3, Razno, a) Pesem, ki sem jo priobčil v zborniku »Iz Kastelčeve zapuščine« (1911), str, 113 (»Čas«, 1910, 475), je bila natisnjena že prej v »Domu in Svet u«, 1907, str, 237 (priobčil dr, E, Lampe), kar sem tačas prezrl. Spisal jo je prvotno neki F, P., popravil pa Fr, Metelko.
b)   Številki 74 a in b ter št. 75 istega zbornika (»Čas«, 1910, str. 480—483, ponatisk, 1911, str, 118 do 121) je napisana z roko Antona Žaklja-Ledinskega, kakor sem se prepričal pri g, župniku Ivanu Vrhovniku, pri katerem sem videl del njegove zapuščine.
c)   Dr. Ivan Pregelj je opozoril v »Domu in Svetu«, 1915, str. 106—107, na to, da je melodija Strelovega Popotnika (Aljaževa Pesmarica, II., 52) posneta po napevu francoske pesmi »M a Norman-die«, ki ga je zložil F r. B e r a t. S tem je Pregelj dokumentarično dokazal, kar smo vedeli prej samo po ustnem izročilu (Leveč v Knezovi knjižnici, V., 167 si. in 179 si.). Hkrati pa je označil tudi besedilo Stre-lovo kot posnetek iste francoske pesmi. To pa ne drži, ker je Strelov »Popotnik« prost posnetek nemške pesmi »D e r Wanderer«, ki jo je zložil Georg P h i -lipp Schmidt von Liibeck in nekoliko skrajšal F r, S c h u b e r t, ko ji je zložil napev, Gl. Leveč, Knezova knjižnica, V,, str. 177 si.
Dr. Ivan Grafenauer. VRHNIKA.
Imenoslovna črtica.
Lepa je Vrhnika, še lepša je njena okolica, a najlepše je njeno ime. Pomen?
Rajni Josip Šuman je v »Dom in Svetu« (1908, 132) izrekel misel, da je »vrh« v imenu Vrhnika mlajši izraz za »lub« v imenu Ljubljana. Potemtakem bi Ljubljana dobila ime po »lubu«, t. j, griču, holmu (ljubljanskem gradu, Vrhnika pa po »vrhu«, ali z drugimi besedami: podlaga imenu Vrhnika je »vrh« — holm, grič: Vrh + n + ika.
To pa ne more biti! Vrhnika leži na ravnini, Res je tam obilo vrhov, kakor: Ljubljanski vrh med Vrhniko in Borovnico, Vrh (sv, 3 kraljev) itd. Koliko Vrhnik bi potem morali imeti na Slovenskem! Tako imamo pa danes dve: Vrhnika ob Ljubljanici iii Vrhnika v občini Stari trg na Notranjskem. V obeh krajih nas presenetijo iste razmere: tu in tam izvira ali privre na dan voda po-nik-alnica: Ljubljanica in Obrh.
Zalo sodim, da tiči v imenu Vrhnika koren n i k , kakor ga imamo v glagolih: nikniti, nikati, ponikniti, ponikati ali ponicati, primeri: Ponikve, kraj, kjer se voda izgublja v zemljo in N i k o v a , potok ali pravzaprav hudournik pri Idriji, Značilnost kraja bi bil torej n i k ali izvir Ljubljanice ali Obrha in Vrhnika je kraj, kjer »n i k a« Ljubljanica ali Obrh.
Da smo na pravi stezi, pričajo podobna krajna imena, n. pr. Vrhpolje, Vrhpeč (v občini Mirna peč), Vrhtrebnje, Vrhjezero (pri Cerknici) in Vrzdenec, t. j. Vrhstudenec (pri Horjulu). Vrh v teh imenih ni holm, grič, ampak je nepristni predlog, ki se v krajnih imenih veže z imenovalnikom, kakor kažejo zgoraj navedena krajna imena. Polje, peč, treb-nje, jezero, zdenec (studenec) so pa seveda pristni samostalniki,   ki   tvorijo   podlago   tem   krajnim  imenom,
Torej mora biti tudi v imenu Vrhnika »vrh« nepristni predlog, »nika« pa samostalnik v pomenu izvir, vrelo itd- Vrhnika bo tedaj V r h + n i k a , kraj, kjer voda priteka zopet na dan!
Nemcem je naš nepristni predlog »vrh« — »ober«, primeri Oberfeld, Obertreffen, Oberseedorf in tako tudi prav primerno Ober-Laibach,
Pri Verdu poleg Vrhnike izvira dotok Ljubljanice z imenom L u b i j a. Med L in b je poluglasnik, kakor v imenu Lubljana ali Jublana. Lubija bo menda lub + ija, primeri Litija (Lutija?, Luče, iz Lučan: Lutjane, Lučne — Lutj[a]ne), D r t i j a pri Moravčah itd. Če je to ime kaj v zvezi z imenom Ljubljana, potem moramo dati slovo razlagi, po kateri je Ljubljana nastala iz množinske oblike Lubjane, to so prebivalci na ljubljanskem gradu. Potem tudi Laibach n i slovenski lokal, kakor tudi Wippach za našo Vipavo ali Ipavo ni!  Primeri Wippa,   zdaj  nemška vas v  celovškem
okrajnem glavarstvu.                               ,     .     <<  .     ,.
'         5                                              Josip Suigelj.
Še ne objavljen verz pesnika Antona Aškerca.
G. Ivan Zirkelbach, knjigovoj »Ljubljanske plinarne« in bivši predsednik pevskega društva »Ljubljanski Zvon«, mi je nedavno izročil »geslo« imenovane korporacije, ki mu je avtor pesnik - arhivar Anton Aškerc in ki še ni objavljeno nikjer. Pisano je z lastnoročno pesnikovo roko na nahrbtni strani tiskovine velike 8°, kakršna služi arhivu in knjižnici ljubljanskega magistrata za potrdilo izposojenih knjig in arhivalij; obsega eno samo štirivrstno kitico, obstoječo iz štiri-stopnih zaporednih jambov z moško rimo in se glasi:
Z zastavo v rokah gremo v boj navdušeni za narod svoj. Naprej, tovariši, pojoč! Saj pesem v žilah vžiga moč!
Podpisa nima nikacega, pač pa je spodaj signirana z  dvema,  meni  nepojmljivima  znakoma,
Genezis verza je ta-le: V polpreteklem času se je pri domačih društvih vkoreninila navada, da hoče vsako imeti svoje lastno geslo, ki naj na kratko označuje stremljenje društveno. Tako željo je ob svojem postanku gojil i »Ljubljanski Zvon« in mu je prvo geslo sestavil rajni J. Premk. — Povodom razvitja društvene zastave 1. 1908. je pa večina »Zvonašev«, ki jej ni vgajal Premkov proizvod, zahtevala novega, izrazitejšega gesla, povdarjajoč, da mora »Ljubljanski Zvon« imeti svoj moto izpod peresa veljavnejšega pesnika, moža, čigar ime kaj velja v javnosti, ne pa tako, ki mu je duševni oče neznaten, obskuren pisarček. Upoštevaje to željo, je nato sklenil društveni odbor v svoji seji, da se je tozadevno obrniti društvenemu predsedniku Zirkelbachu, ki je bil istodobno hkrati i občinski svetnik, s prošnjo na arhivarja - pesnika Aškerca. Aškerc Zirkelbacha ni sprejel posebno vljudno ter ga odslovil na kratko: Pridite v 14 dneh. Ko se je Zirkelbach zopet javil, ni imel Aškerc še nič izgotovljenega. Zirkelbach ga je zato ponovno prav lepo prosil, naj se radi silne nujnosti vendar nemudoma usmili društva, kajti slavnost razvitja prapora je pred durmi; ali mu-havi Aškerc ga je nemilostno nahrulil: Kaj mislite, da se taka stvar naredi, kot bi v zrak pogledal? in ni bil
8*
107