N Ji Leto IY. Izhaja štirinajstdnevno O MLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LIST Št. 1. (47) V Ljubljani, dne 24. oktobra 1938 Celoletna naročnina znaša 18 Din Usoda vnaiih Do zadnjih zgodovinskih dogodkov smo živeli v domnevi, da je svetovna vojna z uveljavljenjem demokratičnih načel v mednarodnem življenju vsaj v osnovi rešila problem malega naroda. Upali smo, da je z zmago pravice in resnice nad materijalno silo in lažjo prenehalo trgovanje z malimi narodi, da so oni prenehali biti plačilno sredstvo za poravnavanje nesoglasij v računih med velikimi silami. Skratka: verovali smo, da so mali narodi postali suvereni na svojem področju, da so postali subjekti s pravicami in dolžnostmi, zavarovani pred krivico in nasiljem z vzajemnimi jamstvi vseli kulturnih in z vidika človeške, obče mednarodne zajednice družabnih narodov. Posebno smo še verovali, da je bil ta problem rešen za bratski čehosl. narod, ki je z dvigom posameznika nadomestil kvantiteto s kvaliteto, ki je izpričal težko nadkriljivo duhovno in materijalno kulturo, politično zrelost in brezprimerno doslednost, zvestobo in poštenost v miroljubni zunanji politiki. Često smo se bali zase, nikdar pa ne za bratsko republiko. Nikoli nismo pričakovali, da bo prav ta narod, idejni voditelj in vzornik večine malih narodov prva žrtev ponovne zmage nasilja nad pravico. Mučna je misel, da se polagoma, a gotovo vračamo nazaj in da se bo drama malih narodov začela znova v tej ali oni obliki. Le s težavo se sprijaznjujemo s tem, kar se je zgodilo, tako strašno in nemogoče se nam zdi. Ob tem razvrednotenju vseh vrednot se zaprepaščeni sprašujemo, zakaj se je sploh vršila svetovna vojna, katere načela so bila tista, ki so smela zahtevati toliko trpljenja in toliko žrtev, ko se sedaj tako ravnodušno ruši ves tisti red1, ki se ie z njo izbojeval. Najaktualnejši knjiai v teli dneh sta bili gotovo Masarvkova »Svetovna revolucija« in Hitlerjev »Mein Kampf«. Obe je treba poznati za pravilno pojmovanje dalekosežnosti katastrofe, ki smo jo doživeli. Iz prve spoznavamo zmisel svetovne vojne in svet, ki se je porušil. Iz druge spoznavamo svet, ki nastaja na razvalinah mednarodnega življenja. Tu je nasprotje med duhom in moralo na eni hi grobo silo na drugi strani. Žal so bile prepozno izgovorjene v angleškem parlamentu besede, da nima pravice govoriti o evropski krizi, kdor ne pozna narodno-socialističneva evangelija, ki se uradno poklanja novonoročencem kot poročno darilo, da v njem vzgojijo svojo deco, kakor je zakasnel poziv francoske »Mariane«, naj ne bo Francoza, ki bi ga ne prečital. Tu spoznavamo, da tragedija čehoslo-vaškega naroda ni samo njegova tragedija, ker je tragedija vseh malih narodov. Vsi mali narodi se morajo zamisliti ob usodi čehoslovaškega, ker bo njegova današnja usoda lahko že jutri tudi njih usoda. Zamislili pa se bodo nad njo prej ali slej tudi listi, ki menijo, da so štoriji z žrtvovanjem Čehoslovaške republike velike usluge svojim narodom in človeštvu, ker usoda Čehoslovaške republike je le znak in posledica njih lastne politične in moralne krize, ki 6e bo sedaj le še pospešeno stopnjevala. Nastanek CehosCovaške republike Za razumevanje pomena okrnitve bratske republike je treba poznati utemeljenost njenih prejšnjih mej. Prejšnje meje so začrtala načela naravnega in historičnega prava. Republika je bila po čehoslovaškem večinskem elementu nacionalna tvorba, kateri je bila priključena na osovi tisočletne zgodovinske in politične povezanosti sudetskih pokrajin s češkim kraljestvom tudi večja, kasneje, potom kolonizacije postopoma tja naseljevana nemška manjšina. Značilno in važno je, da niso češki Nemci nikdar stremeli za politično odcepitvijo od čeških dežel, z izjemo pojavov, do katerih je prišlo pod močnimi najnovejšimi zunanjimi uplivi. Poleg tega razloga so govorili za nujnost vključitve nemške manjšine v meje republike tudi pomembni gospodarski, geografski, politični in vojaški razlogi. Gospodarsko življenje sudetskih krajev se je skozi stoletja organsko nerazdružno povezalo s celokupno gospodarsko strukturo češkega naroda in obratno. V istem smislu so vplivale zemljepisne in gospodarske razmere na prometno politiko, ki ni ločila med češkim in nemškim narodnostnim področjem. V tem oziru ni bilo mej, vse se je povezalo in prepletlo v celoto. Vsemu temu so se priključili vojaški in politični razlogi, ki so nujno ukazovali, da se začrtajo meje na gorah, ki obkrožajo prirodno zaokroženo zemljepisno in gospodarsko enoto — češko kotlino. Izključen je vsak očitek imperializma čehoslovaškemu narodu. Če kje, po-tem je bilo gotovo tukaj manjšinsko vprašanje, življenjsko vprašanje večinskega naroda. Govoriti se ni moglo samo o pravici Nemcev, nego tudi o pravici Čehov. Vprašanje se ni moglo ob-ravnati zgolj kot enostranska pravica manjšine, ker je šlo tudi za pravico večine. Vsled vzajemne vsestranske povezanosti je bilo to skupno vprašanje. Z nacionalnega in moralnega vidika se je problem postavljal kot življenjska pravica celega čehoslovaškega naroda, obdržati v klasičnih pokrajinah nekdanjega češkega kraljevstva naseljeno manjšino velikega nemškega naroda tudi v mejah nove republike. Če se je priznala po naravnem pravu čehoslovaškemu narodu pravica do politične samostojnosti in hotela zagotoviti na tem izredno važnem, strateško centralnem evropskem prostoru varno življenje, mu je bilo treba dati vse pogoje uspešnega življenja, razvoja in obrambe. S širšega vidika je bila taka, življenja in obrambe sposobna Čehoslovaška republika v interesu vsega evropskega jugovzhoda, kot njegova prva in glavna zaščita in v interesu cele Evrope, kot važna postavka na .stgani demokratičnih in miroljubnih sil. Ti argumenti so zmagali na mirovnih konferencah. V njih smislu je napisal tik pred kapitulacijo zapadnih demokracij pred avtoritarnimi in dinamičnimi silami eden redkih angleških poznavalcev srednjeevropskih vprašanj, Seton Watson: »Revizija mej v korist Nemčije ne bi rešila problema, pač pa ustvarila nove, ker bi odvzela življenjsko sposobnost čehoslovaški državi ... Njen nadaljnji obstanek je v važnem interesu zapadnih demokracij, a ni brez interesov niti za Ameriko.« Chamberlain in Daladier sta bila očividno drugačnega mpenja. Chamberlain imenuje razloge, ki so 'bili prepričevalni v Versaillesu »simpatija«. Rekel je, da se zaradi same simpatije do Čehoslovaškega naroda še ne bi mogel odločiti za vojno. Masati/kovska repnbCika Bratska Čehoslovaška republika je bila dvajset let mnogim malim in velikim državam v vzor po svoji liumanitetni in demokratični notranji in zunanji politiki. Ostala je zvesta idealom, v imenu katerih si je priborila svobodo. Njena zunanja politika je bila izključno miroljubnega in zato obrambnega značaja. Temeljila je na zvezah, v katerih vrednost in zanesljivost ni imela vzrok dvomiti do zadnje preizkušnje in spoznanja. Njeno notranje življenje je slonelo na širokih državljanskih svoboščinah. Z redkimi izjemami je disciplinirani in politično zreli čehoslovaški narod sam po svoji veliki večini določil prave meje svobodi. V socialnem in gospodarskem življenju je uresničil »znosno neenakost«. Komunizem je doživel na čehoslovaškem poraz v svobodni javni diskusiji. Velike duhovne in gospodarske krize, ki so pretresale povojno Evropo so šle skoro neopazno, brez občut-nejše škode mimo tega malega naroda. Pogosto se je upravičeno imenoval kot zatišje ali oaza sredi duhovnega in gospodarskega razsula. Demokratično liberalen je bil čehoslovaški narod zlasti v svoji manjšinski politiki. Najzanesljivejše merilo za ravnanje in namen večinskega naroda z manjšino so kulturne pravice in ugodnosti, ki jih manjšina uživa. Nekateri najnovejši glasni zaščitniki narodnosti v Čehoslovaški republiki, ki bi bili upravičenejši izdajati praktične zatiral-ne recepte, kakor nastopati v tej vzvišeni človekoljubni vlogi, so manjšinam, katerim oni gospodarijo odvzeli v cilju njih popolnega iztrebljenja najprej vse možnosti kulturnega razvoja in obstanka. V slovanski republiki je imela »zatirana« nemška manjšina: dve univerzi, dve tehnični visoki šoli, eno glasbeno akademijo, 90 gimnazij, 14 učiteljišč, 629 trgovskih in drugih gosoodarskih šol, 430 meščanskih in 3360 ljudskih šol, več gledališč, mnogo dnevnikov in drugih perijodičnih publikacij, knjižnih založb ... Skratka: njeno kulturno življenje je bilo svobodno in kar se zasebne ustvarjalnosti in inicijative tiče ne- omejeno. Glede državne prosvetne in splošne kulturne politike je uživala manjšina relativno več oravic, kot večinski narod. Nemški jezik je imel veljavo državnega povsod, kjer je štela nemška manjšina 20 % prebivalstva. V parlamentu in samoupravnih zastopstvih so bili Nemci zastopani v proporcionalnem razmerju. Tako se je godilo Nemcem v bratski kulturni in človečanski republiki. Mi iskreno želimo, da bi se sedaj Čehom, ki so prišli pod Nemce in sploh slovanskim manjšinam nikdar in nikjer hujše ne godilo. Napad na bratsko repubCiko Kljub tem dejstvom je čehoslovaškemu narodu sovražna, objektivno neutemeljena propaganda z vsemi sredstvi modeme tehnike, moderne iznajdljive diplomatske taktike, lažjo in z edinstveno brutalnostjo izumetničila in zaostrila manjšinsko vprašanje kot potrebno pretvezo znanih in prozornih namenov. Državo visoke kulture, miru in reda se je postavilo na sramotni oder, jo prikazalo kot umetno, na laži zgrajeno tvorbo, zatiralko manjšin, središče nemirov, leglo nevarnosti za evropski mir in izpadno postojanko komunizma v osrčju Evrope. Grozilec se je prikazal kot ogroženec in ogroženca označil za grozilca. Zgodilo se je celo, da so stari zatiralci Slovakov in Podkarpatskili Rusov fungirali kot njih zaščitniki. „Zavezniki" bratske repnbCike in posCedice njih izdajstva Poglavje zase je ponašanje zapadnih prijateljev in zaveznikov republike ob napadu na njeno suverenost in integriteto. Vsa drama nam je časovno še preblizu, da bi jo mogli presoditi do podrobnosti. Kljub temu leži mnogo stvari na dlani in današnja sodba o njih se ne bo mnogo razlikovala od sodbe zgodovine. Stvar ima moralno, politično, vojaško in gospodarsko stran. Z moralne strani pomenijo miinchen-ski-sklepi izdajstvo načel in zaveznika, ki je bil kaznovan za svojo načelnost, zvestobo in poštenost. Oni so nas prepričali, da pogodbe držijo dokler jih ni treba — do prve resne preizkušnje. Zaupanje vanje je padlo. Ironično trpek mora biti občutek razoroženega bratskega naroda, ko dajejo za njegove okrnjene meje papirnata poroštva prav tisti, ki so zatajili svojo besedo, s katero so se svečano zavezali braniti že prejšnje. Te obljube so slabo tolažilo. Danes drži samo to, da je republika okrnjena in nesposobna za vojaško obrambo. Protestni nastopi nekaterih duhovnih in moralnih veličin zapada proti uradni politiki in njih izjave solidarnosti s Prago so le skromno opravičilo in zadoščenje čelio- slovaškemu narodu spričo stvarnega razvoja. Idejno in politično pomenijo sklepi velesil popoln prevrat v načelih mednarodnih odnosa jev. V Miinchenu so slavile veliko zmago totalitarne, avtoritarne in dinamične sile nad demokratičnimi — statičnimi. Miinchen je dijame-tralno nasprotje Geneve in zato tudi njena likvidacija. V nasprotju z demokracijo v mednarodnem življenju se je uveljavil diktat štirih velesil nad malimi narodi in državami. Priznalo se je novo načelo, da mali narodi nimajo pravice voditi samostojno politiko, ker mora biti ona v popolnem soglasju z interesi velikih sosedov. Vrhtega je bila izločena iz evropske politike sovjetska Rusija, katero označuje narodni socijalizem samo za novo obliko panslavistične nevarnosti. Bolj kot nacijonalni in politični uspeh pa je za Nemčijo okrnitev Čehoslovaške republike vojaški iispeh. Priključitev sudetskega ozemlja k Nemčiji pomeni osvojitev glavne obrambne črte vsega evropskega jugovzhoda brez krvi, zgolj s psihološko vojno groženj. Čehoslova-ška je onesposobljena za vsak resnejši vojaški odpor, zato je izpadla kot vojaška postavka iz kakršnekoli protinemške kombinacije. S tem je padla neprecenljiva trdnjava v osrčju Nemčije, ki je vsled svojega dominantnega položaja slabila njeno vojaško moč. Kljub majhnemu teritorijalnemu obsegu in majhnemu številu prebivalstva, bi prejšnja, dobro zavarovana in oborožena republika, vezala nase v slučaju evropskega spopada sorazmerno mnogo večji odstotek nemške oborožene sile. Čehoslovaska je bila pomembna zlasti kot letalsko izhodišče, saj so bila dosegljiva z njenega področja vsa glavna središča nemške industrije v par minutah. Prejšnja republika je bila ogromnega pomena za obrambo pravičnega miru v Evropi. Kot matično ladjo za letala so jo označevali le tisti, ki so imeli proti njej in drugim osvajalne namene. Samo osvajalcem je bila rriiroljubna, a močna republika napoti, ker so se čutili ovirane in »ogrožene« v svojih krivičnih načrtih. To je bil razlog, zaradi katerega se je hotelo za vsako ceno in pod kakršnokoli krinko zlomiti vojaško odpornost in nevarost bratske države. S posmehom na račun zapada ugotavljajo danes dinamične sile, da v novem evropskem položaju niso več niti vojaško niti politično šibkejše od njega, kot so to bile še pred kratkim. Premoč se je nagnila od demokratičnih in miroljubnih narodov k avtoritativnim in osvajalnim. Posledica vojaške in politične nadvlade Nemčije in Italije nad vso srednjo in jugovzhodno Evropo bo neibežno tudi gospodarska. To področje bo moralo biti prostovoljni ali prisilni dobavitelj surovin in odprto kapitalu močnih sosedov pod še neznanimi pogoji. Za male narode pomenijo zaključki velesil tudi strašen psihološki pritisk in negotovost. Ker so zgubili vsak zanesljiv oslonec, so se porušile vse njih zunanjepolitične koncepcije. Mi se danes sprašujemo, kje je tista Francija, kakršno smo poznali do včeraj. Za nas je porazno spoznanje, da je bil jakobinec, predstavnik struje, ki si ljubosumno lasti svetle tradicije velike francoske revolucije, nosilke svobode malim narodom, sposoben podpirati miinchenski sporazum, ki bije v obraz pravici, svobodi in enakopravnosti v mednarodnem življenju. Francija je zvila zastavo, pod katero je zbirala okoli sebe navdušene pri-staše. Zapad se opravičuje z dvomljivimi argumenti. Predvsem poudarja namen obvarovati človeštvo pred novo vojno katastrofo. Odtod politika miru za vsako ceno. To se pravi — za tujo ceno. Katoliški svet — tudi nas domači se je postavil na isto sjtališče. Obsodil ije geslo: boljša moralna vojna, kot nemoralen mir. Rekli so, da je to ».. • abnormalen princip, daleč od vsake božje in človeške etike.« Torej načelna odklonitev vojne kot najnemoralnejšega in največjega zla. — Moralna avtoriteta Ma-saryk je bil drugačnega mnenja. — Pri tem smo se spomnili na križarske vojne, ko so papeži pošiljali celo nebogljene otroke v smrt, na krvavo protireforma- cijo, na katoliške sodbe o španski vojni, na mnenje milanskega kardinala Schusterja, da je abesinska vojna izpolnjevanje ».. . večne misije katoliške Italije«, na govor papeževega odposlanca msgr. Castellanija, ki je v Adis Abebi izrekel pozdrav junaški vojski, ».. . katera je presenetila svet, ne pa nebes, ki so bila njen zaveznik«. Mi poznamo to moralo, ki je blizu božje in človeške etike. Ona dobro loči, kdaj je vojna načelno moralna in kdaj načelno nemoralna. Katoličani zelo radi pozabljajo, da so poleg verskih in cerkvenih še drugi ideali in interesi, morda tudi vredni človeških žrtev. Kot drugo opravičilo služi zapadu bojazen, da bi stik s sovjetskimi armadami ne inficiral s komunizmom srednjeevropskih narodov. Na to so se spomnili malo pozno. O tem je bil čas razmišljati mnogo prej. Sicer pa: če se zapad res boji komunizma ga svarimo, naj ne žene malih narodov pred alternativo Ber-lin-Moskva, ker bi se oni utegnili odločiti v tej edini izbiri za slovanski vzhod brez pridržkov in brez ozira na posledice. Tretje opravičilo pravi, da zapad ni bil dovolj oborožen. Ali ni potem že to prvo izdajstvo. V Miinchenu je petelin že drugič zapel. Mala Čehoslovaška republika je izpolnjevala vestno vse obveznosti, ki so izhajale iz pogodb, da bi v slučaju potrebe izvršila brez oklevanja in z uspehom svojo zavezniško dolžnost. Sramoten in značilen je ta argument spričo dejstva, da sta lačna dinamična naroda prekosila v nekaj letih v oboroževanju bogati zapadni velesili, ki obvladata skoraj vse dobrine sveta. Žrtev čehosCovaškega naroda ni rešila miru Mnogo tragične jša je žrtev čehoslovaškega naroda, ker verjetno ni rešila Evrope pred skoraj neizbežnim oboroženim konfliktom. Značilna je v tem smislu se glaseča ugotovitev ameriškega urada za registriranje javnega mnenja. Enako sodi zapadnoevropska javnost, ki spontano zahteva pospešeno oboroževanje. Razlika je samo ta: Evropa se bo znašla pred isto nevarnostjo, kateri je trenutno in navidezno ušla, v mnogo težjih okoliščinah. V bodoči vojni ne bo več tiste obrambe, ob kateri bi se razbijala in izčrpavala nemška napadalna sila. Zapad bo težko mogel nadomestiti s svojo oboroževalno politiko, kar je vojaško izgubil s kratkovidnim žrtvovanjem Čehoslovaške republike. To pesimistično mnenje opravičuje tudi zunanje-politična orijentaeija šefa narodnega socijalizma. »Mein Kampf« je teoretična izpoved, je napisan program, katerega avtor tudi praktično izvaja. Ne sme se pozabiti, da si je Hitler s tem programom priboril oblast in da je njegova knjiga izvor vsega naziranja in stremljenja nemškega naroda. Tam je zapisano, da je naloga zunanje politike zagotoviti obstoj v državi organizirani rasi s tem, da spravi v soglasje število naroda in velikost prirastka z življenjskim prostorom in prehrano. Samo dovolj velik prostor more zagotoviti narodu svobodo, obstoj in samo on je osnova politične moči. Hitler je mnenja, da bo narodni socijalizem pomenil blagoslov le, če bo »... imel dovolj poguma zbrati nemški narod in njegove moči na pohodu po tisti poti, ki vodi iz današnje tesnobe življenjskega prostora k novi zemlji...« Pravica do zemlje postane dolžnost, če je brez razširjenja življenjskega prostora obsojen velik narod na propad. Narodni socijalizem je potegnil črto pod predvojno usmeritev nemške zunanje politike. On nadaljuje tam, kjer se je nehalo pred šestimi stoletji: ustavlja svoja stremljenja proti zapadu in obrača svoj pogled zopet na vzhodne dežele. Prednost daje močni kontinentalni in ne kolonijaino-pomorski politiki. Meč mora preskrbeti nemškemu narodu, njegovemu delu in plugu novo zemljo. Hitler pojmuje »vzhodno politiko« kot pridobitev nemškemu narodu potrebne zemlje. Ker pa je za to potrebna moč, je treba uničiti hegemonistična stremljenja Francije, ki izčrpava nemško silo. Za zrušenje tega največjega sovražnika ne sme biti nobena žrtev odveč. Evropa ne prenese dveh kontinentalnih velesil hkrati. S stališča tega zunanjepolitičnega naziranja in programa narodnega socijalizma je treba gledati na ogromne utrdbe, ki jih gradi Nemčija ob Rhenu. One so napoved, da se bo Nemčija omejila na zapadu na obrambo in usmerila vso svojo udarno silo na vzhod in jugovzhod, kamor so ji vrata po zlomu čehoslovaške republike odprta. Z istega vidika se nam zdi politika državnikov z zapada kot politika očetov, ki mislijo nase, ne pa na svoje otroke. ZgodoVina gotovo ni bila njih učiteljica. Izgleda, da je imel Hilter prav. Francija je zdrknila z vodilne velesile skoraj na položaj nove Španije, tam nekje onstran Rhena in Maginotove linije. Čim je Francija zapustila postojanke v srednji Evropi, je zaigrala svoj prestiž. Mi smo se z začudenjem spraševali, zakaj tako navdušeni sprejemi Daladiera ob povratku iz Miinchena. Upamo, da je imel francoski narod ob tako drago plačanem miru vsaj mešane občutke. Upravičeno so češki listi opozorili francoski narod ob zahvali za namero, da postavi še vedno živemu čehoslova-škemu narodu spomenik v znak hvaležnosti za ogromne žrtve, naj skrbi rajše za svoje spomenike: »V Versaillesu je izpadla prva črka iz ponosnega napisa: Veliki slavi Francije.« Čehoslovaški narod v dneh preizkušnje Mi smo delili s cehoslovaškim narodom težko usodo, ki ga je zadela. S sočustvovanjem in občudovanjem obenem smo sledili njegovemu dostojanstvenemu, zatajevanja polnemu prenašanju nezasluženih udarcev. Težko si je zamišljati, kaj je moral prestati ta narod, ko so velikemu sokolskemu zmagoslavju in solidarnosti vsega kulturnega sveta sledili dnevi izdajstva in popolne osamljenosti : London - Godesberg - Miinchen. Strašna je bila diplomatska igra, ki so si jo dovolile velesile s tem malim, kulturnim in poštenim narodom. V trenutku, hujšem od smrti, je legi-jonar in predsednik Syrovy objavil, da je razočarani in izdani čehoslovaški narod kakor v trdnjavi, oblegan od nad-močnih sil in brez izgleda na uspešno in zmiselno obrambo. Izbirati je bilo treba med očuvanjem golega življenja naroda kot pogojem ponovnega vstajenja in narodovo smrtjo — novo Kartagino. Ponosni narod se je uklonil pod strašno težo izdajstva in sile, pristal na žrtve, da reši življenje. Danes se oglaša husitski duh, ki pravi, da je bila čehoslovaška politika slaba samo v odločilnem trenutku: »... Nismo se ravnali po husitskem geslu: Na množico ne glejte!... precenjevali smo svojo moralno silo, nismo znali iti do konca in rajši govorili o narodu, ki ne sme biti iztrebljen, nego o pravici, ki mora biti očuvana ...« Sledi mučna zavest: »Boriti se več ne moremo.« Tragično je bilo spoznanje in moralno opravičljiv sklep bratskega naroda: »Danes vlada moč in ne pravica, zato bo odslej naše mesto na strani moči.« Mi pravimo temu: tuliti z volkovi. Težka odločitev za narod, ki se je vedno boril za pravico in proti nasilju, živel vedno po pravici in ki bi še rad bil na strani pravice. To je izhod za silo, ker taka politika ne more biti sama sebi cilj in namen. Za dolgo je nevzdržna, ker sloni na občutku prisilnosti, podrejenosti in negotovosti, kakšno obliko in kakšne pogoje sodelovanja si bo močni zamislil in zaželel. Čehoslovaki pojmujejo vso svojo zgodovino kot borbo za svobodo. Tudi danes verujejo, da počiva njih življenjska sila in bodočnost na nepremagljivih moralnih osnovah. Pesnik Hora je polen optimizma in miru ob pogledu na sto-tisoče doraščajočih otrok, bogatejših za težko izkušnjo. O sebi in svojih vrstnikih pravi: »Smo most, po katerem gre mlada generacija v življenje.« Danes je čehoslovaški narod sam med sabo. Brat sreča samo brata. Prejšnje prirodne meje so nadomestile moralne in nacijonalne. Velikost je zamenjala notranja sila. Tako bo čakal narod na lepše dni. Takrat se bo vrnil zopet na Hradčane veliki Masarykov učenec. Slovanstvo in cehosCovaško vprašanje Slovanstvo je utrpelo ob čehoslova-škem vprašanju dva udarca: oslabitev odpornosti slovanske republike in grd, težko opravičljiv sunek Poljske v njen hrbet. Poznano nam je nesoglasje med Varšavo in Prago zaradi malega Tešina. Nimamo namena biti razsodniki, imamo pa pravico in dolžnost obsoditi čas in način, ki si ga je službena Poljska izbrala za zadovoljitev svojih zahtev. Tolmač naših ranjenih slovanskih čustev je bil tisti navdušeni propovednik poljsko-jugoslovenskega bratstva v okviru splošne slovanske vzajemnosti, ki je v znak protesta vrnil poljsko odlikovanje, katerega ni mogel več nositi s ponosom. Ni to znak naše odpovedi slovanski misli, ker nam ona kljub težkim ponovnim udarcem in razočaranjem ni gola utvara. Obratno, to je znak, da je ta misel v nas sicer ranjena, a še živa in vera v njeno zmago v bodočnosti močna in neporušljiva. V tej veri smo nepoboljšljivi. Trenutno se nam zdi vseslovanstvo kot ljubezen na daliavo. Ali ni smešno, da raste moč slovanske vzajemnosti z oddaljenostjo posameznih slovanskih narodov. Nam Slovencem so malo vredni izrazi navdušenja in bratstva, ki jih srečavamo ob obiskih ri nekaterih slovanskih narodih, če imamo pri tem občutek, da ti narodi sovražijo del našega naroda ali drug slovanski narod. Med slovensko-bolgarskim soglasjem leži še vedno ne nooolnoma premagano nesoglasje med Srbi in Bolgari, med poljsko-jugoslovenskim bratstvom poljsko-češko nasprotstvo. Bolgarska ljubezen do Slovencev in Hrvatov mora biti posredovana preko Srbov, poljska do Jugoslovenov in Bolgarov oreko Čehoslovakov. Naša vroča želja je, da bi se slovanska vzajemnost manifestirala na stičnih mejah posameznih slovanskih narodov v mirnem, strpnem in objektivnem reševanju spornih vprašanj in v vsej praktični notranji in zunanji politiki. Čeprav je doživela slovanska ideja že mnogo udarcev in preživela več kriz, je ona še vedno živa in močna moralna sila. Ponavljamo, kar smo nekoč napisali: »Kolikor smo se v zgodovini tej misli izneverili, vedno je bila ona zopet tisti most, ki je zbližal sprte slovanske narode.« To vlogo bo ona izvršila tudi ob novi rani. Daleč smo od namena, da bi istovetili ponašanje uradne Poljske z resničnim razpoloženjem poljskega naroda. Dobro ločimo med vodilno in odločujočo gornjo plastjo in širokimi ljudskimi množicami, zato ne kličemo p rok letat v a nad poljski narod, ker hi bili prizadeti in trpeli le nedolžni, ki mislijo tako kot mi, ki obsojajo uradno politiko, a so žal brez moči in upliva na njen pravee. Toda, čeprav želimo, da bi se zgodovina ne maščevala, se vendar bojimo, da bo nedolžni poljski narod nosil posledice kratkovidnosti gospodarjev, ki so v svojem postopanju z bratskim narodom pozabili na težko usodo, ki je Poljsko že trikrat zadela. Nauk za nas Veliki dogodki v svetu ne bodo mogli brez močnega odmeva mimo našega naroda. Kot malega naroda se nas tičejo v vsej težini, ki smo jo spredaj prikazali. Odgovor na novo evropsko situacijo ne bomo mogli dati na zunanje političnem področju. To je danes prepozno in nemogoče. Trenutno nimamo izbire. Smo v podobnem položaju kot čehoslovaki. Rekriminacije bi bile upravičene, a brezpomembne. O nas bo sodila zgodovina. Bojimo se, da bo sodba ostra in težka. Odgovor bo moral dati naš narod samemu sebi in v sebi iskati rešitev. V svet se je vrgla nanoved, da so obsojene na smrt pod kolesi dinamičnih narodov vse nacijonalno in duhovno neenotne države. V naši bližini, na naših narodnih tleh se je reklo: čehoslovaške-ga naroda ni, zato ne more biti Čeho- slovaške države. Ali ni to memento tudi za nas. Ali ne vržejo že jutri lahko zunanje sile seme razdora med naš narod, ako jim računi Dokažejo, da je prišel čas in da je zanje tako prav. Mi nismo pozabili, kako so še pred kratkim mislili o nas naši sosedi in kaj so nameravali z nami. Kdo ve, katero številko nosimo na njihovem indeksu in kdo more drzno trditi, da ne bomo lahko kmalu proglašeni za mozaično državo št. 3. Naš narod je spričo tega spoznal pri-tlikavost naših notranjih prepirov in pravilno reagiral. Pojavi! se je občutek skupne nevarnosti in skupnih interesov. Kakor često v zgodovini našega naroda, je bila zavest ogroženosti zopet močnejša vez, kakor pozitivni razlogi. Pojavila se je psihoza, ugodna za nacijonalno koncentracijo vseh pozitivnih sil in za zdravo, dokončno rešitev vprašanj, ki ovirajo našo. notranjo konsolidacijo in nas izpostavljajo nevarnosti, da posežejo v našo usodo zunanje sovražne sile. To priliko bi bilo treba zagrabiti in izkoristiti. Tako niso mislili, računali in odločili drugi. Mnenja so, da je nam dovoljeno, kar imajo mnogo močnejši narodi v tej evropski situaciji za nedopustno. Naš narod je postavljen pred težko preizkušnjo, da ne nasede bojevitim geslom, ki jih bodo te dni metali med njega, da še bolj podžgejo strasti in poglobijo prepade. Prepričani smo, da se bo odločil za tisto stran, kjer sta strpnost, poštenje in razum. Mi smo prepričani, da niemo daleč od našega notranjega sporazuma, ki je prvenstvenega pomena za našo bodočnost. V«e upravičene pokrajinske in plemenske zahteve bodo morale biti zadovoljene v okviru narodnega edinstva, od katerega ne smejno in ne moremo odstopiti v našem življenjskem interesu. Misel naše nacijonalne enotnosti mora biti priznana zlasti danes, ko velike sile obsojajo na propad vse heterogene politične tvorbe. Resnično sprovajana jugoslo-venska ideja je edina pot, ki vodi brez opasnosti za nacijonalno m državno celoto do popolne enakopravnosti vseh njenih delov. Beograd bo moral odstopiti od pretiranega centralizma v praksi, Zagreb pa od nesprejemljive teorije. Posebna vloga je namenjena današnji jugoslovanski omladini, podobna tisti, ki jo je nekdanja odigrala v dobi srbsko-lirvatske koalicije. Mladina bo morala graditi mostove čez prepade, da bomo povezani in složni dovolj močni za čase, ki prihajajo. Zaključek Poslednja kriza je bila najhujši politični in duhovni potres, ki ga je Evropa doživela po svetovni vojni. Marsikaj se je porušilo, v narodih in posameznikih. Mnogi so obstali kot bi se zgubili v tem kaosu, drugi stoje na razpotju. Mi verujemo, da se bo človeštvo zdramilo in znašlo v tej moralni nesreči. Gospodstvo materijalne sile bo gotovo zamenjal zopet duh, ki je močnejši. U-č. Dr. Edvard Beneš 5. t. m. je kot posledica pred nedavnim še neslutenega evropskega vrtinca padla poslednja žrtev — odstopil je pre-zident dr. Beneš. Z njegovim odstopom, ki je sicer osebnega .značaja, toda tako tesno povezan s .tragiko vsega dogajanja poslednjih dni, se zaključuje zadnji akt prisiljene kapitulacije Češkoslovaške pred izigravajočo politiko na eni ter Brutalno nasilnostjo velesil na drugi strani. Kot je vsa pojava dr. Beneša poosebljenje lastnosti češkoslovaškega naroda, prav tako je njegov osebni odstop personificirana tragedija vsega naroda. Ne da bi se hoteli spuščati v prognoze glede bodočega pomena tega njegovega koraka, ki mu ga je narekovala zavest odgovornosti, moramo ugotoviti, da pomenja tudi trenotno veliko praznino na najvišjem mestu Češkoslovaške, kjer bi bila bolj kot prej potrebna močna, izkušena in uvaževana osebnost politika širokih obzorij. Njegov odstop je tragičen predvsem z gledišča politika. Dr. Beneš ni bil desetletja centralna politična osebnost samo v Češkoslovaški, ampak v vsej Evropi. Karakteristični zagovornik demokracije, idealist in rodoljub ni samo eden glavnih tvorcev in voditeljev one državne tvorbe, ki je v prvotnem obsegu ni več; kot sedemnajstletni zunanji minister Češkoslovaške je bil uvaževana osebnost mednarodne politične arene, »angel miru« neštetih mednarodnih konfliktov, ki so se pojavljali v Društvu Narodov, ustanovi, v kateri je po svojem naziranju gledal idealno ostvaritev svojih nazorov v pogledu mednarodnega sodelovanja. Njegova politična osebnost je še pridobila, ko je postal za pokojnim T. G. M.-om prezi-dent republike. V smislu svojih gledanj je tudi vodil svojo politiko — politiko naslona in tesnega sodelovnja z zapad-nimi demokracijami. Zato pomenja njegov odstop v svojstvu politika poleg uklonitve pred grobo silo tudi spoana-nje kapitulacije moralno politične moči ter vezanja statičnih demokracij proti dinamičnim fašizmom. Obenem je tudi dovolj močan izraz ogorčenja nad vsem izdajstvom, ki so ga zlasti zapadne demokracije zagrešile v odločilnem trenutku za bodoči politični razvoj ne samo v Evropi, temveč tudi tam, kamor sega njih vpliv in kamor so uprte oči imperializmov. S svojega mesta odhaja zavedajoč se, da žrtve, ki jih je doprinesla Češkoslovaška ca evropski mir, še ne zadoščajo. Odhaja v prepričanju, da je potrebna tudi njegova osebna žrtev, da se nova Češkoslovaška prilagodi novemu življenju ter novim prilikam. Kljub udarcem in žalitvam, ki jih je doživljal zadnji čas, odhaja poln optimizma ter trdne vere v zmago pravice, v prospeh naroda in države. Tako politik! Kaj pomenja dr, Benešu njegov odstop kot človeku? Tragično končanje njegove politične karijere ? Sam piše o sebi: »Lahko bi služil za primer, koliko odločuje v življenju slučaj. Hotel sem postati duhovnik, za tem učitelj, profesor; izmenoma 6em hotel biti zgodovinar, MRfsS On nas utrjuje v teh težkih dneh v naši veti Na dedu za ohranitev Maše severne meje filozof in pravnik, a zašel sem v filozofijo in sociologijo, naposled pa v politiko. Toda nadejam se, da se bom nekoč zopet vrnil k profesuri. To menjavanje življenjskih načrtov ni nikaka nedoslednost; to nosi življenje samo v sebi. Vedno, od rane mladosti, sem računal s tem, da se bom nekoč bavil s politiko, ali vse sem si zamišljal drugače.« Da, vse si je zamišljal drugače! Ali kljub temu ostaja idedliet, optimist, človek neusahljive volje in žilavosti, ki mu bo pom a (ralu preboleti tudi to krizo živi jen ja.'Ostaja poln vere v boljše, srečnejše čase, ki jih bo tudi on še gradil. Ostaja človek 'ustaljenih življenjskih nazorov, katerega ne more zlomiti slučaj. Vsak narod ima meje, kjer pride v neposreden stik s svojim sosedom — tujim narodom. Tu na tem kraju se tako rekoč vrši vsak dan boj in neprestan boj j&a ysako ped zemlje, posebno še, če je sosed osvajalen in podvržen želji po nadvladi. Naš narod ima na svojih mejah, posebno še na severni soseda, ki je vse drugo, kot pristaš mirnega sožitja. Za ta težak boj pa je treba močnih ljudi, narodno zavednih, ki vedo kaj in kje je njihova dolžnost. Ti naši ljudje pa morejo dobiti iz zaledja vedno novih pobud, da bodo zmožni čuvati narodno posest. Člani JNAD »Jugoslavije« so si naložili nalogo, da poneso med ta del našega življa nov elan za uspešno borbo z njegovim nasprotnikom. V lepi in ljubki vasici Lokavcu, ki se razprostira na skrajnem obronku Slov. goric so priredili narodno-obrambni tabor, kamor se je odpravila 10. avgusta t. 1. šestorica članov »Jugoslavije«. Vsa skupina se je peljala do Št. lija, odkoder smo morali še z vozom v 21 km oddaljeni Lokavec. V gt. liju smo najeli voz, in brhki belec nas je kaj težko vlekel po vijugasti in često precej strmi cesti, saj smo imeli s seboj okoli tisoč kilogramov prtljage. Ponesli smo namreč s seboj okoli 800 knjig, katere smo razdelili med naše ljudstvo. Kakšne pol ure pred vasjo nas je že pričakoval njen odposlanec 12 letni fantiček, ki nas je povedel v vas do šole, ki leži nekako v sredi z lepim razgledom v Apaško dolino. Kakor sem že omenil leži vas na skrajnem severnem obronku Slov. goric, ki z ene Strani zapirajo rodovitno Apaško dolino. V narodnostnem oziru je vas mešana. Tu bivajo Nemci in Slovenci iz-premešani med seboj. Sedaj narodno zavedni Slovenci so večinoma priseljeni iz Prekmurja ali pa iz srede Slov. goric. Nemci pa so večinoma ponemčurjeni Slovenci, kar izpričujejo njihova imena, le redki so bili priseljeni iz Reicha samega. Njihova nemščina že ni več nem- ščina, saj je že zelo težko razumljiva. Nastanili smo se v šoli, kjer smo se kaj hitro udomačili ter si uredili prav prijetno bivališče. En razred nam je služil za stanovanje, en razred pa za predavanja, katera smo prirejali po večerih. Spočetka so nas vsi prebivalci gledali nekako bolj oddaleč z nekakim strahom, in ko so se prepričali, da smo le njihovi prijatelji so se nam približali in kmalu smo vzljubili drug drugega. Namen našega taboren j a v Lokavcu je bil, prepričati se na licu mesta o stanju, ljudstvu predavati, jih poučevati ter jim sploh pomagati z nasveti, obenem smo pa tudi delili knjige. Vsak dan zjutraj smo naložili naše nahrbtnike s knjigami ter jo mahnili okoli po vaseh. Obiskali smo skoraj sleherno hišo, povpod so bili našega obiska veseli, posebno še, ko smo delili knjige zastonj. Naš narod* ki je tam zgoraj precej zanemarjen in zapuščen, kajti teh par učiteljev ne zmore vsega dela, je lačen slovenske knjige, katera mu kaj redko pride v roke. Vzroki so mnogoteri. Prvič se merodajni krogi prav malo brigajo za on-dotne kraje, drugič jim pa tudi težak finančni položaj ne dovoljuje nabavo knjig. Obiskali smo vse okoliške vasi od Sladkega Vrha, Marije Snežne, Cmu-reka, Sv. Ane, Stogovcev, Apač in tja doli do Radencev. Na vseh teli dolgih poteh smo prehodili dnevno do 40 km in se na poti spoznali in seznanili 6 potrebami in željami ondotnega pašega življa. Videli smo krasna polja in lepe vinograde, toda povsod smo z žalostjo v srcu morali ugotoviti, da je pa najlepših kosih naše zemlje Slovenec le boren viničar, katerega izkorišča nemški gospodar onkraj Mure. In še danes se često dogaja, da preide zopet nov kos zemlje, ki je bil se v slovenskih rokah v roke nemškega gospodarja. Toda ko smo se zanimali za vzroke tega žalostnega pojava, smo slišali povsod eno in isto, namreč prezadolženost kmeta, ki ne dobi od nikoder finančne pomoči in je zato gospodarsko popd.nojua odvisen od močnejšega tujca, kateremu se prodaja. Tako je bilo naše delo preko dneva. Po večerih pa smo imeli predavanja, katerih je bilo skupaj sedem. Predavanja so bila nacionalne, gospodarske, kulturne, zgodovinske in liigijenske vsebi-, ne. Prvi večer je bilo okoli 60 obiskovalcev, vse naslednje pa preko 120. Po predavanju smo predvajali še film, pri katerih pa vsled nerazumevanja odločujočih faktorjev izbire nismo imeli, tako, da smo bili prisiljeni predvajati en film po dvakrat. Za zaključek pa smo skupaj zapeli kako narodno pesem, ki po sili razmer mnogo trpi. Naš tovariš medicinec pa je pomagal bolnikom in ranjencem, s tem, da jim je svetoval ter jih obvezoval. Pa tudi s pravnimi nasveti smo bili ljudem na uslugo. Po'vsakem predavanju pa smo razdelili med poslušalce slovenske knjige, katere smo prinesli s seboj. Ljudje, posebno še mladina, so se kar trgali zanje. Da pa so tam zelo pridno na delu nam sovražni elementi kaže dejstvo, da so se vtihotapili k predavanjem tudi Nemci, ki so ravno tako jemali naše knjige, katere so pa potem z zasmehom metali vstran. K sreči smo to kmalu zvedeli ter nadalje preprečili to barbarsko ravnanje podkupljencev. Prehitro je minil čas in prišel je dan slovesa. V nedeljo 21. VIII. popoldne smo imeli zaključno predavanje. Ob tej priliki so se Slovenci nad vse ljubeznivo poslovili od nas. Zelo marljivi cirilme-todar g. Rajšp Ludvik se je v lepih besedah poslovil od nas, tamburaški zbor pa je zaigral »Hej Slovani«. Na koncu pa smo se še skupno slikali m prepričan sem, da bodo imeli s slikami, katere smo jim poslali lep spomin na dneve, ko smo živeli med njimi. Vse to naše delo pa ni šlo v račun gotovim elementom tu ali pa celo onstran Mure ter so nam tudi oni za slovo pripravili krepko presenečenje. Zadnjo nedeljo po predavanju smo se vsi skupaj podali v bližnjo gostilno, kamor nas je povabila zelo narodno zavedna gospodinja. Toda ob našem prihodu je bila v gostilni že zbrana precejšnja družba vinjenih ljudi, ki so vsekakor mislili, da se nahajajo nekje v sredi Reicha. Mi nič hudega sluteč smo se zabavali v svojem krogu in okoli devete ure smo hoteli oditi domov. Pri tej priliki pa je pijana družba, ki je ves čas izivala, pokazala svojo pravo namero. Takoj po našem odhodu so vdrli za nami hoteč napasti »die windischen Studenten«. To namero smo jim sicer z našim povratkom v gostilno preprečili, toda kljub temu so se oni ponovno vrnili ter v svojem pijanem junaštvu izjavili, da nas bodo »auf Stiikeln zerschneiden«. Svoje sovraštvo so otresli tudi na poslopju šole, katero so pomazali s kljukastimi križi in raznimi za nje značilnimi napisi. Vsa vas je obsojala to podlo dejanje in prepričan sem, da se bodo sinovi našega naroda še bolj junaško zoperstavili njihovim nakanam. V torek 23. VIII. zjutraj smo se odpeljali proti Št. liju z zavestjo, da je naše delo vendar vrglo seme na rodovitna tla, kajti na brezplodno delo reakcija ne bi bila tako huda. —aj. Udeleženci 1937 0/6" 7936 °/6 ’ 1935 % •Švicarji: . a) ki_študirajo v Švici 183(18) 64,8 165(16) 56,6 216 b) ki študirajo 1 0,3 ‘4 . 1,4 1 0,3 v tujini c) srednješolci 55 19,5 62(1) 21,3 85 23,4 d) ost. poklici 8(4) 2,7 12(5) 4,1 14 3,9 Tujci: a) ki študirajo v Švici 13 4,9 18(2) 6,3 10 2,7 b) ki študirajo v tujini 22' 7,8 3(10) 10,3 37 10,2 282(22) 100,0 291(25) 100,0 363 100,0 Številke v oklepajih pomenijo dijakinje, vendar so že v prvih številkah vračunane. Udeleženci po narodnostih. Švicarska radna četa V Švici študirajoči V inozemstvu študirajoči 1937 1936 1935 1937 1936 1935 Egipt 1 1 — — — — Belgija — — — 1 2 — . Britska Indija — — — — 1 — Bolgarija 1 1 — — — — * Nemčija 7 10 7 — 1 8 Anglija — 1 — 7 t> 6 Francija — — 1 3 3 3 Holandija — — — 4 — 3 Jugoslavija — —, — — 1 2 Avstrija 2 1 — 4 4 6 Poljska — 1 — — 2 — Rusija — 1 — . — — 1 Švedska — — — 2 — — Siam 1 Ceškoslov. — — . — — 4 3 Turčija — 1 — — — — Madžarska — 1 — — 4 3 USA 1 — 2 1 2 2 18 držav 13 18 10 22 30 37 dražja. Voditeljici , kuh inje. so še pride-ljerle 3—4 dijakinje V; -pomoč; *sn . s Za n as topi te v kolonistov skrbe navad-no občine.; Preskrbeti ) mora j o : dovolj prenočišč in dovolj prostora; za kuhinjo in pisarno. Posteljnino in odeje: posoja švicarska armada, proti 'najemnini. Posebno pozornost posvečajo zdravniški službi. Kolonisti se mnogokrat poškodujejo, ker niso vešči niti orodja niti dela, pa tudi sprememba hrane, vode in podnebja vpliva na želodce. Tako je nujno, da je v vsaki koloniji vsaj en starejši študent medicine (navadno jih je več. V naši koloniji v Daiidriu so bili štirje in ena medicinka.) Naravno, da ima vsaka kolonija svojo dobro izbrano in urejeno apoteko in vse kirurgične instrumente, ki jih daje na razpolago zii-riška kantonalna bolnica. Poleg tega so vsi udeleženci zavarovani za slučaj težjih poškodb (invalidnina, posmrtnina). Spodnja tabela nam kaže obravnavanih slučajev in izgubo delavnih dni radi nezgod in bolezni. Šo vedno za delo sposobni Za delo nesposobni Skupim Izguba delovnih dni 1937 1936 1937J1936 1937 1930 1937 1936 Obravnavane nezgode 17 113 2 5 19 118 12 17 Obravnavane bolezni 189 119 44 35 233 154 80 87 252 272 92 104 Nekoliko težko mi je pisati o organizaciji, katere gost sem bil skoraj sedem tednov, ker se bojim, da ne bom mogel objektivno opisati vseji razmer, kajti še danes sem očaran od teh ljudi, od dežele in organizacije same, tako mi je morda ušla iz vida tudi kaka slaba stran. Svoje poročilo opiram na lastna doživetja, statistike pa na publikacije »Ver-band der Schweizerischen Studenten-schaften« (Union nationale des etu-■diants de Suisse) in sicer na letna poročila za leta 1934., 1935., 1936,—1937. in na brošuro: Studentische Arbeitskolo-nien. Švicarske radne čete obstoje od leta 1925. Mislim, da bo najbolje, če pokažem njihov razvoj s par tabelami. Toda k temu se vrnem kasneje. Zdaj hočem nekoliko pojasniti vso organizacijo. L’offiče des camps de travail (das Amt fiir Arbeitskolonien, L’ufficio dei campi di lavoro) je samo oddelek ali nekak odsek vrhovne Švicarske akadem- ske organizacije: Union nationale des etudiants Suisse (UNES). V pričetku zimskega semestra se vrši občni zbor UNES-a, na katerem izvolijo osem nekakih odbornikov. Eden med temi je President de 1’office des camps de travail. Sedaj je njegova naloga, da organizira podrobno urad. Vse delo je strogo razdeljeno, tako da je v tem odseku zopet 8—9 odbornikov za sledeče zadeve: Finance, prijave, zdravniška služba, preskrba z materialom, prehrana, poljsko delo, International študent Service — (ISS), to ;e urad za mednarodno izmenjavo kolonistov, in tajništvo. Plačan je edino tajnik, ki je pa tajnik yrhovne organizacije UNES. Sedaj pa preskočimo nekoliko k statistiki. Od leta 1?25. pa do leta 1937. je sodelovalo v delavskih taborih in pri posamezni pomoči pri poljskem delu 4.376 dijakov. Upam, da bo zadostovalo če navedem številke zadnjih treh let. * To so večinoma »nicht arisch«/ To bi bil v grobem statistični material, sedaj bi dodal še nekaj o življenju v koloniji in o organizaciji kolonije same. Vodnika kolonije določi predsednik urada za kolonije in sicer ga izbere izmed starih kolonistov, ki potem vodijo kolonijo na podlagi lastnih izkustev. Vodniku kolonije stoji ob strani »Ab-mann«, ki ga izvolijo ob začetku vsake etape kolonisti Sami. Njegova glavna naloga je, da organizira in vodi vse družabno življenje v koloniji in določa delovni čas. Tehnično vodstvo imajo v rokah posebni kantonalni tehnični uradniki. Prehrana kolonistov je v rokah Švicarskega društva: Volksdienst, ki določi voditeljico kuhinje in preskrbi nakup in prevoz živil. V letu 1937. je stala hrana za vsakega kolonista dnevno 2,20 sv. fr. Seveda pa je ta vsota odvisna od kraja kolonije, kajti ponekod so živila (mleko, kruh) cenejša, drugod zopet Seveda je pa zdravstveno stanje zelo odvisno od .terena, in dela. Delo nadzoruje pristojna kantonalna vlada, ki tudi določa tehničnega vodjo. Navadno dela skupno s kolonisti tudi nekaj domačinov, da se ustvari čim tesnejše sodelovati je im* d inteligenco in preprostim narodom. Vse orodje je last UNES-a, le nekatere specialne stroje (za drobljenje kamenja) preskrbi kanton oziroma država. Delovni čas Je; tako-le razdeljen: Vstajanje ob' pol 5. uri, pričetek dela ob 5. uri, zajtrk'od 7.—8. ure, ob 11. uri majhen premor za južino /(caj s kruhom), nato delo do |3,;ure- (ob sobotah do 11. ure). V, slučaju slabega vremena, ko delo ni mogoče, ‘je treba izgubo časa nadomestiti s popoldanskim delpin. Naj tu še omenim, kako !si znajo pomagati. Že proti koncu II. etape .(od 7. do 28. VIII.) smo vstajali in pričenjali z delom skoraj še v noči in ob prečejlhjeA mrazu, kajti naša kolonija je bila Čez 1200 in visoko. V III. etapi (od 28. VIII. do 18. X.) se je'pa dan že tako skrajšal, da ob 5 uri še sploli nismo mogli pričeti z delom. IČer pa je čas pričetka nespremenljiv smo. enostavno' pomaknili kazalce naših ur za pol ure nazaj in si tako pomagali. Prosti čas je pfepuščeji vsakemu na lastno voljo. Kolonisti imajo,, na razpolago knjižnicp, , Šah, karte, tpb.le-tenis itd., imajo priliko za izlete , v okolico, I/ usodnih dneh na obisku pri bratih V Karlovih Varih so zborovali. Avi-joni so prevažali visoke evropske državnike po zraku, po cestah pa so drdrali vozovi, ki so nosili v sebi smrt. V tem času mi je usoda namenila, da pohitim tja, kamor so bile in tudi bodo obrnjene naše oči, v slovansko našo prestolico Prago. Toda ne z aeroplanom, niti nenaravnost me ni vodila pot, pač pa preko vse države od Bratislave preko Brna, Olomouca in Hradec Kralove do nje — zlate, danes črne Prage. Več ko po deseturni vožnji smo stopili pri Bratislavi na bratska Slovaška tla, kjer so nas že ure in ure pričakovali naši bratje, s katerimi smo si iskreno segli v roke. Račistorf nas je sprejel v svoje okrilje in nam izkazal prvo gosto-lubje. Kljub temnim oblakom, ki so se se takrat zbirali nad obzorjem njihove domovine, so se bratje in sestre veselili z nami in iz naših besed, ki smo jih izmenjavali, so odsevala naša čustva. Še močneje smo čutili našo skupno usodo, ko smo stali na razvalinah starodavnega Devinskega gradu, kjer je nam in Čeho-slovakom potekala skupna zgodovina. Narod je mirno in junaško čakal dogodkov bodočih dni. Med tem, ko smo po češkem radiju poslušali mirne in prelepe besede voditeljev čehoslovaškega naroda, je bruhal bližnji sosed barbarske besede na ra- čun tega naroda in njegovih voditeljev. Toda kri je ostala mirna. Zopet lete drevesa mimo nas in krasna polja se vrste drugo za drugim. Vedno bolj in bolj prehajamo v notranjost. Nase oči se pasejo na prelepih narodnih nošah, ki že na daleč izpričujejo milina in visoko srčno kulturo naroda, čigar last so. Trnovo — vse živahno in veselo. Mesto praznuje 700 letnico obnovitve. Toda čas nam ne dopušča in že hitimo dalje vedno bolj in bolj v osrčje bratskega naroda. Naenkrat se ustavimo. Na precej veliki hiši vidimo sklesano tablo, ki nam pove, da je bil tu rojen veliki sin svojega naroda general Štefanik. In že sklenemo, da se poklonimo na njegovem zadnjem domovališču na majhnem hribčku — Bradlo — ki nekako kraljuje nad vso svojo okolico. Tu na tem hribčku je mladi Štefanik črpal 6ile za svoje bodoče delo, in tu sniva svoje poslednje sanje. Hitro gre čas naprej, pa tudi mi požiramo kilometre, kot bi slo za stavo. Mesta, trgi in vasi se menjavajo pred našimi očmi. O, koliko lepega in prisrčnega bi človek lahko povedal, toda sedaj za to ni časa. Mi čutimo in živimo z brati. Videli smo nad našimi glavami ogromne se valeče črne oblake, toda naučili smo se jih gledati mirno in hladnokrvno, vedoč, da brez borbe rie bodo zatrli naroda, ki je dal človeštvu več kot suhoparne odmeve vojaških korakov. Zlin — veliko industrijsko ameriško mesto. Naše oči se pasejo po velikih plavžih, toda naše misli so drugje, one potujejo z mislimi njih, ki preživljajo usodne dneve. In zopet Višehrad, močan člen v zgodovini naših narodov, ki ju veže nerazdružno in trajno. Prijazno Brno nas sprejme v svoje okrilje. Junaški narod molči in dela ter se pripravlja na nekaj hudega in strašnega toda ne s strahom in bojaznijo temveč z junaštvom in samozatajevanjem. Na cesti srečujem samo resne obraze. Vdrte oči mi pričajo o neprespanih nočeh. Žene in matere se mimo poslavljajo od prvih, ki gredo in hočejo braniti domovino — mater njih vseli. Ves svet čaka na usodepolne besede. Niso bile še popolnoma izgovorjene. Počasi se vedno globeje in globeje zasaja sovražni nož v njihovo narodno telo. Živci pa so jekleni in ne popuste. Sedim pri kosilu, iz mikrofona se slišijo besede napovedovalca. Vse je tiho in z napetostjo posluša. Pri sosedni mizi sedi gospa srednjih let. V njenih očeh se blešče solze in zazre se v mojo trobojko, ki sem jo nosil na suknji. Vstane in pride k meni ter mi brez besed stisne roko. Čez nekaj časa pa reče: »Kaj ne, tudi Vi ste z nami. Tudi Vaš bratski narod nas bo branil« in dve veliki solzi se ji potočita preko obraza. Govorila sva, o čem mi ni treba pripovedovati, povem naj samo to, da smo mi vedno močneje in močneje čutili z njimi in z njimi t— trpeli. Na velikem trgu so delavci delali katafalk, kajti obletnica, ko jih je za vedno, zapustil njihov tatiček se bliža. 14. september. Nobenih komemoracij, nobenih govorov ali parad. Na katafalku gori velik: ogenj. Narod pa nosi in polaga na njega cvetje, govore samo oči. Tudi mi smo se jim pridružili in položili venec z našo trobojko v spomin na moža, ki je bil nam ravno tako velik in mogočen kot njim. Poslovimo se, možje in žene nam mahajo v pozdrav, tu pa tam se otriie solza in zdrkne preko trudnega lica. Zopet brzimo pp široki cesti in, vedno bolj in bolj smo priče nememu odzivu domovine. Junaki prihajajo z vseh strani, se preoblačijo in zopet odhajajo v svesti si svojih dolžnosti. Ustavimo ee na prostranem trgu v Olomoucu pred mestno hišo, zopet sprejem. Narod takoj spozna našo trobojko in v hipu se zbere precejšnja' množica okoli nas ter nas pozdravlja. Obrazi vedno .bolj resni. Ljudje se sprašujejo li bo vojna ali ne, toda na mirno kapitulacijo nihče niti ne misli. Zvedel sem, da so bile prejšnji večer ogromne manifestacije, za državo m vojsko. Ta junaški narod se ne pusti izigravati. Njih oči so obrnjene proti svojim zaveznikom, v katere slepo verujejo in. to je bila njihova največja gre-ška. Olomouc je največje vojaško sre- 3>eba+a brez konca Ker kljub vsemu prerekanju še ni zadostno razčiščeno naše stališče do »slovenstva«, naj spregovorim nekaj besed o tem pojavu in očrtam nekaj naših nazorov o njem. Nimam sicer namena, iz-preobmiti »Sraže v viharju«, ki nas bo brez dvoma kljub vsemu še večkrat počastila s potujčenci in izkoreninjenci, ampak hočem le našim prijateljem nekoliko podrobneje osvetliti to sporno »slovenstvo«. Zdi se mi to v tem trenutku zopet umestno in potrebno. Zgodovina je razdražila enotno jugoslovansko narodno vejo v več kulturnih skupin. Več, pravim, ker govoriti o treh takih skupinah je nesmisel, ko imamo poleg Srbov, Hrvatov in Slovencev še Bosance, Makedonce, Črnogorce, Bu-njevce in druge edinice, ki bi jih prav tako upravičeno mogli šteti za »samostojne narode«. Zgodovina je načrtala politične meje preko enotnega jugoslo-venskega narodnega telesa, politične okolnosti so povzročile kulturne razlike. Dolgo pred svetovno vojno, ko se je prebudila narodna zavest, so se Jugoslovani spet zavedli sami sebe in tedaj se je porajala' zavest enega naroda od Beljaka do Soluna, od Adrije do Črnega morja. Nikogar niso ne tedaj ne pozneje motile razlike, ki jih je ustvarila zgodovina, pisatelji, pesniki in politiki so govorili o enem jugoslovanskem narodu, ki se mora združiti in zediniti, da bo imel dovolj odporne sile. Mi mladi jugoslovenski nacionalisti stojimo trdno na stališču naših velikih prednikov in vsi nasprotniki naj si izprašajo vest, če niso morda »potujčenci« in »izkoreninjenci« oni, ki podirajo, kar je bilo z ogromnimi žrtvami zgrajeno in ki tako koristijo samo tujcem. Omenjenih razlik med raznimi deli našega naroda ni mogoče čez noč izbrisati. Še manj je mogoče, da bi en sam del z vsemi svojimi kulturnimi, socialnimi, verskimi posebnostmi prevladal nad drugim. Vse take razlike narodnemu edinstvu niso na škodo, saj vseli Ju-goslovenov itak ne moremo popolnoma prirejajo pod vodstvom Obmanna produkcije, resne, šaljive, v verzib, v prozi, pantomime itd. ' Vsak udeleženec kolonije se mora obvezati za najmanj eno etapo (3 tedne), dobri kolonisti lahko ostanejo tudi dve ali tri etape. Ni bil moj namen delati kakršnokoli reklamo za švicarske radne čete, pač pa sem hotel le prikazati organizacijo, ki je trenutno najboljša na svetu in od katere se moremo mnogo, zelo mnogo naučiti ! Gaberščik M Han. izenačiti. Tudi severni in južni Nemci se razlikujejo med seboj, severni in južni Francozi prav tako. Šege in običaji, kulturne posebnosti so neizogibna posledica podnebja, ozemlja in najrazličnejših tujih vplivov. S silo uniformirati ves narod je zmoten in škodljiv poskus, ki se še nikjer ni posrečil. Toda pov-darjati razlike, kjer ni treba, umetno ustvarjati prepade, kjer jih ni, podirati mostove, ki so že zgrajeni, nadaljevati delo tjijcev, ki so si na "vse kriplje prizadevali, da razdražijo slovanske brate —1 to je ali prehiišljen zločin ali pa skrajna omejenost. Slovenci se radi ponašamo, da smo najbolj kulturna skupina v Jugoslaviji. Kar se tiče splošne izobrazbe, bo to držalo. V drugih ozirih pa je že bolj dvomljivo. (Primerjajmo n. pr. število rojstev pri nas in na vzhodu države, število nezakonskih otrok pri nas in v Srbiji itd.) A kljub temu ponašanju z visoko kulturo, smo silno ozkosrčni in naravnost smešni v svoji megalomaniji med dvema mogočnima neslovanskima narodoma, ki komaj čakata, kdaj bosta mogla seči po tem malem, a tako lepem in bogatem koščku naše zemlje. Sicer pa smo z našo kulturo lahko malo bolj previdni. Vse preveč smo obrnjeni na zahod in prav naše zapadnja štvo samo se nam često že zdi kultura. In v tem je osnovna zabloda. Ni vse zlato, kar se sveti in kulture ne smemo zamenjavati s tako imenovano civilizacijo. Praktičen zgled: moda. Pri nas se smejemo že vsaki črnogorski čepici, vsakemu fesu, kmalu se bomo tudi peči in avbi, čeprav so vsa ta pokrivala stokrat bolj okusna, kakor modemi ženski klobuki, ki so — da pravim po Tavčarju —• vedno nekaj stlačenega, čemur je težko dati pravo ime. A tako smo se vživeli v svojo vzvišeno kulturno vlogo, da smatramo kozmopolitsko zapadnjaštvo za nekaj pristno slovenskega, kar nas loči od slovanskih bratov, čeprav je slednjič tudi naš dom na vzhodu. Ker pa smo na meji med romansko-germanskim zapadom in slovanskim vzhodom, bi bila naša dolžnost, da prevzamemo kulturne pridobitve zapada tehtno in ne kar brezglavo in da jih izročamo naprej slovanskim bratom, ne da bi pri tem uvažali pokvarjeno ' ropotijo laži-kulture. Z eno besedo, preusmeriti bi morali nase mišljenje, da bi bila naša srca v prestolnem Beogradu, beli Ljubljani, cvetoči Sofiji, zlati Pragi in kmalu spet slovanski Moskvi, ne pa v Parizu, Rimu in Londonu ali pa v rdečem Kremlju, ki je v svoji osnovi navadna kopija zapad-ne miselnosti, njenega materializma in skvarjene kulture. Ako dobro premisli- dišče sploh, zato smo srečavali na cestah precej vojaštva. Narod jih je navdušeno pozdravljal povsod, kjer so se pojavili. Pred vojašnicami so stali vojaki in se poslavljali od svojcev toda brez žalosti in jokanja, le tu pa tam sem videl malega otročička, ki se je z vso silo oklepal svo-jeea očeta • vo jaka, kakor da bi slutil bodočnost. Ves narod pa si je bil v svesti, da jih svet ne bo pustil osamljene in da jim bodo zavezniki pomagali braniti njihovo domovino. In že nas je sprejela zlata Praga v svoje okrilje, vzdušje pa je bilo vedno bolj in bolj napeto. Tedaj pa so tam daleč v svetu zabrneli aeroplani, ki so prevažali ljudi, ki so mešetarili o usodi češkoslovaške države. Voditelji naroda so delali noč in dan in od prevelikega napora so ostali že skoraj sami skeleti. Prišla je težka in usodna noč, ko je bil češkoslovaški narod postavljen pred izvršeno dejstvo, da se mora podati, kajti zavezniki so se premislili. Premislila si je celo ruska armada, na katero so polagali največ upanja. Po Vaclavskem hodijo ljudje mrko sem in tja, vsak s časopisom v roki. Vsako uro nova izdaja, vsak trenutek drugačna situacija, ki je vedno hujša in težja za narod. Kupim si časopis. Na naslovni strani, ki je bila črno obrobljena je stalo »Uplne sami« — popolnoma sami. Solze so zalile ljudi, ko so spoznali, da jih je ves svet izdal, varujoč svoje interese in žepe. Živci mo vse to, se nam ne bo zdelo nemogoče, da nadomestimo vsiljene in nam ne-prikladne zapadne posebnosti s slovanskimi, ki nas ne bodo zbližale samo z našimi južnimi brati, ampak z vso slovansko družino. Seveda pa moram tu takoj opozoriti na posebnosti, ki so se organsko razvile iz slovanskih korenik samih, ki so dobre in jih niti ni mogoče niti ni treba odpraviti. Omenil bi razne šege in običaje, v prvi vrsti pa slovenski književni jezik. To so posebnosti, ki naj kar ostanejo, saj pametnemu človeku ne bodo na poti, da bi radi njih tajil enotnost jugo-slovenskega naroda. Vsak povprečno izobražen Slovenec razume toliko srbohrvaščine, da nima z njo nobenih težav, in želeti bi bilo, da bi tudi Hrvati in Srbi razumeli prav toliko slovenščine. Če izginejo še uradne tiskovine za naše kraje v cirilici in srbohrvaščini, če se pri državnih napisih primemo upošteva slovenščina (n. pr. v vlakih) pa bo izbito političnim kramarjem, ki kriče o strašnih nevarnostih za slovenstvo, zadnje orožje iz rok. Kajti za konec pri-bijem: kakor politiki napeljejo vsako vodo na svoj mlin, tako je tudi kričanje o slovenstvu navadno španska stena, za katero se skrivajo povsem dragi nameni. Seveda ne mislim pri tem na navadne zemljane, ampak na razne bolj kričeče šefe slovenoborske ideologije. S podobnimi težavami kakor mi, se morajo boriti tudi Hrvatje in Srbi, Bosanci in Makedonci. A če opustimo lie-gemonistične in separatistične bajke, če se z vso energijo otresemo nepotrebne germanske, romanske, madžarske, bizantinske in turške nadvlade, si sicer še vedno ne bomo enaki, a tako blizu, da ne bo nikogar več, ki bi govoril o treh ali več narodih. Tedaj bo nastooil tudi čas združitve z Bolgari. Jugoslovenska misel je pognala v »prečanskih« tleh, na Hrvaškem in v Sloveniji. Bodimo spet Slovenci prvi glasniki boljših časov Velike Jugoslavije in morda se uresničijo pesnikove besede: »da izmed treh njmlajši brat pojde za vse usod iskat.« Tone Miklov. Ob razstavi siovenske knjige Društvo slovenskih književnikov je priredilo v Ljubljani ob dvajsetletnici Jugoslavije razstavo slovenske knjige v letih 1918—1938. V veliki dvorani Trgovskega doma so prikazali impozanten razmah slovenske tiskane besede v dvajsetletni svobodi. Sistematično urejena razstava je nudila točen vpogled v našo originalno in prevodno literaturo. Tu je bila razvrščena proza in poezija, znanstvena in nabožna knjiga, mladinsko slovstvo, glasbena literatura. Vse v vsej svoji mnogostranosti. Posebni del je bil določen za našo zamejno tiskano besedo, kolikor je lahko živela. Razni dijagrami so prikazovali nihanje naše knjižne produkcije v posameznih letih. Razstava je bila dostojen predstavnik tvornosti na-“ ga duha in dovršenosti naše tiskarske stroke, ki skrbi, da ohrani te zaklade zanamcem. Naši književniki niso mogli lepše proslaviti dvajsetletnice naše države, kot so jo. Z razstavo slovenske knjige so naj-prepričevalnejše potrdili, da je politična svoboda podlaga kulturnega življenja in razvoja naroda. Samo v svobodi je mogoč razmah, kakršnega moremo mi zabeležiti. Po produkciji in konzumu origi-ginalne in prevodne književnosti sodimo Slovenci med skandinavske, torej prve narode v Evropi. le misli so nas spremljale ob obisku pri naši knjigi. Ob tem dokumentu razmaha naše besede v svobodi smo se spomnili tudi na tiste, ki so iz političnih razlogov sejali veliko neresnico, da je naša beseda zapostavljena in ogrožena. Ti so videli samo brezpomembne napise in vzorce, niso pa hoteli videti reprezentativnih posod, ki hranijo besedo in duha našega časa. Razvoj naše besede je odvisen samo od naše lastne ustvarjalne sposobnosti, to se pravi sposobnosti, pravilno razvrščati posamezne besede, da dajo veliko vsebino. MLADINA, UTRJUJ SLOGO JUGOSLO VENSKEGA NARODA! so popustili in masa je spregovorila. Ogromni Vaclavski trg se je v hipu napolnil. Govorila je v glavnem mladina, ki je zahtevala presekanje tega Gordijskega vozla. Narod je zahteval vojaško vlado in voditelje, ki bi jih popeljali v boj za ohranitev svoje svobode. Noben Čehoslovak ni listo usodno noč zatisnil očesa, čakajoč na poziv in klic domovine. Naslednjega dne so se demonstracije še povečale. Delavstvo je zapustilo svoje delavnice in obrate, ter šlo na ulico ter dalo duška svojemu ogorčenju nad izdajstvom zaveznikov. Vdrugič sta se sestala moža, ki sta razpravljala o usodi malih narodov in Evrope. Na krmilo Češkoslovaške je prišel mož, ki ga je narod zahteval — general Syrovy. Narod se je pomiril in se vrnil na delo. Mi pa smo morali po naši začrtani poti naprej in smo se z žalostjo poslovili od zlate Prage, ki je v teh dnevih preživljala najtežje dneve svoje zgodovine. Naša pot nas je vodila na grob tatička, da se mu poklonimo. Tam na vaškem pokopališču v kotu počiva mož, ki je vse svoje življenje posvetil svojemu narodu in človeštvu sploh. Ko sem hodil po parku gradu, kjer je Masaryk živel, delal in umrl, sem neprenehoma mislil na njega, ki bi bil danes najbolj potreben svojemu narodu. Naša pot nas vodi dalje. Ustavimo se v Plznu, kjer so nas zopet bratski sprejeli. Tu smo zvedeli za imena mož, ki so prevzeli na novo krmilo države v svoje roke. Narod je bil še ves razburjen od dogodkov nreteklega dneva, toda že se je zopet znašel ter obvladal svoje strasti in vsak se je še z večjim elanom vrgel na delo. Ure grozote so se vedno bolj bližale in narod se je nanje pripravil. Tujec pa je še nadalje rovaril in izzival, hoteč mu že predčasno uničiti vero v svojo odbrano. Toda kolone so šle svojo pot mirno in hladno, toda junaško. Narod se je pripravil na najhujše. Vsak sam je skrbel za svojo bodočnost in se temeljito pripravil ter založil z vsem, kar potrebuje za življenje. Kako iskreno nas smatrajo za prave brate, dokazuje dejstvo, da so nas v teh dnevih pope-ljali v Škodove tovarne, največjo železno industrijo v državi. Ob slovesu sem iz besed predsednika, ki se je poslovil od nas že zaslutil, da se pripravlja nekaj odločilnega. Dnevi našega bivanja med njimi so se bližali h koncu. Še češke Budejovice so na programu, potem pa zapustimo bratsko državo, tako smo mislili vsi ne sluteč, da bomo zadnji dan doživeli višek v razvoju teh dogodkov. Proti večeru smo prispeli v češke Budejovice in takoj na prvi pogled si lahko opazil, da sovražna meja ni več daleč. Dogodki so se razvijali z bliskovito naglico. Videli smo, da naša prisotnost ni več na mestu, zato smo sklenili takoj naslednjega dne odpotovati v domovino. Kdo bi si bil takrat mislil, da bomo čez par ur že potovali? Sedeli smo v restavraciji in večerjali. Lokal je bil nabito poln. Videl si sokole in orle v uniformah, kajti varnostno službo v mestu so prevzeli že oni. Pogovor gre dalje, zunaj pa korakajo kolone, ki se izgubljajo v temno noč. Jok, smeh, veselje, vsa čustva se menjavajo pri ljudeh z bliskovito naglico. Napovedovalec v radiju se oglasi. Grobna tišina zavlada, on pa pojasni, da še ni točnih poročil. To se zgodi še dvakrat. Nihče ni govoril, toda vsak je slutil, da se pripravlja nekaj odločilnega in velikega. Končno se oglasi napovedovalec ter razglasi splošno mobilizacijo. S ploskanjem so sprejeli to vest, ki jih je rešila te večne negotovosti. Vedeli so, da se bodo morali boriti za svojo domovino, vedeli so, da bodo krvaveli, toda vse to so sprejeli z veseljem in junaštvom. Po zadnjih akordih državne himne so se ljudje dvignili ter odšli vsak na svoje mesto. Čez dobre pol ure so se že polnile vojašnice. Mi pa smo morali takoj dalje, toda kam. Preko Brna in Romunije v domovino. Nihče ni mislil na svojo usodo, mislili in občudovali smo može, ki so se tako hitro odzvali klicu domovine. Zapustili smo bratsko republiko in smo se lahko se vrnili preko Nikulova in Nemčije domov, toda z drugačnimi mislimi na izid, kakršnega smo doživeli. Ob „Misli in delu" KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA. IZHAJA MESEČNO. NAROČNINA ZA CELO LETO 60.- V LJUBLJANI NA GOSPOSVETSKI CESTI 4/1 DIN. — UPRAVA Pred nami leži 8.—9. številka te odlične revije, za katero lahko rečemo, da spada v vrsto naših najboljših. Z objektivnim in na dobrem spoznavanju stvari slonečim pisanjem je tekom svojega sko-ro štiriletnega obstoja v polni meri izpolnila svoj raison d’etre. Krog sodelavcev, ki si jih je tekom tega časa pridobila, nas navdaja s prepričanjem, da bo ostala taka tudi v bodoče in, da bo v vedno popolnejši meri izpolnjevala svojo nalogo: postati in biti glavno glasilo one skupine naših jugoslovensko in socialno usmerjenih intelektualcev, ki smatrajo za svojo dolžnost spremljati, obravnavati in sodelovati pri reševanji’ j o v n ih, bodisi kulturnih, političnih, socialnih ali ekonomskih problemov. Radi tega jo vsem svojim čitateljem toplo priporočamo. Pomagala jim bo pri raz-širjevanju njihovega duhovnega obzorja, seznanjajoč jih s problemi, kateri ne smejo biti tuji nobenemu omladincu, ako hoče postati izobraženec, pripravljen za izvrševanje nalog, ki mu jih to svojstvo nalaga. Zadnja dvojna številka »Misli in dela« je potvečena »slovanski socialni politiki«, odnosno bolje rečeno »socialni politiki slovanskih držav«. V kratkem jedrnatem uvodniku, kar spada že nekako v tradicijo »Misli in dela«, nam podaja motive, ki so vodili uredništvo pri izdaji pričujoče številke. Povdarjajoč današnjo dominacijo sile nad duhom, ko Evropa »mladini ne vzgaja več srca in duha, marveč goji napuli in hvali nasilje«, prihaja do zaključka, da »v teh mračnih dneh so človečanske dobrine slovanskega duha in srca posebno svetle in za človeštvo posebno dragocene«. »Navzlic svoji mladosti in velikim tež-kočam povojnih let« so slovanski narodi pokazali v socialni politiki toliko ustvarjalne sile in toliko z žrtvami pridobljenih uspehov, da so tudi s tem delom dokazali svoje toliko jim osporava-ne odlike: sposobnost graditi kulturo, močan smisel za državo in plodno socialno zavest. Iz teh osnov izvirajo njihova najlepša dejanja: skrb za človeka.« Pokazati to skrb za človeka, kako je v slovanskih državah zamišljena, kako je organizirana, kako se izvršuje, kakšni so njeni skupni problemi (ko se že govori o neki »slovanski socialni politiki« je treba ta skupen naziv tudi opravičiti) vse to bi bila naloga pričujoče številke. Oglejmo si, v koliki meri jo je izpolnila. Uvodniku slede trije članki, ki nam podajajo zelo pregledno glavne obrise socialne zakonodaje v Bolgariji (Prof. Janalov, Sofija: Socialna zakonodaja v Bolgariji.), v Češkoslovaški (Dr. Alois J. Jindrih, Praga: Glavne smeri češko-sl