264
Bajda Kazak: Ob Taras - Ševčenkovem grobu.
Ševčenko priporoča bratstvo in ljubezen med vsemi Slovani — o sebi pa pravi:
—   —   —   —   a ja tiho Bogu pomolju sja, ščob usi Šlavjane stali1) dobrimi bratami i synami solnca pravdy.
Tak je duh Ševčenkov, ki obvladuje z Dniprove gore vso Ukrajino — ogenj, ki nevidoma plamti iz nemega groba in želi vžgati srca vsem otrokom Slave.
Potniki, prihajajoči s parnikom po Dnipru mimo   „T ar asove gore",  se odkrivajo,
.

»1*::
Ševčenkova  mogila nad Dniprom.
Vsem odpušča, tudi Poljakom - Ljahom, kar so storili zalega. Ukrajini in Malorusom, in govori Zaleskemu:
Podaj že ruku Kozakom,2) i serdce čistoje podaj i snovu3) imenem Hristovym voz6bnovim4) naš tihij raj.
J) Postali, bili, (da bi postali, bili dobri bratje in sinovi.. .)
2)  Kozaku, t. j. Rusinu (podaj roko ti, Poljak.)
3)  Iznova.
4)  Obnovimo.
prekrižavajo, pomolijo in se začno pogovarjati o Sevčenku. Ravno tako vedo zanj tudi tujci, Velikorusi (Moskali), Nemci in celo židje, in se spominjajo pesnikovega imena s spoštovanjem in častjo.
Tako je Ševčenkov grob pomenljiv spomenik ukrajinske poezije in maloruskega domoljubja. Ob njem si poje Malorusi dušo s spominom na žalne in vesele dogodke svoje domovine, ob njem si vžigajo srce v ljubezni do svojega rodu, ob njem se mladina navdušuje za narodno-prosvetno delo.