izven alpskega sveta, presenetljiva pa je tudi nizka nadmorska višina. Vendar - Kadice so ozka, sencna soteska s hladnejšo mikroklimo od okolice. Na takih mestih, ki jih je ravno v dinarskem fitogeografskem obmocju mnogo, uspevajo številni glacialni relikti na nizki nadmorski višini. V Rdecem seznamu za Slovenijo (Martincic 2016) je vrsta uvršcena v kategorijo »VU: ranljive vrste«. Sphagnum platyphyllum (Lindb. ex Braithw.) Warnst. 9753/2 Slovenija: Stahovica pri Kamniku, na mokrih porfirnih skalah, 450 m s. m. Leg. & det. A. Martincic, 6. 7. 1972 – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Kamniško-Savinjske Alpe Borealno-montanska vrsta, izven Skandinavije razširjena po vsem temperatnem pasu. V submediteranskih in mediteranskih predelih/državah ne uspeva (Hodgetts & Lockhart 2020). V Sloveniji je 20 nahajališc, ki so razporejena v alpskem fitogeografskem obmocju, razen v AL:Z in AL:M, v dinarskem, predalpskem in subpanonskem fitogeografskem obmocju. Ekologija rastišc je dokaj pestra. Vrsta uspeva na obrobju visokih barij, na mineralnih mocvirjih in mocvirnih travnikih, na gozdnih mocvirjih, le pri Stahovici na mokrih porfirnih skalah. Pestra je tudi nadmorska višina rastišc. En ekstrem predstavljajo nahajališca na Pokljuki, Jelovici in na Olševi, ki so na nadmorski višini 1200–1400 m. Drugi ekstrem so nahajališca v Krakovskem gozdu, na Ljubljanskem barju na nadmorski višini 150–300 m. Taka nizka nadmorska višina, poleg ekologije rastišc, govori proti fitogeografski oznaki vrste, kot sta jo postavila Hill & Preston (1998). Bolj ustrezno bi jo bilo oznaciti kot borealno-temperatna vrsta. V Rdecem seznamu za Slovenijo (Martincic 2016) je vrsta uvršcena v kategorijo »VU: ranljive vrste«. Tortula schimperi M. J. Cano, O. Werner & J. Guerra 0049/1 Slovenija: Trnovski gozd, Smrekova draga, 1100 m n. m. Leg. Fr. Hribar (herb. S. Grom), september 1961, det. A. Martincic – nova vrsta za dinarsko fitogeografsko obmocje Meridionalno-temperatna vrsta. Tortula schimperi je bila do novejšega casa vrednotena kot Tortula subulata var. angustata. Cano & al. (2005) pa so takson var. angustata dvignili na rang samostojne vrste, cemur so sledili vsi kasnejši avtorji. Pri tem so, zaradi pravil, morali spremeniti tudi ime. Vrsta nastopa razmeroma raztreseno, vendar je razširjena tudi v submediteranskih in ponekod tudi v mediteranskih predelih (Hodgetts & Lockhart 2020). V Sloveniji so trenutno znana le tri nahajališca, v Karavankah, na Pohorju in v Trnovskem gozdu. Na vseh treh uspeva vrsta v smrekovih sestojih na gozdnih tleh, višinski razpon pa je od 300–400 m n. m. do 1400 m n. m. V Rdecem seznamu za Slovenijo (Martincic 2016) je vrsta uvršcena v kategorijo »EN: prizadete vrste«, vendar je bolj primerna njena uvrstitev v kategorijo »NT: potencialno ogrožene vrste«. Weisia brachycarpa (Nees & Hornsch.) Jur. 0156/3 Slovenija: Grc Vrh nad Mirno Pecjo, 340 m s. m. Leg. & det. A. Martincic, 3. 6. 1973 – nova vrsta za preddinarsko fitogeografsko obmocje Meridionalno-temperatna vrsta, razširjena v Evropi po vsem temperatnem pasu, od juga Skandinavije do submediteranskih predelov – v pravi Mediteran ne sega (Hodgetts & Lockhart 2020). V Sloveniji je vrsta razmeroma pogosta, podatkov ni le za fitogeografsko podobmocje Karavanke in podobmocje Mežiško-Mislinjska dolina-Strojna. Vrsta uspeva od nižine do montanskega pasu, redko tudi v alpinskem pasu, na njivah, travnikih, na skalah pokritih z zemljo, na pripotjih. Marchantia polymorpha L. subsp. polymorpha 9947/2 Slovenija: Deskle pri Anhovem, prodišce ob reki Soci, 80 m n. m. Leg. I. Dakskobler, 2018, det. A. Martincic – nova vrsta za predalpsko fitogeografsko obmocje 9849/1 Slovenija: Baška dolina, Koritnica pri Humarju, levi breg reke Bace, vlažen skalni previs, 350 m n. m. Leg. I. Dakskobler, 2018, det. A. Martincic Borealno-temperatna vrsta. Vrsta Marchantia polymorpha je v novejšem casu najbolj pogosto razclenjena v tri podvrste, ceprav najnovejše molekularne analize dopušcajo celo sklep, da gre za tri samostojne vrste (Hodgetts & al. 2020). Med njimi je subsp. polymorpha zaradi debele neprekinjene crne crte na zgornji strani steljke morfološko najbolj prepoznavna. Kljub temu je poznavanje razširjenosti te podvrste, pa tudi drugih dveh, dokaj skromno. V Sloveniji je zabeležena le na 10 nahajališcih. Uspeva na sencnih, vlažnih mestih na bregovih voda, mocvirjih, na mokrih skalah pokritih z zemljo od gricevnatega do montanskega pasu. Nobenega podatka pa ni za podobmocja Pohorje, Dravski Kozjak, Mežiško-Mislinjska dolina-Strojna ter za submediteransko in subpanonsko fitogeografsko obmocje. Vzrok za tako stanje ni niti ekološki niti fitogeografski, temvec le slaba raziskanost ustreznih rastišc. 4 SUMMARY The article presents the results of the identification of the herbarium material collected between 1956 and 2018 in different phytogeographical units of Slovenia. Seven species have not previously been recorded for Slovenia: Bryum gemmiferum, Cinclidium stygium, Pohlia andalusica, Schistidium sordidum – all from Julian Alps and Fissidens rufulus, Fissidens crassipes subsp. warnstorfii and Dicranum transsilvanicum. The most important species among them is Dicranum transsilvanicum, which is now reported only for three localities in Europe – in Romania, Switzerland and Slovenia. All other species are new for a particular phytogeographical unit of Slovenia. Important in term of phytogeography are the Arctic-alpine (Subarctic-subalpine) species. This group include: Brachythecium turgidum, Encalypta longicolla, Pohlia elongata var. greenii, Pohlia obtusifolia, Sciuro-hypnum latifolium – species with 2–5 localities in Slovenia and Cyrtomnium hymenophylloides, Oligotrichum hercynicum. Other species discussed in the article, except Dicranum crassifolium, are more or less frequent in Slovenia. 5 LITERATURA Bruch, P., W. P. Schimper & W. T. Gümbel, 1854. Bryologia Europaea seu genera muscorum monographicae illustrata. 5. Fasc.: 57–61. Stuttgart, sumptibus Libraiae E. Schweizerbart. Cano, M. J., O. Werner & J. Guerra, 2005: A morphometric and molecular study in Tortula subulata complex (Pottiaceae, Bryophyta). Bot. Journal of the Linnean Society 149: 333– 350. Garilleti, R., B., Albertos, J. Miravet & J. A. Roselló, 2013: Dicranum crassifolium Sérgio, Ochyra & Séneca. New national and regional bryophyte records, 36/7. Journal of Bryol. 35(3): 230. Glowacki, J., 1910: Die Moosflora der Julischen Alpen. Abhandl. d. k. k. Zool.-Bot. Ges. In Wien 5(2): 1–48. Glowacki, J., 1912: Moosflora der Steiner Alpen. Jahrb. Naturh. Mus. f. Kärnten, Klagenfurt »Carinthia II« Nr.1.6: 13–47; 130–156. Glowacki, J., 1913: Ein Beitrag zur Kenntnis der Moosflora der Karstländer. Carniola N. F., 4: 114–153. Grims, F., R. Krisai, A H. Köckinger. Schriebl, M. Suanjak, H. Zechmeister & F. Ehrendorfer, 1999: Die Laubmoose Osterreichs. Catalogus Florae Austriae, II. Teil, Bryophyten (Moose), Heft 1, Musci (Laubmoose). Osterr. Akad. d. Wissensch. Wien. 418 pp. Grom, S., 1967–1968: Neue Beiträge zur Moosflora Jugoslawiens. Acta Bot. Croat. 26/27: 247–260. Hill, M. O. & C. D. Preston, 1998: The geographical relationships of British and Irish bryophytes. Journal of Bryol. 20: 127–226. Hodgetts, N., M. Cálix, E. Englefield, N. Fettes, M. García Criado, L. Patin, A. Nieto, A. Bergamini, I. Bisang, E. Baisheva, P. Campisi, A. Cogoni, T. Hallingbäck, Konstantinova N., N. Lockhart, M. Sabovljevic, N. Schnyder, C. Schröck, C. Sérgio, M. Sim Sim, J. Vrba, C. C. Ferreira, O. Afonina, T. Blockeel, H. Blom, S. Caspari, R. Gabriel, C. Garcia, R. Garilleti, J. González Mancebo, I. Goldberg, L. Hedenäs, D. Holyoak, V. Hugonnot, S. Huttunen, M. Ignatov, E. Ignatova, M. Infante, R. Juutinen, T. Kiebacher, H. Köckinger, J. Kucera, N. Lönnell, M. Lüth, A. Martins, O. Maslovsky, B. Papp, R. Porley, G. Rothero, L. Söderström, S. Stefanut, K. Syrjänen, A. Untereiner, J. I. Vána, A. Vanderpoorten, K. Vellak, M. Aleffi, J. Bates, N. Bell, M. Brugués, N. Cronberg, J. Denyer, J. Duckett, H.J. During, J. Enroth, V. Fedosov, K.-I. Flatberg, A. Ganeva, P. Gorski, U. Gunnarsson, K. Hassel, H. Hespanhol, M. Hill, R. Hodd, K. Hylander, N. Ingerpuu, S. Laaka-Lindberg, F. Lara, V. Mazimpaka, A. Mežaka, F. Müller, J. D. Orgaz, J. Patińo, S. Pilkington, F. Puche, R. M. Ros, F. Rumsey, J. G. Segarra-Moragues, A. Seneca, A. Stebel, R. Virtanen, H. Weibull, J. Wilbraham & J. Zarnowiec, 2019: A miniature world in decline: European Red List of Mosses, Liverworts and Hornworts. IUCN, Brussels, 87 pp. Hodgetts N., G. L. Söderström, T. L. Blockeel, S. Caspari, C. S. Ignatov, N. Konstantinova, N. Lockhart, B. Papp, C. Schröck, M. Sim-Sim, D. Bell, N. E. Bell, H. H. Blom, M. A. Bruggeman-Nannenga, M. Brugues, J. Enroth, K. I. Flatberg, R. Garilleti, L. Hedenäs, D. T. Holyoak, V. Hugonot, I. Kariyawasam, H. Köckinger, J. Kucera, F. Lara & R. D. Porley, 2020: An annotated checklist of bryophytes of Europe, Macaronesia and Cyprus. Journal of Bryol. 42(1): 1–116. Hodgetts, N. & N. Lockhart, 2020: Checklist and country status of European bryophytes – update 2020. Irish Wildlife Manuals, No. 123. National Parks and Wildlife Service, Department of Culture, Heritage and the Gaeltach, Ireland. 214 pp. Ignatov, M. S. & I. A. Miljutina, 2007: On Sciuro-hypnum oedipodium and S. curtum (Brachytheciaceae, Bryophyta). Arctoa 16: 47–61. Köckinger, H., & J. Kucera, 2016: Brachythecium funkii Schimp. and B. japygum (Glow.) Köckinger, H. & Jan Kucera comb. nov., two Alpine species hitherto included in B. cirrosum (Schwägr.) Schimp. Journal of Bryol. 38: 267–285. Loitlesberger, K., 1909: Zur Moosflora der österreichischen Küstenländer II. Musci. Verh. Zool.-Bot. Ges. Wien 59: 51–67. Lüth, M., 2002: Dicranum transsilvanicum (Musci, Dicranaceae), a new species from Romania. Cryptogamie, Bryol. 23: 17–21. Martincic, A., 1980: Prispevek k poznavanju mahovne flore Jugoslavije II – Šar planina. Biol. vestnik 28(2): 87–102. Martincic, A., 2003: Seznam listnatih mahov (Bryopsida) Slovenije. Hacquetia 2/1: 91–166. Martincic, A., 2016: Updated Red List of Bryophytes of Slovenia. Hacquetia 15/1: 107–126. Martincic, A., T. Wraber & I. Dakskobler, 2019: Snow-bed communities with dominant Salix herbacea in the Julian Alps. Hacquetia 18/1: 47–73. Meinunger, L. & W. Schröder, 2007: Verbreitungsatlas der Moose Deutschlands. – Herausgegeben von O. Dürhammer für die Regensburgische Botanische Gesellschaft, Bd. 1–3. Orgaz, J. D., M. J. Cano & J. Guerra, 2012: A taxonomic study of genus Brachythecium Schimp. (Brachytheciaceae, Bryophyta) in the Mediterranean region. Nova Hedwigia 95(3–4): 295–318. Paulin, A., 1914: Podatki o razširjenosti mahov v Sloveniji. Rokopisni seznam. Pavletic, Z., 1955: Prodromus flore briofita Jugoslavije. Jugoslov. Akad. Znan. i umjetn. Posebna izdanja odjela za prirodne nauke. Knjiga III. Zagreb. 578 pp. Piipo, S., 1983: On the taxonomy, nomenclature and distribution of Brachythecium starkei and related taxa. Annales Botanici Fennici 20: 339–349. Podpera, J., 1954: Conspectus Muscorum Europaeorum. CAV, Praha. 697 pp. Reichardt, H. W., 1861: Beitrag zur Moosflora der Sulzbacher Alpen in Süd Steiermark. Oesterr. Bot. Zeitschr. 11: 7–8. Sérgio, C., R. Ochyra & A. Seneca, 1995: Dicranum crassifolium (Musci, Dicranaceae), a new species from southern Europe. Fragm. Flor. Geobot. 40: 203–214. Vrstna pestrost tujerodnih rastlin v Miklavškem gozdu na Dravskem polju Alien plant diversity in urban forest »Miklavški gozd« Mirjana Šipek & Nina Šajna Katedra za ekologijo, Oddelek za biologijo, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI-2000 Maribor; mirjana.sipek1@um.si, nina.sajna@um.si Izvlecek Mestna in primestna obmocja so zaradi številnih sajenih tujerodnih okrasnih rastlin glavni vir razširjanja teh rastlin v bližnja naravna in polnaravna rastišca, kot so gozdovi. V naši študiji smo raziskali pojavljanje in pogostnost tujerodnih rastlin v primestnem gozdu Miklavški gozd (N 46°30’32.28”; E 15°41’7.26”), ki leži med naseljema Miklavž na Dravskem polju in Rogozo, v bližini Maribora. Gozd, ki pokriva približno 216 ha, meji na naselja, intenzivno obdelovane kmetijske površine in ceste. Skozi gozd potekajo ceste, ki povezujejo bližnja naselja in pešpoti, namenjene obiskovalcem, ki se v gozdu rekreirajo. Cilj študije je bil predstaviti vrstno sestavo tujerodnih rastlin in med njimi izpostaviti najbolj razširjene in invazivne vrste ter ovrednotiti glavne razloge za njihovo pojavljanje. Gozdno površino smo razdelili na 22 vzorcnih ploskev, kjer smo popisali tujerodne rastline in ocenili njihovo srednje zastiranje. Razlikovali smo med ploskvami znotraj in na robu gozda. Skupno smo popisali 25 tujerodnih rastlin, med njimi 11 invazivnih. Najpogostejše vrste so bile ameriška barvilnica (Phytolacca americana), drobnocvetna nedotika (Impatiens parviflora) in indijski jagodnjak (Duchesnea indica). Vecina popisanih tujerodnih vrst so okrasne rastline. Mestni in primestni gozdovi so namrec mocno izpostavljeni virom razširjevalnih enot tujerodnih okrasnih rastlin, kot so vrtovi in parki. Zato je treba takšne primestne gozdove še naprej spremljati ter ustrezno ukrepati ob pojavu novih potencialnih invazivnih tujerodnih vrst rastlin. Kljucne besede Primestni gozd, tujerodne rastline, invazivne rastline, okrasne rastline, gozdni rob Abstract Urban areas with numerous backyard gardens where ornamental plants are planted are major source of alien plants propagules that might spread into natural and semi natural habitats such as forests. In our study, we investigated occurrence and frequency of alien plan species in urban forest (N 46°30’32.28”; E 15°41’7.26”) located between settlements Miklavž na Dravskem polju and Rogoza nearby Slovenian second largest town Maribor. The urban forest under study, covering 216 ha, is partly surrounded by expanding settlements, intensive agricultural land and roads. The entire forest is intersected with roads connecting nearby settlements and walking trails. The goal of our study was to present floristic composition of alien plant species. The forest was split into 22 study plots where we recorded alien species presence and their cover estimation. We distinguished between plots inside forest and at its edge. Total number of the observed alien plant species was 25, among them 11 were invasive. The most common species were Phytolacca americana, Impatiens parviflora and Duchesnea indica. Majority of the recorded alien plants was recognized as ornamentals. Urban forests are highly exposed to alien species propagule from nearby sources and are therefore continuously threatened by new invasions. Therefore, urban forests need to be monitored and appropriate action must be taken if new, potentially invasive plants are recognized. Key words Urban forest, alien plants, invasive plants, ornamental plants, forest edge 1 UVOD Gozdovi v mestnem in primestnem okolju so pomembni nosilci biodiverzitete v sicer degradirani in vrstno osiromašeni okolici in imajo vlogo zatocišc za številne gozdne vrste (Hobbs 1988, Croci & al. 2008, Pennington & al. 2010).Vendar je zaradi nadaljnje fragmentacije in posledicno izgube rastišc ter vdora invazivnih tujerodnih vrst njihovo ohranjanje ogroženo, kar lahko vodi v zmanjšanje lokalne vrstne pestrosti (Reichard & White 2001). Zaskrbljujoc je podatek, da v gozdovih raste na globalni ravni kar 32% vseh naturaliziranih rastlin (Lambdon & al. 2008), ki lahko potencialno postanejo invazivne. Nižinski gozdovi so gozdni ekosistemi, ki so najbolj podvrženi invazijam tujerodnih vrst rastlin (Walter & al. 2005, Jansen & al. 2011, Medvecká & al. 2014). Bližina urbanih obmocij, ki s parki in privatnimi vrtovi predstavlja vir razširjanja tujerodnih rastlin, jih še dodatno ogroža. Razširjevalne enote tujerodnih rastlin, kot so semena, plodovi, obrezki vej, delcki korenik, gomolji in podobno, se širijo z urbanih obmocij v bližnje gozdove s pomocjo razlicnih naravnih in antropogenih posrednikov. Z vetrom, ki razpihuje lahke plodove, se širijo npr. veliki pajesen (Ailanthus altissima), amerikanski javor (Acer negundo) in zlata rozga (Solidago spp.). Ptice, ki se hranijo z užitnimi plodovi, raznašajo semena lovorikovca (Prunus laurocerasus), pozne cremse (Prunus serotina) in ameriške barvilnice (Phytolacca americana) ali pa plodove, semena in dele rastlin raznašajo vodotoki. K vse vecji pestrosti tujerodnih vrst rastlin v gozdovih prispeva s svojimi dejavnostmi namerno in nenamerno tudi clovek (Gaggini & al. 2017, Gonzáles-Moreno & al. 2013, Šajna & al. 2017). Nenamerno razširjamo tujerodne rastline zelo hitro in na dolge razdalje s transportom in vozili ali ujete v obleki ali obutvi. Vecino plevelnih tujerodnih rastlin smo vnesli nevede kot semenska onesnažila in jih zasejali skupaj s kulturnimi rastlinami. Mnoge tujerodne rastline namerno sadimo zaradi številnih koristi, ki jih prinašajo. Med njimi so kulturne rastline pomembne za prehrano, gospodarsko pomembne drevesne vrste in nenazadnje najvecji del tujerodnih rastlin predstavljajo vrste, ki jih sadimo zaradi njihove estetske vrednosti kot okrasne rastline. Zato so gozdovi ob urbanih obmocjih, kjer so številni vrtovi z okrasnimi rastlinami še posebej ogroženi zaradi tujerodnih vrst rastlin, ki se lahko udomacijo in potencialno postanejo invazivne. Vecino invazivnih tujerodnih rastlin smo vnesli v naravo prav zaradi sajenja v okrasne namene, ne da bi mislili na to, da se lahko razširijo in preživijo zunaj vrtne ograje, se obilno razmnožijo in postanejo celo invazivne ter tako negativno vplivajo na avtohtone vrste (Reichard & White 2001), ogrožajo zdravje ljudi in povzrocajo gospodarsko škodo (Schindler & al. 2018). Na Ceškem so izvedli obsežno študijo o okrasnih tujerodnih rastlinah, v kateri so porocali o 1834 taksonih, od katerih je bilo kar 77% tujerodnih (Pergl & al. 2016). Zelo zaskrbljujoce je, da se 30% omenjenih okrasnih rastlin že pojavlja v naravi. Glede na celokupno pestrost okrasnih tujerodnih rastlin je med njimi 2% (37 vrst) takih, ki so invazivne. Zaradi velikega števila okrasnih tujerodnih rastlin, ki lahko postanejo naturalizirane, je kljucno, da spremljamo naravna rastišca ob urbanih obmocjih in sistematicno beležimo pojavljanje tujerodnih vrst ter tako spremljamo morebitno širjenje le-teh. V naši študiji smo sistematicno vzorcili tujerodne rastline v primestnem gozdu Miklavški gozd s sledecimi nameni: (1) ugotoviti, katere tujerodne vrste rastlin so prisotne; (2) opredeliti njihovo pogostnost in ali so okrasne ter (3) poiskati korelacije med tipom gozdnega roba in pestrostjo tujerodnih vrst rastlin. 2 METODE 2.1 Obmocje raziskave Miklavški gozd je primestni gozd s površino skoraj 280 ha. Gozd delijo cestna omrežja na tri dele: manjši severni in južni del ter osrednji del gozda s površino 216 ha, ki smo ga zajeli v študiji (Slika 1). Gozd leži na obsežni recni ravnini Dravsko polje in ga z vseh strani obkrožajo naselja, ki se prepletajo z intenzivno obdelanimi kmetijskimi površinami. Na severu meji na jugovzhodni del Maribora (Tezno), na zahodu osrednjega dela na naselje Rogozo, na vzhodni strani na Miklavž na Dravskem polju, na jugu se mu približata naselji Skoke in Dobrovci. Slika 1: Primestni gozd Miklavški gozd, ki ga obdaja preplet naselij in intenzivno obdelanih kmetijskih površin. Figure 1: Urban forest Miklavški gozd, surrounded by settlements and agricultural land. Miklavški gozd po tipologiji EUNIS (Davies & al. 2004) uvršcamo v ilirske hrastovo-belogabrove gozdove (Erythronio-Carpinion), s prevladujocimi vrstami dobom (Quercus robur), gradnom (Q. petraea), belim gabrom (Carpinus betulus), bukvijo (Fagus sylvatica), rdecim borom (Pinus sylvestris) in navadno smreko (Picea abies). V manjšem delu gozda prevladuje rdeci bor, ki so ga v preteklosti na Dravskem polju sadili. Urbani videz daje gozdu labirint poti, ki so jih ustvarili številni sprehajalci, ki najdejo v gozdu priložnost za hitri pobeg v naravo in sprostitev od mestnega vrveža. 2.2 Popis vegetacije Gozd smo prekrili z mrežo kvadratov velikosti 400 m × 400 m. Tako smo dobili 22 ploskev, na katerih smo popisali vse tujerodne vrste rastlin in dolocili njihovo srednje zastiranje po standardni srednjeevropski fitocenološki metodi (Braun-Blanquet 1964). Vegetacijske popise smo naredili v septembru 2018. Popisanim tujerodnim rastlinam smo dolocili status invazivnosti (MOP 2019) in naturaliziranosti (Jogan & al. 2012) ter jih razvrstili v eno od naslednjih kategorij: okrasne zelnate rastline, okrasne grmovnice, okrasna drevesa, okrasne ovijalke in pleveli. Nomenklaturni vir je Mala flora Slovenije (Martincic & al. 2007). 2.3 Statisticna analiza Frekvenco pojavljanja tujerodnih vrst rastlin in njihovih kategorij smo prikazali s histogrami. Ker so popisne ploskve mreže pokrivale tudi obmocja zunaj gozda, smo dolocili vrsto rabe tal, ki je mejila na gozd v posamezni vzorcni ploskvi. Razlikovali smo med ploskvami znotraj gozda ter ploskvami z njegovim robom. Slednje smo razvrstili na take, ki mejijo na urbano obmocje in cestna omrežja ter take, ki mejijo na kmetijske površine. Številcnost tujerodnih vrst med kategorijami ploskev smo primerjali z analizo variance (ANOVA) in post-hoc Tukey testom. Dolžino posameznega roba smo izmerili v programu Google Earth Pro (2020). Vpliv sosednje rabe tal na vrstno pestrost tujerodnih rastlin smo ovrednotili z regresijsko analizo. 3 REZULTATI 3.1 Vrstna pestrost tujerodnih rastlin Miklavškega gozda Popisali smo 25 tujerodnih vrst rastlin (Tabela 1). Najštevilcnejši družini sta Rosaceae in Asteraceae, vsaka z zastopanimi 5 vrstami, medtem ko so ostale družine vecinoma zastopane z eno vrsto. Kar 11 tujerodnih rastlin ali 44% je invazivnih glede na seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki ga najdemo na spletnih straneh Ministrstva za okolje in prostor (MOP 2020). Indijski jagodnjak (Duchesnea indica), drobnocvetna nedotika (Impatiens parviflora) in navadna vinika (Parthenocissus quinquefolia) v omenjenem seznamu ministrstva niso obravnavane kot invazivne vrste, vendar jih kot invazivne prepoznava Jogan & al. (2012) s stopnjo naturaliziranosti 5. V Miklavškem gozdu so bile omenjene vrste med šestimi najbolj razširjenimi tujerodnimi rastlinami. Drobnocvetno nedotiko smo zabeležili v kar 82%, indijski jagodnjak v 73% in navadno viniko v 59% popisnih ploskev. Najpogostejša tujerodna rastlina Miklavškega gozda je ameriška barvilnica, ki je bila prisotna v 86% popisnih ploskev (Slika 2). Slika 2: Seznam zabeleženih tujerodnih rastlin s frekvenco pojavljanja glede na vzorcene ploskve v Miklavškem gozdu. Figure 2: List of the recorded alien plants with occurrence frequency according to sampled plots in urban forest Miklavški gozd. 3.2 Sestava tujerodnih vrst rastlin Miklavškega gozda Med popisanimi tujerodnimi rastlinami so prevladovale okrasne vrste, ki so predstavljale 88% vseh tujerodnih vrst. Glede na življenjsko obliko so prevladovale zelnate in grmovne okrasne vrste (vsaka skupina v 32%), sledile so okrasne drevesne vrste (20% vrst) in ena okrasna ovijalka. 12% tujerodnih vrst je bilo plevelnih (Slika 3). Slika 3: Sestava tujerodnih vrst rastlin v Miklavškem gozdu. Figure 3: Composition of alien plant species in urban forest Miklavški gozd. 3.3 Dejavniki, ki vplivajo na vrstno pestrost tujerodnih rastlin Miklavškega gozda Glede na število tujerodnih rastlin so se ploskve v notranjosti gozda, ki niso vkljucevale roba, statisticno znacilno razlikovale od ploskev, ki so rob vkljucevale, neglede na kak tip rabe tal so mejile (ANOVA (F(2, 19) = 6.657, p < 0.006); Slika 4). Na ploskvah v notranjosti gozda smo našteli med 2 in 9 tujerodnih rastlin. Pri ploskvah z robom je najvecji pozitivni vpliv na število popisanih tujerodnih rastlin imela urbanizacija – prisotnost naselij ter dolžina cest (y = 0.0026x + 8.1, R2 = 0.06; Slika 5). Vsaka ploskev, ki je mejila na urbano krajino, je vsebovala vsaj 6 tujerodnih rastlin, do najvec 14. Ceprav so ploskve, ki so mejile na kmetijske površine, imele nekoliko vec tujerodnih rastlin (vsaj 4) kot ploskve gozda brez roba (vsaj 2), se je z vecanjem roba ob kmetijskih površinah njihovo število zmanjševalo (y = -0.0066x + 8.2, R2 = 0.44; Slika 5). Slika 4: Število tujerodnih vrst rastlin na ploskvah znotraj gozda ter na ploskvah, ki so mejile na kmetijsko oz. urbano površino. S crkami so oznacene znacilne razlike (p < 0.05) na podlagi post-hoc Tukey testa. Figure 4: Number of alien plant species in forest plots and plots adjacent to agricultural or urban area. Different letters denote significant differences (p < 0.05) according to post-hoc Tukey's Test. Slika 5: Število tujerodnih vrst rastlin v posamezni robni ploskvi v odvisnosti od bližnje rabe tal. Prikazani sta linearni regresijski premici. Figure 5: The number of alien plant species in sampled marginal plots according to nearby land use. Linear regression lines are shown. Tabela 1: Seznam popisanih tujerodnih rastlin v Miklavškem gozdu s statusom invazivnosti in stopnjo naturaliziranosti povzeto po Jogan & al. (2012). np – ni podatka Table 1: List of alien plants in Miklavški gozd with their invasive status and degree of naturalization summarized by Jogan & al. (2012). np – no data Družina Latinsko ime Slovensko ime Invazivnost Naturaliziranost Sapindaceae Acer negundo L. Amerikanski javor + 5 Simaroubaceae Ailanthus altissima (Mill.) Swing. Veliki pajesen + 5 Asteraceae Ambrosia artemisiifolia L. Pelinolistna ambrozija + 5 Berberidaceae Berberis canadensis Mill. Kanadski cešmin - np Buddlejaceae Buddleja davidii Franch. Davidov metuljnik + 5 Asteraceae Conyza canadensis (L.) Cronquist Kanadska hudoletnica - 4 Rosaceae Cotoneaster horizontalis Decne. Polegla panešplja - 3 Rosaceae Duchesnea indica (Andrews) Focke Indijski jagodnjak - 5 Asteraceae Erigeron annuus (L.) Pers. Enoletna suholetnica + 5 Polygonaceae Fallopia japonica (Houtt.) Ronse Decr. Japonski dresnik + 5 Oleaceae Forsythia x intermedia Zab. Forsitija - np Aquifoliaceae Ilex aquifolium L. Navadna bodika - np Balsaminaceae Impatiens glandulifera Royle. Žlezava nedotika + 5 Balsaminaceae Impatiens parviflora DC. Drobnocvetna nedotika - 5 Vitaceae Parthenocissus quinquefolia (L.) Planch. Navadna vinika - 5 Paulowniaceae Paulownia tomentosa (Thunb.) Steud. Navadna pavlovnija - 2 Phytolaccaceae Phytolacca americana L. Ameriška barvilnica - 4 Rosaceae Prunus laurocerasus L. Lovorikovec - 2 Rosaceae Prunus serotina Ehr. Pozna cremsa - 4 Fabaceae Robinia pseudacacia L. Robinija + 5 Crassulaceae Sedum spurium MB Neprava homulica - 4 Asteraceae Solidago canadensis L. Kanadska zlata rozga + 5 Asteraceae Solidago gigantea Aiton Orjaška zlata rozga + 5 Rosaceae Spiraea japonica L. Japonska medvejka + 5 Caprifoliaceae Symphoricarpos albus (L.) S.F.Blake Bela pamela, bisernik - 4 4 RAZPRAVA Medtem ko je v Sloveniji tujerodna flora, ki se pojavlja v mestnih in primestnih gozdovih, dobro raziskana v okolici Ljubljane (Jogan & al. 2016, Marinšek & al. 2018) in v zahodni Sloveniji, npr. mestni gozd Panovec pri Gorici (Papež 2004) in gozdovi ob Idrijci (Dakskobler & al. 2011), so mestni in primestni gozdovi na severovzhodu Slovenije nekoliko prezrti. V naši študiji smo zbrali podatke za primestni gozd Miklavški gozd pri Mariboru. Zaskrbljujoce je, da smo na prav vsaki popisni ploskvi zasledili vsaj 2 tujerodni rastlini, na nekaterih tudi do 14. Najpogostejša tujerodna rastlina in po naši presoji tudi najbolj problematicna vrsta v Miklavškem gozdu je ameriška barvilnica, ki je bila prisotna v 86% popisnih ploskev. Ameriška barvilnica uspeva tudi v notranjosti gozda v visokih in gostih sestojih, kjer krošnje drevesne plasti niso povsem zaprte, vendar smo opazili, da je bila dokaj ostra meja z obmocji sklenjene krošnje, kjer se je velikost in tudi pogostnost ameriške barvilnice hitro zmanjšala. Na ploskvah, kjer je bila drevesna plast skromna in je prepušcala veliko svetlobe, je prevla-dovala z oceno zastiranja nad 60%, medtem ko je povprecno zastiranje znašalo 10% (podatki niso prikazani). Za razliko od Miklavškega gozda je ameriška barvilnica v urbanih gozdovih v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib bistveno manj razširjena (Marinšek & al. 2018), medtem ko Jogan & al. (2016) v popisih gozdnih habitatnih tipov znotraj obvoznice v Ljubljani ameriške barvilnice niso našli. Glede na zbrane podatke pojavljanja tujerodnih vrst rastlin v Sloveniji preko aplikacije Invazivke lahko ocenimo, da je ameriška barvilnica že prisotna po celotni Sloveniji z izjemo visokogorja (Invazivke 2020). Po pogostnosti sta ameriški barvilnici sledili drobnocvetna nedotika in indijski jagodnjak. Podobno kot opisuje Jogan & al. (2016), smo tudi mi opazili, da je drobnocvetna nedotika mestoma tvorila v podrasti zelo goste sestoje tudi tam, kjer so bile drevesne krošnje sklenjene in je do tal prodiralo le malo svetlobe. O veliki razširjenosti drobnocvetne nedotike, ne zgolj v Sloveniji ampak v širšem srednjeevropskem prostoru, pricajo številne študije (Lambdon & al. 2008, Bomanowska & al. 2019, Lapin & al. 2019, Florianová & al. 2018). Indijski jagodnjak je tvoril vecje sestoje le na zunanjih in notranjih gozdnih robovih, kjer gozd preckajo ceste, medtem ko ga v notranjosti gozda, kjer so svetlobne razmere manj ugodne, nismo opazili. Na njegovo prezrtost opozarjajo Jogan & al. (2016), medtem ko ga tudi Marinšek & al. (2018) ne obravnavajo loceno, temvec njegovo pojavljanje združijo z ostalimi manj pogostimi tujerodnimi vrstami. Dokaj pogosta je tudi pozna cremsa, ki je v najvecji meri prisotna na gozdnih robovih, ponekod že kot manjše drevo s plodovi. V gozdni podrasti smo zabeležili pojavljanje lovorikovca in navadne bodike. Sploh slednja je zanimivejša, saj je v vecjem delu Slovenije avtohtona in celo zavarovana vrsta, ki so jo ljudje ogrožali z izkopavanjem zaradi zasajeva- nja v vrtove. Njena razširjenost v subpanonskem delu Slovenije sega do Zavrca, po nekaterih podatkih tudi v Prekmurje, medtem ko je njeno pojavljanje v nižinskih gozdovih na Dravskem polju subspontano in izvira iz gojitve. Zato smo se odlocili, da jo umestimo na seznam TVR, kar seveda drži zgolj na lokalni ravni. Naši rezultati kažejo na veliko razširjenost tujerodnih vrst rastlin v naravnih in polnaravnih rastišcih v bližnji okolici urbanih obmocij. Potrdili smo, da se vdor tujerodnih vrst dogaja predvsem iz roba proti notranjosti gozda, kar je skladno s številnimi tujimi študijami (Guirado & al. 2006, Ohlemüller & al. 2006). Tudi naši rezultati kažejo, da je zelo pomembno na kak tip rabe tal meji gozdni rob (Fornal-Pieniak & al. 2019). Namrec, ce meji na naselja in ceste, je vdor tujerodnih rastlin vecji, zastopane pa so v veliki vecini okrasne tujerodne rastline (88% vseh popisanih tujerodnih vrst). V naseljih ob Miklavškem gozdu ima vecina stanovanjskih hiš vrtove s številnimi okrasnimi rastlinami, od koder se preko razlicnih vektorjev te vrste širijo v bližnje gozdove. Že dolgo casa beležimo vnose in pobege tujerodnih rastlin iz hortikulture v naravo. Tudi danes predstavlja hortikultura nepresahljiv vir tujerodnih rastlin in število tako vnesenih tujerodnih rastlin narašca (Van Kleunen & al. 2018). Med okrasnimi rastlinami vrtov ob Miklavškem gozdu so številne ornitohorne grmovnice, katerih plodove in semena ptice raznašajo na gozdne robove in tudi v gozdno notranjost. Najverjetneje se je na ta nacin v slovenske gozdove razširila tudi ameriška barvilnica, ki je sedaj razširjena v vecjem delu Slovenije. V veliki meri pripomorejo k širjenju tujerodnih vrst rastlin izven meja vrtov kar okoliški prebivalci sami. V Miklavškem gozdu smo opazili številna divja odlagališca vrtnih odpadkov, ki so pogosti vir okrasnih rastlin v naravnih habitatih (Rusterholz & al. 2012, Sladek & Strgulc Krajšek 2019, Šipek & Šajna 2020). Menimo, da so se opažena forsitija, polegla panešplja in neprava homulica znašle v Miklavškem gozdu prav na opisan nacin. Na problematiko širjenja forsitij iz gojitve v naravo sta opozorili že Sladek & Strgulc Krajšek (2019), ki zakljucujeta, da je vecina forsitij v naravi posledica odlaganja odrezanih vej, ki se zelo dobro ukoreninjajo. Vendar pa je pojavljanje forsitij kljub relativni pogostnosti zgolj subspontano in okrasni križanec ne kaže invazivnosti. 5 ZAKLJUCKI Zbrani podatki o pojavljanju tujerodnih vrst v primestnem gozdu Miklavški gozd lahko služijo kot podlaga nadaljnjega spremljanja gozda in zgodnjega prepoznavanja taksonov, ki imajo velik potencial širjenja, ceprav še niso splošno razširjeni. Pri dovolj zgodnjem prepoznavanju kriticnih taksonov jih namrec še lahko odstranimo in omejimo ter preprecimo njihovo nadaljnje širjenje. Tako bi se izognili morebitni škodi, ki jo lahko invazivne vrste naredijo na ekosistemski ravni, kot je izpodrivanje avtohtonih vrst, ali v gospodarstvu, ko imamo opravka s plevelnimi vrstami, ki jih je potrebno z razlicnimi sredstvi zatirati. 6 SUMMARY European lowland forest fragments are the most susceptible forest ecosystems to alien plant invasions (Walter & al. 2005, Jansen & al. 2011, Medvecká & al. 2014). Forests in the vicinity of urban areas, where private gardens planted with ornamental plants are abundant, are particularly affected by alien plants that can escape garden fence and even become invasive. The majority of invasive alien plants was primarily introduced for ornamental purposes without awareness that they can become invasive. In our study, we systematically sampled alien plants in the urban forest Miklavški gozd with the following purposes: (1) to determine alien plant species richness; (2) to evaluate their occurrence and ornamental use; and (3) to investigate the relationship between the type of forest edge according to neighbouring land use and the diversity of alien plant species. The most common alien plant and in our opinion the most problematic one in the Miklavški gozd is Phytolacca americana, which was present in 86% of the plots, with significant cover. Impatiens parviflora and Duchesnea indica were present in 82% and 73% of plots, respectively. Similarly to Jogan & al. (2016), we observed I. parviflora forming dense stands in the undergrowth, even where the tree canopies are closed and only a little light reaches the ground. Duchesnea indica forms larger stands on the outer and inner forest edges, especially where the forest is crossed by roads, while in the interior of the forest, where the light conditions are weaker, we did not record it. Another common alien mostly present in forest edges was Prunus serotina. We found several specimens that had already fruited abundantly. Further on, we recorded Prunus laurocerasus and Ilex aquifolium in the forest understory. The latter is interesting, because it is native and even protected species in most of Slovenia. Its distribution in our study site is subspontaneous originating from cultivation. This is why, we included I. aquifolium in the list of alien plants. Our results show a high prevalence of alien plant species in the part of the urban forest in the vicinity of urban areas. We demonstrated the importance of the adjacent land use for the alien plant species richness and composition in the forest edge. If forest bordered on settlements and roads, the occurrence of alien plants was higher, and the vast majority were ornamental alien plants (representing 88% of all recorded alien plant species). The collected data on the occurrence of alien plant species in the urban forest Miklavški gozd can serve as a basis for further monitoring and early identification of taxa, which may have a high potential for spread, even if they are not widespread yet. This is especially important for ornamental plants that are dispersed by garden waste deposits in nature. With early identification of critical taxa, proper management could prevent their invasion and the damage they could cause in the future, both at the ecosystem level and at the economic level. 7 ZAHVALA Zahvaljujeva se dvema neimenovanima recenzentoma za popravke terminologije, poucne pripombe, koristne predloge ter dodatne informacije, ki so izboljšale prispevek. 8 LITERATURA Bomanowska, A., W. Adamowski, I. Kirpluk, A. Otreba & A. Rewicz, 2019: Invasive alien plants in Polish national parks—threats to species diversity. PeerJ 7:e8034. Braun-Blanquet, J., 1964: Pflanzensoziologie. Grundzüge der Vegetationskunde. 3. Auflage. Springer, Wien – New York. 865 pp. Croci, S., A. Butet, A. Georges, R. Aguejdad & P. Clergeau, 2008: Small urban woodlands as biodiversity conservation hot-spot: a multi-taxon approach. Landscape Ecology 23: 1171–1186. Dakskobler, I., A. Seliškar & B. Vreš, 2011: Rastlinstvo ob reki Idrijci – floristicno-fitogeografska analiza obrecnega prostora v sredogorju zahodne Slovenije. Folia biologica et geologica 52(1–2): 27–82. Davies, C. E., D. Moss & M. O. Hill, 2004: EUNIS Habitat Classification Revised 2004. European Topic Centre on Nature Protection and Biodiversity, Paris. 310 pp. Florianová, A. & Z. Münzbergová, 2018: Drivers of natural spread of invasive Impatiens parviflora differ between life-cycle stages. Biological Invasions 20: 2121–2140. Fornal-Pieniak, F., M. Ollik & A. Schwerk, 2019: Impact of different levels of anthropogenic pressure on the plant species composition in woodland sites. Urban Forestry & Urban Greening 38: 295–304. Gaggini, L., H. P. Rusterholz & B. Baur, 2017: Settlements as a source for the spread of non-native plants into Central European suburban forests. Acta Oecologica 79: 18–25. González-Moreno, P., J. Pino, N. Gassó & M. Vilŕ, 2013: Landscape context modulates alien plant invasion in Mediterranean forest edges. Biological Invasions 15: 547–557. Google Earth Pro, 2020. https://www.google.com/intl/sl/earth/versions/#earth-pro, dostop 10. 9. 2019. Guirado, M., J. Pino & F. Rodŕ, 2006: Understory plant species richness and composition in metropolitan forest archipelagos: effects of forests size, adjacent land-use and distance to the edge. Global Ecology and Biogeography 15: 50–62. Hobbs, E. R., 1988: Species richness of urban forest patches and implications for urban landscape diversity. Landscape Ecology 1(3): 141–152. INvazivke, 2020: Osrednji elektronski informacijski sistem za invazivne tujerodne vrste v Sloveniji. Gozdarski inštitut Slovenije, LIFE ARTEMIS (LIFE15 GIE/SI/000770). www.invazivke.si, dostop 10. 9. 2020. Jansen, F., J. Ewald & S. Zerbe, 2011: Ecological preferences of alien plant species in North-Eastern Germany. Biological Invasions 13: 2691–2701. Jogan, N., M. Bacic & S. Strgulc Krajšek, 2012: Neobiota Slovenije: Invazivne tujerodne vrste v Sloveniji ter vpliv na ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo virov. Univerza v Ljubljani (Biotehniška fakulteta). Koncno porocilo. CRP »Konkurencnost Slovenije 2006 – 2013«, Ljubljana. Jogan, N., S. Strgulc Krajšek & M. Bacic, 2016: Tujerodne vrste gozdnih habitatnih tipov in dendroflore Mestne obcine Ljubljana = Alient plant species of forest habitat types and of dendroflora of Ljubljana Municipality. V: JURC (ur.): zbornik Invazivne tujerodne vrste v gozdovih ter njihov vpliv na trajnostno rabo gozdnih virov. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, Ljubljana. pp. 101–109. Lambdon, P. W., P. Pyšek, C. Basnou, M. Hejda, M. Arianoutsou, F. Essl, V. Jarošík, J. Pergl, M. Winter, P. Anastasiu, P. Andriopoulos, I. Bazos, G. Brundu, L. Celesti-Grapow, P. Chassot, P. Delipetrou, M. Josefsonn, S. Kark, S. Klotz, Y. Kokkoris, I. Kühn, H. Marchante, I. Perglová, J. Pino, M. Vilŕ, A. Zikos, D. Roy & P. E. Hulme, 2008: Alien flora of Europe: species diversity, temporal trends, geographical patterns and research needs. Preslia 80: 101–149. Lapin, K., J. Oettel, H. Steiner, M. Langmaier, D. Sustic, F. Starlinger, F. Kindermann & G. Frank, 2019: Invasive alien plant species in unmanaged forest reserves, Austria. NeoBiota 48: 71–96. Marinšek, A., M. De Groot, N. Ogris, L. Kutnar, A. Verlic, J. Kus Veenvliet & S. Rozman, 2018: Porocilo o popisu tujerodnih rastlin v urbanem gozdu Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v sodelovanju s prostovoljci. Projekt LIFE ARTEMIS, porocilo o izvedbi akcije B4. Gozdarski inštitut Slovenije, Zavod RS za varstvo narave in Zavod Symbiosis, Ljubljana. Martincic, A., T. Wraber, N. Jogan, A. Podobnik, B. Turk, B. Vreš, V. Ravnik, B. Frajman, S. Strgulc Krajšek, B. Trcak, T. Bacic, M. A. Fischer, K. Eler & B. Surina, 2007: Mala flora Slovenije. Kljuc za dolocanje praprotnic in semenk. Cetrta, dopolnjena in spremenjena izdaja. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana Medvecká, J., I. Jarolímek, D. Senko & M. Svitok, 2014: Fifty years of plant invasion dynamics in Slovakia along a 2.500 m altitudinal gradient. Biological Invasions 16: 1627–1638. Ministrstvo Za Okolje In Prostor, 2020: Seznam invazivnih tujerodnih rastlin. https://www.gov.si/teme/invazivne-tujerodne-vrste-rastlin-in-zivali/, dostop 22. 9. 2020. Ohlemüller, R., S. Walker & J. B. Wilson, 2006: Local vs. regional factors as determinants of the invasibility of indigenous forest fragments by alien plant species. Oikos 112: 493–501. Papež, J., 2004: Panovec kot ponos, upanje ali razocaranje? Gozdarski vestnik 62(9): 388–396. Pennington, D. N., J. R. Hansel & D. L. Gorchov, 2010: Urbanization and riparian forest woody communities: diversity, composition, and structure within a metropolitan landscape. Biological Conservation 143: 182–194. Pergl, J., J. Sádlo, P. Petrík, J. Danihelka, J. Chrtek, M. Hejda, L. Moravcová, I. Perglová, K. Štajerová & P. Pyšek, 2016: Dark side of the fence: ornamental plants as a source of wild-growing flora in the Czech Republic. Preslia 88: 163–184. Reichard, S. H. & P. White, 2001: Horticulture as a pathway of invasive plant introductions in the United States. BioScience 51: 103–113. Rusterholz, H. P., D. Wirz & B. Baur, 2012: Garden waste deposits as a source for non-native plants in mixed deciduous forests. Applied Vegetation Science 15: 329–337. Schindler, S., W. Rabitsch, F. Essl, P. Wallner, K. Lemmerer, S. Follak & H.-P. Hutter, 2018: Alien Species and Human Health: Austrian Stakeholder Perspective on Challenges and Solutions. International Journal of Environmental Research and Public Health Article 15(11): 2527. Sladek, P. & S. Strgulc Krajšek, 2019: Forsitije (Forsythia Vahl) v Sloveniji. Hladnikia 44:10–29. Šajna, N., K. Adamlje & M. Kaligaric, 2017: Dittrichia graveolens – How does soil salinity determine distribution, morphology, and reproductive potential? Annales Series historia naturalis 27: 7–12. Šipek, M. & N. Šajna, 2020: Public opinions and perceptions of peri-urban plant invasion: the role of garden waste disposal in forest fragments. Management of Biological Invasions 11(4): 733–746. Van Kleunen, M., F. Essl, J. Pergl, G. Brundu, M. Carboni, S. Dullinger, R. Early, P. González–Moreno, Q. J. Groom, P. E. Hulme, C. Kueffer, I. Kühn, C. Máguas, N. Maurel, a. Novoa, M. Parepa, P. Pyšek, H. Seebens, R. Tanner, J. Touza, L. Verbrugge, E. Weber, W. Dawson, H. Kreft, P. Weigelt, M. Winter, G. Klonner, M. V. Talluto K. Dehnen–Schmutz, 2018: The changing role of ornamental horticulture in alien plant invasions. Biological Reviews 93: 1421–1437. Walter, J., F. Essl, T. Englisch, & M. Kiehn, 2005: Neophytes in Austria: Habitat preferences and ecological effects. In: W. Nentwig & al. (eds.): Biological Invasions – From Ecology to Control. NeoBiota 6: 13–25. Phytolacca americana Impatiens parviflora Duchesnea indica Erigeron annuus Solidago canadensis Parthenocissus quinquefolia Prunus serotina Robinia pseudacacia Conyza canadensis Solidago gigantea Impatiens glandulifera Ambrosia artemisiifolia Spiraea japonica Prunus laurocerasus Berberis canadensis Acer negundo Juncus tenuis Symphoricarpos albus Sedum spurium Paulownia tomentosa Ilex aquifolium Forsythia x intermedia Cotoneaster horizontalis Buddleja davidii Ailanthus altissima Prisotna Odsotna 0 5 10 15 20 Število ploskev Okrasne grmovnice Okrasne zelnate rastline Okrasna drevesa Pleveli Okrasne ovijalke 0 2 4 6 8 10 Število tujerodnih vrst b Število tujerodnih vrst rastlin s.d. 9 6 3 0 a a Gozd Kmetijske površine Urbano 16 14 12 10 8 6 4 2 0 Število tujerodnih vrst Rob urbano (m) Rob kmetijsko (m) 0 200 400 600 800 Dolžina gozdnega roba (m) Notulae ad floram Sloveniae Carex vulpinoidea Michaux (syn.: C. microsperma Wahlenb., C. multiflora Willd., C. scabrior Dewey, C. setacea Dewey) Nova tujerodna vrsta šaša v Sloveniji New alien sedge species in Slovenia 9953/2 Slovenija: Ljubljanska kotlina, Šentjakob, zapušcen kolovoz na levem bregu Save pri mostu (cesta proti Sneberju), obcasno poplavljena prodnata podlaga. 46°05’05.1”S 14°34’57.5”V. Leg. & det. Alenka Mihoric, 8. 6. 2016 (fotografije), 18. 6. 2020 nabran herbarijski material. Carex vulpinoidea je severnoameriška vrsta, domuje predvsem v vzhodni polovici celine (Sebald & al. 1998), od Kanade do Mehike (Ball & Reznicek). Tam uspeva na jasah v poplavnih gozdovih, mocvirjih, v recnih koritih, nizkih obmocjih ob ribnikih, gramoznicah, potokih in jarkih. Pogosto jo je možno najti v degradiranih mokrišcih in mokrišcih, ki so sezonsko poplavljena (Hilty). Prenese tudi krajša obdobja suše. Vcasih je prevladujoca vrsta na travnikih s šašjem. Kot zanesena rastlina je znana tudi v Evropi (Sebald & al. 1998) in na Novi Zelandiji (Healy & Edgar 1980). V nekaterih primerih se je v Evropo priselila v kraje, kjer so izvajali vojaške aktivnosti v casu 1. svetovne vojne (Verloove 2010). Pogosto se pojavlja na ruderalnih rastišcih, veckrat pa je tudi spregledana vrsta (Verloove 2010). Med sprehodom in beleženjem flore ob Savi sem 8. junija 2016 fotografirala šaš, ki je spominjal na lisicjerepi šaš (C. vulpina), a je bil nekoliko drugacen: imel je visoka, tanka stebla, dolge, ozke liste in socvetje z množico zelo drobnih mošnjickov v klaskih. Opazno drugacen je bil tudi do 10 cm dolg, šcetinast podporni list (brakteja) pod klasom ter nekaj krajših podpornih listov pod klaski. Doma sem poiskala vire z opisi ter fotografijami šašev. S primerjavo teh podatkov in podatkov za naše vrste šašev (predvsem za vrsti C. vulpina ter C. otrubae, Martincic & al. 2007) sem dolocila fotografirano vrsto. 8. maja 2020 sem ponovno preverila nahajališce. Stebla z mladimi socvetji so bila še nizka, dva ali tri tedne pred cvetenjem. 17. in 18. junija 2020 sem zopet obiskala ta kraj in nabrala nekaj rastlin za herbarij. Rastišce se je v štirih letih povecalo vsaj za dvakrat, rastlina se je iz dveh prvotnih vecjih šopov s po 100–150 stebli razširila na zapušcen kolovoz, prekrit z lužami in na zacetnem delu letos zasut z vecjo kolicino odpadkov (med temi ni bilo organskih odpadkov z vrtov; teh tudi ob prvem opažanju ni bilo). Novejši šopi so znatno manjši kot starejša dva, obsegajo do 10 stebel, a so številni. Domnevam, da so se preko celotnega kolovoza zasejali s semeni iz prvih dveh šopov. V okolici raste precej žabjega locja (Juncus bufonius) in invazivnih tujerodnih rastlin, na primer ceški dresnik (Fallopia x bohemica) in orjaška zlata rozga (Solidago gigantea). Obmocje se zarašca tudi z vrbami in drugim drevjem. Carex vulpinoidea spada v sekcijo Multiflorae (Standley, L. A.). Je trajnica, visoka 0,5 do 1 m. Številna stebla tvorijo goste šope. Stebla so svetlo zelena, triroba in gola (rahlo hrapava po robovih nekaj cm pod socvetjem), so pokoncna ali kipeca. Vzdolž spodnje polovice stebla je namešcenih vec listov, ki se na široko lokasto razprostirajo. Listi so široki 1,5–5 mm, svetlo zeleni, gladki, vzdolžno brazdasti in po robovih robato hrapavi. Mladi listi imajo prerez v obliki crke V. Po dolžini lahko listi presegajo stebla z zrelimi socvetji in lahko dosežejo dolžino 180 cm (Jermy & al. 2010). Stebla pri dnu ovijajo rjava vlakna razpadlih nožnic pritlicnih listov. Listne nožnice se tesno prilegajo k steblu, zunanji dve stranici sta svetlo zeleni, z žilami in blešceci, medtem ko je notranja stran opnasta in pri vrhu konkavna (Hilty). Na tem mestu (ki se ne podaljšuje v listno ploskev), je opnasta stran listne nožnice precno nagubana (Chayka). Lok listne kožice je kratek, bolj širok kot visok. Na vrhu fertilnih poganjkov so bolj ali manj ravna, pokoncna, 5–10 cm dolga ter do 1,5 cm široka socvetja. Socvetje (prikazano na sliki) je sestavljeno iz vec kratkih stranskih klaskov, ki so namešceni vzdolž osi socvetja; v zgornjem delu so klaski tesno skupaj, tako da se delno prekrivajo; spodnji klaski so lahko med seboj nekoliko razmaknjeni, da so med njimi manjše vrzeli. Podporni listi klaskov so šcetinasti in razlicno dolgi, nekateri (najnižje namešceni) so lahko tudi daljši od 5 cm, vecina je krajših – do 2 cm. Pri dnu vsakega klaska so ženski cvetovi, na vrhu pa moški (Hilty). Slika: Socvetje pri vrsti C. vulpinoidea Figure:The inflorescence of C. vulpinoidea Mošnjicki so ob zrelosti 2–3 mm dolgi in približno 1,5 mm široki (Haeupler & Muer 2000); so jajcasti ali elipticni, plano-konveksni, splošceni in goli, na vrhu se zožijo v dvozobe kljunce, ki so dolgi 1/3 do 1/2 dolžine mošnjicka, pri dnu pa so zaokroženi. Robovi niso krilati, so pa drobno nazobcani. Krovne pleve so približno enake dolžine kot mošnjicki, vendar so ožje in sulicaste oblike. So prosojne, belkaste ali rjavkaste z osrednjo zeleno žilo in opnastimi robovi, ki se koncajo z resasto konico, ki lahko preseže sam mošnjicek. Obdobje cvetenja traja od pozne pomladi do zgodnjega poletja (velja za Severno Ameriko), približno 1–2 tedna za en sestoj rastlin (Hilty). Tako veter cvetove navzkrižno opraši. Ob zorenju se barva socvetja spremeni iz zelene v zlato rumeno, rumenorjavo ali rjavo. Mošnjicki odpadejo iz klaskov; raznašata jih veter ali/in voda. Oreški so dolgi 1,0–1,5 mm in približno polovico toliko široki, lecasto splošceni, jajcaste oblike in po površini blešceci (Chayka). Koreninski sistem ima kratke korenike, zato se ta šaš lahko vcasih širi v okolico in tvori nove sestoje; vecinoma pa raste šopasto (Hilty), kar potrjujejo tudi lastna opažanja. Predlog za slovensko ime: palisicji šaš. ZAHVALA Zahvaljujem se Branki Trcak za dodatne predloge glede virov in izboljšave besedila, Mihaelu Kocjanu za spodbudo k pisanju notule, Nejcu Joganu in Tinki Bacic pa za pomoc pri predlogu slovenskega imena taksona. LITERATURA Ball, P. W. &. Reznicek, A. A.: Flora of North America. http://www.efloras.org/florataxon.aspx?flora_id=1&taxon_id=242357627 (dostop 11. 11. 2020). Chayka, K.: Minnesota Wildflowers, a field guide to the flora of Minnesota. https://www.minnesotawildflowers.info/grass-sedge-rush/fox-sedge (dostop 18. 6. 2020). Haeupler, H. & Muer, T., 2000: Bildatlas der Farn- un Blutenpflanzen. Eugen Ulmer GmbH&Co., Stuttgart (Hohenheim). Healy, A.J. & Edgar, E., 1980: Flora of New Zealand, Volume III. Adventive Cyperaceous, Petalous and Spathaceous Monocotyledons. Government Printer, Wellington. 220 pp. Hilty, J.: Grasses, Sedges, Rushes, & Non-flowering Plants in Illinois. https://www.illinoiswildflowers.info/grasses/plants/brfx_sedge.htm (dostop 18. 6. 2020). Jermy, A. C., D. A. Simpson, M. J. Y. Foley, Porter M. S., 2010: Sedges of the British Isles. Botanical Society of the British Isles, London. Martincic, A., 2007: Cyperaceae. In: Martincic, A., T. Wraber, N. Jogan, A. Podobnik, B. Turk, B. Vreš, V. Ravnik, B. Frajman, S. Strgulc Krajšek, B. Trcak, T. Bacic, M. A. Fischer, K. Eler & B. Surina, 2007: Mala flora Slovenije. Kljuc za dolocanje praprotnic in semenk. Cetrta, dopolnjena in spremenjena izdaja. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. 967 pp. Sebald, O., Seybold, S., Philippi, G. & Wörz, A., 1998: Der Farn und Blutenpflanzen Baden-Wurtenberg Band 8. Eugen Ulmer GmbH&Co., Stuttgart (Hohenheim). Verloove, F., 2010: Manual of the Alien Plants of Belgium. http://alienplantsbelgium.be/content/carex-vulpinoidea (dostop 18. 6. 2020). Alenka Mihoric Epipactis bugacensis K. Robatsch Nabrežna mocvirnica (Epipactis bugacensis K. Robatsch), nova vrsta za floro Slovenije Epipactis bugacensis K. Robatsch, a new species in the flora of Slovenia 9459/2 Slovenija: Štajerska, Mariborski otok, tik ob bregu reke Drave na severnem delu otoka, 260 m n. m. Det. M. Lipovšek, 23. 6. 2020. Potrjeno: Stefan Hertel, Helmut Presser, Miklos Óváry (zasebna  korespondenca). Vrsto Epipactis bugacensis je opisal Robatsch (1990), in sicer z nahajališca v kraju Bugac puszta (Bács-Kiskun županija, Madžarska). Gre za mocvirnico, ki so jo Sramko & al. (2019) s pomocjo analize genoma (z metodo dolocanja nukleotidnega zaporedja nove generacije) umestili kot bližje sorodno vrsti Epipactis rhodanensis Gévaudan & Robatsch. Isto vrsto sta Gévaudan & Robatsch (1994) nekaj let kasneje odkrila ob reki Rhône (Lyon-Villeurbanne, Francija). Slika 1: Nabrežna mocvirnica (Epipactis bugacensis) na bregu Drave pri Mariboru Figure 1: Epipactis bugacensis on the shore of Drava river near Maribor. V Sloveniji te mocvirnice do sedaj nismo poznali, ceprav so nekatera rastišca ob rekah ponujala možnost njenega obstoja. Na Mariborskem otoku smo v zadnjih letih pogosto spremljali floro, ki so jo pred tem opisali Seliškar (1991) in Kaligaric & Bakan (2009). Prav v obdobju od sredine maja do druge polovice junija je na Mariborskem otoku cvetelo veliko rastlin, med katerimi smo iskali samonikle divjerastoce orhideje. Našli smo, na primer, temnordeco mocvirnico (Epipactis atrorubens), ki je cvetela nekaj metrov od brega Drave, in rdeco naglavko (Cephalanthera rubra). V letu 2020 sem po vzpodbudi Ivana Papeža iskal širokolistno mocvirnico ob bregu reke na severnem delu Otoka. Prav za širokolistno mocvirnico je bilo v letu 2020 zanimivo, saj so se pojavljali jalovi poganjki te kukavicevke brez socvetij na razlicnih koncih Slovenije. Takšne smo našli tudi na Mariborskem otoku. Dne 23. junija sem dober meter in pol od gladine vode našel cvetoco mocvirnico, za katero sem najprej menil, da gre za prezrto mocvirnico (Epipactis leptochila subsp neglecta). Ponovni obisk, cez teden dni, je pokazal, da gre za vrsto Epipactis bugacensis (Slika 1 in Slika 2). Rastišce je bilo popolnoma primerno za to vrsto mocvirnice in sem zato fotografije poslal k trem razlicnim poznavalcem mocvirnic (Stefan Hertel, Helmut Presser, Miklos Óváry). Vsi so mi potrdili domnevo, da gre za vrsto Epipactis bugacensis. Od tistega dne sem še nekajkrat obiskal lokacijo. Dne 15. julija 2020 je mocvirnica že razvila številne plodove, kljub vmesnim dvakratnim neurjem. Ob zadnjem obisku, 3. avgusta 2020, je bila mocvirnica že porjavela in z zrelimi plodovi. Ko sem jo malo potresel, so se iz plodov vsula števila semena. Vec semen je ostalo v bližnji okolici, nekaj mi jih je uspelo spraviti pod dva bližnja kamna. Kot zanimivost naj omenim, da je ob drugem obisku na Mariborskem otoku Igor Paušic le nekaj metrov stran od Epipactis bugacensis našel dve necvetoci mocvirnici, ki sta bili prepoznani kot škrlatnordeca mocvirnica. Podobnost temnordece mocvirnice z vrsto Epipactis bugacensis sicer omenja že Robatsch (1990). Najprej jo oznaci kot Epipactis atrorubens Schult. subsp. borbassi, toda na osnovi natancnega opisa mocvirnice, ki jo je analiziral na rastišcu (Bugac puszta na  Madžarskem), je spoznal, da gre za novo vrsto mocvirnice, ki jo je poimenoval Epipactis bugacensis. Našel je šest njenih posebnosti, in sicer: zgodnji cas cvetenja (maj, junij), avtogamijo, majhne cvetove, majhno število stebelnih listov, prevladujoco zeleno barvo cvetnih listov (razen  epihila), z  rožnato ali rožnatobelo barvo, in kratke krovne liste (glej opis mocvirnice). Slika 2: Cvet nabrežne mocvirnice (Epipactis bugacensis) Figure 2: The flower of Epipactis bugacensis Samo en primerek pri nas novo odkrite mocvirnice lahko vzpodbudi ljubitelje, da bi iskali enake takšne primerke drugje ob naših rekah – Dravi, Muri ali Savi. V izogib nejasnostim pregledno naštevam glavne morfološke razlike, po katerih se vrsta E. bugacensis loci od podobnih mocvirnic. Razlike navajam po Robatschu (1990) in po spletni strani AHO Bayern die Gattung Epipactis (http://www.aho-bayern.de/epipactis/fs_epipactis_1.html), ki pa sem jih potrdil tudi z opazovanjem edinega najdenega primerka.  Višina: okrog 50 cm. Steblo: pokoncno, belo, puhasto dlakavo, tudi v obmocju socvetja. Stebelni listi: zeleni, 4–5, jajcasti do sulicasto-jajcasti, žlicasto zapognjeni navzgor, približno takšni kot je dolžina internodijev, rob valovit, zeleni. Socvetje: 15–50 cvetov, gosto ali rahlocvetno. Krovni listi: sulicasti, spodnji nekoliko daljši kot cvetovi. Cvetovi: sprva skoraj vodoravni, kasneje povešeni; v primerjavi s sorodnimi mocvirnicami razmeroma majhni. Oprašitev: vedno avtogamna. Zunanji cvetni listi: svetlozeleni. Notranja stranska cvetna lista: zeleno-bela, lahko tudi rožnata. Zadnji reženj medene ustne (hipohil): znotraj temnorjav, redkeje svetlorjav. Prehod med hipohilom in epihilom: ozek. Prednji reženj medene ustne (epihil): nekoliko širši od svoje dolžine, konica spodvihana, stranski izboklini veliki, izbrazdani, epihil bel, izboklini rožnati ali svetlorožnati. Cvetenje: razmeroma zgodaj, meseca maja, junija. Rastišce: Cveti skoraj izkljucno ob bregovih rek (Rhone, Donava), na ruderalni karbonatni podlagi.  V Evropi je vrsta Epipactis bugacensis razširjena v južni in jugovzhodni Franciji, v zahodnem delu Švice, na Bavarskem in v Avstriji vzdolž rek in še na manjšem obmocju v osrednjem delu Madžarske, kot je prikazano na zemljevidu razširjenosti, objavljenem na AHO Bayern, die Gattung Epipactis. Zaradi znacilnega rastišca za vrsto Epipactis bugacensis predlagam slovensko ime nabrežna mocvirnica. Zelo verjetno se pojavlja še drugje ob dravskih bregovih. LITERATURA Arbeitskreis Heimische Orchideen Bayern – AHO Bayern: Bugac-Ständelwurz Epipactis bugacensis K. Robatsch 1990: http://www.aho-bayern.de/epipactis/fs_epipactis_1.html, dostop: oktober 2020. Gévaudan, A. & K. Robatsch, 1994: Epipactis rhodanensis A. Gévaudanet K. Robatsch, spec. nova,  eine neue Epipactis – Art aus Frankreich. J. Eur. Orch. 26 (1): 94–104. Kaligaric, M. & B. Bakan, 2009: Rastline Mariborskega otoka. Mestna obcina Maribor, Sektor za varstvo okolja in ohranjanje narave, Maribor. 131 pp. Robatsch, K., 1990: Epipactis bugacensis K. Robatsch, spec. nova – eine neue Epipactis Art aus Ungarn. - Ber. Arbeitskrs. Heim. Orchid. 7 (1): 12–15, 32/35. Seliškar, A., 1991: Vegetacijska analiza in dinamika rastlinskih vrst na Mariborskem otoku in odvisnost od vodnega režima. Biološki inštitut ZRC SAZU. 48 pp. Sramkó, G., O. Paun, M. K. Brandrud, L. Laczkó, V. A. Molnár & R. M. Bateman, 2019: Iterative allogamy – autogamy transitions drive actual and incipient speciation during the ongoing evolutionary radiation within the orchid genus/Epipactis/(Orchidaceae). Ann. Bot. 124 (3): 481– 497. Matej Lipovšek Eclipta prostrata (L.) L. Nova tujerodna vrsta v flori Slovenije New alien species in the flora of Slovenia 0447/3 Slovenija: Istra, Piran – mandrac, leg. & det. M. Kaligaric, avgust 2020. Eclipta prostrata (Asteraceae) je azijska vrsta (Stone 1970), a velja za bolj ali manj naturalizirano vrsto v vecjem delu vseh kontinentov (razen Antarktike), predvsem v tropskih in subtropskih predelih, a tudi v zmernem pasu (Holm & al. 1977; Cakovic & al. 2014). Znana je tudi kot rastlina v ajurvedski medicini s potrjenimi zdravilnimi ucinki (npr. Jadhav & al. 2009). Tutin (1976) je sicer mnenja, da je neotropskega izvora; do leta 1976 je bila v Evropi zabeležena le v Italiji, Španiji in na Portugalskem. Nato se je vrsta zacela intenzivno širiti po Mediteranu in JV Evropi: v Bolgariji, Grciji, na Cipru, Albaniji in Crni gori in drugih delih Evrope – v Belgiji, Romuniji, Ukrajini in Turciji (Cakovic & al. 2014; Jericevic & Jericevic 2017). Intenzivno širjenje po Italiji, npr. v Abruzzih (Conti & al. 2019) in v pokrajini Lazio (Buono & al. 2019), je navedlo avtorje, da so njen status od »obcasnega pojavljanja« prekategorizirali v »naturalizirano vrsto«. V pokrajini Veneto velja že za invazivno vrsto (Anonymus 2020a). Presenetljivo je, da je »tujerodna flora Benecije Julijske krajine« (Buccheri & al. 2019) zaenkrat (še) ne omenja, saj je sicer razširjena že skoraj po vseh italijanskih pokrajinah. Kot ruderalka je vrsta bila najdena tudi v Avstriji in sicer v Salzburgu in na Dunaju (Anonymus 2020b) Eclipta prostrata je vrsta motenih, a vedno nekoliko vlažnih, pogosto tudi slanih rastišc, zelo prilagodljivih v spektru od ruderalne do plevelne vrste (npr. med rižem). K temu zagotovo pripomore visoka produkcija semen; osebki lahko proizvedejo do 17.000 semen v eni rastni sezoni (Prostko 2012), rastlina pa lahko proizvaja semena že po 6–7 tednih po kalitvi (Gupta 1992, Jericevic & al. 2017). Glede na pojavljanje v bližnjih državah je bilo pricakovano, da se vrsta Eclipta prostrata pojavi tudi v Sloveniji. Avgusta 2020 smo jo našli v razpokah zidane morske obale v piranskem mandracu (kvadrant 0447/3), kar spominja na edino hrvaško rastišce na Korculi, ko je bila najdena na produ in pesku ob morju, torej tudi izpostavljena povišani slanosti (Jericevic & Jericevic 2017). Tudi crnogorsko nahajališce je le 300 metrov od morja, na fosilni obmorski sipini (Cakovic & al. 2014). O prilagodljivosti na slane razmere sicer porocata že Varshney & Sharma (1979). Vrsta je bila v Piranu najdena v negostoljubnem okolju zidanega mandraca (slika 1), v družbi z ruderalnimi vrstami, kot so Eragrostis minor, Eleusine indica, Conyza sumatrensis. Poleg navedenih tujerodnih vrst se na obmocju piranskega mandraca pojavlja tudi luskasta nebina (Aster squamatus), ki je ponekod v piranski obcini že invazivna (Seca, Secovlje). V neposredni bližini piranskega mandraca, na podobnem, ruderalnem rastišcu Jogan (2018) navaja pojavljanje še dveh tujerodnih vrst: Dichondra micrantha in Soleirolia soleirolii. Možnosti za vektor vnosa je vec: ker je to pristanišce, bi lahko bil pomorski promet, vendar je verjetneje, da gre za vnos s clovekom (npr. na obuvalih; je promet tu zelo omejen), saj je mandrac izredno obljudeno obmocje, provenienca obiskovalcev pa je izredno pestra. Motenih, rahlo slanih rastišc je na stiku morja in kopnega obilo, zato je pricakovati, da se bo vrsta še dalje širila. Toda cetudi se bo vrsta širila, je do tega, da bi izpolnila kriterije za invazivnost, verjetno še dalec. Slika 1: Eclipta prostrata iz piranskega mandraca Figure 1: Eclipta prostrata from the port of Piran LITERATURA Anonymus 2020a: Portale della flora d‘Italia 2020.1: Eclipsa prostrata. http://dryades.units.it/floritaly/index.php?procedure=taxon_page&tipo=all&id=5559. Anonymus 2020b: Global Biodiversiyt Information Facility (GBIF): Eclipsa prostrata. https://www.gbif.org/species/5384950). Buccheri, M., F. Boscutti, E. Pellegrini & F. Martini, 2019: La flora aliena nel Friuli Venezia Giulia. Gortania 40: 7–78. Buono, S., A. Scoppola & S. Magrini, 2019: Eclipta prostrata (L.)L. (Asteraceae). In: Notulae to the Italian alien cascular flora. Italian Botanist 7: 157–182. Cakovic, D., , D. Steševic, S. Vuksanovic & K. Tan, 2014: Colchicum cupanii Guss. subsp. Glossophyllum (Heldr.) Rouy, Datura innoxia Mill. and Eclipta prostrata (L.) L., new floristic records in Montenegro and Western Balkans. Acta Botanica Croatica 73 (1): 255–256. Conti, F., F. Falcinelli, V. Giacanelli , M. Paolucci, G. Pirone, A. Proietti, F. Stinca & F. Bartolucci, 2019: New floristic data of vascular plants from Central and Southern Italy. Fl. Medit. 29: 212–222. Gupta, P.L., 1992: Seed germination study of Eclipta prostrata Linn. Advances in Plant Sciences 5, 187–198. Holm, L. G., D. L. Plucknett, J. V. Pancho & J. P. Herberger, 1977: The World s Worst Weeds: Distribution and Biology. University Press of Hawaii, Honolulu. Jadhav, V. M., R. M. Thorat, V. J. Kadam & K. P. Salaskar, 2009: Chemical composition, pharmacological activities of Eclipta alba. J. Pharm. Res., 2(8): 1129–1231. Jericevic, M. & N. Jericevic, 2017: Eclipta prostrata (L.) L., a new alien species in Croatian flora. Nat. Croat. 26(1): 105–108. Jogan, N., 2018: Dichondra micrantha Urb. Nova adventivna vrsta slovenske flore. Hladnikia 42: 77–78. Peric R. & S. Rilak, 2017: Eclipta prostrata (L.) L. (Compositae), an advenitve species new to the flora of Serbia. Botanica serbica 41(1): 89–93. Prostko, P., 2012: Eclipta Identification Control in Peanut (C 869) CAES publications. University of Georgia, College of Agricultural end Environmental sciences, pp. 1–4. Stone, B., 1970: The Flora of Guam. Micronesica, 6. Guam University Press. Tutin, T. G., 1976: Eclipta L. In: T. G., Tutin, V. Heywood, N. A. Burges, D. M. Moore, D. H. Valentin, S. M. Walters & D. A. Webb (eds.): Flora Europaea 4, 141. University Press, Cambridge. Varshney, S. P. & B. D. Sharma, 1979: Responses of saline and non-saline populations of Eclipta alba to soil salinity. Canadian journal of plant science 59: 539–540. Mitja Kaligaric Utricularia bremii Heer ex Koell. Ali Bremova mešinka (Utricularia bremii) uspeva tudi na Bloški planoti (Notranjska)? Does Utricularia bremii also thrive on the Bloke plateau (Notranjska, Slovenia)? 0253/1 (33T VL57) Slovenija: Notranjska, Bloška planota, Godicevo, povirje na SV delu povirnega barja ob potoku Blošcica, 767 m n. m. Leg. & det. B. Dolinar, 12. 8. 2020; J. Slatner, 20. 8. 2020. 0253/1 (33T VL57) Slovenija: Notranjska, Bloška planota, Godicevo, vodno okno v JZ delu povirnega barja ob potoku Blošcica, 765 m n. m. Leg. & det. B. Dolinar, 12. 8. 2020; J. Slatner, 20. 8. 2020. Bremova mešinka (Utricularia bremii) je evropska vrsta (Lauber & Wagner 1996: 972), razširjena v srednji, severni in vzhodni Evropi. Uspeva v stojecih vodah, mocvirjih (Jogan 2007: 584), povirnih in visokih barjih. V naši bližini se pojavlja na Avstrijskem Koroškem in Južni Tirolski (Fischer & al. 2008: 777). V Furlaniji Julijski krajini velja Bremova mešinka za izumrlo vrsto (http://dryades.units.it/FVG), medtem ko na Hrvaškem ne uspeva (Mihelj 2000: 47). Na Madžarskem se vrsta pojavlja nam najbližje v kvadrantih 9069/1 in 9069/2 severno od Blatnega jezera (Dénes & Király 2015:185). Podatki o pojavljanju Bremove mešinke v Sloveniji segajo v sredino 19. stoletja, ko je rastlino v Kožuhu pri Babni Gorici na Ljubljanskem barju leta 1858 popisal C. Deschmann (Deschmann 1858: 81, Wraber & Skoberne 1989: 328–329). V prejšnjem stoletju se zaradi unicenega življenjskega okolja na tem nahajališcu Bremova mešinka ni vec pojavljala (Puc & al. 1991: 302, Slatner 2019). Pojavljanje U. bremii na Ljubljanskem barju navaja tudi E. Kramer (Kramer 1905: 110–129). V herbariju Univerze v Ljubljani (LJU) se nahaja le pola (LJU101113894) z Bremovo mešinko, ki sta jo avgusta 1942 v bližini Celovca nabrala E. Mayer in K. Ronniger. Na Bloški planoti smo v povirnem barju pod vasjo Godicevo našli primerke mešinke (Utricularia sp.), pri kateri so se cvetovi in vegetativni organi na rastlinah razlocno razlikovali od organov podobne male mešinke (Utricularia minor), ki je prav tako uspevala na tem rastišcu. Vecina njenih morfoloških znakov je bila znacilna za Bremovo mešinko. V barju pod vasjo Godicevo, kjer uspeva tudi kukavicevka iz Rdecega seznama (Anony-mous, 2002) poletna škrbica (Spiranthes aestivalis) (Dolinar 2011), se Bremova mešinka naha- ja v rastlinski združbi Primulo-Schoenetum ferruginei (Vreš & al. 2013: 234) skupaj z na- slednjimi rastlinskimi vrstami: Allium carinatum, Brachypodium rupestre, Briza media, Carex davalliana, Carex elata, Carex flacca, Carex hostiana, Carex lepidocarpa, Carex panicea, Carex pulicaris, Carex viridula, Cirsium rivulare, Dactylorhiza maculata subsp. transsilvanica, Deschampsia caespitosa, Drosera anglica, Eleocharis quinqueflora, Epipactis helleborine, Epipactis muelleri, Frangula alnus, Galium boreale, Galium verum, Juncus alpino-articulatus, Mentha aquatica, Menyanthes trifoliata, Molinia caerulea subsp. arundinacea, Molinia caerulea subsp. caerulea, Pinguicula alpina, Platanthera bifolia, Sanguisorba officinalis, Selinum carvifolia, Schoenus ferrugineus, Tofieldia calyculata, Utricularia minor idr. Na posameznih primerkih mešinke z Blok smo poleg zgradbe cvetov fotografirali in primerjali tudi oblike štirirogeljnih prebavnih žlez v mešickih (kvadrifide), zobce in šcetine na rogljih listov ter zimske brste (turione). Vse te morfološke znake smo primerjali tudi z znaki pri po habitusu podobni mali mešinki (U. minor). Velikost in zgradba cvetov sta pri Bremovi mešinki pomembna morfološka znaka za razlikovanje od male mešinke (Fleischmann & Schlauer, 2014) (slika 1.a). Cvet Bremove mešinke ima spodnjo ustno cvetnega venca okroglo, plošcato in ravno ob robu. Njena širina je lahko vecja od dolžine. Premer cvetov pri mešinkah pod vasjo Godicevo je 6 mm in je v primerjavi s podatki iz literature 8–10 mm (Jogan 2007: 583), premajhen za U. bremii. Zgornja ustna pri Bremovi mešinki je le malo manjša od spodnje ustne cvetnega venca, cašni listi so zaobljeni (slika 1.a). Pri U. minor so cvetovi veliki 6–8 mm, spodnja ustna cvetnega venca je jajcasto podolgovata in ob straneh z navzdol zavitimi robovi. Zgornja ustna cvetnega venca komaj prekriva izbocen in obarvan del spodnje ustne, cašni listi so priostreni (slika 1.b). Raziskava je pokazala, da imajo cvetovi mešinke s povirja pod vasjo Godicevo morfološke znake obeh mešink, male in Bremove (slika 1.c). Slika 1: Cvet Bremove mešinke, Bavarska (1.a) (foto: A. Fleischmann), cvet male mešinke, Godicevo – Bloška planota (1.b) (foto B. Dolinar), cvet mešinke z Blok, Godicevo – Bloška planota (1.c) (foto J. Slatner) Figure 1: Utricularia bremii – Bavaria in Germany (1.a) (photo A. Fleischmann), U. minor – Bloke plateau (1.b) (photo B. Dolinar), U. sp. – Bloke plateau (1. c) (photo J. Slatner) Štirirogeljne prebavne žleze v lovilnem mešicku (kvadrifide) so bile fotografirane s svetlobnim mikroskopom pri 400-kratni povecavi. Pri štirirogeljnih prebavnih žlezah v lovilnih mešickih sta krajša kraka pod kotom 180°, kot je znacilno za Bremovo mešinko (slika 2.b), medtem ko so vsi štirje kraki pri mali mešinki usmerjeni v isto smer (slika 2.a) in kot med krajšima krakoma meri okoli 300°. Geometrija štirirogeljnih prebavnih žlez je eden od poglavitnih razlikovalnih znakov med Bremovo in malo mešinko. (Taylor 1989: 613–620). Primerki mešinke s povirja Godicevo imajo te znake enake, kot so znacilni za Bremovo mešinko. Slika 2: Mala mešinka (U. minor) (2.a), mešinka z Blok (U. sp.) (2.b) – štirirogeljna prebavna žleza v lovilnem mešicku (foto J. Slatner) Figure 2: Utricularia minor (2.a), Utricularia sp. from Bloke plateau (2.b) – microscopic photo of quadrifids (photo J. Slatner) Slika 3: Stebelni listi z roglji – mala mešinka (3.a), mešinka z Blok (3.b) (foto J. Slatner) Figure 3: Leaves on stolons – U. minor (3.a), U. sp. (3.b) (photo J. Slatner) Poganjki (stebla) Bremove mešinke so deljeni v zelene olistane plavajoce dele z lo-vilnimi mešicki, ter brezbarvne živice z lovilnimi mešicki, pogosto potopljenimi v mulju. Zeleni listi so dolgi od 4–20 mm, nepravilno razcepljeni in imajo jeseni do 20 rogljev (slika 3.b), poleti pa še vec. Na robovih zadnjih (terminalnih) rogljev so na vrhu in ob strani ocitni zobci s trnatimi šcetinami (slika 4.b). Na brezbarvnih živicah z lovilnimi mešicki so listi zakrneli in imajo najvec do 6 rogljev (slika 5). Pri mali mešinki (U. minor) so listi na stebelcu dva do tri krat deljeni in imajo najvec do 12 rogljev (slika 3.a). Na vrhu zadnjega (terminalnega) roglja ima rastlina trnato šcetino (slika 4.a). a b Slika 4: Mala mešinka (U. minor) s trnato šcetino na zadnjem roglju (4.a), mešinka z Blok - roglji z zobci (Z) in trnatimi šcetinami (Š) (4.b), foto J. Slatner Figure 4: U. minor – terminal segment with setula (4.a), U. sp. from Bloke plateau – marginal teeth (Z) with setulas (Š) (4.b), photo J. Slatner Slika 5: Mešinka z Blok – brezbarvni poganjki v mulju (foto J. Slatner) Figure 5: Utricularia sp. from Bloke plateau – stolons without chlorophyll buried in the substrate (photo J. Slatner) Mešinke se razmnožujejo vegetativno, saj prezimujejo v obliki zimskih brstov (turioni), ki jih razvijejo jeseni (Slatner 2019: 97). Zimski brsti vrst U. minor in U. bremii se med seboj ne razlikujejo dovolj, da bi lahko na podlagi njihove oblike ali velikosti razlikovali med obema vrstama. Pri obeh vrstah so veliki 1–5 mm in prekriti z vsaj tremi listi (slika 6). V plodu Bremove mešinke na povirju Godicevo nismo našli semen, kar potrjuje dosedanje ugotovitve, da se rastlina verjetno razmnožuje samo vegetativno (Astuti 2016). Slika 6: Zimski brst (turion) mešinke z Blok, Bloška planota (foto J. Slatner) Figure 6: Utricularia sp. – turion, Bloke plateau (photo J. Slatner) Cvet mešinke z Godicevega na Bloški planoti je zaradi majhnih cvetov (slika 1.c) v primerjavi z Bremovo mešinko z Bavarske (slika 1.a) in malo mešinko z istega nahajališca na Blokah (slika 1.b), netipicen. Ostali trije morfološki znaki pa potrjujejo, da na mokrišcu pod vasjo Godicevo uspevajo rastline, ki ustrezajo Bremovi mešinki. Zato je ta prispevek o Bremovi mešinki na Bloški planoti napisan predvsem kot vodilo za nadaljnje preucevanje vrste. Podobne mešinke se namrec pojavljajo tudi na nizkem barju pri vasi Ulaka na Bloški planoti, barjih Pokljuke in na prehodnem barju Drni v Zelencih pri izviru Save Dolinke. Uredba o zavarovanih prosto živecih rastlinskih vrstah Slovenije (Anonymous 2004) nobene od petih predstavnic iz rodu Utricularia ne varuje, medtem ko je Utricularia bremii na Rdecem seznamu praprotnic in semenk (Anonymous 2002) uvršcena med izumrle vrste (Ex) slovenske flore. Opomba k slovenskemu imenu: Mešinka, ki jo je nabral Johann Jacob Bremi-Wolf (1791–1857), tudi Bremy, Braemi in Brämi leta 1836 v okolici jezera Katzensee pri Zurichu (Astuti 2016: 31, 41), se je pravilno imenuje Bremijeva in ne Bremova. ZAHVALA Zahvaljujeva se M. Bacic in B. Vrešu za strokovno pomoc, A. Trnkozyju za pripravo in obdelavo fotografij in A. Fleischmannu za dovoljenje objave fotografije U. bremii z Bavarske. LITERATURA Anonymous, 2002: Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeci seznam. Priloga 1: Rdeci seznam praprotnic in semenk (Pteridophyta & Spermatophyta). Uradni list RS 12 (82), pp. 8893–8910. Anonymous, 2004: Uredba o zavarovanih prosto živecih rastlinskih vrstah. Ur. l. RS, št. 46/04. Aeschimann, D., K. Lauber, D. M. Moser & J.-P. Theurillat, 2004: Flora alpina. Bd. 1: Lycopodiaceae–Apiaceae. Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien. 1159 pp. Astuti, G., 2016: Biosystematics of European species of carnivorous genus Utricularia (Lamiales, Angiosperms). Doctoral thesis. University of Pisa. Research doctorate in Biology. XXVIII Cycle, Pisa. 114 pp. Dénes, B., & G. Király, 2015: Atlas florae Hungariae, Distribution atlas of vascular plants of Hungary. University of West Hungary Press, Sopron, p. 330 Deschmann, C., 1858: Beiträge zur Naturgeschichte des Laibacher Morastes. Zweites Jahresh. d. Ver. d. Krain. Landes-Mus., Ljubljana: 59–87. Dolinar, B., 2011: Spiranthes aestivalis (Poir.) Rich. Hladnika (Ljubljana) 27: 68–70. Fischer M. A., W. Adler & K. Oswald, 2008: Exkursionsflora für Österreich, Liechtenstein und Südtirol. Land Oberösterreich, Biologiezentrum der OÖ Landesmuseen, Linz. 1391 pp. Fleischmann, A. & J. Schlauer, 2014: Die gattung Utricularia in Bayern. Ber. Bayer. Bot. Ges. 84: 65–90. Jogan, N., 2007: Lentibulariaceae. In: Martincic A. & al.: Mala flora Slovenije: kljuc za dolocanje praprotnic in semenk. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. pp. 582–584. Lauber, K., & G. Wagner, 1996: Flora Helvetica. Verlag Paul Haupt, Bern, 1614 pp. Kramer, E., 1905: Das Laibacher Moor das grösste und interessanteste Moor Österreichs in naturwissenschaftlicher kulturtechnischer und landwirtschaftlicher Beziehung. Druck und Verlag von ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg 1905, pp. 110–129. Mihelj, D., 2000: Lentibulariaceae. In: Nikolic, T. (Ed.), Flora Croatica. Index Florae Croaticae. Nat. Croat. 9, Supl. 1. P.: 46–47. Puc, M., J. Vidic & P. Skoberne, 1991: Inventar najpomembnejše naravne dedišcine Slovenije – 2. del: osrednja Slovenija. Ljubljana. Simon T., 2002: A Magyarorszagi edenyes flora hatarozoja. Harasztok. Viragos Növenyek. Nemzeti Tankönyvkiado, Budapest. 419 pp. Slatner, J., 2019: Mesojede rastline lepotice in zveri. Založba narava, Kranj, 176 pp. Slatner, J., 2020: Spoznavajmo neznani svet znotraj mešicka s svetlobnim mikroskopom. Proteus 6/82: 268–273. Taylor, P., 1989: The genus Utricularia: a taxonomic monograph. Kew Bull. Add. Ser. 14: 1–724. Vreš, B., B. Dolinar & A. Seliškar, 2013: Pregled flore Bloške planote (Notranjska, Slovenija). Folia biologica et geologica 54 (2): 215–246. Wraber, T. & P. Skoberne, 1989: Rdeci seznam ogroženih praprotnic in semenk Slovenije. Varstvo narave 14-15: pp. 91–429. http://dryades.units.it/FVG/index.php?procedure=taxon_page&id=5094&num=30863 Branko Dolinar & Jure Slatner a b a b Orchis purpurea Huds. Prvo nahajališce v slovenskem delu Julijskih Alp, novost v flori Breginjskega kota First locality in the Slovenian part of the Julian Alps, novelty in the flora of the Breginjski Kot 9746/4 (UTM 33TUM82) Slovenija: Primorska, Breginjski kot, Podbela, med Podbelo in Sedlom, bukov gozd na brežini morenskega nasipa, 360 m n. m. Leg. M. Pavlin, 15. 4. 2020 (fotografija avtorja), det. I. Dakskobler, 16. 4. 2020, fitocenološki popis M. Pavlin & I. Dakskobler, 20. 4. 2020. Škrlatnordeca kukavica (Orchis purpurea subsp. purpurea) je evropska (mediteransko-atlantska) vrsta, znacilnica toploljubnih hrastovih gozdov iz reda Quercetalia pubescenti-petraeae, v Alpah prisotna predvsem v njihovih južnih in jugozahodnih pokrajinah (Aeschimann et al. 2004: 1130, Dolinar 2015: 153). V alpskem fitogeografskem obmocju Slovenije naj bi uspevala le na Pohorju oz. v dolini Drave (Jogan et al. 2001: 263, Dolinar 2015: 153). Tudi v sosednji Furlaniji Julijski krajini ni nahajališc v alpskem delu, tudi ne v prigorju Julijskih Alp (Poldini 2002: 337). V zahodni Sloveniji, v Posocju, so posamezna nahajališca na Cerkljanskem, Idrijskem, v dolini Soce med Solkanom in Kanalom, bolj razširjena je v Goriških brdih, na Krasu in v Istri (slika 1). V floristicno dobro raziskanem Breginjskem kotu (Cušin 2006) je do zdaj nismo poznali. Novo oz. prvo nahajališce v prigorju Julijskih Alp je pri Podbeli v nekoliko presvetljenem bukovem gozdu na ledeniškem gradivu, ki ga po vrstni sestavi uvršcamo v asociacijo Ornithogalo pyrenaici-Fagetum, po blazinah belega šaša (Carex alba) v zelišcni plasti v provizorno subasociacijo caricetosum albae. Sestoji asociacije Ornithogalo-Fagetum so sicer znacilni predvsem za submediteranski del Slovenije in mešano, flišno-apnencasto, lapornato-apnencasto, lahko tudi samo flišno maticno podlago in evtricna rjava tla, vendar jih poznamo tudi v Zgornjem Posocju (Baška dolina, spodnji del doline Idrijce, Kobariško: pobocja Stolovega grebena nad Starim selom, Breginjski kot). V Breginjskem kotu so redko ohranjeni. Vecinoma so bili izkrceni v kmetijske površine, ki se zarašcajo predvsem z velikim jesenom in ponekod tudi crno jelšo (Ornithogalo pyrenaici-Fraxinetum excelsioris). Pri Podbeli smo v popisanem bukovem gozdu (preglednica 1) opazili le nekaj primerkov škrlatnordece kukavice, v okoliških bukovih gozdovih na podobnih rastišcih pa je za zdaj nismo našli. Slika 1: Razširjenost vrste Orchis purpurea po podatkih v bazi FloVegSi (Seliškar et al. 2003). Soavtorji karte so tudi Branko Vreš, Branko Dolinar, Andrej Seliškar in Mihael Janez Kocjan. Figure 1: Distribution of Orchis purpurea in Slovenia according the data in the FloVegSi database (Seliškar et al. 2003). Coauthors of the map are also Branko Vreš, Branko Dolinar, Andrej Seliškar and Mihael Janez Kocjan. LITERATURA Aeschimann, D., K. Lauber, D. M. Moser & J.-P. Theurillat, 2004: Flora alpina. Bd. 2: Gentianaceae–Orchidaceae. Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien. 1188 pp. Cušin, B., 2006: Rastlinstvo Breginjskega kota. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana. 198 pp. Dolinar, B., 2015: Kukavicevke v Sloveniji. Pipinova knjiga, Podsmreka. 183 pp. Jogan, N., T. Bacic, B. Frajman, I. Leskovar, D. Naglic, A. Podobnik, B. Rozman, S. Strgulc - Krajšek & B. Trcak, 2001: Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 443 pp. Poldini, L. (s sodelovanjem G. Oriolo & M. Vidali), 2002: Nuovo Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli Venezia Giulia. Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia, Azienda Parchi e Foreste Regionali & Universitŕ degli Studi di Trieste, Dipartimento di Biologia, Udine. 529 pp. Seliškar, T., B. Vreš & A. Seliškar, 2003: FloVegSi 2.0. Racunalniški program za urejanje in analizo bioloških podatkov. Biološki inštitut ZRC SAZU, Ljubljana. Preglednica 1: Sestoj z vrsto Orchis purpurea v Breginjskem kotu Table 1: Stand with Orchis purpurea in the Breginjski Kot Zaporedna številka popisa (Number of relevé) 1 Številka popisa v podatkovni bazi (Database number of relevé) 280199 Nadmorska višina v m (Elevation in m) 360 Lega (Aspect) SW Nagib v stopinjah (Slope in degrees) 30 Maticna podlaga (Parent material) Mo Tla (Soil) Eu Kamnitost v % (Stoniness in %) 10 Zastiranje zgornje drevesne plasti v % (Cover of upper tree layer in %) E3b 70 Zastiranje spodnje drevesne plasti v % (Cover of lower tree layer in %) E3a 10 Zastiranje grmovne plasti v % (Cover of shrub layer in %) E2 30 Zastiranje zelišcne plasti v % (Cover of herb layer in %): E1 70 Zastiranje mahovne plasti v % (Cover of moss layer in %) E0 10 Število vrst (Number of species) 60 Velikost popisne ploskve (Relevé area) m2 400 Datum popisa (Date of taking relevé) 205.04.2020 Koordinate (Coordinate) GK Y (D-48) m 380532 Koordinate (Coordinate) GK X (D-48) m 5123959 Aremonio-Fagion Anemone trifolia E1 2 Cyclamen purpurascens E1 1 Knautia drymeia E1 + Erythronio-Carpinion Ornithogalum pyrenaicum E1 + Primula vulgaris E1 + Tilio-Acerion Acer pseudoplatanus E3a + Acer pseudoplatanus E2b + Acer pseudoplatanus E1 1 Juglans regia E2a + Ulmus glabra E3a + Ulmus glabra E2a 1 Alnion incanae Rubus caesius E1 + Viburnum opulus E2a + Equisetum arvense E1 + Fagetalia sylvaticae Fagus sylvatica E3b 4 Fagus sylvatica E3a 1 Fagus sylvatica E2b 1 Fagus sylvatica E2a 1 Fagus sylvatica E1 1 Fraxinus excelsior E3b + Fraxinus excelsior E2a 1 Pulmonaria officinalis E1 1 Salvia glutinosa E1 1 Asarum europaeum subsp. caucasicum E1 + Campanula trachelium E1 + Carpinus betulus E3a + Carpinus betulus E2a + Tilia cordata E3b + Tilia cordata E2b + Tilia cordata E2a + Heracleum sphondylium E1 + Melica nutans E1 + Prunus avium E1 + Sanicula europaea E1 + Viola reichenbachiana E1 + Quercetalia pubescenti-petraeae Fraxinus ornus E3a 1 Fraxinus ornus E2b 1 Fraxinus ornus E2a 1 Fraxinus ornus E1 1 Tamus communis E1 1 Carex flacca E1 + Orchis purpurea E1 + Ostrya carpinifolia E3b r Querco-Fagetea Corylus avellana E2b 1 Hepatica nobilis E1 1 Acer campestre E2b + Acer campestre E2a + Carex montana E1 + Clematis vitalba E3a + Clematis vitalba E1 + Cruciata glabra E1 + Hedera helix E1 + Listera ovata E1 + Quercus robur E1 + Rosa arvensis E2a + Ulmus minor E2a + Rhamno-Prunetea Cornus sanguinea E2b + Cornus sanguinea E2a + Crataegus monogyna E2b + Euonymus europaea E2a + Ligustrum vulgare E2a + Prunus spinosa E2a + Erico-Pinetea Carex alba E1 3 Calamagrostis varia E1 + Vaccinio-Piceetea Picea abies E2b + Picea abies E2a + Solidago virgaurea E1 1 Mulgedio-Aconitetea Senecio ovatus E1 1 Aconitum lycoctonum E1 + Epilobietea angustifolii Fragaria vesca E1 + Festuco-Brometea Allium carinatum subsp. carinatum E1 + Cirsium erisithales E1 + Molinio-Arrhenetheretea Colchicum autumnale E1 1 Ajuga reptans E1 + Mahovi (Mosses) Isothecium alopecuroides E0 1 Ctenidium molluscum E0 + Fissidens dubius E0 + Thuidium tamariscinum E0 + Legenda – Legend Mo Morena – Moraine Eu Evtricna rjava tla – Eutric brown soil Marko Pavlin & Igor Dakskobler Nova nahajališca vrst Nova nahajališca vrst – New localities 46 ur./ed T. Bacic & I. Dakskobler (Tracheophyta), A. Martincic (Bryophyta s. lat.) Nomenklaturni viri/ nomenclature: Martincic, A. & al., 2007: Mala flora Slovenije, 4. izdaja. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. Hodgetts, N. G. & al., 2020: An annotated checklist of bryophytes of Europe, Macaronesia and Cyprus. Journal of Bryology 42 (1): 1–116. V tej rubriki objavljamo nahajališca vrst, ki so tako ali drugace zanimiva (na robu meje areala, nova nahajališca v fitogeografskih regijah ali drugih naravnogeografskih obmocjih, potrditev nahajališc redkih in ogroženih vrst po vec desetletjih, potencialno invazivne tujerodne vrste ...), pri cemer dodaten komentar ni potreben, priporocljivo pa je navesti razlog za objavo. Avtorje prispevkov prosimo, da pri oblikovanju opisa nahajališca (toponimi) in ugotavljanju kvadranta uporabljajo Geopedijo (http://v1.geopedia.si/#T105_L11667) in upoštevajo navedene nomenklaturne vire. Uredništvo si pridržuje pravico do presoje, katera poslana nahajališca so vredna objave. Avtorji (dolocevalci) v tej številki: B. Anderle, I. Dakskobler, B. Dolinar, G. Dolliner, S. Grom, Ž. Lobnik Cimerman, K. Fatur, L. Hosner, D. Janevic, N. Jogan, J. M. Kocjan, D. Kosic, A. Martincic, A. Mihoric, P. Pirih, M. Piskernik, T. Pogacnik Lipovec, S. Sedej, A. Seliškar, T. Simšic, P. Sladek, S. Strgulc Krajšek, N. Šabeder, G. Tomažic, P. Tout, B. Trcak, A. Trnkoczy, A. Trop, M. Wraber, T. Wraber in L. Živkovic. Praprotnice in semenke (Tracheophyta) Abutilon theophrasti 9363/3 Slovenija: Prekmurje, Lipovci, koruzna njiva severno od vasi. 180 m n. m. Det. B. Dolinar, 9. 9. 2012. 9852/4 Slovenija: Ljubljanska kotlina, Roje pod Klecami, ob njivi s koruzo zahodno od skladišca v Rojah, 295 m n. m. Det. B. Dolinar, 11. 8. 2020. Agrostemma githago 9852/4 Slovenija: Ljubljanska kotlina, Roje pod Klecami, žitna njiva ob daljno-vodu visoke napetosti, vzhodno od skladišca Roje. 295 m n. m. Det. B. Dolinar, 20. 5. 2020. 0254/2 Slovenija: Dolenjska, Struška dolina, Podtabor (Dobrepolje), žitna njiva vzhodno od vasi, 418 m n. m. Det. B. Dolinar, 14. 6. 2020. Aristolochia clematitis 0151/2 Slovenija: Notranjska, Planinsko polje, Laze, ob gozdnem robu SV od reke Unice, 450 m n. m. Leg. & det. T. Simšic, 6. 5. 2020. Buddleja davidii 9952/2 Slovenija: Ljubljana, Vrhovci, ob cesti Pot za Brdom, cestni rob. 300 m n. m. Det. S. Strgulc Krajšek, 15. 9. 2020. Carex elongata 9853/2 Slovenija: Gorenjska, Želodnik, ribnik »Florida«. 305 m n. m. Leg. A. Mihoric, J. M. Kocjan, 26.4.2020. Osebni foto arhiv. Cuscuta epithymum 9648/1 Slovenija: Julijske Alpe, dolina reke Soce, Strmarica nad Spodnjo Trento, 1180 m n. m. Det. I. Dakskobler, 23. 8. 2002. 9648/1 Slovenija: Julijske Alpe, Trenta, ob Soški poti, na desnem bregu Soce gorvodno Marka, 580 m n. m. Det. I. Dakskobler, 7. 7. 2007. 9648/1 Slovenija: Julijske Alpe, Spodnja Trenta, Na melu, 615 m n. m. Det. I. Dakskobler & A. Trnkoczy, 25. 6. 2016. 9648/1 Slovenija: Julijske Alpe, Trenta, ob lovski stezi na Staro Utro, 1350 m n. m. Det. I. Dakskobler & L. Hosner, 22. 7. 2019. 9648/1 Slovenija: Julijske Alpe, dolina reke Soce, ob Soški poti po desnem bregu Soce pri sotocju Soce in Krajcarce (Zadnjice), na vrsti Erica carnea na robu pešpoti, 600 m n. m., Leg. & det.: S. Strgulc Krajšek, 6. 9. 2020. Datura innoxia 0447/3 Slovenija, Primorska, Piran, plevel pod trto ob ulici IX. korpusa. Leg. & det. K. Fatur, 24. 7. 2020. Osebni foto arhiv. Epipactis greuteri 9551/3 Slovenija, Gorenjska, Draga, dolina potoka Begunjšcica, rob gozda ob gozdni cesti Dom v Dragi–planina Planinica. 929 m n. m. Det. B. Dolinar, 16. 8. 2020. Prvo nahajališce vrste na Gorenjskem. Epipactis pontica 9854/3 Slovenija: Zasavje, bukov gozd, vec nahajališc med naseljem Zgornja Javoršica in vrhom hriba Cicelj. 640–800 m n. m. Leg. A. Mihoric, det. J. M. Kocjan, 26. 7. in 5. 8. 2020 – prva najdba na obmocju Zasavja. Osebni foto arhiv. Epipactis purpurata 9854/3 Slovenija: Zasavje, bukov gozd, ob gozdni cesti na prevalu med hriboma Murovica in Cicelj. 665 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 5. 8. 2020. Osebni foto arhiv. 9854/3 Slovenija: Zasavje, Križevska vas, listnati gozd na vršnem grebenu hriba Cicelj. 720 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 15. 7.2020 – prva najdba na obmocju Zasavja. Osebni foto arhiv. Forsythia ×intermedia 9953/1 Slovenija: Ljubljana, Nadgorica, Brod, rob makadamske ceste na razcepu, 250 m JV od JV vogala ograje vodarne. 300 m n. m. Det. S. Strgulc Krajšek, 3. 5. 2020. 9752/3 Slovenija: Gorenjska, Kranj, Circe-Hrastje, gozdni rob 1,5 km severno od središca Hrastja. 380 m n. m. Leg. T. Pogacnik Lipovec, 24. 3. 2020, det. P. Sladek. Hemerocallis fulva 9853/4 Slovenija: Gorenjska, zapušceno zemljišce ob avtocesti, pri nadvozu lokalne ceste Dob–Krtina. 305 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 24. 6. 2020. Osebni foto arhiv. Legousia speculum-veneris 0154/3 Slovenija, Dolenjska, Dobrepolje, Zagorica (Dobrepolje), žitna njiva vzhodno od vasi, 431 m n. m. Det. B. Dolinar, 3. 6. 2020. 0449/3 Slovenija, Primorska, Rižana, žitna njiva ob izviru reke Rižane. 84 m n. m. Det. B. Dolinar, 31. 5. 2017. 9852/4 Slovenija, Ljubljanska kotlina, Roje pod Klecami, žitna njiva vzhodno od skladišca v Rojah, 295 m n. m. Det. B. Dolinar, 20. 5. 2020. Lemna minor 9653/4 Slovenija, Gorenjska, dolina Kamniške Bistrice, bližina soteske Predaselj, betonsko korito v neposredni bližini Knežje oz. Firštove mize, okoli 600 m n. m. Leg. A. Trop, det. B. Trcak & N. Jogan, 30.5.2020. Lonicera tatarica 0051/3 Slovenija: Notranjska, Logatec, ob gozdni cesti, nadaljevanje Stare ceste SV od Logatca, približno 750 m od prehoda cez železniško progo, 490 m n. m. Leg. L. Živkovic, 3. 5. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 19. 6. 2020. Nigritella lithopolitanica 9554/4 (33T VM84) Slovenija, Štajerska, Kamniško-Savinjske Alpe, gorski travnik, južno pobocje Laneža. 1740 m n. m. Det. B. Dolinar, 8. 7. 2020. 9554/4 Slovenija, Štajerska, Kamniško-Savinjske Alpe, gorski travnik ob planinski poti Koca na Loki pod Raduho-Durce, 1648 m n. m. Det. B. Dolinar, 8. 7. 2020. Orobanche reticulata 0049/1 Slovenija: Trnovski gozd, povirje grape Ipavšek, ob gozdni cesti pod Bukovim vrhom, 1070 m n. m. Det. I. Dakskobler, 9. 7. 2007. 0049/1 Slovenija: Trnovski gozd, Zeleni rob, ob gozdni cesti, nasutje, poraslo z visokimi steblikami, parazitira na vrsti Cirsium erisithales, 1280 m n. m. Det. I. Dakskobler, 31. 7. 2010, avtorjeva fotografija. 0049/1 Slovenija: Trnovski gozd, zahodno obrobje Smrekove drage, 1230 m n. m. Leg. P. Tout, 1. 8. 2020. Osebni foto arhiv. Orobanche teucrii 9753/1 Slovenija: Gorenjska, Kamniško-Savinjske Alpe, Klemencevo pod Krvavcem, 750 m n. m. Leg. & det. B. Anderle, 18. 6. 1992, avtorjev herbarij; Kalmik, Klemencevo, rob melišca V od potoka Korošak. 900 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 26. 6.2020. Osebni foto arhiv. Pachysandra terminalis Siebold et Zucc. 9853/2 Slovenija: Gorenjska, Kolovec, križišce gozdnih cest SV od vasi. 400 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 5. 4. 2020. Osebni foto arhiv. Parietaria judaica 9953/2 Slovenija: Gorenjska, Šentjakob, pod mostom cez Savo, kolovoz, 270 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 18. 6. 2020. Osebni foto arhiv. Peucedanum austriacum 9854/3 Slovenija: Zasavje, Križevska vas, 500 m n. m. Det. B. Anderle, 12. 7. 1996. 9854/3 Slovenija: Križevska vas, listnati gozd na vrhu hriba Cicelj. 750–819 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 15. 7. 2020. Osebni foto arhiv. Phytolacca americana 0052/1 Slovenija: Ljubljansko barje, Podpec, ob reki Ljubljanici, vzhodno od železniškega mosta, 290 m n. m. Leg. P. Pirih, 20. 9. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 23. 9. 2020. Polygonum minus 9753/2 Slovenija: Gorenjska, Stahovica, zapušcen vlažen grušcnat kolovoz na J pobocju hriba Hudi konec v gozdu nad potokom Grohat. 600 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 11. 9. 2020. Osebni foto arhiv. Rhinanthus freynii 9850/3 Slovenija: Severna Primorska, Cerkno, Podplece, Škofje, suh travnik (Bromo-Plantaginetum mediae s. lat.), 835 m n. m. Det. I. Dakskobler, 13. 6. 2016. 9850/3 Slovenija: Severna Primorska, Cerkno, Škofje, na travniku ob poti proti vrhu Škofja, 950 m n. m. Leg. S. Sedej, 13. 5. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 15. 6. 2020. Rudbeckia fulgida Aiton 9757/3 Slovenija: Štajerska, Celje, Kasaze, Brnica, Zgornje Lisice, nasuto obmocje ob cesti pri potoku. 300 m n. m. Leg. D. Janevic, 12. 7. 2020, det. S. Strgulc Krajšek. Ruscus aculeatus 9853/4 Slovenija: Gorenjska, Domžale, listnati gozd na južnem vznožju hriba Šumberk. 300 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 19. 8. 2020 – subspontano. Osebni foto arhiv. Spiraea japonica 9853/4 Slovenija: Gorenjska, Domžale, gozdni rob na južnem vznožju hriba Šumberk. 300 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 19. 8. 2020. Osebni foto arhiv. Vicia dumetorum 9652/2 Slovenija: Gorenjska, Sp. Jezersko, ob gozdni cesti na S pobocju Macesnovca. 800 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 25. 8. 2020. Osebni foto arhiv. Vicia dumetorum 9854/3 Slovenija: Zasavje, listnati gozd, vec nahajališc med naseljem Zgornja Javoršica in vrhom hriba Cicelj. 700–800 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 26. 7. 2020. Osebni foto arhiv. Vinca major 9853/2 Slovenija: Gorenjska, Kolovec, gozd SV od vasi. 390 m n. m. Leg. & det. A. Mihoric, 5. 4. 2020. Osebni foto arhiv. Mahovi (Bryophyta s. lat.) Prispevek obsega podatke za mahove, ki so bili nabrani po letu 1950 in jih oznacujemo kot recentne. Pred tem so bili za del obravnavanih vrst na razpolago le podatki iz obdobja do leta 1913. Aneura pinguis 9558/1 Pohorje, Rogla, v bližini pešpoti Zgornja brv–Lovrenc na Pohorju, pri mostu cez Plešišcico (1180 m), med mahom na bregu potoka, Leg. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 22. 9. 2020 Blasia pusilla 9558/1 Pohorje, Rogla, ob makadamski cesti, ki precka pešpot Zgornja brv-Lovrenc na Pohorju (1180 m), moker cestni rob, Leg. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020 Brachythecium laetum 0054/2 Slovenija: dolina Kosca pri Višnji Gori, na Acer pseudoplatanus, 500 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 1. 7. 2003 – drugo nahajališce v preddinarskem fitogeografskem obmocju Brachythecium turgidum 9547/4 Slovenija: Julijske Alpe, Mangartsko sedlo, pri planinski koci, vlažne skale, 2000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 3. 9. 1970 – drugo nahajališce v podobmocju Julijske Alpe Bryoerythrophyllum recurvirostrum 9954/1 Slovenija: Laze pri Dolskem, vlažen jarek, 300 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 20. 6. 1966 – prvi podatek za preddinarsko fitogeografsko obmocje 0456/3 Slovenija: Predgrad pri Starem trgu ob Kolpi, 400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 6. 6. 1971 – drugi podatek za preddinarsko fitogeografsko obmocje Bryum argenteum 0153/4 Slovenija: Videm pri Vk. Lašcah. Leg. & det. A. Martincic, 1. 4. 1956 – edini podatek za preddinarsko fitogeografsko obmocje Bryum dichotomum 9747/4 Slovenija: Ladra pri Kobaridu, na pešcenih tleh, 200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 29. 9. 2002 – drugi podatek za fitogeografsko podobmocje Julijske Alpe Bryum versicolor 9646/4 Slovenija: prodišce pod slapom Boka, 400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic – edini recentni podatek za Slovenijo Calypogeia azurea 9952/2 Slovenija: Gorenjska, Medvode, Golo Brdo, desni pritok potoka Grabnarica JV od Bormesa, vlažna tla ob potoku, 380 m n. m. Leg. & det. S. Strgulc Krajšek, 1. 10. 2020 Cinclidotus riparius 9947/2 Slovenija: Deskle v dolini Soce, prodišce ob reki, 80 m n. m. Leg. I. Dakskobler, det. A. Martincic, 2018 – edini recentni podatek za predalpsko fitogeografsko obmocje Dicranum tauricum 0356/1 Slovenija: Kocevski Rog – Rajhenavski pragozd, na padlem drevju, 900 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, junij 2001 – edini recentni podatek za preddinarsko fitogeografsko obmocje Didymodon fallax 0356/1 Slovenija: Kocevski Rog – Veliki Rog, na gozdnih tleh, 1000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 7. 5. 1967 – prvi recentni podatek za preddinarsko fitogeografsko obmocje 9953/3 Slovenija: Sv. Urh nad Dobrunjami (Ljubljana), na gozdnih tleh, 350 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 25. 9. 2000 Didymodon ferrugineus 0053/2 Slovenija: Crna dolina pri Grosuplju, na betonskem zidu, 350 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 8. 9. 2004 – drugo nahajališce v preddinarskem fitogeografskem obmocju Hennediella heimii 0251/1 Slovenija: Postojna. Leg. & det. G. Dolliner, 1864, rev. A. Martincic – prvi podatek za Slovenijo, poleg enega recentnega Homalothecium lutescens 9760/2 Slovenija: Macelj, 400 m n. m. Leg. M. Piskernik, det. A. Martincic, 1982 – prvi recentni podatek za subpanonsko fitogeografsko obmocje Hymenoloma crispulum 9547/4 Slovenija: Julijske Alpe – Mangartsko sedlo, alpska trata, 2000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 2. 9. 1970 Hymenostylium recurvirostrum 9558/2 Slovenija: Pohorje: Šumik, mokre silikatne skale, 900 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 2. 9. 1966 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Pohorje 9658/1 Slovenija: Pohorje – nad Zrecami, mokre silikatne skale, 450 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 18. 8. 1973 0053/2 Slovenija: Huda Polica pri Šmarjah, mineralno mocvirje, 350 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 29. 8. 1968 Hypnum andoi 9556/2 Slovenija: Dobrova, pri vasi Sredme, 500 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 26. 9. 2012 – edini podatek za fitogeografsko podobmocje Mežiško-Mislinjska dolina-Strojna Lewinskya rupestris 0349/2 Slovenija: Globocak pri Škocjanskih jamah, na drevesni skorji. Leg. & det. A. Martincic, 20. 8. 1979 Lunularia cruciata 9460/3 Slovenija: Štajerska, Maribor, Zrkovci, ul. Na terasi, vrt. 240 m n. m. Leg. & det. Ž. Lobnik Cimerman, 14. 9. 2020. Opomba: spontano pojavljanje – nova vrsta za subpanonsko fitogeografsko obmocje Marchantia polymorpha L. subsp. montivagans 9558/1 Pohorje, Rogla, v bližini pešpoti Zgornja brv-Lovrenc na Pohorju, ob levem pritoku Plešišcice v bližini mostu (1180 m), skalovje v in ob potoku, Leg. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 22. 9. 2020 – nova vrsta za fitogeografsko podobmocje Pohorje Marchantia polymorpha subsp. polymorpha 9647/3 Slovenija: Julijske Alpe – Cezsoca pri Bovcu, na prodišcu reke Soce, 360 m n. m. Leg. I. Dakskobler, det. A. Martincic, 2018 9647/3 Slovenija: Julijske Alpe, Bovec, Plužna, skalovje ob slapu Virje, 420 m n. m., leg. & det. S. Strgulc Krajšek, 15. 8. 2017 Marchantia polymorpha subsp. ruderalis 9647/2 Slovenija: Julijske Alpe – Lepoc pod Morežem, mineralno mocvirje, 1813 m n. m. Leg. I. Dakskobler, det. A. Martincic Marsupella emarginata 9558/2 Slovenija: Pohorje, Ruško Pohorje, ob gozdni pešpoti, ki z južne strani vodi do slapu Šumik, na skalah ob poti, 1000 m n. m. Leg. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 22. 9. 2020 Odontoschisma denudatum 9952/2 Slovenija: Gorenjska, Medvode, Golo Brdo, desni pritok potoka Grabnarica JV od Bormesa, vlažna tla ob potoku, 380 m n. m. Leg. & det. S. Strgulc Krajšek, 1. 10. 2020 Orthothecium chryseon 9549/3 Slovenija: Julijske Alpe – Stenar, na vlažnem grušcu, v blazinici Bryum sp. 2460 m n. m. Leg. T. Wraber, det. A. Martincic, 27. 7. 1966 – drugo nahajališce v Sloveniji Paraleucobryum sauteri 9652/1 Slovenija: Karavanke – Javorniško sedlo, na gozdnih tleh, 1400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 24. 8. 1962 – drugo nahajališce v fitogeografskem podobmocju Karavanke Pohlia drummondii 9649/2 Slovenija: Julijske Alpe – Pokljuka: Mrzli Studenec, na gozdnih tleh, 1200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 10. 8. 1956 Pohlia elongata var. elongata 9753/2 Slovenija: Kamniško-Savinjske Alpe – Stahovica pri Kamniku, na porfirnih skalah, 450 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 6. 7. 1972 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Kamniško-Savinjske Alpe 9553/3 Slovenija: Kamniško-Savinjske Alpe – Jezerski vrh, na skalah v sestoju smreke, 1200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 16. 9. 2002 9558/1 Slovenija: Pohorje – Rogla, na silikatnih skalah, 1400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 18. 8. 1973 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Pohorje Pohlia melanodon 9356/3 Slovenija: Košenjak – Koparcev vrh, na gozdnih tleh v smrekovem sestoju, silikat, 1000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 16. 9. 2008 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Dravski Kozjak 0148/2 Slovenija: Steske pri Dornberku, lehnjak na vodnem zajetju, 100 m n. m. Leg. et det. A. Martincic, 25. 9. 2007 Pohlia nutans 0155/1 Slovenija: dolina reke Krke pri Zagradcu, zakisana gozdna tla, 300 m n. m. Leg. M. Wraber, det. S. Grom; rev. A. Martincic, 2. 5. 1965 – prvi recentni podatek za preddinarsko fitogeografsko obmocje 9364/1 Slovenija: Kobiljska šuma pri Dobrovniku, na gozdnih tleh, 230 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 23. 5. 2000 – prvi recentni podatek za subpanonsko fitogeografsko obmocje 9952/4 Slovenija: Mestni log pri Ljubljani, vlažna gozdna tla, 300 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 14. 5. 1954 – prvi recentni podatek za predalpsko fitogeografsko obmocje 0052/1 Slovenija: Ljubljansko barje – Mali Plac na osamelcu Kostanjevica, vlažna gozdna tla, 300 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, september 2000 0049/1 Slovenija: Trnovski gozd – Bukov vrh, 1300 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 23. 7. 1980 9558/4 Slovenija: Pohorje – pri Crnem jezeru, med šotnimi mahovi, 1200 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 21. 9. 1968 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Pohorje 9456/1 Slovenija: Pohorje – Bukovje nasproti Dravograda, pri gradu Pukštajn, na silikatnih skalah, 450 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 9. 10. 2009 9554/4 Slovenija: Smrekovško pogorje – Bela pec, 1400 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, september 1987 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Kamniško-Savinjske Alpe 9647/1 Slovenija: Julijske Alpe – Rombon, alpska trata, 2100 m n. m. Leg & det. A. Martincic, 9. 7. 1955 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Julijske Alpe 9750/3 Slovenija: Jelovica – barje Za Blatom, med šotnimi mahovi, 1070 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, september 1995 Ptilidium pulcherrimum 9558/2 Slovenija: Pohorje, Ruško Pohorje, pod cesto, ki vodi iz smeri slapa Šumik proti Rebri, približno 200 m od odcepa s ceste proti Cojzarici, trhel štor ob potoku v gozdu, 1000 m n. m. Leg. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 22. 9. 2020 Ptychostomum inclinatum 9547/4 Slovenija: Julijske Alpe – Lopa, alpska trata, 2000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 22. 8. 1956 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Julijske Alpe 9547/4 Slovenija: Julijske Alpe – Mangartsko sedlo, alpska trata, 2000 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 2. 9. 1970 9653/3 Slovenija: Kamniško-Savinjske Alpe – Krvavec, alpska trata, 1800 m n. m. Leg. & det. A. Martincic, 17. 8. 1958 – prvi recentni podatek za fitogeografsko podobmocje Kamniško-Savinjske Alpe 0049/1 Slovenija: Trnovski gozd – Smrekova draga, 1100 m n. m. Leg. S. Grom, det. A. Martincic, 26. 7. 1956 – prvi recentni podatek za dinarsko fitogeografsko obmocje Racomitrium aquaticum 9558/2 Slovenija: Pohorje, Ruško Pohorje, ob gozdni pešpoti, ki z južne strani vodi do slapu Šumik, na skalah ob poti, 1000 m n. m. Leg. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 22. 9. 2020 Rhizomnium pseudopunctatum 9551/3 Slovenija: Karavanke – Preval pod Begunjšcico, na mocvirnih tleh. Leg. & det. G. Tomažic, 21. 7. 1929 – edini podatek za fitogeografsko podobmocje Karavanke Rhodobryum ontariense 0155/1 Slovenija: Dolenjska, Suha krajina, okolica Žužemberka, med vasema Orlaka in Sela pri Šumberku, pribl. 300 m severozahodno od gradu Šumberk, belogabrov gozd, skalovje, pribl. 450 m n. m. Leg. M. J. Kocjan & D. Kosic, 18. 10. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 22. 10. 2020 – nova vrsta za preddinarsko fitogeografsko obmocje Rhynchostegium rotundifolium 9952/2 Slovenija: Ljubljana, Šiška – Stara Cerkev, na vlažnem zidu, 300 m n. m. Leg. A. Seliškar, det. A. Martincic, 14. 8. 2000 – prvi recentni podatek za predalpsko fitogeografsko obmocje Riccardia latifrons 9952/2 Slovenija: Gorenjska, Medvode, Golo Brdo, desni pritok potoka Grabna- rica JV od Bormesa, vlažna tla ob potoku, 380 m n. m. Leg. & det. S. Strgulc Krajšek, 1. 10. 2020 Riccardia palmata 9558/2 Slovenija: Pohorje, Ruško Pohorje, pod cesto, ki vodi iz smeri slapa Šumik proti Rebri, približno 200 m od odcepa s ceste proti Cojzarici, barje ob potoku v gozdu, 1000 m n. m. Leg. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020, det. S. Strgulc Krajšek, 22. 9. 2020 Ricciocarpos natans 9464/4 Slovenija: Prekmurje, zahodno od vasi Petišovci, mrtvica reke Mure, koordinate: 46.52551°N 16.44143°E, 161 m n. m. Leg. Ž. Lobnik Cimerman & N. Šabeder, det. Ž. Lobnik Cimerman, 24. 9. 2020 – drugo nahajališce v Sloveniji Schistostega pennata 9558/2 Slovenija: Pohorje, Ruško Pohorje, ob gozdni pešpoti, ki z južne strani vodi do slapu Šumik, na goli prsti v votlinicah pod skalami, 1000 m n. m. Leg. & det.: S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020 9558/1 Pohorje, Rogla, ob pešpoti Zgornja brv–Lovrenc na Pohorju, ob križišcu s 1. cesto, ki precka pot (1180 m), na goli prsti v votlinicah pod skalami, Leg. & det. S. Strgulc Krajšek & Ž. Cimerman, 9. 9. 2020 Trichocolea tomentella 9952/2 Slovenija: Gorenjska, Medvode, Golo Brdo, desni pritok potoka Grabnarica JV od Bormesa, vlažna tla ob potoku, 380 m n. m. Leg. & det. S. Strgulc Krajšek, 1. 10. 2020 Miscellanea Ekskurzija BDS na pohorske planje 13. 6. 2020 Na prijetno zgodnjepoletno soboto, 13. junija letos, se nas je kar številcna zasedba botanikov in drugih ljubiteljev Pohorja zbrala na Partizanskem domu pod Malo Kopo. Uradno nas je po pohorskih planjah grebena Kop vodil mag. Matjaž Jež, upokojeni, a še vedno aktivni naravovarstvenik. Eden tistih naravovarstvenikov starega kova, ki so v ta birokratski svet vstopili preko plemenite ljubezni do narave. V Matjaževem primeru so njegova vez z naravo predvsem metulji. In kot je bil do pred nedavnim Matjaž pomemben predstavnik mariborske enote ZVN, je zdaj v vlogi predsednika majhnega, a aktivnega »Društva narava Pohorja« s sedežem v Mislinji. Tako je bila ekipa udeležencev pisana. Naravovarstveno plat vodenja je prevzel Matjaž, pri botanicni razlagi sem mu z veseljem priskocil na pomoc (kar malo žal mi je, da za to svojo vlogo nisem vedel že prej, saj bi na ekskurziji lahko povedal še marsikaj, po drugi strani pa so bile ravno nekatere na ekskurziji prepoznane vrzeli v znanju o zgodovini narave in naravovarstva na Pohorju izziv, zaradi katerega sem se potrudil zbrati predvsem zgodovinsko gradivo in je nastal obširnejši prispevek, ki je prav tako v tej številki Hladnikije). Tako smo si med vec postanki ogledali tipicno pohorsko floro gozdov, volkovja in resav, ob vsakem postanku pa nam je bila predstavljena tudi naravovarstvena problematika. Ker letos praznujemo stoletnico prvega sloven- skega naravovarstvenega programa, »Spomenice«, (Beuk 1920, glej tudi Skoberne 2020), je bilo veckrat omenjeno, da obsega in natancne lege v Spomenici omenjanih po-horskih pragozdov nad Lukanjo pravzaprav niti ne poznamo. A edini danes ohranjeni ostanek pohorskega pragozda je v dolini Lobnice pri slapu Šumik, ki leži kakih 20 km vzhodneje, tako da so nas na ekskurziji bolj zanimale planje. Te so sicer posledica izkrcenega gozda, a kot pusta travišca se jih je z ekstenzivno pašo in obcasno košnjo ohranjalo stoletja, tako da jih danes obravnavamo kot naravovarstveno pomembne polnaravne habitatne tipe. Zaradi opušcanja tradicionalne rabe se postopno zarašcajo, po drugi strani pa so prizadete zaradi intenzivne smucarske rabe, saj so danes na obmocju planj najvecja smucišca zahodnega Pohorja. Žal je prav zaradi smucarskega turizma ob oblikovanju omrežja Natura 2000 politika vse te planje izlocila iz omrežja, tako da žal sploh nimajo pravega formalnega varovanja. Za spoznavanje pohorske flore je zacetek poletja kar pravi cas, a botanike iz osrednje in zahodne Slovenije skromnost pohorske flore kar nekoliko razocara. Res pa smo tu lahko videli vrste, ki so drugod redke, na primer arniko, alpski planinšcek, brusnice, Waldsteinov osat, panonski svišc, enoglavi svinjak, tik pred povratkom na izhodišce pa smo našli celo za greben Pohorja nenavadno vrsto: kacji jezik. Polni novih vtisov smo se po ekskurziji še okrepcali pri Partizanki ter delali nacrte o še kakšnem srecanju ali sodelovanju. Društvu Narava Pohorja in Matjažu hvala za vodenje, Pohorje pa nas bo gotovo gostilo še kdaj. Njegova flora je vrstno skromna, a v naših razmerah zelo posebna. LITERATURA Beuk, S., 1920: Spomenica. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del B 1: 69–75. Skoberne, P., 2020: Spomenica 1920 – prvi nacionalni program za varstvo narave v Sloveniji. Trdoživ 9 (1): 16–20. Nejc Jogan Prof. Livio Poldini – 90-letnik Neverjetno hitro je minilo zadnjih deset let, ko smo se v naši reviji spomnili 80. letnice spoštovanega profesorja in dopisnega clana SAZU, tudi vztrajnega raziskovalca rastlinstva in rastja zahodnega dela slovenskega etnicnega ozemlja, v republikah Sloveniji in Italiji. Ne smem ponavljati, kar sem napisal takrat, a vse to še vedno drži in lahko le podkrepim. Cenjeni profesor je namrec še vedno zelo dejaven, njegovo veselje in zaposlitev so še zmeraj rastline in njihove združbe. V zacetku tega desetletja sva najprej sodelovala pri raziskavah gorskih travišc v postopnem zarašcanju, v katerih prevladujejo nekatere kobulnice, na primer gorski jelenovec (Laserpitium siler) in golaška selivka (Grafia golaka). Nato me je v sredini tega desetletja povabil na pogovor (strokovno debato) ob moji objavi o združbah crnega gabra v alpskem, predalpskem in deloma dinarskem delu Slovenije. Nekatere stvari bi on naredil drugace, menil je, da sem prevec spoštoval enega od pionirjev vegetacijskih raziskav teh gozdov, Korošca Erwina Aichingerja, izpred skoraj 100 let in da se moji popisi iz Julijskih Alp le precej razlikujejo od Aichingerjevih v Karavankah. Nisem mu oporekal, najbrž sem to razlicnost res nekoliko spregledal. Sploh ga je takrat tematika toploljubnih združb s crnim in kraškim gabrom, malim jesenom in puhastim hrastom zelo zaposlila, pripravljal je geografsko široko zajeto sintezo, kjer bi tudi nekaterim v mojem clanku predstavljenim združbam predlagal drugacna imena. Obljubil mi je, da mi bo clanek poslal, ko bo objavljen. V potrditev, kako so mu ti gozdovi pri srcu, naj napišem anekdoto, ki mi jo je povedal prof. Joso Vukelic iz Zagreba. Zanj je prof. Poldini (enako kot le leto dni mlajši akademik Mitja Zupancic) poseben znanstvenik, z veliko energije in motivacije, anekdota pa je naslednja: Dr. Giacomo Mei iz Ancone je bil v Zagrebu na specializaciji. Zaprosil je prof. Poldinija za razgovor, a ta naj bi mu odgovoril, da naslednje tri meseca žal nima casa. Ko je Giacomo pojasnil, da je tema razgovora zveza Ostryo-Carpinion, je dobil odgovor, da lahko pride naslednji dan ob 8. uri. To je bil moj zadnji obisk pri njem na Univerzi v Trstu, kjer ima še vedno svojo pisarno, pomaga mu sodelavka dr. Marisa Vidali in kljub temu, da je že dolgo profesor emeritus, je s študenti še vedno v plodnem pedagoško-raziskovalnem stiku. Prof. Livio Poldini razlaga na ekskurziji na Tržaškem Krasu, 2. 6. 2001. Foto: Branko Vreš. Najina spoznanja o visokogorskih združbah z rjavo bekico (Luzula alpinopilosa) v Jugovzhodnih Alpah sva povezala le prek elektronske pošte in clanek objavila v reviji Hacquetia. Orleško drago, ki je precej znamenito botanicno nahajališce, sem v živo spoznal šele leta 2018. Ravno še pravi cas, takrat se je dalo svobodno hoditi po njej, ceprav je skoznjo speljana državna meja. V udornici sem našel zanimive gozdne združbe in o njih sem se želel posvetovati s prof. Poldinijem, saj mu je gotovo bolje znana kot meni, poleg tega mu je zdaj, ko stanuje na Opcinah, tudi zelo blizu. V juniju lanskega leta sva se dogovoril za dan, uro in kraj srecanja. V vas Orlek je prišel tocno, sam, z avtom. Parkiral ga je ob mojem in skupaj sva peš odšla do udornice ter obhodila njen dobršen del. Vmes mi je vztrajno kazal nekatere rastline, recimo hraste, ki jih jaz še tradicionalno razlikujem le na cer, puhavec in graden, on pozna še druge, po lastnostih med njimi vmesne. So v Orleški dragi samo belogabrovi gozdovi ali tudi združbe lipe in lipovca? Tu mi je pritrdil, da bi le del tukajšnjih sestojev lahko uvrstili v posebno subasociacijo belogabrovja (Asaro-Carpinetum betuli lamietosum orvalae), sestoji na grobem pobocnem grušcu pa so dejansko podobni združbam, ki jih v nekaterih drugih kraških udornicah uvršcamo v asociacijo Corydalido ochroleucae-Aceretum pseudoplatani. Z mojimi ocenami zastiranja (pokrovnosti) nekaterih drevesnih vrst (lipe, lipovca, crnega gabra) pa ni povsem soglašal, menil je, da bi plemenitim listavcem lahko dal malo višjo oceno. Pogovarjala sva se tudi o potoniki, ki sem jo našel v Orleški dragi in jo dolocil kot Paeonia mascula. Opozoril me je, da je prava P. mascula dejansko drugacna in da pri nas najbrž uspeva vrsta Paeonia daurica. O tem pripravlja clanek. Omenjal mi je še nekaj novosti za floro Slovenije in željo, da bi to objavil v naših revijah, predvsem v Hacquetiji. Razšla sva se z dogovorom, da bo sodeloval pri mojem clanku in da jaz pripravim podlago, ki jo bo on dopolnjeval oz. popravljal. Potožil sem mu, da sem že zelo pocasen pri pisanju. Tudi on je pripomnil, da mu ne gre vec tako hitro od rok kot nekoc (jaz pa dodal, da je njemu vendar skoraj trideset let vec kot meni!). Profesor Livio Poldini v Orleški dragi, 19. 6. 2019. Foto: Igor Dakskobler. Cez zimo mi je res šlo vse zelo pocasi, najina »orleška« zadeva je prišla na vrsto šele na zacetku pomladi, a sprva sem mu lahko poslal le slovensko besedilo in preglednice. Odgovora dolgo nisem dobil, zato sem mu poslal še angleško verzijo. To je bilo že v casu virusne epidemije, ki je bila v Italiji še veliko hujša kot pri nas. Profesor ni smel na Univerzo, moral je biti doma, tudi sodelavka Marisa je hodila tja le obcasno in nista mogla biti v rednih stikih. A moje besedilo in preglednice je prejel, mi lastnorocno napisal pismo in v njem razložil svoje popravke in opombe – ti so se nanašali tako na taksonomijo (s spremembami, novostmi, novimi vrstami je veliko bolj na tekocem kot jaz), prav tako na sintaksonomijo (tudi tu velja enako, sam se starokopitno držim starih imen zvez in razredov). Ker je pismo z Opcin do Tolmina potovalo precej dolgo, mi je kopijo poslal še iz Sežane. Ko se je epidemija malo umirila, sva clanek lahko v koncni verziji uskladila prek elektronske pošte in ga oddala za revijo Hacquetia. Tega je bil vesel, kar mi je napisal v odgovoru na moje precej zapoznelo vošcilo ob njegovi 90. letnici. Kako je zdaj, v casu ponovne zapore, žal ne vem, a upam, da je dobro in da lahko snuje, razmišlja in pripravlja nove clanke. Vse najboljše, dragi profesor, da bi bili tako telesno krepki in razumsko sveži tudi v svojem že desetem desetletju, vam iskreno vošcim v imenu Botanicnega društva Slovenije in vseh slovenskih botanikov. ZAHVALA Doc. dr. Tinki Bacic iskrena hvala za pregled in jezikovno izboljšavo besedila. LITERATURA Dakskobler, I. & L. Poldini, 2012: Two new tall herb communities with the dominant Laserpitium siler and Grafia golaka from the SE Alps (NE Italy, W Slovenia). Hacquetia (Ljubljana) 11 (1): 47–89. Dakskobler, I., 2015: Phytosociological description of Ostrya carpinifolia and Fraxinus ornus communities in the Julian Alps and in the northern part of the Dinaric Alps (NW and W Slovenia, NE Italy). Hacquetia (Ljubljana) 14 (2): 175–247. Dakskobler, I., L. Poldini, 2019: Alpine grasslands with dominant Luzula alpinopilosa in the Julian and Carnic Alps. Hacquetia 18 (1): 25–46. Igor Dakskobler Metka Culiberg – 70-letnica Metka je biologinja, arheobotanicarka, palinologinja, upokojena znanstvena svetnica. Bila je moja dolgoletna sodelavka, vedno prijazna, pripravljena pomagati. Nekajkrat sva bila na skupnih terenih in dobro smo se razumeli. Dokler so bili prostori našega inštituta še v Ljubljani, je tudi po upokojitvi pogosto hodila »v službo«, ne samo v svoj palinološki laboratorij, skoraj še bolj v našo knjižnico, za katero je vrsto let prostovoljno skrbela, jo urejala in z njeno pomocjo sem tako prišel do marsikatere knjige, ki bi jo drugace sam težko našel. Ko smo zapustili prostore v Ljubljani in odšli na Ig, je Metka izgubila tudi svoj laboratorij, urejanje knjižnice je, kolikor mu cas dopušca, prevzel mladi kolega Filip Küzmic. Sam sem se zabubil v Tolminu in na Ig grem zelo redko, ce je le mogoce, se tudi za sestanke opravicim. Novih knjig skoraj ne pregledujem vec, tudi novostim ne zmorem vec slediti. Se mi veliko bolj, kot se je pred nekaj leti njej, pozna, da se bližam penziji. Palinologijo, vedo, ki ji je posvetila celo delovno obdobje, sem spoznal pri predavanjih prof. Dušana Robica, ob študiju gozdarstva, prav v letih, ko je Metka nastopila prvo službo na tedanjem Arheološkem inštitutu SAZU in na širšem obmocju Ljubljane zbirala vzorce za aeropalinološke analize. Prof. Robic nam je nazorno predstavil spoznanja Metkinega oceta, pokojnega akademika Alojza Šerclja, o zgodovinskem razvoju gozdov pri nas po zadnji poledenitvi. To me je zelo zanimalo, kajti moje sposobnosti, da bi se vživel v pretekli ali prihodnji cas, so zelo majhne. Gozd doživljam tak, kot je zdaj. Jasna in razumljiva mi je njegova sedanja dinamika. Skoraj polovico gozdov v moji domaci dolini je nastalo v zadnjih sto letih na nekdanjih kmetijskih površinah. Na senožetih, kjer sem pred 40 leti za diplomsko nalogo delal analize mladih smrek, je zdaj strnjen odrasel gozd. Toda ko sem v odmaknjenem gorskem ali podvisokogorskem gozdu, kjer ni sledov clovekovega delovanja, si ne znam zamisliti njegove podobe pred recimo 500 ali 1000 leti, kaj šele bolj dalec nazaj, niti si ga ne znam predstavljati cez 100 ali 500 let. Palinološka veda nam vsaj preteklost precej dobro odstira, ne vedno za konkretna nahajališca in rastišca, bolj zanesljivo za neko pokrajino ali obmocje. Metka je po doktoratu, pri katerem je raziskovala prav vegetacijo v obdobju zadnjih poledenitev, veliko svojih raziskav opravila skupaj z ocetom, bila sta sodelavca na našem Biološkem inštitutu. Sam sem objekte za svoje raziskave našel v neposredni okolici svojega prebivališca, Metka in njen oce sta jih morala iskati na primernih krajih, kjer se je cvetni prah lahko ohranil. Že terenski del, najti prave objekte, je zahteven, še bolj pa, vsaj gledano z mojimi ocmi, laboratorijski del – zanj je potrebno znanje, izkušnje, potrpljenje. Vse to Metka ima in z ocetom sta lahko na podlagi mnogih vzorcev in njihovih analiz prišla do tehtnih spoznanj o razvoju in podobi nekdanjega gozda na ozemlju današnje Slovenije – in to v vseh njenih pokrajinah. Metka se je še posebej posvetila Krasu, tej naši morda najbolj zagonetni pokrajini, vsaj kar se tice prvobitne naravne vegetacije. Njene ugotovitve se ujemajo z mojimi terenskimi raziskavami sedanje gozdne vegetacije. Na Krasu je nekoc nedvomno bilo precej vec bukve, enako tudi v Istri. Podobno so njene raziskave pomagale pojasniti naravno podobo gozdov na Pohorju, ki so prav tako zaradi dolgotrajnih clovekovih vplivov mocno spremenjeni. Sodelovala je pri obsežni palinološki analizi vzorcev gozdnih tal v razlicnih gozdnih tipih, pri monografiji o bukovih gozdovih v Sloveniji in pri fitocenoloških raziskavah ruševja v Sloveniji. Metka Culiberg in Andrej Seliškar pri terenskem delu, Movraška vala, 27. 9. 1994. Foto: Branko Vreš. Clovekovi vplivi na rastje in rastlinstvo so že davni, to Metkine raziskave nazorno potrjujejo. Na to nam kažejo s clovekom povezane rastline, ki sta jih z ocetom prepoznala v palinoloških profilih, a tudi raziskave lesa, lesnega oglja, semen in plodov iz arheoloških najdišc. Še posebej tem raziskavam se je in se še Metka posveca v drugem delu svojega raziskovalnega obdobja. Zna torej prepoznati ostanke lesa in drugih rastlinskih delov, ki ga pri svojih izkopavanjih najdejo arheologi. Njene analize in dolocitve pomembno pomagajo pri razlagah, kako je clovek nekdaj vplival na svoje okolje, a tudi kako je živel in s cim se je prehranjeval. Arheologi njeno delo zelo cenijo, leta 2000 so jo izvolili za castno clanico njihovega društva in še zdaj dobiva narocila za tovrstne raziskave. Tudi sicer se palinologija kot veda v Sloveniji po Metkinem odhodu v pokoj ne nadaljuje vec na Biološkem inštitutu ZRC SAZU, temvec na Inštitutu za arheologijo ZRC SAZU. Metka se je v preteklosti redno udeleževala tudi srecanj botanicnega društva, je naša dolgoletna clanica, tudi Hladnikiji je ponudila kak svoj clanek v objavo, zanima jo tudi sedanje rastlinstvo. Zato ji v imenu tega društva kot tudi v imenu Biološkega inštituta ZRC SAZU ob jubileju iskreno cestitam in se ji najlepše zahvaljujem za številne pozornosti, nesebicno pomoc in delo v skupno dobro, dobrohotnost in prijaznost v naših skupnih delovnih letih. Vse najboljše, draga Metka! LITERATURA Seliškar, A.: Culiberg, Metka (1950–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021740/#novi-slovenski-biografski-leksikon (13. november 2020). Igor Dakskobler Botanicni vrt Univerze v Ljubljani je praznoval 210-letnico delovanja Franc Hladnik, ustanovitelj botanicnega vrta v Ljubljani, je veckrat potožil Hostu, cesarjevemu zdravniku in ustanovitelju vrta avstrijske flore na Dunaju, da bo Vrt domovinske flore v Ljubljani moral zapreti. Host mu je odgovarjal, naj vztraja, ker kje bo sicer on dobil rastline iz teh predelov. Hladnik je res vztrajal in še vsi njegovi nasledniki, tako da je vrt docakal že 210 let, žal pa je tudi po 210 letih njegova usoda še vedno zelo negotova, morda še bolj kot takrat. Pred vec kot 200 leti je sloviti pruski naravoslovec in polihistor Alexander von Humboldt, ki je deloval prav v casu odprtja našega botanicnega vrta, dejal: »Naravo je treba doživeti skozi obcutja!« V tem pogledu so prav botanicni vrtovi tisti, ki ljudem naravo približajo in jim jo pomagajo razumeti. Razveselilo nas je, da sta se slovesnosti ob 210-letnici Botanicnega vrta, kljub zaostrenim razmeram epidemije, udeležila gosta iz tujine, direktor botanicnega vrta na Dunaju, prof. dr. Michael Kiehn, in direktor graškega botanicnega vrta, prof. dr. Christian Berg. Slovesnost smo kljub predhodnemu zelo mocnemu deževju izpeljali 11. julija 2020, Spomenik Francu Hladniku (29. 3. 1773, Idrija – 25. 11. 1844, Ljubljana). Kip je delo akademskega kiparja Lana Seuška. Kip smo odkrili na slovesni prireditvi, 11. julija 2020. ob 18. uri, prav na istem mestu, kjer so leta 1810 za javnost odprli vrt domovinske flore in ob slovesnosti zasadili znamenito lipo. Tokrat smo odkrili spomenik Francu Hladniku, ki gleda današnjo podobo vrta, ki ga je ustanovil v casu Ilirskih provinc kot del Centralnih šol s statusom Univerze. Vse od leta 1919 je vrt ponovno pod okriljem Univerze v Ljubljani in prav zato je bila prva govornica njena prorektorica, prof. dr. Tanja Dmitrovic, ki je v imenu rektorja UL, prof. dr. Igorja Papica zbrane nagovorila s sledecimi besedami: Spoštovani gostje, kolegice in kolegi, veseli me, da lahko prisostvujem tako pomembnemu in slavnostnemu dogodku, kot je praznovanje 210. obletnice tega cudovitega botanicnega vrta, v katerem raste vec tisoc rastlinskih vrst oziroma posameznih rastlin ter nekaj sto dreves. Med njimi je veliko slovenskih endemitov. Botanicni vrt v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1810 s prvotnim imenom Vrt domovinske flore. V okviru visoke šole École Centrale ga je zasnoval Franc Hladnik, ki je bil njegov prvi ravnatelj, hkrati pa tudi predavatelj za naravoslovje in botaniko na omenjeni šoli. Del Univerze v Ljubljani je postal leto po njeni ustanovitvi, to je 1920, in še danes deluje v okviru Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete. Od leta 1995 ga nadvse uspešno vodi dr. Jože Bavcon, ki je tudi prejemnik prestižne nagrade mednarodne organizacije botanicnih vrtov za hiter razvoj vrta in ohranjanje rastlinskih, zlasti ogroženih vrst. Pomembno je tudi izpostaviti, da je Botanicni vrt Univerze v Ljubljani v skupini sedmih vrtov z vsega sveta, ki so kot prvi prejeli akreditacijo Svetovne organizacije botanicnih vrtov. Ta potrjuje, da vrt izpolnjuje vse visoke zahteve, ki veljajo za botanicne vrtove. Leta 2008 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in velja za najstarejši botanicni vrt v jugovzhodnem delu Evrope. Lani je Univerza v Ljubljani praznovala stoletnico delovanja. Ob tej pomembni obletnici smo izdali monografijo, Banka Slovenije pa je izdala priložnostni kovanec. Monografijo in priložnostni kovanec ima tudi Botanicni vrt. Izšla sta leta 2010, ob njegovi dvestoletnici. To so pomembni mejniki, ki za vedno zapisujejo našo zgodovino v zakladnico neprecenljive dedišcine. Da smo lahko del takšnih jubilejev, nam je vsem lahko v ponos. Vse najboljše Botanicnemu vrtu Univerze v Ljubljani za castitljivih 210 let. Naj jih bo vsaj še enkrat toliko. Srecno do naslednjega jubileja. Sledil je nagovor dekana Biotehniške fakultete, prof. dr. Emila Erjavca, ki je povzel dejavnost vrta in tudi naznanil, da je cas, da se vrt zacenja širiti tudi na novi lokaciji v sklopu Biološkega središca in drugih tam na novo nastajajocih fakultet. Kljub temu, da so v casu ustanovitve vrta nekateri menili, da je lokacija vrta prevec oddaljena od centra Ljubljane, se je do današnjih dni mesto tako razširilo, da je vrt danes skoraj v njegovem centru. Je tako rekoc zelena oaza sredi Ljubljane, na voljo mešcanom in drugim obiskovalcem na Špici, kot imenujemo ta predel Ljubljane. S svojo dejavnostjo je integriran v zeleno mestno politiko in pomaga pri uresnicevanju njenih projektov. Zaradi tega je podžupan mestne obcine Ljubljana, prof. Janez Koželj, povedal, da mesto Botanicni vrt razume kot en tak biser, kot odprti muzej, ki ga je treba negovati in takega pustiti tudi zanamcem. Tesno poznanstvo Hladnika s cesarskim zdravnikom Nikolasom Thomasom Hostom, vodjo botanicnega vrta na Dunaju, je v casu avstrijskega ukinjanja institucij, ustanovljenih s strani Francozov, ohranilo naš botanicni vrt. Tudi v današnjem casu je ta vez ravno tako tesna, o njej pa je spregovoril direktor dunajskega botanicnega vrta prof. dr. Michael Kiehn: Dragi spoštovani gostje, predstavniki univerze, dragi prijatelji in kolegi, Zelo sem hvaležen organizatorjem tega spominskega dogodka za povabilo in možnost, da spregovorim nekaj besed. V cast in veselje mi je, da lahko tukaj z vami praznujem 210. obletnico ustanovitve Botanicnega vrta Univerze v Ljubljani. Preden bom zacel s svojimi razmišljanji in mislimi, mi dovolite, da vam prenesem cestitke Paula Smitha, generalnega sekretarja Botanic Gardens Conservation International in Evropskega konzorcija botanicnih vrtov. »V imenu Evropskega konzorcija botanicnih vrtov in globalnega združenja botanicnih vrtov, želim cestitati dr. Bavconu in Univerzi v Ljubljani ob vaši 210. obletnici. Vaš vrt je v mednarodnem združenju zaradi svojega dela, varovanja rastlinskih vrst in javnega udejstvovanja zelo spoštovan. To se odraža v dejstvu, da je Botanicni vrt Univerze v Ljubljani prejemnik dveh akreditacij s strani Botanic Gardens Conservation International in da je bil dr. Bavcon nagrajen z Marsh Christian-ovo nagrado za prispevek k varovanju rastlinskih vrst. Vaš vrt je nacionalni vrt države Slovenije in je kot takšen vaš nacionalni zaklad podobno kot so muzeji in druge kulturne inštitucije, ki so del Slovenske identitete. Ampak kakorkoli, je mnogo vec kot to. Je center odlicnosti za nacionalne in globalne izzive povezane z izgubo biodiverzitete, klimatskimi spremembami in mesto, ki daje cloveštvu zavedanje, da mora živeti bolj trajnostno. Vloga botanicnega vrta ni bila nikoli pomembnejša kot je prav dandanes in zato vas vse spodbujam k podpori, ki jo zasluži v svojem tretjem stoletju. Še enkrat vam izrekam iskrene cestitke in si želim, da bi lahko ta pomembni dogodek praznoval z vami.« Dr. Paul Smith, Generalni sekretar BGCI Zasaditev lipe – potomke Marmontove lipe. Spredaj sta direktor dunajskega botanicnega vrta prof. dr. Michael Kiehn in gospod Abdulah Rexhepi, vrtnar z najstarejšim staležem v Botanicnem vrtu, zadaj stojita dekan Biotehniške fakultete prof. dr. Emil Erjavec in prorektorica Univerze v Ljubljani prof. dr. Tanja Dimitrovic. Sedaj pa mi dovolite kot direktorju nekoliko starejšega vrta, zgodovinsko povezanega z ljubljanskim in kot podpredsedniku International Association of Botanical Gardens ter clanu Steering Committee of the European Native Seed Conservation Network Consortium spregovoriti nekaj besed o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Botanicnega vrta Univerze v Ljubljani. Botanicni vrt Univerze v Ljubljani je bil ustanovljen 11. julija 1810, pred natancno 210 leti. Njegov zacetek ni bil enostaven, s stališca politicne situacije so imeli nad Ljubljano takrat oblast Francozi. Ampak zaradi entuziasta in vizionarja Franca Hladnika je vrt postal resnicnost. Od takrat naprej je imel pomembno vlogo v izobraževanju, hortikulturi, raziskovalni dejavnosti in varovanju rastlinskih vrst. Kar ni bilo po nakljucju, saj je imel Hladnik bogato korespondenco in izmenjavo svojega znanja z drugimi pomembnimi botaniki tistega casa, kot so bili na primer Franz Xaver von Wulfen ali Heinrich Gottlieb Reichenbach, oziroma z drugimi ustanovitelji botanicnih vrtov, kot so bili Johann Jakob Bernhardi v Erfurtu ali Nikolaus Thomas Host na Dunaju. Delovanje ljubljanskega botanicnega vrta je bilo tako uspešno, da se je nadaljevalo tudi v obdobju Habsburške monarhije, predvsem zaradi dobrega znanstva Hladnika z Nikolausom Thomasom Hostom, delujocim v našem dunajskem botanicnem vrtu. Namrec vse ostale institucije, ustanovljene s strani Francozov, so bile takrat ukinjene. Ko pogledam Botanicni vrt Univerze v Ljubljani danes, vidim enak raziskovalni entuziazem, varovanje rastlinskih vrst, znanstveno in hortikulturno raziskovanje ter znanstveno komunikacijo - tako kot pred 210 leti. Kot predstavnik relativno majhne evropske države, je Botanicni vrt Univerze v Ljubljani in njegov vodja dr. Jože Bavcon med najbolj aktivnimi clani Evropskega konzorcija botanicnih vrtov in nosilec inovativnih idej v ex-situ in in-situ varovanju rastlinskih vrst ter s svojimi aktivnostmi dosega širšo javnost. Edinstveni dosežki s podrocja varovanja rastlinskih vrst so bili nedavno prepoznani tudi s strani združenja botanicnih vrtov v obliki Marsh Christian nagrade, podeljene dr. Jožetu Bavconu, kar je bilo omenjeno že v pismu Paula Smitha, in z dvema BGCI akreditacijama podeljenima Botanicnemu vrtu. Prav tako je povezava med Botanicnim vrtom Univerze v Ljubljani in Botanicnim vrtom Univerze na Dunaju zelo mocna že skozi stoletja. Trenutno sodelujem pri številnih raziskovalnih in naravovarstvenih projektih, kot je Plant Exchange Network oziroma ENSCONET. Naše sodelovanje izredno cenim. Izjemnega obsega in kvalitete aktivnosti, ki jih izvaja Botanicni vrt Univerze v Ljubljani, ni moc vrednotiti dovolj visoko. S svojim delom vrt namrec zagotavlja izstopajoc prispevek k mednarodni prepoznavnosti znanstvenega delovanja in delovanja s podrocja varovanja rastlinskih vrst Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani je lahko resnicno ponosna na Botanicni vrt kot institucijo in preprican sem, da bo v luci izrednega delovanja in dosežkov vrta le-ta še naprej prednostna institucija znotraj Univerze. Z mojimi najboljšimi željami za plodovito in trajnostno nadaljevanje dela Botanicnega vrta Univerze v Ljubljani in z cestitkami Univerzi za njen vrt in vsemu osebju za dosežene rezultate njihovega težkega dela, se zahvaljujem za vašo pozornost. »Kaj ce domovina ti skazati? Bil v resnici si slovenski sin! Slave z zlatimi crkami kovati Treba ni, si stavil sam spomin. Z zelši vred bo tvoje ime casteno, - Znamnje, vsako spomlad prerojeno, Bo po teb nazvanih cvetk izbor, Tebi v cast, cvetlicar kranjskih gor!« S temi besedami Dragutina Karla Dežmana, ki jih je zapisal ob smrti Franca Hladnika leta 1844, je povezovalka slovesnosti biologinja Eva Šajn povabila navzoce k odkritju kipa, ki je delo mladega, obetavnega akademskega kiparja Lana Seuška. Kip je izdelan na osnovi edine obstojece slike Franca Hladnika. Zaradi svoje skromnosti se mož namrec ni želel portretirati. Izdelava doprsnega kipa je bila financirana z donacijo gospe Marije Ane Božic. Kip so odkrili prorektorica prof. dr. Tanja Dmitrovic, podžupan Mestne obcine Ljubljana profesor Janez Koželj in dekan Biotehniške fakultete prof. dr. Emil Erjavec. Sledila je še zasaditev potomke Marmontove lipe, ki jo je ob odprtju botanicnega vrta zasadil francoski maršal Avgust Marmont in je nosila ime Marmontova lipa ter bila najstarejša prebivalka botanicnega vrta. Zdaj jo je žal starost premagala, a smo poskrbeli za njene potomce. Enega od teh smo ob castitljivem jubileju posadili nasproti kipa, da bo s svojimi zelenimi vejami in dišecim cvetjem obujala spomin na zgodovinski cas botanicnega vrta. Lipo so zasadili prorektorica prof. dr. Tanja Dmitrovic, podžupan Mestne obcine Ljubljana prof. Janez Koželj, dekan Biotehniške fakultete prof. dr. Emil Erjavec in direktor dunajskega botanicnega vrta prof. dr. Michael Kiehn. Pri sajenju jim je pomagal vrtnar z najstarejšim staležem v Botanicnem vrtu – gospod Abdulah Rexhepi, ki v vrtu dela že od leta 1983. Slovesnost se je koncala ob 19. uri, sledilo pa je še prijetno druženje v šotoru, ob že 10 let starem tropskem rastlinjaku Botanicnega vrta. Samo prireditev kot druženje sta z glasbo popestrila študenta Akademije za glasbo, sopranistka Rebeka Pregelj in kitarist Tilen Lancner. Jože Bavcon & Blanka Ravnjak Vecina udeležencev ekskurzije med razlago M. Ježa na grebenu Kop. Foto: N. Jogan Metka Culiberg – portret. Foto: Branko Vreš.