Nemožnost konca filozofije I. To thaumazein
CVETKA TČTH
Ernst Bloch (1885-1977)1 jc, kot so priznali že njegovi mladostni sodclavci, fenomen, ker lahko filozofira tako, kot da bi celotna današnja filozofija ne obstajala, tj. na način, kakor jc filozofiral Aristoteles ali Hegel.2 Proti koncu svojega življenja, eno leto pred smrtjo, jc to tudi sam izray.il z besedami: "Jaz. sem filozof, ki prebiva v svoji lastni filozofski stavbi."
Bloch je umrl 4. VIII. 1977 leta v Tubingcnu, star 92 let. To jc dolga, zelo dolga življenjska pot, ki jo jc prehodil filozof Emst Bloch s svojo pokončno, vzravnano hojo. Ob tem se lahko vprašamo, odkod jc izvirala ta pokončnost. Od tega, kar jc Bloch ustvaril in zapustil, jc treba omeniti njegovo trdno in neomajno vero v obstoj filozofije, tudi v sedanjem času, in v moč filozofiranja, ki je dana vsem ljudem v vseh časih. Mislim, da jc to dejstvo nemajhen razlog za to, da jc pustil za seboj bogato filozofsko dediščino. V postumno objavljenem delu iz leta 1982 z naslovom "Dcnkcn hciBt Ubcrschrciten", ki sta ga izdala njegova žena Karola Bloch in Adclbcrt Rcif, jc objavljen pogovor, ki gaje z Blochom vodil Rcif.
Izhodišče za pogovor sta sogovornika izbrala aktualno filozofsko temo, razmišljanje o "koncu filozofije". Gre za temo, ki jc vznemirila mnoge sodobne filozofe, in tu jc troje omembe vrednih del: 1st die Philosophic am Ende (Karl Jaspers, 1961), Das Ende dcr Philosophic und die Aufgabc des Dcnkens (Martin Heidegger, 1969), Wozu noch Philosophic (Jiirgcn Habcrmas, 1971). Vprašanju, če jc filozofija danes dejansko na koncu, kot to verjamejo nekateri njeni predstavniki, Bloch ni pritrdil, nasprotno, zelo odločno seje temu stališču uprl in protestiral. V teh njegovih protestnih razmišljanjih ni zaslediti polemične diskusije s posamičnimi stališči iz treh prej omenjenih del.
' V pričujočem prispevku gre za krajSo Studijo o Blochovih nazorih v zvezi z njegovim pojmovanjem čudenja. Problemski
okvir te Študije je njegovo prepričanje v nemožnout konca filozofije, ki ga je vehementno utemeljeval ravno s čudenjem. Čudenje jc tako podlaga za nastanek filozofije in hkrati njen trajni temelj. Študija je razdeljena v dva samostojna sestavka. Prvi je naslovljen T6THAUMAZEIN, dragi PODOBA NEKONSTRUIRANEGA VPRAŠANJA. Glej Georg I.ukacs: Gelcbtes Dcnkcn. Eine Autobiographic im Dialog, Suhrkamp, Frankfurt 1981, str. 59.
3	Amo MUnster (Ilrsg.); Tagtraume vom aufrechtcn Gang. Scchs Interviews mil Emst Bloch, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 101.
4	Pogovor je objavljen kot: "Das Zcitallcr des Systems ist abgelaufcn". Ein GcsprHch mit Adclbcrt Rcif. Glej: Karola Bloch, Adelbert Rcif (Ilrsg.): "Dcnkcn heiBt Obcrschrciten". In memoriam Enut Bloch (1885-1977), Ollstcin, Frankfurt 1982, str. 17-26.
Ideja o koncu filozofije je pri nekaterih sodobnih mislecih prešla skoraj že v nekakšno verovanje, kar pa je za Blocha manj pomembno. Pri tem gre le za dobrodošel izgovor za lastno miselno nemoč in nesposobnost filozofa, ki se je izčrpal in se samo ponavlja, svari Bloch. Filozofija ostaja do zaklinjalcev konca filozofije po Blochu ravnodušna. Vse napovedi o koncu filozofije v drugi polovici 19. stol. - in teh napovedi ni bilo malo - je filozofija preživela. Samo lastno epigonstvo lahko napoti nekega filozofa do sklepa, ki je za filozofijo in njen nadaljnji razvoj nepomemben.
Odkod Blochu njegovo tako zelo suvereno prepričanje v nemožnost konca filozofije? Najprej je tu zanj nesporno dejstvo, da vprašanja, ki jih filozofija postavlja, ostajajo, ker niso enkrat za vselej in dokončno rešljiva. Predmet, s katerim se filozofija ukvarja, in konkretni filozofi, je po tej plati trajen. Kot drugo, kar bistveno oblikuje Blochovo samostojno filozofsko držo, imenovala bi jo kar z izrazom blohovska drža, kaže njegova naslednja izjava: "Tako kot prej je tudi zdaj veliko čudenje in osuplost, thaumazein začetek filozofije, kot to pove Aristoteles, čudenje, ki vedno napreduje, in je zato čisto vseeno, če so nenadarjeni žrtev cenene modne norosti." Trajni temelj filozofije in filozofiranja ostaja po Blochu v dejstvu čudenja, strmenja, kar je že Platon nekoč poimenoval z izrazom to thaumazein.
Čudenje, strmenje' omogoča Platonu v njegovem dialogu Theaitetos (155 D) opis filozofovega miselnega dojemanja oziroma resnice človekovega mišljenja kot vseprežemajoče miselne strasti (to pathos), ki filozofiji namenja celo posredniško funkcijo med nebom in zemljo . Po Platonu je "thaumazein in čisto nič drugega arhč za filozofijo". Tudi Aristoteles je to izrazil v Metafiziki (982 b) s trditvijo, da "tako kot nekoč tudi še sedaj napoti ljudi do filozofiranja ravno čudenje". V tem je arhč za filozofijo, kot njen trajni temelj, podlaga in izvor. Zato je po izrecnem opozorilu Karla Jaspersa* treba thaumazein pojmovati kot izvor filozofije in manj kot začetek. Jaspers namreč s tem razlikovanjem želi pojasniti, kaj sploh omogoča, to pa je ravno izvor, zgodovinsko ugotovljiv začetek nastanka filozofije.
Izvor potrebe po filozofiji in filozofiranju je mogoče razumeti z dejstvom obstoja stvarnosti, sveta in človeka, ki se čudi, občuduje, strmi, je prevzet zaradi dejstva, da je svet, da je to in ono, ne pa, da ničesar ni. Ravno s pomočjo čudenja, strmenja nad svetom in tem, kar je in obstaja, prične človekova misel napredovati v smeri iskanja resnice, smisla. Kaj jc po svojem bistvu to, kar je? In tak način človekovega dojemanja, razmišljanja in iskanje resnice velja še danes in dokler bo človek, tudi ne bo preminila ta njegova odlika, da lahko razmišlja, se čudi, strmi. Ko Aristoteles govori o tem, čemu so se najprej čudili ljudje, pove, da so to bile na začetku povsem enostavne stvari, dosegljive v njihovem neposrednem okolju. Thaumazein seveda napreduje do zelo oddaljenih in celo nedosegljivih stvari, kot so planeti, sonce, mesec, zvezde in čudenju se
Ibidem, sir. 18.
Ustaljen slovenski izraz za thaumazein (16 thaumazein) jc čudenje, čeprav bi bil morda izraz strmenje primernejši Najpogostejši izrazi, ki jih uporablja Emsl Bloch v nemščini so Slaunen, Vcnvunderung, Slutzen, staunendes Vcrwundem, das fragende Staunen. Ž.c v prvi izdaji Duha utopije razume čudenje v tejle opisni formulaciji: "Die Gestah der unkonstmierbaren Frage" oziroma podoba nckonstruiranega vprašanja. Najbolj "blohovski" odgovor na vprašanje, kaj je vsebina čudenja, njegova dokončna simbolna intcncija, jc podan ravno s tem "nckonstiuiranim vprašanjem". To pa jc zelo pomembna predpostavka za konstrukcijo Blochovc lastne Filozofske stavbe.
' Na istem mestu v Thcaitctu Platon sam pojasnjuje, iz katerih mitoloških vimv dobi prispodobo za posredniško funkcijo filozofije. Posrečena se mu zdi namreč tista trditev, ki pravi, da je Iris - krilata boginja, božja poslanka - hči zemeljskega očeta, j*> imenu Thaumas; od tu Platonu podlaga za izraz čudenje.
Glej Karl Jaspers: Was ist Philosophic? Ein Lesebuch, DTV, MUnchen 1986, str. 39.
pridruži še dvom, če lahko spoznamo dogajanja na teh stvareh. Tako Aristoteles opozori, da tisti, ki sc čudi in dvomi, ugotavlja samo to, da nečesa pač ne ve. Ker po njegovem prepričanju "vsi ljudje po naravi težijo k včdcnju", kar jc že prvi, začetni stavek Metafizike (980 a), jc za človekovo znatiželjnost in napredovanje spoznavanja v smeri spoznanja rcsnicc dvom ravno tako ustvarjalen.
Človek razmišlja, če so stvari po svojem bistvu to, za kar sc na zunaj kažejo, če sovpadata njihova bit in bistvo. Pojavi sc dvom, mar jc to, kar je, po svojem bistvu dobro in ali ne bi moglo biti še boljše. Misel tako dano presega in v tem smislu jc tudi Bloch izoblikoval svoje razumevanje mišljenja z zapisom: misliti pomeni presegati.
Za razliko od Platona in večine drugih filozofov, ki čudenje postavljajo samo na začetek, Bloch opredeli svoje razumevanje te kategorije z naslednjim: "Platon je imenoval čudenje za začetek filozofije; vendar pa čudenje ni samo njen začetek, temveč prav tako njena sredina in njen odprti konec, saj kulminira na koncu." S to trditvijo jc Bloch sam podal svoje temeljno stališče in razumevanje čudenja in vsak poskus razumevanja in razlage cclotne Blochovc filozofije to mora upoštevati. Tako njegovo odločno odklanjanje ideje o koncu filozofije, podoba nckonstru i ranega vprašanja, pojmovanje utopije, upanja, temelji na čudenju.
Ko Bloch podaja svoj odgovor na vprašanje, kaj je filozofija, v krajšem sestavku z naslovom Was ist Philosophic, als suehend und vcrsuchcrisch? (1955), poudari, da je tak odgovor težko podati, saj je dcfinicij filozofije skoraj toliko, kot je filozofov. Toda to jc navsezadnje tudi manj pomembno, pomembnejše jc doumeti to, kar filozofijo omogoča in jo hkrati ohranja. Filozofija prične z razmišljcnjcm in čisti materializem, v pomenu, da človek najprej preživi in se ohranja, po Blochu, spodbuja človeka misliti. Iz te potrebe izhaja čudenje, sprašujoče čudenje s svojo ostjo, osuplost, ki sc sprašuje: zakaj jc sploh nekaj in ne nič?
"Prva, čista filozofska luč", se kot tisto, kar prežema čudenje, pojavi pri Talcsu in takratnih grških mislecih. Kar sc iz Blochovcga poskusa odgovoriti na vprašanje, kaj je filozofija, lahko razbere , jc njegova ugotovitev, da je la misel filozofija zato, ker ni dopustila, da bi prva luč v njej ugasnila. Ti misleci začudenja niso pozabili in zanemarili. V njihovem iskanju in spraševanju ostaja prvotna ost prisotna in tudi mora biti; kjer tega ohranjanja ni, tam čudenje ni dovolj globoko, sproža pa se vsakokrat na nečem novem in še neodkritem. Kot trajni vir in možnost filozofiranja jc ravno v ohranjanju zavesti o čudenju, s pomočjo katerega jc nekoč mišljenje napredovalo k pojmu.
Če Bloch dopušča konec filozofije pri nekem konkretnem filozofu zato, ker jc ta v svojem mišljenju dopustil, da mu je čudenje ugasnilo, pa nasprotuje možnosti konca filozofije kot take. Kako? Za Blocha je nemožnost konca filozofije najprej pogojena preprosto z dejstvom, da človek biva in da razmišlja. Kot je povedal Adclbcrtu Rcifu, filozofija sama traja tako dolgo kol njeni problemi, ki niso zgolj njeni problemi, temveč problemi sveta, svetovne biti, ki jih filozofija rcflcktira in obravnava. Četudi bi ljudje trdili, da filozofije ni več ali da ni možna, svet še vedno obstaja in ostaja filozofsko skrivnosten. Tu je mesto za filozofsko razmišljanje in ne za epigone. Že trenutek sam, v katerem govorimo, je za Blocha filozofsko pomemben in skrivnosten, poraja torej
' Ernst Bloch: Philosophischc AufsStzx 7.ur objektiven Phantasic, Band 10, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 149. Večina Blochovih del jc citirana iz Emst Bloch Gesamlausgabe in 16 BZndcn, Suhrkamp, Frankfurt 1977.
10 Glej Emst Bloch: Was ist Philosophic, als suehend und versueheriseh? (1955). Cit iz Emst Bloch: Philosophische Aufsatzc zur objektiven Phantasic, str. 395-401.
filozofijo, ki se ne sprašuje o miselni nemoči nekoga, ki se vanj ne more vživeti. Da ne gre pri tem za nekakšno Blochovo življenjsko spoznanje, za rezultat njegove misli, temveč za načelno filozofsko izhodišče, je dokazljivo iz del, ki jih je na to temo pisal že štirideset let prej. Tako že v Duhu utopije v prvi (1918) in drugi verziji (1923) in nikakor ni naključje, da se jc v poznejših tekstih vedno znova vračal k temu delu, kar velja še za Spuren, ko jc v obliki biografske samorefleksijc skušal pojasniti, kaj je topos njegove lastne nadgradnje.
Na dejstvo, da po Kantu in Heglu niso več nastali sklenjeni, v sebe zaprti filozofski sistemi, Bloch v pogovoru z Reifom samozavestno odvrne, da takih sistemov tudi pred njima ni bilo v zgodovini filozofije. Vsekakor zanimiva ugotovitev, ki zveni skoraj že kot svarilo, da smo, sicer po filozofsko prepričljivem Kantovem in Heglovem prispevku, negovali domala že nekakšen kult sistema. V sodobnem času je po Blochu mogoče govoriti o paradoksu odprtega sistema. Hcidcggerja smatra za filozofa, ki lahko filozofira tako, da pri tem ne potrebuje nikakršnega sistema več.
Zanimiva jc Blochova kritična ocena znane in popularne Engelsovc napovedi o koncu filozofije, ki se ji Adelbcrt Rcif v pogovoru z Blochom ni mogel izogniti. Po tej marksistični napovedi naj bi filozofiji in njenemu "kraljestvu čiste misli" preostal samo nauk o zakonih mišljenja, tj. logika in dialektika. Dialektika po Blochu nikakor ni samo prestiž marksizma, nasprotno, dialektika marksizem kot tak šele omogoča. Vedenje o dialektiki je posredoval že Heraklit. To včdcnjc prežema filozofska zavest o čudenju in strmenju nad tem, da protislovje in nasprotje spadala k bistvu stvari samih. Zato razmišljanja o koncu filozofije v tem marksističnem kontekstu dejansko ne zaslužijo drugega kot prezir, po vzorcu stavka, ki ga je izrekel Isaak Babel: Banalnost jc kontrarevolucija. Bloch je smelo upal opozoriti na to še v Vzhodni Nemčiji leta 1956 in ponovno lik pred svojo smrtjo. Zdaj je razumljiva njegova izjava, da jc "propad filozofije (Verfall der Philosophic)" v nekem obdobju možen, sam opozori na filozofsko zelo neplodno obdobje v času od V. do VIII. stoletja. Toda propad filozofije zanj "ni isto kot 'filozofija gre h koncu' ali 'je na koncu'."" Četudi je protiudar v filozofiji še lako močan in represiven in kar pomeni, da jc dejaven dogmatizem, po hcglovskcm vzoru čista lenost uma, po drugi strani pa personalizacija filozofskega vedenja, poudarjena s to ali ono karizmatično osebnostjo, dejstvo jc, daje danes npr. Hegel mnogo prcccnjen, Bloch vidi nemožnost konca filozofije "samo s stvarjo samo", tj. s predmetom, s katerim se filozofija ukvarja, z dejstvom obstoja svetovne biti in človeka. Iz te predpostavke tudi lahko opazujemo nastajanje in oblikovanje Blochovc filozofije same.
Leta 1930 je izšlo njegovo delo z naslovom Spuren (Sledi) . Za uvodni moto razdelka z naslovom Das Slaunen jc Bloch izbral prizor iz dela norveškega pisatelja Knuta Hamsuna (1859-1952), ki opisuje, kako majhna deklica doživlja trenutek, ko začne deževati. Pade prva kaplja dežja in to sproži začudenje, mišljenje postaja dejavno, napreže se, sledijo vprašanja in za Blocha je "čudenje mati spraševanja nasploh". Zanimivo jc, da se Bloch domala v vseh svojih delih vedno znova vrača k analizi tega Hamsunovcga opisa trenutka, ko dekletce zavpije: "Pomislite, dežuje!" Očitno gre po Blochu za prepričljiv opis doživetja, kako osupljivo jc preprosto biti, in nič manj ni osupljiva izjava nc-biti, ugotavlja Bloch. Vse, kar je, bi lahko bilo tudi drugačno. Sled, ki
11 Karala Bloch, Adclbert Rcif (Hrsg.): "Dcnkcn heiBt Oberschrciton". In memoriam Emsl Bloch (1885-1977), sir. 22.
Zanimiva jc Adomova occna lega Blochovega dela, mestoma celo nenaklonjena. Glej Theodor W. Adomo: Notoi 7.ur Literatur II, Suhikamp, Frankfurt 1974. str. 233-250.
vodi k odkrivanju nečesa, kar-še-ni, pričenja s čudenjem, strmenjem in ravno sled je stvarna, obstaja, je.
Iz Blochovih Sledi izhaja med drugim tudi pomembno opozorilo, čc bi filozofi negovali zavest o tem, kar je Platon prvi izrazil kot začetek filozofije, bi verjetno ne mogli razpravljati o koncu filozofije. Bloch sc kritično sprašuje, koliko filozofov je dejansko ohranilo thaumazein, ta arhč filozofije, kot "kažipot začetka". Ugotavlja, da skoraj nobeden ne ohranja "sprašujočega čudenja" dlje kot do prvih odgovorov; nihče ne meri več problemov na njem. Ni enostavno priti od čudenja k spraševanju, še težje jc najti jezik, ki daje odgovore v soglasju oziroma v hkratnem napredovanju s čudenjem, s tem, kar Bloch poimenuje z izrazom "das mittoncndc Selbcrstauncn'" .
V pomanjkljivem ohranjanju zavesti o čudenju Bloch očitno vidi razlog za dejstvo, da filozofija svojih problemov ne zna več razvijali naprej s pomočjo te kategorije. Hkrati pa opozarja, da se thaumazein pri velikih filozofih vendarle ohranja. Strmcnjc je prisotno celo v velikih sistemih, neko že izgotovljcno filozofijo naredi nemirno, negotovo. V Sledeh je zanimiv del, kjer Bloch opozarja na to, da so veliki metafiziki thaumazein vendarle negovali. Čc povemo v Blochovcm sugestivnem jeziku, si jc filozof, ki mu to uspe, še v svoji pozni starosti ohranil sled do nečesa svežega, mladostnega. Thaumazein je v ohranjanju sledi med modrostjo starosti in svežino otroškega sedemnajstletnega pračudenja.
Mislim, da je Bloch s to primerjavo lepo razkril in opisal v čem je in kako deluje hevristično počelo v filozofiji. Je kot vzporedna vrtina, vrelec, ki ne sme usahniti ob vsem že nakopičenem znanju pozne starosti. Rečeno v Blochovcm stilu, gre za nemir, ki žene naprej kot utopija in ki nas jemlje s seboj. Bloch celo svetuje , da jc to treba od časa do časa negovati kot nekakšno jutranjo meditacijo, ki poglablja instinkt za razumevanje sicer prikritih skrivnosti sveta. Svet se nam odpre! Kako zdaj razumeti ta instinkt za razumevanje še nečesa neodkritega in neposredovanega? Tu jc v oporo Adornova ocena Blochovih Sledi, ki je zanimiva po tej plati, ker izpostavi analizo Blochovcga jezika z vidika določene filozofije jezika.
Adorno je Blochov mišljenjski postopek označil kot pripovedniški, ki spominja na "pustolovsko zgodbo o potovanju k utopičnemu kraju". Podton tega pripovedovanja emfatično opozarja na nekaj, kar bi lahko bilo drugačno "od vedno enakega". Posrečena je Adornova ocena pripovedniškega tona te filozofije, ker "ponuja paradoks naivne filozofije" , tj. otroštvo. In otroštvo, kot tisto najbolj neposredovano, Blochova filozofska misel spreminja v najbolj neposredno. Če sledimo Adornovi oznaki Blochovcga jezika kot pripovedniškega, potem jc sprejemljiva ocena, da to, kar zveni v tem pripovedniškem tonu, ni material razmišljanja, temveč nekaj, kar vse prilagaja sebi in utaplja v sebi; dodajam, po izrazito blohovskem vzoru, vse prisvaja po sebi, s svojim jazom. Ravno to, kar je Bloch v vseh svojih razmišljanjih izrazito izpostavil, jc Adorno premalo poudaril, namreč, da subjekt, jaz mora biti zraven, nikakršna brezosebnost nc more dati ustvarjalnega načina filozofiranja. Seje mar Adorno, še posebej pozni Adorno, temu brezosebnemu "se", znal izogniti?
13 Emst Bloch: Spuren, Band 1, Suhikamp, Frankfurt 1977, str. 217.
14Ibidem,str. 217-218.
15 Theodor W. Adomo: Blochs Spuren. Zur neuen erweiterten Ausgabe 1959. Cil.iz Noten zur Literatur II, Suhikamp, Frankfurt 1974, «tr. 235.
Tisto še-ne in tega kar-šc-ni Blochova filozofija lahko odkriva z močjo tradicionalnega, tj. strogo metodološkega načina filozofiranja. S tem, ko Bloch zanika možnost konca filozofije - predvsem s thaumazein - hkrati opozori na marsikaj neodkritega v zgodovini filozofije, v naši filozofski zavesti še-neposredovanega, in vsekakor mu je priznati, da je v Sledeh zelo zanimivo njegovo opozorilo o tem, kako ostaja čudenje dejavno v velikih filozofskih sistemih. Seveda se takoj postavlja vprašanje, kako in kje konkretno je to pri tem ali onem filozofu razvidno. To omogoča novo branje, drugačno razumevanje zgodovine filozofije, tega in onega filozofa in formiranje nove govorice o filozofsko preteklem. Smisel tega postopka ni samo v prevrednotenju že danega, temveč jc hkrati tudi upor proti ustaljeni dogmi.
V	kar nekaj svojih delih Bloch hudomušno pripominja, da so filozofi ljudje, ki jim je mišljenje težja stvar kot ostalim, imajo pa razvitejši čut za čudenje, tako npr. v Zwischcnwcltcn in der Philosophiegeschichte (1977)'6 in v Erkcnnbarkeit der Welt (1980) . S čim prične mišljenje, se sprašuje v delu Spoznavnost sveta? S čudenjem, strmenjem in osuplostjo nad tem, kar je, to pa takoj poraja vprašanja in spraševanje, kako sploh preživeti v tem, za človeka tako negostoljubnem in nelagodnem svetu. In spoznavnost sveta pomeni spreminjanje sveta na podlagi spoznavanja.
Svet jc neskončno velik, ugotavlja Bloch v Vmesnih svetovih v zgodovini filozofije, in v njem jc vse! Mišljenje sproža potreba po preživetju v njem in včdcnje jc hkrati spoznanje, ozaveščanje svojih lastnih potreb; prva je ta, da živimo ter preživimo, in mišljenje je le kot sredstvo, da si v tem neskončno velikem svetu uredimo svoje domovanje. To dejstvo je prej tu kot vprašanje zakaj in vse to je predpostavka za nastajanje človeka kot človeka (Menschwerdung). Tudi "ekstremno človeško kot čudenje" , siccr začetek filozofije, Bloch razume v času svojega bivanja v Vzhodni Nemčiji kot rojstno mesto tiste problemske situacije, ki vedno bolj temeljito prepoznava svoje najbistvenejše potrebe. To je tudi njegov najbolj materialistični poudarek - vendar nikakor ne dogmatski - glede izvora in nastanka kategorije thaumazein.
V	uvodu k temu delu, imenovanem tudi Aus Lcipziger Vorlesungen, je izrazit poudarek na tem, da je mišljenje nastalo iz dela, toda takoj v naslednjem stavku Bloch pove, da je ta izvor v času nastajanja starogrške filozofije že zelo odrinjen. Mislim, da jc eden sprejemljivih razlogov in odgovorov na vprašanje, zakaj jc Bloch tako zelo vztrajal na reaktualizaciji kategorije thaum&zcin kot najbolj pristnega izvora mišljenja in filozofije, še v tem, ker se jc krčevito upiral dogmatizmom vseh vrst, dokončnim in enkrat za vselej veljavnim odgovorom, tudi po vzoru teorije odraza iz vrst marksistične ortodoksije.
Vsi ljudje se rodijo kot filozofi, toda le malokdo obdrži to izjemno kvaliteto v času, ko odraste, meni Bloch. Prvobiten filozofski afekt se kaže že v tem, da človek z odprtimi usti stoji pred nečim in se sprašuje: zakaj dežuje, zakaj jc kruh na eni strani rjav in na drugi svetel, zakaj to in zakaj ono? Otroško čudenje običajno traja samo tako dolgo, dokler ne prejme odgovorov, nato odmre. Filozofom uspe obdržati in negovati čut za Čudenje, ki je predpostavka za sprašujoče mišljenje, brez tega pa mišljenje ne more napredovali. Zanimivo jc, da Bloch znano vprašanje, zakaj je sploh nekaj in ne nič, razume kot "pristno otroško vprašanje", na katero tudi odrasli ne morejo odgovoriti. A
Emsl Bloch: Zwischcnwcltcn in der Philosophiegcschichtc, Band 12, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 12.
Ernst Bloch: Abschiod von der Ulopie? VortrSge. Hrsg. von Hanna Gckle, Suhrkamp, Frankfurt 1980. str. 120.
Emst Bloch: Zwischcnwcltcn in der Philosophiegcschichtc, str. IZ
četudi bi odgovor bil tu, sc pravo spraševanje s tem nc more pomiriti in nc zadovoljiti, sprašujoče mišljenje dokončne odgovore odklanja. To držo lahko po Blochu razumemo cclo kot ohranjanje budnosti antimitičnega v razmišljanju. Od začetkov starogrške filozofije vemo, da sc je filozofija zapisala antimitičnemu momentu. Pri tem nc gre za kritiko mita v tistem pozitivnem prometejskem izročilu, tudi nc za rcaktualizacijo mita v platonizmu, ali pri poznem Schcllingu, temveč za kritiko tistega mišljenja, ki poraja dokončne, nič več spremenljive odgovore. V tem vidi Bloch veličino Kantovega razsvetljenskega načela, po katerem jc nedoraslost mišljenja samo v tem, da sc da voditi po nečem drugem in ne sam s seboj. Ravno ta substancialni odnos mišljenja (substancialnost v pomenu opredeljenosti po samem sebi, nc po drugem oziroma s Kantom rečeno v obliki velelnika saperc aude) Bloch v Zwischcnwcltcn in der Philosophiegeschichte razume kot najpomembnejše in najodločilnejše v zgodovini filozofije. Kar je Kant izrekel v obliki dcfinicijc, to jc dejansko sploh omogočalo zgodovino filozofije, je njeno najbolj konstitutivno načelo, tako glede nastanka filozofije, kot glede poti, po kateri naj filozofija gre v prihodnje.
Blochova aktualizacija Kantovega razsvetljenskega načela filozofiranja v kontekstu razmišljanj o kategoriji thaumazein jc zelo umestna. Da thaumžzcin bistveno stopa v razsvetljensko načelo razmišljanja - razsvetljenstvo kot odločnost in pogum posluževati se svojega lastnega uma - se da utemeljiti še s Kantom samim in njegovim načinom filozofiranja. Kant izrecno pravi v sklepu (Bcschluss) Kritike praktičnega uma, "da dve stvari navdajata duha z vedno novim in naraščajočim občudovanjem (Bcwundcrung) in spoštovanjem, kolikor bolj pogosto in stalno sc mišljenje s tem ukvarja: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni". Tega dvojega ni domnevali in iskali zunaj nas, temveč je neposredno "povezano z zavestjo moje eksistence". V Kritiki presodnosli § 29 in § 62 v zvezi s čudenjem izrecno opozori na njegovo trajnost v proccsu filozofskega razmišljanja. Začudenje kot afekt, ki ga sproža predstava o neki novi stvari, je kot občudovanje, tj. začudenje, ki ne preneha, je nekaj trajnega (§ 29) oziroma občudovanje pomeni vedno znova vračajoče sc začudenje (§ 62). Začudenje (Verwundcrung) siccr sproži proces raziskovanja, toda zanj nikakor nc zadošča. Zalo, da bi mišljenje izoblikovalo pravo včdenje, potrebuje strogo raziskovalno metodo in Kant želi spoznati tako modrost, ki to obvladuje. Varuh te modrosti pa "mora vsak trenutek ostati filozofija".
Zanimiv jc vpogled v to, katere dele zgodovine filozofije in njene konkretne prispevke raziskuje Ernst Bloch, saj iz mnogih, navidez absurdnih naukov izhaja neverjeten ustvarjalni duh mišljenja, ki ohranja nemir in pathos čudenja. Bloch opozori na t.i. vmesne svetove v zgodovini filozofije, kar je tudi naslovna formulacija njegove knjige, ki obravnava to temo. Vmesni svet ni intermundan v epikurejskem smislu. V Zwischenwelten in der Philosophicgcschichte v uvodu najprej opozori na nekatere zavržene in pozabljene dele zgodovine filozofije, ki sprožajo resnično občudovanje in strmenjc zaradi ustvarjalnega duha mišljenja, ki je nehote gradilo iz lastne avtoritete po vzoru izreka sapcrc aude, kljub pritiskom katerekoli ideologije. Ni malo prispevkov v zgodovini filozofije, ki so bili krivično odrinjeni, nepriznani ali izpostavljeni prisilni pozabi. Bloch našteje kar nekaj takih obdobij: srednjeveška sholastika, filozofija renesanse kot samostojna filozofija in ne deklarirana kot predstopnja novoveške filozofije, nauk o naravi Scottusa Eriugcna, Roscelinijcv nominalizem, obdobje mistike itd. Vse to so t.i. vmesni svetovi.
Tako kot so bila izpuščena obdobja v zgodovini filozofije, tako so tudi izpuščeni deli filozofije pri tem ali onem filozofu. Pri Akvinskcm, v Dcscartesovem nauku o vrojenih idejah, pri Leibnizu so še po Blochu taki vmesni svetovi. To velja tudi za Kantovo zgodovinsko pojmovanje svobode in celo za poznega Schcllinga in dele njegove mitologije. Bloch s tem naštevanjem ponudi kar nekaj sugestivnih tem za nov in drugačen pristop razumevanja zgodovine filozofije, za pristop, ki jc izziv, in po mojem, drzen poskus upreti se strašni moči navade. Priznati mu je, da je uspešen, še posebej na vseh tistih mestih, ko ideološkim imperativom - in tudi ideologij jc več, nikakor ne ena sama - s pomočjo Blochovcga načina razmišljanja lahko oporekamo veljavnost in domovinsko pravico v filozofiji najprej in samo zalo, ker ideološko pač ni strokovni kriterij.
Vsekakor zelo pritegne Blochovo opozorilo iz pogovora z Adelbcrtom Rcifom, ugotovitev, ki jo je pred tem zapisal že v Sledeh, namreč, kako ostaja čudenje dejavno v velikih filozofskih sistemih. Kako jc to razpoznavno? Kje, recimo pri Heglu, ostaja čudenje dejavno na poti od njegovih začetnih poskusov izgradnje sistema, pa vse do izoblikovane cclotc svoje filozofije, ki jo naslovi z izrazom Enciklopedija? Še bolj pa, ali jc v zaključku sistema samega vendarle nekaj, kar ohranja nemir čudenja v smislu možnosti napredovanja in iskanja, tega, kar sprašuje naprej? Kako in s čim je to pri Heglu izraženo? Zanimiv jc zaključni del Blochovih Zwischcnwcltcn in der Philosophiegcschichtc, kjer Bloch v dveh krajših sestavkih spregovori o Heglu, v Zu Hegels Gestaltlchrc ter v Kalkiilwcsen und Prinzip.
Znjino je, da si je Hegel v svojem znanstvenem oblikovanju prizadeval ideal svojih mladostnih let spremeniti v formo refleksije, v sistem, kot to tudi sam poroča v enem izmed svojih pisem Schcllingu, 2. XI. 18(X). Le redko kateri filozof se jc zaradi tega tolike ukvarjal z vprašanjem predpostavke začetka v filozofiji. Bloch zato upravičeno komentira, da po tej plati Heglova filozofija ostaja vseskozi "anamneza začetka" po vzoru platonskega spominjanja. Toda glede na celoto Heglove filozofije je po Blochu absolutno nesprejemljiva popularna teza, po kateri Heglova filozofija razpade na t.i. progresivno metodo in konservativen sistem.
Kot je razvidno iz predgovora k System der Wisscnschaft. Erstcr Theil, die Phanomcnologic des Geistes iz leta 1807, "ni metoda nič drugega kot izgradnja cclote v svoji čisti bistvenosti" . Toda cclota jc dejanska šele skupaj s svojim nastajanjem, saj je cilj zase "neživa občost", jc kot goli rezultat, ki jc tendenco zapustil za seboj. Hegel si prizadeva za dialektično metodo, ki kot edino resnična metoda filozofske znanosti mora posredovati tok stvari same. Kar jc fundamcntalna postavka dialektične metode, jc po Heglu teorija konkretnega pojma (der konkrete Bcgriff), in že v Fenomcnologiji imenuje "gibanje vedenja pojem". To je nemajhen razlog, da celoto svoje filozofije, izdelane v vseh posamičnih delih leta 1817 naslovi z Enzyklopiidic der philosophischcn Wissenschafi.cn, kajti kot Ernst Bloch v svojem delu Subjckt-Objckt zapiše, gre pri tem za to, da se jc Hegel "vedno rogal mišljenju, ki se dogaja zaradi samega sebe. Njegov pojem ima oči in je od vsega začetka enciklopedično naravnan" ... Enciklopedija torej in ne sistem!
" G.W.F. Hegel: PhSnomcnologic des Geistes, Meiner, Hamburg 1952, str. 23.
20 Emsl Bloch: Subjckt-Objckt. Erlauterungcn 7,u Hegel. Band 8. Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 179.
Če opazujemo Heglovo Enciklopedijo - ki bi jo pod vplivom Blochove interpretacije Hegla lahko poimenovali kar z izrazom oči pojma - kot celoto njegove filozofije, potem se upira oznaka zaprt sistem. Bloch jo domiselno primerja s stavbo, ki sestoji hkrati iz centrifugalnega in ccntripetalnega gibanja. Totaliteta kot cclota v podobi Enciklopedije, še vedno ostaja substanca kot subjekt, kot "utopično-odprta totaliteta", pove v Lcipziških predavanjih. Kajti postopek te totalitete ni dokončna dedukcija, temveč dialektika, ki ne izhaja iz logične nujnosti, temveč kot tok stvari same iz realne proccsualnosti sveta, ki ni zaključen kot kakšna knjiga o sistemu. Zatorej Blochov sklep: "Novo na tej filozofiji jc filozofija možno novega."21
Z vsemi temi opozorili je Bloch uspel pokazati, kako je Hegel v procesu svojega razmišljanja ohranjal "refleksijsko napetost uma", tj. nemir mišljenja, ki vedno napreduje, in v tem smislu, glede na ccloto svoje filozofije, v sebi še neguje sposobnost sprašujočega čudenja. Mišljenje je "bistveno ncgacija nečesa neposredno danega", tj. neposredovanega, pove Hegel v Enciklopediji (§ 12), in če je Bloch dejstvo smrti razumel po hcglovsko kot ugaslo negacijo, kot ncgacijo, ki svoje lastne ncgacijc iz sebe ne more dati več in s tem tudi nc nikakršnega posredovanja, potem jc kaj malo možnosti, daje pri Heglu - glede na njegovo prej omenjeno razumevanje mišljenja - lahko govoriti o ugaslem čudenju, ko jc celota njegove filozofije žc izoblikovana.
Sama Heglova razmišljanja o thaumazein so v tem kontekstu manj pomembna, čeprav jih glede na njegovo pojmovanje izvora potrebe po filozofiranju in predpostavke začetka v filozofiji ne moremo zaobiti. Glede najbolj produktivnega načina razmišljanja in napredovanja v filozofiji - potem, ko je filozofija enkrat kot dejstvo že tu - je Hegel v Zgodovini filozofije, v poglavju o Sokratu, izrazito naklonjen dvomu. Tej njegovi naklonjenosti dvomu (še posebej, če dvom razumemo kot absolutno predpostavko začetka in s tem edino možno napredovanje v filozofiji) so mnogi oporekali s Platonovimi argumenti, namreč, kdor dvomi, ta je že razmišljal. Dvom je rezultat razmišljanja in ne začetek. To velja tudi za tiste filozofije v zgodovini filozofije, ki jih označujemo za skepticizem. Skcpticizmi nc začenjajo s skcpticizmom - podobno kot tudi ne agnosticizmi - temveč z njim končujejo, kot že sklenjeno včdcnje po daljšem procesu razmišljanja. Vendar Hegel v Filozofiji zgodovine, v II. delu o grškem svetu, med najbolj bistvene elemente grškega duha vključi ravno thaumazein. "Kot pravi Aristoteles, da izvira filozofija iz začudenja (Vcrwunderung), tako izhaja tudi grški pogled na naravo iz tega začudenja." Čudenje, čigar vsebino tudi Hegel opredeljuje s spraševanjem, tako ni samo značilnost filozofije. Grkovo dojemanje in njegov pogled na svet opredeljujeta dve kategoriji: "Začudenje in slutenje (Ahnen) sta tu osnovni kategoriji." Hegel opozarja, da ta starogrški duhovni začetek ni poznejša, nasilna razlaga o Grkih, temveč so to oni sami, njihovo videnje sveta, s katerim dojemajo in opredeljujejo smisel in pomen vsega bivajočega - dobesedno: "Grškemu duhu sta izhodišče slutnja in začudenje in tako napreduje k postavljanju pomena."
Kar Grki dojemajo in sprejemajo, to oblikujejo v nekaj duhovnega. Tudi način, kako se ljudje med seboj združujejo in povezujejo v skupnost, je nekaj duhovnega, tj. zakon in duhovna nravnost in ne vezi krvnega sorodstva. Tako je Heglu ravno s pomočjo čudenja
21	Emst Bloch: Zwischenwelten in der Philosophicgeschichte, str. 335.
22	G.W.F. Hegel: Vorlcsungcn Uber die Philosophic der Geschichte. Frommann, Stuttgart 1961, str. 308-309.
23	Ibidem, str. 309.
24	Ibidem, str. 314.
uspelo pojasnili čudoviti svet Grkov, ki po Marxu, v Ekonomsko-filozofskih rokopisih, še ne pozna "abstraktnega sovraštva med čutom in duhom".
Če je za Hegla skrivnost Grkov zgolj v tem, da so kot ljudstvo to, kar so bili, postali zahvaljujoč sami sebi in nikomur drugemu, potem po Marxu abstraktnega sovraštva med čutom in duhom pri Grkih ni zato, ker je človeški čut za naravo kot človeški čut narave, rezultat lastne človekove dejavnosti. Ali je človeštvo pozneje izgubilo smisel za negovanje čudenja zaradi nastopa abstraktnega sovraštva med čutom in duhom, če parafriziramo Marxa dobesedno? Mar ostaja čudenje, kot človekov pogled na svet, vse do danes samo prestiž starih Grkov? To so vprašanja, ki ostajajo po Heglovi analizi elementov grškega duha. V imenu česa se jc človeštvo odreklo thaumazein in ali ga danes recimo lahko ponovno prikliče in obudi sodobna, ekološko ozaveščena misel?
Kar je izginilo iz življenja in pogleda ljudi in glede na Grke ostaja le nedosegljivi vzor, to jc uspelo ohraniti filozofiji. Vsaj po heglovskem izročilu jc filozofija ohranjanje zavesti o tem. Nedvomno moramo Ernstu Blochu priznati - in to jc zelo produktiven blohovski kontekst ponovnega branja in rcaktualizacijc tega ali onega filozofa, ali kar celega obdobja iz zgodovine filozofije - pomembnost njegovega opozorila o izvoru filozofiranja, tj. thaum&zcin in o sposobnosti ohranjanja tega. Gre za ozaveščanje, ki je po Blochu lahko trajni vir za filozofijo, tudi v že omenjenem pomenu nemožnosti konca filozofije. Vsekakor zelo smeli Blochov podvig. Pri vsem tem pa je poskus odgovoriti na vprašanje, kaj ohranja filozofijo in filozofiranje, mnogo preprostejši kot bi pričakovali. Sodobni, aktualni kontekst rcaktualizacijc filozofske kategorije thaumazein bi po Blochovi sugestiji bil ravno v tem, da skušamo opazovati, kako veliki filozofi in deli filozofije niso dopustili v sebi ugasniti zmožnost čudenja. Vsekakor jc Bloch sam filozof, ki tega ni dopustil. Nasprotno!