List 16.
Politični oddelek.
Kongres v Dubrovniku.
O letošnjih velikonočnih praznikih se je vršil v staroslavnem Dubrovniku tretji kongres slovanskih časnikarjev iz Avstrc-Ogrske in slovanski listi zlasti hrvatski poljski in slovenski se bavijo obširno s tem kongresom, kakor da je bil to velevažen pojav.
Na nas poročila o tem shodu niso naredila posebnega utiša. Sploh sodimo o kongresih jako skeptično. Slovanski novinarji so imeli kongrese že v Pragi, v Kra-kovem in v Dubrovniku, a realnih uspehov ti kongresi niso rodili nikakih. Nekateri novinarji so se pač osebno mej seboj spoznali, v drugem pa je ostalo vse pri starem in zlasti se ni niti tekom štirih let doseglo, da bi se bil ustanovil toli potrebni slovanski korespondenčni biro ali vsaj morda še potrebnejše društvo slovanskih časnikarjev, ki bi bil nekak naravni temelj korespondenčnemu uradu.
Letošnji kongres v Dubrovniku v tem oziru ne pomeni prav nobenega napredka. Sploh je bil vsak realni uspeh izključen že vsled tega, ker je bila udeležba aktivnih časnikarjev jako pičla. Vsega skupaj je bilo kacih petdeset udeležnikov, a mej temi je bilo precej takih, katerih ni možno smatrati za aktivne časnikarje. Vrh tega pa se je menda od strani prirediteljev bolj gledalo na to, da se doseže politična demonstracija kakor ki k realen uspeh, vsaj tako si tolmačimo, da so se dopuščali medklici, vsled katerih se je naravnost negirala eksistenca Srbov v Bosni in Hercegovini, ne da bi bilo predsedništvo proti temu reagiralo.
*
Najznačilnejši moment je pa bila vsekako izjava, s katero se je kongres slovesno izrekel zoper idejo slovanske vzajemnosti. Morda bi se to ne bilo zgodilo, da so se člani kongresa mej   seboj   bolje — razumeli, toda
ker so posamezni govorniki govorili vsak v svojem jeziku' je naravno, da niso govornikov natančno razumeli vsi poslušalci.
Vseučiliški profesor v Krakovu dr. Marijan Zdzie-chowski je namreč razpravljal o duhu in o razumnevanju slovanske ideje ter razvijal nazore, s katerimi se atso-lutno ni mogoče sprijazniti. Zdziechowski se je namreč postavil na stališče, da se narodi ne grupirajo po plemenskem in krvnem sorodstvu, nego pod občenormalnimi pogoji, to se pravi po antropološko-psihološkem sorodstvu.
V smislu te teorije so Poljakom Francozi in Španjci veliko bližje, kakor Eusi ali Srbi, a v smislu te teorije je tudi slovanska vzajemnost, tista ideja, ki sloni jedino na plemenskem in krvnem sorodstvu, zmoti  in  humbug.
Zdziechow8ki je odločno pobijal ne samo ruske Slo-vancfile, kakor Homjakova, Aksakova itd. katere je imenoval Slovane fage, to je slovanožrce, nego tudi zastopnike slovanske ideje druzih narodov slovanskih.
In vender je bil kongres sam, na katerem so se razvijale in v bistvu odobrile te ideje živ dokaz zoper teorijo profesorja Zdziechowskega, zakaj ko bi ne bilo ideje slovanske vzajemnosti, bi se zastopniki slovanskega časopisja ne bili sešli v Dubrovniku. Pripeljala jih je tja zavest krvnega in plemenskega sorodstva, zavest, da iz tega sorodstva izvirajo gotovi skupni interesi.
Poljaki in Hrvatje, ki so jedni kakor drugi danes največji separatisti in se najsrditejše ustavljajo slovanski ideji ter nečejo biti nič druzega, kakor Poljaki in Hrvatje, so pritisnili na kongres in dosegli, da je bila sprejeta resolucija prof. Zdziechovvskega. Glasovalo se pa ni po nacijonalnih kurijah tako, da bi vsaka narodnost imela jeden glas, kakor je predlagal dr. Vergun, ampak glasovalo se je splošno. Čehi sicer niso bili zadovoljni s predlagano resolucijo, a ker so Poljaki izjavili, da sicer istopijo iz kongresa, če ne pride njih resolucija v polnem obsegu na glasovanje, so se Čehi udali in ž njimi tudi Slovenci, Poljaki in Hrvatje so imeli večino, in tako je njih predlog obveljal.
Stran 152.
Proti resoluciji prof. Zdziechowskega o slovanski ideji je osem novinarjev podalo pismeni protest. Mej drugimi so ta protest podpisali Rus dr. Vergun, Slovak Svetozar Hurban, Vajanski, Poljak StojaIowski, in če smo prav poučeni „Slovencev" urednik dr. Evgen Lampe, toda predsednik kongresa ni dopustil, da se protest sprejme.
Mi s svojega stališča iskreno obžalujemo, da je separatistiški duh Poljake in Hrvate zapeljal tako daleč, da so na kongresu slovanskih časnikarjev na tak način obsodili slovansko vzajemnost, za katero je bilo v svrho osvobojenja tlačenih Slovanov žrtvovano že toliko slovanske krvi, obsodili tisto idejo, katera je bila doslej zvezda vodnica in najkrepkejša opora Slovanov v borbi za narodno eksistenco in osamosvojenje, a tolaži nas to, da je bil kongres preneznaten, da bi njegova obsodba slovanske vzajemnosti mogla imeti kaj dejanskih posledic.