^riduna Subkulture ■ "15". marec 2012 ■ 03. številka ■ 53. letnik ■ 742. Tribuna ■ nikoli petnajstega v mesecu ■ Brezplačna, a ne zastonj. ija ija o Zapis v razvidu medijev Ministrstva za kulturo: Zaporedna številka 1492 ISSN (International Standard Serial Number): 0041-2724 Datum izida prve številke sploh: 8. december 1951 Uredništvo: Kersnikova 4, 1000 Ljubljana 3. nadstropje, prostor 306 Telefon:+38614380263 Faks: +38614380264 Elektronski naslov: urednistvo@tribuna.si Spletni naslov: www.tribuna.si Twitter: www.twitter.com/trobilo FB: www.facebook.com/casopis.tribuna Člani uredništva: Robert Bobnič, neodgovorni urednik Jasmina Šepetavc, Članica Jurij Smrke, hišnik Nejc Prah, likovni urednik Aljaž Košir - Fejzo, urednik ilustracije Programski svet: Tomaž Gerdina, direktor Študentske založbe Bojan Andelkovič, odg. ur. Radia Študent Miha Lobnik, višji svetovalec na ŠOU v Ljubljani Robert Bobnič, neodgovorni urednik Tribune Aleksander Šmitran, pomočnik predsednice ŠOU LJ Lektura: Anita Jurič Tisk: Tiskarna Hren, 5000 izvodov Distribucija Tribune: Distribucijsko mrežo smo vzpostavili z DPG (www. dpg.si). Njen obseg lahko spremljaš na zemljevidu na naši spletni strani. Za elektronsko različico smo vzpostavili elektronsko distribucijsko mrežo z Digitalno knjižnico Slovenije (www.dlib.si). Elektronsko Tribuno si lahko preneseš z naše spletne strani ali z uporabo QR kode. Nanjo se lahko naročiš s svojim elektronskim naslovom. Tako ti bo vsak mesec ob izidu samodejno posredovana. Časopis je stavljen v črkovni družini Tribunal, ki jo je za potrebe Tribune zasnoval Aljaž Vindiš. Izhaja pod licenco Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo pogoje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del tako dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu Ime Priimek / Tribuna za nekomercialno rabo in v nespremenjeni obliki. Iz Creative Commons licence so izključene črkovna družina Tribunal in gostujoče črkovne vrste. www.creativecommons.org Izdajatelj: ŠOU v Ljubljani Kersnikova 4, 1000 Ljubljana Telefon: +38614380200 Faks: +38614380202 Spletni naslov: www.sou-lj.si Matična številka: 5133734 ID za DDV: SI55049745 TRR: SI56 02010-0018933202 Za izdajatelja: Rok Sotlar, direktor Ana Pleško, predsednica Članki, objavljeni v Tribuni, se v raziskovalne namene beležijo v Korpusu slovenskega jezika. Tema Članik se orientirajo po tematiki oziroma problematiki, ki jo teksti načenjajo. 1.1 Subhulturni prostor Subkultura, predvsem pa scena, je bolj ali manj vezana na prostor. To lahko pomeni, prvič, da subkultura sama mapira in kolonizira nek prostor, ki postane mesto njihove identitete in zbirališče, drugič, v primeru scen je prostor oz lokacija tista, ki pogojuje neko sceno, v katero lahko potem prehajajo tudi razni drugi nesub-kulturni predstavniki, tretjič, avtonomni prostori, ki ponudijo platformo raznim in raznolikim subkulturnim pojavom. 21 Mladinski center Postojna piše Katja Šircelj fotografija Andej Lamut 12 Le club misanthropique piše Lana Durjava ilustracija Matjaž Komel 18 Ščurek vedno^reživi piše Jasmina Šepetavc riše Eva Mlinar 1.2 Subhulture in glasba Teksti, ki se lotevajo glasbe. Ta je vedno bila eden temeljinh elementov subkulturne identitete, čeprav so obstajale tudi subkulutre, pri katerih ta ni veljala večje vloge. 28 Fura se baskultura piše Rok Kovač fotografiji Marko Pirc 26 »Vaši nismo« piše Mirjana Frank riše Aljaž Košir - Fejzo 27 Prisluhniti, slišati, zvočiti piše Dainel Sheppard Naslovnica: Medved Presek Članki se orientirajo po tematiki, a poskuša iz več tekstov skolažirati nove. Odstavke posamičnih besedil, ki so vključeni v ta modus prepoznamo po tem, da so podčrtani. 2.1 Politika subkultur Mnenje teoretikov britanskih kulturnih študij je bilo, da subkulture na simbolni (kulturni ali celo na ravni stila) „razrešijo" strukturna ali celo razredna protislovja v družbi. Zato so nekateri tudi rekli, da so subkulture simptom kapitalističnih družb. Vprašanje je potemtakem na kakšen način so subkulture politične, pa tudi uporne. Imamo (ali smo imeli) subkulture, ki so eksplicitno politične in subkulture, ki so politične implicitno celo take, ki so deklarirano nepolitične, kar pa seveda ne pomeni, da nimajo političnih učinkov. Vprašanje pa je tudi, ali so subkulture že same po sebi politične in uporne - in kako? Odstavki so podčrtani z modro. 12 Le club misanthropique piše Lana Durjava riše Matjaž Komel 06 Punk je mrtev piše Simon Smole 19 Riot Grrl piše Simona Jerala riše Eva Mlinar 16 Nikoli ne gre samo za nogomet Dragan Nikčevic ilustracija Istvan David 07 Kako smo postali zombiji Brezavšček & Kaluža, riše Peter Kalinski 2.2 Avtentičnost Ena od značilnosti subkultur je samopripi-sovanje avtentičnosti, ki naj danes ne bi bila več mogoča. Gre za interpretacijo s fatali-stično teorijo degeneracije vsake subkulture, ki je nekoč imela avtentičnost, danes pa naj bi bilo vse že tako ali tako inkorporira-no, skomercializirano in ne more več nikoli biti zares pristno. A vprašanja, kdo je pravi in kdo fake, kdo alter in kdo mainstream, predvsem kaj sploh je avtentičnost niso tako enostavna, celo napačna. Vztrajanje pri no-stalgičnem opevanju starih časov, je lahko zgolj fosilizacija drugega časa/prostora, ki nima veliko opraviti z aktualnimi družbenimi premiki, še manj z »avtentičnimi« (karkoli naj bi to bilo) sodobnimi subkulturnimi izrazi teh sprememb. 08 Sex, drugs, rock'n'roll piše Nina Perger riše Miha Kosmač 06 Punk je mrtev piše Simon Smole NEksperiment Modus 3 se deli na klasične in eksperimentalne sporočanjske forme. 4.1 Eksperimentalne 30 DIY piše Robert Bobnič grafika Prah 04 Jebeš k. Slovence, zadnji del Jurij Smrke ilustracija Ana Baraga 07 Kako smo postali zombiji Pia Brezavšček in Jernej Kaluža ilustracija Peter Kalinski 15 Nekategorično potentne novičke Gregor Inkret 4.2 Klasične 11 Mislim, torej nisem Sanja Orlač 21 Mladinski center Postojna piše Katja Šircelj fotografije Andrej Lamut 10 Najšibkejši člen v verigi držav evroob-močja Sašo Furlan 14 Mušičarji Borut Trpin konkretno / splošno Čeprav so subkulture zaradi svoje pisanosti precej hvaležen material za terensko raziskovanje jih lahko še kako produktivno zgrabimo tudi bolj teoretsko. Članki so razdeljeni na tiste, ki se bolj poslužujejo ene ali druge metode. 6.1 Konkretno o konkretnih subkulutrah 12 Le club misanthropique Lana Durjava ilustracija Matjaž Komel 16 Nikoli ne gre samo za nogomet Dragan Nikčevic riše Istvan David 19 Riot Grrl Simona Jerala ilustracija Eva Mlinar 28 Fura se baskultura Rok Kovač fotografiji Marko Pirc 12 Vaši nismo Mirjana Frank ilustracija Aljaž Košir - Fejzo 6.2 Abstraktneje in bolj splošno 30 DIY Robert Bobnič grafike Nejc Prah 24 (Z)bežati v boj Jure Lesjak ilustracija Aljaž Vindiš 06 Punk je mrtev Simon Smole 07 Kako smo postali zombiji Pia Brezavšček in Jernej Kaluža ilustracija Peter Kalinski Izjava meseca Preberi naslednje črke iz besedila (brez naslova) člankov in odkrita ti bo superskrita izjava meseca. 07 Kako smo postali zombiji tretja črka četrte besede 24 (Z)bežati v boj druga črka 11. besede 04 Jebeš k. Slovence druga črka Tolstojevega citata 12 Le club misanrophique tretja črka iz drugega verza 11 Mislim, torej nisem peta in šesta črka pete besede 28 Fura se baskultura prve tri črke 11. besede 15 Novičke bradavičke prvi dve črki priimka pisca novic 04 Jebeš K. Slovence prva črka druge besede Tolstojevega citata 12 Le club misanthropique predzadnja beseda prve kitice 16 Nikoli ne gre samo za nogomet tretja in četrta črka šeste besede 19 Riot Grrrl prvi dve črki dvanajste besede 21 Mladinski center Postojna trejta črka tretje besede 19 Riot Grrrl četrta črka osme besede 14 O laboratoriju na lastnem dvorišču sedma in osma črka druge besede naslova 14 O laboratoriju na lastnem dvorišču druga in tretja črka 11. besede 24 (Z)bežati v boj druga in tretja črka četrte besede 14 O laboratoriju na lastnem dvorišču: predzadnja črka 11. besede 26 Vaši nismo: tretja četrta in peta črka prve besede f^APISÄL: 'JtM^ »DEJltCMH.« ivr Vcynnj tM, mir WARSSALA; d^lUU^B«'»»^«-' A.. Dva človeka sta sedela pod drevesom. »A ti tud vsakič, ko kdo reče »hodil je« ali pa »pisala je« ali pa »včeraj so vodje največjega nemškega koncerna sklenile dogovor o zmanjšanju obsega variabilnega kapitala« pomisliš na njihove kurce in pizde? Kurce ali pizde.« »Em Ja.« Za milisekundo mu je vzelo sapo, le komu je ne bi. Nekoliko prehitro je nadaljeval. »Ja, saj v bistvu je logično, ne? Mislim, če tako pogledaš, vedno, ko slišiš neko določeno končnico glagola, zaimek, bla-bla, si predstavljaš osebo odgovarjajočega spola in le kaj spol v končni fazi je, če ne kurac in pizda »Ja, tako nekako. Tam nekje.« »Kaj pa si potem predstavljaš pri drevesih, predmetih? Oni nimajo genitalij . Recimo bukev nima pizde.« »Ne vem . Ampak zveni pa bolj kot pizda. Hrast ne.« ».« »Bukva je bolj vitka, z nežnim lubjem, njen les je mehak ... Hrast pa mogočen, trd, z robustnim lubjem in želodi, ki ti lahko padejo na glavo in te potem boli »Hm . Mja, mislim, da štekam . spol imajo kr ene stvari, ki sploh nimajo spola? Kot da bi se prešvercal v dele jezika. Kot da bi bil neskončno pomemben. Za preživetje al pa neki »Ja, tako.. « *** Isabella je nagovorila zbrane: »Zbrani. Nagovarjam vas!« Nikakor ni izgledala kot obrabljena dominatrix, ki se jo trudijo vzpostaviti avtorji, ko želijo kontrirati tokovom binarnih spolnih hierarhij. Njena podoba se je spreminjala iz trena v tren kot hobotnica. Zdaj pohlevna, zdaj besen, sme-joč se, ohlapne drže, brez noge, oblečena, nag. Operacija je očitno več kot delovala. Vihtela je svoje dildaste okončine, jošk na glavi pa se ji je tresel kot čarobni superpuding. Fuko ga je stežka gledal. »Pripravlja se vojna. Tako daleč smo, da smo že zelo blizu. Vojska tehnokratov se zbira na severu, medtem ko dobri stari domoljubi počasi plezajo prek Karavank. Slovenije ne bodo dali. Vsi za enega, eden za vse - še čefurje so vzeli v vojsko.« Zajela je zrak in premerila panoptikon. Okrog 70 metrov je naneslo. »Zbrali smo vas na teh 70-ih metrih, nekoč pohlevni Slo-venčki in Slovenke, danes prezira do ponosa polni windischer-ji, da bi vas odrešili iluzij. In vas napolnili z novimi. In spet vse skupaj porušili. In nazaj zgradili. Držite se svojega bitja, a ne prekrepko. Noben kurac ni vreden pol oklepanja in noben oklepnik ni vreden pol kurca, ko smo že pri tem. Svoje windi-scherstvo držite na kratkem povodcu, kot držite državljanstvo, in če se vas pretirano polašča v svojih trdo vlažnih trenutkih predrznosti, ga počite kot buržoazno ščene, razrežite na koščke in ponovno sestavite. Dajte mu drugo ime. Naj bo danes windisch, jutri queer, pojutrišnjem nigger, potem čefur.« Prisotna vzhičena - z vseh koncev stepena - smetana je bila vzhičena. Zombiji, ki so mislili, da letijo, so ostali brez bistva, ki ga nikoli ni bilo. Nekoč vsi prestrašeni pred izgubo samega sebe, svojega jezika, svojega spola, svoje radosti, ujeti v kleti mračnjaškega klobčiča zarotnikov, danes razplamteli v svojem malem svetu, polnem razlik. Spregovoril je Fuko: »Ko sem pred nekaj meseci obiskal starega kurbeža in njegovo malo deklico, sem globoko v njiju našel nekaj, za kar so se borile generacije. Zgrabil sem ga, mlahavčka starega, in iztrgal to, kar naj bi ga držalo skupaj, iz njegove globoke omamne riti. Vreščal je in cvilil in bil cel živčen.« Nato je gladko nadaljujoč v debilnem glasu oponašal dedka in na koncu cartmansko zategnil: »O, ne, na drugi strani so eni zlobneži, ki bodo ljudem vzeli slovenstvo in potem bo konec sveta in ne bomo več ljudjee-ee.« Družba se je harmonikasto zahihitala in se prelila v šum morja, a jo je Saša hitro spet preglasil: »In kaj zdaj? Kaj se je zgodilo? Nič! Popolnoma skoraj nič! Je konec sveta, ker državljanstva nosite na povodcu? Je konec sveta, ker kao ne veste, kdo ste? Ker kao nihče ne ve, kdo ste? Ker vas nihče ne more zgrabiti, kjer ste? Seveda ne! Zdaj šele vidimo slepečo razklanost sveta, ki ne prinaša pravega smisla, pač pa najmočnejši smisel. In čas je, da iznajdemo svoj najmočnejši smisel.« Bilo je kot na manjšem stadionu ali pa na domobranski proslavi. »Ne zamerite, če vas neki kreteni partijsko nagovarjajo iz sredine panoptikona,« je vskočil Georg, »tokrat vi vidite njih in oni vas ne. In ne zamerite, če je bil kdo ustreljen s pomirjevali, če smo koga treščili po betici, če je bila na delu prisila. Kajti prisila je vedno na delu, vprašanje je le, kako jo zamaskirati. Če kaj šteje, ste se preobrazili sami, mi smo le prispevali pogoje in vas brcnili po stopnicah. Brali ste, pisali literaturo, slikali, filozofirali in imeli neskončne količine fuka z najbližjimi. Tisočkrat ste umrli, tisočkrat po malo postali nekaj drugega.« »Zdaj, ko smo v tem fluidnem stanju, ko je svet grši kot kadarkoli prej, ko ga ne razumemo in se nam gnusi, zdaj je čas, da damo falose na mizo. Treba je družbeno sprožiti to, kar smo sprožili pri sebi. Mi smo tisti, ki jih nagovarjamo, in čas je pravi.« *** »Opa, kaj bo pa zdej to?« je dejal prvi človek pod drevesom. In the north of the valley, stretching along the line of their sight, a giant dick appeared. It was followed by an army of armed people, who carried arms in their hands. In the south of the valley, coming over the mountains and the lake, a giant cunt was being carried by an agitated mob, probably equally (h)armful with all it's arms. »Zgleda kot še ena hegemonska koalicija, ki je prišla silt in disciplinirat nemočno državico.«^ »Verjetno ni tako preprosto, a ne?« »Ja, najbrž.« šnjem in za vse večne čase tudi pokazali. Živali, degenerirani bolniki, financializacijske pošasti, vaša gnila kri je potekla. Danes bo Slovenija dobila novega kneza - ljudstvo.« Ponovno je naprej stopil predstavnik hegemonske vojske tehnokratov: »Ne bomo dejali, da takega odziva od degeneriranih lenih pedruhov nismo pričakovali. Ste bolezen in treba vas je pozdraviti. Srečo imate, da naša stran premore plemenitost in pogum, zaradi katerih bo to težko nalogo vzela na svoja pleča. Pičke ste in vpičko se boste povrnili.« Završalo je. General K. je zavpila: »Pripravite kurac!« General K2. pa v odmev: »Zaščitite pizdo.« Med tem je skrivna vojska windischerjev z identiteto na vr-^jp^ vici že skoraj dosegla vrh narcisoidnega grebena, severno od polja boja. »Skoraj smo že dosegli vrh te narcisoidne planote severno od polja boja,« je dejala Isabella. (| Pokrajina se je razlivala levo in desno in bila je vsepovsod. »Spoštovani, spoštovane. Zgodile se bodo čudne stvari. Mirno bodite začudeni, nihče vas zaradi tega ne bo postrani gledal. Toda hkrati ne mislite, da je to, kar se bo zgodilo, dovolj čudno, da lahko odtegnefepogled i^rečete, da je krneki. Ni krneki. Sicer verjame'm,;da^ar§SlHzjemnosti situacije,tega niti ne boste mogli,fampak kijub temu.opozarjam »Torej. Tistadva stebrOvdaljavl^ki jima ni videti konca Vojski sta se srečali med dvema ogromnima stebrom jima ni bilo videti konca. ^"^^Sääjö^ Prvi je naprej stopil in spregovoril predstavnik he monske vojske tehnokratov: »Sem predstavnik ultraheg? monske vojske tehnokratov. Še zadnjič vas bom nagovoril v upanju, da si premislite. Slovenci in Slovenke, dali smo vam,^ nešteto možnosti, da bi našli rešitev, ki bi bila najboljša za vse: Žal se niste strinjali z našimi nepristranskimi in strokovnimi nasveti, kar je žalostno. Še enkrat vas pozivam - zategnite pas ali pa bomo vsi umrli. Najhladnejše vrhove in najtemnejše globeli krize je treba z, žal kruto, devalorizacijo nujno preložiti na kasnejši čas. Ta devalorizacija lahko še vedno poteka na zelo demokratičen način, in sicer če jo izpeljete sami. Če svojih življenj kljub temu ne želite razvrednotiti, bodo verjetno umrla, kar bo zaleglo še za dlje časa, zatorej nam je načeloma vseeno, kako se odločite.« Odkašljal se je. »Tako stvari stojijo, tako stojimo mi tu in vi tam in-ti dva ogromna stebra, ki jima ni videti konca, ob boku üate" srečanja. Povejte nam, kako se bo končalo.« Sedaj je naprej stopil in spregovoril predstavnik hege-monske vojske Slovencev in Slovenk: »Sem predstavnik ul-,^ . trahegemonske vojske Slovencev in Slovenk. Mi, Slovenci in jß'"' ^ Slovenke, smo večino svoje zgodovine trpeli pod tujim jarmom. In ko rečem zgodovine, mislim na zgodovino kot nekaj, kar je v * preteklosti in naj tam tudi ostane. Odločeni smo, da nam nikoli več ne bo ukazovala tuja roka. Ne želimo pedrskih posrednikov med železnimi zakoni kapitalizma in suverenim ljudstvom. Ne želimo vaših bonitetnih ocen', varčevalnih strategij' in dreka!'. Ste navadne pičke in to vam bomo danes in jutri in pojutri- 7 \ / '•iS U k Obmolknila je in pokazala v daljavo. Nato je spregovoril: »^ v bistvu imata konec. In prav tam se stikata. Zakaj? Zato, da lahko s tega stičišča visi jeklena vrv, ki ji ni videti konca in na koncu katere je gromozansko rezilo.« Vsi so pokimali. »Verjetno se sprašujete, kje to rezilo je.« Spet so pokimali. Nato je spregovorilo: »Tule za grebenom.« »Uaau,« so rekli. »Naša naloga je pognati to izvenserijsko Foucaultovo nihalo. Dvigniti rezilo prek grebena in ga spustiti v gromozanski lok, ki bo v končni fazi obračunal s tisto binarno gmoto tam doli na polju.« *** Poddrevesnici sta med tem razmeroma hladnokrvno opazovali zbrane na bojnem polju. »To je pa res smešno,« je dejal človek pod drevesom. »Kaj?« »Pa ta vojna dobil so se na polju in zdaj se neki menijo kdo še to dela dons Nato ju je nekaj prekinilo. Utihnila sta in buljila. *** Senca rezila je zamigetala v daljavi in najavila prihod originala. Ta je mukoma, čeprav objektivno precej hitro jadral v smeri proti Gosposvetskem polju. It was having the time of it's life for the first time. Uiiii. Gromozansko rezilo na nihalu je v končni fazi torej storilo to, kar počne najbolje - zanihalo in zarezalo. Zbrani vojski sta ga opazili, nekaj časa zaprepadeno opazovali, nato pa v paniki poskušali očitni grožnji ubežati. To zavoljo relativne tankosti rezila in relativne počasnosti nihala niti ni bilo tako težko. Pojoče ostra britev je na južnem koncu bojnega polja najprej le ošvrknila nekaj štrlečih terenskih anomalij, nato pa se je elegantno zarezala v plemenito zemljo, kot nekaj izredno ostrega v nekaj razmeroma mehkega, a konsistentnega. Ko je lok dosegel Slovence, jih je prerezal na pol. Potrpežljivo je zarezal v njihovo tkivo in kirurško razpolovil pizdo, ki so jo bili prinesli s seboj. Spomenka Hribar se je obrnila v grobu. Rezilo je nadaljevalo vzdolž dolge doline in razdvojilo še združeno Evropo ter njeno mlahavo maskoto. Ko je bilo vsega konec, je sredi ranjenega polja zevala ogromna brazda, proti kateri je ločnica med obema vojskama izgledala precej nebogljeno. Rezilo se je gladko izvilo iz objema zemlje in nadaljevalo dalje v daljavo. Navidezen konec je bil le uvertura v ponovitev - iz druge strani. »Taka so pota nihalova,« je z grebena pripomnil dedek. Sicer je zračni pogled na polje razkrival bore malo. Ključne stvari so se dogajale globoko v množici podivjanih prvo-, drugo- in tretjeborcev. Globoko v njihovih telesih čudne stvari so petile se. Rjovenje, ki je počasi plezalo po grlih, ni bilo rjovenje ljudi, in tudi ko so ti začeli lastno glasno raskavo trgati tišino, to niso bili več ljudje. Ljudje so umirali. Malo po malo. Slepič, na katerega so že vsi pozabili, relikvija, ostanek narave in svetosti globoko v organizmu, bruhnil v najbolj nepričakovanem trenutku in Hipffna povodcih, ki so se v družbi grozovitih krikovprebl^ii navzgor oltancih, so ob ekstrakcijilflkiTalrvsevKar naenkrat.^so ■ državija«8lva,sih*!fffft6bokov bistvu naöionalnega^.&ioveka, postala to, kar so vedno bila - lastnina. Na povodcu. Nihče -jnLzares vedgl„kaj se doga,ja|niti vs'evedni pripovedovalec. # . ^ . Ji V [ i, / J / f \ \ ^ h ( It i ■A Sä?* .... ^^ ^'^-•^»Pggiejte!«,je. .zaperS išabeila..^ je .trgalo na pol. Nihalo se je spuščalo."' "tif-"^»Poglejte to veličastno špranjo!« ' ^ Vsi so gledali to veličastno špranjo. Rahlo jih je slepila. »Dedi, ta razgled je pa še lepši kot tisti na jezero.« »Vem, lubica,« je dejal in se usedel na svoj kamen. Odpel jehlače in začel spokojno onanirati. -v Nekaj veličastnega, lepega, pa tudi grozljivega je bilo n^ vsem skupaj. Dolina je plesala po robu. Nebo je v strahu lebdelo. Nato se je zganilo. Nalahno zamajalo levo, desno in levo ter nato s čudno tresavico in kašljajočim ropotom prišlo do postanka, kot dizl ladja, ki se zarije v obalo. Ustavilo se je sredi lagodne valujoče plovbe, a ne za dolgo. Kot da bi le presedlalo na nov mehanizem. Silovitejši, turbo-lentnejši, vertigo psycho shit spiralni turboejakulatorski vertikalni pretres. Vse je postalo postransko. Nekaj resničnega se je dogajalo s svetom in izgledalo je čudno. »To bo to,« je dejala Slava vojvodine Kranjske. Velikanska špranja, ki se je izrisovala na severnem nebu, je postala središče. Prostor se je začel kriviti in se počasi premikati proti razpoki na nebu. Bojevniki so vsi blaženi vpili in se valjali po tleh, nato pa se zvijali v bolečinah. Po malem so umirali. Po malem so postajali nekaj drugega. Po malem so bili skupaj z dolino iztisnjeni skozi špranjo. In nato je vse utihnilo. Zbrani na grebenu so ponoreli. Nihče se ni niti skušal obvladati. So bili to res obronki zunanjosti, ki je ni? »Le mirno,« si je zašepetal Fuko, »za vsako špranjo je še ena.« TO r y / X Punk je mrtev. Naj živi punk. piše Simon Smole Punker in »normalnež« hodita po ulici in slednji vpraša punkerja: »Kaj sploh je punk?« Punker mu odgovori: »Punk je, da delaš, kar hočeš, kadar hočeš in da te boli kurac, kaj si drugi mislijo o tem. Vidiš tisto kanto tam?« Punker stopi do kante in jo brcne, da se smeti raztreščijo po ulici. »To je punk!« Normal-než razmišlja o videnem, in ko prideta do naslednje kante, brcne vanjo z vso močjo, da smeti letijo po zraku: »To je punk, a!?« Punker pa pravi: »Ne, to je trendovsko.« rgornja šala lepo ponazarja domnevno razliko med av-itentičnim in neavtentičnim, kakor jo vidijo potencialni Tribunin nasvet za boljše življenje Ne samo pojav novih oblik subkultur in gibanj na netu, temveč sama apropriacija medija interneta med subkulturami spreminja teorijo in prakso subkultur in gibanj. Element interneta sprevrača temeljne postavke klasičnih subkulturnih študij, ki so se osre-dotočale na face-to-face interakcije, vidnost stilov in lociranje v specifičnem prostoru. Diskurz o net sub-kulturah jih postavlja med eskapizem pred realnostjo in rekonstrukcijo identitete v virtualnosti, možnosti novih oblik skupnostnih identifikacij, ki so razvezane od lokalnega, prostorskega ali vidnosti, v javnem diskurzu pa so postale poslednja točka moralne panike v povezavi s subkulturami. Visenje na forumih in igranje iger so videni kot nova zasvojenost, ki jo je treba nadzorovati, prepovedati ali celo zdraviti. vstopniki in pripadniki subkultur. Gotovo sta globalizacija komunikacij in razmah industrije zabave usodno vplivala na samo percepcijo subkultur. Dejali bi celo, da je za samo subkulturo neizogibno, da vstopa v komunikacijske kanale, ki so danes globalne narave. Izogibanje sodobni komunikacijski vseprisotnosti bi zmanjšalo kulturni kapital dotič-ne subkulture. Tako je subkultura razpeta med lokalnim in globalnim, med materialnim bivanjem in virtualno vsepriso-tnostjo. Vzemimo primer skinov: ti niso več vezani na specifično geografsko in družbeno okolje, ampak se organizirajo transnacionalno. Internet jim služi kot virtualni laboratorij sovraštva. Ena izmed razlag prehoda od »tradicionalnih« skinov do t. i. internet skinov teče natanko po osi avtentič-no/neavtentično. Domnevno avtentične subkulture naj bi se zaradi zgoraj opisanih sprememb družbene realnosti preobrazile v izpraznjen življenjski stil, torej v videz brez vsebine. Današnje subkulture - simulakri - naj torej ne bi bile drugega kot zgolj igra podob, simbolov in kodov. A dihotomija avtentično/neavtentično je sporna, saj izhaja iz romantične ideje o avtentični, homogeni subkulturi, ki se postavlja nasproti monolitni dominantni kulturi, takšna jasno začrtana opozicija pa nadalje predpostavlja, da se delovanje podrejene subkulture razbira kot opozicijsko, konfliktno. Tako je nasilno dejanje v kontekstu starih subkultur taktika proti »sistemu«, nasilje današnjih mladcev pa medijsko proizveden refleks. Tudi naslov članka ironično namiguje na trdoži-vost »pravega« punka. V tem kontekstu je vprašljiva, dandanes že mitologizirana, vloga punka v t. i. osamosvojitvenih procesih konec 80. let. Punk je nedvomno razkrival gnilo jedro takratnega sistema, a kot upravičeno trdi Gregor Tomc, punkerji niso imeli skupne politične platforme. O sami avtentičnosti pa je poveden tale Tomčev citat: »Včasih se je s pomočjo redukcije preganjalo punk, ker se ga ni razumelo kot politizirano estetiko, ampak kot samo politiko. Danes se ignorira rock, ker se ga v najboljšem primeru razume kot komercialno zabavo marginalizirane mladine, v najslabšem pa kot gnil simbol razkroja globalnega kapitalizma.« Vprašljiva je torej sama zgodovinsko-evolucijska matrica, ki v pojem subkulture projicira družbene spremembe, Subkulture niso politične dokler vztrajajo v goli razliki do mainstreama, v smislu alternativnega simbolnega sveta. Politične postanejo, ko svoje pozicije ne razumejo več kot podrejenost v kulturnem smislu in identitetno borbo, ampak ko postanejo politična kontrakultu-ra. Takšno politično aktivacijo pa sproži t.i. partikularizacija univerzalnega - po politični filozofinji Chantal Mouffe -to pomeni, da se partikularne zahteve subkultur povežejo z univerzalnimi zahtevami širšega političnega projekta. kot da je le-ta univerzalna sociološka forma, ki jo napolni vsakokratna politično-ekonomska vsebina. A zanikati ni mogoče očitnega, in sicer revolucionarnih sprememb v načinu proizvajanja, distribuciji in konzumpciji kulture, kar vpliva tudi na položaj mladostniške kulture. Iz fordistič-nega načina proizvodnje masovnih produktov se prehaja v specializirano proizvodnjo za določene segmente populacije. V tem kontekstu so subkulture tržne niše nove oblike produkcije. Je torej subkultura kooptirana zaradi svojega revolucionarnega potenciala ali aktualnega ekonomskega modela? Je subkultura preprosto donosna tržna niša, kreirana znotraj oglaševalske industrije? Lahko rečemo, da je apolitičnost subkultur (in tudi t. i. alternativnih kultur) eden od razlogov za njihovo inkorporacijo v kulturno industrijo. To pa ne pomeni, da je treba subkulture na vsak način politizirati, pomeni le to, da je na fenomen subkultur treba gledati holistično, torej upoštevati številne vidike. Druga analitska os preučevanja subkultur je tako dolo- čena z odnosom emancipacija/zasužnjevanje ali političnost/ apolitičnost. Subkulture niso inherentno politične in prav ločitev med politično in kulturno dimenzijo subkultur je omogočila njihovo inkorporacijo v kapitalistično producira-nje umetnosti, znanja, mode, življenjskih stilov in eksploata-cijo komunikativnih, intelektualnih in kreativnih kapacitet njihovih članov. To ne pomeni, da so bile v »herojskih časih« subkulture politične, ampak da so vedno potencialno politične. V tem tekstu že uporabljeni pojem kooptacije zajema prav nevtralizacijo politične dimenzije subkultur. Kot pravi Phillip Selznick, je kooptacija strategija, »kako za pogajalsko mizo pripeljati opozicijo z namenom dati ji iluzijo moči in jo kontrolirati na način, da ima občutek, da je del procesa.« Za primer kooptacije alternativne kulture hrvaški sociolog Dejal bi celo, da je za samo subkulturo neizogibno, da vstopa v komunikacijske kanale, ki so danes globalne narave. Izogibanje sodobni komunikacijski vseprisotnosti bi zmanjšalo kulturni kapital dotične subkulture. Tako je subkultura razpeta med lokalnim in globalnim, med materialnim bivanjem in virtualno vseprisotnostjo. Hajrudin Hromadic navaja Metelkovo. Metelkova je zanj rezultat dolgoletnih prizadevanj za oživljanje alternativnih kulturnih praks in splošno socialno emancipacijo. Hromadic trdi, da so lokalne oblasti z legalizacijo Metelkove nevtralizirale rezultate teh prizadevanj, saj so ji odvzele samo jedro, to je avtonomnost. Subkulturni skvot je bil na ta način »nor- maliziran«, s tem pa je postal prostor množične konzuma-cije »alterkulture«. Najbolj ga preseneča, da so metelkovci to mirno sprejeli. Na podoben način se poskuša kooptirati Rog z izgradnjo luksuznega centra sodobne umetnosti! Sama strategija kooptacije torej nakazuje latentno politično naravo kulturnih praks, a kot smo že rekli, subkulture niso inherentno politične, zato je velikokrat vprašljivo govoriti o koopta-ciji s strani kulturne industrije ali državnih institucij. Sama kulturna podrejenost subkulture namreč še ne pomeni avtomatske uporniške drže. Takšno mitsko konstrukcijo subkultur zastopa klasik britanskih kulturnih študij Dick Hebdige, ki govori o kvaziuniverzalnem razvoju subkulture: od avtentične samonikle subkulture prek herojskega upora poskusu kooptacije do vdaje in komer-cializacije. Takšno poenostavljanje spregleduje hibridno naravo subkultur, ki so velikokrat mešanica »avtentičnosti« in medijske »sintetičnosti«. Nevarnost nekritične uporabe pojma kooptacije torej leži v pripisovanju političnosti subkulturam zgolj zaradi njihovega zavračanja ko-mercializacije. Tako razumljene subkulture so predvsem socio-kulturne formacije, ki v svoji posamičnosti ostajajo na mikropolitičnem nivoju. Subkulture niso politične, dokler vztrajajo v goli razliki do mainstreama v smislu alternativnega simbolnega sveta. Politične postanejo, ko svoje pozicije ne razumejo več kot podrejenost v kulturnem smislu in identitetno borbo, ampak ko postanejo politična kontrakultura. Takšno politično aktivacijo pa sproži t. i. partikularizacija univerzalnega - po politični filozofinji Chantal Mouffe - to pomeni, da se partikularne zahteve subkultur povežejo z univerzalnimi zahtevami širšega političnega projekta. Odnosi kulturne podrejenosti subkultur pa se prevedejo v univerzalen odnos zatiranja. Seveda pa se postavlja vprašanje, če takšna koalicija subkultur in preskok na univerzalne politične zahteve ne pomeni negiranja samih vrednostnih orientacij in ciljev subkultur, ki so predvsem: partikularna identiteta, avtonomen način življenja, osebno zadovoljstvo ^ Smiselno se zdi zaključiti z opozorilom, da je za razumevanje subkultur treba prepoznati diferencirane točke moči v družbi in načine, s katerimi se kulturne formacije znotraj in onkraj teh konstelacij artikulirajo. Prav ta kompleksna konfiguracija moči generira raznolike in nelinearne »odgovore« subkultur, kar ima za posledico nepredvidljive in kontingentne družbeno-politične izide. Zato je teoretizacija subkultur kot izključno opozicijskih ali inkorporiranih poenostavljena. TO Kako smo postali zombiji : aliinfekcijas trans-subkuliufo^^ pišeta Jernej Kaluža & Pia Brezavšček 'riše Peter Kalinski ^^ 1. Zombi je živi mrtvec. Vstal je od mrtvih ali pa je mrtev, pa še vedno hodi. Ubili so ga, pa je še preveč živ, da bi umrl. Je nesmrten, poln rušilne energije, a brez perspektive, brez prihodnosti. Kakor v »generacijskem filmu« Izlet Nejca Gazvode izreče eden izmed junakov: »Ko si tok star, kot mi, si nesmrten. Umreš pol, ko si star pa beden.« A kaj naj mrtvi s svojo nesmrtnostjo, ko pa nimajo življenja, prihodnosti? Zombiji smo mi vsi. 2. Zombiji nimajo ne preteklosti ne prihodnosti, ne morejo napredovati, se učiti in se samoaktualizira-ti. Niso samo živi mrtveci, temveč predstavljajo tudi ideal polnosti življenja: »Živi v trenutku, v sedanjosti, bodi pri stvari.« Gre za popolnost budistične koncentracije, čeprav koncentracije na žrtev. Idealu za-objetja prezence čistega življenja so neskončno bliže kakor ljudje, obenem pa njihov lik prikazuje tudi ilu-zoričnost takšnega ideala oziroma enakost absoluta smrti in življenja. Sedanjost je zaradi investicije želje vedno že razcepljena na dvoje, na stanje, kjer sem, in na stanje, kjer bi moral biti, na pozicijo lačnega zombija in na pozicijo žrtve. V trenutku, ko zombijevi zobje zagrizejo v človeško meso, je to meso že okuženo zombijevsko meso. Potrebna je nova žrtev. 3. Zombi je nevaren. Grize, je možgane in prenaša infekcijo. Zombi je sovražnik, je drugi, proti kateremu se je treba boriti. Drugi pride v trumah. Zombiji so gibanje, številčno vedno nadvladajo, so tok, celo glavni tok. Zombiji so mainstream, ki vse odplavi, vse naleze. Ali pa so multituda. 4. Alternative ni. Reka je narasla in odplavila zadnja mala otočja, zadnje samozadostne avtentične habi-tate - subkulture. Ta bibavica jim je spodnesla tla identitete pod nogami. Kar je bilo prej edinstvena kulturna podvrsta, ki se je na podlagi zunanjih stilnih značilnosti, vrednot in okusa razlikovala in oblikovala skorajda že samozadostno vrsto zase, je zdaj razpadlo. Meje so se razprle. Kakor pri Deleuzovem postajanju tu ne gre več za filiacijo, za prenos prek potomstva, ki ostaja znotraj meja vrste, ampak za in-f-ekcijo. Če so subkulture še imele neko plemensko, normativno, zaprto ureditev, je zombijevstvu vseeno za pravila, za norme in meje. »Stori incest in postal boš zombi,« prav tako pravita Deleuze in Guattari. Zombi spodmakne sam temelj kulture, kaj šele subkulture. 5. Za Derridaja so zombiji kreature, ki proizvajajo neodločljivost. S tem ko so bistveno protislovni -so živi mrtveci - ogrozijo fiksne kategorije, oslabijo meje, ki afirmirajo binarne opozicije. Ko razsaja ne-odločljivost, ni nobena ograja dovolj visoka, noben zid dovolj trden. Nevarnost ali revolucionarna sila? 6. Infekcija seje istost. Vse subkulture se zlivajo v eno samo, kar pa ne pomeni, da se odpravlja sleherna razlika. Samo še razlike so - obstaja prisila razlike, ki posameznika šele kot avtentičnega lahko asimilira pod skupno kategorijo. V prisili po avtentičnosti je možno kombinirati vse. »Proizvajaj raznolikost in proizvedel boš tržno nišo,« pravi Brian Massumi. Zombiji so hipsterji, otroci poznega kapitalizma. 7. Zombiji ne poznajo solidarnosti, vsak instinktivno zasleduje lasten projekt, lasten obrok. Tudi če se vsi gibljejo proti istemu cilju, drug drugega ne upoštevajo. Zombiji ne poznajo sodelovanja, so žrtve prekernega dela, vedno na preži za novo priložnostjo, da se nasitijo, da zasadijo zobe v nove možgane. Znova in znova. To je čisti instinkt, boj za preživetje - življenje kot zdajšnji trenutek pa se ves čas izmika, premaknjeno in odloženo je do naslednjega hranjenja, do naslednjega projekta, večno suspendirano v živem mrtvecu. 8. Smrt kot kategorija pride v poštev šele, ko je kaj za izgubiti, na primer življenje, zato smrt kot horizont časa za zombija ne nastopi; zombi ni bit-za-smrt, zombi je bitna smrt. Nobene preteklosti in prihodnosti ni več, hkrati pa se tudi zdaj nenehno izmika. Zomb^iztika čas iz tečajev. Kakor pravi Lars Bang Larsen: »Smrt je umrla.« Ko ni več nobenih narati-vov konca, ko vlada »večna« sodobna umetnost, ki se konstantno samoprenavlja, ko je nemožno misliti onstran kapitalizma bodisi na način utopije ali pa apokalipse, smo se neogibno znašli v zombi svetu živih mrtvecev. 9.' V strahu za lastne možgane v tem splošno infe-ciranem svetu je zato »beg možganov« pogostejši kot kdajkoli prej. Bežimo tja, kjer je zombijev malo, na primer na strehe nakupovalnih centrov, kakor v Romerovem filmu Dawn of the dead, ali pa na druge samotne in še neokužene strehe sveta, kjer se še da normalno živeti, v Nemčijo, v Avstralijo ali na Dansko. Hrane tu ne manjka. Pa jo imamo res apetit jesti, če se v stene utrdbe neprestano zaletavajo lačna trupla, morja živih trupel tretjega sveta? 10. Zombiji naj ne bi čutili in govorili, so popolnoma braindead, brez notranjega življenja, samozavedanja ali kvalij. Mogoče pa jim samo ne prisluhnemo zadosti, ker jih imamo za čisto zlo, abjektno drugost. Žižek nekje pravi: »Nemrtvi niso portretirani kot utelešenja čistega zla, preproste sle po ubijanju ali maščevanju, ampak trpeči, ki zasledujejo žrtve z neprijetno vztrajnostjo, obravnavano z neskončno žalostjo.« So zombiji res nemi in brezčutni? V prvi ediciji Return of the living dead sivolasa lobanja starke, ki ji iz reber štrli samo migajoča hrbtenica, pove: »We eat brain ... becouse of the pain. Death hurts, I can feal myself rot.' Brain make the pain go away.« 11. Zombijevstvo je strukturno enako obsedenosti, odvisnosti, kjer ni možno videti onkraj uroka, ne govoriš več ti, ampak ideologija skozte, droga skozte, potrošništvo skozte. Džanki je zombi, pa ne zato, ker ne čuti, ampak ker čuti preveč in ker pomaga samo ena stvar. Ker pa zombi ni re-animiran, če seveda upoštevamo, da nima duše, da ni več nobene razlike med dušo in telesom, zdaj govori njegovo telo samo, njegova želja, njegova potreba v čisti obliki. Njegovo telo ni manipulirano, prvič je spregovorilo samo po sebi, samo po sebi zmore veliko, njegova sila je neskončna. 12. Diferentia specifica med zombiji in junaki na strehi je izginila. V trenutku, ko je zombi prepoznan kot zombi, kot smrtonosni in nespreobrljivi drugi, se v filmih začne klavska akcija. Ljudje postanejo zrcalni odsevi zombijev, saj pri ubijanju pozabljajo na vsa čustva in poprejšnjo moralo. Ubiti je treba tudi svojo zombi mamo in zombi dojenčke. Zombija se dokončno ubije s strelom v možgane, po drugi strani pa tudi zombiji hočejo človeške možgane. Vprašanje zombija se torej zakrivi samo vase, pritrdilni odgovor je enak nikalnemu. Nihče ni, torej vsi smo zombiji. Govori se, da smo v postheroični dobi. Ni več dobrih in slabih, ni več pankerjev in skinov. Zdaj nastopijo antiheroji: zombiji. Konec je binarnih opozicij med njimi in nami, nastopil je zombi kot brezidentitetni, anonimni antijunak našega časa, ki širi bolezen brez meja. Brezglava multituda se vali v rekah, vse teče. 13. Očitno nam ne uide, da se nalezemo zombijev-stva, če se to ni že zgodilo. Zato poskusimo misliti zombijevski afirmativni potencial. Zombiji niso zli, in če to pravi Žižek-zombek, bo že držalo. Celo onkraj dobrega in zlega so. Na svoji poti rušenja meja so neogibno porušili tudi to prepreko. Zombi idealen bojevnik, njegovo zasebno je politično in je dokler se skupen cilj sklada z njegovim instinktom, je neustavljiv. Hkrati pa je popolnoma nepodredljiv, če bodo nad njim kakšni manipulatorski možgani, bo pojedel še te. Zombi je protestnik, zombi je 99 %. Zombijevska neskončna sila ima potencial, ki lahko prinese nekaj novega. Zombi apokalipsa ima sam dva možna izida - revitalizacija stare človeške dru be, iztrebljenje zombijev in ponovno razplojevanje, filiacija; ali pa dokončna smrt človeka. Šele ko si vsi priznamo, da smo zombiji, ko izgine zadnja žrtev, se preneha zrcalna igra posnemanja in se lahko začne tudi zombi-postajanje. Zombi bo postal nekaj še nemišljenega. Ko namreč po Deleuzu nekaj postaja nekaj drugega, tisto drugo postaja nekaj tretjega. To še nemišljeno je najbrž neka nova vrsta združbe, soustvarjanja in sobivanja postzombijev. Ko ne bo več kratkoročne projektne naravnanosti, bo tudi to mogoče. Zombi-utopija. TO ■Jj ( ■ tr,* Sex, drugs and rock'n roll piše Nina Perger ilustracija Miha Kosmač V času kriz in negotovosti se intenzivirajo želja, potreba in ideja po dobrem, boljšem v primerjavi z zdaj oziroma obrnjeno: intenzivira se »videnje« in dojemanje preteklosti kot pretečene zlate dobe ter projekcija le-te naprej v prihodnost - preteklost je torej tisto izhodiščno, ki napoveduje in obljublja prihodnost: slednja se kaže kot že (pre)živeta preteklost. Enako velja za trenutno sistemsko krizo neoliberal-nega kapitalizma, ki se kaže kot kriza predvsem na ekonomskem in finančnem področju, pa tudi vrednotnem; poraja se občutek negotovosti in anksioznosti, posameznik pa se v takih primerih obrača na preteklost kot na »že preizkušeni recept«, ki je, retrospektivno gledano, vedno selekcioniran, razrezan in sestavljen v novi kolaž, ta pa vključuje zgolj pozitivne lastnosti in momente, negativne pa se potopijo v temi politike spomina in pozabljanja. Vprašanje je, v kolikšni meri se v trenutni krizi te pretekle babičine recepte obuja. Odgovor lahko najdemo na dnevu publike, ki je potekal 29. 11. v Mestni knjižnici Bežigrad kot instrument obeležitve bivšega jugoslovanskega praznika dneva republike: dan publike v tem primeru nastopa kot modificiran in prirejen bivši jugoslovanski praznik, narejen posebej za publiko, in prek tega šele potencialno tudi za REpubliko. Na dogodku sta izvajalca (Ciril Horjak in Boštjan Napotnik) skozi pravljice izpostavljala aktualne politične reference - dogodek lahko razumemo kot politično branje z mobilizacijskim učinkom prek ustvarjanja občutka skupnostnega oziroma kot mobilizacijo za socialistične vrednote, ki so v resnici osnova vseh pravljic in ki ravno omogočijo do-končni triumf glavnega junaka za družbeno prek domačega in udobnega šepeta pravljic. Pred začetkom branja pravljic »za odrasle« je en izmed pripovedovalcev poudaril, da ga je »usekal heksenšus« in ima »paralizirano levico, desnica pa je itak polpismena,« ker je levičar in »z desno roko piše bolj nerodno« (navedeno je treba postaviti v takratni časovni okvir, tj. pred približujoče se volitve). To lahko razumemo kot politično implikacijo, ki se vpiše v telo, za potencialno od-mrtvičenje levice in levičarskih vrednot, medtem ko polpismena desnica kot taka očitno ni sposobna voditi države oziroma še dlje: navedbo lahko razumemo kot razkol med levico in desnico, tj. razkol med bolj socialno naravnanim delovanjem, ki je značilno za le- vico (zagovarjanje egalitarizma, pravičnosti ^) in desničarskim (zaprtost, ekskluzivnost), pri čemer je treba aktivirati posameznikovo notranjo, resnično esenco, ki je v skladu z zgodovino - socialistična. Tovrsten slovenski babičin recept preteklosti je mit o Jugoslaviji kot pretekli zlati dobi, v skladu s tem pa nas zanima, v kolikšni meri so za omenjeni mit značilni emancipatorni pridih ter mobilizacijske zmožnosti za povrnitev preteklosti, tj. zlate dobe Jugoslavije. Vprašanje je, skratka, koliko je tovrstna mitska govorica priročna za napovedovanje prihodnosti prek odvezovanja sedanjosti in sprevračanja preteklosti. Pri tem mit, kot Mitja Velikonja izpostavi v delu Postsocialistične politične mitologije, razumemo kot (samo)konstrukcije in (samo)predstave vsake skupine in družbe: ni nekaj že preživetega, stvar preteklosti, temveč del sodobnosti s pridihom brezčasnosti. Je ena izmed oblik sociocentričnih mitologij, za katere je značilna samoglorifikacija oziroma, če specificiramo, zavest o lastni izbranosti, superiornosti in posebnosti. Služi kot sredstvo doseganja in vzdrževanja lastne pozicije na piedestalu, od koder se - v imenu lastnega svetega - izvršuje »posebno poslanstvo« superiornosti, pri čemer pa se sam mit opredmeti, tj. kaže se nam kot neodvisen element družbene realnosti, svojo moč pa črpa in dokazuje na temelju preteklih »usodnih« dogodkov, ki da opravičujejo in legitimirajo trenutni položaj družbe/družbene skupine: preteklost in pretekli tragični dogodki utemeljujejo sedanjost, hkrati pa napovedujejo in tlakujejo prihodnjo pot do zmage - vsebujejo torej idejo soteriološke končne odrešitve in zmage. Distopič-na sedanjost se odvezuje prek obljub utopične nedoločene prihodnosti oziroma dalje - prek mitov se konstruira ideja kozmosa, reda in varnosti, ki bo nadomestila in poplačala vse kaotično trpljenje v sedanjosti in preteklosti; obljublja torej tisti nikoli najden, pa vendar dosegljiv raj. V njegovem bistvu leži osnovni binarizem mi - oni oziroma natančneje: sveto (mi) - profano (oni), temelji na politiki spomina, ki preskakuje od enega radikalnega, triumfalnega ali tragičnega dogodka k drugemu. Tak mit je stvar verovanja, ne dopušča dvoma in kritike, saj se s tem razkriva partikularna narava mita, ki se sicer učinkovito skriva pod pretvezo občih interesov. Formulirano drugače, po Canguilhemu, razkrije se, da mit kot homogena ideja homogenih interesov skupine le ni tako vseobsegajoč, s tem pa se zamaje samo bistvo mita, tj. tisto navidezno obče, ki ravno omogoči tolikšno mobilizacijo in učinkovitost mita. Pri tem pa je bistvena vloga, kot ponazori Kuzmanič, samega ljudstva, »ki kot tisto spodaj ležeče nosi tradicijo.« Bistvena je torej politika spomina/pozabljanja, ki po Herderju deluje po principu: dejstva se pomanjšajo ali zamolčijo, cele stvari se pokopljejo pretekli čas pa se s tem, po Rocieurju, refigurira in modificira, torej se ga prilagodi sociohistoričnemu kontekstu, prek ideje končnega triumfa, napovedanega na podlagi preteklosti, pa živi tudi v prihodnosti. Zel za preteklost in prihodnost »But the past refuses to go.« (Tessa Morris-Suzuku) Podobni mehanizmi veljajo tudi za mitsko govorico o jugoslovanski zlati dobi, ki živi in se napaja prek, kakor pravita Breda Luthar in Maruša Pušnik, ohranjenih in predelanih t. i. historičnih momentov, prek specifičnosti, partikularnosti in selekcioniranosti nekdanje zlate dobe. Če se vrnemo nazaj na sodobni družbeno-zgodovinski kontekst Slovenije: kriza neoliberalnega kapitalizma razgrinja dekadentnost kapitalističnih vrednot in nedosegljivost trenutno prevladujočega mita o dosegljivosti ameriških sanj, razgrnejo se neustreznost mita o zlati dobi kapitalizma ter njegovi partikularni skriti interesi elit, ki so prek ameriških sanj uspavali ljudstvo v nemiren sen, blažene in dobesedne sanje o dosegu ameriškega ideala. Posameznik je vpet v kapitalizem brez navidezne možnosti izhoda, kaže se le en možen izhod, tj. mentalni beg in eskapizem spomina nazaj v preteklost, v zgodovinsko življenje jugoslovanske zlate dobe oziroma projekcija le-tega v morebitno prihodnost. Kot smo že omenili, prek politike spomina in pozabljanja se preteklost selekcionira, razreže in znova sestavi v modificiran kolaž zgodovine spomina, zgodovine zlate dobe, ki slavi zgolj določene aspekte in elemente jugoslovanske dobe, v primeru soočanja s krizo so to predvsem socialistične vrednote. Mit o jugoslovanski zlati dobi potemtakem oživlja pretekle ideale po mehanizmu človekovega ocenjevanja in vrednotenja zdajšnjega časa, ki ga sodimo veliko ostreje kot minule čase. Postavlja se vprašanje, ali lahko v živetih praksah socializma najdemo emancipatorni značaj omenjenega mitskega in utopičnega diskurza prek glorifikacije socialističnih vrednot, ki ^^^ se postavljajo nasproti brezčutnemu neoliberalnemu kapita-^^^^^lizmu: temu se nasproti lahko postavi le historična izkušnja ^^^^■n preživelost socializma, arheološka najdba, ki morda lahko ^H^^spremeni, obogati in humanizira nadaljnji tok zgodovine. WD Dan republike Dan republike (29. 11.) ponazarja, meni Danka Ninkovič Slav-nič, »ponovno« rojstvo: gre za, kot pokaže Mirceade Eliade, vrnitev v mitsko dobo začetka; praznovanje dneva republike v Sloveniji lahko razumemo kot vračanje v preteklost, izraz kritike sedanjosti, je poskus aktivacije »ljudstva«, zgodovinska lekcija, ki se projicira v sedanjost in prihodnost kot v možno novo in boljše stanje, novo zlato dobo. Omenjeni dogodek, ki je potekal 29. novembra 2011 v okviru Mestne knjižnice Ljubljana, je naslovljen kot dan publike - s pojmom »publika« se neposredno obrača na ljudstvo, ga interpelira: praznovanje je nekaj za publiko, je dan, ko publika slavi samo sebe in lastno dejavnost kot edino pravilno, socialistične vrednote pa se kažejo kot mehanizem končne zmage. Ključ do te se potemtakem skriva v historični dediščini, ki jo je treba reaktualizirati. Na dnevu (re)publike so pripovedovali štiri pravljice, razdeljene v tri sklope - sex, drugs and rock n' roll. Slovenska pravljica (sex - »nategovanje«) pripoveduje o na smrt bolnemu kralju, ki ga lahko rešijo le še fige, te pa je pozimi praktično nemogoče dobiti, vendar je v kraljestvu živel oče s tremi sinovi - in figami. V zameno za fige je kralj obljubil polovico kraljestva; en sin se je odpravil na pot, vmes pa srečal berača, ki ga je poprosil za kos potice - sin jo rade volje deli, v zameno pa dobi piščal. S figami ozdravijo kralja, nato pa ta sinu naloži dodatne (zvijačne) naloge, s katerimi naj bi dokazal svoje sposobnosti oz. nesposobnosti - tako bi kraljestvo ostalo kralju. Zaradi svoje solidarnostne narave znotraj profitabilno naravnanega kraljestva po logiki kapitalizma mu to tudi uspe in premaga samega kralja, ki ga lahko razumemo kot personifikacijo kapitalizma samega, s tem pa dokaže, da so socialistične vrednote tiste, ki kljub preizkušnjam in trpljenju (ustrezajoč mitski logiki) doživijo tuzemsko apokaliptično odrešitev ter triumfalno slavijo nad premaganimi - kapitalističnimi. Paradoksalno pri tem je, da kralj/kapitalizem ves čas verjame, da je on tisti, ki nateguje malega človečka, na koncu pa se -zaradi prakse socialističnih vrednot - izkaže ravno obratno: kraljeva nesocialistična usmerjenost je tista, ki ga na koncu celega požre. Razvidno je spodbujanje upora proti kralju/kapitalizmu, ki se je znašlo v bolezni/krizi, edino zdravilo pa je povratek v revizionirano socialistično preteklost, tj. v socialistične vrednote. Druga pravljica se umešča v sklop drugs. V glavni vlogi nastopa Indijanec, ki ostane brez vsega, nato pa se odloči, da bo postal dober - v skupnosti zavzame vlogo modreca. Med eno izmed njegovih meditacij nebo preletavajo krokarji, pri čemer en izmed njih strmoglavi - Indijanec mu kljub krikih groze ostalih steče na pomoč. Ko starec priteče do krokarja, v slednjega udari še strela, tako da od njega ostane samo še pepel - starec se kljub očitni smrti odloči pomagati, zato mu začne masirati srce in ga skuša oživiti. Iz srca nato izstopi palček in Indijancu za njegov trud podari zel (tobak), s katero bo lahko videl v preteklost in prihodnost. Indijanca lahko razumemo kot manjšino, ki še sledi socialističnim vrednotam, njegova meditacija ponazarja iskanje notranjega miru v kontradiktornem okolju, kjer si nasproti stojita socializem (ki ga pooseblja Indijanec s svojo dobroto in statusom modreca) in kapitalizem. Črne krokarje, ki zmotijo prevladujočo kapitalistično logiko, pa lahko razumemo kot ostanke socialističnih vrednot - Indijanec jih kljub očitni smrti skuša rešiti in ponovno oživiti nekaj, kar je že zdavnaj umrlo, vendar vse, kar konkretno ostaja, je le zel. Vse, kar ostaja, je le mit, ki se poigrava s preteklostjo in prihodnostjo, mit, ki okadi posameznika in ga pasivizira v tem preigravanju - treba ga je prevesti v aktivno delovanje. Podobna tobaku, ko je pripravljen za konsumpcijo, ves razrezan, posušen in prebran, je konstrukcija mita o jugoslovanski zlati dobi, ki ga je treba modificirati in prirediti za konsumpcijo v specifičnem okolju: ob uspešni politiki spomina je treba pozabiti vso tragiko in se spominjati le pozitivnih elementov. V tretjem sklopu rock'n roll je bila prebrana slovaška pravljica, v kateri sta v glavni vlogi hudič in Slovak - slednji ne more več preživljati svoje družine, zato se odpravi k hudiču in ga pretenta za dve vreči zlata - na hudičevem ozemlju namreč želi zgraditi cerkev, vendar se hudič s tem ne strinja. Slovak mu ponudi dvoje, tj. ali odkup ozemlja ali zgraditev cerkve - hudič nasede in z zlatom odkupi svoje ozemlje. Ko se zave prevare, za pobeglim Slovakom - ki beži na Balkan in pri tem skuša premagati svoj osebni hitrostni rekord - pošlje dva svoja sinova, vendar nobenemu ne uspe Slovaka uloviti, zato se na koncu za njim odpravi sam ata hudič, Slovaka pa ujame na Hrvaškem, kjer se mu prikaže v podobi starke. Pokaže mu ogrado, polno pujsov, in mu predlaga, da vreči zlata pripadata tistemu, ki spravi več pujsov v hlev. Potem ko so vsi pujsi že v hlevu, ga starka vpraša, kako je označeval tiste pujse, ki jih je sam spravil v hlev, Slovak pa ji odvrne, da jim je zavil rep - ker pa imajo vsi pujsi zavit rep, denar na koncu pripade Slovaku. Hudič in vse njegove personalizacije v tem primeru ponazarjajo, podobno kot v ostalih pravljicah, kapitalizem, zaradi katerega se mali človeček ne zmore več preživljati in se v obupanosti odpravi v samo njegovo srce, v pekel, ter mu ukrade nekaj, kar sam v nasprotju s hudičem, ki se ravna po logiki maksimiziranja profita, nujno potrebuje. Slovaku se med potjo izjemno mudi na Balkan, saj skuša podreti svoj rekord in doseči svoj cilj čim hitreje - podobno velja za Slovenijo, ki beži iz ene supranacionalnosti v drugo, iz Jugoslavije v Evropsko unijo, pri tem pa zavzema v celoti podrejeno in infantilno, sa-domazohistično držo. Slovakov beg iz pekla lahko razumemo kot beg, izhod in rešitev iz kapitalizma, pri čemer pa beži nazaj na - Balkan, kjer da so edino možne socialistične vrednote in posledično tudi samo preživetje in eksistenca malega človeka. Ponovno je razvidna nezdružljivost kapitalizma in socialističnih vrednot, ki so očitno nekompatibilne - za preživetje socialističnih vrednot je treba zbežati iz dekadentnega kapitalizma nazaj na Balkan in si šele tako sploh zagotoviti lastno eksistenco, ontološko varnost in materialno preskrbo, saj to za malega človečka v kapitalistični ureditvi ni dosegljivo. Gre za modificirano preteklost, ki ponovno zaživi v sedanjosti oz. prihodnosti; poudarja vrnitev k socialističnim vrednotam kot edino možno rešitev za trenutno kapitalistično Slovenijo - ki kot taka neizbežno drvi v splošni, predvsem pa moralni propad - tj. vrnitev nazaj na Balkan, iz katerega je zbežala ob razpadu Jugoslavije in ob priključitvi v Evropsko unijo. Sedanjost v preteklost, preteklost v prihodnost Pri opisanih pravljicah prevladuje element sprevračanja preteklosti, sedanjosti in prihodnosti - s pomočjo pretekle zgodovine se interpretira sedanjo situacijo in obljublja prihodnjo - uspeh, zlata doba je zagotovljena, če se Slovenija poda na pravo pot, pot prirejene preteklosti (ne gre za popolno logiko reverzibilnosti ireverzibilnega) ali kot v knjigi Iznajdba mitologije zapiše Marcel Detienne: »Glas se zatrese, pomen besede se zabriše in že uho skuje drug verz, usta zamrmrajo novo zgodbo.« Fosilni ostanki jugoslovanskega mita so očiščeni vseh grehov in napak, tokrat se pojavljajo v romantizirani formi. Glede na analiziran primer lahko sklepamo dvoje: gre za ponovno življenje preteklosti, zgodovine in njene lekcije, ki jo v trenutni sistemski krizi neoliberalne-ga kapitalizma lahko učinkovito izrabimo kot mehanizem emancipacije in mobilizacije - je torej učinkovito mobilizacijsko sredstvo, foucaultovska točka upora, hkrati pa obstaja nevarnost okajenosti, kot je razvidno iz zgoraj analizirane pravljice: obstaja nevarnost stopicljanja na mestu in zgolj čakanja na izvršitev že določene in zapisane usode, ta dokončna in zaslužena zmaga, triumf, pa se potemtakem lahko prelaga v nedoločljivo prihodnost. TO Najšibkejši člen v verigi držav evroobmočja piše Sašo Furlan Grška vlada se z vodstvom Evropske unije (EU) in Mednarodnega monetarnega sklada (IMF) trenutno dogovarja za odobritev nove, 130 milijard evrov vredne tranše posojila, hkrati pa z zasebnimi upniki sprejema dogovor o odpisu več kot 50 % grškega dolga. Pogoji za odobritev posojila in delnega odpisa dolga so navedeni v sedaj že standardiziranem spisku zahtev vodstva EU po varčevalnih ukrepih: ostra zajezitev javnih izdatkov, množično odpuščanje, fleksibilizacija trga delovne sile, privatizacija javnega premoženja, krčenje pokojninske blagajne ter nižanje mezd javnih uslužbencev in delavcev v privatnem sektorju. Tako kot se prevladujoča diagnoza vzrokov težav, v katerih se je znašla Grčija, ni spremenila niti za odtenek, je tudi politična in ekonomska agenda, ki je s strani vodstva EU zopet vsiljena Grčiji, v dveh letih od vznika dolžniške krize ostala nespremenjena. Strukturne reforme, ki terjajo vedno nove varčevalne ukrepe, so utemeljene na dveh temeljnih, a, kot bomo skušali pokazati, popolnoma zmotnih predpostavkah: prvič, vzroki za dolžniško krizo Grčije so v prevelikem trošenju države, prezadolženosti javnega sektorja in prepotratnosti socialne države; in drugič, varčevalni ukrepi in strožja fiskalna disciplina v obliki krčenja javnih izdatkov so edini način, s katerim lahko Grčija obnovi svojo konkurenčnost, gospodarsko rast in investicijsko dejavnost v privatnem sektorju, ki naj bi jih doslej dušil »parazitski« javni sektor. Četudi je v zadnjem desetletju Grčija res kopičila jav-nofinančne primanjkljaje, ki so bili nad povprečjem primanjkljajev držav evroobmočja, je samo dejstvo, da so se v podobnih težavah refinanciranja javnega dolga znašle tudi druge periferne evrske države (Španija, Portugalska, Irska in Italija), dovolj nazoren pokazatelj, da se jedro težav evroobmočja ne skriva zgolj v nezadostni fiskalni disciplini grške ali katerekoli druge posamezne države. Če v zakup vzamemo širšo makroekonomsko sliko, temeljnih vzrokov za dolžniško krizo Grčije nikakor ne moremo najti v prezadolženosti grškega javnega sektorja, temveč v samih temeljih strukture Evropske ekonomske in monetarne unije (EMU), ki sistemsko reproducira nevzdržna neravnovesja med državami v centru in državami na periferiji evroobmočja. Kot ugotavlja Engelbert Stockhammer, so države v centru evroobmočja z Nemčijo na čelu v zadnjem desetletju pridobile velikansko konkurenčno prednost pred državami na periferiji in posledično na svojih bilancah beležile velike zunanjetrgovinske presežke. Nemčija si je kljub minimalni rasti investicij in zaposlenosti v zadnjih desetih letih prednost zagotovila s strogo restrikcijo rasti mezd in brutalnim pospeševanjem rasti produktivnosti dela. Sredstva za doseganje tega cilja so bila predvsem krčenje socialnih izdatkov, odprta ofenziva proti sindikatom, množična prekerizacija zaposlitev in outsourcing produkcije večinoma v države vzhodne Evrope. Ne glede na to, da so se tudi delavci na periferiji soočali s prekeri-zacijo zaposlitev, nizko rastjo mezd in splošnim padcem socialnih standardov, ki so bili posledica implementacije restriktivnih fiskalnih politik, zahtevanih s strani Pakta stabilnosti in rasti (predstava o brezskrbnem in lagodnem življenju delavskega razreda na Mediteranu ni nič drugega kot rasističen mit), so bile periferne države v tekmi z Nemčijo, ki se je z visoko razvitim izvoznim industrijskim sektorjem že v samem izhodišču nahajala v privilegirani poziciji, nemočne. Zunanjetrgovinski primanjkljaji, ki so jih periferne države posledično na svojih bilancah beležile, so bili zgolj druga plat in obenem nujen pogoj nemškega presežka. V tem kontekstu se je za ključni problem izkazal sam evro, ki je pod skupno valuto združil po konkurenčnosti neprimerljive države in v okviru spodletele arhitekture EMU v nadaljevanju intenziviral protislovja med njimi. Centralizirana in poenotena monetarna politika EMU, ki je ni dopolnjevala enotna fiskalna politika, je bila oz-kogledno usmerjena zgolj v ohranjaje stabilnosti splošne ravni cen oziroma v brzdanje inflacije, pospešena liberalizacija finančnih trgov pa je odpravila vsakršno podlago za institucionalen nadzor nad mednarodno alokacijo posojil. Zaradi prevzema evra in posledične izgube nadzora nad nacionalno monetarno politiko je bila deficitarnim državam na periferiji onemogočena devalvacija valute (s katero je v določenih pogojih prek pocenitve izvoznih produktov na mednarodnih trgih možna učinkovita oživitev konkurenčnosti izvoznega sektorja), obenem pa jim je bilo zaradi konstantno rastočega deviznega tečaja evra proti dolarju močno oteženo trgovanje zunaj evroobmočja. Ker so se periferne države istočasno soočale z naglim upadom direktnih tujih investicij (DTI) - gre za proces, ki je potekal paralelno s hitro rastjo prilivov kapitala v obliki DTI v države iz centra EMU - in ker v evroobmočju kakršenkoli racionalen mehanizem recikliranja presežkov za izravnavanje trgovinskih neravnovesij - ki je, kot upravičeno opozarja Yiannis Varoufakis, osnovni predpogoj vsakršne stabilne monetarne unije - preprosto ne obstaja, je bil edin možen način pridobivanja kapitalskih sredstev za financiranje strukturnih primanjkljajev perifernih držav najemanje bančnih posojil, torej zadolževanje. A ključno vprašanje, ki se nam na tem mestu postavlja, je, kako je prišlo do trenutne situacije, v kateri Grčija kot najšibkejši člen v verigi držav EMU ni več zmožna refinancirati javnega dolga. Pospešena akumulacija dolga Grčije je, v nasprotju s prevladujočim mnenjem, v zadnjem desetletju vse prej kot iz pretirane potratnosti javnega sektorja, enako kot v drugih državah periferije evroobmočja, izhajala iz kroničnih primanjkljajev privatnega sektorja. Raziskovalno delo ekonomistov iz skupine RMF (Reasearch on Money and Finance) je z bogato empirično analizo prepričljivo pokazalo, da je rast zadolženosti Grčije posledica dveh trendov - izgube konkurenčnosti domačega privatnega sektorja in pospešene financializacije grškega gospodarstva v zadnjih desetih letih - pri čemer sta oba trenda posledica integracije Grčije v EMU. Kot smo dejali, je izpad kompetitivnosti od Grčije terjal konstantno beleženje zunanjetrgovinskih primanjkljajev. Velik del teh primanjkljajev je bil financiran doma, še večji pa v tujini, s strani bank iz centra evroobmočja (predvsem Francije in Nemčije), ki so odkupovale znatne deleže vedno večjega zunanjega dolga Grčije. A vse od vstopa Grčije v EMU do izbruha dolžniške krize se je delež javnega dolga v celotnem dolgu Grčije celo zmanjševal, medtem ko je močno naraščal delež dolga gospodinjstev in dolga finančnega sektorja, prek katerega so se pretežno financirali strukturni primanjkljaji. S sprejetjem evra je bila v Grčiji pogojena tudi pospešena financializacija gospodarstva, ki je sovpadala s hitro akumulacijo domačega dolga. Konstantna apreciacija evra proti dolarju in politika nizkih obrestnih mer Evropske centralne banke (ECB) na celotnem območju evra sta tudi bankam na periferiji omogočili ugodno poslovno okolje za ekspanzijo svojih aktivnosti, ki so se v Grčiji zaradi izpada konkurenčnosti usmerile predvsem v kreditiranje domače potrošnje. Sam proces integracije Grčije v EMU in vzporedna rast zadolževanja privatnega sektorja sta temeljna vzroka za to, da se je celotni dolg Grčije v zadnjem desetletju podvojil. Finančna kriza, ki se je začela s kolapsom trga drugorazrednih hipotekarnih posojil v ZDA leta 2007, se je v letih 2008 in 2009 v obliki krize likvidnosti finančnega sektorja razširila v Evropo, obenem pa je stopnjevanje protislovij evroobmočja rezultiralo v dolžniški krizi perifernih držav. ECB je v nastalo situacijo intervenirala z zagotovitvijo velike količine monetarne likvidnosti finančnemu sektorju, državne intervencije v obliki reševanja bank na periferiji pa so do leta 2009 breme zadolženosti privatnega sektorja učinkovito prenesle na javni sektor. Grčija se je z nepremostljivimi težavami refinanciranja javnega dolga soočila šele po tem, ko je grška država socializirala enor-mne količine dolga, ki si ga je nakopičil privatni sektor. Zaostritev situacije je maja 2010 vodila do odobritve prve, 110 milijard evrov vredne tranše posojil Grčiji s strani EU in IMF. A odobritev posojil je bila prej kot odraz filantropi-je in dobrohotnosti držav iz centra EU operacija reševanja bank iz centra evroobmočja, ki so držale velike količine grških državnih obveznic. Pogoji za odobritev posojil Grčiji so bili ostri varčevalni ukrepi, ki so terjali množično krčenje javnega sektorja in nižanje stroškov dela v privatnem sektorju. Po besedah voditeljev EU, ECB in IMF naj bi bili varčevalni ukrepi in nadaljevanje politike liberalizacije trgov delovne sile namenjeni oživitvi privatne investicijske dejavnosti, ki bi Grčiji omogočila ponoven zagon gospodarske rasti in prebroditev težav z odplačevanjem dolga. Zaradi napačne diagnoze vzrokov dolžniške krize Grčije so tudi ponujene rešitve, ki iz te diagnoze sledijo, obsojene na neuspeh. Kot opozarja Costas Lapavitsas, se je globalna recesija v letih 2008 in 2009 v Evropi manifestirala predvsem v splošnem kolapsu privatnih investicij in padcu agregatnega povpraševanja v centru in na periferiji evroobmočja. S tem so bila spodnesena tako tla gospodarske rasti Nemčije, ki temelji na zunanjem povpraševanju po svojih izvoznih produktih, kot tudi tla gospodarske rasti perifernih držav, ki je, še posebej v primeru Grčije, močno odvisna od domače porabe gospodinjstev. V Grčiji je v letih 2008 in 2009 ravno pospešeno trošenje javnega sektorja kompenziralo izpad privatne konsumpcije in preprečilo popoln kolaps agregatnega povpraševanja. Ko so bili na pobudo EU in IMF v letu 2010 Grčiji vsiljeni drakonski varčevalni ukrepi, pa je bil odstranjen še poslednji faktor generiranja grške gospodarske rasti. Intenzifikacija krčenja javne porabe v zadnjih dveh letih je zato v Grčiji drastično poslabšala situacijo, obenem pa je politika krčenja mezd in višanja stopnje brezposelnosti efektivno onemogočila rast privatnih investicij in privatne porabe. Glede na to, da odobritev prve tranše posojila Grčiji, ki so jo spremljali iracionalni varčevalni ukrepi, razen globoke recesije, splošne pavperizacije delavskega razreda in, paradoksno, dodatne rasti javnega dolga Grčiji ni prinesla ničesar, tudi odobritev zadnje tranše posojil, ki jo vodstvo EU zopet brezkompromisno pogojuje z dodatnim krčenjem javnih sredstev, zniževanjem mezd, odpuščanjem in pospeševanjem privatizacije javnega premoženja, za Grčijo ne more pomeni nič dobrega. Tudi če bodo dogovori grške vlade z vodstvom EU in privatnimi upniki pripeljali do delnega odpisa dolga, nadaljnje strukturne reforme in stiskaški varčevalni ukrepi ne bodo mogli rezultirati v drugačnem scenariju kot v nadaljnji rasti nezaposlenosti, deflaciji mezd in krčenju gospodarstva, kar pa pomeni, da se bo zaradi posledičnega upada davčnih prihodkov v državno blagajno teža grškega dolga še naprej povečevala. Dogmatična politika varčevanja in konservativna agenda fiskalne discipline EU nista le recept za popolno opustošenje grške države, temveč tudi zgrešena strategija, ki lahko kmalu pripelje do uničujoče dezintegracije celotnega evroobmočja. Ker tehnokratske institucije EU in EMU z inherentnim demokratičnim deficitom veliki večini prebivalstva držav EU ne dopuščajo niti minimalne participacije pri odločanju o ključnih družbeno-ekonomskih vprašanjih, je lahko obrat od pogubne politike evropskih finančnih, industrijskih in političnih elit zgolj posledica krepitve organiziranega upora delavskega razreda in progresivnih družbenih gibanj od spodaj. TO Mislim, torej nisem? V trans (realnosti) identitetnih možnosti piše Sanja Orlač Če je identiteta evropske suverenosti v sodobni geopolitični krizi, ki jo podpira vsesplošen skeptici-zem, utemeljen z bojaznijo razpada EU, postavljena pod vprašaj, se je morda smiselno soočiti z vprašanjem samim in odgovoriti na to, kako lahko neodgovorjeno vprašanje samo pojasni nekritičen diskurz. Vstop v Evropsko unijo je bil znotraj slovenskega vsakodnevnega javnega diskurza obarvan z najrazličnejšimi mitskimi podobami Evrope kot skupnosti, ki se vpisuje v zgodbo o demokratičnem napredku znotraj prihodnje skupne zunanje politike kot odsev demokratičnih zahtev visokoizobraže-nih evropskih državljanov. Definicijsko jedro Evrope je njena konstituitivna odprtost v nasprotju z omejenostjo suverenih držav, katerih kamen spotike leži v nacionalističnih napetostih, ki vodijo v kolonializem, vojne in nasilje. Kot utemeljuje Mitja Velikonja, se mitološka podoba evropske unije vpisuje v simulakersko oglaševalsko zgodbo o vrednotah demokracije, svobode, blaginje, visokega izobraževanja in solidarnosti. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je podpisana s skorajda predpisano odprtostjo in nedoločnostjo, ki naj bi prestopala meje prihodnosti, identitete, teritorialnosti, etničnih in rasnih omejitev itn _ Na drugi strani taista odprtost, ki jo oznanja tudi vodilni politični inženiring enotnost v različnosti, vsebuje nejasno pomensko polje znotraj evropske unije, neuspeh pri oblikovanju skupne vloge, naloge ali skrbi. Kakor zapiše Ulrich Beck, je mogoče, »da politična Evropa ne le, da ne obstaja, temveč njenega ne-obstoja očitno niti ne občutimo kot primanjkljaj.« Tako nas, še pravi Beck, ne preseneča dejstvo, da ne obstaja niti en sam resnično evropski dnevnik, vreden tega imena, dnevnik torej, ki bi svoje občinstvo tako prevzel, da bi nacionalnim televizijskim programom gledanost zdrsnila pod ničlo. Evrocentrične diskurze v tem oziru spremlja ambivalentno razmerje med absolutno, konsti-tuitivno svobodo v predpisano odprtem polju prihodnosti in praznim pomenskim poljem, ki naj bi ga taista svoboda tudi utemeljevala. Ali je zatorej to politika, ki, še pravi Ulrich Beck, spominja na spisek želja za Božička? Kako v tej zgodbi pojasniti relativno homogeno željo narodov, izraženo v navijanju za EU, ne da bi le-to hkrati zaznamovali vsebina, pomen ali značilnosti, zaradi katerih naj bi se bilo tej skupnosti vredno pridružiti? Ne glede na ontološki status simu-lakrov, nekateri proizvajajo izrazito izključujoče obrazce, znotraj katerih se utrjuje specifičen vzorec identifikacije, pa tudi privilegijev. Če so bili staro zdravilo norci, izmečki, pripadniki nizkega okusa in razlaščeni, so novo zdravilo vedno bolj omejeni, parohi-alni, patriarhalni, balkanistični, teroristični, idealistični in fundamentali-stični; skratka vsi tisti, ki si enotnosti v različnosti ne morejo privoščiti, ker so okosteneli v svojih zasidranih mono-kulturnih izbirah. Identitetna konstelacija evropskosti je po mnenju Mitje Velikonje odvisna od precej neidentitetnih izbir, ki so politično-ideološko uveljavljene šele skozi svoj negativen člen, opozicijo, alternativo ali prostorsko mejo. V primeru slovenskega prostora se šele skozi parohialni obrazec Balkana odlikuje pozicija za, kajti, kot pravi Rastko Močnik: »Če se odločimo za Evropo, smo sicer Balkanci v evropskem prostoru, toda v nasprotnem primeru nimamo ne Evrope in ne Balkana.« Matrica je postavljena tako, da Balkan ni možna izbira, temveč le strašilni člen v opoziciji. V tej matrici se na shizofren način mešata tako občutek manjvrednosti do Zahoda kot občutek večvrednosti do Balkana (ki se premošča, pretaplja ali staplja šele, ko Balkan postaja Nebalkan, Slovenija pa marljiva učenka učiteljice Evrope). Prav v takšno ambivalentno in mejno čustvovanje med željo in obrambo se uvršča evrocentrič-ni diskurz, katerega zmeda pri definiciji Evrope ni plod nedoslednosti, temveč konstituitivne odprtosti, fluidno-sti, praznine in neutemeljenosti. Berlinski zidovi se tako gradijo, le da so tokrat opremljeni z določeno igro domišljije, postavljeni so brez zidakov, kar je tudi razlog, da jih zlepa ni moč podreti. Optimistična napoved, po kateri je ta nič ali vse tekoče identitete, ki se največkrat učvrsti znotraj evrocentrične drže in globalnega trga (kjer po žižkovsko spoštovanje lokalnih korenin sovpade s poudarkom na privilegiranem praznem mestu, ki ga določa Evropejec), znak optimistične nove sholastike ali vesele znanosti, je v tem kontekstu precej nevarna domneva. Za Deleuza le neidentitetno mišljenje dopušča svobodo singularnosti (posebnosti), saj omogoča ohranitev razlike med istim in drugim, ker ne povzema z vidika neke vrhovne ideje ali substance. Toda če razlike med posnetki in simulakri v ontološkem smislu v modernem razsrediščenem kaosu, kjer naj bi zmagovala vrtoglavica simulakra, ni mogoče več iznajdevati, je na drugi strani jasno, da jih je mogoče najti (imejmo za trenutek malenkost Marxa v kosteh) v praktičnih učinkih, ki jih proizvajajo. Ne glede na ontološki status simulakrov nekateri proizvajajo izrazito izključujoče obrazce, znotraj katerih se utrjuje specifičen vzorec identifikacije pa tudi privilegijev. Če so bili staro zdravilo norci, izmečki, pripadniki nizkega okusa in razlaščeni, so novo zdravilo vedno bolj omejeni, parohial-ni, patriarhalni, balkanistični, teroristični, idealistični in fundamentalistični; skratka, vsi tisti, ki si enotnosti v različnosti ne morejo privoščiti, ker so okosteneli v svojih zasidranih monokulturnih izbirah. S takim ideološkim zagotovilom najde neoliberal-ni trg svoje upravičenje, ki se izteče v nov način trženja multikulturnih izdelkov, v katerem seveda ne gre za transgresijo identitet, temveč transgresijo blaga, ki se nazadnje izteče v segregaciji ljudi. Iz Bele knjige Sveta Evrope o medkulturnem dialogu lahko zasledimo, da »Opatijska deklaracija leta 2003 zavrne multikulturalizem kot idejo, ki naj bi kljub svojemu nasprotovanju asimilacijski paradigmi predpostavila identitetno stigmatizacijo.« Medkulturna paradigma dialoga naj bi nasprotno vključevala tako asimilacijo kot priznavanje raznolikosti. Če knjižici priznamo, da je argumentacija interkulturalnega dialoga skozi kulturno-akademsko prizmo relativno dobro predstavljena, so pozitivni ukrepi za odpravo materialne neenakosti predstavljeni zelo na kratko in tudi zelo površno: »Evropski socialni model, na katerega se sklicuje revidirana Strategija socialne kohezije, želi zagotoviti temeljno enakost življenjskih zmožnosti.« V nadaljevanju zasledimo, da se zagotavljanje temeljne enakosti življenjskih možnosti vendarle podreja politiki instrumentalnega uma: »Takšni prilagojeni ukrepi pa ne bi smeli kršiti pravic drugih ali povzročiti nesorazmernih organizacijskih težav ali pretiranih stroškov.« V poročilu o evropskem socialnem modelu za prihodnost lahko zasledimo, da »v nasprotju s tem, kar menijo nekateri, socialni model Evropske unije ni njen glavni problem. Večji problem je vprašanje, kako odpraviti precejšnjo nenaklonjenost do vprašanja go- Matrica je postavljena tako, da Balkan ni možna izbira, temveč le strašilni člen v opoziciji. V tej matrici se na shizofren način mešata tako občutek manjvrednosti do Zahoda kot občutek večvrednosti do Balkana (ki se premošča, pretaplja ali staplja šele, ko Balkan postaja ne-Balkan, Slovenija pa marljiva učenka učiteljice Evrope). spodarskih reform. Dokler bo EU beležila približno eno- ali dvoodstotno rast, ni prav veliko manevrskega prostora, čeprav je manjšanje socialnih ugodnosti skoraj neizogibno.« Tako se zdi, da je merila za uspešnost interkulturalnega dialoga tudi v socialni perspektivi mogoče odkrivati le glede na perspektivo pozitivne tržne konzumerabilnosti in gospodarskega učinka, po katerem in glede na katerega je, kot pravi evropski parlament, manjšanje socialnih ugodnosti skorajda neizogibno. Reforma socialnega modela je kljub svoji navidezni esencialni teži mogoča le znotraj gospodarske rasti, ki naj s sedanjo nizko stopnjo ne bi omogočala možnosti predlagane strukturne reforme, temveč neizogibnost manjšanja socialnih ugodnosti. V žižkovski perspektivi upoštevanje omejitev, ki jih postavlja kapital, seveda ne dokazuje nujnosti teh omejitev kot objektivne nujnosti ekonomskega življenja, ampak pomeni dokaz privilegiranega položaja kapitala v ekonomsko-političnem boju. Ali drugače, bolj konkretno: prav tekoča izbira se na tem mestu izmakne. S tem ne želimo ustvarjati vtisa o nekakšnem kulturnem zastopništvu identitete na sebi, saj, kot je lepo izrazil Ludwig Wittgenstein, morda res ni »boljšega primera nekoristne trditve,« kot je ideja, po kateri je nekaj identično samemu sebi ^ Nasprotno izpostavljamo, da je ta trditev kljub svoji popolni nekoristnosti povezana z nekakšno igro domišljije; v primeru evropske tekoče domišljije ali, točneje, domišljavosti se namreč navidezno (?) in nevede (?) pozablja, da desubjektivacija, kot pravi Dejan Aubreht (v navezavi na Nietzscheja), navkljub svoji odprtosti in neomejenosti priča o subjektu - v kodeksu evropske paradigme specifičnem subjektu (odprtem, permanentno izobraževanem, nevezanem, privilegiranem ^), v nasprotju s tistimi, ki si takšne tekoče identifikacije bodisi nočejo bodisi (realno) ne morejo privoščiti. Skratka, če že res želimo prestopati meje, jih je treba poiskati tudi in predvsem tam, kjer naj bi bile najbolj zabrisane. TO Tribunin nasvet za boljše življenje Subkultura predpostavlja bolj trdno identiteto, se pravi, predstavlja bolj esencialističen koncept, gibanja, ki predstavljajo novo paradigmo upora pa združujejo več identitet in sicer globalno. Kot pove že ime samo gibanje se predvideva nek tok, neko postajanje in nedefiniranost napram statičnosti in definiranosti. Le Club Misanthropique Ali o elitni navezi lepote in obupa pise Lana Durjava Ilustracija Matjaž Komel Moj prvi gotičarski event. Leto 1999. Deževalo je. Ko sem vstopila v klub, so sukali Joy Division. Na ekranu je bil Bela Lugosi. Vsi so bili v črnini. Nihče se ni nasmehnil. Za polovico publike ni bilo čisto jasno, katerega spola je, niti to, katerega spola bi morda želela biti. Mimo mene se je sprehodil klon Daniela Asha iz osemdesetih - z dodano vrednostjo desetih piercingov na obrazu. Bila sem globoko fascinirana. Več kot očitno mi je uspelo priti na konvencijo morbidnih in bizarnih, ki stil vrednotijo višje od substance in ki menijo, da je halloween vsak dan v letu. Excellent, I thought. I might just fit in then. Zgodovina pravi, da se geneza darkerske subkulture prične nekje v poznih sedemdesetih letih, ko so se pojavile skupine, kot so The Cure, Bauhaus in Siouxsie and the Banshees, ki so bile vse po vrsti tako glasbeno kot tudi stilsko globoko inspirirane s strani punka, ta pa je v gotičarski sub-kulturi percepiran kot ena izmed najpomembnejših influenc. Samo ime gothic sicer izvira iz vzhodnonemškega klana Gotov, ki se je pojavil v tretjem stoletju, pozneje pa je bistveno pripomogel k razpadu rimskega cesarstva. Kasneje je bil izraz uporabljen za opis stila srednjeveške arhitekture, v poznem osemnajstem in zgodnjem devetnajstem stoletju pa je postal oznaka za literarni stil, ki ga je karakterizirala fascinacija nad morbidnostjo, smrtjo in nadnaravnimi pojavi (npr. Poejeva dela in Shelleyin Frankenstein). Gothic romani osemnajstega in devetnajstega stoletja so bili poleg Byrona, Baudelai-ra, Hoffmanna, Wilda, horror filmov, psihadeličnega rocka, glam rocka, punka in postpunka tudi največje influence pri razvoju gothic subkulture in glasbe. Ena izmed najzgodnejših uporab izraza gothic za samo glasbo je - če izvzamemo Bowieja, ki je svoj album Diamond Dogs iz leta 1974 označil kot gothic album - verjetno izjava Tonyja Wilsona l. 1979 za BBC, ko je v primerjavi s popma-instreamom Joy Division označil za gothic. Prav tako tudi re- Discotheque Necronomicon Joy Division She's Lost Control Marilyn Manson Long Hard Road Out Of Hell Covenant Call The Ships To Port Alec Empire Addicted To You Soft Cell Sex Dwarf F/A/V Radikal The Sisters of Mercy Lucretia My Reflection Grendel Zombienation Nine Inch Nails Heresy Combichrist This Shit Will Fuck You Up vija Sounds istega leta isti bend nazove z oznakami gothic in teatraličen, podobno pa so istega leta tudi Siouxsie and the Banshees opredelili svoj album Join Hands. Prva referenca na gothic sceno kot derivat punka je bila sicer leta 1981, pri čemer se je članek z naslovom The face of punk gothique nanašal na UK Decay. Leto kasneje je bilo verjetno prvič, da so bili fani nekega benda (Sex Gang Children) označeni za gotičarje. Tega leta pa se je v londonskem Sohu odprl Batcave, klub, ki je bil zamišljen kot reinvencija Bowiejeve vizije glam rocka, spojene s temačnejšo estetiko, pogosto inspirirano s strani horror filmov. Batcave imamo za rojstni kraj gothic scene, iz njega izvira tudi izraz batcaver, ki je bil uporabljan za označbo old school gothov v zgodnjih osemdesetih letih - preden se je ustalil sam izraz goth. Hišna benda sta bila Specimen in Alien Sex Fiend in ogromno estetskih elementov, ki so se jih posluževale kasnejše generacije darkerjev, ima svoje korenine in navdih prav pri njiju - treba pa je omeniti, da je/ Batcave dejansko mnogo bolj vplival na gothic modo kot pa na gothic glasbo. Batcave je bil sčasoma ukinjen, bolj ali manj uspešno pa so ga nadomestili londonski Dead & Buried, l sangelski Release the Bats, nemške Gothic Pogo Parties (z glavno v sklopu letnega Wave Gothic Treffna v Leipzigu, ki je sicer največji gothic festival na svetu) ter Drop Dead Festival, ki je sprva potekal v New Yorku, zadnjih nekaj let pa se odvija v različnih evropskih prestolnicah. V New Yorku je dolga leta obratoval tudi Albion, ki so ga prav tako imenovali The Batcaver (sicer je bil vsaj v zadnjih letih orientiran bolj v smer EBM-a in industriala), vendar pa se je leta 2007 brez vnaprejšnjega opozorila zaprl. Albionu podoben je tudi že več kot dvajset let obratujoči londonski Slimelight, ki v treh etažah pokriva old school goth, EBM in industrial sceno. Sicer ima skoraj vsako nekoliko večje mesto svojo gothic sceno s svojimi klubi in eventi, tako da tukaj omenjamo res tiste najbolj kultne. Tudi v Ljubljani že dolgo obstajajo darkerski eventi, ki jih je sprva organiziral kolektiv Elektrogrobarjev, kasneje preimenovanih v Neversun. Poleg eventov, ki so kombinirali dark 80's, new wave, gothic rock, darkwave in synthpop, je bil nekaj časa organiziran tudi specifično v deathrock usmerjen event Krucefiks, ki ga sedaj sicer že nekaj let ni več. Poleg čisto na novo iniciiranih steampunk eventov - steampunk je podzvrst kiberpunka, ki črpa inspiracijo v viktorijanski estetiki, sicer pa je glasbeno preveč raznolik, da bi se ga dalo dokončno zdefinirati - je trenutno edini redni ljubljanski event Hellektro, ki pa pokriva EBM, harsh electro in predvsem industrial glasbo. ALI t/ Ki m^^f Pop je glasba za ovce, mi pa smo volkovi, preoblečeni v pastirje. (NSK) Industrial že več kot trideset let predstavlja svojevrstno kombinacijo punkovske provokativnosti in avantgardnega elektronskega glasbenega eksperimentiranja, sam vstop v industrial kulturo pa je bil večkrat tematiziran kot vpis na univerzo kulturnega ekstremizma. Začetki industriala segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se iz preostankov umetniške skupine COUM Transmissions formirali Throbbing Gristle, ki jih je nek britanski politik nekoč nazval z oznako »wreckers of civilization«, kar sicer ni bilo mišljeno kot kompliment. Throbbing Gristle - ime je sicer slengovska beseda za erekcijo - so za svoje influence navajali zelo različne vire - od Crowleya, Selbyja, Sada, Gogolja, Learyja, Ballarda, Velvet Underground, Kraftwerk pa do Hitlerja, surrealizma, dadaizma ter slovarjev ginekologije in forenzične patologije. Glavni vir inspiracije so vseeno predstavljali beatniki z Burroughsom na čelu, od katerega je industrial prevzel tehniko rezanja, ki je vselej predstavljala enega izmed njegovih ključnih konstitutivnih elementov. Gre za literarno tehniko, pri kateri je linearni tekst razrezan na več delov, le-ti pa so nato organizirani v nov tekst. Tehniko rezanja so prvi prakticirali dadaisti s Tzarom na čelu, vendar pa je bila popularizirana šele z Brionom Gysi-* nom in predvsem Burroughsom v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg omenjene tehnike so bile glavne karakteristike industriala sporadični in elektronsko obdelani vokali, intenzivna uporaba tolkal, organizacijska avtonomija (samo ime smeri izvira iz imena neodvisne založbe' ■ Industrial Records, ki so jo ustanovili Throbbing Gristle), poudarjanje pomena informacijske vojne, uporaba doma narejene elektronike, synthov, videa, filma, procesiranega / hrupa ter številnih drugih oblik »antiglasbe«, izjemno po-. zornost pa so namenili estetiki šoka, ki je bil uporabljen na taktičen način. Throbbing Gristle, ki so se fokusirali na upor zoper instinkt ubogljivosti ter na prevpraševanje mehanizmov kontrole, so v svoje nastope, pri katerih je bil poudarek na improvizaciji, med drugim vključevali S & M performan-se, konzumiranje urina in bruhanja, injeciranje krvi v vagino ter penetracijo z gorečimi svečami, industrial umetniki pa so sicer izjemno radi tudi nadlegovali publiko, tako da so jo redno izpostavljali prekomernemu hrupu, vanjo usmerjali močne luči ter metali dimne bombe. Vse omenjene prakse so imele namen izzvati fizično reakcijo v telesu - zato so o svoji glasbi govorili kot o metabolični - pogosto pa je zadeva rezultirala predvsem v vsesplošnem nemiru, ko je publika med drugim metala predmete v nastopajoče, zaradi česar je bilo treba velikokrat nastope tudi prekiniti. W/A ALLE > Will Al Le ) m ) AlLf ^ -I. K ^^ fc'v ■■■!■ > . k t t ■ * * -i « .. J ■ k "v •i*.; . 'I v I- \ v rl v Za najbolj underground umetnika industrial kulture velja Monte Cazazza, ki je tudi skoval slogan industrial music for industrial people, sicer pa je bil med drugim prvi av-t'ot artističnih filmov, ki so vključevali fist-fucking in otroško pornografijo. Njegov sodelavec iz kolektiva, zbranega okrog založbe Industrial Records, je bil Genesis P-Orridge, vodja Throbbing Gristle, ki je z leti vedno bolj spominjal na žensko (s preminulo partnerko Lady Jaye sta se podvrgla , številnim plastičnim operacijam z namenom, da bi nevtra---lizirala svoj spol, si postala čim bolj podobna ter se na dolgi rok spremenila v eno samo pandrogeno entiteto), o industrialu pa je nekoč dejal, da je bila do njegovega nastanka rock glasba zgolj blues in suženjstvo ter da je bil skrajni čas, da jo nekdo updejta vsaj do viktorijanskih časov - aka industrijske revolucije. Throbbing Gristle so z deteritoria-lizacijo harmonij popularne glasbe preiskovali, kako lahko sam zvok vpliva na afekte ter posledično rezultira v spremembi poslušalčevega razumevanja sistemov kontrole. Bendi, kot so Cabaret Voltaire in Einstürzende Neubauten, 'so eksperimentiranje z zvokom še nekoliko radikalizirali: v njihovih delih so prevladali absolutna atoničnost, pridušeni kriki ter totalen manko melodije, strukturirane glasbe 'bolj ali manj sploh ni bilo več, kot instrumente pa se je začelo uporabljati zlomljeno steklo, svedre in cigarete, ' medtem ko je del performansa postalo tudi poškodovanje dvoran, kjer so se odvijali nastopi. Tradicija odsotnosti melodije v'industrial glasbi je bila prekinjena konec osemdesetih let z Nine Inch Nails ter izidom njihovega albuma PrettyHate Machine, s katerim je postalo tudi eksplicitno jasn'o,,'dä industrial v svoji brutalnosti, hladnosti, mon-struoznosti, anksioznosti in kaotičnosti pravzaprav ni nič drugega kot fenomen eksistencializma in ultimativni soundtrack zadnje četrtine dvajsetega stoletja. NIN, pravzaprav je bil to vselej bolj ali manj one-man-project Trenta Reznor-ja, je to'rej podobno kot pred njim Bowie vnesel melodične etemente v glasbo, ki je bila kot taka globoko eksperimentalne narave, in z rezultatom dosegel uspeh, segajoč tudi ^na področje mainstreama (da, žal res). Sam industrial se je že od začetka na veliko posluževal uporabe fašistične in komunistične imažerije: logo Industrial-Records je bil Auschwitz, medtem ko je bil emblem . Throbbing Gristle zbaziran na simbolu britanske unije fašistov. Prvaki v uporabi totalitarističnih simbolov so, bili zago-' tovo Laibach, ki so s svojim delom prevpraševali odnos med' ideologijo in kulturo, prezentiran skozi umetnost. Laibach,' ^ so zase poudarjali, da predstavljajo kreativno iluzijo stroge '' •, institucionalnosti, soc-teater popularne kulture, vrnitev ak- ' cije v imenu ideje; v desetih točkah konventa so zapisali, da jim gre za demaskiranje in rekapitulacijo režimske 'avantgarde', za kritično ovrednotenje umetnosti, depersonaliza-cijo avtorja, uporabo sredstev manipulatornih zmogljivosti propagandnega karakterja ter za represivno eksploatacijo moči informacije. Inspiracijo so črpali predvsem iz totalita-I rizmov dvajsetega stoletja, industrijske revolucije, nazikun-sta, disca, taylorizma in bruitizma. Poudarjali so, da je umetnik vojak ideologije ter da je vsaka umetnost podvržena'- " politični manipulaciji, izjema je le tista, ki govori z jezikom te iste mianipulacije. Njihovi nastopi so bili konfrontacijski in eksperimentalni spektakli, zbazirani na absolutnem raz- .. osebljenju in totalitarni disciplini, na provokaciji in ironiji, militantnosti in absurdnosti, toda obstaja velika verjetnost, da so Laibach svojo publiko precenjevali: namesto absurda in ironije je splošna javnost v njih videla zgolj fašiste in naciste, le malokdo pa je prepoznal to, kar je v zvezi z njihovo totalitaristično imažerijo nekoč rekel Vogrinc: totalitarizem Laibacha ni nič drugega kot zgolj potlačen totalitarizem tistih, ki vidijo totalitarizem v samem Laibachu. Čeprav se industrial izraža prek glasbe in vizualne umetnosti, je v svojem konstantnem prevpraševanju sistemov-kontrole, apriornem zavračanju normativov in brezkompro-; misnem zoperstavljanju oblasti v svojem bistvu pravzaprav globoko političen ter dejansko veliko bolj transgresiven kot večina bolj eksplicitnih protestniških gibanj oziroma subkultur, čeravno se transgresivni aspekt darkerske sub-kulture tudi znotraj nje same redko eksplicitno tematizira. Gothic subkultura s svojim odnosom do androgenosti prestavlja tudi upor zoper obstoječa razmerja moči med spoloma ter v nasprotju z rockom, ki je globoko mačističen, šovinističen in patriarhalen, stremi k radikalnemu preseganju spolnih meja ter obenem trajnemu premeščanju spolne zaznamovanosti. Pri vsem skupaj gre potemtakem za nekaj več kot zgolj za plitko kombinacijo morbidne glasbe, bizarne garderobe in prekomerne uporabe eyelinerja. Gre za life-'', style, za eksistencialistično in nihilistično držo, za rušenje ' družbenih norm in pravil. Gre za osvobajanje. Gre za provo-kacijo. Gre za hojo po robu. Gre za upor. TO _ Mi -. i--' -r i m I- ''."' BS fü'c'. 'm. m •■'.••/.v;.; ■ V' -1- ■ 'A ■ - k-'■5 M m S 1 - m y-' '■•■y, ' 'v '■ -' mmm^ s- V/ mmm mm Mušicaiji (kvazi) subkultura biologije piše Borut Trpin O laboratoriju na doi Filozofska fakulteta mikrokozmos visoke piše Miha Kordiš Vinske mušice (znanstveno ime rodu Drosophilidae, etimološko tiste, ki ljubijo roso, ker jih privablja vonj tekočin, v katerih poteka fermentacija) so majhne muhe, dolge od 2 do 4 milimetre. Razen tega, da so poligamne in se lahko preveč namnožijo ter postanejo nadležne, njihov pomen za človeka ni bistven. Feministične biologinje bi jim sicer lahko očitale, da samci vzpostavljajo teritorije, ki ne vsebujejo nobene dobrine, pomembne za samico ali razvoj ličink. Ne glede na to je njihova najbolj raziskana vrsta Dro-sophila melanogaster (grško ljubiteljica rose s črnim trebuhom), najbolj preučevan evkariotski organizem, zelo pomembna za biologe, saj jim služi kot modelni organizem za preučevanje insektov. Poleg tega je s specifično nomenklaturo porodila tudi svojevrstno biološko (kvazi)subkulturo, ki se lahko pobaha z zaščitnimi znaki, kot so geni Ken in Barbie, poceni zmenek in Jurij. Kako poteka poimenovanje genov? Imenovanje genov, osnovnih enot dednosti v živih organizmih, je urejeno po različnih znanstvenih pravilih. Prva vodila je mednarodni komite za gensko nomenklaturo objavil leta 1957, zaradi hitrosti raziskovanja genov pa imamo od leta 1989 pri Evropskem bioinformatičnem inštitutu v okviru Organizacije za človeško dednino HUGO (Human Genome Organization) stalni komite za gensko nomenklaturo človeških genov. Znanstvene skupnosti, ki raziskujejo gene posamezne modelne vrste, so sicer razvile tudi svoja pravila za poimenovanje genov (npr. pri raziskovalcih ge- Imenovanje genov se sicer ne konča pri zgodovinskih osebnostih, ampak vključuje tudi navezave na Biblijo, literarne junake in množično kulturo. Tak je, denimo, gen Ken in Barbie. Če ima mu-tantska mušica (bodisi samec ali samica) izražen ta gen, se ji zunanje genitalije ne razvijejo, ravno to pa je tudi ena izmed značilnosti slavnih otroških lutk. nov mušic, črvov, zelja). Poimenovanje genov je sicer zahtevno opravilo, ker je interes za raziskovanje genov visok in posledično zelo hiter. Če vzamemo pod drobnogled samo človeško dednino, je bilo do maja 2001 poimenovanih okoli trinajst tisoč človeških genov, do danes pa že okrog triintrideset tisoč. Vsak mesec je torej poimenovanih približno dvesto novih genov. Genov ne imenujemo po njihovih najditeljih kot npr. pri živalskih vrstah, saj bi to vodilo v neizogibne konflikte. Običajno jih namreč odkrijejo skozi skupinsko delo, zato jih večinoma poimenujemo glede na njihovo funkcijo ali odnos do drugih genov, pri čemer je posebna težava v tem, da se ob odkritju pogosto sploh ne ve veliko o genu samem. Glavna težnja pri poimenovanju je sicer ta, da ima gen čim bolj opisno ime. V praksi to pomeni, da je npr. en izmed človeških genov imenovan SLC26A3, ker gre za člana 3 v družini prenašalnih nosilcev topljencev (SoLute Carrier Transporters); gre torej za tipično opisno okrajšavo. Genska nomenklatura pri raziskovalcih vinskih mušic Že omenjena vinska mušica Drosophila melanogaster je za raziskovanje genetike še posebej priležna, saj ima zelo hiter razvojni krog (v idealnih pogojih življenjska doba traja 8,5 dni), samica pa v času svojega življenja izloči do 2.000 ličink, ki se izležejo v 12 do 15 urah in rastejo le 4 dni. Vrsto je populariziral biolog Thomas Hunt Morgan, oče »sub-kulture« mušicarjev, že v začetku dvajsetega stoletja, njena popularnost pa iz več razlogov še vedno ni upadla. Je nezahtevna za gojenje in se brez težav razmnožuje v laboratoriju, zaradi hitrega razvojnega kroga omogoča preučevanje več generacij naenkrat, v celicah žlez slinavk ima orjaške kromosome z jasno vidnimi regijami, kjer se dogaja prepisovanje genov, izražanje genskih znakov pa je mnogo bolj razvidno kot pri drugih vrstah (npr. sesalcih). Čeprav imajo geni mušice tudi tričrkovne okrajšave, se je med raziskovalci Drosophile melanogaster razvila posebna (kvazi)subkultura, osredinjena okrog poimenovanja genov. Gene, ki se pri mutantskih mušicah hitro izrazijo (zaradi hitrega razvojnega kroga) tako imenujejo glede na posledice genskih mutacij. Začetnik te tradicije je že omenjeni oče raziskovanja te mušice T. H. Morgan, ki je lastnost mu-tantske mušice z belimi očmi imenoval bela. Imenovanje (genov) glede na posledice, ki se izražajo v mutantih, se je kasneje razvilo mnogo globlje od preproste bele, tako da je sama živalska vrsta postala znana ne samo po svojem pomenu za raziskovanje dedovanja, marveč tudi po kreativnosti imen svojih genov. Če smo pri človeškem genu govorili o npr. SLC26A3, imamo pri Drosophili melanogaster opravka npr. z genom agnostik, ki pomeni, da mušica s tem genom pri določenih temperaturah ne zaznava vonja. Če bi imela razvite višje miselne sposobnosti, bi najbrž razpravljala, ali vonj obstaja ali ne, in sklenila, da na to vprašanje ne more odgovoriti. Podobno zabaven je npr. gen poceni zmenek, pri katerem je mutant zelo občutljiv na alkohol (zmenek s tako mušico se konča že po prvi pijači), gen limo (limuzina) pa je vključen v prenos beljakovin. Gene imenujejo tudi po zgodovinskih osebnostih, takšen je med drugimi gen Jurij, ki so ga odkrili ob štirideseti obletnici poleta Jurija Gagarina v vesolje, mušica s tem genom pa ima težave z gravitacijo. Imenovanje genov se sicer ne konča pri zgodovinskih osebnostih, ampak vključuje tudi navezave na Biblijo, literarne junake in množično kulturo. Tak je, denimo, gen Ken in Barbie. Če ima mutantska mušica (bodisi samec ali samica) izražen ta gen, se ji zunanje genitalije ne razvijejo, ravno to pa je tudi ena izmed značilnosti slavnih otroških lutk. Neobičajna poimenovanja genov se sicer pojavljajo tudi pri raziskovalcih drugih vrst, čeprav nikjer tako izrazito in pogosto kot pri mušici. V zvezi z nenavadnimi imeni genov onstran mušice velja omeniti gen Pokemon (okrajšava za POK eritroid-mieloid-ontogenski faktor), ki po predvidevanjih lahko služi kot glavni sprožilec raka, saj ga drugi onkogeni potrebujejo za svoje delovanje. Pokemon, registrirana znamka v okviru Nintenda, ni želel, da se njihovo ime uporablja za rakotvorni gen, zato je s tožbo dosegel preimenovanje gena v Zbtb7. S tem je pokazal, da lahko branding posega tudi v na videz tako oddaljen svet, kot je genska nomenklatura. 3. subkultura v znanosti? Čeprav o pravi subkulturi v primeru raziskovalcev Drosophile ne moremo govoriti, si lahko enostavno predstavljamo prevladujoč tok znanosti, v katerem so imenovanja genov povsem brezosebna in namenjena strogi logiki okrajšav (ki občasno proizvede kreativne rešitve kot v primeru prepovedanega gena Pokemon), in znanstveno subkulturo, ki pri poimenovanju genov sicer sledi širšim pravilom (vsak gen ima unikatno ime, teži pa se k opisnosti), a se kljub temu zoperstavi prevladujočim načelom s posebno obliko humorja. Gre torej za kleno alternativo, ki ohranja pravila igre, a vseeno ne pristaja na duhamorno znanstveno nomenklaturo. Mušicarji, subkultura ali ne, tako služijo kot zgled, da tudi v strogo eksaktni znanosti ni vse determinirano - pravila so sicer jasna, igra pa vseeno možna. TO Tribunin nasvet za lepšo kožo Subkultura se definira ravno v opoziciji ali na robu dominantne ali nacionalne kulture. Tu se odpira perspektiva kritike nacionalne kulture, pa tudi inkorporacije subkultur v nacionalno kulturo ali mitologizacije politične vloge subkultur, ki je, paradoksalno, interpretirana skozi prizmo dominantne kulture, kar je še posebej aktualno v Sloveniji. Mar niso danes ravno punkerji predstavljani kot prvo-borci za osamosvojitev? Pričujoči sestavek je nastal kot refleksija zasedbe Filozofske fakultete, konkretneje tistega njenega dela, ki je povezan z odzivi fakultete na zasedbo s postavljenimi zahtevami. A ambicija našega sestavka gre preko tega: Filozofska fakulteta je poligon, ki jasno, razločno in predvsem konkretno razkriva pritiske kapitala na visoko šolstvo, notranji rob reakcijskih kapacitet instituciji pripadajočih struktur in nenazadnje spontan odziv študentov. Relevantnost dogajanja na Filozofski fakulteti tako presega njene okvire, empirični vsakdan pa - na šokiranost avtorja sestavka - do zadnje vejice potrjuje prav vse, kar sicer najdemo v teoretskih besedilih. Če začnemo s suhim dejstvom: Filozofska fakulteta trpi tako za pomanjkanjem sredstev kot prostora, oboje pa je znano že dolgo. Da se v zvezi s tem nič ne premakne na bolje, tudi. Vprašanje, ki se zastavlja, je, zakaj ta problem ostaja »javna tajna«, ne pa predmet javne razprave in pritiska v najširšem smislu, kar bi omogočilo njegovo razrešitev. Odgovor ponuja prepoznanje protislovja med modernimi institucijami kapitalizma in fevdalno urejeno fakulteto. Če je za časa socialne države še veljal tihi kompromis, da se univerza s temeljno znanostjo ukvarja v skladu z logiko laissez-faire, kapital pa je upravičen prosto dostopati do tako nastalih rezultatov, se je z nedavnimi politično-ekonomskimi spremembami situacija obrnila v korist slednjega. Fakulteta je še vedno urejena rigidno hierarhično - je klientelistično zaprta, vrtičkarska in onemogoča notranjo demokratično razpravo - navzven pa državnemu financiranju navkljub nastopa na prostem trgu in v javni sferi - tako kar se tiče privlačnosti za bodoče študente prek kotiranja na raznoraznih lestvicah kakor družbenega statusa, ki ga kot institucija uživa. Ideološko mesto humanistike njeni nosilci obravnavajo kot samoumevno. Procesi, o katerih govorimo, pa minirajo ravno pogoje, v katerih je lahko vzniknila taka ideologija, in gonja, ki se jo vodi zoper javno, je v vrste institucionaliziranega humanizma pripeljala zbeganost in paniko. Prav ta ideologija preprečuje tako razkrinkavanje kot razumevanje teh procesov kot takšnih, kakršni v resnici so - širše politični. Zato terjajo političen odziv navzven. A kombinacija obojega, napada kapitala in humanistične dezorientiranosti, je botrovala ravno nasprotnemu: nastali problemi se razumejo kot pranje domačega umazanega perila, čeprav je to perilo posledica fakulteti »zunanjih« družbenih procesov, tj. res publica v strogem pomenu tega izraza. Namesto spoprijema s situacijo nas je dočakalo njeno premeščanje. Pritiski na humanistiko se v luči opisane nezmožnosti razumevanja napada na visoko šolstvo prevajajo na edin mogoči način: navznoter. Kakšna je situacija na FF? Preidimo na obljubljeno konkretizacijo: kar zadeva finančno stisko Filozofske fakultete, je najbolj reprezentativen primer dvig šolnin za doktorski študij, za katerega je kristalno jasno, da nima ničesar opraviti z »realno oceno vrednosti dela«, kar je geslo, s katerim so ga popolnoma neprepričljivo prodajali. Opozicija temu dvigu, pa naj gre za akademske delavce ali študente, to logiko še utrjuje: dviga niso podvrgli strukturni analizi, temveč so notranje kritike v večini vztrajale na poziciji spontanega ogorčenega in cepetajočega moralizma, ki spopada z vladajočim diskurzom - ta pa obravnava izobraževanje kot investicijo v »lasten človeški kapital« - ne more dobiti. V resnici ga afirmira, ker z nesposobnostjo problematizacije osnovnih ideoloških podmen tega diskurza de facto pristaja na isti ideološki okvir, ki je dvig šolnin sploh omogočil. Podobno je s prostorom. Nepripravljenost za resen političen napor v smeri razrešitve prostorske stiske se je končala z usmerjanjem velike količine energije in sredstev v interno »preglednost« in »racionalizacijo« - elektronske ključavnice. Tu pa se odzivi študentov in akademskih delavcev razidejo. Slednjim pripade prvenstvo v že omenjenem, moralističnem odzivu z donkihotovskim kričaštvom o akademski svobodi. Na drugi strani pa se študentski odziv vrti okoli zavijajočega pogleda v smislu, kaj za boga ima to opraviti s študenti. Če že ima, pa je to pravzaprav dobra poteza, saj bo mandarinska samovolja s tem vsaj simbolno obrzdana. Tu nam zazvonijo vsi alarmni zvonci, saj gre za izpričanje točno tiste logike, ki je z relativno lahkoto pripustila reformo univerze po meri kapitala. Gre za frustracije zaradi brezpri-zivnosti položaja akademskih mandarinov, kombinirane s sistemsko podprto teoretsko nepismenostjo. A prepustiti le-porečniškemu neoliberalizmu iniciativo v žaganju fevdalizma je strel v lastno koleno. To se je pokazalo tako v Čilu kot v VB načem dvorišču kot Iga šolstva Nekategorično potentne Novičke! piše Gregor Inkret in ZDA. Odgovor na fevdalizem ni privoščljivi hehet ob uvajanju prototayloristicnih ukrepov, marveč celostna redefinicija avtonomije univerze, ki v merek ne jemlje le trga, marveč tudi univerzitetno rigidnost samo. V luči povedanega odpor vodstva fakultete proti znižanju šolnin in vzpostavitvi avtonomnega prostora, kar je oboje del zasedbenih zahtev, ne preseneča, saj je potiho razumljen kot poteza zoper življenjsko zmožnost Filozofske fakultete. Mehanika je tako na dlani. Ne glede na svoj siceršnji status akademski mandarini, aktirajoči iz upravnih položajev, ne funkcionirajo vselej niti kot brambovci svojega plota, marveč kot avantgarda korporatizacije zoper lastne parcialne interese. In dalje, iz tako profilirane pozicije se naprej izigrava en segment fakultete proti drugemu, bodisi v obliki hipostaze prostorske stiske v postavitvi prostorskih potreb posameznega oddelka zoper avtonomni prostor ali, druga stran kovanca, v obliki discipliniranja akademskih delavcev prek ključav-niškega panoptikuma. Drugače: gre za ohranjanje fevdalne strukture, a z vpeljevanjem centraliziranega menedžerskega upravljanja in birokratsko subverzijo politične suverenosti. Študentje so edini progresivni segment skupnosti FF Objektivno nemogoče je, da bi Filozofska fakulteta v trenutnem modusu delovanja uspešno intervenirala v dano situacijo brez popolne, zavestne in odločne radikalizacije ter premisleka o svojih stališčih - kar, ponovno iz objektivne nuje, vključuje tudi širšo, obče družbeno kritiko, ki pa za seboj potegne hud, če ne kar smrtonosen udarec fakultetnim hierarhijam. Gre namreč za sistemske procese, zoper katere se je moč boriti samo politično, kot akademska skupnost. In to ne zgolj na formalni ravni. Prvi pogoj je namreč korenit prelom z naravnost barbarsko apatijo in nerazumevanjem aktualnih družbenih procesov. Če naj se dolg in naporen boj bije uspešno, z materialnimi učinki, to zahteva odpiranje fakultetnih struktur, večje vključevanje študentov in večjo težo njihovega glasu. Skratka, zahteva demokratizacijo. Na drugi strani pa akademski mandarini niso objektivno zavezani projektu emancipacije, prav nasprotno. Neoliberali-zacija univerze, ki obide problem hierarhičnih struktur, pušča za seboj široko odprta vrata selektivni modernizaciji hierarhij; redno zaposlena profesorska elita tako prehaja od mezdnih delavcev k rentniškim kapitalistom. Stroški se, seveda, dvojno intenzivno prenašajo na pleča študentov, delovne obveze pa na akademski prekeriat. Če se ob discipliniranje v obliki odnosov osebne odvisnosti, ki pogojujejo napredovanja, statuse in možnosti objavljanja, niti ne spotikamo. Tako je študentska populacija lahko malodane edini objektivno progresivni segment skupnosti Filozofske fakultete in širše, univerze, ki je zmožen omenjene procese razumeti v relaciji do lastnih interesov in se jim zoperstaviti. Klini so trije Ta trenutek se glavnina težav razrešuje v precej ozkih krogih, ki do večine študentov niti ne sežejo, ter tako spontano re-producira birokratsko zaprtost fakultete, pri čemer sodelujejo tudi študentske predstavniške strukture. To že vnaprej resno blokira možnosti izobraževanja, agitacije in mobilizacije večjega števila študentov oziroma širše, ustvarjanja skupnosti. Taktičnega univerzalnega recepta, kako situacijo zaobrniti, ni. Ne da pa se mimo vsakokratnega pobijanja stališč, ki merijo na izigravanje posameznega segmenta univerze ali fakultete zoper drugega. Vselej iz pozicij, ki kažejo tako na notranjo okostenelost kot na procese neoliberalizacije. Ter seveda temu vzporedno razvijanje in artikulacijo teorije in prakse alternativ. Sploh slednji pritiče interpelacija. Zadevajoč Filozofsko fakulteto konkretno, se boj nadaljuje na platformi, ki jo je vzpostavila zasedba. Klini so trije. Sistematičen angažma v smeri sesuvanja atomizacije in vzpostavljanja grass roots mrež informiranja z možnostjo proizvajanja materialnih učinkov, tj. vzpostavljanja bolj odprte politične strukture - skupščine. Institut samoorganiziranega študija - vključen kot enakopravni del fakultetnih kurikulov, ki ponuja možnost teoretskega izobraževanja in refleksije ter minimalizira odvisnost od prekerne narave položaja študentov. Vzpostavitev optimalne prostorske infrastrukture, ki lahko služi kot kontinuiran inkubator gornjih aktivnosti - avtonomnega prostora. TO Očistiti Slovenijo! »Slovenija 26. februarja 1992 iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 državljanov drugih republik Mnogo premajhno število. Leta 91 smo ustanovili novo državo, v kateri bi moralo biti omogočeno avtomatsko pridobiti državljanstvo le avtohtonim prebivalcem države. Vsi priseljenci, bi morali zaprositi za državljanstvo in dokazati, kje so bili med osamosvojitveno vojno in kaj so takrat počeli. Tistim, za katere bi se ugotovilo, da so do slovenskega državljanstva upravičeni, bi morali nanj čakati najmanj 10 let, v tem času pa nebi smeli biti kaznovani ali biti v kazenskem postopku. Slovenija bi bila veliko mirnejša in kulturnejša država«. Uporabnik Freak. komentira pod novico o izbrisanih na MMC RTV Slovenija. (Za klenega Slovenca, v čigar imenu piše, je nepoznavanje in nespoštovanje slovenskega pravopisa in slovnice sicer nenavadno.) Islandska ministrica za izobraževanje in kulturo Katrin Jakobsdottir je pred kratkim dvignila veliko prahu, ko je na eni od parlamentarnih sej povedala, da je Mednarodni denarni sklad (IMF) državi pred tremi leti povsem resno predlagal začasno zaprtje - tipično - nekaterih glavnih državnih kulturnih institucij, kot so na primer Narodni muzej, Narodna galerija in islandsko Narodno gledališče. S tem naj bi Islandija prišparala kakšno krono in naredila korak naprej k stabilizaciji javnih financ. Aparatčiki iz Washingtona so sicer prek uradne izjave že zanikali takšne ideje, toda omenjene zamisli bodo verjetno počakale na kakšno drugo, ugodnejšo priložnost, saj se preveč dobro prilegajo njihovemu dojemanju sveta. Narodno gledališče v Reykjaviku, ki naj bi imelo na sezono med 400 in 500 zaposlenih, bo sicer letos od države prejelo približno 4 milijone evrov sredstev. Biznis Mešetarji z Wall Streeta se nimajo česa bati: Jim Messina, Obamov politični svetovalec in vodja njegove kampanje za ponovno izvolitev, je na posebnem sestanku skupini vplivnežev iz ameriške finančne industrije (Ralphu Schlossteinu, Ericu Mindichu, Ronu Blaylocku itd.), ki so za Obamovo ponovno kandidaturo pripravljeni odpreti svoje denarnice, zagotovil - s strani demokratskega pola ameriške politične nomenklature - Wall Streetu prijazno predvolilno kampanjo, ki naj bi se izogibala »populističnim tonom«. Borba Približno 800 zaposlenih (od novinarskega do tehničnega osebja) pri cenjenem grškem časniku socialdemokratske usmeritve Eleftherotypia se je že decembra lani odločilo za stavko, potem ko jim lastniki časopisa že po več mesecev niso nakazali plač. Ti zaposlenim dolgujejo že za 7 milijonov evrov neizplačanih obveznosti, mezd in honorarjev. Zato zdaj stavkajoči delavci kljub različnim pritiskom nadrejenih (odklopili so jim telefone, prekinili internetno povezavo, jih zaklenili v pisarne) ustvarjajo, tiskajo in prodajajo (za 1 €) lasten časopis, s pomočjo prihodkov od prodaje in solidarnostnih prispevkov pa nameravajo stavko nadaljevati. To naj ne bi bil zgolj upor izkoriščanih, odgovor na udarec močnejšega, reakcija na vse težje življenjske razmere v obubožani državi, temveč tudi korak k oblikovanju drugačnega, kakovostnejšega grškega medijskega prostora. Nenazadnje so prvo številko novega »Časopisa delavcev« prodali v 31.000 izvodih, kar je zelo spodobna številka. Druga cifra pa je izšla v dvakrat višji nakladi. Stari časnik Eleftherotypia je bil sicer leta 1975, v obdobju, ki je sledilo padcu vojaške diktature, prvotno ustanovljen prav kot časopis v lasti novinarjev. 28. februarja je bil v Indiji množični generalni šti-riindvajseturni štrajk. Šlo je za eno najbolj množičnih stavk v zgodovini. Okoli 800.000 javnih uslužbencev, delavcev, članov enajstih največjih sindikatov in številnih manjših delavskih organizacij je po vsej državi (tudi v New Delhiju, Mumbaju) protestiralo proti novim vladnim reformam, razširjeni korupciji, privatizaciji, masovnemu odpuščanju, teptanju delavskih pravic, slabim delovnim pogojem itn. Vre tudi v Egiptu. Po neredih na nogometni tekmi v Port Saidu med domačim klubom Al-Masry in kairskim Al-Ahlyjem se je po vsej državi spet zvrstilo več študentskih protestov, tudi na znani Ameriški univerzi v Kairu. Študentje, ki so bili ena gonilnih sil lanskih demonstracij proti vladavini Hosnija Mubaraka, so tokrat z zasedbo predavalnic, bojkoti predavanj v znak žalovanja za umrlimi v Port Saidu (med njimi je bilo tudi več študentov), s civilno nepokorščino pozvali Vrhovni vojaški svet, ki ga vodi Mohamed Husein Tantavi, k odstopu, saj zahtevajo, da prevzame odgovornost za stanje v državi, obenem pa so nastopili proti ustrahovanju in nadlegovanju mladinskih, študentskih gibanj ter organizacij, ki aktivno sodelujejo v boju za boljši Egipt. Represija Štiri aktiviste, ki so leta 2009 sodelovali pri zasedbi dunajske akademije za likovno umetnost, 14. marca v avstrijski prestolnici čaka začetek sojenja zaradi obtožb o požigu. Aktivisti so bili del širšega študentskega gibanja, ki je prek serije dogodkov, protestov in zasedb opozarjalo na neustrezne razmere v avstrijskem visokem šolstvu. Njihov primer je simptomatičen za sodobno paranoično Evropo, ki se skriva v svojih trdnjavah. Tako razkriva, da je avstrijska policija oz. celo njena protiteroristična enota v času omenjenih študentskih aktivnosti zelo natančno nadzorovala nekatere posameznike, jim sledila, prisluškovala po telefonu ter bila z njimi v stiku tudi prek policistov pod krinko. Vse to na podlagi posebnega zakona, ki omogoča sledenje kriminalnim združbam in terorističnimi skupinam. Tako so bili aktivisti poleg domnevnega zažiga koša za smeti sprva obtoženi še terorizma in mednarodne zarote, policija pa je preiskala tudi njihova bivališča in zasegla več kosov računalniške opreme. Po novem jim grozi od 1 do 10 let aresta. Listina Lani smo se tudi v Tribuni ozirali proti Islandiji, kjer so se, da bi po finančnem zlomu simbolično začeli na novo, odločili spremeniti državno ustavo, pri tem pa prek ustanovitve t. i. ustavne skupščine ponudili možnost sleherniku. Za mesto v omenjenem odboru, ki je na koncu štel 25 ljudi, je teoretično lahko kandidiral vsak polnoleten posameznik, razen predstavnikov vseh treh vej oblasti. Kljub kopici različnih, predvsem proceduralnih zapletov je izbrana skupščina 29. 7. 2011 v nadaljnjo obravnavo predala svoj sveženj predlogov za spremembo ustave. Zdaj, ko je na voljo tudi angleški prevod predlogov, vseh 25 strani, 9 poglavij in 114 členov, vsaj na prvi pogled niti približno ne zveni tako inovativno, kot se je sama ideja zdela lani, temveč prej deluje kot zbirka dolgočasne ustavnopravniške latovščine in sterilnega leporečja. Verjetno od kosa papirja res ne gre pričakovati preveč, po drugi strani pa se ta vseeno opredeljuje do pomembnih stvari, kot je ravnanje z naravnimi viri, podaja osnovna načela o varstvu in zaščiti okolja, ki temeljijo na spoštovanju javnega interesa in konceptu trajnostnega razvoja, omejuje število mandatov predsednika države in vladnih ministrov ter podobno. Strokovno mnenje? Optimisti iz uredništva časopisa The Reykjavik Grapevine so nam sporočili, da bi bila lahko nova ustava na primer dobra podlaga za bolj odgovorno ravnanje z okoljem in naravno dediščino. Pesimisti pa pravijo, da je celoten projekt spremembe ustave navaden fiasko, volitve v ustavno skupščino (o čemer smo že pisali lani) polomija, islandski parlament pa brez pravih idej, kaj narediti s predlaganimi spremembami, zato naj se še dolgo ne bi nič premaknilo. TO Art _ t ) m, v \ v ■t umi Nikoli ne gre samo za nogomet piše Dragan Nikčevic ilustracija Istvan David Mnenje večinskega dela intelektualne elite zahodne družbe o nogometu je moč na kratko povzeti takole: nikoli ni bil nič drugega kot opij za množice in leglo hu-liganskih izpadov. Takšen pogled je zunaj časa, saj v celoti spregleda razvoj skozi zgodovino, in zunaj prostora, saj nogometu pripisuje inherentne lastnosti, ki so pravzaprav lastne družbi sami. Značilnosti nogometnega sveta niso mnogo več kot manifestacija družbenega konteksta. In če gre res za najpomembnejšo postransko stvar na svetu, potem bo zanimivo pogledati, kaj nam lahko, kot manifestacija par excelence, nogomet pravzaprav pove o družbi. Prvega februarja v Egiptu izbruhne val nemirov in spopadov z varnostnimi silami. Incidenti niso nič nenavadnega za (po)revolucionarno stanje Egipta, v katerem mnoge izmed zahtev, sedaj uperjene proti začasni vladi Vrhovnega sveta oboroženih sil, ostajajo neizpolnjene. Vendar februarski povod deluje banalno in tragično obenem - spopad navijačev in stampedo na stadionu ob zaključku derbija med nogometnima ekipama Al-Ahly in Al-Masry. Umrlo je 74 ljudi. Ponavljajočih zgodb nasilja na nogometnih tekmah je pravzaprav veliko in zgolj začnemo lahko s tu okoli malo bolj znanimi zgodbami kakšnega Beograda, Krakova ali Istanbula in nato ugotovimo, da tem južneje ali vzhodneje gremo, huje je. Vendar tej zahodnjaški perspektivi umanj-ka neka posebna okoliščina: za Egipt je značilna zgodovina prepovedovanja in omejevanja delovanja političnih strank. V takšnih okoliščinah so navijaška združenja opravljala vlogo političnih zbirališč. Habermas bi rekel, da se je namesto v kavarnah javnost konstituirala na stadionih. Al Ahly pa je klub, ki je predstavljal sinonim za progresivnejše struje egipčanske družbe z dejavno vlogo v demonstracijah, ki so spodnesle Hosnija Mubaraka v začetku lanskega leta. V tem kontekstu je moč v incidentu (pomanjkljive varnostne sile so stale mirno ob strani med stampedom na igrišče, požigom dela tribune in spopadi s pretihotapljenim orožjem) videti marsikaj: povračilni udarec režima za vlogo v lanskoletnih nemirih, poskus razdvoji-tve upornih navijaških klubov, izsiljenje javnih zahtev po okrepitvi varnostne situacije v državi in tako naprej. Tudi datum je simboličen - gre za obletnico t. i. bitke kamel 2. februarja 2011 na trgu Tahrir proti podpornikom ter plačancem režima. A ostanimo pri najsplošnejšem: nogomet je v Egiptu eksplicitno politična zadeva. Gre za nekaj, na kar je Evropa pozabila, čeprav ni bilo vedno tako. Klasični mestni derbi dveh klubov častitljivih starosti je osnovan na tradiciji, ki ima svojo razredno zgodovino. Milan in Inter, Galatasaray in Fenebahce, Austria in Rapid Wien so med mnogimi pari, od katerih je eden izmed klubov tradicionalno meščanski, medtem ko rivala podpira delavstvo. Za mesto Manchester je dolgo časa veljal rek: cel svet navija za legendarni United, razen samega Manchestra, arhetipskega mesta rudarske in železarske industrije osrednje Anglije. Ilustrativen primer so Atene: Olympiakos je klub, ki domuje v atenskem pristanišču Pirej, njegovi navijači so pristaniški delavci, rivalstvo s Panathinaikosom pa lahko skupaj s socialno stratifikacijo geografsko beležimo z izrazitimi ločnicami atenskih četrti. Dejstvo, da so se sčasoma tradicionalne razredne ločnice med mestnimi rivali deloma zabrisale, je podkrepitev začetne teze, po kateri nogomet nastavlja ogledalo družbi. Delitev le-te pa ne poteka več po jasno razvidni ločnici peščice s cilindri pokritih kapitalistov na eni strani ter na tisoče tovarniških delavcev izza tekočih trakov na drugi. Številni misleci od sedemdesetih let dalje so zato pohiteli in oznanili konec monumen-talnih razredov, ki da jih je nadomestila lestev z neskončnim številom klinov, po katerih se vsak posameznik posebej v mnoštvu raznovrstnih identitet vzpenja in spušča. Termini, kot so tekoča modernost, post-industrijska družba, družba tveganja, efekt dvigala, družba znanja in podobno, da konca zgodovine niti ne omenjamo, naj bi zapopadli ta prehod in popisali novo dobo. Vsekakor ni naključje, da so se tovrstni izrazi izumljali pretežno konec sedemdesetih, in dandanes v retrospektivi ni težko trditi, da so bile napovedi pretirane, da so nekateri poudarki gladko zgrešeni in da je popolnoma odveč vsakršen eshatološki moment, značilen za prenekaterega glasnika nove dobe. Da je res tako, bo pokazal primer, s katerim smo začeli: nogomet. Prvič, nobena izmed zgoraj naštetih teorij nikakor ne more mimo dejstva, da skupaj s prvim vzporedno obstaja tudi tretji svet, ki še kako ohranja klasične kapitalistične in celo še fevdalne poteze. V času antiglobalizma so postale javno znane zgodbe o vlogah multinaci-onalk, na primer agrarnega giganta Monsanto v Indiji ali (bivšega) United Fruit Company v Latinski Ameriki. Vse takšne velekorporacije nogometa so bazirane v Evropi in svojo dominacijo reproducirajo z uvozom nogometnih talentov, še najbolj izrazito iz Afrike in Latinske Amerike. Lionel Messi, najtrofejnejši nogometaš zadnjih nekaj let, se iz Argentine preseli v Barcelono pri trinajstih, med drugim tudi zato, ker mladinski pogon sicer legendarnega argentinskega kluba River Plate ni zmogel kriti stroškov njegovega dragega zdravljenja. Tovrstna globalizacija ni fenomen sama po sebi, ampak je neposredno zaslužna za reprodukcijo dominacije. Tako kot po svetovno-sistemskih in odvistnostnih teorijah države centra uvažajo poceni surovine in polizdelke iz gospodarstev periferije in v obratno smer izvažajo produkte, ki jim z monopoli patenta, blagovne znamke, tehnologije ali visokega tržnega vstopnega praga zvišujejo ceno, tako^ nogometni klubi kupujejo poceni mlade talente in nazaj izvažajo vstopnice, pravice do prenosa tekem in merchandise. Drugič, tovrstna razmerja odvisnosti in moči niso značilna samo na relaciji kontinentov, ampak so prisotna tudi v sami Evropi med centrom in evropsko polperiferijo. Kje se ta nahaja, postane danes precej očitno vsakič, ko se zberejo finančni voditelji evrointegracij. V nogometu postane razkorak očiten po letu 1991 - to je sicer leto, v katerem pokal državnih prvakov osvoji mala Crvena Zvezda - ko to tekmovanje začne dobivati podobo današnje Lige prvakov, s kvotami v prid najmočnejših lig. Do tega leta med zmagovalci najdemo izrazite un-derdoge, kot sta Steaua Bucuresti ali Celtic, ki se kasneje izgubijo v konkurenci, med finalisti pa poslej beležimo vedno bolj ena in ista imena iz Italije, Španije in Anglije. Tretjič, identični proces se vrši tudi znotraj držav samih. Začne se že na najnižji ravni, kjer sta se popolnoma ločila lokalna socializa-cijska funkcija nogometa in visoki tempo pod diktatom konkurence in elitizacije športa. Poglejmo angleški primer splošneje: socialno opustošenje, ki ga je prinesla politika thatcherizma v industrijsko intenzivnih mestih osrednje Anglije konec sedemdesetih, je imelo svoj učinek tudi na perspektive tistega dela otrok iz delavskih družin, ki so iskali svojo priložnost v nogometu. V nekem smislu je David Beckham, z vso famo, povezano s tem imenom, glasnik nove dobe, Wayne Rooney pa pozni odmev nekega daljnega časa, ko so sinonim za angleški nogomet predstavljali ravno blokes iz angleških Midlands in leta 1966 tudi edinkrat osvojili svetovno prvenstvo. Teorije družbe, ki temeljijo na analizi spopadov različnih družbenih skupin in interesov, so se že pred desetletji umaknile empiri-cistični paradigmi na eni strani ter kulturnim študijam na drugi. Toda odtujitev, eksploata-cija, komodifikacija, akumulacija z razlastni-njenjem, (pol)perifernost in ekonomski razred niso danes nič manj ključni za razumevanje družbenih procesov, na igrišču pa igrajo večjo vlogo kot kdajkoli. In enako velja za tribune. Dovolj je, če povemo, da so v medvojni dobi vstopnice v Angliji stale pol funta. Toda začetni primer iz Egipta priča o tem, da ni nič inherentnega v zavesti navijača z ulice ij še eno polje boja za igterc spremeni, je potrebno ki krojijo igro v ozadjj^.^In tč daljši postopek od tist^a, ki nogometnega stadiona. ] je tribuna pač tijo. Da se le-ta čanje procesov, I ni nič krajši ali ' čaka svet zunaj i /y r A rt ■v \ . V' A T T pzše Jasmina Šepetavc riše Eva Mlinar Homoseksualnost ima vse od sojenja Oscarju Wildu v 19. stoletju pa do danes najbolj poetičen opis v stavku »The love that dare not speak its name.« Fraza, ki je kasneje dobila pomilovalen prizvok s kančkom dobrohotne viktimizacije seksualnih »inverti-rancev«, nemočnih proti svojim nenaravnim inklinacijam, je hkrati zgovoren indikator zamolčanega diskurza o homoseksualnosti v uradni, spodobni historiografiji. Marginal-cem in deviantnežem, kraljicam preobleke in žeparjem, prostitutkam in boemskim ek-shibicionistom je pripadal zgolj mračen del zgodovine, mračen v dveh pogledih: prvič, ker so bile njihove zgodbe sistematično utišane; in drugič, ker so se njihove zgodbe čisto dobesedno dogajale pretežno ponoči. V obeh pomenih imajo protagonisti razburljivejše-ga, čeravno prikritega zgodovinopisja pozicijo ščurka, ki se potika po zakotnih mestnih kotih, je neviden čez dan in se priplazi skozi grozeče razpoke ponoči. Gejevska in lezbična subkultura ni stvar 20. stoletja, ni je mogoče, niti je ne bi bilo smotrno zamejiti na sodobne identitetne politike, ki prej kot razlagalno vrednost razkrivajo jezikovni deficit opisovanja povezovanja, ljubljenja, seksa in (samo)opisovanja ljudi drugih časov in kultur. Četudi homoseksualec kot kategorija in identiteta še ni obstajal v 18. stoletju in imamo v opisovanju »zločina, perverznosti in greha sodomije« (takratni izraz za homoseksualnost) opraviti s samim seksualnim dejanjem, ne pa toliko s katego-riziranjem človeka, nedvomno obstaja kontinuum, ki nakazuje na več kot zgolj trenutno skušnjavo hudiča ali alkohola - oba izgovora sta bila pogosta na sojenjih za sodomijo - in nam odpira razmislek o kolektivni družbeno-kulturni, ne zgolj seksualni identiteti homoseksualcev v tistem času. Pa začnimo našo alternativno historiografijo seksualnega užitka v 18. stoletju v Angliji. Pojmovanje seksualnosti je, kot piše Rictor Norton, predrugačilo novo razsvetljensko dojemanje užitka kot zasebnega področja, upad puritanizma ob koncu 17. stoletja in pojav komercializacije storitev in institucij, namenjenih zabavi (kavarn, klubov za moške ipd.), ki so šle z roko v roki z ekonomskim razcvetom. Mesta zahodne Evrope so v tistem času postala centri množičnih migracij. V Veliki Britaniji so se mase ljudi iz propadajočega podeželja in Irske, v upanju, da bodo dobile delo in spodobno mezdo, zgrinjale v London, a posledica migracij je bila samo ta, da je London pridobil velik prirast irskih prostitutk ter množično koncentracijo homoseksualcev. V okolju, kjer je kozarec gina stal le en peni in je bilo seks mogoče dobiti na vsakem vogalu, se je razcvetel uživaški hedonizem med vsemi razredi. Seks med moškimi je bilo v 18. stoletju mogoče ujeti po celem Londonu. Javna stranišča so zgolj par desetletij po izgradnji dobila novo funkcijo z vrtanjem t. i. glory holes v stene med kabinami in nudila zatočišče za anonimen (in očitno veličasten) seks. Sedenje v javnih parkih je ob spremljajočih signalih trepljanja dlani in mahanja z belim robčkom pomenilo obče sprejeti signal za povabilo v grmovje. Covent Garden in Drury Lane pa sta bili razvpiti zbirališči moških - do te mere, da so besne prostitutke Drury Lana napisale odprto pismo dnevnim časopisom z notoričnim začetkom »Sir, I am a Whore,« ki mu je sledila tožba, kako sodomiti uničujejo njihov posel. A čeravno se je seks dogajal povsod, se je subkultura razvijala v t. i. molly houses (slengovski izraz za gejevsko beznico tedanjega časa) in v nasprotju s stereotipno podobo homoseksualca kot feminilnega dandyja v svilenem površniku in posrebreno palico v roki (zopet aluzija na Wilda) med delavskim razredom. V molly house kulturi so bili od vsega začetka tesno povezani zločin, seks, kazen, ljubezen in razred. Sam izraz je sprva označeval prostitutke, večinoma priseljene Irke, ki jim je bilo najpogosteje ime Molly. Drug pomen izraza izhaja iz latinske besede za poženščenost, mehkužnost, ki so jo splošna javnost (v negativni obliki, ekvivalentni naši besedi »peder«) in homoseksualci (subverzivno) prevzeli za svojo. Subkultura mollyjev je imela mrežo zbirališč, svoj sleng, specifično estetiko ter odnos do življenja (kar bi danes bržkone lahko označili za camp) in obrede prehoda. Tako so novincem ob prvem prihodu v molly house vrgli kozarec gina v obraz in jim dodelili njihovo žensko ime. Mesarji, kočijaži, mlekarji in kovači s klenimi angleškimi imeni Thomas, John, James so postali v skupnosti mollyjev Judita, Marija Magdalena, Vojvodinja Kamomilska ali Tetka May. Bržkone je neizpodbitna kontinuiteta homoseksualnih subkultur skozi čas in prostor dobra zabava, ki se je v molly houses tradicionalno dogodila vsako nedeljo ob spremljavi britansko vljudnega refrena znane pesmi tistega časa /_/ Come, let us fuck fondly /_/ in končala v sobi s samim dejanjem. Homoseks se je v slengu mollyjev, kot alternativa legalističnemu poimenovanju »sodo-mija«, imenoval to indorse/to bite the blow/to play back gammon. Homoseksualna scena je imela tudi obvezne zloglasne ikone, navadno »kraljice«, ki so vodile molly house, ali heteroseksualne patronke, ki so mollyjem nudile zatočišča in celo pričale v njihov prid na sodiščih. Če so bili homoseksualci nemalokrat žrtve izsiljevanja (kot kažejo sodni spisi), so bili zločinci tudi njihovi zavezniki. Tako je najbolj znano zbirališče, kavarno na Field Lane, pred policijskimi racijami ščitilo ravno to, da je bila hkrati center kriminalne združbe. Zveza med kriminalom in homoseksualno ljubeznijo je bila večplastna, kot je razvidno iz zgodbe o poroki med mesarjem Thomasom Colemanom in njegovim partnerjem Johnom Hyonsom, poznanim tudi pod imenom Queen Irons. Družici sta bili Miss Kitten, s pravim imenom James Oviat, drugače razvpiti gangster londonskega podzemlja, in Princess Seraphina, kraljica preobleke, ki je služila svoj dohodek na račun gejevske skupnosti že tri stoletja pred institucionalizacijo roza ekonomije, z diskretnim urejanjem zmenkov med moškimi. Srečna zakonca sta se spoznala na sramotilnem odru in nadaljevala romanco v zaporu, kjer sta služila kazen zaradi zločina sodomije. Razcvet homoseksualne subkulture je zamejevalo dejstvo, da je bila seksualnost med moškimi klasificirana kot napad in strogo kaznovana. Dokazana ejakulacija je pomenila gotovo smrt z obglavljenjem, legalistični diskurz pa je homoseksualnost zamejeval v polje nasilja in deviantnosti. A subkultura mollyjev je nudila drugačno pripoved in užitek, skupnost in kulturo, katere zgodovina je preživela in sooblikovala sodobne identitete, četudi v govoricah in šepetih zakotnih temnih ulic. Ščurek vedno preživi, četudi obglavljen. 00 piše Simona Jerala ilustracija Eva Mlinar Kratko priporočilo: med branjem naj vam v ušesih odzvanja refren skupine Bikini Kill iz pesmi Rebel girl: /_/ Rebel girl, rebel girl, rebel girl, you are the queen of my world Riot Grrrl se nanaša na »grass root« gibanje, ki se je začelo v Olympii (Washington) in Washingtonu (D. C) leta 1991. Takrat je iz punk-rock skupnosti vzniknilo kar nekaj žensk, ki so ustanovile svoje glasbene zasedbe in skupine za dviganje zavesti. Feminizem drugega vala se je v devetdesetih letih ob spoprijemanju z razliko in raznolikostjo ter ob intelektualni injekciji poststrukturalističnih teorij začel umikati novi generaciji feministične zavesti. Eno izmed mnogih mladih feminističnih gibanj, ki so izšla iz te intelektualne in aktivistične oblike feminizma, so bile Riot Grrrls. Te so se zavzemale za precej drugačno obliko feminizma od tiste, ki so jo mediji popularizirali kot girl power. Riot Grrrl gibanje je številna dekleta spodbudilo, da so začela producirati subverzivno kulturo - ne le v obliki punk-rock glasbe, ampak tudi zine (doma narejene publikacije) in internetne strani, po katerih so razpošiljale svojo odkrito politično poezijo in umetnost. Svojo feministično estetiko so gradile z Xerox mašinami, otroškimi inštrumenti in internetom, s čimer so tudi druga dekleta mobilizirale k aktivnemu proizvajanju in ne le pasivnemu spremljanju kulture. Predstavnice gibanja so bile uspešne tudi pri ustanavljanju svojih glasbenih založb (Candy Ass, Chainsaw, Mr. Lady). Glasba Riot Grrrl je udarna, sporočilno močna in brezkompromisna. Besedila v ospredje postavljajo dekleta kot subjekte in objekte (ženskega) poželenja, obenem pa dekleta vabijo k ustvarjanju »naredi sama« (D. I. Y.) glasbe in opolnomočenju. Govorijo o spoštovanju in občudovanju žensk, s čimer direktno nasprotujejo ponižnemu in skromnemu vedenju žensk, kakor so bile vzgojene. Radikalna besedila dekleta spodbujajo k ukrepanju proti omejujočim patriarhalnim kapitalističnim institucijam, v skladu s feminizmom tretjega vala pa dekleta ne dovoljujejo, da bi jih med sabo ločevale razlike v seksualnosti. Uporaba kletvic in kričanje sta pospremljena tudi s pisanjem po svojih telesih - napisi, kot so psica, vlačuga, posilstvo, kurba, označujejo tiste predstave, ki jih moški vidijo v ženskih telesih. Vidnejše glasbene predstavnice Riot Grrrl gibanja so skupine in posameznice, kot so Babes in Toyland, Belly, Bikini Kill, Bratmobile, Breeders, Concrete Blonde, L7, Luna Chics, Liz Phair, Elastica, Fluffy, Kim Gordon, P.J. Harvey, Hole, Huggy Bear, Heavens to Betsy, Sleater-Kinney, Throwing Musses in druge. Ena prvih in najbolj znanih Riot Grrrl skupin Bikini Kill v svojih pesmih tematizira posilstvo, domače nasilje, incest, splav, motnje hranjenja, telesno samopodobo in lezbično seksualnost. Njihova vokalistka Kathleen Hanna se je kasneje podala na samostojno glasbeno pot in ustvarjala pod imenom Julie Ruin, leta 1998 pa ustanovila skupino Le Tigre, s poudarkom na lezbičnih in aktivističnih besedilih, kjer je punku pridana še elektronika. Ravno ona je v začetku devetdesetih napisala Riot Grrrl manifest. Če navedemo le nekaj postavk: Ker me, dekleta, hočemo svoje plošče, knjige in fanzine, ki govorijo NAM, da se ME počutimo vključene in si jih lahko razlagamo na svoj način. Ker želimo dekletom olajšati dostop do ženske ustvarjalnosti, da si lahko delimo strategije in hvalimo/kritiziramo druga drugo. Ker moramo prevzeti produkcijska sredstva, da ustvarimo svoj lasten stokajoč glas. Ker smo jezne na družbo, ki nam govori: dekle = neumno, dekle = slabo, dekle = šibko. Ker sovražimo kapitalizem v vseh njegovih oblikah in kot naš glavni cilj vidimo delitev informacij in preživetje namesto ustvarjanja dobička po tradicionalnih standardih. Začetke Riot Grrrl gibanja prikazuje dokumentarni film Don't Need You: The Herstory of Riot Grrrl (2011). Too much Pussy! Feminst Sluts, a queer X Show (2010). Mreže Riot Grrrls so močno odvisne od distribucije in kroženja zinov. Po Allison Wolfe iz skupine Bratmobile so »bendi in fanzini naravnost nujni za družbeno preživetje.« V zine pišejo poezijo, manifeste, recenzije, nasvete in kolaže. Ko internet še ni bil široko dostopen, so zine izdelovali tako, da so iz revij, časopisov in letakov izrezali besede, fraze, slike in jih ponovno zlepili skupaj v nov kontekst z drugačnim pomenom. Če so se zini v osnovi vrteli okoli glasbe in glasbenih skupin, so Riot Grrrl to težišče premaknile (še posebno v internetnih e-zinih). Čeprav so računalniki izdelavo in distribucijo zinov olajšali, avtorice še vedno rade ohranjajo njihov neprofesionalen, surov izgled. Ta estetika je povezana z njihovo kritiko dominantnih Gržinič ugotavlja, da so si ženske v sicer šovinistični punkovski sceni, moč pridobile z imidžom. Punkarice so si z mrakobno in negativno estetiko pridobile nadzor nad telesom, vojaški škornji in hlače pa so po drugi strani pripomogli k njihovemu aseksualnemu videzu. struktur in izraža pristen upor proti statusu quo, ki ga ima profesionalnost. Poleg odprtega govora o seksualnosti je najpogostejše sporočilo Riot Grrrl glasbe in zi-nov aktivizacija deklet na vse mogoče načine - spodbuja jih k združevanju in medsebojnemu podpiranju. Spletne strani Riot Grrrl se spreminjajo v e-zine, katerih vsebine so izvirne risbe, inspirativni eseji, bilteni (objave, novice) in diskusije. Na spletni strani The global Grrrl zine network (www.grrrlzines.net) so zbrani arhivi Riot Grrrl zinov s celega sveta. Avtorica zina Clit Rocket Veruska Bellistri iz Italije takole zapiše, kaj ji tako ustvarjanje pomeni: »Svoj glas želim poslati po medmrežju in biti slišana. Narediti želim konec rasističnim - patriarhalnim - homofobičnim pravilom, ki določajo našo kulturo in ži- Riot Grrrl gibanje je številna dekleta spodbudilo, da so začela producirati subverzivno kulturo - ne le v obliki punk rock glasbe, ampak tudi zine (doma narejene publikacije) in inter-netne strani po katerih so razpošiljale svojo odkrito politično poezijo in umetnost. Svojo feministično estetiko so gradile s Xerox mašinami, otroškimi inštrumenti in internetom, s čimer so tudi druga dekleta mobilizirale k aktivnemu proizvajanju in ne le pasivnemu spremljanju kulture. vljenja, saj me to duši.« Podobno Finka Riika Pennanen: »Sita sem heteroseksistične, seksistične, anoreksične, rasistične propagande množičnih medijev. Ustvariti moramo svoje medije, ki resnično govorijo nam. Podpirati želim žensko 'naredi sama' politično umetnost.« Queercore Drugo gibanje, ki je prav tako kot Riot Girrrl izšlo iz neopunka, je bilo Queercore. Če je pri Riot Grrrls v ospredju feminizem, ki kljubuje kulturni in patriarhalni hegemoniji ter mačizmu v glasbi, Queercore izpostavi predvsem nestrinjanje s homofobično punk sceno in konformistično gejevsko kulturo. Za obe gibanji je značilno, da je bila njuna subkulturna aktivnost vzgoj-no-izobraževalna in neprofitna. Čeprav je subkulturno udejstvovanje pogosto pojmovano kot življenjska faza in ne kot doživljenjska zavezanost, za queere ta razmejitev na mladost in odraslost ne velja. Ker veliko queerov zavrača in se upira heteronor-mativnemu imperativu doma in družine, podaljšujejo obdobje, posvečeno udeležbi v subkulturi. Brez obvez, ki jih prinaša družinsko življenje, queeri pogosto živijo mladostno klubsko življenje tudi v svojih zrelih letih. Pri queer subkulturah se pokaže omejenost subkultur-nih teorij, ki prezrejo razmislek o spolnosti, obenem pa se queer subkulture ne da obravnavati le v odnosu do kulture staršev, saj ne nasprotuje le dominantni kulturi, ampak tudi večinski lezbični in gejevski. Queercore tako ni zavezan le postpunk subkulturi, ampak se postavlja tudi v razliko do lezbičnega in gejevskega. Nova queer subkulturna teorija mora zato upoštevati ne-he-teroseksualno, ne-izključno moško, ne-belo in ne-naj-stniško subkulturno produkcijo. Novi izrazi ženskosti Kitaristka Lislie Mah pri Tribe 8, pevki Kathleen Hanna pri Le Tigre in Beth Ditto pri Gossip vse izražajo eksploziven potencial queer feminilnosti. Ta služi kot podton večini Riot Grrrl feminizmu in se bere kot radikalen stil v queer punku. Razcvet dyke punk skupin, kot so Bitch and Animal, The Butchies, Le Tigre, The Need, The Haggard in Tribe 8, je zamajal pojmovanje punka kot moško dominiranega in naredil Queercore za pretežno ženski pojav. Ta razcvet je osvetlil tudi queerovstvo, ki je naprej poganjalo Riot Grrrl gibanje, čeprav so mediji to namerno prezrli. Lauraine Lablanc, ki raziskuje odnos deklet do punkrocka, ugotavlja, da je punk nudil dekletom strategije upora družbeno-spolnim normam. Ko je sredi devetdesetih let gibanje Riot Grrrl doseglo vrh in začelo upadati, je bila večina skupin, ki se je obdržala, queer, ženskih in glasnih. Nekatere od teh skupin, denimo Sleater - Kinney so feminilnost predelale tako, da punk feminilnost ni bila več zanesljiv označevalec heteroseksualnosti. Sleater - Kinney so oblikovale novo ženskost tako na ravni glasbenega nastopa kot na ravni stila. Skupina ima poleg bobnov v ospredju dve kitari, nima pa bas kitare. Bas kitara se po eni strani zaradi nizkega zvoka lahko razume kot »moško« glasbilo, po drugi strani pa kot izrazito »žensko« glasbilo, saj je veliko deklet v rock skupinah basistk, medtem ko je fantom pripadla vloga vodilnega kitarista. Z uporabo dveh kitar so Sleater - Kinney izpodbile idejo vodje in spremenile konvencionalni aranžma basa, kitare in bobnov. Drug primer drugačne rabe feminilnosti je skupina The Haggard, pri kateri pevka Emily izvaja grleno rjovenje, ki ni niti moško niti žensko. V eseju Manjkajoči člen: Riot Grrrl, feminizem in lez-bična kultura Mary C. Kearney pokaže na kontinuiteto med žensko glasbo in Riot Grrrl. Kearney trdi, da je povezava med zgodnejšo obliko lezbičnega feminizma in Pri queer subkulturah se pokaže omejenost subkulturnih teorij, ki prezrejo razmislek o spolnosti, obenem se queer subkulture ne da obravnavati le v odnosu do kulture staršev, saj ne nasprotujejo le dominantni kulturi, ampak tudi večinski lezbični in gejevski kulturi. Queercore tako ni zavezan le post-punk subkulturi, ampak se postavlja tudi v razliko do lezbičnega in gejevskega. Riot Grrrl pogosto prezrta v prid zgodovini, ki Riot Grrrl raje prikazuje kot ženski vznik, v sicer moško domini-ranemu punku. Vendar med njimi obstaja povezava, saj so tudi ženske skupine, kot so Alix Dobkins ali Cris Williamson, producirale za neodvisne založbe in dobile le malo medijske pozornosti. Punk v Ljubljani ali kje so bile ženske? Če se ozremo na slovensko področje, nazaj v osemdeseta leta, moramo najprej upoštevati, da sta bili alternativna kultura in subkultura pri nas več kot le minljiva moda ali trend. Kot ugotavlja Marina Gržinič, alternativna kultura pri nas ni bila le nasprotje uradni, nedo-miselni kulturi in umetnosti v osemdesetih v Ljubljani, ampak je novo umetnost in kulturo šele ustvarjala in omogočala. Gržinič ugotavlja, da so si ženske v sicer šovinistični punkovski sceni moč pridobile z imidžem. Punkarice so si z mrakobno in negativno estetiko pridobile nadzor nad telesom, vojaški škornji in hlače pa so po drugi strani pripomogli k njihovemu aseksualnemu videzu. Ena prvih zares radikalnih slovenskih punkeric je bila Aina Šmid, ki je skupaj z Marino Gržinič ustanovila skupino Racija v kliniki Mercator, prvi ženski punk bend v Jugoslaviji. Bolj kot za ženskost v feminističnem smislu se je skupina zavzemala za absolutno preseganje spolnosti: za transseksualnost, bise-ksualnost in lezbične prakse. Zraven je bila še politika levega in spolnega in nasprotovanje komercializaciji. Nekoliko kasneje je imela politično spolnost najbolj v ospredju skupina Borghesia. Ena redkih ženskih hardcore skupin pri nas in tudi v bivši Jugoslaviji so bile Tožibabe iz začetka osemdesetih, dolgo časa edina rockovska skupina na tem po- dročju z izključno ženskimi članicami. Njena idejna voditeljica, pevka in basistka Alenka Marsenič je v nekem intervjuju dejala: »Če si ženska, te gledajo in ocenjujejo drugače. Me tega nismo hotele, morda smo prav zaradi tega ustvarjale spote, v katerih se resnično zajebavamo iz samih sebe, iz žensk.« Čeprav so bila njihova besedila bolj osebnoizpovedna kot politična, pa je vzporednico z Riot Grrrls mogoče potegniti pri tem, da so avtorske videospote snemale pod okriljem underground založbe (FV), da so pisale v fanzine, da so bile same avtorice svoje glasbe in da so obvezno - kričale. Upor po uporu Če zdaj naredimo preskok na leto 2012, je v naši bližini med ženskimi skupinami najbolj udarna ruska punk-rock skupina Pussy Riot, ki piše antiputinovska besedila v slogu »Putin se je poscal.« Nastopajo v gverilskih kostumih, s kapo, poveznjeno čez obraz. Odkar je Putin lani septembra napovedal svojo vrnitev na mesto predsednika, so Pussy Riot postale simbol mlade ruske neposlušnosti in nezadovoljstva. Borijo se proti ruskemu avtoritarnemu vladanju, seksizmu, etnični nestrpnosti in družbeni atomizaciji. Januarja so nastopile na znamenitem Rdečem trgu, februarja pa so vdrle v moskovsko katedralo in izvedle petminutni nastop, zaradi česar jim grozi zapor. Članice so zaprisežene anonimnosti, so hardcore feministke, kot svoje vzornice pa navajajo ravno Bikini Kill. Čeprav Riot Grrrl gibanja kot takega ni več, pa je za sabo pustilo pečat - strategije upora in povezovanja, s katerimi današnja dekleta lahko stopijo skupaj in nastopijo proti novim in starim politikam, ki jih utesnjujejo. TO Tribunin nasvet za lepšo glavo Povezovanje subkulture z mladino, mišljenje subkulture kot zamejenega časovnega obdobja, ki se napaja iz antagonističnega odnosa mladine do starševske kulture, dokler se taista mladina ne ujame v podobno dolgočasno sranje službe, avta in 1.5 otroka, ni točno niti pravilno. Razlogov je več: mladina kot kulturno konstruirana kategorija se je prestrukturirala, življenjski poteki niso več podobni linearni časovnici, identifikacijskih točk prehoda (služba, poroka, kredit) ni več. Praksa vseživljenjskega pripadanja subkulturi ni neka nova stvar, prej vidna v subkulturah, ki jih je zaznamovala neka večja mera determiniranosti ali identitete, ki je ni moč zlahka odložiti, tudi ko dopolniš 30 let (seksualnost, spol, rasa, ujetost v prostoru, so samo nekateri izmed primerov), je pa potencialno stvar vse večjega števila ljudi. Nazaj k eni izmed definicij urbanih plemen: skupina nikoli poročenih, starih med 25 in 45 let, s skupnimi interesi, ki uživajo v urbanem načinu življenja in alternativah bivanja izven klasične družinske strukture (pri tem lahko starostno zamejitev lahko danes že skoraj popolnoma opustimo). Podobna stvar so internetne subkulture: igralci kultnih on line iger (D&D, SL^) niso nujno mozoljasti mulci, ampak pisarniški delavci v tridesetih. Tribunin nasvet za bujne lase Subkultura predpostavlja bolj trdno identiteto, se pravi, predstavlja bolj esencialističen koncept, gibanja, ki predstavljajo novo paradigmo upora pa združujejo več identitet in sicer globalno. Kot pove že ime samo gibanje se predvideva nek tok, neko postajanje in nedefiniranost napram statičnosti in definiranosti. Mladinski center Postojna piše Katja Šircelj fotografije Andrej Lamut Poskus iskanja alternativnega prostora za tokratni intervju je bil predvsem enotedensko Sizifovo delo. Veliko klicanja v prazno, pregovarjanja s telefonskimi tajnicami in pošiljanja mailov na naslove, ki jih očitno nihče ne preverja. V poslednjih urah obupa mi je naposled uspelo dočakati edini povratni klic. Poklicali so me iz Mladinskega centra Postojna (v nadaljevanju MCP). Glas na drugi strani ni bil pretirano navdušen nad mojim lobiranjem v naglici, pa vendar sva se uspela domeniti za srečanje. Iz Ljubljane do Postojne je dobre pol ure vožnje in nekaj stopenj jakosti burje več. Če znaš brati smerokaze in karografske napotke, potem iz izhoda na avtocesti do MCP potrebuješ nekaj minut, če ne, si pomagaš z lokalnim poštarjem in traja malo dlje. MCP je lociran v jedru mesta, prikladno skrit za osrednjim trgom in cerkvijo, po klancu navzdol v prizidku stare postojnske porodnišnice, ki jo danes naseljuje vrtec. O Postojni, centru, Brendiju, stari in novi mulariji sem se pogovarjala s programskim vodjo, gonilom mladinskega centra, Samom Veselom, enim izmed ključnih članov idejnega inkubatorja, ki je pred skoraj dvajsetimi leti sproduciral idejo o drugačnem prostoru, ki danes zares obstaja. Preverjeno. Katja: Vrniva se v preteklost. Prizidek bivše porodnšnice, v katerem danes sediva, ste pred dvanajstimi leti prevzeli v precej mi-zernih pogojih. Ni bilo urejenih sanitarij, infrastruktura je bila uničena, del prizidka je bilpožgan . Skratka, stavba je razpadala in ni dosti obetala. Kako ste zbrali denar in kolektiv, potreben za vzpostavitev mladinskega centra? Samo: Zgodba, povezana z vzpostavitvijo mladinskega centra, izhaja že iz leta 1993. Leta 1998 sta se res zgodila najem in obnova prostora, ki nam je končno omogočil izvajanje koncertov, predstav in drugih dogodkov, osnovna potreba pa je bila v Postojni prisotna že dosti prej. Leta 1993, ko je prva ekipa, katere del sem bil tudi sam, začela svojo pot do cilja za prostor, namenjen mladinskim dejavnostim, smo ustanovili klub študentov, ker dotlej niti ni bilo neke resne organizacije za mlade. Za tovrstno obliko smo se odločili iz pragmatičnih razlogov; takrat smo bili namreč vsi večinoma še študentje in kot takšni smo imeli možnost pridobitve denarja prek študentskih servisov. Leta 1993 smo torej ustanovili prvo društvo z jasnim namenom ustanovitve alternativnega prostora za mlade. Da smo do tega prostora prišli, smo potrebovali pet let. Sodelovanje z občino ni bilo najboljše. Kot rečeno, smo ta prostor prejeli porušen, posvinjan, poln žab. Potem smo se lotili dela. Že leta 1993 se je zbrala ekipa ljudi, zdolgočasenih in naveličanih, ker v Postojni poleg dveh oštarij ni bilo ničesar, na koncerte smo hodili v Ilirsko Bistrico. Ta ekipa je bila izredno heterogena, sestavljena iz različnih profilov, vendar je bil naš cilj skupen - čim prej vzpostavit neko organizacijo za mlade, kjer se bomo lahko družili in izvajali dejavnosti. Kasneje se je zadeva sicer res sprofilirala, čeprav mislim, da raznolikost in raznovrstnost zelo dobro ohranjamo, sploh glede na stanje v subkulturah, ki postajajo vedno bolj toge. Katja: Kako je s prostori? Jih imate še vedno v najemu? Samo: Prostore smo dobili v najem od centra za socialno delo oziroma prek Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Trenutno so ti prostori v lasti občine, naša pogodba pa je še vedno veljavna prek prejšnjih lastnikov, kar pomeni, da nas je občina tako rekoč podedovala. Najemna pogodba velja do leta 2023, naša najemnina pa se poravna z vlaganjem v prostor. Katja: Kako ste organizirani znotraj centra, delujete vertikalno ali horizontalno? Samo: Za dejavnost mladinskega centra ni zaposlenih, je pa MCP zadolžen za regijsko stičišče za nevladne organizacije, kjer so zaposleni, vendar gre za strogo ločeni stvari. Trenutno delujemo na prostovoljni osnovi. V preteklih letih smo imeli prisotnega po enega javnega delavca, letos tega ni več, zakaj, ne vem. Načeloma kot kolektiv delujemo dobro in konstruktivno. Nekoga, ki bi prevzel pozicijo šefa, ni, čeprav se zgodi, da kdaj ukazuje tukaj prisotni. Veliko lepše je delovati, če ljudje delujejo kot kolektiv. Katja: Za heterogenost in širino programa dejavnosti so poleg entuziazma, jasno, ključne predvsem finance. Kako je s financiranjem v teh kriznih časih? Samo: Za dejavnosti MCP-ja se financiramo prek dveh glavnih virov, in sicer prek razpisa Urada za mladino in prek programskega društvenega razpisa občine. Govorimo o sredstvih, ki se, odvisno od leta, gibljejo med devet in enajst tisoč evrov za letno delovanje, kar je relativno malo denarja. Sredstva se bistveno ne pomanjšujejo ali zvišujejo, je pa res, da nam je Urad za mladino pred leti pomoč zmanjšal. Slednje niti ni tako ključno, zdaj si poskušamo pomagati s projektom regijskega stičišča. Največji izdatek v zadnjem času predstavlja ogrevanje, zanj porabimo tudi do tretjino sredstev, kar pa predstavlja resen problem. Katja: Nekaj finančnega inputa si verjetno zagotavljate s pomočjo plačljivih dogodkov? Samo: Težko se je okoristiti z minusom, včasih je celo treba, da kaj pokrijemo iz lastnega žepa. Dobro je, če se prireditve krijejo same, ni pa pravilo, včasih jih je tako treba subvencionirati. Sam prihodek od vstopnin je v skladu z našo politiko in je relativno nizek. Poskušamo zagotavljati čim nižje vstopnine, ker se zavedamo, da današnja mula-rija razpolaga z bistveno manj denarja. Danes je to velik problem, ki postaja še večji. Katja: Financirate se torej iz javnih sredstev. Kako to vpliva na avtonomijo MCP-ja? Vas državna finančna pomoč kako omejuje? Samo: V principu ne. Omejuje nas zgolj v tistem delu, ko so sredstva namenska, kar pomeni, da moraš svoj program izvajati v skladu s prijavljenimi dejavnostmi. Katja: VMCP-ju nudite glasbenikom in bendom brezplačno v uporabo opremljeno glasbeno vadnico. Super gesta, sploh v časih besnega kapitalizma in zaračunavanja. Kašna glasba se generira v vaši vadnici? Samo: V principu gre za alternativno glasbo, tudi eksperimentiranje z elektroniko, vsake toliko se slišita tudi pank in metal. Ta prostor smo si kot takšen zamislili že v samem startu, nenazadnje smo tud sami veliko igrali in imeli ben-de. Prostor je v zadnjem času sicer manj v uporabi, je pa naša želja, da bi vadnici namenili malo večji prostor, kjer bi se dalo kakšno stvar tudi posneti. Me pa žalosti, da je mladih bendov v Postojni pravzaprav malo. Glede na količino prebivalstva in ljudi, ki se tukaj gibljejo, je kreativnost nizka. Denimo v Bistrici je scena dosti bolj aktivna. Po naši izkušnji sodeč velja, da se mladi, ko enkrat zapustijo Postojno, redko vračajo. Morda kot obiskovalci, le redki pa kot sodelavci in angažirani za ustvarjanje v centru. Ljubljana ima svojo sceno in te hitro požre vase. Pa saj je jasno, zakaj bi se mladi vračali vračali nazaj, če tukaj ni služb in prosperitete. Katja: Kako si razlagate to glasbeno apatijo? Samo: Danes je relativno dosti ponudbe za neko pasivno preživljanje prostega časa, ljudje smo postali predvsem potrošniki in dosti manj ustvarjalci. Najhuje je, da v tem ne vidimo problema. Če torej vzamemo za primerjavo Bistrico, je alternativna scena bistveno bolj prisotna, pretok novih in mladih ljudi je tam bolj stalen. Problem Postojne je tudi v njeni bližini z Ljubljano. Mladi, ki imajo interese ustvarjanja na sceni, lahko to počnejo pol ure stran, v Ljubljani. Nenazadnje tam velikokrat igrajo in vadijo pri kakšnih bendih. Na Metelkovi in v Rogu recimo deluje dosti ljudi iz Postojne in Pivke. Katja: Če se navežem na prejšnji odgovor - kaj se torej zgodi s srednješolci in študenti, ki z izobraževanjem nadaljujejo v Ljubljani? Se čez vikende vračajo domov in prinašajo kake nove ideje? Ohranjajo stik z MCP-jem? Samo: Po naši izkušnji sodeč velja, da se mladi, ko enkrat zapustijo Postojno, redko vračajo. Morda kot obiskovalci, le redki pa kot sodelavci in angažirani za ustvarjanje v centru. Ljubljana ima svojo sceno in ta te hitro požre vase. Pa saj je jasno, zakaj bi se mladi vračali nazaj, če tukaj ni služb in prosperitete? Katja: Praviš, da je v Ilirski Bistrici scena bolj dinamična. Kako se drugače drži alternativa v Postojni in njeni okolici? Obstajajo vam sorodni klubi, zavodi, centri, morda skvoti? Samo: Primerljivega mladinskega centra ni, če pa govorimo o nekih kao skvotih oziroma drugačnih žariščih mladinskega življenja, imamo v postojnski občini še dva prostora. Prvi je Pumpa, nekakšen do it yourself skate park, napol skvot. Ta zadeva je namenjena predvsem skejtanju, parkrat na leto se zgodi tudi kakšen koncert, vendar pa Pumpa funkcionira predvsem poleti. Obstaja tudi plac, ki mu mladi rečejo kar Dvorana. Gre za dvorano narodnega doma, kjer smo, dokler nas ni izselila občina, koncerte delali tudi mi. Potem ko smo Dvorano zapustili, je stvar zamrla. Zdaj so v vanjo prišli novi mulci, kar je super, in začeli furati koncerte. Tam je tudi prostor za vaje. Mladini se druži, špila in skejta, skratka, nekaj se dogaja. V Pivki je še Hiša kulture, tam pa se dogaja bolj tako - odvisno od obdobja in tega, koliko se komu da. Katja: V uvodu si rekel, da še vedno skušate ohranjati čim višji nivo raznolikosti programa. Obstajajo neke stilske in vsebinske limite, ki jih ne prestopate? Samo: Seveda. Še vedno preferiramo rock'n roll v vseh njegovih možnih oblikah. Korado in Brendi recimo nista rock'n roll, no, čeprav Brendi ni več nič ^ Jasno, smo stilsko opredeljeni, to težko zanikam. Sicer ničesar ne izključujemo. Dogodke tukaj delamo kot MCP, dela pa jih tudi klub študentov, ki je usmerjen bolj v popularno sceno. Njim nikoli ne omejujemo prinosa vsebin, ker to tudi ni naša naloga, vendar pa kot MCP popularnih stvari ne izvajamo. Spustimo se do nekih zgodb, kot so Zmellkow, do tja gremo, na kakšen hud bullshit pa ne pristajamo. Zadnje čase delamo dosti metala, kar je itak fajn, ker smo v Postojni večinoma vsi metalci. Katja: Poleg glasbenega programa imate precej razvit tudi program, namenjen delavnicam in seminarjem za mlade, ki so precej pragmatično naravnani. Samo: V zadnjih letih smo intenzivno začeli tudi z izobraževanjem in delavnicami. V kratkem se nam obetajo slikarska, glasbena in šiviljska delavnica. Zadnja se je recimo precej prijela in izvrstno funkcionira. Vsake toliko postavimo v galeriji tudi kakšno umetniško razstavo, izvajali pa smo tudi že gledališke predstave. Več časa želimo posvečati izobraževanju mladih, ne samo na področju neke praktike, pač pa predvsem z namenom, da zmotiviramo mladino, da se ozre okrog sebe in dobi dostop do novih stvari in vsebin, ki v Postojni niso prisotne. Ufurali smo prostovoljstvo, želimo pa zagnati še projekt izmenjav. Katja: Problem mnogih podobnih prostorov, klubov in centrov je v njihovi togosti in akumulaciji vedno enih in istih ljudi - do te mere, da zadeva postane zelo privatne narave. Se v MCP-ju ubadate z istim problemom? Samo: To je problem. Vedno je bil in vedno bo. Tako se zgodi enostavno in logično, ko se sreča skupina ljudi, ki dela s srcem, vlaga svoj čas in denar v prostor in se tam redno srečuje. Na ta način se ustvari ekipa, ki je na lokaciji bolj ali manj stalno prisotna. Tudi zaradi tega smo se odločili, da bomo v prihodnosti začeli z dnevi odprtih vrat, nameravamo pa tudi obiskati šole in mlade direktno pozvati k sodelovanju. Želimo si, da pridejo mladi in se generacije malo zamenjajo. Mi smo tukaj že predolgo in čas je, da se to spremeni. Katja: MCP bazira na prostovoljnem delu. Prostovoljci pa jasno ne razpolagate z neomejenim prostim časom, imate službe in druge obveznosti. Je MCP vikendaški projekt ali se aktivnosti dogajajo tudi med tednom? Samo: Aktivnosti se večinoma dogajajo med vikendom, to pa predvsem zato, ker je večina mladih čez teden zasedena s šolo ali pa študira v Ljubljani. Sicer je center, razen ob ponedeljkih, odprt vsak dan. Dejavnosti ni, so pa na voljo prostori. Lahko prideš na vaje, igrat pink ponk, ročni nogomet, se družit ali brskat po internetu. Katja: Alternativni prostori so dostikrat stigmatizirani z oka-menelimi predsodki o anarhiji, kaosu in odklonskosti. Kako se na MCP odziva okolica? Zanima me predvsem odnos tistih, ki se tukaj načeloma ne zadržujejo. Samo: Občina nas pusti pri miru. Z okoliškimi prebivalci smo že imeli probleme, nanje morda zopet indicira prijava zaradi kršenja javnega reda in miru ter obisk policije ob zadnjem koncertu. Drugače pa se mi zdi, da nas predvsem ignorirajo. Ni aktivnega pritoževanja in spodmikanja tal, čeprav se je to v preteklosti že dogajalo. Trenutno stanje je zadovoljivo, se pa situacija spreminja iz obdobja v obdobje. Vsake toliko komu dopizdi. Nekaj sosedov je relativno blizu in jih motimo, kadar je koncert, to vsekakor slišijo. Poskušamo biti sprejemljivi in se trudimo bit čim manj moteči, vendar če bi ljudje želeli popoln mir, bi to za nas lahko pomenilo konec delovanja. Katja: Kako pa je s širšo družbeno odzivnostjo? Se v centru ukvarjate z aktualnim prevpraševanjem družbeno-politične situacije? Samo: V principu ne. Kolikor smo aktivni vsak zase na osebni ravni, kot institucija pa se ne ukvarjamo s temi stvarmi. Na neko visoko politično raven se nismo nikoli dvigali. Katja: Plani za prihodnost? Samo: Predvsem bolj intenzivno delati na programu za mladino, ki sem ga že omenjal, obnoviti vadnico in se bolj približati mulariji. Srednjeročni plan pa je v sosednji stavbi, v prostorih bivše porodnišnice, vzpostaviti socialni in društveni center, namenjenim nevladnim organizacijami in umetniškim prostorom. Želimo vzpostaviti prostor, ki se bo upravljal sam, bo avtonomen in stalen. Katja: Se da v MCP-ju dobiti Tribuno? Samo: Ne. Katja: Bi jo imeli? Samo: Lahko, zakaj ne. Samo bo občina plačnik. Katja: Tribuna je zastonj. No, je brezplačna, a ne zastonj. Samo: Zakaj pa je potem nimamo? TO H B D H Zbežati v boj Individualna, kolektivna ali skupna svoboda? piše Jure Lesjak, ilustracija & prelom Aljaž Vindiš O eni skrajnosti individualizma V filmu Seana Penna z naslovom Into the Wild se Christopher: Johnson McCandless, eden najboljših študentov Univerze v Atlanti, po končanem študiju odloči za pobeg. Čim prej hoče namreč zbežati na Aljasko. Sliši se dokaj enostavno, a stvar še zdaleč ni tako preprosta: ne mučijo ga kakršnekoli finančne težave ali materialne pomanjkljivosti, njegovo življenje se je, kot ljudje sicer radi klišejsko posplošimo, pravzaprav šele zares začelo. Pred Christopherjem je le še izjemna priložnost, da naredi svojo prihodnost karseda svetlo in začne graditi uspešno kariero. Toda - tega ne bo storil. Moderni svet, v katerem živi in ki mu je odprl nova vrata, zanj ni pravo mesto. Vsebuje preveč slabih stvari - pretirana dinamičnost, vseprisotna tekmovalnost, podvrženost uspehu - zaradi katerih v njem ni vredno živeti. Človek v takšnem okolju izgublja vsakršen občutek svobode, zato mu ne preostane drugega, kot da se reši teh verig. Christopher bo postal svoboden šele takrat, ko se bo rešil vseh oblik prisile in komande: takrat, ko ga ne bodo obdajali nikakršni družbeno pogojeni problemi. Zaradi tega se je odločil, da mora zbežati stran, daleč od vseh, saj bo lahko le v individualnem stiku z nevtralnimi naravnimi okoliščinami dosegel ideal popolne svobode eksistence. Liberalističen argument osebne svobode, ki se udejanja v »vračanju k naravi«, se - zdaj za Alexandra Supertrampa (v radikalnem obratu je treba počistiti z vsemi ostanki prejšnje realnosti, tudi z imenom) - v končni instanci pokaže kot napačna izbira. Skrajna oblika iskanja stroge individualne svobode glavnega akterja zgodbe pripelje do povsem obratnega zaključka, kot si ga je zamišljal pred odhodom v samoto. Ugotovi dve bistveni stvari: prvič, iskati svobodo in srečo v popolni izoliranosti od družbe ni mogoče oziroma je brezpredmetno, saj pušča odnos do ostalih posameznikov povsem nedotaknjen. Čemu torej svoboda, če je ni mogoče udejanjiti v resničnem svetu medsebojnih odnosov? »Happiness is only real when shared,« Christopher zabeleži v svoj dnevnik, ko se spominja radostnih trenutkov, ki jih je pred tem preživel z družino in s prijatelji na poti v divjino; in drugič, tudi narava sama po sebi ni »nevtralna«, zaradi česar je potem takem neizpodbitno, da na različne načine omejuje posameznikovo svobodo. Ko namreč Christopher spozna svojo zmoto in se želi vrniti nazaj v družbeno realnost ter tako začeti ponovno iskati (redefinirano) svobodo, je zanj prepozno. Naravne zakonitosti (huda zima, narasla voda, pomanjkanje hrane, strupene rastline, ki jih nevede uživa) so mu odvzele svobodo in življenje hkrati. meznika, kar situacijo zopet vrača v izhodiščni (nesvo-boden) položaj. Pojasnjeno z zgodbo: bankir se sprva odloči, da se bo poizkušal znebiti (nenaravnih) družbenih utvar, ki so izvor zatiranja svobode in s tem enakosti ter pravičnosti, skupaj s svojimi somišljeniki (v smislu skupine kot skupnosti, ki se bistveno razlikuje od »pripadajoče« družbe), s katerimi bodo začeli graditi novo realnost brez predsodkov in nadvlade - takšno družbo, ki bo omogočala »nastanek bodoče svobode«. A eksperiment se je izjalovil: znotraj skupine se je vzpostavila oblika tiranije. Pojavili so se voditelji, ki so drugim ukazovali in vsiljevali svoje mnenje, s čimer so zopet prišli do razlike med nadrejenimi in podrejenimi. Nastala je paradoksalna situacija: ljudje, ki so jih zatirale že same družbene utvare, so med seboj ustvarili novo obliko tiranije, četudi so si prizadevali za njeno uničenje in ustvarjanje svobode. Bankir tako sklepa, da kolektivno delovanje v praksi ne more voditi do zamišljenega ideala, brez tega da bi hkrati uničilo svoj lasten cilj odprave neenakosti. Rešitev je tako možna zgolj v samostojnem delovanju proti družbenim utvaram, saj le na ta način ne ustvarjamo nove tiranije, ker nihče ne vpliva na drugega in mu tako ne more kratiti svobode. Dosledni anarhist spozna, da se mora posvetiti odpravi najpomembnejše družbene utvare - denarju. Osvoboditi se mora njegovega vpliva. Na voljo ima dve možnosti: prvič, lahko bi storil enako, kot je ravnal McCandless. Odšel bi proč od civilizacije, toda s tem bi samo pobegnil od problema: »Tisti, ki se izogiba boju, v njem ni premagan. A premagan je moralno, ker se ni bojeval.«; in drugič, ker se odloči za boj, sklene, da se bo postavil nad denar - in sicer tako, da si ga bo pridobil v takšni količini, da ne bo več čutil njegovega vpliva. S tem se osvobodi njegove moči in doseže svobodo. Problem je seveda v tem, da se s tem v največji možni meri približa zgolj individualni svobodi, ki pa, tako trdi bankir, je v nobenem primeru ni onemogočal doseči tudi drugim. Še več: če bi ostale posameznike silil ali pa jim pomagal, da mu sledijo, bi jim odvzel svobodno voljo delovanja, kar bi zopet vzpostavilo neko obliko tiranije. Vsak posameznik ima tako možnost, da sam najde lastno (dejansko) svobodo, a samo v primeru, da niso družbene utvare njegovih naravnih lastnosti privedle do takšne skrajne točke sprevrženosti, kjer bi bila njegova osvoboditev kontradiktorna z njegovim (logičnim) razumevanjem (ne)svobode (podrejenosti) -bila bi torej tiranija. O skrajnosti (individualnega?) kolektivizma in iskanju »skupne-svobode-brez-definicije« O drugi skrajnosti individualizma V Bankirju anarhistu, ki ga je pred skoraj stotimi leti spisal Fernando Pessoa, prijatelja razglabljata o pomenu anarhizma in svobode. Bankir, monopolistični trgovec, svojemu sogovorniku na koncu pogovora (podrobnejša pojasnjevanja v tem kontekstu namenoma izpuščamo, ker bi v tej razpravi odprla preširoke dileme) dokazuje, da je samo on pravi anarhist in da je samo on prišel dejansko do popolne svobode, ker se je edini držal načel anarhizma tako v teoriji kot tudi v praksi. Ugotavlja namreč, da je do svobode mogoče priti samo z ločenim, individualnim delovanjem, saj vsakršna drugačna pot posegaLsvobodo drugega posa- Skrajne oblike individualnega iskanja osvoboditve, ki sicer skozi subjektivno dojemanje lastnega položaja dosegajo določeno mero (navidezne) emancipacije, se zdijo ravno tako nezadosten odgovor, kot se poizkuša to na vsak način prilepiti nasprotni strani, ki (»zaradi sprevrženosti naravnih lastnosti«) ni zmožna de-tektirati potencialne osvoboditve. Povedano drugače: bankirjeva realnost, četudi (osebno) osvobojena, je prav tako ujeta v brezizhoden položaj, kot je v le-tega podvržena tudi permanentna nezmožnost (ostalih) posameznikov po dojemanju svobode. Ključno lastnost problema gre tako iskati v neskončnih dimenzijah (totaliteti) družbenega sistema, posebnost katerega je tudi v tem, da se ohranja ne glede na to, da dopušča večplastno relacijo dojemanja koncepta svobode, ali pa prav zaradi tega: podrejene sili v percepcijo neizbežnosti svojega položaja, »osvobojenim« pa nudi prostor individualne svobode, ki pa jo lahko dosežejo zgolj sami zase, v primeru, da s tem privilegijem ne posegajo v svobodno voljo celotne strukture družbenega sistema. Z enim stavkom: svobodo definira sistem vseobsegajoče oblasti. Z interpretacijo individualnosti dveh skrajnih primerov lahko potegnemo vzporednice tudi na širši teren družbenega delovanja. Skupnostim, ki v svoji osnovi zasledujejo drugačne cilje od dominantnih, sistem dopušča njihovo drugačnost, vse dokler ni ogrožena njegova afirmacija nadvlade in superiornosti nad specifičnimi karakteristikami posamezne (drugačne) skupnosti. V tem primeru je drugačnost celo zaželena, saj s tem širi meje definicije (sprejemljive) svobode, ki sistemu služi, da se reproducira z manjšo možnostjo družbenih problemov in konfliktov. Sistem skupnostim daje na voljo možnost identične situacije oziroma domnevne alternative, kot sta ju izbrala McCandless in bankir anarhist: ponudi lažen občutek svobode, emancipacije in avtonomnosti, ki jo lahko, sicer z ožjim dojemanjem bistva, primerjamo z Brechto-vimi dognanji gospoda Keunerja, da »[k] Velikemu redu sodi pravica ljudstev do samoodločbe /.../, če predpostavljamo, da delujejo v dobro Velikega reda.« S tem sklepom se kritično približamo omejenosti tako imenovane »začasne avtonomne cone« (Hakim Bey), ki beži pred sistemsko obremenjenostjo in skuša vedno znova (redefinirati) prostor svobode zase, pri čemer s svojim delovanjem ne predstavlja nikakršne grožnje sistemu (npr. oblasti države) (Neal). Kot v prejšnjih primerih tudi v tem opazimo, da je (individualen?) pobeg posameznih skupnosti nezadosten, saj širi (domneven) prostor svobode zase zgolj zaradi lastnih interesov, glavni vir njihovega zatiranja pa pušča nedotaknjen, zaradi česar njegova nadvlada ne more biti v nobenem primeru postavljena pod vprašaj. Možen vmesni zaključek je lahko tako samo sledeč: »pobegniti« je treba v družbeni boj z vsemi oblikami prisile, ki si prizadevajo za onemogočanje svobode drugih, da bi s tem potrjevale in konsolidirale svojo lastno superiornost. Skupnosti v uporu se morajo nujno pridružiti družbe-no-političnemu boju, ki naslavlja problematiko samega sistema in strukture družbenih odnosov ter relacij moči. Njihova naloga ni zgolj v tem, da si prizadevajo za določeno stopnjo avtonomije - njihovi interesi morajo biti nujno širši: s pomočjo skupnih imenovalcev posameznih družbenih gibanj (afiniteta) zasledovati možnost stalne družbene transformacije, ki bo v vsaki direktni akciji poizkušala načeti ter odpraviti vzorce neenakosti in preprečevanja svobode. Samo skupni angažma po preseganju ločenih (brezmočnih) subjektov (Day) lahko torej resnično ogrozi obstoječ družbeni red, pri čemer v nobenem primeru boja ne gre reducirati na homogenost (pravega) odgovora. Nasprotno: morebitni nastanek (prave) homogene skupnosti mora zamenjati heterogeno mnoštvo različnih solidarnostnih skupnosti, ki hkrati težijo k inkluzivnosti ter puščajo odprt prostor za udejanjanje specifičnosti in identitet. Mnogotere skupnosti si morajo tako prizadevati za iskanje renovacije »skupne-svobode-brez-definicije«, ki ni nikoli povsem dosegljiva, saj bi točka, ko bi jo dejansko dosegli, predstavljala njeno osnovno zanikanje -novo obliko tiranije. to Iskati svobodo in srečo v popolni izoliranosti od družbe ni mogoče oziroma je brezpredmetno, saj pušča odnos do ostalih posameznikov povsem nedotaknjen. Čemu torej svoboda, če je ni mogoče udejanjiti v resničnem svetu medsebojnih odnosov? »Vaši nismo« 30 let podalpskega rjovenja piše Mirjana Frank ilustracija Aljaž Košir - Fejzo Hardcore podtalno cveti že dobrih 30 let. V tem času se je iz relativno izolirane skupine entuziastov razširil v eno najpomembnejših subkultur slovenske alternativne scene, ob tem utrpel nekaj poškodb in korekcij, vendar še vedno trdovratno vztraja pri svojem. V70-ih letih punk postane osrednja glasbena zvrst za izražanje nekonformizma in nezadovoljstva z obstoječim družbenim stanjem. Pod vplivom evropskega, predvsem angleškega punka se v Ameriki razvije njegova še bolj brezkompromisna, hitrejša in agresivnejša različica, ki je najbolj aktivna v Kaliforniji. Novopunko-vsko gibanje se poimenuje po naslovu albuma kanadskega benda D. O. A. Hardcore '81, ki ga lahko poleg Black Flag, Dead Kennedys, Germs itd. štejemo za začetnike hardcora. V kratkem se nova energija razširi in pride tudi v Slovenijo. Prvi koncert se zgodi leta 1983 v Ljubljani v MC Šiška. Prvi bendi (U. B. R., Tožibabe, Stres D. A., Depresija, III. kategorija itd.) oblikujejo Hard Core kolektiv, ki do konca 80-ih let ne deluje le na področju glasbe, ampak tudi ostale kulturne produkcije. V tem času se alternativna glasba na splošno sooča s problemom pomanjkanja prostorov za delovanje. Sistem duši drugačnost in ji onemogoča javno izražanje, zato pride do razdrobitve na manjše skupine, ki delujejo vsaka bolj ali manj zase. Ena od njih so tudi hardkorovci, ki iščejo alternativo punku, saj se jim le-ta zdi zastarel in izpraznjen. HC kolektiv organizira koncerte, izdaja fanzine (eden najpomembnejših je Vrnitev odpisanih), snema filme in videospote, grafitira, dela plakate in stripe. Delujejo po načelu DIY brez širše podpore in celo brez podpore uveljavljene alternativne srenje. Nekakšen vrhunec njihovega delovanja in afirmacijo doživijo z nastopom na Novem rocku leta 1986. V naslednjih letih so nekateri posamezniki še vedno aktivni, organizirajo nekaj odmevnih koncertov, konec 80-ih pa se kolektiv razdeli na Strip Core s Stripburgerjem, ki je do danes že presegel meje Slovenije, ter Bubo, ki pod okriljem ŠKUC-a še vedno organizira koncerte. V 90-ih hardcore pride že skoraj v vsako slovensko vas. V predinternetni dobi so najpomembnejši medij prenašanja informacij fanzini, ki začnejo množično izhajati in širiti vesti o novi glasbi. Pri fanzinih ni pravil, nekateri izidejo le enkrat, nekateri izhajajo več let. Med najbolj vplivnimi so D'iks, NLP oz. kasneje Flyining objects, Platfuzz, Cicifuj, Punktur, Dickhead, 13. brat, The Beast oz. kasneje Agarchy!, Nož v zahvalo, Bla bla bla. Fanzini so tipičen izraz DIY etike. Piše jih lahko vsak, ki ima kaj za povedati in ima dostop do fotokopirnega stroja. Sestavljeni so predvsem iz recenzij, predstavitev novih bendov in raznovrstnih izražanj lastnega mnenja, nestrinjanja ali pobude po spremembah. Njihov namen je predvsem komunikacija, obveščanje in povezovanje med hardkorovci doma pa tudi širše. Na prvi pogled se zdi paradoksno, da je bila hardcore scena v času kaset, telefonskih govorilnic in navadne pošte bolj povezana kot danes. Prostorov za organizacijo dogodkov je bilo veliko manj, zato je bilo tudi manj koncertov. Koncert je bil tako event, ki se ga ni smelo zamuditi. Ne glede na to, kje je bil, je bil dobro obiskan in prihajali so ljudje iz vseh koncev Slovenije. Ravno ta srečanja so krepila skupnost in ji dajala zagon za delovanje. Med najbolj aktivnimi klubi takrat izstopajo MKNŽ v Ilirski Bistrici, B-51 v Ljubljani, CRMK v Šempetru pri Novi Gorici, Pekarna v Mariboru, MKC v Kopru, Jutro v Ajdovščini. V duhu DIY etike je nastajalo tudi vedno več bendov. Roko na srce, za hardcore ni potrebna posebna glasbena izobrazba, veliko bolj pomembna sta entuziazem in angažiranost. Istočasno se začne razvijati tudi neodvisno založništvo. Bendi snemajo in distribuirajo sami, njihov glavni namen ni dobiček, temveč izražanje svojih stališč skozi glasbo ali pa zgolj zabava. Do danes se je pojavilo in odjavilo nepregledno število hardcore bendov, poleg že omenjenih začetnikov v HC kolektivu pa so sceno najbolj zaznamovali Low Punch, Curse of instinct, Man in the shadow, Akadeia, Sirup za izkašljevanje, Sodn Dan, No Limits, Leponex, Kill the rutine, Endless pain, Polska malca, Final Approach itd. Hardcore ni le glasba. Je tudi svojevrstna vizija boljšega sveta. Od samega nastanka v začetku 80-ih let pa do danes je neločljiv del hardcore scene straight edge gibanje, poimenovano po naslovu pesmi enega najbolj vplivnih hardcore bendov Minor Threat. Nastane kot upor proti takratni punk sceni in njihovemu načinu življenja. Straight edge zavrača uporabo alkohola, tobaka in drog, promovira vegetarijanstvo/veganstvo in zavrača spolno promiskuiteto. Straight edge se kasneje poveže tudi z gibanjem za pravice živali. Ponekod, med drugim tudi pri nas, je bila hardcoru blizu filozofija religijskega gibanja Hare Krišna, kjer še danes najdemo nekaj (bivših) hard-korovcev. V 90-ih se pojavi hardline, nekaj ekstremistič-nih in militantno nastrojenih konservativnih, homofob-nih, pro-life skupin, ki so zagovarjale »naraven« način življenja in so se pod vplivom svojih prepričanj zatekale tudi k nasilju. V Sloveniji takih primerov ni bilo, straight Prisluhniti, slišati, zvočiti Umetnost zvočenja piše Daniel Sheppard oz. ne-straight edge način življenja ni bil ovira za povezovanje med hardkorovci in tako je še danes. Kljub vsej svoji svobodomiselnosti, odprtosti in uporništvu proti obstoječim družbenim praksam pa je v oči bijoče dejstvo, da na hardcore sceni prevladuje ena skupina ljudi - moški. Še bolj specifično: gre za relativno premožne bele hetero moške. Hardcore ni nastal na družbenem dnu, ampak je že od začetka del srednjega razreda. Že punk in kasneje še bolj izrazito hardcore žensk ne razume kot seksualne objekte in jim tako odpira prostor za emancipacijo. Ženske v hardcoru ne ustrezajo stereotipnim predstavam, niso zgolj za okras, temveč so ene od glavnih akterk celotnega gibanja. Na samem začetku slovenskega hardcora sta v vodilni vlogi oba spola, obstajajo ženski bendi, kot so Tožibabe ali Čao pičke, ženske aktivno sodelujejo pri izdajanju fan-zinov in ostali kulturni produkciji. Kljub temu da ravno v hardcoru nastanejo prvi ženski bendi, danes obstajajo le redki bendi z ženskimi članicami in ženske so vedno bolj v manjšini. Res je, da za hardcore niso značilne ljubezenske pesmi, ki postavljajo ženske v pozicijo objekta moškega poželenja, vendar po drugi strani zelo redko naletimo na feministične vsebine. Še na slabšem so homoseksualci in druge manjšine, ki jih praktično ni. Drugače je v tujini, kjer se emancipatorni potencial razvije v različne smeri, kot sta npr. queercore in riot grrrl. V Sloveniji se tovrstne podzvrsti niso nikoli pojavile. Kljub raznolikosti v glasbenem smislu ostaja slovenski hardcore ideološko zelo enoten. Staroste slovenskega hardcora pravijo, da se je od začetkov pa do danes marsikaj spremenilo. Nekaj na slabše, nekaj na boljše. Hardcore še vedno ostaja nekje na obrobju, vendar je hote ali nehote postal del kapitalistične logike. Uporniška glasba je danes trademark, ki se dobro prodaja. Čeprav na obrobju, se jo trži na podoben način kot mainstream produkcijo, le z manjšim dobičkom. Hardcore še vedno ostaja v podzemlju, nikoli mu ni uspela taka popularizacija kot recimo punku. Inkorporacija uporniške drže v mainstream hardcoru, vsaj v glasbenem smislu, ni pretirano »škodovala«. Glasba ostaja še vedno nezanimiva za širše občinstvo, medije in velike založbe. Mogoče je pomembnejši vpliv mainstreama v smislu vsebine. Hardcore v začetku ni bil le nova glasbena oblika, ampak je ponujal tudi novo vsebino, danes pa je forma nadvladala vsebini. Veliko je glasbe, ki je agresivna, kričeča in hitra, vendar vsebinsko prazna. Koncertna ponudba je neprimerno večja, saj vsak večji kraj premore vsaj en prostor, namenjen alternativni kulturi. Koncert ni več Dogodek, ampak je le eden v množici, ki ga zlahka zamudiš, saj bo že v kratkem času naslednji. Itak pa ga lahko pogledaš na You-Tubu. Hardcore ni več samo hard, ampak je bolj -core z različnimi predponami, kot so metalcore, emocore, postcore itd. Ni nujno, da vsak hardkorovec sprejema vse predpone. Fanzini sicer še obstajajo, vendar so se v veliki meri preselili na internet, ki je postal osrednji medij komunikacije. Nekateri se sprašujejo, če hardcore scena v Sloveniji sploh še obstaja. Scena zagotovo obstaja - to dokazujejo številni bendi in velika koncertna ponudba - vendar je veliko bolj raznolika in razpršena kot v preteklosti. Največ kritik leti na neizvirnost in predvsem nekritič-nost današnjih bendov. Kot že zapisano, veliko glasbe je vsebinsko prazne, brez sporočila. Začetniki hardcora so ponujali ne le alternativo obstoječemu sistemu, ampak tudi sami alternativi. Vodilo jih je (mogoče) naivno prepričanje, da lahko s svojim delovanjem spremenijo svet okoli sebe. Danes je svet spremenjen, vendar je težko reči, da na bolje. Naivno upanje je zamenjala apatičnost in lagodno prilagajanje na spremembe. Nihče ne trdi, da mora glasba služiti nekemu višjemu namenu in da je narobe, če je narejena samo za zabavo. Toda glasba sama po sebi ne more spreminjati družbene realnosti. Hardcore ni »trdo jedro«, kot pravi Google translate. Hardcore je vse, kar je brezkompromisno - ne glede na to, ali zraven ješ sir, tofu ali pršut. Dejstvo je, da se je od nastanka hardcora družba dodobra spremenila in posledično se je spremenil tudi sam hardcore. Upravičeno se lahko vprašamo, ali je s tem izgubil del svojega (nikoli povsem enotnega) sporočila in ali se s tem počasi razkraja tudi njegovo jedro. TO Z vidika naključneža, ki med čakanjem kave, zabave ali študentskih nadoblastnikov na Kersnikovi v Ljubljani zaide skozi napačna vrata in se znajde sredi inštalacije v Galeriji Kapelica, ali pa s prisluha utrujenega, v gužvi zabetoniranega dninarja, ki mu avtoradio v trenutku ter-minatorsko navdihnjene vstaje strojev med preklapljanjem s pop štikla na tej frekvenci na isti pop štikl na oni frekvenci raje ven butne enega izmed občasnih projektov radiaCona, je zvočna umetnost kvaziumetniško igračka-nje s takimi ali drugačnimi napravami, ki proizvaja predvsem neko nerazumljivo šraufanje, brnenje ali šum (velikokrat vse troje hkrati). Jasno, prvi vtisi so jebena reč in zvočna umetnost vsekakor zahteva več kot le ošvrk in pobeg v zavetje iPoda. Začnimo znova. Zvočna umetnost z vidika Wikipe-die, Alme mater omreženega sveta, je »raznolika skupina umetniških praks, ki se osredotočajo na široka pojmovanja zvoka, poslušanja in sluha,« kar je bolj ali manj potrjeno tudi ob nadaljnjem prebiranju spletnih modrosti. Precizne meje zvočne umetnosti je zavoljo pogoste interdisciplinarne povezanosti predvsem z vizualno umetnostjo težko določiti, prav tako se struje znotraj branže ne morejo čisto dogovoriti, ali gre za glasbo ali ne. Konec koncev tudi izdelavo glasbila velja pojmovati kot zvočno umetnost. Ne tič ne miš, torej. Izhajajoča iz tradicij eksperimentalne glasbe oziroma avant-garde z začetka 20. stoletja se je zvočna umetnost v osemdesetih, ločeno od komercialnih naravnanosti sodobne glasbe, v galerijskem prostoru in ob razvoju tehnologije uveljavila kot samosvoja. Fast-forward faktope-dično povzete tri dekade (Google je zaenkrat še zastonj, le izkoristite!) in evo nas, zaprepadeno bolščeče v neko nerazumljivo šraufanje, brnenje in šum na Kersnikovi. Vidim Tresk! Bolščeče v zvok, ja, še znate brat, nič skrbet. Vidim Tresk!, nekakšen uvodnik v marčevski festival Tresk #3, je namreč prek razstav, inštalacij in projekcij predstavil fuzijo polj zvočne in vizualne umetnosti. Moč si je bilo pogledati nagrajene koncertne fotografije z lanskega Treska #2, pritisniti tipko na prepariranem klavirju, se udeležiti okrogle mize o mejah vizualnega in glasbe, katere glavni poduk je bil, zelo nepresenetljivo, da glasbeniki nimajo dovolj finančne podpore, za konec pa so se odvili še številni avdiovizualni performansi in DJ/VJ žur v K4. Raznolik in zanimiv dogodek, ki je sicer deloval bolj kot eksotična čorba raznovrstnih avdiovizualnosti kot pa fokusiran event, je vsekakor izdatno podkrepil povezanost A/V. Četudi to nikakor ne deluje kot predpogoj, pa je tako znotraj stroke kot tudi v širši javnosti izključno zvočna umetnost precej jasno marginalizirana, zato se dosti bolj pogosto pojavlja z roko v roki z drugimi izraznimi oblikami. Domače Ministrstvo za kulturo se je razmejitvenim preglavicam z združitvijo tovrstnih sodobnih umetnosti pod oznako intermedijske umetnosti ognilo, smo pa v Sloveniji, kot pravi Miha Ciglar, zvočni umetnik in ustanovitelj Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti (IRZU), na tem področju »progresivni, pestri in razgibani, ni vsebin, ki jih ne bi poznali,« kar je razvidno tudi iz zbirke zvo.či.ti. zvo.či.ti Na DVD-ju s tem naslovom se namreč nahaja 22 podcastov (opala, zavetje iPoda le koristi tudi v teh vodah) slovenskega sound arta, pomešanega z izčrpnimi pogovori z izvajalci. Zbirka je nastajala od leta 2008, posamezni posnetki se nahajajo tudi na spletnem radiuCona, v fizični obliki pa je izšla letos. Prisluhnemo lahko projektom imen a la Dot, Octex in Errorist, ki jih je redno videti za mešalkami na nočnozabavno usmerjenih prireditvah, s skoraj tremi urami materiala je vključena Irena Tomažin, ki se ukvarja z raziskovanjem in manipuliranjem svojega lastnega glasu, lani pa je s ploščkom Crying Games po presoji številnih kritikov pometla z bolj klasično, »glasbeno« zastavljenimi albumi. Svoje delo na zvo.či.ti predstavi tudi Ciglar, ukvarjajoč se s problematičnostjo jezika glasbe, ki težko napreduje iz nekega zgodovinskega razvoja in je še vedno ujet v forme in strukture, ne gre v generiranje pomenov, kar se mu na področju glasbe zdi velika šibka točka. Sporočilnost posameznih projektov po tematiki tako pre- cej niha, od osredotočenosti na izvajalčev avdio-mikro-kozmos do poskusov ozaveščanja o širšedružbenih problematikah, in ravno te slednje so tisto, s čimer večina ljudi ob razmišljanju o pomenu sound arta asociira. Val-da, če ne kritiziraš tega ali onega sistema (ali, alternativno, ne javkaš o ljubezni), kaj je sploh point glasbe? Hja, hecno, po besedah Ciglarja, ki s svojimi projekti redno gostuje v tujini, se s tem, kako je zadeva relevantna, specificirana in kaj pomeni, še posebej ukvarjamo v našem prostoru, v tujini pa tovrstna specifičnost dostikrat naleti na nerazumevanje - pomemben je zvok sam, ne skrite plasti abstraktnih pomenov, ki se skrivajo za njim. Zvočna umetnost sicer lahko deluje kot podajalka družbene kritike, a v svojem bistvu se ukvarja z vprašanji zvoka neodvisno od zunaj pripisanih pomenov. V nasprotju s tem, kar običajno razumemo kot »glasbo«, sta zvok in zvočna umetnost ločena od zunanjih označevalcev, iz česar izvira tudi nedojemljivost radijskega kanonfutra vajenega ušesa zvočne umetnosti. Posnetke zvo.či.ti pa lahko razumemo tudi kot na okrogli nosilec ujete edinstvene trenutke. Ker zvok oziroma zvočni performans poleg umetnika oblikuje tudi prostor sam, število ljudi v njem, material in podobno, je namreč vsak nastop unikat. Poleg tega se mnogi v okviru različnih izvedb istega projekta poslužujejo improvizacije. »Velika možnost je, da izpade bedno, včasih pa izpade v redu,« smeje se pove Ciglar, a vseskozi se ohranja in razvija živost performansa. zvo.či.ti tako služi kot predstavitvena platforma slovenske zvočne umetnosti in presek trenutnega stanja pri nas, vendar ne v izključno promocijskem smislu, čeravno domači sound art to vsekakor potrebuje. IRZU Čeprav seveda prihaja do variacij glede na geografsko okolje, zvočna umetnost v splošnem namreč ni sprejeta široko našpičenih uhljev, pri čemer največji problem ni že na začetku omenjena percepcija umetnosti kot šrau-fanja, ki je razširjena v javnosti, niti ne medijska zapostavljenost, temveč »težava razumevanja outputov s strani glasbenega okolja. Izobraževalne institucije pri nas so okostenele in glede na kadrovanje se to še dolgo ne bo spremenilo. Elektronska glasba ni priznana in je iz akademskega okolja popolnoma izključena,« pravi Ciglar. Tudi s finančnega področja zadeve niso rožnate. Kot rečeno, kdaj in kje pa so? IRZU, zadnja leta eden izmed poglavitnih akterjev v našem prostoru, se zaradi manjšanja vladnih sredstev letos poslavlja od festivala zvočnih umetnosti EarZoom. Septembra bo sicer organiziral ICMC 2012, največji kongres na področju računalniške glasbe, ki ga bo tako prvič po 38 letih gostila nevladna organizacija, služi pa kot predstavitev dogajanja na tem področju v okoliških, bolj dojemljivih deželah. A zatem je prihodnost negotova. IRZU se zadnje leto osredotoča na plan B - raziskave na tehničnem področju, katerih cilji nimajo nobene povezave z umetnostjo. V želji in nuji po odcepitvi od kulturnega financiranja inštitut razvija tehnologije na inženirskem področju, izhajajoč iz umetniških kontekstov. Kot Ciglar iskreno pove tudi glede svoje lastne motivacije za ustvarjanje - pomembno je, da sploh preživiš. Kljub standardno duhomornemu zaključku člankov o takšnih in drugačnih slovenskih glasbenih scenah -negotova prihodnost, ni dinarčkov, babe bolj palijo na boybande - pa si tovrstnih težav vsekakor ne gre prilaščati kot specifičnih za podalpsko področje. Če gre soditi po motiviranosti in kvaliteti samo tu opisanega dogajanja, bo zvočna umetnost šraufala, brnela in šumela še kar nekaj časa. TO Tribunin nasvet za daljše noge Po definiciji subkulture predstavljajo eksces, šok, tudi zato, ker so marginalne, opozicijske, robne. Scene naj ne bi več predstavljale opozicijskega elementa, niti resnega izziva maintream kulturi, prej naj bi bile njen odsev, potrošniški izraz. Je šok, ko je v kapitalističnih zajedalskih ustih vsakršen eksces kanibaliziran in prodan nazaj v pasificira-ni obliki, še sploh mogoč? Je subverzija že mrtva? Koliko vicev o hipsterjih poznaš? Fura se baskultura piše Rok Kovač fotografiji z vaj Dubzille Marko Pirc Fanonova hipoteza iz začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki prerokuje takratni jazz glasbi prehod v pičlih petdesetih letih v domeno belih akademikov, se ni uresničila zgolj v polju omenjene glasbene zvrsti. Resda bi Fanon v primeru jazza le stežka natančneje zadel v polno, prav tako njegova napoved vsaj v določeni meri drži tudi v večini primerov raznolikih zvokov t. i. Črnega Atlantika in njihovih življenjepisov. Apropriacija in reartikulacija specifičnosti določenega žanra v njegovi izvorni formi je bila od nekdaj agens transformacij, ki skozi uporabo v predrugače-nih in novih zvočnih okoljih vodi tako v ustvarjanje novih žanrov kot tudi spreminjanje originala. Najlepši in obenem tudi najbolj jasen primer slednjega je dub glasba, ki je kot naključen studijski odvod reggaeja v začetku sedemdesetih na Jamajki (King Tubby, Lee 'Scratch' Perry, kasneje Scientist itd.), predvsem pa v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih v Veliki Britaniji (Jah Shaka, Jah Tubby's Crew, Adrian Sherwood itd.), ubrala povsem svojo pot ter kasneje bila in še vedno je ključnega pomena v ohranjanju najnižjega skupnega imenovalca v dojemanju alternativne elektronske produkcije klubske glasbe - govorimo seveda o »kulturi basa« oz. »baskulturi«, katere mater je zagotovo dub glasba, očetje pač naključni mimoidoči. V tej maniri je zanimiv zlasti vzvraten vpliv dubstep produkcije. Ta je v prvi vrsti derivat duba na današnje dub producente, ki v svoje kompozicije vključujejo vse več (pogojno) stereotipnih dubstep elementov (v mislih imamo predvsem zloglasni »wobble« ter na breakbea-tu sloneč ritem), zato je z leti vse težje potegniti ločnico med obema. Na tem mestu gre omeniti anekdoto iz zgodnjih dni dubstepa, kjer je na neki prvotno mišljeni strogo dub seansi zmrdovanje starih dubberjev nad predvajanim dubstepom v odobravanje prelevil odpadli omet s stropa na mešalni mizi - in obratno - ko so si nekega večera v Brixtonu zaslužili večno čast in slavo med privrženci na basu temelječe glasbe Jah Tubby, Aba Shanti I in King Shiloh, ki so s skupnimi močmi razrahljali strop dvorane do te mere, da se je nanje in na vse prisotne vlila voda iz bazena v zgornjem nadstropju. Podobna difuznost je vsaj v zadnjih letih značilna tudi za slovensko reggae prizorišče, ki vse bolj opušča »pravover-nost« zgodnjih dni ter novim odvodom reggae godbe dopušča svoje zasluženo mesto tako v starih (Sensi Smile) kot v novonastalih RŠ radijskih oddajah (Riddim Operator) pa tudi na samih žurih. Scena je glede na svojo velikost (mogoče bolje majhnost) že precej v letih, še zlasti če jo primerjamo z bumi drum'n'bassa pred časom in dubstepa danes, nikoli pa ni doživela podobnega vrhunca. Če izpustimo začetke izpred skoraj treh desetletij - festival Druga godba v Križankah se je ponavadi končal z reggae koncertom - se je prvi korak naproti soundsystem kulturi zgodil leta 1997 z Dubtafari soundom, kmalu za njim Dub-systemom in primorskim Total Destruction ter leta 2000 še z Roots in session kot delom širše ekipe RDYO DJ's. Toliko na kratko o samih začetkih in predporodnih krčih scene, ki se je še brez izgrajene hiše znašla na njenih ruševinah - z drugimi besedami: vseskozi se je nekako pričakovalo tisto zlato obdobje, ki pa je nastopilo šele z znatno mero nostalgije post festum v obliki »dobrih starih časov« ter po ključu relativizacije aspiracij iz začetka tisočletja v primerjavi z današnjim stanjem. Je že res, da slovenska reggae scena ni edina, ki je podvržena selektivnemu spominjanju, vendar je impresiven vsaj časovni interval, v katerem ji je to uspelo (vsega skupaj je resnici na ljubo zgolj dobrih deset let). Torej kje smo in kam gremo? Skozi leta razvijanja scene je le-ta temeljila skoraj izključno na vrtenju plošč in ploščkov, glavni in edini protagonisti so tako bili (in so še v veliki meri danes) selektorji in didžeji. Povsem sterilno reproduciranje so le v redkih trenutkih nadgradili še redkejši vokalisti (povsem na mestu bi bila v tem primeru kar dvojina), za katerimi je poleg nekaj nastopov ostala zgolj peščica zvočnih zapisov (prvo polovico katerih je zakrivil stari dobri multidisciplinarec N'toko, slišimo pa jih lahko na mixtejpu žal razpadlega Ras Abougalum sounda, drugo pa MC Jawa - takrat član Dubsystema). Zanimivo je, da so prej kot sama produkcija avtorske glasbe ter s tem grajenje unikatnosti zvoka posameznega sounda prišli na vrsto t. i. dabplejti (org. du-bplate je posneta pesem izključno za določen sound, kjer je bila sprva mišljena promocija samega izvajalca prek so-undsystema, sčasoma pa se je pretvorilo izvajalca v sredstvo promocije soundsystema - seveda proti plačilu). To še zdaleč ni osamljen primer, v katerem sta reggae glasba in ideologija okoli nje prišli v paradoksalen odnos - niso redki primeri, kjer se npr. v pesmi o nepravičnem kapitalističnem odnosu do narave (in ljudi) postavi kot opozicijo in solucijo naturalno izmenjavo dobrin, doda vanjo ime soundsystema in selektorja ter posname po naročilu, seveda proti plačilu. Kar je sprva pomenilo rariteto in eksklu-zivo ter predpostavljalo prijateljski odnos med selektorjem in izvajalcem na posnetku, se je v nekaj letih z inflacijo na dabplejt prizorišču (tudi slovenskem) transformiralo v povsem dostopno ter skorajda »nujno potrebno« dobrino, brez katere selektor preprosto izgublja na ugledu. Absurdnost nastale situacije je tako bila in je v glavnem še vedno evidentna na večini dogodkov, kjer nastopa več selektorjev - neredko je v zelo kratkem času predvajan isti izvajalec, ki sedaj v višave poveličuje skoraj nepoznanega selektorja oz. DJ-ja iz Spodnjega Dupleka ter nas v nadaljevanju prepričuje o nenadjebljivih vrlinah nekega drugega DJ-ja iz Bistrice ob Sotli, Črnuč, Trzina, Šentjanža itd. sLOVE - reggae.ba Domača produkcija avtorske glasbe reggae/dub žanra je že vrsto let v povojih, tako bendovska kot laptopovska. Omeniti gre edine tri bende rodne grude: Siti Hlapci, Irie Vibes in Dubzilla. Prva dva predvsem imitirata tipično jamajški roots stil sedemdesetih in osemdesetih let brez resnejših namer inovacij, refleksije in pretresanja same forme v smislu predrugačenega socialnega, historičnega, geografskega in jezikovnega konteksta. Razpadli Irie Vibes so tako ustvarjali recimo temu tipičen roots reggae njegove britanske zlate dobe (Black Roots, Steel Pulse, Misty in Roots, pogojno Aswad) kar v angleškem jeziku, kjer je v smislu unikatnosti izstopala le vprašljivo namerna rusko zveneča izgovorjava črke R; Site Hlapce pa je kljub prepričljivi instrumentalni izvedbi vseeno težko jemati resno na račun šepajočega vokala, za katerega se zdi, da se nasloni na oguljeno jamajško formo MC-janja (z boleče zlorabljenimi klišejskimi besednimi frazami iz naključno izbranih obdobij jamajške reggae godbe) zgolj v trenutkih, kjer bre-zidejnost umetniškega izraza v slovenščini postane preveč vnebovpijoča in neznosna. Najnovejša in bržkone edina resna pridobitev ostaja Dubzilla, ob poslušanju katerih je moč čutiti velik vpliv velikanov UK stepperjev, moderne francoske dub produkcije in avtohtonega punk stila v sveži in svojevrstni mešanici, poimenovani podgurski dub. Monotonijo, nastalo s poplavo zbirateljev dabplejtov, ter bendovski manko so počasi, vendar odločno razbijali še producenti in bitmejkerji iz ekipe RDYO, Positive Reality Sound - ki je danes bolj poznan pod imenom Haris Pilton oz. Doggy Brasco in prej asociira na trubače kot na dub, čeprav se v produkcijskem smislu od njega ni oddaljil - in nekaj posameznikov, zbranih okoli kolektiva Vibe Department (Mixxle in Lundee). Zadnja leta obenem minevajo v luči čedalje pogostejših sodelovanj na prostoru bivše socialistične Jugoslavije, tako v koncertnem in promotorskem kot tudi produkcijskem smislu. V tem oziru je brez konkurence najodmevnejše sodelovanje Roots in Session s tuzlanskimi težkokate-gorniki Disciplinsko komisijo (FM Jam), Edom Maajko, Baretom (Majke) in ostalimi, plod česar sta tudi dva mixtejpa, poimenovana Shishmish. Koncept mixtejpa je zasnovan na t. i. versioningu, kjer pride v poštev B-stran 7-inčnih singlic (tu počiva ravno v te namene vtisnjen instrumental), prek katerega se nato posname nov vokal. Kombiniranje jungla in novega ter starega rootsa z balkanskim reperskim fazonom, za katerega se je v večini primerov izkazalo, da mu noben beat ni tuj, deluje izjemno surovo in ravno na ta račun tudi prepričljivo. Suverena zajebancija in resni hitiči vokalistov in voka-listk vardarsko-triglavske regije, ki jih poprej večinoma nismo bili vajeni na instrumentalih bolj znanih new roots in dancehall produkcij, tja »pašejo kot šamar budali« (boljše primerjave slovenski jezik preprosto ne premore). Predvsem v jezikovnem smislu so na sceni, ki še pre-boleva fazo destigmatizacije lastnega jezika kot sredstva izražanja - nekaj, kar se je v rap glasbi Balkana pokazalo zgolj kot pomislek na samem začetku, ter tako ni nena- vadno, da je prav iz iste smeri zapihal veter streznitve in afirmacije - nakazali pot ter zaorali v ledino. Dodaten korak k zbliževanju scen bivše države predstavlja projekt Balkanfarraj, katerega idejni vodje so Balkan's Hi Fi. Po izredno dobrem sprejemu prvega mixtejpa, ki je bil sestavljen iz avtorskih skladb izvajalcev poprej omenjene regije, smo bili pred kratkim priča njegovemu nadaljevanju v obliki Vol.2 edicije. Tako prva kot druga izdaja promovirata bolj in manj vidne akterje glasbenega ustvarjanja ter sta namenjeni predstavitvi in reafirmaciji že uveljavljenih obenem. Drugo edicijo je pod svoje okrilje vzela novo ustanovljena on-line založba festivala Exit, ki se očitno dobro zaveda kupne moči v regiji na področju nosilcev zvoka, saj vse svoje izvajalce ponuja v brezplačen download. Na kompilaciji prevladuje standardni roots reggae z domačimi stilskimi začimbami, ki mestoma ustvarjajo nove smernice yu-reggae scene in presegajo golo reprodukcijo standardnih vzorcev. Balkanfarraj dobro ujame zeitgeist trenutne scene ter zaradi svoje vol. 1, 2, 3, 4 strukture nudi možnost spremljanja tako razvoja posamičnih izvajalcev skozi čas kot tudi trenutnih perečih socialnih problematik - od aktualne politike, nacionalizma do tistih bolj vsakdanjih, kot je npr. sedaj že kultna prvoosebna izpoved Sarajevčana Skilači MC-ja o bizarno visokih cenah konoplje. Z njegovimi besedami: »Nije vamo ovo Holandija, jebali vam mame, niti neke druge fine zemlje dotjerane - ovo je Bosna! u nas puno stane, zato daj kilu šilje za raju iz pilane - komad Ganja Recesija.« 'dejmo mi preprosto mal na harmonko preklopit (iz jingla Radia Študent) Oziroma kar direktno na frajtonarco. S septembrom 2011 je domača dub scena poleg prvenca Dubzille dobila še kompilacijo bolj ali manj celotne bere slovenskih dub izvajalcev, zbranih na ploščku, imenovanem Fraj Ton Dub (Kibla 2011), ter predstavila tako bendovske dub ekspe-dicije kot laptopovske produkcije (več o laptop produkciji na www.jahtari.org). Osrednji leitmotiv je sicer diatonična harmonika, vendar kot pojasni LTCH (Matjaž Čad - 50 % krivde za izid kompilacije gre pripisati ravno njemu) le-ta ni bila obvezujoča komponenta - čeprav neredko uporabljena v kompozicijah - saj besedna igra cilja predvsem na bazično odprtost duberske forme, v katero lahko vkompo-niramo sleherno socialno, politično in kulturno situacijo oz. karakteristiko, kjer ni prizaneseno niti najbolj klenem od domačih instrumentov. Ta se skozi kompilacijo pojavlja in izgineva kot duh, ki tako s svojo prisotnostjo, še bolj pa odsotnostjo pestri nadubirane zvoke odmevajočih snerov, kitar, klaviatur, vokalov in drugih zvokov, podloženih z opotekajočim ritmom in težkimi bas linijami. Trud posameznih entuziastov v zadnjih desetih letih je bil v določeni meri ves čas usmerjen k ustvarjanju neke trdnejše skupnosti ljubiteljev reggae/dub glasbe (čeprav je to vsak akter počel na svoj način, kar je neredko vodilo do prekrivanja dogodkov, slabe volje in posledično dodatnega razvejanja že tako majhne scene), ki pa v samem začetku ni posedovala skupnega kanala komunikacije. Nekje okoli leta 2004 je kot posledica srednješolske zaključne naloge pri računalništvu in informatiki Mateja Vidmarja nastala prva (in doslej edina) internetna stran, namenjena izključno reggae tematiki (sedaj pokojna www.slove-reggae.com), ki je v zelo kratkem času postala osrednji medij promocije tovrstnih dogodkov in poligon za raznovrstne razprave, objavljanje prispevkov ter neredko tudi dvobojev in razreševanj povsem osebnih zamer - popoln nastavek torej za oblikovanje neke ohlapne zamišljene skupnosti, ki bi sčasoma eventuelno lahko prerasla v nekaj oprijemljivejšega in kompaktnejšega, v subkulturo. Vzpon in padec letnih gatheringov, imenovanih Riversplash, ki so se začeli z letom 2000 in končali z letom 2009, sta korelirala tudi z grajenjem skupnosti, edini zares preživeli skupni dogodek pa ostaja vsakoletna soundsystem konferenca (zadnjih nekaj let poteka v Rogu, poprej pa je bila v Mostecu), kjer se v enem samem večeru za mešalno mizo zvrstijo tako rekoč vsi slovenski DJ-ji in selektorji. Tako bi bilo prej kot o neki subkulturi na mestu govoriti o sceni na prepihu, ki od posameznika ne terja občutka pripadnosti (z redkimi izjemami), pač pa zgolj občasno konzumacijo ob različnih priložnostih. Manko v polju ustvarjanja skupnosti potrošnikov scene se v zadnjih letih vse bolj uspešno zapolnjuje v nastajanju produkcijskih kolektivov tako na nivoju skupin kot povezovanj posameznikov. Če torej simptomi ne lažejo, se nam v prihodnje obeta zanimivo dogajanje v dub/reggae vodah, ki je z zadnjimi dejanji le dobila potrebno valovanje in iztirila iz poti proti postani mlakuži. Tako torej ni več nobene potrebe po slepem oponašanju jamajških in britanskih vzornikov, saj če to nalogo prepustimo njim, jo bodo opravili bolje kot najbolj nadarjeni med nami, če za konec parafraziram slavno krilatico Frantza Fanona. TO DIY Naredi se sam piše Robert Bobnič ohmometer Prah Kakor lepo pove Dylan Clark, avtor eseja The Death and Life of Punk, The Last Subculture, klasična subkultura umre, ko postane predmet nostalgije. Ko postane predmet nostalgije, pa se jo po možnosti postavi še v muzej, kot se je nedavno zgodilo s slovenskim punkom. Pa vendar, kakor lepo pove tudi Damir Avdič, zna biti nostalgija tudi idiotizem, ki nas drži v zablodi in onemogoča, da bi zdajšnji trenutek ugledali takšnega, kakršen je. Vprašanje pa je, kaj ugledamo, ko gledamo fluidne in fragmentirane (mladinske) kulturne formacije ali stile, ki prihajajo po subkulturah. Pravzaprav vprašanje ni kaj, temveč kako. Ohm-o-meter Ohm-meter. Merilec upornosti subkulture ali stila. Naprava, ki napravi konec vsem žolčnim teoretskim debatam, ki subkulturam in stilom vedno znova pripisuje presežne možnosti ali nezmožnosti političnih sprememb velikih razsežnosti. Nastavi teoretsko izhodišče in izmeri upor svojega stila. Eno je gotovo: dati stil svojemu karakterju - velika in redka umetnost. (Friedrich Nietzsche) Ce se povsem upravičeno sprašujemo o tistih (mladinskih) kulturnih formacijah, ki prihajajo po subkulturah, se moramo namreč vprašati tudi po konceptih, ki ustrezajo takšnemu spraševanju. Ko pa se enkrat vprašamo po takšnih konceptih, to ne storimo drugače, kakor tako, da se sočasno vprašamo tudi po sestavi in zgodovini samega koncepta (mladinske) subkulture. Ne smemo se namreč motiti in misliti, da koncepti niso pomembna zadeva, ne smemo pa tudi misliti, da so koncepti enostavno način, kako vidimo svet, temveč nastopajo vselej v pregibu z načinom, na katerega živimo, pa tudi obratno, način, na katerega živimo vselej nastopa v pregibu s koncepti, ki jih tvorimo. Prav zato pa ni nepomembno, kako in na kakšen način tvorimo koncepte. (experience) Ponovimo, maj 2010, stran 6 - z razliko, kakopak: nekje na sredi komada se je glasba umirila, poslušalke in poslušalci, približno 250.000 jih je bilo, so lahko ugledali - no, vsaj nekateri izmed njih - prižgan vžigalnik, ki ga je Davis držal visoko nad glavo. Počasi je ponavljal besede, ki jih je večina izmed prisotnih že poznala, a vendar to niti ni pomembno, saj je pomembno le to, da je besede izgovarjal vedno hitreje in vedno glasneje, vse dokler se ni zgrudil na tla in v nekontroliranem ritmu telesa, kakor kakšen vrač, izkričal preostanek pesmi. Tako se konča nastop benda KoRn na Woodstocku 99. Benda, ki takrat žanje svojih velikih pet komercialnih minut slave, pet let prej, spomladi 1994. leta, pa na prekrasnem Indigu Ranch posname plato, ki bistveno zaznamuje in bistveno predrugači takratno popularno-glasbeno formo, predvsem tisto izhajajočo iz rockovske tradicije - pa če to glasbeni kritiki prepoznajo ali ne. Nemara so tudi zato nekateri to in takšno glasbeno formo krstili za nu-metal, besedo, ki je marsikomu pravovernemu metalcu dvignila kakšen dolg las. Subkultura ni enostavno opozicijska ali marginalna ali alternativna, pa tudi ne vzpostavlja se enostavno na ravni družbe in kulture nasploh, temveč tudi in predvsem na ravni odnosa do sebe, ki ima sebi lastno zgodovino. V tem smislu so klasični subkulturni stili ena izmed oblik estetike eksistence, stili, ki prihajajo po subkulturah, pa neka druga oblika estetike eksistence - s tem, da ima vsak stil svojo lastno zgodovino. Kakorkoli, nu-metal nikoli ne postane subkultura, pač pa komercialno uspešen žanr, kasneje v veliki meri favoriziran s strani glasbene industrije. Pa vendar KoRn s svojim liričnim in vokalnim izrazom proizvede tudi specifično vrsto (osebne) izkušnje, na prepozna-vi katere bazira precej široka in bolj ali manj hetero-gena fenovska baza. Kakor meni Foucault - ki ga na straneh tega časopisa rabimo veliko, preveliko - lahko konstrukcija izkušnje zavoljo tega, ker je zgodovinska, pridobi kolektiven moment, zato ker je eksperimentalna - fr. experience pomeni tudi eksperiment - pa vselej omogoča tudi spremembo. Tako za svoje knjige pravi: »To kaže, da izkušnja, izražena v knjigi, širša kakor samo moja. Bralci se preprosto znajdejo v procesu, ki je v teku - lahko bi rekli, transformacija sodobnega človeka glede na predstavo, ki jo ima o sebi«. Prav zato izkušnja ni niti realna niti fiktivna niti preprosto avtentična. In prav zato izkušnja, ki jo proizvaja ta ali ona popularna godba, v nobenem smislu ni manj pomembna od izkušnje kakšne višje godbe. Vemo namreč, da subkulture, pa tudi kulturne formacije, ki prihajajo po subkulturi, same zase menijo, da so avtentično izražanje tega, kar nekdo je. Vemo pa tudi, kakor v odličnem dokumentarcu o krasni, prekrasni mar-ketinški industriji The Merchants of Cool pokaže Douglas Rushkoff, da kulturna industrija nenehno preži na vsak avtentičen izraz, ki ga potem hitro prežveči v tisto, kar je cool in kar kulturni industriji na takšen ali drugačen način prinaša denar. Tako se vsak nov (popularen) stil prej ali slej izkaže za simulaker, za novo tržno nišo, vsak star stil, kakor se zareče tudi Rushkoffu, pa pridobiva na žlahtni avtentični plesni. Potemtakem avtentičnost poganja tako ene kakor druge, tako prej kakor zdaj, tako Ohmmmmm-o-meter Merilec zunanjosti in marginalnosti. Naprava grško-in-dijskega in znanstveno-newagerskega principa. Bolj kot je subkultura ali stil zunanja in marginalna, bolj globoko odmeva, čeprav je nihče niti ne sliši niti ne vidi več. Medoti Riot grrrl n Ohm (omega) Ommmm Reggae Q + ^ = Q Političnost estetike eksistence, če že želimo, tako ni v kontra-hegemon-skem poenotenju z drugimi in drugačnimi političnimi silami, temveč v lastnem vztrajnostnem momentu konstrukcije drugih in drugačnih, DIY, uporab samega sebe. subkulturo kakor kulturno logiko poznega kapitalizma, tako upor kakor oblast. Kdo je true in kdo fake? Kdo alternativa in kdo mainstream? Kdo prava subkultura in kdo ne? Kdo se zares upira in kdo ne? Kaj je upor in kaj ni? Pa vendar avtentičnost ni drugega, kakor avtentičnost lastne želje, prisila iskati svojo avtentično željo, ki se potem samo še vrti v krogu, ta krog pa postane zobnik mehanizma oblasti, ki teče tako čez tiste, ki vladajo, kakor čez tiste, ki so vladani. Bolj ko se na eni strani avtentičnost kaže za masko, bolj se na drugi strani kaže potreba po njej. Edino, kar nam ostane, pa je to, da se zavemo, kako za vsako masko pride samo še ena maska. Potem pa še ena. In še ena. Pa ne, da bi maske snemali, ampak jih nadejamo. Kot pravi Foucault za Baudelaira in za kulturo dandizma, ki v nekem smislu predhodi tako subkulturnim kakor post-sub-kulturnim stilom. »Moderni človek za Baudelaira ni tisti, ki hoče odkriti samega sebe, svoje skrivnosti in svojo skrito resnico, temveč nekdo, ki poskuša iznajti samega sebe. Ta modernost ne osvobaja človeka v njegovi lastni, pravi biti, temveč ga obveže k izgradnji samega sebe«. Ne bomo več govorili o avtentičnih in neavtentičnih subkulturah in kulturnih formacijah, pač pa o tem, da različne subkul-ture in različne kulturne formacije na različne načine izgrajujejo samega sebe, na različne načine eksperimentirajo z življenjem, na ta način pa proizvajajo tudi različne širše efekte. Vprašanje pa je, kako človek sploh izgrajuje samega sebe? (tehnologije sebstva) Kako drugače, če ne s tehnologijami sebstva. Kako drugače, skratka, če ne z načini, s katerimi posamezniki delujemo sami nase, pravzaprav načini, na katere uporabljamo samega sebe, pri tem pa privzemamo ta ali oni način eksistence. Foucault namreč pokaže, kako tisto, kar filozofija in znanost, pa tu in tam tudi žurnalistika, imenuje subjekt, zakriva široko zgodovinsko polje različnih praks in procesov, s katerimi posamezniki vzpostavljajo odnos do sebe, s tem pa se nenehno formirajo in transformirajo. S pristavkom, da ima odnos do sebe lastno zgodovino, ki z drugimi - ali političnimi ali ekonomskimi - zgodovinami prehaja v kompleksna in sekajoča razmerja, ni pa iste narave. Nemara nas skuša Foucault s takšnimi koncepti rešiti univerzalne pripetosti 3bunaši Pank Rave na identiteto s samim seboj bodisi da gre za nacionalno (kulturno) bodisi za spolno identiteto (biološko). Drugi in drugačen odnos do sebe je namreč vselej možen, pravzaprav celo nujen. Pa vendar so tehnologije sebstva kot zgodovinsko obstoječi načini konstrukcije odnosa do sebe, »zapisane« že v prakso samo, ne pa da bi bile stvar posameznikovega psihološkega in družbenega konteksta. Tehnologije sebstva so lahko vse to: filozofija, znanost, politika, umetnost, erotika, glasba. Nemara prav zato velika večina mladinskih subkultur nastane iz glasbe ali z glasbo. Moramo pač vedeti, da glasba ni enostavno nekaj, kar bi bilo od zunaj poveznje-no čez svet, temveč nekaj, kar ga vseskozi tudi že oblikuje. Pravzaprav se svet izraža skozi zvok. Kakor Attali napiše na začetku knjige o politični ekonomiji glasbe - Hrup: »Zahodna vednost že petindvajset stoletij poskuša videti svet. Ni dojela, da sveta ni mogoče videti, da se ga sliši. Ne bere se ga, ampak se ga posluša.« Samo en list kasneje pa še pravi: »S hrupom se rodita nered in njegovo nasprotje: glasba. Z glasbo se rodita oblast in njeno nasprotje: subverzija. V hrupu je mogoče brati kode življenja, odnose med ljudmi. Kričanje in Melodija; Disonanca in Harmonija«. Glasba ima v sebi vselej subverziven potencial. Nič čudnega, če Platon iz svoje države nažene muzičarje, in če Nietzsche, veliki antiplatonist, svojo filozofijo s kladivom začne z Rojstvom tragedije iz duha glasbe. Konec koncev tudi zgodovina nima le besede, zgodbe, mita, pač pa tudi in predvsem zvok, sound, tako kot ima zvok svojo zgodovino. Morda nam nekoč zgodovina ne bo več govorila, ampak igrala. (Kje se začne in kje konča 15. stoletje, če prisluhnemo organizaciji njegovega zvoka? In kje 20. stoletje? Kako pa zveni danes?) Tako kakor lahko rečemo, da ni človek tisti, ki ustvarja jezik, temveč jezik tisti, ki ustvarja človeka, tako lahko potemtakem rečemo, da ni človek tisti, ki ustvarja glasbo, marveč glasba tista, ki ustvarja človeka. Vsaka glasba potemtakem potencialno predpisuje specifičen način eksistence, specifičen način življenja, specifičen stil. Ko glasbo privzamemo za tehnologijo sebstva, skratka, predpostavimo vprašanje, kako uporabljamo sebe, ko uporabljamo glasbo? Kakopak nam na to vrsto vprašanj najbolj neposredno odgovarjajo natanko subkulture in postsubkulturni stili, ki tako ali drugače bazirajo na uporabi glasbe. V nobenem smislu pa glasba ni ena in edina tehnologija sebstva, s katero se vzpostavlja takšen ali drugačen bolj ali manj subkulturen stil. (estetike eksistence) Tako kot subkulture s to ali ono tehnologijo sebstva gradijo povsem samosvoj način uporabe samega sebe, tako mi naposled gradimo povsem samosvojo verzijo tega, kaj subkultura je in kaj ni. Ni enostavno opozicijska ali marginalna ali alternativna, pa tudi ne vzpostavlja se enostavno na ravni družbe in kulture nasploh, temveč tudi in predvsem na ravni odnosa do sebe, ki ima, kakor že povedano, sebi lastno zgodovino. V tem smislu so klasični subkulturni stili ena izmed oblik estetike eksistence, stili, ki prihajajo po subkulturah, pa neka druga oblika estetike eksistence - s tem, da ima vsak stil svojo lastno zgodovino. »Vnaši družbi se le slabo spominjamo te ideje, po kateri sem tisto prvenstveno umetniško delo, za katerega je potrebno skrbeti, tisto poglavitno področje, na katerega je treba aplicirati estetske vrednote, jaz sam, moje lastno življenje, moja eksistenca«, meni Foucault. Povsem mogoče pa se mu zdi »napisati zgodovino življenja kot stila ali umetnosti. Eksistenca je prva, najkrhejša snov človeške umetnosti, a hkrati tudi njena najneposre-dnejša danost«. Uporaba besede estetsko sicer malenkost zavaja, konec koncev gre pri estetiki eksistence za izgradnjo samega sebe brez univerzalnih zakonov in fiksne identitete. Prav zato estetika eksistence odgovarja stilom in kulturnim formacijam, ki nastopajo po sub-kulturah, in prav zato perspektivo, s katero se razume subkulturni ali alternativni stil, obrne na glavo. Estetika eksistence, s tem pa tudi subkultura, ima smisel v sami sebi, ne pa izven sebe, to ni (le) simbolna razrešitev ekonomskih ali političnih kontradikcij, ki prečijo družbo, kakor so menili zgodnji teoretiki britanskih kulturnih študij, pač pa realno obstoječ odnos do samega sebe. Političnost estetike eksistence, če že želimo, tako ni v kontra-hegemonskem poenotenju z drugimi in drugačnimi političnimi silami, temveč v lastnem vztrajnostnem momentu konstrukcije drugih in drugačnih, DIY, uporab samega sebe. Nemara tudi zato Foucault predlaga, da bi za primer estetike eksistence »vzeli tudi revolucijo, ne toliko kot politični projekt, temveč kot stil, kot modaliteto življenja s svojo estetiko, svojim asketizmom, specifičnimi oblikami odnosa do sebe in drugih«. Da - zakaj pa ne? Konec koncev se čas zdi povsem ustrezen. TO lekture ni Tribunin nasvet za daljše nohte Subkultura je bolj vezana na stare socialne pripadnosti (razred, etnija ali politična pripadnost) kot scena, je vedno v opoziciji do dominantne kulture, politična (tudi v svojem eskapizmu), jo zaznamuje jasna in ekskluzivna identitetna pripadnost pripadnikov, ima jasne simbole, pomene in stil. Scena je na drugi strani bolj prepustna in dostopna, omogoča/spodbuja ustvarjanje samega sebe in je kot taka zvezana s potrošništvom, igro in eklekticizmom. Ker ni politična, niti opozicijska dominantnemu redu, je sprejeta kot legitimen eskapizem. Kljub temu subkulture in njene družbeno sprejemljivejše sodobne različice, subkulturne scene, ne gre gledati kot zaporedni fazi v razkroju »avtentičnih« subkul-turnih form, temveč soobstoječa izraza subkultur-nih praks. Scena ne pomeni nujno zgolj vikendaške nekonformnosti, ki nikoli zares ne spremeni statusa quo. Ravno pozicija scene na kontinuumu med subkulturo in dominantno kulturo je tista, ki v am-bivalentnosti oddaljevanja in približevanja obema, razbija rigidne okvire obeh. 1. Išče se raznašalka ali raznašalec Tribun Dvakrat mesečno (ob izidu in še enkrat čez dva tedna) je potrebno Tribune raznesti po distribucijskih točkah v Ljubljani in okolici (fakultete, lokali, knjižnice...). Znanje slovenskega jezika ni potrebno. Avto je potreben. Plačilo bo. Več informacij in prijave na urednistvo@tribuna.si do 31. marca 2012. 2. Naroči se na Tribuno Tribuna: multifunkcionalni časopis, zdaj tudi na dom. Naroči se na facebook strani http://www. facebook.com/casopis.tribuna ali pošlji naslov na urednistvo@tribuna.si s pripisom naročnina ali klikni tukaj; Poštnina je 7 evrov na leto. Do Smrti. 3. Veliki natečaj za bedže! Sprejemamo predloge za tribunine značke. To je natečaj za bedže. Namenjen je vam. Vaša naloga je, da izdelate izjemen bedž, po možnosti najizjemnejši na svetu pod katerega se bo kasneje lahko podpisala Tribuna. Predloge bo pregledala odvisna komisija urednikov in urednic, ki bo morda izbrirala glede na ko ličino denarja, ki bo priložen prijavam. Tehnični podatki: Predloge pošljite do 15. aprila na urednistvo@tribuna.si v .pdf formatu v dimenziji 36mm (krog) Bogate nagrade: dosmrtna naročnina na Tribuno gajba pira zastnoj nočitev na uredništvu knjiga o lezbijkah 1000 kovert