u 470094
Srečo Dragoš
SOCIALNI KAPITAL
DRAGOCENA, NEJASNA IN NEVIDNA DOBRINA
uvod
Ni se mogoče izogniti vtisu, da modnim trendom
podlegajo tudi tako suhoparna področja, kot je
npr. družboslovna terminologija. Pred deset-
letjem pri nas skorajda ni bilo resnejše sociološke
študije, novinarske okrogle mize ali družboslov-
nega zbornika, kjer se ne bi intenzivno sklicevali
na »civilno družbo«. Danes ta sintagma ostaja v
ozadju, vse bolj frekventen pa postaja izraz »soci-
alni kapital«. Gre za še en modni vpliv iz zahodne
publicistike ali za kaj resnejšega?
Spomnimo se časa pred letom 1990, ko se je
legitimnost bivšega sistema začela razkrajati z
aktivacijo civilne družbe na Slovenskem. Že tak-
rat je bilo jasno, da socializma niso spodkopali le
napačni ukrepi oblasti, saj so se ti ponavljali v
celotnem obdobju po drugi svetovni vojni. Zares
usodna za sistem je bila rastoča moč alternativnih
gibanj, ki jih ni bilo več mogoče zadušiti z državno
represijo in tudi ne pomiriti z relativno demokra-
tizacijo znotraj okvirov bivše SZDL (Socialistične
zveze delovnega ljudstva). Po letu 1990 pa se je
tudi pri nas pokazalo, da sklicevanje na civilno
družbo - na ta najpomembnejši dejavnik osamo-
svojitve na Slovenskem - ni več zadostno za na-
daljnjo demokratizacijo in regulacijo družbenih
razmer. Pokazalo se je, da je pojem civilne družbe
preširok, analitično preveč nedorečen in da nika-
kor ne predstavlja samo demokratičnih, ampak
tudi nedemokratične tendence. S pluralizacijo
družbenih razmer postaja civilna družba vse bolj
interesno raznolika, nepregledna, nepredvidljiva
in preveč heterogena kategorija, da bi bilo sklice-
vanje nanjo v družboslovnih analizah analitično
produktivno in zadostno. Zato je postalo vse bolj
moteče, da nikoli ni bilo niti teoretskega konsenza
o tem, kaj sploh zaobjeti s terminom civilna druž-
ba in kaj ostaja dvoumno na meji oziroma zunaj
tega pojma (gl. Dragoš 1999). To je postalo glavna
ovira pri uporabi tega izraza ravno takrat, ko smo
se od splošnih in načelnih vprašanj začeli usmer-
jati k analizi konkretnejših problemov družbene
regulacije. Torej ni naključje, da tudi v našem pro-
storu doživlja konjunkturo v novejših družboslov-
nih razpravah drugačna sintagma: socialni kapi-
tal. Upravičeno nastaja vtis, da skoraj ni družbe-
nega pojava, ki ne bi bil povezan z evidenco, rastjo
ali upadom socialnega kapitala v celotni družbi,
na posameznih sektorjih ter celo v konkretnih
skupinah malega obsega, ki jih proučujemo. Kaj
je torej mišljeno s socialnim kapitalom in kaj v
tej zvezi pomeni socialna (de)kapitalizacija?
pomen
Gre za enega najpogostejših izrazov v zadnjem
desetletju, ki postaja vse bolj uporaben (popu-
laren) v različnih družboslovnih vedah, označuje
pa enake procese, s katerimi se socialno delo
ukvarja tako rekoč že od vsega začetka, čeprav
uporablja drugačno terminologijo. Naraščajoč
interes družbenih ved za socialni kapital je odraz
težnje, ko se posamezne znanstvene vede - sicer
specializirane vsaka v svojo smer - vse pogosteje
odločajo za proučevanje istih procesov, seveda
še vedno z različnih vidikov. In to je dobro. Z
usmeritvijo k problematiki socialnega kapitala se
namreč klasični makro-teoretski družboslovni
pristopi senzibilizirajo za mikro socialna vpra-
šanja, hkrati pa prav to dodatno izziva teorijo so-
cialnega dela, da svoja spoznanja intenzivneje
poveže z makro družbenim horizontom ter jih
tudi razumljiveje »prevaja« v terminologijo drugih
ved. S tem postajajo jasnejši socialni pojavi in po-
udarki, katerih ignoranca je dolgo časa margina-
lizirala celotno socialno delo, ki se je kot profesija
71
SRECO DRAGOS
pač specializiralo okrog problemov, ki so bili
nezanimivi za druge. Na ta način problemi, ki so
bili po tradicionalni (institucionalni) delitvi dela
rezervirani za socialno profesijo, stopajo vse bolj
v središče zanimanja ostalih ved, tako v socio-
logiji, politologiji, ekonomiji, psihologiji, socialni
antropologiji in celo v geografiji (glej npr. Bebbin-
gton, Perreault 1999). V sociologiji je vse do za-
dnjih desetletij izstopal nasproten trend, ki je težil
predvsem k makro razlagalnim konstruktom, pri
tem pa prevečkrat ignoriral teoretske poudarke,
navzoče že pri samih začetnikih sociologije, s ka-
terimi bi lahko ohranjali senzibiliteto za mišljenje
socialnega kapitala. Enega takih poudarkov je
npr. že pred skoraj sto leti razvil Georg Simmel
(1993:42 ss).
Mikro pristop in koncepti, kakršen je socialni
kapital, opozarjajo, da lahko imajo tako »drobne«
lastnosti, kot je, denimo, kohezivnost posamez-
nikov v majhnih skupinah (med prijatelji, sosedi
itn.), naravnost usodne makro učinke za celotno
družbo na najširši ravni. To pomeni, da bo ves
nacionalni, politični in ekonomski sistem zelo
verjetno funkcioniral drugače, če bo večina pre-
bivalstva določene družbe odgovorila pritrdilno
oziroma nikalno na taka vprašanja:
•	»Poznate osebo, ki jo lahko brez zadržkov
kadar koli pokličete in povabite s sabo na pivo,
kadar se vam zahoče?«
•	»Odpravljate se na daljše potovanje. Boste
dali ključ poštnega nabiralnika sosedu, da vam v
tem času pobira pošto?«
•	»Na okencu občinske službe vložite zahte-
vek za nov osebni dokument. Uradnica vam
rutinsko odgovori, da je čakalna doba dva dni. Ji
verjamete, da boste čez dva dni res dobili naročen
dokument?«
•	»Vas je strah zvečer peljati otroka na spre-
hod v park?«
•	»Nakazali ste prispevek humanitarni organi-
zaciji. Ali verjamete, da bo vaš denar res dodeljen
tistim, katerim ste ga namenili?«
Predpostavka teh in podobnih evidentiranj
stališč je v tejle tezi: pričakujemo, da so odgovori
na ta enostavna vprašanja iz vsakdanjega življenja
zelo pomemben indikator za gospodarsko, po-
litično, socialno in kulturno prosperiteto vse
družbe. To smo sicer slutili že prej, a dolgo pod-
cenjevali. V zadnjih dveh desetletjih pa to tezo
obravnavajo z vso resnostjo in njej v prid kopičijo
podatke, dobljene z rigorozno metodologijo na
obsežnih raziskovalnih vzorcih. Z uporabo impre-
sivno obsežnih podatkov za področje Italije Ro-
bert D. Putnam (1993) dokazuje, na primer, da
je ključni razlagalni dejavnik, s katerim lahko po-
jasnimo razlike v regionalnem razvoju, razlike v
vladni učinkovitosti in ekonomski (ne)uspešnosti
posameznih teritorijev, povezan s socialnimi
strukturami, z omrežji in z načinom organizira-
nja. Za področja, kjer prevladujejo bolj vertikalno
urejene socialne strukture, temelječe na avtori-
tarnih odnosih in vzdrževane z vzorci »patron-
client«, je značilen tudi nizek nivo zaupanja, nizek
nivo civilnih iniciativ in posledično težji dostop
do državnih in tržnih mehanizmov in šibkejši
nadzor nad njimi. Drugače pa je s področji, kjer
so socialne vezi bolj horizontalne (v smislu več-
jega zaupanja in skupnih vrednot). Tam najdemo
večjo stopnjo participacije v različnih organiza-
cijah, večjo verjetnost prekrivanja oz. kombinira-
nja različnih socialnih omrežij (njihov izkoristek),
večjo prepustnost med organizacijami in social-
nimi skupinami, večji nadzor civilne družbe nad
trgom in državo ter manjše transakcijske stroške
pri aktiviranju pomembnih virov. Na enak način
se je Putnam lotil tudi Amerike, kjer je z enakim
pristopom analiziral možnosti »kolapsa in oživitve
ameriške skupnosti«; s podatki dokazuje krepitev
trendov, ki naj bi peljali v krizo tamkajšnje demo-
kracije, v povečevanje apatičnosti volivcev in v
upad civilnega udejstvovanja. Zdi se, da so naj-
resneje ta svarila na ravni nacionalne strategije
prevzele politične strukture v Veliki Britaniji z
nastopom laburistov (gl. Hunt 2001).
Na uporabnost socialnega kapitala opozarjajo
tudi povsem ekonomistične študije. Področja z
nizko stopnjo zaupanja med prebivalstvom, kakr-
šna opažajo npr. na Kitajskem, v Hong Kongu, v
Franciji ali v južni Italiji, zmanjšujejo učinkovitost
tržnih podjetij in posledično sprožajo druge
ekonomske in politične probleme (gl. Fukuyama
1996). To je lep primer, kako lahko z nivojem
obstoječega zaupanja v posamezni deželi
pojasnjujemo dinamiko njenega ekonomskega
razvoja. Na podoben način se Richard Whitley
sprašuje o glavnih razlogih ekonomske rasti štirih
azijskih ekonomskih sistemov, Japonske, Južne
Koreje, Tajvana in Hong Konga. Avtor se sicer
nagiba k previdnosti pri enotni razlagi ekonom-
skih uspehov na tej izrazito makro internacionalni
ravni in zato svari pred posplošitvami, saj so ključ-
ni dejavniki rasti lokalni, tj., »globoko ukorenin-
jeni v preteklosti teh področij in jih ni mogoče
zlahka spremeniti«. Whitley poudarja, da je vsaka
72
SOCIALNI KAPITAL
od omenjenih ekonomij »vpeta v lastno preteklost
z lastnim specifičnim vzorcem razvoja« (več o tem
gl. Casson, Lundan 1999). Ob tem pa se vseeno
pokažejo tri skupne značilnosti teh vzorcev. Prva
značilnost se nanaša na prevladujoč tip gospodar-
skih organizacij, druga na njihovo prepletenost z
omrežji visoke stopnje zaupnosti {»high-trust net-
work-type«), tretja pa na vir in profil avtoritete
znotraj organizacij, zlasti med menedžerji in de-
lavci; zadnji dve značilnosti sta neposredno po-
vezani s socialnim kapitalom.
Pomen stopnje zaupljivosti in interpersonalnih
vezi je odločilen celo pri povsem tržnih trans-
akcijah, kakršna je npr. preprodajanje zemljišč
in višina doseženih cen med kupci in prodajalci.
Ta primer so podrobno preučevali pri zemljiških
transakcijah v Oregonu v intervalu petih let (Pe-
rry, Robison 2001) in po sledi ekonomske logike
odkrili, da je najpomembnejši pojasnjevalni dejav-
nik pri celotni zadevi socialni kapital: dokazali
so, da dinamike tovrstne trgovine nikakor ne
moremo razumeti brez upoštevanja družinskih,
sorodstvenih in sosedskih odnosov.
Socialni kapital ima odločilno vlogo tudi pri
interkulturnih stikih, katerih kompleksnosti ne
moremo več pojasnjevati s klasičnimi teorijami o
asimilaciji. Študija petih različnih skupin
migrantskih družin - italijanskih, grških in turških
delovnih migrantov, nemških povratnikov iz
Rusije in rusko-judovskih emigrantov v Izrael -
je pokazala, da izstopata dva ključna dejavnika
njihove integracijske usode v priseljenskem oko-
lju: (1) socialni in kulturni kapital, s katerim raz-
polagajo migrantske družine in (2) intergene-
racijski procesi, kjer igrajo ključno vlogo mrežne
značilnosti odnosov med starši in otroci. Pred-
vsem od teh dveh dejavnikov je bila odvisna nara-
va interkulturnih stikov, ki je šla v eno od štirih
smeri: integracijo, asimilacijo, segregacijo ali mar-
ginalizacijo (Nauck 2001 ). Podobne povezave po-
trjujejo tudi študije v zvezi z revščino, socialno
izključenostjo in zdravjem, kjer se je spet po-
kazala ključna vloga socialnih vezi in socialnega
kapitala. S kvalitativno analizo (uporaba globin-
skih intervjujev) dveh depriviranih področij so
potrdili, da je za socialni kapital in blaginjo ljudi
odločilna prav kvaliteta omrežij, kjer nikakor ni
vseeno, ali gre za čvrste ali šibke, homogene ali
heterogene vezi, saj te učinkujejo precej različno
(Cattell 2001). Ta poudarek je pomemben zlasti
danes, ko se v zvezi s socialno izključenostjo v
Evropi in pri nas opozarja predvsem na dostop
do virov, ta pa se prevečkrat reducira zgolj na
dostopnost institucij, na pravice, kvaliteto storitev
in na krepitev moči uporabnikov. Pri tem je lahko
usodno, če pozabimo na področje, ki je za soci-
alno delo odločilno, namreč to, kar se dogaja na
neformalnih ravneh in še daleč pred pragom in-
stitucij, t. j. v mikro okolju vsakdanjih družinskih,
sosedskih in lokalnih stikov. Prav tu se generirajo
razmerja, ki so najtežje vidna in najmanj dose-
gljiva institucionalnim mehanizmom in vladnim
ukrepom, so pa odločilna za količino socialnega
kapitala, ker producirajo učinke bodisi v eno ali
drugo smer. Na tej mikro ravni je lahko, kot opo-
zarjajo avtorji, že sama »percepcija neenakosti
izvor socialnega kapitala kot tudi demoralizacije«
{ibid.-, več o povezavi produkcije socialnega kapi-
tala z vrsto socialnih omrežij glej v Rus 1999: 17-
30).
Iz tega izhajajo resni izzivi tudi za strokovno
delo, denimo, kako lahko v težko razpoznavnih,
spremenljivih in raznoličnih mikro vezeh inter-
veniramo v smeri spodbujanja ustreznih povezo-
valnih mrež {bridging ties), zlasti v okoljih s po-
večanim socialnim tveganjem, s kulturno utrjeno
deprivacijo in nizko stopnjo zaupanja med posa-
mezniki in skupinami. Tudi na tej ravni se kreira
ali pa uničuje potencial, ki posledično vpliva na
višjo makro raven in ga lahko merimo celo pri
mednarodnih primerjavah. Pokazalo se je nam-
reč, da v družbah z nizkim zaupanjem med pre-
bivalstvom - kjer visok delež ljudi izjavlja, da
»večini ljudi ne moremo zaupati« - opažajo viso-
ko stopnjo smrtnosti na nacionalnem nivoju in
nizko stopnjo zadovoljstva z lastnim zdravjem (in
narobe). Enaka zveza je tudi med dohodkovno
neenakostjo in socialnim zaupanjem: če izmer-
jeno zaupanje prebivalstva primerjamo z odstot-
kom bruto plače oz. družinskih dohodkov, ki bi
ga morali preusmeriti od bogatih k revnejšim
družinam, da bi vzpostavili enakost dohodkov (t.
i. indeks »Robin Hood«), potem vidimo, da je
korelacija premosorazmerna. Kjer je nezaupanje
večje, je tudi indeks Robin Hood večji in narobe,
večje zaupanje med prebivalstvom sovpada z
nižjo stopnjo dohodkovne neenakosti (gl. Ka-
wachieiö/. 1997).
Skratka, vse kaže, da je socialni kapital drago-
cena dobrina prav zaradi svoje produktivnosti,
ki je razumljena precej podobno kot pri drugih
oblikah kapitala, torej v analogiji npr. z naravnim,
denarnim, proizvodnim, blagovnim, človeškim ali
duševnim kapitalom. Podrobneje o tem, kaj se
73
SRECO DRAGOS
uvršča v socialni kapital, bomo videli v nasled-
njem razdelku. Tu pa naj zaradi razlikovanja ter-
minov spomnim na vsebino ostalih kapitalskih
oblik:
•	naravni kapital zajema vse naravno razpo-
ložljive fizične potenciale, ki jih lahko uporabimo
v produktivne namene, npr. rodovitnost zemlje,
rudninska bogastva, vodne vire, lego in izgled po-
krajine (npr. za turistične ali obrambne namene);
•	denarni kapital pomeni tisto količino denar-
ja, ki je namenjena vlaganju v proizvodnjo z
motivom, da se doseže večja vrednost od začetne
naložbe;
•	proizvodni kapital označuje vrednost proiz-
vajalnih sredstev (surovin, strojev), skupaj s tistimi
človekovimi zmožnostmi, ki so aktivirane v
procesu produkcije;
•	blagovni kapital je tisti del kapitala v proiz-
vodnem in trgovskem procesu, ki je v obliki zalog
izdelkov namenjen prodaji;
•	človeški kapital pomeni koncentracijo vseh
lastnosti oz. zmožnosti v individualnih telesih in
zlasti v glavah posameznikov, ki jih je mogoče
produktivno uporabiti, npr. pridobljene izkušnje,
obvladovanje tehničnih in socialnih veščin, stop-
nja izobrazbe, psihična kondicija, genske pre-
dispozicije in večkrat tudi atributi, kot so starost,
spol ali videz;
•	posebej velja omeniti tudi duševni kapital,
ki označuje (kot del človeškega kapitala) psihične
potenciale posameznikov (talente), ki se lahko
realizirajo le skoz ustrezno socializacijo in v na-
klonjenih socialnih razmerah, sicer pa ne pridejo
do izraza. Na Slovenskem je na ta problem z istim
terminom opozarjalo že feministično gibanje pred
sedemdesetimi leti skoz kritiko spolne podreje-
nosti. Že takrat so v reviji Ženski svet razvili tezo,
da problematičnost moške dominacije ni le zaradi
neenakopravnosti, omejevanja ali nepriznavanja
pravic žensk, ampak tudi zaradi osebnih in dru-
žbenih stroškov, povzročenih z nerealiziranim
»ženskim duševnim kapitalom« (Mirska 1930:
381). V poznejšem komunističnem režimu so
poskušali afirmirati duševni kapital skoz Marxove
kalkulacije o »vsestransko razvitem individuu«
(Marx 1961: 549-550), kar je bil projekt z dobrimi
in slabimi učinki. Dobri so bili v spoznanju, da se
individualni potenciali ne morejo uresničiti brez
ustrezne reorganizacije celotne družbe, kajti no-
silci duševnega kapitala so posamezniki iz vseh
socialnih kategorij, tako iz zgornjih kot iz spodnjih
slojev, medtem ko so zmožnosti za realizacijo tega
kapitala koncentrirane le pri privilegiranih, ne pa
pri deprivilegiranih. Zato je makro redukcija
družbenih neenakosti odločilna za deblokado
duševnega kapitala na mikro ravneh. Seveda ni
vseeno, kako to počnemo. Slabost projekta »vse-
stransko razvitih individuov« je bila v dveh idejnih
predpostavkah: da je zmanjševanje neenakosti z
makro regulacijo zadosten pogoj sproščanja soci-
alnega kapitala in da lahko z nadzorom od zgoraj
vzgojimo ustvarjalne in hkrati politično in nazor-
sko enakomisleče ljudi (poskusi z »usmerjenim
izobraževanjem« in omejevanje avtonomije druž-
benih področij, skupin in posameznikov). Se večja
škoda pa je v tem, da je s propadom tega zgreše-
nega projekta splahnela tudi občutljivost do tega
vprašanja v današnjih razmerah. Ni se mogoče
izogniti občutku, da je pri zadnji šolski reformi
bolj v ospredju uspešnost (nabiranje točk) in manj
učinkovitost (človeški stroški). Recimo, koliko
smo premislili vprašanje, ali je že prekoračen
prag, kjer imajo od tekmovalnega sistema, ki je
sicer prilagojen najsposobnejšim, korist tudi manj
sposobni; ali pa smo ta prag že prestopili in tek-
movalnost potencirali tako, da koristi le najbolj
sposobnim in škodi vsem ostalim, ker na njih
deluje frustrirajoče ali pa jih celo izvrže iz sistema.
Podobni problemi so tudi z dostopnostjo do izo-
braževanja kot odločilnega vira družbene mobil-
nosti, saj se pogoji te dostopnosti po osamosvojitvi
zaostrujejo, kar je empirično dokazljivo (poveče-
vanje regionalnih neenakosti, zmanjševanje so-
cialnih štipendij, vpeljevanje elementov samoplač-
ništva v javno šolstvo). Vse to je neposredno pove-
zano z duševnim kapitalom posameznic in posa-
meznikov in s socialno blaginjo celotne družbe.
Ne pozabimo, da je značilnost duševnega kapitala
prav v tem, da se manjša že, če ga ignoriramo.
Socialni kapital ima štiri podobne lastnosti kot
druge kapitalske oblike: odnosnost, učinkovitost,
manifestnost in uspešnost. Prva lastnost pomeni,
da je treba tudi socialni kapital - tako kot vsak
drug - razumeti kot družbeni odnos in ne kot
stvar. Tako kot velja za sestavine ostalih oblik kapi-
tala (zemljo, denar, stroje, človekove potenciale),
velja tudi za sestavine socialnega kapitala: kapi-
talske postanejo šele s pogojem, da jih aktiviramo
in uporabimo, kar je mogoče le v relacijah z
drugimi posamezniki in skupinami. Dokler take
relacije niso vzpostavljene, je mogoče o socialnem
kapitalu govoriti le pogojno kot o »potencialu«
in se pri tem zavedati, da ta potencial v resnici ni
nič drugega kot le drugačen izraz za predvide-
74
SOCIALNI KAPITAL
vanje oz. oceno tega, kolikšno težo bi določene
lastnosti utegnile imeti v odnosih med akterji, če
bi do njih prišlo. Brez odnosov ni kapitala, ne
socialnega ne drugačnega. Zato je treba dom-
nevni potencial socialnega kapitala v skupnosti
razumeti zelo hipotetično in ne kot stvar, ki bi
nekako »tičala« v ljudeh oz. organizacijah in bi
jo lahko vzeli v roke ter aktivirali vselej, ko bi
želeli. Navadno so ekonomisti pri takih izrazih
natančnejši od sociologov, saj npr. v zvezi z oce-
njevanjem še nerealizirane donosnosti določe-
nega kapitala tega dosledno označujejo kot fiktiv-
nega in ne potencialnega; tak »kapital« je fiktiven
zato, ker je navidezen in v resnici (še) ne obstaja.
Druga lastnost - učinkovitost - označuje bilan-
co med vložki in učinki, torej primerjavo razmerij
med ključnimi sestavinami ob začetku in koncu
aktivacije socialnega kapitala. Podobno kot pri
drugih kapitalskih oblikah tudi tu velja, da se
nekateri elementi socialnega kapitala lahko pom-
nožijo ali pa obrabijo, odvisno od načina uporabe.
Na primer, zaupanje kot osnovna sestavina social-
nega kapitala neke skupnosti se lahko skoz kon-
kretno akcijo poglobi in utrdi ali pa splahni, če
so učinki bistveno drugačni od pričakovanih (če
npr. donatorska sredstva končajo v žepu tistih,
ki jim niso bila namenjena, znižajo zaupanje v
organizacijo, ki jih je zbirala, in zmanjša se tudi
naklonjenost prebivalstva do podobnih akcij).
Tretja lastnost - manifestnost - pomeni sposo-
bnost, da kapital obnavlja samega sebe in to naj-
bolj takrat, ko je navzven viden in očiten. Vaščani,
ki uspejo z lastno skupnostno akcijo zgraditi vodo-
vod, bodo še okrepili medsebojno zaupanje in
tudi postali spodbuden zgled za sosednjo vas, ki
le pasivno čaka in naseda nerealiziranim oblju-
bam občine, da bo to uredila namesto njih. Pojav-
no bistvo socialne in vsake druge oblike kapitala
je ravno v tem, da bolj ko je viden, večji je, in ko
je večji, je tudi bolj viden. Navsezadnje je na ta
paradoks že pred dobrim stoletjem opozoril Kari
Marx: »Kapital se manifestira kot kapital zato,
ker se veča njegova vrednost« (Marx 1973: 397).
Naslednja lastnost socialnega kapitala - uspeš-
nost - pa se nanaša na tisto, kar z njim dosežemo.
Podobno kot za druge kapitalske oblike tudi za
to velja, da je z njeno uporabo mogoče realizirati
določene cilje, ki jih brez socialnega kapitala ne
bi mogli uresničiti. Oziroma, kot pravi Coleman:
»skupina, katere člani izražajo zaupanje in med
katerimi je razširjeno mnenje, da se eni lahko
zanesejo na druge, bo zmožna uresničiti veliko
več od primerljive skupine, v kateri primanjkuje
zanesljivosti in zaupanja« (cf. Putnam 1993: 167).
Prednost prve skupine pred drugo je torej v
razpoložljivi količini socialnega kapitala (in ta
ključni Colemanov poudarek je Putnam inteli-
gentno povezal z analizo na makro nivoju). Tu
pa se začnejo zadrege: kako sploh razumeti soci-
alni kapital, kako ga evidentirati in aktivirati. Zato
si v naslednjih razdelkih poglejmo nekaj najbolj
tipičnih problemov, povezanih z tem terminom.
problemi z razumevanjem
Podobno kot s pojmom civilne družbe so težave
tudi z opredelitvijo tega, kaj socialni kapital sploh
je. Tudi tu gre za enak paradoks: vsi se strinjajo,
da je zelo pomemben, manj pa se strinjajo okrog
tega, kaj pomeni. Po eni strani velja, da naj bi
definicija socialnega kapitala odražala bistvene
lastnosti, ki jih označujemo s tem pojmom, odvis-
na naj bi bila od razumevanja potrebne (kritične)
količine oz. obsega ključnih lastnosti, ki so navzo-
če v tolikšni meri, da jih lahko zajamemo z ome-
njenim terminom, naprej, od umeščenosti teh
lastnosti (kje jih najdemo: pri posameznikih ali v
njihovih interakcijah, koliko v neformalnih in
koliko v formalnih strukturah, predvsem na mi-
kro, mezo ali makro ravni) in seveda od dostop-
nosti oz. zmožnosti aktiviranja tega, kar označu-
jemo s sintagmo socialni kapital. Po drugi strani
pa je jasno, da način definiranja potegne za sabo
način merjenja, torej evidentiranje tega, kje in v
kakšni obliki socialni kapital sploh obstaja. Za
ilustracijo navedenih problemov si poglejmo
nekaj najpogosteje uporabljanih opredelitev so-
cialnega kapitala:
•	Gre za (a) »lastnosti socialne organizacije,
kot so zaupanje, norme in omrežja, ki lahko
zvečajo učinkovitost družbe, ker olajšujejo oz.
pospešujejo usklajenost delovanj« (Putnam
1993), oziroma, kot se glasi druga varianta za-
ključnega dela zgornje definicije istega avtorja (b):
»ki lahko pospešijo usklajevanje in sodelovanje
pri realizaciji vzajemnih koristi« (Putnam 1995:
67). In še tretja varianta definicije istega avtorja
(c): »omrežja, norme in zaupanje ..., ki usposobijo
udeležence za učinkovitejše delovanje pri sledenju
skupnih ciljev« (Putnam; cf. Baer et al. 2001)
•	»V nasprotju z ostalimi oblikami kapitala je
socialni kapital umeščen v odnosnih strukturah
med akterji. Ni spravljen ne v samih akterjih niti
75
SRECO DRAGOS
v fizičnih izpeljavah tega, kar počnejo.« (Greeley
1997.)
•	»Scialni kapital je ideja o tem, da lahko posa-
mezniki in skupine izdatneje aktivirajo svoje vire
skozi medsebojne povezave (in s tipom teh po-
vezav). (Paxton 1999.)
•	»Socialni kapital je agregat aktualnih ali po-
tencialnih virov, s katerimi razpolagajo trajnejša
omrežja bolj ali manj institucionaliziranih raz-
merij, osnovanih na vzajemnih poznanstvih in
prepoznavah - oziroma, z drugimi besedami, s
članstvom v skupini.« (Bourdieu, po ibid.)
•	»Koncept socialnega kapitala ponazarja,
kako lahko socialna struktura določene skupine
deluje kot pripomoček za posameznike te sku-
pine.« (Coleman, po ibid.)
•	»Socialni kapital je utelešenje kumulativnih
učinkov človeške aktivnosti; ko se kombinira z
ostalimi oblikami kapitala, pospešuje ustvarjalne
dejavnosti.« (Bebbington, Perreault 1999.)
•	»Socialni kapital - podobno kot druge obli-
ke kapitala - pomeni oboje, tako input kot output
razvojnih procesov; lahko ima negativne kot tudi
pozitivne učinke na druge oblike kapitala.« (Ibid.)
•	Gre za »zalogo socialnega kapitala, ki se
lahko krepi ali izčrpa in katerega razpoložljivost
je (tako kot pri ostalih oblikah kapitala) neenako
porazdeljena v geografskem in socialnem smislu.«
(Ibid.)
•	Vsebina socialnega kapitala so taki »odnosi
med posamezniki, skupinami in skupnostmi, ki
spodbujajo zaupanje in/ah medsebojne obvez-
nosti ... Ta dobrina pa ni enaka privatni lastnini,
saj odnosov in norm, ki nastanejo na tej osnovi,
nikoli ne more popolnoma kontrolirati noben
posamičen akter.« (Callahan 1996.)
•	Gre za »nevidno lepilo, ki družbo drži sku-
paj ... socialni kapital je najpomembnejši dejavnik
ekonomske rasti.« (Kawachi et al. 1997.)
•	»Posamezniki si z upoštevanjem kooperativ-
nih pravil, ki regulirajo svobodnost izbir, zvečajo
svoje lastne zmožnosti in sposobnosti, ker jim to
omogoča povezovanje z ostalimi ter usklajevanje
njihovih delovanj.« (Fukuyama 1999: 14.)
•	»Socialni kapital lahko opredelimo prepro-
sto kot sklop neformalnih vrednot oz. norm, ki
so skupne članom skupine in omogočajo sode-
lovanje med njimi.« {Op. cit.: 16.)
•	»Zaradi posebne narave socialnega kapitala
sta dostopnost do virov in njihovo aktiviranje dva
različna problema. Bistvo socialnega kapitala je
v ideji, da so socialne vezi med ljudmi tiste, ki
omogočajo razpoložljivost njihovih virov za
posameznike ... V primerjavi s finančnim ali
človeškim kapitalom je posebnost socialnega kapi-
tala v pomanjkanju jasne opredelitve lastninskih
pravic.« (Rus 1999: 17.)
Kljub jasnosti in uglašenosti teh definicij so-
cialnega kapitala lahko že s hitro primerjavo za-
slutimo nekatere ključne zadrege pri opredelitvi
tega pojma (celo pri istem avtorju, npr. pri Put-
namu - glej prvo alinejo). Ni vseeno:
(a)	ali s socialnim kapitalom opisujemo vse
tisto, kar povečuje kooperativne potenciale na
ravni »celotne družbe«,
(b)	ali to kapitalsko lastnost omejimo zgolj na
realizacijo »vzajemnih koristi«,
(c)	ali pa jo razumemo še ožje, t. j., kot ko-
operativno sposobnost tistih akterjev, ki sledijo
»skupne cilje«, ki so si jih zadali.
V	skladu s prvo, širšo opredelitvijo (a) bi lahko
namreč k socialnemu kapitalu šteli celo zakonske
dekrete, ki jih sprejema parlament, npr. zakon o
ustanovitvi kakšne vladne agencije za regionalno
samoupravo, vladnega telesa za enotni nastop na
tujih trgih, državnega urada za turistično pro-
mocijo itd., saj je obstoj in dejavnost takih in-
stitucij posledica normativnih vzrokov, sproženih
z namenom, da prispevajo k učinkovitosti celotne
»družbe, ker olajšujejo oz. pospešujejo usklaje-
nost delovanj« na omenjenih področjih.
V	primeru (b), ko predpostavimo, da je za
socialni kapital značilna »realizacija vzajemnih
koristi«, pa se zaostri vprašanje
•	koristnosti v smislu pričakovanih in ne-
pričakovanih učinkov
•	in tudi problem njihove vzajemnosti.
Primer vprašljivih učinkov lahko ponazorimo
s temle dogodkom: spomnimo se prireditve, ko
so se pred nekaj meseci v Ljubljani pod Cekino-
vim gradom zbrali trije verski predstavniki (musli-
manski mufti Osman Đogič, jogijski učitelj Param-
hans Swami Maheshwaranan in neimenovan
frančiškanski pater) ter pred množico opravili mo-
litev za svetovni mir. To bi bil po Putnamu vzorčni
primer zaupanja, sodelovanja in manifestiranja
skupnih norm in vrednot med različnimi verniki
(na temo mirovništva, tolerance itn.). Vprašljiv
pa je sprožen učinek. Če se pokaže, da pozitivna,
iskrena in dobronamerna manifestacija ni pro-
izvedla prav nikakršnih učinkov, ker niti svetovni
niti lokalni mir zaradi nje ni nič trdnejši, in da se
tudi vrednote strpnosti in sožitja med prebival-
stvom zaradi tega niso nič bolj okrepile, kaj je v
76
SOCIALNI KAPITAL
tem primeru s socialnim kapitalom? Ga je mani-
festacija kljub temu okrepila (kako, v čem?) ali
pa ga je le razkrila, ker je bila sama zgolj izraz že
obstoječe količine socialnega kapitala (med pri-
padniki različnih verskih skupnosti)? Mogoče pa
ni šlo ne za eno ne za drugo in je, denimo, vse
skupaj nastalo in izpadlo le kot tržni učinek (re-
klama)? V zvezi z učinki je na podoben način
vprašljiva tudi njihova »vzajemnost« kot predpo-
stavka socialnega kapitala. Na primer, če soseda
negujeta medsebojne sosedske odnose in se v dol-
goročni bilanci pokaže, da ima prvi akter večjo
korist od drugega (ali pa da drugi celo nima ni-
kakršnih koristi, ampak zgolj stroške, čeprav zave-
stno in prostovoljno vzdržuje tak odnos), ali lahko
imamo tak primer še vedno za manifestacijo soci-
alnega kapitala, če pa je merilo zanj »vzajemna«
korist?
Po tretji, najožji varianti (c), kjer gre za koope-
racijo pri »sledenju skupnih ciljev«, pa se proble-
matizirajo situacije, v katerih imajo korist tudi
tisti udeleženci, ki so zaradi vpetosti v isto nor-
mativno in socialno okolje deležni enakih dobrin
kot ostali - kljub temu, da imajo npr. drugačne
cilje (ne nujno nasprotne) od drugih akterjev.
Recimo, da kdo prostovoljno prispeva k izgradnji
vaškega vodovoda s svojim konkretnim delovnim
oz. finančnim prispevkom, a s povsem egoistično
motivacijo, ki je bistveno drugačna od ostalih
udeležencev. Ali sebično ravnanje tega akterja še
lahko prištevamo k dejavnosti, s katero se izgra-
juje socialni kapital skupnosti? Predpostavimo,
da je akter brezbrižen do potreb drugih krajanov,
ker sam vodovoda dejansko sploh ne potrebuje
(saj ima že od prej lasten vodni vir), hkrati pa
ima kot podjetnik močan interes, da se prikupi
občinskim oblastem zaradi večje možnosti lobi-
ranja, in je to edini razlog njegove udeležbe v
skupnostni akciji. Kakšen je njegov socialni pri-
spevek? Se je zaradi njegovega sodelovanja social-
ni kapital te skupnosti okrepil - kajti ne gre za-
nemariti neizpodbitnega (izmerljivega) dejstva, da
je njegov prispevek pripomogel k realizaciji pro-
jekta, čeprav je nastal iz čistega egoizma. Ali pa
velja narobe, da se je kapital celotne akcije zmanj-
šal, ker akterjeva participacija odstopa od skupnih
ciljev v povsem nasprotno (sebično) smer? Navse-
zadnje pa je to mogoče primer, ki ga sploh ne
smemo mešati s terminom socialni kapital, saj
gre za bistveno drugačno vrsto vpletenosti,
podobno kot pri drugih materialnih prilivih za
izgradnjo vodovoda (npr. iz občinskega ali dr-
žavnega proračuna, iz mednarodnih projektov,
iz angažmajev na profitno tržni osnovi), ki so sicer
odločilni za realizacijo, a nimajo nič skupnega s
tisto vrsto mrežnih povezav med udeleženci, ki
jim pripisujemo generiranje socialnega kapitala.
Po tej logiki bi bila odločilna šele socialna kako-
vost participacije, ki jo lahko razpoznamo po dveh
kriterijih: ali akter deli z drugimi skupn(ostn)e
cilje, in če jih ne, ali jim nasprotuje. Če je odgovor
na obe vprašanji negativen, potem akterjevo
ravnanje ni povezano s socialnim kapitalom kot
mrežnim potencialom, saj tega potenciala (že po
definiciji) ne smemo enačiti z materialno količino
aktiviranih virov, pa tudi ne reducirati zgolj na
osebne kalkulacije udeležencev.
Kljub navedenim ugovorom je treba priznati,
da vseeno ni mogoče ignorirati kriterija o »sle-
denju skupnih ciljev« kot pomembne opredelit-
vene dimenzije socialnega kapitala. Primer: zami-
slimo si sorodstveno skupnost več razširjenih dru-
žin, pri katerih lahko v vsaki izmerimo čvrste vezi
podpore in kooperacije med člani, od katerih vsak
verjame v enake vrednote in sledi istim družin-
skim normam. Zdaj pa predpostavimo, da vsaka
od teh družin brezkompromisno tekmuje z ostali-
mi za oblast (ali npr. za dediščino). V tem primeru
je jasno, da je socialni kapital celotne sorodstvene
skupnosti ničen, kljub temu, da vsaka družina za-
se (navznoter) velja za zgleden primer socialnega
kapitala v smislu vseh zgornjih definicij.
Taka, navidez puristična vprašanja postanejo
usodna, ko uporabimo izbrano definicijo pri kon-
cipiranju raziskav in pri zajemanju in presoji
podatkov. Če te dileme zanemarimo, nenadoma
ni več jasno, kaj naj bi sploh merili in kaj smo
dobili, ko smo nekaj izmerili. Torej so tudi s
terminom »socialni kapital« podobne težave, kot
sem jih na začetku omenil v zvezi s »civilno
družbo«. Tako kot drugi je tudi prvi izraz zelo
splošen in ga uporabljajo večpomensko. A zdi se,
da je njegova prednost v tem, da že sama opera-
cionalizacija pojma, kaj socialni kapital sploh je,
občutno manj podlega političnim in nazorskim
kriterijem. To že na izhodišču nekoliko olajšuje
nejasnosti in otežuje zamegljevanje (čeprav ga
seveda ne odpravlja). Mogoče nesporazume pri
razumevanju socialnega kapitala analitiki naj-
večkrat reducirajo s kombinacijo dveh preprostih
terminoloških prijemov:
• prvič, s čim bolj jasno in konkretno defini-
cijo tega, kaj posamezna raziskava uvršča v so-
cialni kapital (zlasti pri meritvah),
77
SRECO DRAGOS
• drugič, z vpeljavo dodatnih, sorodnih, če-
prav različnih razlagalnih pojmov.
Za razumevanje socialnega kapitala kot zelo
splošne in pomembne sintagme tudi ti dve rešitvi
nista povsem elegantni. Cena prvega prijema (t.
j., prizadevanja v smeri preciznejših in konkret-
nejših definicij) je v tem, da prevečkrat omeji spo-
znavni interes le na nekatere dimenzije kompleks-
nega fenomena, zanemari pa druge. Možna posle-
dica je redukcija socialnega kapitala zgolj na ozko
število izbranih indikatorjev, navadno na tiste, ki
so najlažje merljivi, ali celo na enega samega, npr.
na stopnjo dosežene formalne izobrazbe prebival-
stva. Naslednji prijem (vpeljava dodatnih pojmov)
pa pelje v paradoks, ko se ravno zaradi potrebe
po večji eksaktnosti oz. preverljivosti poveča
verjetnost terminoloških dvoumnosti, saj kmalu
začnemo iste dimenzije pri različnih avtorjih oz-
načevati z različnimi termini in narobe. Posledica
je vprašljivost indikatorjev, s katerimi merimo
socialni kapital.
problemi s kavzalnostio
Problemi, podobni prejšnjim, se odprejo tudi v
zvezi z zaupanjem, brez katerega ni nobene defi-
nicije socialnega kapitala. Če je namreč zaupanje
sestavina socialnega kapitala - torej razmerij, ki
omogočajo večjo usklajenost medsebojnih priza-
devanj in lažje aktiviranje skupnostnih virov ter
doseganje zadanih ciljev - in če velja, da imamo
s socialnim kapitalom opraviti povsod, kjer gre
za kooperativne odnose, kaj je potem vzrok in
kaj učinek? Zdi se smiselno, če predpostavimo,
da je zaupanje »mazivo kooperacije«, kot pravi
Putnam, saj velja: »večji ko je nivo zaupanja v
določeni skupnosti, večja je verjetnost koopera-
cije. In kooperacija sama po sebi množi zaupanje«
(Putnam 1993: 171).
Toda kakšno je potem razmerje med socialnim
kapitalom, kooperativnimi vezmi in zaupanjem?
Jasno je, da je vse troje povezano, a iz opredelitve
bi moralo biti tudi jasno, kako je povezano. Ali
zaupanje učinkuje (kot sestavina socialnega kapi-
tala) kooperativno ali pa je, narobe, zaupanje šele
učinek socialnega kapitala, ki naprej omogoča oz.
pospešuje kooperacijo? Ali pa je ravno koopera-
cija izvor zaupanja (v smislu poligona za testiranje
odzivov drugih) in šele pozneje oboje skupaj ust-
vari dobrino, kakršna je socialni kapital? In na-
zadnje, koristno je premisliti, ali je Putnamova
predpostavka, da zaupanje deluje kot vsemogoč-
no »mazivo kooperacije«, ker spodbuja sodelo-
vanje v vseh primerih in na vseh ravneh, sploh
upravičena. Ali ni res prav narobe, da odnosi za-
upljivosti na različnih ravneh sprožajo različne
učinke? Ni vseeno, kakšno je zaupanje med po-
samezniki na medosebni ravni, kjer lahko npr.
močna znotrajskupinska zaupljivost vzbuja neza-
upanje navzven, do drugih skupin. Nekaj drugega
je zaupanje v formalne organizacije ali v vladne
predstavnike in nikakor ni nujno skladno z zaup-
ljivostjo v medosebnih povezavah. Zato nekateri
izrecno opozarjajo na različno genezo zaupanja,
ki lahko vznikne in učinkuje v socialnih struk-
turah na treh ravneh: zaupanje v izoliranih diadah
med dvema posameznikoma, zaupanje med posa-
mezniki ob navzočnosti tretje strani (t. j., v kon-
tekstu manjše ali večje skupine) in posameznikovo
zaupanje do kolektivitet drugih posameznikov,
npr. do organizacije, države, naroda (Paxton
1999). Lahko se seveda zgodi, da se zaupanje na
vseh treh strukturnih nivojih vzajemno krepi v
smislu vezne posode, recimo v izrednih razmerah,
v vojni, ob terorističnih akcijah ali naravnih
katastrofah, vsekakor pa to ni nujno in se pra-
viloma tudi ne dogaja. Mogoče ni naključje, da
ravno pri Putnamu pogrešamo koncizno defini-
cijo zaupanja, saj mu ta poenostavitev olajšuje
posploševanje; zato lahko tam, kjer imamo zaupa-
nje na nižjih skupinskih ravneh, predpostavlja,
da se ta kohezija prenaša tudi na makropolitično
raven. Ravno ta posplošitev pa je zavajajoča v
primeru, ko ignoriramo druge definicije zaupa-
nja, ki so ravno tako mogoče. Ni namreč vseeno,
ali zaupanje opredelimo preprosto kot verjetje,
da bodo (še nerealizirani) odzivi drugih skladni z
našimi željami o tem, kako naj bi se ti drugi odzvali
na naše ravnanje. Tudi če predpostavimo, da gre
za povsem poljubno terminološko odločitev, ali
bomo tako relacijo definirali kot zaupanje ali kot
naivnost, ali pa bomo oba izraza enostavno ize-
načili, tudi v tem primeru ne smemo pozabiti na
vsebinski in posledični vidik definicije. S posle-
dičnim mislimo na merjenje, ki je precej odvisno
od začetne definicije, z vsebinskim pa na bistvo
pojava. Ta je v primeru zaupanja v načinu vzpo-
stavljanja razlike med bolj in manj verjetnimi izidi,
kar pa se vselej dogaja le v obstoječem kontekstu
(dejstev, vrednot, zaloge izkustva), ki je že dan.
Enostavneje rečeno: zaupanje do drugih je mo-
nitoring akterjev v težko predvidljivih pogojih.
Zato mora definicija zaupanja (vsaj) nakazati.
78
SOCIALNI KAPITAL
kako se ta tvegana interakcija dogaja. Kaj torej
dobimo, če pojem zaupljivosti opredelimo dru-
gače? Za ilustracijo navajam mogočo definicijo
zaupanja, ki ima naslednje lastnostmi: da poskuša
biti formulacija čim bolj koncizna, da je definicija
nasprotna Putnamovi in da onemogoča posploše-
vanje pozitivnih učinkov na makro raven. Primer
take definicije: »oseba je zaupljiva takrat, ko vzpo-
stavlja mrežne povezave z drugimi v nerazvidnih
pogojih sankcij in nagrad in z nizko sposobnostjo
personalne presoje mogočih odzivov tistih, s
katerimi se povezuje«.
Če zaupljivost razumemo v tem smislu, ni
zaupanje nič drugega kot strategija delovanja, ki
kompenzira presojo tveganj z nečim drugim (npr.
z vrednotami, apriornimi predstavami, neznan-
jem). Uporabnost stikov, nastalih iz takega zaupa-
nja, je že po definiciji obratnosorazmerna s kon-
tingenčnostjo kompleksnih situacij, ki so značilne
za sodobne razmere. Če izhajamo iz te definicije,
potem posploševanje z mikro struktur na makro
razmere seveda ni več mogoče brez natančne
evalvacije učinkov takih povezav in tudi nivojev,
na katerih se te povezave vzdržujejo. Skratka, če
v socialnih mrežah na mikro ravni odkrijemo
akterje, ki so zaupljivi, potem moramo najprej
izslediti stvarne učinke takih interakcij in potem
preučiti njihovo (dis)funkcionalnost na ostalih
ravneh, na nivoju celotne lokalne skupnosti, de-
lovne organizacije, naroda itn. (o podrobnejših
kritikah Putnamovega pristopa gl. Levi 1996).
Podobne težave z vzročno-posledičnimi rela-
cijami imamo tudi pri razumevanju skupnosti in
izvajanju državljanskih aktivnosti. Oboje navadno
postavljajo v tesno zvezo s socialnim kapitalom.
Veliko avtorjev se strinja s Putnamom, da je stop-
nja udeležbe državljank in državljanov na volitvah
zelo pomemben indikator socialnega kapitala
določene družbe. Predpostavljajo, da je tam, kjer
je kohezija med ljudmi večja, kjer je sodelovanje
med posamezniki in med skupinami pogostejše,
tudi brezbrižnost do skupnih vprašanj celotne
družbe manjša. In narobe: kjer se interes in aktiv-
nost osnovnih skupin končata pri plotu, s katerim
so te mikro skupine razmejene od drugih (npr.
pri hišnem pragu, vrtni ograji, pri meji vasi, zno-
traj sorodstvenih, verskih, kulturnih, poklicnih,
statusnih, elitnih skupin), takrat se poveča igno-
ranca do širših okoljskih vprašanj, ki so že po
definiciji taka, da presegajo razmejitve, s katerimi
se vzdržuje identiteta osnovnih skupin. Pri tem
ne smemo pozabiti, da se s tem problemom ne
srečujemo le v nerazvitih družbah, ampak tudi v
hiper razvitih (ekstremno diferenciranih) okoljih.
Postmoderne razmere niso postmoderne zato,
ker takih vase zazrtih (predmodernih) skupin ne
bi več bilo. Prevečkrat zanemarjamo, da je post-
modernizem zgolj radikalizacija tipičnih moder-
nih problemov, a na način, ki ni več rešljiv z mo-
dernističnimi recepti, s katerimi nas je oskrbovala
moderna epoha pri zavračanju predmodernih,
tradicionalno inertnih struktur. In to velja tako
za ekonomsko, umetnostno, politično, urbanistič-
no kakor za vojaško ali socialno področje. Torej
ne gre za to, da tradicionalizmi ne bi bili več mo-
goči ali da so anahronistični ali nujno škodljivi;
narobe, tradicionalizmi vztrajajo tudi v sodob-
nosti, se obnavljajo in lahko so celo koristni (npr.
pri krepitvi solidarnostnih vezi). Problem pa je s
tradicionalno zaprtimi skupinami v postmodernih
razmerah, ki so zdaj soočene z drugačnimi živ-
ljenjskimi pogoji. Ko ne morejo več ostati socialno
izolirane in ko hkrati še niso presegle starih (tradi-
cionalnih) mentalnih struktur, se njihovi učinki
na celotno družbeno strukturo spremenijo. Kar
je bilo včasih funkcionalno, je zdaj disfunkcional-
no. Ko se take skupine soočajo z neizbežno dina-
miko nepredvidljivih sprememb, se v njih okrepijo
mehanizmi statusnega zapiranja, ki lahko prevza-
mejo vlogo osnovnega regulatorja transakcij med
njimi in vsemi ostalimi. Ta identitetni mehanizem
statusnega zapiranja je mogoče variirati na različ-
ne načine: v bolj ali manj rigidni obliki, bolj na
makro ali bolj na mikro nivoju, tako pri skupinah
z vrha družbene lestvice kot pri marginaliziranih
skupinah, npr. s pravili kastnega sistema, s pravili
pripustitve oz. posvetitve v tradicionalno ugled-
nejše poklice, s privatno-klanskimi pravili druže-
nja pripadnikov (npr. v imigrantskih družinah), s
pravili včlanitve v golf klub itn. Kar je za take
skupine smiselno navznoter, je navzven proble-
matično zaradi dveh razlogov. Prvi je v tem, ker
so tradicionalno strukturirane družbe premo-
sorazmerne z mehanizmi statusnega zapiranja in
obratnosorazmerne s horizontalno in vertikalno
mobilnostjo, medtem ko prav slednja rabi hkrati
za legitimnostno predpostavko sodobnim (parla-
mentarno-demokratičnim) političnim sistemom.
Naslednji problem pa je, ker so spremembe druž-
bene strukture predvsem evolucijske, politično
sistemske spremembe pa revolucijske. Dejstvo,
da so sistemi spremenljivi že na kratek rok (celo
z dekretom), družbe pa ne, izziva diskrepanco
med enim in drugim nivojem regulacije odnosov.
79
SRECO DRAGOS
odraz tega pa je tudi volilna abstinenca. Ta je nam-
reč v tesni zvezi z (ne)zaupanjem v politične stran-
ke, v državne institucije in v legalne mehanizme
političnega predstavništva. Zato ni naključje, da
je v zahodni politološki literaturi postala zelo živa
ravno problematika socialnega kapitala. Kajti ab-
stinenca v političnih zadevah - če je ta nenavadno
visoka ali se nenehno povečuje - lahko ogrozi
legitimnost celotnega političnega sistema. Vpraša-
nje pa je, ali lahko razumemo stopnjo (ne)ude-
ležbe na volitvah kot sámo sestavino socialnega
kapitala, se pravi, njegov del, ali pa gre zgolj za
posledico socialnega kapitala, torej za neželeni
učinek, sprožen z njegovo obstoječo (kritično)
količino med prebivalstvom. Celo pri tem
enostavnem vprašanju o tako pomembni temi še
vedno ni dosežen konsenz (gl. Paxton 1999).
Skratka, koncept socialnega kapitala je proble-
matičen v nekaterih ključnih poudarkih, kjer
teoretsko ni dovolj premišljeno, kaj je vzrok so-
cialnega kapitala in kaj njegova posledica. Po
mojem mnenju to nikakor ne kaže na zgrešenost
koncepta, ampak na slabost definicij in izpeljav,
ki se uporabljajo. In bolj ko so izpeljave daljno-
sežne, očitnejše so omenjene težave. Zato se tudi
v tej zvezi pojavlja vrsta kritik na Putnamovo tezo
o upadanju socialnega kapitala v Ameriki in o
posledični grožnji za demokracijo. Idealiziranje
kohezivnih skupnosti (zlasti prek teorije komuni-
tarizma), prehitro posploševanje z mikro na ma-
kro raven, zamenjava vzrokov z učinki - vse to
so pogoste pasti, ki peljejo v pristransko inter-
pretiranje in selekcioniranje empirije. Številni
podatki namreč kažejo ravno nasprotno od
Putnamove zaskrbljenosti, npr.:
•	delež ljudi, ki v ZDA aktivno sodeluje v
raznih prostovoljnih socialnih in neprofitnih
organizacijah, se je podvojil ravno v novejšem
času, t. j., v letih med 1977 in 1990;
•	prav tako narašča tudi število članstva v et-
nično obarvanih organizacijah;
•	z izjemno obsežno in poglobljeno raziskavo
so v različnih intervalih (v letih 1972, 1974, 1976,
1979 in 1986) in na vzorcu 22.652 intervjuvancev
nedvoumno potrdili, da gre v ZDA za »vzorec
naraščajočega skupnostnega udejstvovanja« {cf.
Rich 1999);
•	v ameriških raziskavah se kopičijo tudi po-
datki o izjemno vitalnem volunterskem sektorju,
v katerem je aktivnih kar 52% odraslih Američa-
nov, med mladostniki pa je ta delež celo nekoliko
večji, 54%;
• tudi sicer so ZDA znane kot najbolj religio-
zna družba razvitega sveta in nič ne kaže, da bi
se sekularizacijski tokovi krepili (v nasprotju z
Evropo), vse to pa se odraža tudi v vitalnosti vo-
lunterskega sektorja (podrobneje o tem gl. Gree-
ley 1997).
problemi Z lokacijo
Problemi so tudi z (re)generiranjem socialnega
kapitala. Kje socialni kapital sploh nastaja in kako
se obnavlja, kateri »medij« je odločilen za krepitev
oz. slabitev tovrstnega potenciala? So to pred-
vsem posamezniki ali predvsem socialne struk-
ture, v katerih se posamezniki gibljejo? Nekateri
avtorji, npr. James Coleman in Pierre Bourdieu,
trdijo, da socialni kapital ne izvira iz posamez-
nikov oz. njihovih individualnih sposobnostih,
nagnjenj, interesov. Avtorja opozarjata, da je
socialni kapital lociran »v strukturi vezi med
akterji in da izhaja iz te strukture« {ibid.), saj je
ta odločilna za obstoj socialnega kapitala skoz
lastnosti, kot so: zaupanje, uporabnost informacij
ter dostop do njih, veljavnost norm in učinkovitost
sankcij, nadzorstvena razmerja in vezi odgovorno-
sti v skupini. Individualne lastnosti posameznikov
seveda iz tega niso izključene, saj jih akterji v so-
cialnem delovanju (ko vstopajo v razmerja z dru-
gimi akterji znotraj iste strukture) uporabljajo za
produkcijo lastnih in kolektivnih ciljev. A v kolik-
šni meri lahko to počnejo, če sploh lahko, s kolik-
šnim uspehom in s kakšnim učinkom na druge,
pri tem je odločilna struktura in ne posameznik(i).
Že iz tega poudarka lahko zaslutimo, da se tu z
vso ostrino odprejo načelne dileme, s katerimi
se sociološka teorija ukvarja že od vsega začetka
pa do danes, ne da bi jih dokončno razrešila
(Durkheim: ali posameznikova zavest usmerja
njegovo delovanje v družbi ali pa »družbena
dejstva« določajo posameznikovo delovanje, ko
oblikujejo njegovo zavest; Simmel: kaj je vsebina
in kaj forma družbenosti, kaj so procesi in kaj
odnosi; Weber: kaj je individualno in kaj socialno
ravnanje, katero je odločilno in kako ga sploh
razumeti; Giddens: kako spojiti strukturne pri-
stope s teorijami družbenega delovanja; Baudri-
llard: če velja, da je družbena resničnost »simu-
lakrum« v smislu dokončne zameglitve med zna-
kom in realnostjo, kaj je potem res in kaj ni in ali
je sploh res, da ni nič več res, itn.).
Vprašanje, ali je socialni kapital predvsem
80
SOCIALNI KAPITAL
lastnost strukture (razmerij med posamezniki) ali
pa je bolj lastnost posameznikov (kot elementov
strukture), sodi v isto vrsto nerešljivih dilem. Toda
to ne pomeni, da gre zgolj za abstraktna vpraša-
nja, še manj, da se je o tem nesmiselno spraševati.
Zamislimo si preprost primer, ki gre v prid
razumevanja socialnega kapitala kot strukturnih
lastnosti mrež in ne lastnosti posameznikov, ki bi
jih ti le vnašali v omrežja (naslednja ponazoritev
je variacija Colemanovega primera »trga diaman-
tov«).
Situacija: recimo, da sem lastnik originalne
umetniške slike vrhunskega slikarja, ki je tudi
tržno zelo visoko ocenjena. Nato si jo moj znanec,
zaljubljen v isto umetnino, želi sposoditi samo za
nekaj dni k sebi domov, da bi lahko ob njej sam
užival v svoji sobi (ali se postavljal pred kolegi, ki
jih povabi na obisk).
Problem: kako naj reagiram na njegovo pro-
šnjo in zakaj?
Dilema: če ugodim njegovi prošnji, kar me
pravzaprav nič ne stane, bom utrdil prijateljstvo
in navsezadnje lahko računam tudi na povračilo,
na to, da mi bo storil primerljivo uslugo. Težava
pa je, kako to izposojo dragocenosti, če se od-
ločim za to možnost, »tehnično« izpeljati - »teh-
nično« pišem v narekovajih, ker tu ne gre le za
transport (slika ni velika niti težka), ampak je v
igri socialni kapital (v razmerju med mano in
znancem), in sicer na dveh različnih dimenzijah.
Prvo dimenzijo socialnega kapitala določa inten-
zivnost vezi med mano in znancem, drugo pa
njena kvaliteta. Ker lahko ima vsaka dimenzija
(vsaj) dve bistveno različni vrednosti - visoko in
nizko - je od njihove kombinacije odvisno, kako
se bo socialni kapital z omenjeno izposojo reali-
ziral (če se sploh bo). Govorim namreč o teh
dimenzijah:
L S prvo dimenzijo mislim na intenzivnost vezi
med mano in znancem, ki je odvisna od oboje-
stranskih motivov za izposojo slike, t. j., od tega,
ali si znanec močno želi izposojo in ali sem jaz
dovolj motiviran, da prošnji ugodim (ker sem
motiviran, recimo, z interesom, da utrdim prija-
teljstvo z bežnim znancem, ki me je prijetno pre-
senetil z enakim ljubiteljskim okusom, kot ga
imam sam, ali pa zato, ker vem, da je koristno
narediti uslugo - še zlasti, če me nič ne stane -
saj si s tem ustvarim možnost, da bom nekoč ver-
jetno sam deležen njegove usluge, poleg tega pa
nova zveza vedno prav pride). Naslednja možnost
pa je, da je intenzivnost povezave med nama
majhna zaradi kakšnih ovir (recimo, da je interes
le enostranski, le njegov, medtem ko meni ni do
tega, da bi mi kdo ostal kar koli »dolžan«; ali pa
gre za interakcijske ovire v fizičnem smislu, ker
znanec živi npr. v drugi državi).
2. Druga dimenzija pomeni kakovost vezi med
nama: če gre za dobrega prijatelja, ki ga že dolgo
poznam in cenim, ali pa za bežnega znanca, o
katerem zagotovo vem, da je dober prijatelj moje-
ga bližnjega sorodnika, ki me je seznanil z njegovo
prošnjo - potem vem, da lahko človeku zaupam,
da bo dragoceno sliko primerno varoval in mi jo
pravočasno vrnil; in zaupam tudi v njegovo pri-
pravljenost, da mi bo kdaj v prihodnosti zagotovo
vrnil uslugo, saj vem, da me tudi on ceni. V tem
primeru gre torej za visoko (obojestransko) zau-
panje, ki je tudi »jamstvo« morebitnih prihodnjih
recipročnih uslug. Korist je lahko tudi povsem
psihološka (satisfakcija): ker sem veliko investiral
v nakup te slike, je prošnja za izposojo zame tudi
zadoščenje v smislu prijetnega občutka, da po-
znam nekoga, ki je očaran od iste stvari kot jaz in
za katerega vem, da ve, da tudi jaz cenim isto
vrsto umetnosti kot on. Kvaliteta vezi pa je lahko
tudi nizka, če je najin odnos brez omenjenih last-
nosti (nizka stopnja zaupanja, nepripravljenost
na recipročnost, nezdružljivost vrednot, estetskih
meril).
Poanta tega primera (izposoje) je tale: realiza-
cija socialnega kapitala je odvisna zlasti od struk-
ture vezi med lastnikom (slike) in prosilcem, ne
pa od osebnostnih značilnosti partnerjev. Čeprav
so seveda individualne lastnosti, npr. značaj,
znanje, veščine, interesi, v polni meri udeležene
v tej interakciji, kljub temu ostaja dejstvo, da njen
končni izid oz. »iztržek« ni odvisen od indivi-
dualnih lastnosti, ampak od interakcijske struk-
ture, t. j., od kombinacije med (1) intenziteto in
(2) kakovostjo obstoječe vezi med akterjema.
Krajše rečeno: res sva akterja tista, ki delujeva
drug na drugega in se odločava, kako bova to
počela, a najino ravnanje ni povsem poljubno,
saj sva omejena z izbiro med štirimi možnostmi,
ki jih določa struktura najine vezi (te možnosti
ponazarjam v shemi 1).
Iz primera lahko vidimo, da socialnega kapi-
tala ni mogoče locirati v posameznike niti v sku-
pine, saj je njegov izvor v strukturi odnosov med
njimi. Od te strukture so odvisni dostopnost virov
za posameznike in pogoji, pod katerimi jih ti
lahko aktivirajo. Seveda pri tem ne smemo iti tako
daleč, da bi ignorirali sam obstoj virov. Iz prejšnje
81
SRECO DRAGOS
Shema 1 : Strukturna določenost socialnega kapitala (v primeru izposoje umetniške slike)
Razlaga kvadrantov:
A - količina socialnega kapitala je visoka in tudi struktura vezi je taka, da omogoča aktiviranje
socialnega kapitala, zato je realizacija izposoje neproblematična in se zgodi brez vsakih stroškov,
B - količina socialnega kapitala je nizka, struktura vezi pa ugodna, zato pride do realizacije izposoje,
a z večjimi stroški (posredništva),
C - količina socialnega kapitala je visoka, medtem ko je struktura vezi taka, da ovira njegovo aktiviranje,
zato je realizacija izposoje mogoča le s kompenzacijo, kar ta tip storitve približa oz. izenači s trgovsko
transakcijo,
D - količina socialnega kapitala je nizka in tudi struktura vezi je šibka, zato izposoja ni mogoča.
sheme je jasno, da celo takrat, ko imamo ugodno
strukturo vezi, kakršna je npr. ponazorjena v
kvadrantu A, ne more priti do realizacije namena
(izposoje slike), če bi bil predmet transakcije
obema partnerjema nedosegljiv. Jasno je, da je
obstoj slike prvi pogoj vsakega posojanja. To
banalno opozorilo je pomembno zlasti, ko razmi-
šljamo o realnih problemih, recimo ó povezavi
med količino socialnega kapitala in socialno
neenakostjo. Tudi tu velja, da je socialni kapital
na mikro ravneh zelo pomemben olajševalni ali
zaviralni dejavnik družbene neenakosti, saj se
nanaša na strukturo socialnih mrež, ki kreirajo
dostopnost do virov in pogoje njihove uporabe
(gl. Lin 2000). Ob tej povezavi s problemom
neenakosti pa ne smemo zanemariti, da je po
drugi strani tudi družbena makro regulativa tista,
ki prek zgodovinskih in institucionalnih procesov
ustvarja različnim skupinam različne priložnosti
glede mobilnosti. Vemo, da so te priložnosti
82
SOCIALNI KAPITAL
navadno vezane na raso, spol, premoženjski, izo-
brazbeni status, na družinsko, etnični izvor itn.
Učinki te makro družbene regulacije se na mikro
ravneh kombinirajo s splošno (empirično potrje-
no) tendenco tvorbe socialnih mrež, ki je v tem,
da smo posamezniki bolj nagnjeni k interakcij s
tistimi drugimi, ki imajo podobne karakteristike
kot mi, saj z njimi lažje delimo skupne vrednote,
mnenja, občutke. In ko ta dva principa družbene
regulacije - makro družbeni in mrežni na mikro
ravni - delujeta v tandemu, se s tem ustvarjajo
različni pogoji dostopnosti različnih skupin do
socialnega kapitala. Pripadnikom, ki npr. gravi-
tirajo k skupinam z relativno inferiornim socialno-
ekonomskim položajem in se povezujejo z dru-
gimi člani iz primerljivih socialnih skupin, se po-
veča verjetnost, da bodo opremljeni z revnejšimi
socialnimi mrežami tako v smislu strukture kot
obstoječih virov (materialnih in nematerialnih:
manjša pestrost informacij, manjši vpliv itn.).
Iz tega izhaja, da so vprašanja lokacije social-
nega kapitala (kje in kako nastaja) odločilnega
pomena za njegovo razumevanje. Prejšnji primer
z izposojo slike nas opozarja, da socialni kapital
vključuje dve dimenziji. Prva zajema stvarne zna-
čilnosti mrežnih povezav, druga pa subjektivne.
Med stvarne lahko uvrstimo tiste lastnosti mrež,
ki se nanašajo na interese, mnenja, cilje akterjev
in na način vzpostavljanja medsbojnih vezi. Način
povezav je lahko bolj univerzalen ali bolj specia-
liziran, čvrst ali ohlapen, pogost ali redkejši (ob-
časen), bolj neposreden ali posreden (vzdrževan
prek posrednikov), bližnji ali bolj oddaljen v
časovnem in prostorskem smislu - vse to so last-
nosti, iz katerih lahko razberemo stopnjo inten-
zivnosti povezovanja med akterji. S subjektivnimi
značilnostmi mrež pa so mišljena njihova kako-
vostna obeležja (odnosov): pripravljenost akterjev
na bolj ali manj recipročne odnose, vzajemnost
ali enosmernost zaupanja, stopnja podobnosti v
stališčih oz. prepričanjih, večja ali manjša čust-
vena bližina.
V tem smislu lahko socialni kapital opredelimo
kot kombinacijo stvarnih in subjektivnih lastnosti
socialnih omrežij. Torej je od načina obstoja te
kombinacije odvisen potencial za mobiliziranje
akterjev v smeri realizacije določenih ciljev. Zato
lahko o socialnem kapitalu v določenem okolju
govorimo kot o neizkoriščenem potencialu, ki ga
je treba z ustreznimi mehanizmi le aktivirati.
Takrat, ko je ta mrežni potencial aktiviran, pa
govorimo o socialnem kapitalu kot dobrini oz.
pripomočku, ki akterjem olajšuje prakticirano
dejavnost. Razlika med latentnim in manifestnim
stanjem nas opozarja na verjetnost socialnega
kapitala v obeh primerih, pa tudi na možnost, da
niti v latentni obliki ne dosega kritične mase. S
tem imamo pogosto opraviti v dolgotrajno margi-
naliziranih okoljih z visoko stopnjo deprivacije
in demoralizacije (o tem govorijo npr. teoretske
razlage revščine kot kulture, ki opozarjajo, da se
lahko revščina tudi socializacijsko producira prek
vrednot, kar je bistveno težja situacija kot v pri-
merih, ko je ključni problem le v redistribuciji
dobrin). Skratka, zaloga socialnega kapitala mora
biti tudi v latentni fazi dovolj velika, če jo hočemo
aktivirati. Na primer, med daljnimi sorodniki
vzpostavimo ponovne stike in s tem omogočimo
(re)aktiviranje naklonjenosti, ki med njimi še
obstaja, kar poveča verjetnost konkretne pomoči,
ko je potrebna. Podobno velja za družbeno raven,
kjer lahko državna vlada z vzpostavitvijo raznih
mediacijskih struktur ustvari pogoje za rast social-
nega kapitala, npr. s podporo instituciji tripartit-
nega sistema za reševanje delovnosocialnih vpra-
šanj (več o vlogi lokalnih in državnih struktur pri
aktiviranju socialnega kapitala gl. Warner 1999;
Adam et al. 2001).
problemi s funkcionalnostjo
Iz prikazanega smo videli, da je socialni kapital
pomembna dobrina. Vprašanje pa je, ali je vselej
tudi koristna. AH ne gre tudi tu za podobnost so-
cialnega kapitala z drugimi kapitalskimi oblikimi,
ki lahko učinkujejo funkcionalno ali pa disfunkcio-
nalno, odvisno od tega, na kakšne relacije mislimo
in na katerem nivoju zaznavamo njihove učinke.
Ni vseeno, ali se dana količina socialnega kapitala
nahaja v zaprtih ali v odprtih socialnih mrežah.
Mrežna zaprtost oz. odprtost se definira z dele-
žem mrežnih povezav, ki jih njihovi akterji vzdr-
žujejo s pripadniki iste skupine oz. z akterji, ki
so člani drugih skupin (Stark, Bainbridge 1996:
61 ). Če je bolj verjetno, da se socialni kapital gene-
rira v skupnostih z močnim občutkom za interno
identiteto (s katero se vzdržuje povezanost zno-
traj meja skupnosti), potem lahko upravičeno pri-
čakujemo, da bodo tiste skupnosti, ki so bolj
izolirane in ruralne, izkazovale večji socialno-ka-
pitalski potencial od visoko urbaniziranih skupno-
sti. Vendar pa lahko ravno v takih segmentiranih,
navznoter kohezivnih in navzven izoliranih
83
SRECO DRAGOS
skupnostih, kjer so pogostejše zaprte mreže, pri-
čakujemo tudi večje pomanjkanje tolerance med
člani, večjo socialno distanco do drugih, ki ne pri-
padajo skupnosti, večjo nestrpnost do drugačno-
sti, večji odpor do neustaljenih navad, stališč, živ-
ljenjskih stilov (npr. do manjšin znotraj skupnosti)
in manjšo frustracijsko toleranco do nenadnih
sprememb - ravno to pa so značilnosti, ki so pove-
zane z nižjo stopnjo socialnega kapitala. Dodatna
komplikacija so tudi sodobne razmere, v katerih
- kot rečeno - običajna dihotomna tipologija med
ruralnim in urbanim, tradicionalnim in modernim
odpove. Postmoderne razmere so kompleksne
zato, ker se tipični modernizacijski procesi kombi-
nirajo s predmodernimi in narobe, medtem ko
lahko nemodernizirane skupnosti ostajajo take
kljub temu, da izdatno uporabljajo nekatere mo-
derne dobrine. Najekstremnejši primer komplika-
cij te vrste so npr. teroristični fundamentalizmi,
ki kombinirajo ultrakonservativno mentaliteto z
najsodobnejšimi dosežki (internet, borzne špeku-
lacije, najnovejše vrste orožij) in delujejo v hiper-
moderniziranih okoljih. Navsezadnje vemo, da
je tudi fenomen teroristične mreže Al Kaida inter-
nacionalen in da ni nastal v Afganistanu; oziroma,
kot pravi Osama bin Laden: »Povsod na Zemlji
so območja, kjer so zelo močno navzoče sile
džihada, od Indonezije do Alžirije, od Kabula do
Čečenije, od Bosne do Sudana, od Burme do
Kašmirja« {Delo 2001: 4). Prav tako je že dolgo
znano, da najdemo socialni kapital močno pri-
soten tudi znotraj tradicionalnih mafijskih združb,
ki so težko razpoznavne ravno zaradi načina pove-
zav med pripadniki (zaprtost, zaupanje, reciproč-
nost, neformalnost).
Kakšna je torej funkcija socialnega kapitala,
vselej pozitivna ali tudi negativna in v katerih
primerih? Tem težavam se nekateri teoretiki po-
skušajo izogniti z razlikovanjem dveh vrst soci-
alnega kapitala:
•	če socialni kapital ljudem olajšuje povezave
navznoter in tudi izven okvirov dane skupnosti
in če ima pozitiven vpliv na toleranco do različnih
drugih, to obliko opredelijo kot povezovalni
{bridging) socialni kapital;
•	kjer pa neformalne norme generirajo social-
ni kapital v močni zvezi s sankcijami (npr. v zapr-
tih skupnostih) in kjer je učinek takih povezav
na okolje bolj negativen kot pozitiven, govorijo o
utesnjujočem {bonding) socialnem kapitalu.
Ideja je torej v tem, da ne moremo avtoma-
tično vnaprej predpostavljati pozitivne posledice.
ko v nekem okolju izsledimo socialni kapital.
Narobe, najprej moramo preučiti njegove dejan-
ske vplive na notranje in zunanje okolje, šele
potem lahko sklepamo, ali je funkcija socialnega
kapitala povezujoča ali razdvajajoča. Če tega ne
upoštevamo in sledimo rigidnemu funkciona-
lističnemu avtomatizmu, ki so ga v sociologiji že
pred dobrega pol stoletja zavrgli sami funkcio-
nalisti (najprej z Robertom K. Mertonom), potem
lahko sprožamo usodne in dolgoročne zaplete.
Tipična neumnost te vrste je npr. tista okrog
vračila fevdalne lastnine rimskokatoliški cerkvi
na Slovenskem. Spomnimo se, da je v tej odločitvi
ustavnega sodišča prevladalo stališče, da je Cer-
kev do te lastnine upravičena zato, ker da je »obče
koristna ustanova«, kot pravi odločba ustavnega
sodišča, kar je problematično vsaj zaradi šestih
razlogov:
•	ker ni dorečen izvor, kaj naj bi sploh spadalo
pod to vrsto lastnine (za gozdove, ki se uvrščajo
v »fevdalni« fond, nikakor ni povsem jasno, od
kdaj naprej se jih lahko šteje za cerkveno last in
kolikokrat jih je Cerkev že preprodala; tu so zgo-
dovinski argumenti pokojnega akademika Boga
Grafenauerja povsem različni od argumentov
ustavnega sodišča in interesov cerkvenih funkcio-
narjev);
•	ker fevdalne lastnine ni odpravil komunis-
tični režim, ampak že meščanski pred njim, zakon
o denacionalizaciji pa popravlja krivice komunis-
tične nacionalizacije;
•	ker ni logično, da država, ki mora biti »so-
cialna država« (ustavno določilo), rehabilitira last-
nino fevdalnega izvora;
•	ker je diskriminatorno, če se ta fevdalna pra-
vica podeljuje samo eni civilnodružbeni instituciji,
drugim pa ne;
•	ker je realizacija take pravice prepovedana
celo po samih cerkvenih dokumentih (gl. Dragoš
2001: 27);
•	ker ni nobene institucije, ki bi ji lahko vna-
prej (avtomatično, za vse čase, z dekretom) pri-
znali »občo koristnost«: nobena ustanova ne more
biti apriori obče koristna niti apriori obče škodlji-
va, niti parlament niti gasilsko društvo niti univer-
za niti društvo zbirateljev znamk niti Akademija
znanosti in umetnosti niti nobena verska organi-
zacija. Sleherna oblika organiziranja je lahko
bodisi eno ali drugo ali pa najprej eno in potem
drugo ali pa oboje hkrati, odvisno od različnih
dejavnosti, ki jih izvaja in kakor jih izvaja. Vedno
je treba najprej konkretno preučiti, kakšne učinke
84
SOCIALNI KAPITAL
ima neka dejavnost in jih potem kvahficirati,
nikoli pa jih posploševati na prihodnost in jih
predpostaviti kot nespremenljive.
Zadnje opozorilo je v neposredni zvezi s po-
enostavljenim razumevanjem tega, kar tu označu-
jemo za socialni kapital organizacije ali skupnosti.
Ustavno sodišče je očitno nasedlo predpostavki
(uveljavljeni s tesnim preglasovanjem), da je
socialni kapital RKC na Slovenskem samoumevna
in trajna dobrina, ki naj bi vselej imela, ima in bo
imela vedno samo pozitivne učinke tako navzno-
ter med samimi verniki kot navzven do celotne
družbe. To je funkcionalistična dogma najslabše
vrste, pred katero svarijo vsi osnovni sociološki
učbeniki, tako tuji kot domači. In posledice te od-
ločitve bomo še dolgo čutili, medtem ko jo Cerkev
plačuje že zdaj (z nižanjem ugleda in zaupanja v
to institucijo, kar je bistven vidik njenega social-
nega kapitala).
S kakšno količino socialnega kapitala razpola-
gajo posamezna okolja in v katero smer gredo
njegovi učinki, ni nazorski, temveč je empirični
in teoretski problem, ki ga je treba najprej razis-
kati, da bi ga lahko ovrednotili. Zadnja temelji-
tejša raziskava, ki je poskušala konkretno preve-
riti zgornje dileme, prihaja iz Avstralije (Onyx
2000). Šlo je za primerjavo 1.211 odraslih res-
pondentov iz petih različnih lokalnih skupnosti,
ki so jih testirali z vprašalnikom, sestavljenim iz
68 vprašanj, o katerih so menili, da utegnejo biti
pomembno povezana s socialnim kapitalom.
Odgovore so merili s štiristopenjsko Likertovo
lestvico. Osrednji problem raziskave se je nanašal
na samo razpoznavanje socialnega kapitala (preve-
riti, kaj konkretno sploh pomeni oz. kaj ga spod-
buja), na njegovo lokacijo (je večji v bolj ruralnih
ali v bolj urbanih okoljih) in na funkcionalnost
(dilema o učinkih bonding/bridging). Anketiranje
so izvedli v dveh ruralnih in dveh primestnih
skupnostih in v eni močno urbanizirani skupnosti
(osrednje območje Sydneya). Poglejmo ključne
ugotovitve.
Prva zanimivost je že sam seznam vprašanj,
za katere se je potrdilo, da so povezana s social-
nim kapitalom. Iz začetnega vprašalnika, sestav-
ljenega na podlagi literature in predpostavk razis-
kovalcev (prvotnih 68 vprašanj), je po obdelavi
rezultatov izpadla polovica vprašanj, ker se je
pokazalo, da niso imela razvidne povezave s so-
cialnim kapitalom. Odgovori na ostala vprašanja
pa so se razvrstili v osem splošnih neodvisnih
sklopov, ki so se potrdili kot indikatorji socialnega
kapitala. Najprej si poglejmo ta reduciran seznam
vprašanj, ker so nazorna ilustracija različnih
aktivnosti, ki pomembno vplivajo na količino
socialnega kapitala (splošnejše sklope označujem
s črkami, vprašanja znotraj njih pa s številkami):
A.	Sodelovanje v lokalni skupnosti
1.	Ali pomagate v kakšni lokalni skupini kot
prostovoljec/ka?
2.	Ste se v preteklih šestih mesecih udeležili
kakšnega dogodka v lokalni skupnosti (npr.
cerkvene slovesnosti, šolskega koncerta, roko-
delske razstave)?
3.	Ste aktiven član, aktivna članica kakšne
lokalne organizacije ali kluba (npr. športnega,
rokodelskega, družabnega)?
4 Ste član, članica upravnega odbora ali orga-
nizacijskega odbora kakšne lokalne skupine
ali organizacije?
5.	Ste v preteklih 3 letih kdaj sodelovali v akciji
lokalne skupnosti za reševanje kakšnega nuj-
nega primera?
6.	Ste v preteklih 3 letih kdaj sodelovali v pro-
jektu ali delovnem krožku lokalne skupnosti?
7.	Ste kdaj sodelovali v projektu za organi-
zacijo nove dejavnosti v svoji soseski (npr.
mladinskega kluba, tabornikov, otroškega var-
stva, rekreacije za invalide)?
B.	Družbena (pro)aktivnost v socialnem kon-
tekstu
8.	Ste kdaj pobrali smeti za drugimi na javnem
kraju?
9.	Greste kdaj na obisk k svoji družini zunaj
lokalne skupnosti?
10.	Če potrebujete informacije za življenjsko
odločitev, ali veste, kje jih boste našli?
11.	Si upate glasno izraziti svoje mnenje, če
se ne strinjate s tistim, s čimer se strinjajo
drugi?
12.	Ste se pripravljeni pogajati prek posred-
nika, če se sprete s sosedi (npr. glede ograje
ali psa)?
13.	V službi kdaj prevzamete pobudo in nare-
dite, kar je potrebno, tudi če tega nihče ne
zahteva od vas? (Vprašanje se zastavi samo
tistim s plačano zaposlitvijo.)
14.	Ste v preteklem tednu v službi pomagali
sodelavcu, sodelavki, čeprav tega ni v opisu
del in nalog za vaše delovno mesto? (Vpra-
šanje se zastavi samo tistim s plačano zapo-
slitvijo.)
85
SRECO DRAGOS
C.	Občutki zaupanja in varnosti
15.	Se počutite varne, ko ponoči hodite po
ulici?
16.	Se strinjate, da lahko zaupate večini
ljudem?
17.	Če se neznani osebi pokvari avto pred vašo
hišo, ji ponudite, da lahko uporabi vaš telefon?
18.	Je soseska, kjer stanujete, znana po tem,
da je varna?
19.	Se v svoji lokalni skupnosti počutite doma?
D.	Medsosedska povezanost
20.	Lahko dobite pomoč od prijateljev, prija-
teljic, kadar jo potrebujete?
21.	Če bi skrbeli za otroka in bi morali za tre-
nutek skočiti ven, bi prosili soseda ali sosedo
za pomoč?
22.	Ste v prejšnjem tednu obiskali kakšnega
soseda ali sosedo?
23.	Ali velikokrat srečate prijatelje, prijateljice
in znance, znanke, ko greste po nakupih v
lokalni soseski?
24.	Ste v preteklih 6 mesecih naredili uslugo
bolnemu sosedu ali bolni sosedi?
E.	Povezanost z družino in prijatelji
25.	Kolikokrat ste se v preteklem tednu po
telefonu pogovarjali s prijatelji, prijateljicami?
26.	S koliko ljudmi ste se pogovarjali včeraj?
27.	Imate med vikendi kosilo/večerjo z dru-
gimi zunaj vašega gospodinjstva?
F.	Strpnost do drugačnih
28.	Menite, da multikulturnost izboljšuje živ-
ljenje v vaši soseski?
29.	Radi živite med ljudmi z različnimi življe-
njskimi slogi?
G.	Vrednost življenja
30. Se vam zdi, da vas družba ceni?
3 L Če bi jutri umrli, bi menili, daje bilo vredno
živeti?
H.	Povezanost na delu
(Vprašanja so zastavili samo ljudem s plačano
zaposlitvijo.)
32.	Se v soseski, kjer delate, čutite del lokalne
geografske skupnosti?
33.	So vaši sodelavci, sodelavke tudi vaši
prijatelji, prijateljice?
34.	Ali čutite, da ste del delovnega tima?
Ugotovljeno je, da so aktivnosti, povezane z
zgornjimi vprašanji, ustvarile različno količino
socialnega kapitala v proučevanih skupnostih.
Nobena od njih ni bila brez socialnega kapitala,
a ta ni bil enak v vseh okoljih. Potrdilo se je, da je
- splošno rečeno - več socialnega kapitala v rural-
nih skupnostih in manj v urbanih. To pomeni, da
so ruralne skupnosti v primerjavi z urbanimi
izstopale po višjih vrednostih (odgovorov) na
vprašanja iz treh sklopov: iz sklopa A (večje sode-
lovanje v lokalni skupnosti), iz sklopa C (močnejši
občutki zaupanja in varnosti) in iz sklopa D (večja
medsosedska povezanost). Po drugi strani pa so
bile v urbanih področjih ter zlasti v visoko urbani-
zirani mestni metropoli izmerjene večje vrednosti
kakor v ruralnih skupnostih na dveh sklopih: B
(družbena aktivnost v socialnem kontekstu) in na
sklopu F (večja strpnost do drugačnih). Ta primer-
java je shematsko pokazana v shemi 2.
Shema 2: Glavne razlike v socialnem kapitalu po-
sameznih skupnosti (po sklopih)
Kot vidimo, se je potrdila predpostavka, da
so tradicionalne skupnosti pomemben generator
socialnega kapitala: njihovi pripadniki so bolj
pripravljeni participirati v skupnostnih projektih,
bolj si zaupajo, bolj se počutijo varne in v večji
meri vzdržujejo medsebojne mreže. Po drugi stra-
ni pa se z večjo urbanizacijo krepijo avtonomija
posameznikov, njihova samoiniciativnost, pogoji
multikulturnega sožitja in naklonjenost oz. (vsaj)
toleranca do različnih življenjskih stilov. Nasle-
dnja zanimivost raziskave pa je, da je kljub empi-
rični evidenci ostalo odprto vprašanje, katero od
teh dveh oblik skupnostnih vezi je smiselno
86
SOCIALNI KAPITAL
kvalificirati za povezovalni (bridging) in katero
za utesnjujoč (bonding) socialni kapital. Torej:
•	Katera oblika socialnega kapitala je bolj ute-
snjujoča in katera bolj povezujoča: ruralna oblika
A+C+D (brez B+F) ali urbana oblika B+F (brez
Л+C+D)?
•	Je razlikovanje med utesnjujočim in pove-
zujočim kapitalom sploh teoretsko uporabno, če
pa odpove takoj, ko od blizu pogledamo kon-
kretne podatke o tako kompleksni temi?
•	Mogoče pa je ta zadrega zgolj še ena potrdi-
tev znane neizbrisne razlike med empirično evi-
denco in njenim vrednotenjem, kjer lahko iste
podatke ocenjujemo različno, odvisno od hierar-
hije naših vrednot, ki je ključna tudi pri osebnih
izbirah o tem, kje želimo živeti, ali v pogojih večje
avtonomije in zato v bolj »razsutih«, ozko specia-
liziranih, fleksibilnih, negotovih mrežah, ali pa v
ozračju večje zanesljivosti, enostavnosti, predvid-
ljivosti, varnosti, kjer je cena za to prilagajanje in
izpostavljenost neformalnemu nadzoru.
•	Je mogoče v skupnostih z utesnjujočim
socialnim kapitalom kreirati tudi povezujočo
obliko tega kapitala ali pa se lahko druga oblika
okrepi samo na račun prve? In narobe, ali se z
morebitnim izginevanjem povezujočega social-
nega kapitala v istem okolju krepijo značilnosti
utesnjujočega kapitala (npr. ko v dominantnih ali
pa v marginaliziranih etničnih skupnostih poraste
ksenofobija)?
•	Kako lahko oblastne strukture na formalnih,
lokalnih, državnih ravneh kreirajo skupnostni so-
cialni kapital z ustrezno politiko, če pa smo videli,
da so iz končnega merskega instrumenta (vprašal-
nika) v omenjeni raziskavi izpadla vsa tista vpra-
šanja, ki sprašujejo o splošnem zaupanju do vlad-
nih institucij, saj se je pokazalo, da niso pomem-
bna? Lahko iz tega sklepamo, da so za socialni
kapital odločilna bolj neposredna in osebna
razmerja med ljudmi in dogodki, ne pa formalne
relacije do institucionalnih struktur in mehaniz-
mov? In če je to res, se ni smiselno vprašati, ali
so za skupnostni socialni kapital pomembnejše
npr. intervencije socialnega dela kot pa socialne
politike, saj se slednja v manjši meri odraža v
vsakdanjem življenju ljudi, medtem ko socialna
profesija neposredno posega v mikro razmerja?
•	Ali pa je omenjena dilema o utesnjujočem
in povezujočem kapitalu zgolj dokaz, kako lahko
na podlagi abstraktnih terminov (kjer je empi-
rična evidenca skrajno posplošena ali odmišljena)
produciramo irelevantna vprašanja?
sklep
Socialni kapital je dragocena, premalo jasna in
težko vidna dobrina. Dragocena zato, ker so s
količino te dobrine povezane mnoge spremembe
na najrazličnejših področjih in nivojih družbene
strukture. Od socialnega kapitala so odvisni do-
godki na socialnem, civilnodružbenem, politič-
nem, ekonomskem področju, pa tudi trendi na
vseh ravneh, od mikro in mezo do makro družbe-
ne in internacionalne ravni. Z množico raziskav,
ki odkrivajo te povezave, se kopčijo tudi zadrege.
Te so pogoste že pri samem razumevanju social-
nega kapitala (kaj spada vanj in kaj sploh pome-
ni), pri opredelitvi ključnih terminov (definicije!),
pri razlikovanju vzrokov od učinkov (so uporab-
nejši kavzalni ali hermenevtični pristopi?), pri
lokaciji ključnih dejavnikov socialnega kapitala
(kje in kako nastaja?) in pri evalvaciji njegove
koristnosti (kdaj je dis/funkcionalen in za koga?).
Mislim, da so prav to ključni razlogi za meglenost
oz. premajhno jasnost socialnega kapitala, ki ga
je zato težko razlikovati od drugih družbenih po-
javov. Dodatna težava pa je z njegovo vidnostjo
(transparentnostjo), ki bo ostala resen metodo-
loški izziv tudi v primeru, če bomo razrešili druge
naštete probleme. Ker socialni kapital nastaja in
se obnavlja v socialnih omrežjih, je njegova koli-
čina zelo težko ugotovljiva že zaradi kompleks-
nosti tega interakcijskega medija.
Kljub omenjenim zadregam na teoretski in
empirični ravni, ki se množijo z neprimerljivostjo
raziskav, pa velja poudariti, da večina kritikov ne
zavrača koncepta socialnega kapitala, ampak le
pomanjkljivosti tega koncepta. V tem smislu gre
razumeti tudi ta prispevek: na slabosti je treba
opozarjati zato, da bodo prednosti koncepta bolj
preverljive. Socialni kapital je namreč pomemben
zlasti za profesijo socialnega dela, ki ima - še bolj
kot druge vede - neposredno opraviti s horizon-
talnimi in vertikalnimi vezmi, z razmerji reciproč-
nosti, z (ne)zaupanjem med ljudmi in z regulacijo
omrežij po neformalnih socialnih normah. To pa
so hkrati najpomembnejši dejavniki socialnega
kapitala. Kjer omrežja nastajajo s prevlado verti-
kalnih (subordinacijskih) relacij, se priložnost za
aktiviranje posameznikov nadomesti z dolžnostjo
reagiranja, kar sproža pomembne učinke na vseh
ravneh in znotraj vsake stopnje formaliziranosti
odnosov. Tudi recipročnost lahko pomembno
krepi ali pa slabi socialni kapital, a ne zaradi bilan-
ce tega, kaj kdo dà in kaj dobi nazaj, ampak zaradi
87
SRECO DRAGOS
kombinacije kratkoročnega altruizma z dolgo-
ročno sebičnostjo, kar se lahko preigrava na vseh
ravneh in na različne načine. Podobno je z zau-
panjem. Prej sem opozoril na težave z definicijami
in učinki zaupljivosti, a ne glede na te probleme
lahko trdimo, da je zaupanje osrednjega pomena
za socialni kapital. Kakor koli ga opredelimo, gre
pri zaupanju vselej za načrtovanje odnosov na
način, ki v večji meri od vseh drugih mogočih
načinov ohranja nam in drugim svobodo odzivanj
na sproženo ravnanje - to pa je zelo pomembna
okoliščina, od katere je odvisno sodelovanje ravno
takrat, ko nimamo nobene druge garancije za
njegovo uspešnost in smiselnost. Enako težo
imajo za socialni kapital tudi neformalne norme
in vrednote: te lahko v socialnih mrežah posamez-
nikom bodisi olajšujejo ali pa otežujejo svobodo
in dostopnost do življenjsko pomembnih virov, v
vsakem primeru pa jih socializirajo. Neformalne
vrednote in norme posamezniku sugerirajo hie-
rarhijo med individualnimi in skupinskimi cilji,
določajo razmerja moči med njimi ter s tem kre-
pijo ali pa dušijo socialni kapital vsega omrežja;
po njihovi zaslugi se ohranjajo in izginjajo celotne
skupnosti.
Prav to pa so ključni poudarki, brez katerih
ne moremo razumeti niti koncepta socialnega
kapitala niti koncepta socialnega dela.
LITERATURA
F. Adam et al. (2001), Socio-kulturni dejavniki razvojne uspešnosti: Slovenija v evropski perspektivi.
Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
D. Baer, j. Curtis, E. Grabe (2001), Has voluntary association activity declined? Cross-national
analyses for fifteen countries. The Canadian Review of Sociology and Anthropology, 38, 3: 249-
274.
A. Bebbington, T. Perreault (1999), Social capital, development, and access to resources in highland
Ecuador. Economic Geography, 75, 4: 395-418.
S. Callahan (1996), The capital that counts. Commonweal, 123, 20: 7-8.
A. Caspi, B. R. E. Wright, T. E. Moffitt (1998), Early failure in the labor market: childhood and
adolescent predictors of unemployment in the transition to adulthood. American Sociological
Review, 63, 3: 424-451.
M. Casson, S. M. Lundan (1999), Explaining international differences in economic institutions.
International Studies of Management & Organization, 29, 2: 25-42.
V. Cattell (2001), Poor people, poor places, and poor health: the mediating role of social networks
and social capital. Social Science & Medicine, 52, 10: 1501-1516.
88
SOCIALNI KAPITAL
Delo (2001), 15. novembra: 4.
S. Dragoš (1999), Zgolj družba in država - je mera res prava? Časopis za kritiko znanosti, XXVII,
195/196: 255-264.
-	(2000), Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem). Socialno delo, 39, 4/5: 241-252.
-	(2000), Socialne mreže in starost. Socialno delo, 39, 4-5: 293-314.
-	(2001), Politizacija Rimskokatoliške cerkve (poročilo o raziskavi). Socialno delo 40, 1: 13-28.
F.	Fukuyama (1996), Trust: social capital and the global economy. Current, 379: 12-18.
-	(1999), The Great Disruption: Human Nature and the Reconstitution of Social Order. New York:
The Free Press.
A.	Greeley (1997), Coleman revisited: religius structures as a source of social capital. The American
Behavioral Scientist, 40, 5: 587-594.
T. Hunt (2001), Robert Putnam: his firm belief that bowling leagues can save democracy has taken
America by storm. New Statesman, 130, 12: 18-19.
I. Kawachi, B. P. Kennedy, K. Lochner (1997), Long live community, social capital as public health.
American Prospect, 35: 56-59.
M. Levi ( 1996), Social and unsocial capital: A review essay of Robert Putnam's »Making Democracy
Work«. Politics & Society, 24, 1: 45-55.
N. Lin (2000), Inequality in social capital. Contemporary Sociology, 29, 6: 785-795.
K. Marx (1961), Kapital, kritika politične ekonomije. L del. Ljubljana: Cankarjeva založba.
-	(1973), Kapital, kritika politične ekonomije; III. del. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Mirska (1930), Mož umetnice. Ženski svet, VII, 12: 380-383.
B.	Nauck (2001), Social capital, intergenerational transmission and intercurtural contact in immigrant
families. Journal of Comparative Family Studies, 32, 4: 465-488.
J. Onyx, P. Bullen (2000), Measuring social capital in five communities. The Journal of Applied
Behavioral Science, 36, 1: 23-42.
P. Paxton (1999), Is social capital declining in the United States? A multiple indicator assessment.
The American Journal of Sociology, 105, 1: 88-127.
G.	M. Perry, L. J. Robison (2001), Evaluating the influence of personal relationships on land sale
prices: a case study in Oregon. Land Economics, 77, 3: 385-398.
R. D. Putnam ( 1993), Making Democracy Work: Civic Traditions in Modern Italy. Princeton: Princeton
University Press.
-	(1995), Bowling alone: America's declining social capital (An interview with Robert Putnam).
Journal of Democracy, 6, 1: 65-78.
P. Rich (1999), American voluntarism, social capital, and political culture. Annals of the American
Academy of Political and Social Science, 565: 15-34.
R. Rosenfeld, S. F. Messner, E. P. Baumer (2001), Social capital and homicide. Social Forces, 80, 1:
283-310.
A. Rus ( 1999), Social Capital, Corporate Governance and Managerial Discretion. Ljubljana: Fakulteta
za družbene vede.
G. Simmel (1993), Temeljna vprašanja sociologije (Individuum in družba). Ljubljana: ŠKUC, FF.
R. Stark, W. S. Bainbridge (1996), A Theory of Religion. New Jersey: Rutgers University Press.
M. Warner (1999), Social capital construction and the role of the local state. Rural Sociology, 64, 3:
373-393.
89