


(•





Knjiga I.

p ?

Cena g Id. 1‘2D

C


^nrtV^l^

časov Kristusovih

Angleški spisal Ludvik Wallace

v !-i-

poslovenil podravski


V GORICI.

\ | Tiskala, izdala in zal. „ Goriška Tiskarna" A. Gabršček. . .

; 1899 -

7i^r  - -- ---

■ _ ___

5

ROMAN IZ ČASOV KRISTUSOVIH

ANGLEŠKI SPISAL

LUDVIK WALLACE

vL

'p

Poslovenil Podravski

V GORICI

Tiskala, izdala in založila « Goriška Tiskarna* A. Gabršček.

1899 .

Prva knjiga

ora Džebel es Zubleh, nad petdeset milj
dolga, je tako ozka, da njen hrbet, na¬
značen s črto na zemljevidu, je povsem po¬
doben gosenici, plazeči se od juga proti se¬
veru. Raz nje strmi hrbet, ako zreš proti
solnčnemu vshodu, vidiš neizmerno arabsko
puščavo, po kateri vrše od začetka sveta
vinogradom Jerihe sovražni vshodni vetrovi
svoje plese. Vznožje gore je pokrito s peskom,
prinešenirn iznad bregov Evfrata; ondi se je
ta moral ustaviti, kajti gora stoji kakor varst¬
veni nasip, čuvajoč zahodne pašnike dežel
Moaba in Arnmone, ki bi drugače vsaj de¬
loma postale puščava.

Vse, kar se nahaja na jugu in vshodu
Judeje, ima svoj izraz in naslov v poetiškem
arabskem jeziku: v tem jeziku se imenuje
Džebel oče teh neštevilnih presek in jarkov,
križajočih nekdanjo rimsko cesto, od katere
je sedaj — senca tega, kar je bila nekdaj —
ostala samo s prahom zasuta steza za sirijske
popotnike, potujoče vMekko. Cim bolj se ti jarki
oddaljujejo od gore, tem globejši so tudi kažejo
očem; ob deževju pa služijo za strugo potokom,
izlivajočim se v Jordan ali v Mrtvo morje.

V jednein teh jarkov, držečim iz hrb-
tanca Džebela proti severo-vshodni strani,
se je prikazal popotnik.

Sode po zunanjosti, je moral biti star
kakih pet in štirdeset let. Njegova brada,

nekdaj popolnoma črna, mu je široko za¬
krivala prsi; tu in tam so se kazale v njej
srebrne niti; bronastemu licu, podobnemu
barvi opražene kave, je delala senco rudeča
kufijeh  (tako imenujejo bivaki puščave
ruto, s katero si ovijajo glavo). Časih je
dvignil velike in temne oči kvišku. Obleka
mu je bila prostorna in zgubana, kakoršno
navadno nosijo na vshodu, toda ni bilo mo¬
goče videti, kako je prikrojena, kajti popotnik
je sedel visoko pod malim šotorom na hrbtu
velikega, belega velbloda.

Bržkone nič ne more zatreti v spominu
Evropejca vtisa, ki ga je napravila nanj pri¬
kazen prvega velbloda, obloženega za po¬
tovanje po puščavi. Celo navaditi se ni lahko
mogoče na njo. Pri koncu dolgega potovanja
s karavano, po večletnem bivanju sredi Be¬
duinov, se človek, prišedši od zahoda, vsikdar
ustavi, da pogleda, kedar gre mimo ta res¬
nobna žival. Njene mičnosti ne išči v postavi,
katere niti ljuba v ne napravi lepšo, marveč
v razmerju te prečudne stvari s puščavo.
Zvezana je ž njo tako tajnostno in simpatiški,
kakor ladija z morjem. Neizmerno prostran¬
stvo puščave in to bitje se vzajemno po-
polnujeta ter tvorita neko mistično in
harmoniško celoto, pri katero pogledu se
človek ne more ubraniti, da se ne bi
zanvslil.

— 4

Žival, ki se je prikazala iz jarka, je pa
tudi vredna občudovanja. Njena'visokost, ši-
rokost nog, žilast život, dolg in gibčen, po
labudje zakrožen vrat, med očmi široka glava
s tako ozkim gobcem, da bi žensko zapestnico
lahko nataknil nanj, gibanje, širok in elastičen
korak, krepka in tiha hoja — vse to je pri¬
čalo o njeni sirijski krvi, stari kakor so časi
Čira, in dražji nad vsako ceno.

Na glavi je imel navadno uzdo s škrla-
tastim šapeljem, zakrivajočim čelo, z nizdol
visečimi bronastimi verižicami, zalšajočimi
vrat, na katerih so viseli zvočni srebrni kra-
guljčki; toda vajetov pri tej uzdi ni bilo.
Oprava na tem velblodu je bila takšna, da
bi bila proslavila iznajdnika v vsakem drugem
narodu. Bilo je tu dvoje predalnikov, ne
daljših nad štiri stopinje, ki pa sta visela na
obeh straneh hrbta, držeča popolen šotor.
Prostor med njima je zavzemal naslonjač, ki
je bil tako prirejen, da je jezdec na njem
lahko ugodno sedel ali na pol ležal. Vse to
je bilo z neštevilnimi jermeni krepko pripeto
na širokem hrbtu. Tako si je hotel napra¬
viti iznajdljivi sin Kušitov ugodno, od solnca
prepekano pot v puščavi, katero je iz kakorš-
nega koli vzroka moral prekoračiti.

Ko je velblod prišel iz jarka, je dospel
popotnik za mejo El-Beha, starodavne Am-
mone. Pred seboj je imel solnce, na pol za¬
krito z lahno jutranjo meglo in oblaki.

Ni bilo tu še kraljestvo premičnih peskov,
marveč krajina s pritličnim rastlinstvom;
zemlja je bila zasuta z odlomki granita, s
sivim in temnim kamenjem, med katerim
raste tu pa tam kaka nežna akacija ali pe-
rišče trave. Rastlo je tu še kapčevje in trnje,
toda upogneno in skrivljeno. Zdelo se je,
da rastlinstvo, dospevše do neke višine, na-
krat zagleda puščavo, in namesto vspenjati
se više, se osuplo pripogiblje k zemlji.

Tu je bi! konec vsake poti in steze.
Velblod je bolj nego drugekrati kazal, da ga
je vodila neznana moč. Stegnil je noge, po¬
spešil korake, dvignil glavo naravnost k ho¬
rizontu (obzorju) ter krepko srkal v se zrak
skozi odprte nosnice. Oprava na velblodu se
je dvigala kvišku ter padala navzdol, kakor
barka na valovih. Časih se je razprostirala
neka vonjava, podobna vonjavi pelina, ki je

sladila ozračje. Škrjanec in lastavica sta se
kosala v letanju; bele prepelice pa so žvižgaje
bežale s poti. Bolj poredkoma sta se pri¬
kazali lisica ali hijena ter se požurili, da si
iz varnega zavetja ogledata vznemirjevalca.
Daleč na levo se je dvigalo pogorje Džebela,
pokrito z biserno zaveso, katero je solnce
vsaki hip spreminjalo v škrlat. Nad najvišjimi
njegovimi griči je plaval na širokih krilih
jastreb v čimdalje večjih kolobarjih.

Toda jezdec pod zelenim šotorom ni
videl ničesar tega, ali vsaj zdelo se je, da ne
vidi. Njegove zaspane oči so bile uprte v
jedno točko. Človek, kakor tudi žival, zdelo
se je, da imata nekakega tajnega vodnika.
Več nego dve uri je šel velblod naprej z
urnimi koraki in v istem smeru — proti
vshodu.

Ves ta čas se popotnik ni ganil, niti
pogledal ne na desno ne na levo. Sirijski
velblod lahko prehodi devet angleških milj v
jedni uri. Kadar dirja, prehiti celo navaden
veter v puščavi. To urno potovanje je tudi
uplivalo na promeno vidnega kroga. Džebel
na zapadu se je raztezal kakor bledo-plavkast
trak. Tu ali tam se je dvigal grič ali „tell“
iz gline in strjenega peska. Ponekje so dvi¬
gali bazalti svoja kamenita čela; bile so to
poslednje gorske straže proti silam ravani,
kajti naokrog se je razprostiral le pesek in
pesek. Tu se je začelo njegovo kraljestvo.
Ponekje je ležal ravno, kakor na morskem
obrežju, ponekje kazal gube ali valove. Tudi
stanje ozračja se je spremenilo. Solnce, po-
pevši se že visoko, je posrkalo roso in meglo
ter razgrelo vetrič, ovevajoč popotnika. Blizo
in daleč se je barvalo površje z mlečno
barvo, osvetljuje ob enem brezkrajno pro¬
stranstvo neba.

In znovič sla pretekli dve uri, ne da
bi si popotnik počil ali krenil s poti. Sled
rastlinstva je preminil. Strjen pesek je hreščal
pri vsakem koraku. Džebel je zginil popolnoma,
in obzorje je bilo prazno. Senca, hiteča po¬
prej za popotnikom, se je pomaknila proti
severu, da seje zdelo, da dirja pred jezdecem;
popotnik in velblod nista mislila na počitek.

Radi razkošja nihče ne išče puščave.
Ogrodja kostij in trupla zaznamujejo tam
cesto. Najstarejši šejk Culi, kako mu urneje

— 5

bije srce, ko se nahaja sam v brezmerni
puščavi. Tako Lucli naš popotnik ni iskal
tukaj razkošja. Isto tako ni bil podoben
ubežniku,— niti se ni kedaj ozrl; sploh ni
kazal bojazni niti radovednosti. Človek v sa¬
moti želi imeti tovariša. Pes in konj sta mu
prijatelja. Ne sramuje se govoriti njima pri¬
jazne besede. Toda naš popotnik je le molčal.

O poludne je obstal velblod po svojem
nagonu, zamukal, ali bolje zastokal, s katerim
glasom je navadno protestoval proti pre-
obloženju ali prosil počitka.

Popotnik, zdramivši se iz zamišljenosti,
je dvignil zavoj šotora ter se razgledal po
okolici. Oddahnil si je, pokimal z glavo, kakor
bi hotel reči: „Konečno vendar!“

Potem je položil navzkriž roke na prsih,
pobesil glavo ter potihoma molil. Dovršivši
svojo versko dolžnost, je zaklical: „Ikh!

ikh!“ besedici, s katerimi je gotovo še Job
klical svoje velblode, da naj pokleknejo. Potem
je stopil živali na gibčni vrat ter zdrknil na
pesek.

II.

To je bil človek zale rasti, ne toliko
visok kakor močan. Razvezavši svilnat trak,
s katerim je imel zvezan turban, je pokazal
svoje moško in skoro črno lice. Imel je
nizko in široko čelo, orlov nos, bujne, dolge,
leskeče se lase, ki so se mu vsipali v šte¬
vilnih kodrih na rame. Taki so bili Faraoni
in Ptolemeji, takšen je bil Misraim, oče egip¬
tovskega rodu. Popotnik je imel na sebi
»karnis*  — belo srajco z ozkimi rokavi,
odprto na prsih a široko od spodaj, vezano
na vratu in prsih; zvrhu je nosil črn volnen
plašč, imenovan „abba“, s kratkimi rokavi,
podvlečen s svilo in obrobljen z zlatom. Na
nogah je imel opanke.

Kot posebnost na njem je bilo to, da
akoprav v puščavi, v domovini levov, leo¬
pardov in tem enako divjih ljudij, ni imel pri
sebi nikakega orožja. Očividno, miren na srcu
in duši, je bil čudovito hraber, ali pa se je
čutil pod nenavadnim varstvom . ..

Pot je bila dolga in utrudljiva. Popotnik
si je drgnil odrevenele ude ter korakal okrog
svojega tovariša, kateri, zaprši oči, je zado¬
voljno jel prežvekovati.

Potem si je vsaki hip zaslanjal oči ter
napeto gledal v puščavo. Očividno je nekoga
pričakoval. Toda kaj ga je privedlo v ta kraj?

Čez nekaj časa se mu je jela na obrazu
kazati bojazen prevaro, vendar je še zrl v
daljavo z neomahljivo nadejo.

Približal se je k velblodu, vzel iz jednega
lesenega predalnika gobo in posodo z vodo,
s katero je otnil velblodu oči in nosnice. Na
to je izvlekel okrogel kos sukna, rudeče in
belo prižastega, butaro drogov in debelo pa¬
lico, ki je bila sestavljena iz različnih kosov;
če se je raztegnila, je služila namesto droga.
Popotnik jo je vtaknil v zemljo, razstavil na¬
okrog druge drogove ter jih pokril s prižastim
suknom.

Tako je imel stanovanje, nekoliko manjše
nego ga navadno imajo šejki in emiri, toda
v vsakem oziru podobno. Na to je vzel raz
sedlo kos naslonjača, ki ga je postavil na
tla pod šotorom, ter znovič šel ozirati se na¬
okrog. Toda razun šakala, dirjajočega skokoma
po ravani, in orla, letečega k zatoki Akaba,
je bila puščava mrtva.

Obrnil se je k velblodu.

»Daleč sva od svoje rojstne zemlje 11 ,
se je oglasil z debelim, v tej puščavi kaj
čudno zvonečim glasom, »daleč od doma, o
tekmec najurnejših vetrov; toda 'Bog je z
nama. Imejva potrpljenje!"

Na to vzame iz malhe pri sedlu ne¬
koliko fižola in, nasuvši ga v vrečo, jo priveže
velblodu k gobcu. Ta znovič upre pogled v
neobljudeno, brezmejno prostranstvo, tako
pusto v obsevajočih jo solčnih žarkih.

»Prideta*, je dejal mirno. »Ta, ki je
vodil mene, privede tudi nju. Treba se
pripraviti".

In začel je jemati raz sedlo priprave za
gostijo: pladnike, spletene iz palmovih vlaken,
ter vino v malih usnjatih mehovih, posušeno
in povojeno ovčje meso, sirijske margane,
datelje iz El-Šelebi, kaj lepe in velike, ki so
zrastli v »nakhili", to je v palmovih Sadnikih
srednje Arabije; sir, podoben »mlečnim drob¬
tinam" kralja Davida, ter domač kruh: vse
to je razložil po naslonjaču, postavljenem v
šotoru. Naposled je prinesel tri svilnate robce,
s katerimi odlična družba na vshodu pokriva

— 6  —

kolena ob času obeda. Število robcev je ka¬
zalo, da pričakuje Egipčan se dva tovariša.

Priprava je bila končana. Popotnik je
stopil iz šotora: daleč tam na vshodu je bila
videti temna točka. Obstal je, kakor okarne-
nel s široko odprtimi očmi; nekak čeznatorni
čut ga prežame. Točka je naraščala, kmalu
je bila velika kakor roka; naposled je po?
stala njena postava še razločnejša. Bližal se je
drugi velblod, bel in velik, in na njem „hu-
dah“ — popotno sedlo, ki se rabi v Indiji.
— Egipčan prekriža roki na prsih ter po¬
gleda v nebo.

„Bog je velik", zakliče, z očmi polnimi
solz, in z dušo prenapolncno s svetim strahom.

Bliže in bliže prihaja tujec; naposled
obstane. Bilo je videti na njem, kakor bi se
bil uprav v tem trenutku sprebudil iz snu.
Zagledal je klečečega velbloda, šotor in pred
njim človeka, zatopljenega v molitev. Položil
je isto tako navskriž roki, sklonil glavo ter
potihoma molil. Potem, stopivši z velbloda, jo
pristopil k Egipčanu. Gledala sta se nekaj
časa ter se objela; vsak je del desno roko
drugemu na vrat, z levo pa ga objel okrog
pasu, položivši glavo na jedno, potem na
drugo ramo.

»Mir bodi s teboj, služabnik pravega
Boga", se oglasi prišlec.

„In tudi s teboj", odgovori Egipčan.
»Dobro mi došel brat prave vere".

Prišlec je bil visoko raščen in medle
postave. Oči je imel vdrle, lase in brado
belo, a lice bronaste barve. Bil je isto tako
brez orožja kakor prvi. Oblečen je bil po
indijskem kroju: na glavi je imel fes, ovit
z gubastim šalom. Pod kratko suknjo, »abba“
imenovano, je imel na sebi široke, nagubane
hlače, zvezane nad gležnji. Namesto opank
je imel na nogah plitve brezpetnike. Razun po¬
slednjih je imel vso obleko iz belega platna.
Postava mu je bila vzvišena, resna in stroga.
Pogled nanj je spominjal Visvamitra, nnj-
večjega junaka vshodne Indije. Lahko bi ga
imenovali modrijana Brahme, poosobljenega
duha te vere. Samo oči so najavljale člo¬
veško bitje; ko je dvignil glavo z nad ramen
Egipčana, so mu lesketale v njih solze.

»Bog je velik!" je zaklical.

»In blagoslovljeni so oni, ki mu služijo",
odvrne Egipčan. »Toda glej, bliža se on, ko¬
gar pričakujeva".

Zares se je od severne strani bližal
tretji, isto tako beli velblod, ki je urno pri-
hitevši obstal. Novi prišlec je stopil na tla.

»Mir bodi z vama, brata!" je dejal,
objemši Indijana.

»Naj se zgodi božja volja!" odvrne
Indijan.

Tretji tovariš poprejšnjima v ničeniu
ni bil podoben. Bil je šibkejše rasti in belega
obraza; množica jasnih las mu je obsipala
majhno, toda zalo glavo. Njegove plave oči
so razodevale' mehko ter odkritosrčno, pri¬
srčno narav. Bil je isto tako kakor ona dva
brez orožja; na sebi je imel sirijski plašč,
pod katerim je bila videti tunika*) s kratkimi
rokavi, prepasana s trakom ter segajoča do
kolen. Vrat, roke in noge je imel gole. Na
nogah je nosil opanke. Petdeset let je že
prešlo nad njegovo glavo, ne pusti vši za se¬
boj drugega sledu, nego krepak značaj v ob¬
čevanju in premišljenost v razgovoru. Niso
so dotaknila ni močij telesa niti razpolož-
nosti duše. Na prvi pogled je bilo očividno,
da, ako no on, so pohajali vsaj njegovi pred¬
niki iz slovečih atenskih gajev.

Po končanih pozdravih spregovori Egip¬
čan: »Gospod me je privel semkaj prvega,
iz česar razvidim, naj bom sluga svojim bra¬
tom. Šotor je razpet, kruh za lomljenje pri¬
pravljen; dovolita mi, da izpolnim svojo
službo".

Po teh besedah ju prime za roke ter
ju pelje v šotor, sname jima opanke ter
umije noge, nalije vode na roke ter obriše
z ruto. Omivši še svoji roki, reče:

»Okrepčajmo se najpoprej, bratje, da
zadobimo moči za izvršitev svojih dolžnostij.
Pri jedi poizvemo vzajemno drug od dru¬
gega, odkod smo in kako nas imenujejo".

Posadi ju sebi naproti. Vsi trije ob enem
sklonijo glave, sklenejo roke ter molijo skupno
zahvalno molitev.

„0 Bog in naš oče ! Kar imamo, prihaja
od Tebe. Sprejmi našo zahvalo ter blagoslovi
nas, da bomo mogli izpolniti Tvojo voljo!"

*) Tunika — slnro rimsko oblačilo.

— 7

Pri poslednjih besedah se začudeno
pogledajo; vsakteri njih je molil v drugačnem
jeziku, neznanem v njihovem kraju, a vendar
so se razumeli. Sveto spoštovanje je prešinilo
njihove duše; čutili so navzočnost božjo.

To se je godilo 746. 1. rimske dobe, v
mesecu grudnu, med tem ko je v pokrajini
Sredozemskega morja vladala zima. Potovanje
ob tem času po puščavi človeka zlačni. Naši
popotniki so molče jedli in še le po vinu za¬
čeli razgovor:

»Nič ni na svetu tako sladkega, kakor
slišati v tujini svoje ime iz ust prijatelja", se
oglasi Egipčan. »Odslej prebijemo v družbi
več dnij. Napočil je čas, da se vzajemno
spoznamo. Naj torej, ako mu je volja, oni,
ki je prišel poslednji, prvi povzame besedo. 8 .

Grk je začel, iz početka počasi, kakor
bi tehtal vsako besedo.

»Draga brata! To, kar vama imam po¬
vedati, je tako čudno, da sam ne vem, kako
začeli in kako izraziti z besedami. Jaz sam
ne razumem vsega. Samo tega sem prepričan,’
da vršim voljo Gospodovo in da je ta služba
neprestano zamaknjenje. Premišljuje o cilju,
h kateremu težim, čutim v sebi neizmerno
veselje; torej vem, da je to volja božja ...“

Ganutje mu pretrga za trenutek govo¬
rico. Ona dva, navdahnena z istimi občutki,
povesita oči.

»Daleč na zapadu 8  — začne znovič
Grk —• »je dežela, .katere spomin nikdar ne
izgine radi tega, ker uprav ona je dala ljudem
marsikaj, kar jim dela najčistejše veselje.
Imenujem samo umetnost, poezijo, modro-
slovje, govorništvo. Toda, o brata! pogla¬
vitna njena slava se ovekoveči v dovršenem
jeziku one dežele, v katerem bo oglašen
svetu On, katerega iščemo. Dežela, o kateri
govorim, je Grška. A jaz sem Kašpar, siti
Kleanta iz Aten. Narod moj — nadaljuje —
ljubi znanost, in tudi jaz sem ji strastno
udan. Iz množice zagonetk, za čijili rešitev
se bore razne šole, sem izbral dve, ki sta
jedino vredni rešitve; iz cele čete modrijanov
sem našel dva, od katerih jeden uči o člo¬
veški duši in njeni neumrljivosti, drugi — ;  o
jedinem neskončno pravičnem Bogu. Spoznal
sem, da je zveza med Bogom in dušo. V
tem zmislu človek lahko razmišlja le do neke

meje, toda nakrat naleti na nepredoren val
in ne preostaja mu nič drugega, nego klicati
na pomoč. To sem tudi učinil, toda nijeden
glas ni odgovoril na moj klic. Ves obupan
sem zapustil mesto in šole 8 .

Na te besede je razjasnil resnoben
smehljaj zagorelo fndijanovo lice.

„Na severni strani moje dežele, v Te¬
saliji 8 , — nadaljuje Grk, — »je gora, ki
slovi kot bivališče bogov, bivališče Zeusa,
najvišjega med njimi. Zove se Olimp. Na¬
potil sem se tjekaj ter se nastanil v votlini,
kjer sem se zatopil v premišljevanje, ali
bolje, kjer sem pričakoval tega, za kar sem
prosil z vsakim vzdihljajem —■ razodenja.
Verujoč v nevidnega, naj višjega Boga. sem
tudi verjel, da koprneč po njem z vso dušo,
dobim njegovo usmiljenje in luč iz višine 8 .

„In On ti jo je dal!“ zakliče Indijan,
stegnivši roko k nebu.

»Cujta, brata 8 , nadaljuje Grk. »Nekoč
sem opazil človeka, vrženega z ladije, ki je
priplaval blizo moje votline. Dospel je na
obrežje. Sprejel sem ga in mu postregel. Bil
je to žid, poučen v zgodovini in postavah
svojega naroda. On mi je pojasnil, da Bog,
kateremu sem pošiljal svoje prošnje in mo¬
litve, zares živi, da je že od pamtiveka njih
postavodajalec, sodnik in kralj. Kaj je bilo
to drugega nego razodenje, o katerem sem
sanjal? Vera moja je bila nagrajena, Bog mi
je poslal svojo luč 8 .

»Tako, kakor jo pošlje vsakomur, kdor
se obrača k njemu s tako vero 8 , odgovori
Indijan.

»Samo malo je takih, ki bi spoznali,
kedaj On govori k njim 8 , doda Egipčan.

»Toda, to še ni vse 8 , nadaljuje Grk.
Oni človek mi je odkril še več tajnostij. Pre¬
roki, ki so v prvih časih po razodenju go¬
vorili z Bogom, so zapustili obljubo, da On
pride znovič. Imenoval mi je preroke ter mi
navajal njih poročila iz svetih knjig. Naposled
mi je naznanil, da ta drugi Njegov prihod
uprav sedaj pričakujejo v Jeruzalemu 8 .

Grk umolkne in lice se mu zmrači.

»Piesnica, oni človek je dejal, da kakor
prvo, tako tudi to drugo razodenje ima biti
poslano izključno le Židom. Ta, ki pride, ima
biti kralj židovski. — »Ali za ostali svet ni

— 8  —

nikakega upanja?" ga vprašam. Ne", odgo¬
vori ponosno, „mi smo izvoljeni narod".
Vendar pa nisem izgubil upanja. Ali mar
more Bog omejiti svojo ljubezen samo na
jeden rod? V tej reči sem hotel dobiti po¬
jasnila. Po dolgem moledovanju sem nadkrilil
ponos tega človeka, priznal mi je, da pred¬
niki njegovi so bili izbrani, da ohranijo res¬
nico, katero ima spoznati ves svet  v
svoje rešenje.

Ko je žid odšel, sem si okrepčal dušo
z molitvijo, prose, da bi mogel videti in po¬
častiti Kralja. Ko sem sedel nekega večera
zatopljen v premišljevanje teh tajnostij pred
svojo votlino, sem zapazil nakrat zvezdo,
nenavadno leskečo, kakor bi veslala čez
morje; polagoma se je dvignila, se približala,
naposled pa je obstala nad mojo glavo, tako,
da je njen žar padal naravnost na-me.
Padel sem na tla ter zaspal; v sanjah sem
slišal glas:

„Tvoja vera je zmagala, bodi blagoslov¬
ljen. Ti in še dva druga iz najoddaljenejših
koncev sveta ste poklicani, da zagledate in
daste spričevanje Onemu, ki je obljubljen.
Vstani ter idi njima naproti in zaupaj Duhu,
ki te popelje".

Ko sem se sprebudil, sem začutil v
duši jasnost, kakor bi sijalo vanjo solnce.
Slekel sem puščavniško obleko ter jo zame-
nil s svojo poprejšnjo. Na to sem vzel iz
skrivališča zaklad, kateri sem prinesel seboj
iz mesta. Prva ladija, na katero sem naletel,
me je peljala v Antijohijo, kjer sem si kupil
velbloda, in ta me je prinesel čez Emezo,
Damask, Bostro in Filadelfijo semkaj k vama.
To, brata, je moja pripovest Sedaj pa po¬
vejta vidva svojo".

III.

Egipčan in Indijan se pogledata, in prvi
da z roko znamenje, na kar začne drugi:

»Najin brat je dobro govoril. Da bi bile
le moje besede tudi tako modre!" Po kratkem
pomisleku nadaljuje:

»Draga brata ! Jaz se imenujem Melhior.
Moj jezik, ako ne najstarejši na svetu, se je
rabil vendar prvi v pismu, mislim jezik san-
skritski. Jaz sem Indijan. Moj narod je prvi
stopil v svetišče vede. Naj pride kar hoče,

knjige vede vstrajajo do konca, kajti v njih
se nahaja vir prvotne vere in vede.

Jaz sem rojen brahman. Navzlic mno¬
govrstnemu učenju m postavam, puščala je
vendar ta vera v moji duši neko praznoto.
V svoji zapuščenosti sem iskal kraja, kjer bi
mogel biti sam z Bogom. Potoval sem ob reki
Ganges proti njenemu viru in tako sem
dospel v pogorje Himalaja. Tam, daleč od
ljudij, sem se nastanil ter občeval z Bogom
v molitvi, premišljevanju, postu in trpinčenju
in se tako pripravljal na smrt. Nekega ve¬
čera, ko sem tako samcat taval naokrog,
zakličem poln srčnega koprnenja: »Kedaj

prideš, o Bog! ter me rešiš ? Ali res ni re-
šenja ?“ Tu se v temi nakrat zablišči luč.
Zagledal sem zvezdo, dvigajočo se kvišku, ki
se je približala ter obstala nad menoj. Padel
sem na tla, in glas, poln rajske miline, mi
zakliče: »Tvoje zaupanje bo poplačano. Bodi
blagoslovljen, sin Indije. Rešenje je že blizo.
Poklican si, da z dvema zagledaš Odrešenika
ter daš o Njem spričevanje. Pojdi njima
naproti ter zaupaj Duhu, ki te popelje". In
od onega trenutka sem videl nad seboj
zvezdo, očividno to znamenje navzočnosti
Duha. Podal sem se na pot čez Lahoro in
Kobot. Za dragoceni, na poti najdeni kamen,
sem si kupil v Ispohamiji velbloda, ki me je
prenesel v Bagdad. Odtod, ne čakaje kara¬
vane, sem potoval sam, brez bojazni, kajti
Duh je bil z menoj in je še sedaj. Kakošno
veselje nas čaka! Videli bomo Izveličarja ter
se mu poklonimo in ga počastimo. Končal
sem, brata".

Ganjen Grk jame mu takoj z znamenji
kazati svojo radost, Egipčan pa se oglasi
resno, kakor po navadi.

»Pozdravljam te, brate ; trpel si mnogo,
torej se še bolj radujem, da ti je izteklo vse
po sreči. Ako je vama prav, povem vama,
kdo sem in kako sem bil pozvan, toda poprej
naj napojim žejne velblode".

Vrnivši se čez nekaj časa, zasede zopet
svoj sedež v šotoru.

»Vajine besede, brata, prihajajo od
Duha„ — nadaljuje — »in Duh mi je dal
jih razumeti. Vsakteri od vaju mi je pravil o
svoji domovini. V tem tiči nekaj skrivnostnega,
kar moram pojasniti. Toda hoteč, da bi bilo

— 9  —

to razumljivo, moram govoriti najpoprej o
sebi in svojem narodu. Jaz sem Baltazar,
Egipčan”.

Poslednje besede je izrekel mirno, toda
slovesno, da sta oba poslušalca nehote sklo¬
nila glavi.

„lme mojega naroda vzbuja spomin na
celo vrsto zaslug, ki so mu pridobile neumr¬
ljivo slavo. Rodil sem se v Aleksandriji. Kot
potomec knežjega in duhovskega rodu sem
bilodgojen primerno svojemu stanu. A vendar
kmalu sem se čutil nezadovoljnega. Naša vera
uči, da duša, ko zapusti telo, začne znovič
potovanje od najnižjih do najvišjih stopinj
(kast), brez ozira na to, kakošno je bilo člo¬
veško življenje na zemlji. Sčasoma sem čul
o veri Perzijanov, o kraljestvu svetlobe, o
njihovem raju, o hoji čez most Chinerat, ki
je pristopen edino le dobrim. Misel na to
me je preganjala neprestano; po dnevu
in po noči sem primerjal ti dve ideji: pre¬
hoda duš in večnega življenja v nebesih.
Ako je Bog pravičen, kakor me je učil moj
učitelj, čemu ne stori razlike med dobrim in
hudim ? Naposled sem spoznal, da smrt je
ločitev, v kateri hudobni ginejo, dobri pa
vstanejo k boljšemu življenju. To odkritje
me je spodbodlo k daljšemu iskanju. Čemu
naj resnica še nadalje ostane skrita? Mo-
droslovje nam je prineslo strpljivost. V Egiptu
je zavladal Rim. Nekega dne jamem javno
govoriti v Brucheionu, v najlepšem in najbolj
obljudenem okraju Aleksandrije. Dijaki, hiteči
v šolo, duhovniki Serapiona, patroni dirkališč,
da, cele tolpe naroda so obstale, da bi me
poslušale. Govoril sem jim o Bogu, o duši, o
dobrem in hudem, o nebesih in o nagradi
čednostnega življenja. Moji poslušalci so se
iz početka čudili, potem pa so se jeli sme¬
jati. Ne zmene se za to, sem poskušal zno¬
vič ganiti njih srca in duše — pa so se mi
jeli posmehovati. Osmešili so mojega Boga,
s psovkami zatemnili nebo".

»Človek je sovražnik človeštva", odgo¬
vori Indijan, globoko vzdihnivši.

Baltazar je molčal.

IV.

»Dolgo sem premišljeval, kaj je bilo
vzrok, da se mi ni posrečilo, naposled sem

ga našel. Za jeden dan daljave od Aleksan¬
drije, poleg reke, leži vas, v kateri prebivajo
pastirji in vrtnarji. Sedem v ladijo ter se
peljem tjekaj, kjer takoj skličem narod, moške
in ženske, najubožnejše med ubogimi. Jamem
jim govoriti iste besede kakor prebivalcem v
Brucheionu. Tu nisem slišal smeha. Drugi
večer sem jim govoril znovič, in oni so verjeli,
se veselili ter raznesli naokrog to novico.
Tretjega večera so se zbrali k skupni mo¬
litvi. Vrnil sem se v mesto. Veslaje po reki, v
kateri se je odbijalo nebo, posuto z zvezdami
tako jasnimi in tako blizu kakor nikdar ne
poprej, sem spoznal, da, ako hočem spreobrniti
ljudstvo, naj ne hodim k velikim in bogatim
— marveč rajše k malim in ubogim. Napravil
sem načrt, kateremu sem posvetil življenje.
Vredil sem imetje tako, da so njega dohodki
donašali olajšavo ubogim v revščini in trplje¬
nju. Na to sem prehodil Egipt, pridiguje o
Bogu in o plačilu v nebesih. Učinil sem mar¬
sikaj ter vem, da ta del sveta je pripravljen
sprejeti Onega, katerega iščemo.

Samo jedna misel me je vznemirjala.
Kaj bo, kadar mene več ne bo? Večkrat sem
premišljeval in poskušal osnovati obliko in
jedinost mojemu delu, toda ni se mi posre¬
čilo. Brata, v stanu, v kakoršnem se sedaj
nahaja svet, ko bi hotel vzbuditi kdo vero
Mizrajma, bi moral nastopiti ne v svojem,
marveč v imenu božjem, podpreti svoje be¬
sede z dokazi, dokazati vse, kar trdi, celo
Boga. Človeške duše so popolnoma zamak-
nene v pozemeljske reči, množica krivih
božanstev napolnuje nebo, zemljo in ozračje,
da se prava vera more vrniti le po krvavi
poti pregnanstva, to je, da so spreobrnem
pripravljeni rajše umreti, nego odreči se
svojemu prepričanju. A kdo more dvigniti
ob tem času vero tako visoko, ako ne sam
Bog? Ako hoče odkupiti človeštvo, mora se
še enkrat razodeti, mora priti sam".

Močno ganutje prevzame vse tri.

»Mar ne gremo k Njemu ?“ zakliče Grk.

»Sedaj razumeta, čemu se mi ni po¬
srečil poskus: osnovati družbo. Nisem imel
moči, da bi podprl z dokazi svoje besede.
Grozno sem bil potrt pri misli, da moj trud
nikdar ne obrodi sadu. Verjel sem v moč
molitve, in da bi bila moja prošnja poprej

2

- 10  •

uslišana, sem zapustil isto tako, kakor vidva,
brala, posvetni trušč ter šel v puščavo, kjer
sam Bog prebiva. Sel sem daleč, daleč za
pet vodopadov, tjekaj za Sennar, kjer se pet
rek zliva v jedno strugo, više Bahr-el Abiada,
daleč v neznano Afriko. Tam na vshodni
strani meče nebeška gora svojo dolgo, hla¬
dilno senco na puščavo in topeč se sneg na
njej se steka v veliko jezero, razprostirajoče
se ob njenem vznožju. Iz jezera teče velika
reka. Celo leto sem prebival tam, živeč se
z datelji in krepčajoč dušo z molitvijo. „Svet
umira", sem si mislil. „Kedaj prideš, o Bog?
Ali moje oči ne bodo videle odrešenja ?“
Prozorno površje vode se je lesketalo od
zvezd. Pa se mi je zdelo, da se je jedna
njih dvignila ter jasno se lesketaje se mi
bližala; naposled je obstala nad mano. Padel
sem na obraz ter zaslišal sladki glas nad¬
zemeljski: „Tvoja dobra dela so zmagala.
Blagoslovljen si, o sin Mizraima. Rešitev se
bliža. Snideš se z dvema drugima, prihaja¬
jočima iz najdaljših krajin zemlje, da zagle¬
date Odrešenika in mu daste spričevanje.
Vstani ter idi jima naproti. A ko dospete v
sveto mesto Jeruzalem, vprašajte, kje je rojen
kralj židovski. Kajti, recite, videli smo nje¬
govo zvezdo na vshodu ter smo poslani, da
mu damo čast. In zaupaj popolnoma Duhu,
ki te bo vodil". In ta luč je šinila v me, me
vodila in pripeljala v dolino reke k Menfisu,
kjer sem kupil velbloda; potem dalje čez
Suez in Kufileh, Moabo in Ammnovo semkaj
na to mesto. Bog je z nami, brata!"

Oživljeni z enakimi občutki si podajo
trije popotniki roke.

„ Ali more biti kateri smoter bolj vzvišen
od našega?" povzame znovič Baltazar. »Skoraj
najdemo Gospoda; razprašeno in številno
potomstvo sinov Noeta se pokloni z nami
vred Bogu-Gloveku. A mi iz globočine src
najavimo svetu novo resnico, razglašajoči, da
nebo se ne pridobi z mečem niti z znanjem,
marveč z vero, ljubeznijo in dobrimi deli".

Vsi trije umolknejo. Veselje, da se bli¬
žajo cilju, jim je odvzelo govorico.

Roke se jim razvežejo in vsi trije sto¬
pijo izpod šotora. Puščava je bila tiha. kakor
razprostirajoč se nebeški obok nad njo. Solnce
se je nagibalo k zapadu.

Čez malo časa je bil šotor zvit in pri¬
jatelji, zasedši velblode, se podajo na daljšo
pot. Egipčan je jezdaril spredaj.

In jezdarili so tako sredi temne in
hladne noči k daljnemu vshodu. Polagoma
se je jel mesec dvigati na obzorje. V bledi
njegovi svetlobi so se pomikale naprej te
tri bele postave, rekel bi duhovi, ki beže
pred svojo senco.

Nakrat pa se na obzorju poleg griča
zasveti jasna luč ; pri pogledu na njo jamejo
srca naših popotnikov živejše vtripati.

»Zvezda! Zvezda! Bog je z nami!"

Ta klic se ob enem izvije vsem trem
iz prsij.

V,

Semenj pri vratih Jafe.

V obzidju okoli Jeruzalema so se na¬
hajala na zahodni strani velika hrastova
vrata, imenovana betlehemska, ali vrata Jafe.
Tikoma za vratini se je nahajalo prostorno
sejmišče. Za časov kralja Salomona se je
vršila tu živahna trgovina ; semkaj so hiteli
kupci iz Egipta, Tira in Sidona.

Že je preteklo blizo tri tisoč let od tega,
za Jeruzalem tako slovečega časa, a vendar
še sedaj najdeš tam vse, kar kdo potrebuje.
Še sedaj, ko se to sejmišče napolni z ljudmi,
si lahko predočiš, kakošno je moralo biti za
časov Heroda.

Po hebrejskem številenju se je vršilo
v poprejšnjem oddellču opisano srečanje 25.
dne tretjega letnega meseca, to je po našem
koledarju dne 25. grudna. A bilo je to drugo
leto 193. olimpijade, ali 747. od osnovanja
Rima, G7. leto življenja Heroda Velikega in
35. njegovega vladanja nad Judejo.

Po židovskem običaju se je začel dan
s solnčnim vshodom ; svit je naznačeval prvo
njegovo uro. Ob tem času je bil semenj pri
vratih Jafe najživahnejši. Ljudje so se dre¬
njali skozi obokan predor na trg in na ulice,
držeče v mesto.

Ker se moramo v daljšem teku pripo¬
vedovanja seznaniti s prebivalci in prišleci
svetega mesta, oglejmo si nekoliko to tolpo,
ki se drenja skozi vrata.

— 11

Tu stoji osel, obložen z lečo, grahom
in čebulo iz vrtov Galileje; njegov gospodar
s hripavim glasom ponuja svoje blago. Človek
ta ima na sebi dolgo, čez rame obešeno haljo
iz neobeljenega platna; na nogah ima opanke.

Nekoliko dalje kleči velblod, upogibajoč
se pod težo fig, jabolk, grozdja in dateljev.
Nekoliko žensk je prisedlo k zidu in hvalisalo
v svojem narečju : „Med, sladki med!“ Toda
njihov klic je ginil v splošnem trušču; sicer
pa so jih prehiteli navadno fantalini z zago¬
relimi lici, drenjajoči se sredi tolpe s čebriči,
obešenimi preko ram, kličoči: »Kupujte med,
kupujte vino iz En-Gadi!“

Nič manj vsiljivi niso bili tudi barantači
s ptiči; golobje, race, slavčki so povekševali z
grgotanjem, kvakanjem in petjem ta trušč in
šum. V tej tolpi, kakor da se zaveda moči
svojega blaga, je korakal ponosno trgovec,
prodajajoč zlato in drago kamenje, oblečen v
škrlatno ali modro tuniko, noseč na glavi
velik, bel turban; barantači z lepotičjem,
obleko ali drugimi potrebnimi in nepotrebnimi
predmeti so suvali in odrivali svoje tekmece,
priporočevaje svoje blago kupovalcem. Osle,
krave, ovne, okorne velblode, ognjene konje,
vse domače živali, izvzemši po postavi za-
branjenih svinj, so se vozile tu sem na semenj.

Za mestnimi vratmi ista prikazen, isto
gibanje in drenj, samo da še dokaj večji radi
tesnega prostora. Takošna so bila za časov
Heroda sejmišča pri vratih svetega mesta.

Poiščimo si prostor pri vratih nad
obrežjem stekajočih se potokov ter napnimo
pogled in posluh; nemara se nam posreči,
razločiti posamezne postave v tem drenju, ali
slišati posamezne besede sredi hrušča in trušča.

Evo, ravnokar se bližata dva človeka,
pripadajoča očividno privilegovanernu stanu.

„Brrr, mrzlo je !“ reče jeden od nju,
krepko vzrasel vitez z orožjem v roki in s
čelado na glavi. »Kaj ne, da je mrzlo, Kaj P
Za Plutona, jaz tu zmrznem !“

»Čelade legijonov, ki so premagale Marka
Antonija, so bile pokrite z debelo plastjo ga-
lijskega snega; oni so bili tačas privajeni
mrazu", odvrne mu tovariš z ironiškim sme¬
hom, »toda ti, ubogi moj tovariš, se vračaš
sedaj iz Egipta in v tvojih žilah se pretaka
ogenj te dežele".

Govore te besede sta prekoračila hrastov
prag ter šla molče dalje. Orožje in težki ko¬
raki so takoj najavili, da sta to rimska
vojščaka.

Iz tolpe je zdirjal naprej suh, sključen
žid v obleki bronaste barve; kodri razpletenih
las so mu padali neredno na lice in pleča.
Potoma so ga pozdravljali z glasnim smehom,
bil je namreč — Nazarenec.

Ta sekta je zavrgla Mojzesove knjige
in sprejela razne čudne obljube, med drugimi
tudi to, da si noče striči brade in las ; torej
so tudi njeni priznavalci, močno zanemarjeni,
kar se tiče snage, bili predmet splošnemu
posmehu.

Sedaj se prikaže pri Jafejskih vratih
človek zalega, zagorelega lica. Beli plašč,
bogato izšivan, mu visi preko ramen, pre-
pasan okrog beder z zlatim pasom. Postava
njegova je mirna, a smeh mu igra na ustnicah.
Na prikazen te zale postave se tolpa nagloma
stisne skupaj; iz tisočerih ust se razlegajo
strastne psovke. Čemu to ? Ha, to je gotovo
gobovec ? — Ne, ta človek je Samaritan.
Njegove obleke bi se ne dotaknil umirajoč
Izraelec, če bi mu to moglo vrniti tudi
življenje.

Ko je David pričel vladati na pogorju
Sijona, je stalo na njegovi strani samo po-
kolenje Juda, druga pa so se preselila v
Sehem, še starodavnejše in na spomenikih
bogatejše mesto nego Jeruzalem. Poslednje
združenje pokolenj ni napravilo konca mržnji.
Samaritanje so se rinili v svetišče v Gerizim,
preziraje učene doktorje v Jeruzalemu. Čas
ni ublažil sovraštva. Za časov Heroda se je
vsak, kdor je hotel, mogel vrniti k Mojze¬
sovi veri, vsak, izvzemši Samaritana; tega so
namreč njeni priznavalci zaničljivo zapodili.

Pozornost ljudstva se je obrnila kmalu
na drug predmet.

Pri vratih se je prikazalo troje ljudij,
nenavadno krepke postave, s prozorno poltjo,
z modrimi očmi in jasnimi lasmi. Volnene tu¬
nike, lahno prepete čez pas. niso zakrivale
krepkih prs in mišičastih rok. Tolpa jim je
s spoštovanjem in začudenjem delala prostor.
To so bili gladijatorji — korenjaki, nepoznani
pred rimskim prihodom v Judeji, za katere
je Herod, koprneč po krvavih igrah, postavil

2 *

— 12  —

veličastna dirkališča ter privedel vanje bo¬
rilcev iz pokrajine galijske ali iznad Donave.

»Za Baha!“ zakliče jeden korenjakov,
dvignivši svojo krepko pest kvišku. „Za Baha!“
Lobanje teh ljudij niso debelejše od jajčjih
lupin!

Grozen pogled je sledil tem besedam.

Na nasprotni strani je stal prodajalec
s sadjem. Prišlec s Cipra je imel tu v ple¬
tenih koših razstavljene mandelne, grozdje,
fige in margarane.

„Kaj imaš tam, sin Pofosa ?“ ga vpraša
mimogredoč grški pevec. »Lačen sem kakor
pes na ulici; daj, kar imaš“.

»Sadje naravnost iz Pedije. Pevci v
Antijohiji so navajeni uživati ga vsako jutro,
da si ž njim osvežijo grla*, odvrne prekupec
s tankim glasom. »Nemara hočeš dateljev?“

»O ne, saj nisem Arabec".

»Vzemi smokvo".

»Tudi te nočem. Smatrali bi me za
žida. Daj mi grozdja. Kri Grka in sok vinske
trte sta si že od davna v bližnjem sorodstvu".

Prikazen grškega pevca na truščnem in
umazanem trgu, v škrlatasti tuniki, stkani iz
najtanše preje, z mirtovim vencem na glavi,
je napravila najboljši vtis. Ljudje so ga ra¬
dovedno gledali.

Toda takoj je novo bitje obrnilo na se
njih pozornost.

Počasi, z glavo pobešeno na prsi, s
prekrižanimi rokami kakor k molitvi, z asee-
tičnim licem, s tihimi ter bojazljivimi koraki
je stopal neki človek. Samo v Jeruzalemu je
bilo mogoče naleteti na take ljudi. K čelu je
imel privezano z jermenom leseno gazo;
druga tej podobna mu je visela na levi roki.
Po njih, po bogati obleki, ozalšani z zlatimi
šapelji, kakor tudi po navideznem svetohlinstvu
je bilo mogoče spoznati Farizeja, privrženca
sekte, čije fanatizem je doprinesel svetu to¬
liko zlega.

Še večja gneča nego v* obzidju je vla¬
dala za vratini, na poti v Jafo. Tu so gnali
Arabci na prodaj svoje iskre konje, hvaleči
njihove vrline na vso grlo. Lastnik je pre¬
pustil služabniku barantijo ter odgovarjal samo
na vprašanja, stavljena naravnost njemu.

In tako do poldne je drvila tolpa ne¬
prestano skozi Jafejska vrata. Tu so se sre¬

čevali predstavitelji vseh pokolenj Izraelovih,
vseh sekt, ki so se odtrgale od glavne vere,
in med nje so se pomešali tujci, ki so dospeli
semkaj radi nasičenja lastnih želj, ali da
vstrežejo poželjivosti drugih.

Jeruzalem, mesto Salomona, sveto mesto,
imenovano tolikokrat v pismih prerokov —
mesto bogato, kjer je bilo toliko srebra ko¬
likor pouličnega kamenja, ta Jeruzalem je jel
posnemati že do mozga kostij gnili Rim. Bil
je pa ob enem središče trgovine, gnusnih
iger ter — sedež rimske moči.

VI.

Marija in Jožef na poti v Betlehem.

Bilo je ob treh popoldne. Gneča pri
Jafejskih vratih se je nekoliko zmanjšala, ko
se je prikazal pri njih resnoben človek z
dolgo črno brado ter v obleko močno zavita
ženska, sedeča na oslu. Možu je bilo že kakih
petdeset let; lice je imel prijetno, ki je ka¬
zalo plemenit značaj. Obleka je razodevala v
njem žida; toda ta obleka je bila čista, oči-
vidno praznična. Na oslu sedeča ženska je
imela na sebi temno volneno obleko, nagu¬
bano v debele gube.

»Ali nisi Jožef iz Nazareta?" vpraša
prišleca žid, stoječ poleg vrat.

„Tako me kličejo", odvrne Jožef, obr¬
ni vši se k govorečemu. »Ah, to si ti, Samuel;
mir bodi s teboj, moj prijatelj!"

»Naj se to voščilo izpolni tudi nad
teboj!“...

Obrnivši pogled na žensko, je dodal :

»In nad tvojo hišo in rodbino ! Vajina
obleka ni zaprašena. Gotovo sta prenočevala
na vrtu naših očetov?"

„Ne“, odvrne Jožef, »prebila sva noč v
krčmi v Betaniji".

»Kam sta namenjena ?“

»Potujeva v Betlehem".

Lice Samuela se zmrači, ko čuje te
besede.

»Tako, tako, razumem. Rojen si v Be¬
tlehemu in cesarjev ukaz te kliče tjekaj s
tvojo hčerko. Rimljani te zapišejo med pre¬
bivalce velike svoje države. Otrokom Jakoba

13 —

se godi kakor njih prednikom v Egipta. Ne-
dostaja jim samo Mojzesa ali Jozveta. Kako
so bili ponižani oni, ki so bili nekdaj
mogočni".

»Ta ženska ni moja hči", seže mu v
besedo Jožef.

Toda rabin, pogreznen v svoje misli in
ne zmenivši se za to pojasnilo, vpraša:

„Kaj delajo Zelantje v Judeji?"

„Jaz sem reven tesar. Prebivam v Na¬
zaretu, malem mestecu. Ulica, ob kateri stoji
moja koča, ni enaka ulicam velikih mest. Tu
tešem in skoblam, ne brigaje se za borbe
strank".

„Toda vendar si žid", omeni resno
rabin, „žid iz rodu Davidovega. Ali tvoja kri
ne vskipi, ko plačuješ davek sovražniku? Mi
Židje smo dolžni skladati samo po postavi
naznačen „šekel“ (zlat ali srebrn denar,
vreden kakih 40 kr.) za Jehova".

Jožef je molčal.

»Ne pritožujem se", nadaljuje Samuel,
„čez visoke davke. O, ne! Saj jeden „denar“
ne šteje toliko. Samo to, da moramo plače¬
vati davke, je za nas sramota. Pa vendar
jih plačujemo, prigibaje svoj vrat pred tirani.
Povej mi, ali je resnica, da se Judaš oglaša
za Mesijasa?"

»Slišal sem res trditi njegove učence,
da je Mesijas".

V tem hipu je ženska odgrnila nekoliko
zavoj. Rabin Samuel jo je radovedno po¬
gledal ter opazil, da je mlada, lepo vzrasla
in polna neizrekljive miline, toda ni imel
časa, nagledati se je dovolj. Zopet jo je
zakril zavoj.

»Tvoja hči je zala", reče z nekoliko
bolj tihim glasom.

»Zenska ni moja hči", odvrne Jožef.

Rabin se je kazal še bolj radovednega.
Ko Jožef to zapazi, reče:

»To je hči Joahima in Ane iz Betle¬
hema. Gotovo si čul o njiju, ker sta slovela
daleč naokrog".

»Tako", odvrne rabin z Velikim spo¬
štovanjem. Poznam ju. Ona sta potomca
kralja Davida. Dobro ju poznam".

»Sedaj sta že oba mrtva. Joahim ni bil
bogat, vendar pa je zapustil hišico z vrtom
svojima dvema hčerkama: Marijani in Mariji.

Jedna izmed njih je tukaj. Da doseže dedščino,
morala se je, kakor veleva postava, omožiti
z najbližjim sorodnikom. Sedaj je moja žena"

»In ti si bil poprej?"...

»Njen ujec".

»Tako, tako, razumem; ker sta pa oba
rojena v Betlehemu, so vama Rimljani ukazali,
priti v Betlehem k popisovanju".

Rabin grozno dvigne pest kvišku.

»Toda Bog Izraelov je mogočen. Ma¬
ščevanje Njegovo za naše krivice bo strašno!"

Izgovorivši te pretilne besede, se je
urno oddaljil.

»Rabin Samuel pripada k »vročim",
pojasnuje začudenemu Jožefu neki žid, ki je
poslušal ta razgovor. »Sam Judaš ni vnetejši
od njega".

Jožef, ne hoteč se spustiti v razgovor
s tem človekom, se je delal, kakor da ne
sliši, ter pognavši osliča odrinil dalje s
soprogo.

Gez malo časa sta bila že zunaj za
vratini svetega mesta, na poti v Betlehem.

Pot je bila kaj slaba. Na levi strani,
okrog Sijona, se je dvigalo obzidje Jeruza¬
lema, na desni pa so strmi griči zapirali do¬
lino od zapada. Polagoma sta prekoračila
mimo jezera Gibon ter potovala naprej poleg
vodovoda Salomonovega do mesta, ki se
imenuje sedaj grič Zlobnega Sveta. Tu seje
odprla pred njima dolina Sefajm.

Solnce je zalivalo s svojimi žarki skal¬
nato okolico, bogato na zgodovinskih spome¬
nikih. Radi vročine je Marija, hčerka Joahima,
popolnoma dvignila zavoj, ki je pokrival
njeno mično lice.

Jožef je začel pripovedovati, kako je
David tu nenadoma napadel tabor Filistejcev.
Pravil je z resnim, toda mirnim glasom.
Ženska ga je sicer poslušala, mislila pa je
vse kaj drugega.

Ni imela več nego petnajst let. Njeno
lice, glas in sploh vse obnašanje je kazalo,
da je postala pred kratkim iz deklice žena.
Lice je imela nekoliko podolgasto, črte na
njem pravilne, polt bledo, oči velike, modre,
obrobljene z dolgimi trepalnicami; njeni jasni
lasje so se ji vsipavali, kakor je bilo pri
Židih navada, na ramena. K tej mičnosti črt
in postave pa se je družila še druga, ki je

- 14  —

ni mdči izraziti z besedami. Raz obraza se
ji je čitala neomadeževana čistost duše, bi¬
vajoče pogosteje v krajinah nadzemeljskih,
nego v tej dolini solz. Večkrat je dvignila
svoje oči k nebesom, pri čemur so se ji
premikale ustnice v tihi molitvi.

Jožef, obširno pripovedujoč znane do-
godbe, jo je zdaj pa zdaj pogledal, in pri
nebeškem siju, ki je odseval od tega bitja,
je končno pozabil na svoj predmet ter molče
šel dalje.

Tako sta prekoračila prostorno ravan
ter dospela naposled na grič Mar-Elias. Pred
njima, na oni strani doline, je ležal Betlehem.
Tu sta si nekoliko počila ter se spustila v
dolino, k cilju svojega potovanja. Cim bolj
sta se mu bližala, tem več sta srečala ljudi,
namenjenih tudi tjekaj, in Jožefa je jelo že
skrbeti, če mar najde zavetišče, kjer bi si
mogla počiti sladka Marija po težavnem
potovanju.

Naposled sta se ustavila pred vratini
gostilnice, stoječe pri vhodu v mesi o.

VII.

t  Votlina v Betlehemu.

Da čitatelju pojasnimo to, kar se je
našima popotnikoma tu pripetilo, treba je
omeniti, da so se gostilnice na vzhodu dokaj
razločevale od onih, ki jih nahajamo na
zahodu (n. pr. v Evropi). Gostilnica v jutrovih
deželah, imenovann «khan“, je bila prav za
prav velika ograja, obkrožena z visokim zi¬
dom, večkrat celo brez hiše in strehe. Prostor
za nje se je izbral navadno v senci dreves
ali vsaj blizo studenca.

V taki gostilnici je našel prenočišče
Jakob, potujoč po svojo ženo v Padam-Aram ;
takošne se nahajajo še dandanašnji v puščavi.
Samo one, ki so stale ob cestah, držečih v
velika mesta, kakor v Jeruzalem ali Alek¬
sandrijo, so se po stavbi odlikovale od
drugih.

Vsak „khan" je pripadal šejku dotičnega
okraja; iz njega, kot iz glavnega svojega bi¬
vališča, je vladal on svoje pokolenje.

V obče pa te gostilnice niso bile na¬
menjene za prenočišča popotnikov; lože si

jih smatral za sejmišča, mešetarišča ali ta¬
bore. Pogosteje so' prihajali semkaj trgovci in
rokodelci za dobičkom, nego popotniki iskat
prenočišča. Sredi tega obzidja se je vršila
vse leto barantija; kupovalo in prodajalo se
je tu kakor na sejmu.

Samo stražnik, postavljen pri vratih, je
pričal, da „khan« ni javna zgradba, marveč
da ima lastnika. Popotnik ga vendar nikdar
ni videl, lahko je bival tukaj, dokler je hotel,
lahko odšel, kedar se mu je zljubilo, ne da bi
moral poprej poravnati svoj račun; čisto
vodo in zavetišče pod milim nebom je imel
zastonj, hrano je moral imeti s seboj, ali
kupovati si jo od prekupnikov.

Sredi popotnikov, semkaj dospevših, je
navadno vladala sloga. V sinagogah je zavladal

včasih nemir, toda v „khanu“ nikdar.

*

„Khan“ v Betlehemu, pred katerim se
je ustavil Jožef s soprogo, ni bil ni preprost,
niti odličen. Bila je to čveterooglata stavba
z jednim nadstropjem, sezidana iz klesanega
kamenja, z ravno streho brez oken ter samo
z jednimi vratini od vzhodne strani. Cesta
je držala uprav mimo praga in prah je na
debelo pokrival njegove podboje.

S kamenjem zagrajen vrt na severno-
vzhodni strani se je raztezal na nekoliko
laktov daljave po griču do kvišku štrleče
apnenaste skale ter služil za varno zavetje ži¬
valim, kar je tudi popotnikom najbolj ugajalo.

V Betlehemu je bil samo jeclen šejk,
torej tudi le jeden „khan“.

Jožef, dasiravno rojen v mestu, ni imel
radi dolge odsotnosti tam mnogo znancev,
torej tudi ni mogel računati na njih gosto¬
ljubje. Vrhu tega je bila tudi počasnost rimske
gosposke splošno znana in lahko da vtegne
trajati celi mesec, predno bo razpisano po¬
pisovanje končano, čemu torej biti svojim
znancem tako dolgo v nadlego ? Bil je torej
odkazan na to prenočišče, in pri pogledu
na toliko popotnikov, tjekaj hitečih, se je
Jožefu srce čimdalje bolj stiskalo od bojazni,
da nemara ne najde tam več prostora. Radi
tega je tudi hitel kolikor le mogoče ter čim¬
dalje bolj priganjal osla. Ko se je približal
vratom, je opazil, da se je njegova bojazen
uresničila, — prenočišče je bilo polno.

— 15

„Ne moreva se preriti skozi vrata", je
rekel Jožef s svojim navadnim, počasnim
glasom. „ Obstaniva tukaj, da vidiva, kaj
nama bo početi - '.

Ženska je molče odgrnila zavoj.

Imela je res kaj videti. Rinili so se tu
pešci in jezdeci, pastirji, goneči na vrt krave
in ovce, barantale! s kruhom, vinom in sad¬
jem, sredi te gneče pa se je drvila tolpa
bosih fantalinov za nič manjšo tolpo psov.

Toda pogled na to gnečo je v kratkem
utrudil sladko Devico; uprla je svoje oči v
nasproti ležečo Rajsko goro, leskečo se od
žarkov zapadajočega solnca.

„Ali te smem vprašati, Judov sin", se
obrne Jožef k bliže dospevšemu človeku, „ali
te smem vprašati, čemu je tukaj taka gneča?"

Popotnik, kateremu so veljale te besede,
premeri Jožefa s ponosnim pogledom, toda
častitljiva postava Na z are n ca je vzbudila
bržkone v njem zaupanje. Prijazno se ria-
muznivši reče :

„Mir bodi s teboj, rabin! Prav si po¬
vedal, sin Judov sem. Prebivam v Belh-Da-
gon, v deželi, pripadajoči pokolenju Dana.
Znano ti je povelje cesarjevo, da se morajo
radi popisa vsi Židje zbrati v svojem rojstnem
mestu. To me je prignalo semkaj".

„Tudi jaz sem prišel radi tega... jaz
in moja žena".

Tujec pogleda Marijo. Njeno lice se je
lesketalo od nebeške svitlobe; bila je nalik
prikazni, na katero ni vredno pogledati grešno
človeško oko. Tujec je nekaj časa zamaknen
zrl to lice, katero je mnogo stoletij pozneje
bilo dano videti v prikazni Rafaelu. Gledajoč
jo, je pozabil ta prostak na svoje misli.

„Toda, kaj sem hotel reči ?“ reče po
daljšem pomisleku. „Hotel sem ti prav za
prav povedati, ko sem začul to povelje, da
sem v prvem hipu začutil jezo; ko pa sem
se spomnil starega griča, mesta in doline,
raztezajoče se k potoku Gedrotiu, vinogradov,
Sadnikov in polja, po katerih sta nekdaj ko¬
rakala Ruta in Boz, ko sem se spomnil na
vse to, sem pozabil na tirane, vzel v rgke
, popotno palico ter se napotil semkaj, in
sedaj sem tukaj jaz in Rahela, moja žena,
ter najini hčerki".

Po teh besedah tujec znovič pogleda
Marijo. Tudi ona obrne radovedna vanj svoj
pogled.

„Ali dovoliš, rabin", vpraša, „da se
tvoja žena nastani pri moji? Ona sedi s
hčerkama tam-le pod ono oljko. Povem ti,
da boš zaman trkal na vrata, ker za nas ni
več prostora v „khanu“.

Jožef je začel že omahovati; čez nekaj
časa pa je dejal ;

„Tvoje vabilo prihaja iz dobrega srca.
Naj si že najdeva prostor v „khanu“ ali ne,
vsekakor pa se seznaniva s tvojo rodbino.
Med tem pa spregovorim par besedic s
stražnikom. Kmalu se vrnem".

Stražnik je sedel na cedrovi kladi pred
vratini. Pri nogah mu je ležal pes ter renčal
na prišlece.

„Mir Jehovov hodi s teboj", reče Jožef,
ko se mu približa.

„Tega želim tudi jaz tebi v obilni meri",
odvrne mirno sedeč stražnik.

„Rojen sem tu v Betlehemu", reče
Jožef. „Ali imaš še kaj prostora za ...?“

„Prostora ni več".

„Jaz sem Jožef iz Nazareta. To je hiša
mojih očetov. Saj veš, da sem potomec
Davidov".

V poslednjo opomnjo je stavil Jožef vse
svoje nadeje. Ako to ne pomore, ne pomore
mu niti denar.

Biti sin Judov, je bila v prepričanju
vsakega Izraelca velika čast; biti pa potomec
hiše Davidove, to je bil zanj še večji ponos.

Več nego tisoč let je že preteklo od
onega časa, ko je mladi pastir, zasedši pre¬
stol po Savlu, postal oče kraljevemu rodu.

Vojske, porazi, druge dinastije in raz¬
lične promene usode so pahnile njegove po¬
tomce v vrsto najubožnejših ljudij, ki so si v
potu svojega obraza služili kruh. Ne zaman
pa je zgodovina Židov večinoma v rodoslovju.
V vsej zemlji židovski so poznali vse po imenu.
Kamorkoli so se napotili, povsod jim je za-
doščevalo omeniti svoj rod, in skazovali so
jim čast, kakoršna se spodobi takemu rodu.

Ako je bilo tako v Jeruzalemu in po
vsej Judeji, je smel potomec tega odličnega
rodu tem bolj računati, da na to izjavo betle¬
hemski „khan“ odpre pred njim svoja vrata.

Jožef govoreč: »to je hiša mojih očetov",
je izrekel s tem čisto resnico. Bila je to hiša,
v kateri je kraljevala zala Ruta, Božova
žena; hiša, v kateri so Jesija in deset nje¬
govih sinov, med katerimi je bil najmlajši
David, zagledali luč sveta ; hiša, v katero je
prišel Samuel, iščoč naslednika in ga ta našel.

Izjava ni ostala brez vspeha.

Stražnik je vstal ter si segel z roko v
brado.

,,Dostojni rabin 11  — reče — ,,tisoč let,
nemara še več, je preteklo od tega časa, ko
so se to duri odprle prvemu popotniku. Od
tistega časa niso se zaprle nikdar pred po¬
štenim človekom ... k večjemu takrat, kadar
za njih obzidjem ni bilo prostora. Ako pa
so uživali gostoljubje tujci, mora biti gotovo
važen vzrok, da jih stražnik ne odpre po¬
tomcu Davidovemu. Klanjam se ti še enkrat,
rabin, in ako hočeš iti z menoj, pa ti po¬
kažem, da ni prostora niti v sobah, niti na
dvorišču, celo niti na strehi. Ali te smem.
vprašati, kedaj si dospel 11 .

„Ravnokar“.

Stražnik se nasmeje.

„Popotnik, ki trka na tvoja vrata, naj
ti bo brat in ljubiti ga moraš, kakor samega
sebe. Ali nam ne veleva tako sveto pismo ?“

Jožef je molčal.

„Ako pa tako veleva zapoved, kako naj
porečem temu, ki je dospel mnogo časa pred
teboj: „Tdi dalje svojo pot, naj nekdo drug
zasede tu tvoj prostor".

Jožef je le molčal.

„A ko bi celo tako rekel, čegav bi bil
po pravici prostor, ki je še prazen ? Poglej
na te ljudi. Mnogi njih čakajo že od jutra*.

»Kdo pa so ti ?“ vpraša Jožef, gle¬
dajoč tolpo, »čemu so prišli ?“

»Prignalo jih je gotovo, kakor tudi tebe,
dostojni rabin, povelje cesarjevo. Vrhu tega
je dospela včeraj semkaj karavana iz Da¬
maska, ki je namenjena v Spodnji Egipet*.

Jožef se še ni dal odpraviti.

»Dvorišče je iako obširno*, je omenil.

»Da, toda tam ni več niti pedi zemlje,
ki bi bila prazna*.

Lice Jožefovo se zmrači. Že je začel
izgubljati nadejo.

»Za-se se ne zmenim*, je rekel s pri¬
srčnim glasom, »toda prišel sem z ženo ...
Noči so hladne, hladnejše na teh gričih nego
v Nazaretu. Ne smem je pustiti pod milim
nebom. Ali v mestu ni več prostora?*

»Ti ljudje*, odvrne stražnik, kazaje na
tolpo pred vratini, »so že trkali na vrata sle¬
herne mestne hiše, toda vse so prenapolnjene*.

Jožef pa spregovori kakor sam sebi:

»Ona je tako mlada, tako nežna ; če ji
pripravim postelj na griču, gotovo bi ji
škodoval nočni mraz*.

Po teh besedah se obrne znovič k
stražniku :

»Saj si poznal njene stariše, Joahima
in Ano, rojena tu v Betlehemu. Tudi ona
sta bila kakor jaz potomca Davidova*.

„Poznal sem ju. Uživala sta splošno
spoštovanje. Poznal sem ju od mladih nog*.

Stražnik se nekoliko zamisli. Nakrat,
kakor nekaj se spomnivši, reče :

,.LIa! težko je; ne morem vaju odpra¬
viti od vrat. Zato pa učinim za te, rabin,
kolikor bo v moji moči. Koliko vas je?“

Jožef pomisli nekoliko.

„Jaz, moja žena in prijatelj z rod¬
bino", odvrne naposled. „Vseh skupaj šest
oseb".

„Dobro, le miren bodi, rabin, tvoja
žena ne bo prezebovala na svežem nočnem
zraku. Pripelji vse semkaj, toda požuri se,
kajti solnce že zahaja za griče in do noči
ni daleč".

„Vrl človek, naj ti blagoslov popotnika
prinese srečo !“

In Jožef, izgovorivši to voščilo, je hitel
naznanit veselo novico Mariji in rodbini
znanca iz Beth-Dagonite.

Žena poslednjega ni bila več mlada ;
hčerki pa sta kazali živo sliko, kakoršna je
morala bili ob svojem času njuna mati. Ko
se približajo vratom, je stražnik takoj spoznal,
da pripadajo nižjim vrstam.

„To je ona, o kateri sem ti pravil",
predstavlja prišlece Nazarenec, „a to so
najini prijatelji".

Marija ni imela zavoja na licu.

„Modre oči in zlati lasje", je šepetal
očaran stražnik, „takega lica je moral biti mladi
kralj, ko je dohajal prepevat pred Savla".

— 17 —

Po teh besedah vzame Jožefa uzdo iz
rok. „Mir bodi s teboj, hčerka Davidova!"
ji reče. „Mir bodi z varnih 1  reče ostalim. Na
to pomigne Jožefu: „Pojdi za menoj 11 .

Na to spremi popotnike po obširnem,
s kamenjem potlakanem hodniku čez »kha-
novo" dvorišče tjekaj k ograji. Tu so, pri¬
vezani k stebrom, počivali konji, osli in
velblodi; isto tako so počivali po trudu tudi
njih poganjači in nadzorniki. Šli so počasi,
ker osli so se vsaki hip ustavljali, ne hoteči
iti dalje.

Naposled so se po ozki stezici jeli
spuščati doli na livado, kjer se je tudi kon¬
čala ona apnena skala, dotikajoča se zahod¬
nega dela obzidja.

„Mar gremo v votlino ?“ vpraša Jožef.

Sprevodnik je počakal, da se je pri¬
bližala Marija.

„Votlina, v katero vas peljem 11 , jim je
rekel, je „služiia nekdaj tvojemu predniku,
Davidu, da je vanjo zaganjal čedo. Potem,
ko je zasedel prestol, je prihajal večkrat v
staro hišo svojih očetov ter pripeljal s seboj
dokaj vozne živine. Jasli so še dandanes
takošne, kakoršne so bile ob njegovem času.
Ljubše ti bo, počivati bodisi tudi na tleh na
mestu, kjer je on počival, pa tudi ugodnejše
bo to prenočišče, nego na dvorišču ali na
razpotju. Tu so vrata, ki drže v votlino -1 .

To zavetje res ni bilo odlično, niti
ugodno, toda naši popotniki — preprosti
ljudje — so bili zadovoljni z malim. Sicer
pa se je židom tačas večkrat pripetilo, da so
morali iskati zavetja v votlinah. Kolikim
važnim slučajem v zgodovini Izraela so služile
za zavetišče temne stene votlin!

Našim popotnikom, rojenim v Betle¬
hemu, tako zavetje gotovo ni bilo novo; v
njih rojstnem kraju je bilo namreč mnogo
votlin, v katerih so prebivali ljudje.

Niso se razjezili tudi nad tem, da pro¬
stor, v kateri jih je pripeljal stražnik, je bil
hlev. Saj so bili tudi oni potomci pastirjev;
ti pa so s čedo, zvesto svojo tovarišico, na¬
vajeni prenočevati v hlevu.

Ta običaj je še dandanes ohranjen v
julrovih deželah, in šotor Beduina služi v
zavetje konjem in njegovim otrokom ob enem.

Votlina, pred katero so stali, je bila
ozka in nizka ; niti oken ni imela. V pročelju
so bila vsekana v skalo vrata, viseča na
močnih tečajih in pobarvana z žolto barvo.

Med tem, ko je stražnik odpiral vrata,
so ženske stopile z oslov.

Popotniki, razgledajoči se v temi, so
stopili v votlino. Ta je bila štirideset čevljev
dolga, devet visoka in 12 — 15 široka.

Ob steni so bile postavljene kamenite
jasli, sredi votline je ležala na kupu slama,
seno, zrnje in druga semena, pokrita z de¬
belo plastjo prahu.

Od stropa so visele nalik raztrganemu
platnu debele plahte pajčevine.

„Vstopite", reče stražnik in, obrnivši
se k Mariji, doda :

„Ali hočeš tu prenočevati ?“

„Ta prostor je posvečen s spomini",
mu odvrne.

»Torej vas pustim same. Mir z varni!"

Ko je odšel, jamejo si popotniki pri¬
pravljati ležišča.

VIII.

Luč na nebu.

Kmalu po solnčnem zahodu je v „khanu“
zavladala tišina. Židje, obrneni z obrazi proti
Jeruzalemu, so deli roke navskriž na prsih,
šepetajoči molitve Jehovu; bila je to sveta
deveta ura, ob kateri so se v svetišču na
gori Moriji darovale žrtve.

Po končani molitvi so nekateri sedli k
večerji, drugi pa se podali počivat. Gez
kratko so luči ugasnile, zavladala je tišina
in sen.

*

* *

Okolo polnoči zakliče nakrat nekdo
na strehi:

»Luč, luč na nebu! Vstanite, bratje,
in glejte!“

Na ta glas so ljudje še napol zaspani
skočili s postelje, toda pogledavši na nebo
šobili nakrat zdramljeni. Klicali so drug dru¬
gega, hiteli pod milo nebo ter obračali oči
kvišku.

In videli so na nebu pasmo svetlobe,
segajočo od najvišjih zvezd do zemlje; pasmo
je bilo Od zgoraj široko, da je zavzemalo
skoro ves nebeški obok, ki pa je postajalo

3

— 18  —

ožje, čim bolj se je bližalo vidnokrogu. Naj¬
svetlejši njega žarki so padali na „khan“,
zlasti na kvišku štrlečo skalo na zahodni
strani. In bilo je tako svetlo, kakor sredi be¬
lega dne, da so ljudje razločno videli drug
drugega v lice. Bolj plašni so se tresli strahu,
in še najpogumnejši so govorili le potihoma
med seboj.

»Ali si že videl kedaj kaj podobnega?"
so povpraševali drug drugega,

„Nemara se je zvezda razletela ter pada
na zemljo", je odgovoril nekdo sredi tolpe.

»Kadar pada zvezda, premine njena
svetloba kakor bi trenil".

»Ha! jaz vem, kaj je to!" zakliče jeden
pogumnejših, »pastirji so zapazili leva, pa so
zakurili, da ga zapode od črede".

Ljudje, to slišavši, so se nekoliko po¬
mirili.

»Tako, gotovo je tako; uprav sedaj
imajo dokaj živine v dolini".

Toda drugi, razsodnejši, so odkimavali
z glavami.

»Ko bi tudi znosil na jeden kup vsa
drva iz vseh dolin Judeje ter jih zažgal, ne
gorelo bi tako jasno in plamen ne bi segal
tako visoko".

Po teh besedah je zavladala mučna

tišina.

»Bratje", omeni naposled Žid z osive¬
limi lasmi, »pravim vam, da je to lestva,
uprav ista, katero je videl naš očak Jakob
v spanju. Blagoslovljen bodi Bog in Gospod
naših očetov!"

In popadli so na tla ter mu skazali vsi
najvišjo čast.

IX.

Kristus se je rodil.

Za poldrugo miljo od Betlehema se je
razprostirala ravnina, oddeljena od mesta s
kopico gričev. Po njej so rasle ciprese,
hrastje, divje smokve, v njenih jarkih so
dozorevale murbe in oljke.

Na severni strani se je nahajal obširen
vrt »marati", kamor so zaganjali pastirji na
noč svojo črede. Kamenito njegovo obzidje
je bilo visoko za človeka, vsekako pa je včasih
lev ali tiger, prignan od gladu iz puščave,
pokukal za njegovo steno ter razširjal strah
in opustošenje sredi črede in pastirjev.

Zunanja stran obzidja, da bi bila pred
temi krvoločneži bolj varna, je bila ograjena
z gostim plotom iz trnja.

Onega dne, ko se je pripetil dogodek,
opisan v poprejšnjem poglavju, je nekoliko
pastirjev, iščočih za svojo čredo sveže paše,
zagnalo čedo v dolino. Že od jutra so se
razlegali v njej klici, veseli smeh, zvončki
koz, lajanje psov in meketanje ovnov.

Ko se je solnce nagnilo k zapadu, so
zagnali pastirji svoje črede v „marah“, na
kar so zakurili ter si pripravljali večerjo.
Jeden njih je stal na straži pri vratih.

Bilo jih je šest. Nekateri so stali, drugi,
grejoči se pri ognjišču, ležali na tleh. Vsi so
bili zagorelega lica, kodrastih las, prepaljenih
od solnca — hodili so vedno gologlavi —
in dolge brade so jim segale do prsij. Ovčja
koža, prepasana čez ledja z debelim pasom,
je pokrivala do kolen njihovo telo ; roke in
noge so imeli gole, samo stopala so jim ti¬
čala v debelih opankah. Člez levo ramo so
imeli obešeno mavho z živežem in s kame¬
njem za pračo. Poleg njih so ležale pastirske
palice — znamenja njih poklica ter bramba
v slučaju napada.

Takošni so bili židovski pastirji. Na videz
divji in surovi, kakor njih ovčarski psi, gre¬
joči se ob enem ž njimi pri ognjišču, prav
za prav pa tihi in prostodušni radi obče¬
vanja s prirodo in z živalimi, zaupanimi
njih skrbi.

Povživaje večerjo so se razgovarjali
med seboj. Pogovarjali so se o čredi, ki je
bila jedini predmet vseh njihovih skrbij, zvesta
njih tovarišica in oslada njihovih potovanj.

Dogodki, spreminjajoči obličje zemlje in
narodov, jih niso prav nič zanimali.

Slišali so sicer večkrat, da je Herod
zidal palače ali gimnazije, da se je podal
kam na vojsko — toda kaj je bilo njim
to mar ?

Ko so vodili črede preko gričev, jim je
doletaval časih na ušesa glas bojne trombe,
in gledaje bojazljivo izza grmičja, so videli
korakajoča krdela, včasih cele legijone; a ko
so prešli mimo in ž njimi vred tudi strah,
so si pastirji belili glave, kaj bi mogli po¬
meniti orli in leskeče se tarče; primerjali so

19  —

življenje teh vojakov s svojim in potem se
jim je svoje življenje zdelo še prijetnejše.

A ti preprosti ljudje so vendar teme¬
ljito znali predpise svoje vere, katero so gojili
globoko v svojem srcu.

Vsako soboto so po osnaženju svojega
telesa šli v sinagogo in dasi so tam sedeli
daleč proč od Iadije, vendar, ko je „chazan“
nosil naokrog „Toro“, ni je poljubil nihče z
večjo ljubeznijo nego oni; ko je „shehiach“
čital tekst, ni ga poslušal nihče od njih z
večjo vero; ko so zapustili sinagogo, ni
nihče tako pogostoma in tako dolgo pre¬
mišljeval o nauku duhovnikov. Jedna vrsta
Sheme je bila vsa njihovo znanje, namreč :
da „Gospod je njih jedini Bog in da Ga
morajo ljubiti z vso svojo dušo".

In ljubili so Ga prisrčno. V tem je
bila njih modrost, ki je bila večja od mo¬
drosti kraljev.

Pripovedovaje drug drugemu svoje do¬
godke, so utrujeni po celodnevni hoji za¬
spali drug za drugim tam, kjer je kateri
sedel. Noč, kakor navadno zimske noči na
gričih, je bila hladna in zvezdnata. Niti naj¬
manjši vetrič ni vznemirjal njene tišine; ta
tišina je bila več nego molčanje, — bil je
to sveti mir, kakor oznanilo, da se sklanja
nebo, da zašepeta radostno novico posluša¬
joči zemlji.

Pri vratih se je sprehajal pastir, po¬
stavljen za stražo; časih se je kazal vzne¬
mirjen po šumu spavajoče črede ali po tu¬
ljenju šakala za gričem.

Konečno je napočila polnoč in ž njo
vred konec njegove straže. Veselega srca se
je približal ognjišču, da si počije po celo¬
dnevnem trudu.

Nakrat je nežna svetloba, kakor blesk
meseca, razsvetlila nebo.

Pastir je obstal ter pridržal sapo. Svet¬
loba je vsaki hip naraščala; temni doslej
predmeti postali so vidljivi. Videl je, kakor
. o belem dnevu, vso dolino, svoje tovariše in
spavajočo čredo.

Jel se je tresti, ne od nočnega hladu,
marveč od strahu.

Zvezde so zginile, svetloba je prihajala
kakor iz odprtega okna v nebesih.

„Zbudite se, vstanite!“ jame klicati
osuplo stražnik.

Psi so začeli tuliti.

Zavladala je zmešnjava.

Vse nebo se je zdelo, da se je naha¬
jalo v ognju.

Jedni, zakrivajoči si oči, so se spustili
na kolena, drugi prestrašeni so popadali
na tla.

< Nakrat se je zaslišal od zgoraj glas:

„Ne bojte se! Ne bojte se, kajti pri¬
našam vam veselo novico, ki napolni z ve¬
seljem vse narode!“

Ta glas, tih in sladek, glas nebeški, je
segal do globin ter napolnil srca s tolažbo.

Vstali so s tal ter gledali in začudeni
zapazili v žarkih , svetlobe svetlo postavo v
beli obleki s snežnobelimi krili, a nad glavo
je imela zvezdo, svetlejšo od demanta; obličje
ji je bilo milo in nebeško zalo, desnica,
vzdignjena nad njimi, kakor da jih blagoslavlja.

Pastirji so se večkrat pomenkovali med
seboj o angelih in sedaj, gledaje to bitje, so
bili prepričani, da je to poslanec iz neba,
ter sklonivši se s čelom do tal, so dejali:

»Ljubezen Gospoda našega je nad nami;
to je on, ki se je prikazal preroku nad reko
Ulaj “.

Angel pa je dejal:

»Vedite, da se je nocoj rodil v mestu
Davidovem Odrešenik sveta, ki je Kristus
Gospod. Evo vam znamenje, po katerem ga
spoznate : Našli bodete dete v plenice povito
in položeno v jasli!“

Po teh besedah je svetloba strepetala,
nastal je šum kril, svetla bitja so se pomi¬
kala po nebu in nebeški glasovi so zapeli
soglasno:

»Slava Bogu na višavah in na zemlji
mir ljudem svete volje!“

To petje se je ponovilo mnogo, mno¬
gokrat ,..

Potem je nebeški poslanec dvignil kvišku
oči, kakor pričakuje od ondot daljših ukazov,
razprostrl je krila, bela kakor sneg, leskeča
se kakor zvezde, in zatočivši ž njimi širok
kolobar, dvignil se k prostranstvu.

Svetloba je polagoma ginila. Cim dalje
tem više, tem tiše so bile slišati besede ne¬
beške pesmi:

3 *

— 20  —

»Slava Bogu na višavah in na zemlji
mir ljudem svete volje!“

Ko so pastirji prišli k zavesti, je dejal
najstarši:

»To-je angel Gabrijel, poslanec božji".

Drugi so molčali.

»Kristus se je rodil! Ali ste slišali?"

»Da, tako je rekel".

»A rekel je tudi, da se je rodil v mestu
Davidovem, ki je Betlehem, tam za tem
gričem".

»Povedal je še, da Ga najdemo zavi¬
tega v plenice".

»In da bo ležal v jaslih",

Drug drugemu so segali v besedo.

Najstarši je pogledal zamišljen na ognjišče,
naposled je dejal:

»V jednem samem mestu, v Betlehemu,
so jasli: v stari votlini »khana". Bratje, poj¬
dimo in poglejmo, kaj se je zgodilo. Pismo-
učeni čakajo že davno prihoda Odrešenika".

»Odrešenik se je rodil in Gospod nam
je dal znamenje, po katerem ga spoznamo!“

»Pojdimo in se Mu poklonimo".

»A naše črede?" omeni nekdo bojazljivo.

»Gospod bo čuval nad njimi".

»Pojdimo urno".

In vsi so vstali, zapustili »marah" ter
se napotili v Betlehem.

*

* *

Dospevši čez grič in mesto, so se vsta¬
vili pred vratmi »khana".

»Kaj hočete ?“ jih vpraša stražnik.

»Nocojšno noč" — odvrnejo — »so
gledale naše oči velik čudež in ušesa slišala
sveto novico !“

»Tudi mi tukaj smo videli nenavadne
reči, toda ničesar nismo slišali. Povejte nam
to novico !“

»Popelji nas poprej v votlino v skali in
sam zagledaš".

»Prišli ste bržkone ob pamet ?“

»Ne. Hočemo se pokloniti Kristusu?"

»Kristusu ? A kje je in kako Ga spo¬
znate?" vpraša porogljivo stražnik.

»Rodil se je to noč ter leži v jaslih.
Saj veš, da v vsem Betlehemu so samo v
tem prostoru jasli".

»V votlini ?“

»Popelji nas vanjo".

Stražnik, še zmerom ne verujoč, jih
pelje čez dvorišče.

Duri v votlino so bile odprte.

»Mir bodi z vami!“ reče vstopivši
stražnik ter, obrnivši se k Jožefu in njego¬
vemu tovarišu, nadaljuje :

»Ti ljudje iščejo tukaj neko dete ter
pravijo, da leži povito v plenice v jaslih".

Raz Jožefovo lice se je čitalo veliko
začujenje.

»Dete je tukaj", odvrne pastirjem ter
jih spremi pred jasli.

V njih je ležalo Božje Dete.

Pastirji so Ga ogledovali s spoštovanjem
in ljubeznijo.

»A kje je mati?" vpraša stražnik.

Jedna žensk je vzela dete na roke ter
ga nesla k materi Mariji, na slami počivajoči.

Pastirji molče obkolijo Mater in Otroka.

»To dete je Kristus!" reče najstarši s
svečanim glasom.

»Kristus !“ zakličejo vsi ter padejo na
kolena.

In ihteč od veselja so dejali: -

»To je Gospod, kateremu bodi slava
na nebu in na zemlji ; Gospod velik in
mogočen !“

In ti preprosti ljudje, polni žive vere,
so poljubovali po vrsti rob obleke Svete
Matere ter odšli presrečni v svojem srcu in
veselega lica.

Potem so pripovedovali vsem, ki so
bili v »khanu", o važnih dogodkih te noči, in
vračaje se v »marah" so potoma prepevali
pesem angeljsko :

»Slava Bogu na višavah in na zemlji
mir ljudem svete volje !“

In ta novica se je raznesla daleč na¬
okrog, ker jo je potrjevala luč, katero so
mnogi videli na nebu.

V votlino je drla tolpa ljudij : nekateri
z živo vero, drugi — in takih žalibog bilo
je dokaj več — s smehom in roganjem.

X.

Modrijani, dospevši v Jeruzalem.

Jednajstega dne po rojstvu Deteta v
votlini o poldne so se trije modrijani pri¬
bližali Jeruzalemu.

21  —

Orjaški beli velblodi so resno korakali,
na vratu so jim žvenkljali srebrni kraguljčki;
sedla, bisage in obleka popotnikov so bila
bogata in ugledna. Egipčan, jahajoč spredaj,
je ustavljal na poti ljudi ter povpraševal:

„Kje je Ta, ki se je rodil, kralj
židovski ?“

»Nismo nič slišali o takem", je bil
odgovor.

»Pojdite torej in povejte vsem, da smo
videli Njegovo zvezdo na vsliodu ter smo
prišli, da še Mu poklonimo".

Tako je povpraševal Baltazar vsakogar,
ki ga je srečal. Toda zaman; nihče ni znal
mu odgovoriti.

Številna karavana, ki je bila namenjena,
obiskat votlino preroka Jeremija, je postala
po teh besedah nenavadnih popotnikov to¬
liko radovedna, da se je nalašč obrnila ter
šla ž njimi nazaj v mesto.

Trije modrijani, zatopljeni v svoje po¬
slanstvo, se niso ozirali po okolici, po ka¬
teri so potovali. Niso videli griča Mizpah in
Oljske gore na desni, prežale vasi Bezete,
obkoljene z obzidjem s štirideseterimi stolpiči ;
apnenega gorovja Phasaela, Mariamna in
Hippica ter najvišjega izmed njega Sijona,
ozaljšanega z mramornastimi palačami; niso
videli zalega, lesketajočega se svetišča na gori
Moriji, ki je slovelo kot svetovno čudo, niti
kraljevih gričev, ki so vencu podobno obko¬
ljevali mesto — vsega tega Modrijani niso
videli. Šli so zatopljeni v svoje misli.

Naposled so se ustavili pri vznožju ve¬
likega, oboroženega stolpa, tam, kjer so sedaj
vrata v Damask. Tu so se združile ceste iz
Sehema, Jerihe in Ribeona.

Rimska straža je čuvala vhod

»Mir s teboj!...“ reče ji Egipčan.

Stražnik je stal ter molčal. Bil je Rim¬
ljan ter ni razumel hebrejščine.

»Prišli smo od daleč, iščoči Onega, ki
se je rodil, kralja židovskega. Povej nam,
kje ga najdemo ?“

Vojak je dvignil nekoliko svojo železno
čelado ter pozval oddaljenega svojega tovariša,

»Umaknite se!" zakriči ta na čimdalje
številnejšo tolpo radovednežev ter grozno
zavihtivši sulico napravi si prostor, da se
naposled približa popotnikom.

»Česa želite ?“ vpraša Baltazarja v do¬
mačem jeziku.

Tudi Baltazar ponovi svoje vprašanje v
tem narečju:

»Kje je novorojeni kralj židovski ?“

»Kralj židovski je Herod".

»Herod ima kraljestvo od cesarja; jaz
povprašujem po pravem kralju židovskem".

»Židje nimajo drugega kralja razun
njega".

»Mi pa smo videli zvezdo novorojenega
ter smo prišli se Mu poklonit".

»Pojdite dalje. Jaz nisem žid. Obrnite
se s svojim vprašanjem na pismoučene v
svetišču ali k višjemu duhovnu Anasu, ali
najbolje k samemu Herodu. Ako je res kdo
drugi kralj židovski, on ga poišče".

Izgovorivši te besede jim odpre vrata.

Trije modrijani stopijo na to v sveto
mesto ter se nastanijo v gostilnici.

XI.

Priče pred Herodom.

Tega samega večera pred solnčnim za¬
hodom je nekoliko žensk, stoječih na najnižji
stopnjici stopnjic, ki drže v ribnik Siloam,
pralo perilo.

Kar prideta iz mesta k ribniku dve
ženski s praznimi vrči v rokah.

»Mir z vami!“ reče jedna od njih.

Ženske prenehajo z delom ter otiraje
si mokre roke odzdravijo.

»Ali ste Cule, kaj pripovedujejo v
mestu ?“ vprašata novodošli.

»Ničesa nismo čule ; ves dan peremo tu
perilo".

»Pravijo, da se je rodil Kristus".

Radovednost in začujenje se je bralo
poslušalkam raz obraze.

»Kristus !“ zakličejo jednoglasno.

»Tako pravijo".

,Kdo ?“

»Vsi!“

»Ali pa kdo to verjame ?“

„ Danes popoldne so trije neznani
možje prekoračili potok Cedron na potu iz
Sehema. Jezdarili so na velikih belih vel¬
blodih. Tako zalih še nihče ni videl v Jeru¬
zalemu. Morajo biti to kaj mogočni in bo¬
gati ljudje — sedeli so pod srebrnimi bal-

22  —

dahini; zapone pri sedlu in franže pri uzdah
imajo iz zlata, a pri uzdi srebrne kraguljčke.
Nihče jih ne pozna, in tako se vidijo, kakor
bi prišli z drugega konca sveta. Potuje so
povpraševali vsakega, kogar so srečali, celo
ženske in otroke: „Kje je On, ki se je rodil,
kralj židovski ?“ Nihče ni mogel razumeti,
kaj so hoteli. A oni so dejali, da so videli
Njegovo zvezdo na vshodu ter so prišli se
Mu poklonit. Rimljan, ki je stal na straži
pri mestnih vratih, jih je poslal k Herodu".

Ženske so poveznile vrče narobe, sedle
na nje ter z odprtimi usti poslušale to
mično novico.

„Kje so sedaj ?“ vprašajo.

„V gostilnici v Jeruzalemu. Ljudje se
kar gnetejo tjekaj, hoteči jih videti".

„Od kod so ti popotniki ?“

„Ne vemo. Pravijo, da so Perzijani —
modrijani, ki znajo citati iz zvezd. A nemara
so preroki, kakor sta bila Elija in Jeremija".

„Kaj pomeni to : kralj židovski ?“

»Tako imenujejo Kristusa ter pravijo,
da se je ravnokar rodil".

Jedna žensk se nasmeje.

»Prav, prav, verjela bom, kadar ga
zagledam".

„Jaz pa tedaj, kadar bom videla, da
obuja mrliče*.

»In jaz, kadar ozdravi gobove".

In pozabivši na delo so govorile tako
toliko časa, da je napočila noč ter jih je mr¬
zel veter prisilil iti domov.

* *

*

Pozno zvečer, po prvem menjanju
straže, se je v palači na Sijonu zbralo okolo
petdeset modrijanov, učenih doktorjev, egze-
getov, saducejskih duhovnov, farizejev in
modroslovcev. Zbirali so se oni navadno na
odločen ukaz Herodov, in to samo takrat,
kadar je hotel dognati kako skrivnost zakona
ali zgodovine židovske.

Sedeli so v velikanski sobani z mra-
mornastim tlakom ; njene stene, po rimskem
vzoru, so bile pobarvane z žafranovo-žolto
barvo. V sredi je stal naslonjač s svetlo-
žoltimi vajšnicami, zakrivljen v podobi črke
V; njegova bedra so bila obrnena proti
vratom. V zgibu je stal velik bronast tri¬
nožnik, umetno okovan z zlatom in srebrom.

Nad njim ob stropu je visel sedmoramnat
svečnik s sedmimi prižganimi svetilnicami.
Naslonjač in svečnik sta bila izdelana po
židovskem vzoru. Zbrani možje so sedeli po
vshodnem običaju na vajšnicah ; njih obleka
je bila enakega kroja ; razlikovala se je samo
po barvi.

Bili so to večinoma priletni možje.
Prišli so semkaj na sejo.

V zgibu naslonjača, pred trinožnikom, ta¬
ko daje  videl pred seboj na desni in levi vse
druge, je sedel osivel starec, predsednik seje.

Svoje dni je moral biti kaj krepke po¬
stave, a sedaj ga je bila sama kost in koža,
ogrnena z belo, zgubano obleko. Sedel je
nepremično, objemajoč z rokami, na pol
skritimi v gubah obleke, koščena kolena;
samo zdaj pa zdaj je dvignil palec desnice.
Gola njegova lobanja, zdelo se je, da je
izklesana iz slonove kosti, tako je bila koža
na njej žolta in gladka; oči, dasi že one¬
mogle od starosti, so zrle še bistro in ra¬
zumno ; dolga, bela brada mu je segala do
kolen. Pravcata slika očaka ! Takošen je moral
biti Aron.

Bil je to Hilel Babilončan. Rod pre¬
rokov, ki je že davno v Izraelu izumrl, se
je odrajal sedaj v modrijanih, v sredi, kjer je
on bržkone zavzemal prvo mesto. Dasi je
doživel že pozno starost (štel je namreč že
106 let), je bil še neprestano rektor veli¬
kega kolegija.

Pred Hilelom je ležal na mizi zavoj
pergamenta, popisanega s hebrejskimi črkami.

Ravnokar je bilo rešeno važno vprašanje.

Ililel pokliče mladega sužnja.

»Idi", reče mu, „ter naznani kralju, da
mu že moremo podati zaželjena pojasnila".

Fant je urno izpolnil naročilo svojega
gospodarja, kajti čez malo časa se prikažeta
pri vratih dva vojaka ter obstojita vsak na
svoji strani. Za njima vstopi starec, oblečen
v rudečkasto obleko, prepreženo s škrlatom ;
ledja je imel prepasana s pasom iz čistega
zlata, opanke na nogah so se mu svetile od
dragega kamenja. Na glavi je imel dragoceno
krono, a namesto pečata bodalo za pasom.

Starec je omahoval v hoji ter se pod¬
piral s palico. Ošabno je zrl po navzočih,

kakor bi jih sumničil, da kujejo proti njemu
kake sovražne spletke.

Takošen je bil Herod, ki se imenuje
tudi Veliki. Telo mu je bilo zlomljeno po
bolezni, vest omadeževana s številnimi zlo¬
činstvi, toda pamet mu je dobro služila. Bilo
mu je že 76 let, toda ni ga bilo krutejšega
vladarja in borilca za pravice krone od njega.

Ko so ga zbrani zagledali pred seboj,
so starejši pokimali resno z glavami, mlajši
pa vstali ter z rokami, prekrižanimi na prsih,
se mu globoko poklonili.

Starec je šel naravnost k sivemu Hilelu.

»Odgovori!" je zaklical, udarivši s pa¬
lico ob tlak, »odgovori takoj !“

Starec mirno pogleda monarha ter v
sredi splošne tišine odvrne :

„Mir bodi s teboj, o kralj, mir Boga
Abrahamovega, Izakovega in Jakobovega.
Vprašal si nas, kedaj se ima roditi po pre¬
rokih obljubljeni Odrešenik ?“

»Ukazal sem vam na to odgovoriti",
reCe ošabno Herod.

»Torej, o kralj, v svojem in v imenu
vseh tukaj zbranih ti povem, da Odrešenik
je že rojen v Betlehemu, v Judeji".

Pri teh besedah pokaže Hilel na zavoj
pergamenta ter nadaljuje :

»Tako je, v Betlehemu v Judeji, kajti
tako je pisano po preroku : »In ti, Betlehem,
zemlja judovska, nisi najmanjša med kneže¬
vinami judovskimi, kajti iz tebe pride voj¬
voda, ki bo vladal moje ljudstvo Izrael".

Herod je upiral iskreče se oči v per¬
gament. Zbrani so pridržali sapo ter si niso
upali niti dihati. Tudi on je molčal. Stal je
in obrvi so se mu naježile. Naposled, ne
rekši niti besedice, se je obrnil ter šel iz
dvorane.

»Bratje", reče Hilel, »sedaj se lahko
razidemo".

In obrnivši se k petdesetletnemu možu,

doda:

»Simeon, poberi svete pergamente ter
jih previdno zavij, moj sin!"

Naročilo se je izvršilo.

»A sedaj podaj mi roko ter mo odpelji
k nosilam".

Starec se je oprl s koščenimi rokami
na krepko ramo svojega sina, ki je pode¬

doval njegovo modrost in čednost ter imel
v kratkem podedovati tudi njegovo dosto¬
janstvo. Oba sta se napotila k vratom.

*

* *

Pozno zvečer so trije modrijani, z očmi
uprtimi v zvezde, ležali na dvorišču jeruza¬
lemskega »khana".

Premišljevali so o Onem, katerega bi
imeli v kratkem videli, kje ga zagledajo
in kedaj.

Bili so konečno v Jeruzalemu, v svetem
mestu, in dasi jim nihče ni mogel povedati,
kje naj iščejo Novorojenca, so bili vendar
prepričani, da Ga najdejo, da bo Bog vodil
njihove korake. Guli so, ker ljudje, ki priča¬
kujejo znamenja z nebes, ne morejo spali.

V tem se prikaže v temi pred njimi
neki človek, in ko se jim približa, spoznajo
v njem stražnika svojega prenočišča.

»Vstanite !“ reče jim, »pridem k vam z
ukazom od onega, ki ni vajen čakati".

Na te besede vstanejo vsi trije kakor
jeden mož.

»Govori, kdo te je poslal", vpraša
Egipčan vznemirjen.

»Kralj Herod".

»Česa si želi kralj od nas ?“

»Poslanec njegov čaka pri vratih, —
on vam to pove".

»Idimo urno!" reče Grk.

In obuvši si opanke ter zavivši se v
dolge plašče, trije modrijani odidejo za straž¬
nikom.

»Mir z vami !“ kliče jim, priklanjajoč
se do tal poslanec Herodov. »Moj gospod in
kralj želi vas poznati, in prišel sem semkaj
na njegov ukaz, da vas povabim v palačo".

Pri vratih je gorela svetilnica. Pri njeni
svetlobi se trije modrijani molče pogledajo
ter čutijo, da je Duh Gospodov bil ž njimi.

Egipčan reče tiho stražniku, tako, da
teh besed kraljev sluga ni slišal:

»Ti znaš, kje so skriti naši zakladi in
kje počivajo naši velblodi. Med tem, ko mi
odidemo, pripravi vse potrebno za na pol".

»Zaupajte mi in bodite mirni!“ odvrne
stražnik.

»Volja tvojega kralja je nam povelj e",
reče Baltazar Herodovemu poslancu. »Že
gremo s teboj. Le pokaži nam pot".

— 24  —

Ulice svetega mesta so bile v tistem
Času isto tako ozke kakor so sedaj, toda ne
tako krive in tako umazane; veliki stavbar
je skrbel pred vsem za snago in ugodnost
svoje prestolnice. Trije popotniki so molče
korakali za sprevodnikom. Naposled dospejo
pred velik s stebri podprt hodnik, kjer so
pri ognjišču stale straže, oprte nepremično
na mečih. Gez dolgo dvorišče, temne hod¬
nike ter skozi nekoliko vrst stebričja dospejo
k stopnjicam, vodečim v visoko ležeče sobane.
Tam sprevodnik obstane ter, pokazavši na
odprte duri, reče:

»Vstopite, tam vas pričakuje kralj !“

Ozračje v tej sobani je bilo soparno,
prenasičeno z vonjavo sandalovine; oprava
bogata in zala. Sredi dvorane, na mehki
preprogi, je stal gizdav prestol. Možje vendar
niso obračali pozornosti na pozlačene po¬
stelje in mehke naslonjače, na krasne vaze
in umetne zlate svečnike. Celo stene, pokrite
z razkošnimi slikami po grškem vzoru, na
katerih pogled so farizeji skrivali obraze v
svojih plaščih, niso obrnile na-se njihovih očij.
Vsa njihova pozornost je bila obrnena na
prestol, na katerem je sedel Herod, priča¬
kujoč njih prihoda. Prestopivši nekoliko ko¬
rakov, so trije tujci, pozdravljaje po vshodnem
običaju kralja, padli z licem na tla.

Herod pomigne z roko, na kar prinese
strežaj tri stole ter jih postavi blizo prestola.

„Sedite, prosim !“ reče kralj prijazno.

Ko prišleci na njegovo povabilo sedejo,
nadaljuje :

»Danes popoldne mi je došla novica,
da so skozi severna vrata dospeli trije tujci
iz daljnih krajev. Ali ste bili to vi ?“

Egipčan, porazumevši se s pogledom s
tovariši, odvrne z nizkim poklonom :

„Ako bi bil to kdo drugi, ali bi mar
Veliki Herod, čegar slava modrosti sega v
najdaljnejše kraje sveta, ali bi, pravim, Ve¬
liki Herod pošiljal po nas ?“

Kralj, ne zmenivši se za te besede,
vpraša dalje:

»Kdo ste in odkod pridete ? Naj vsak
odgovori sam za-se.“

Trije modrijani odgovore po vrsti ime¬
nuje svoja imena, domovino in dežele, čez
katere so šli, potujoči v Jeruzalem.

Herod, opeharjen v svoji nadeji, reče
naravnost:

»Ponovite mi to, kar ste govorili straži
pri mestnih vratih".

»Vprašali smo : kje se je rodil kralj
židovski ?“

»Sedaj razumem vaše začujenje. Ali je
še, razun mene, kak kralj židovski ?“

„Je“, odgovori brez obotavljanja Bal¬
tazar. »Je Oni, ki se je rodil“.

»Kje je oni novi kralj ?“

»Uprav to smo hoteli vprašati tebe, Ve¬
liki Herod".

»Dali ste mi razvozlati zagonetko te¬
žavnejšo od Salomonovih. Vidite sami, da sem
v onih letih, ko je radovednost v človeku
nevkrotljiva, kakor pri otrocih — igrati se ž
njo bi bilo okrutno od vas. Povejte rajše
vse, kar veste o tem Novorojencu, in tudi jaz
mu skažem čast, kakoršna se mu spodobi.
Toda tega še ni dovolj, pomagam vam Ga
poiskati ter uporabim ves svoj upliv pri ce¬
sarju, da ga dvigne na prestol judejski. Pri-
sezam vam, da ne bo nikake mržnje med
nama ! Toda poprej mi odkrijte, na kak način
ste zvedeli vsi ob enem o tem novorojencu,
ko vendar bivate tako daleč vsaksebi, ko vas
ločijo morja, gore in dežele ?“

„Povemo ti čisto resnico, o kralj".

»Govorite, toda urno !“ zakliče Herod.

Baltazar se dvigne ter reče svečano:

»Samo jeden je Bog vsemogočen. On
nam je ukazal priti semkaj, obljubivši nam,
da zagledamo Odrešenika sveta. Za sprevodni¬
ka nam je dal zvezdo na nebu. Njegov Duh nas
ni zapustil. Njegov Duh je tudi sedaj z nami".

Trije modrijani so postali močno na¬
vdušeni ; iz ust jim je silil klic veselja. Herod
jih je sumljivo gledal.

»Povejte mi", vpraša, »kaj ima nastati
po rojstvu tega kralja ?“

»Nastane odrešenje človeškega rodu".

»Za kaj ?“

»Za vse njegove krivde in grehe".

Herod se zamisli.

»Vidim zares, da je Duh Gospodov z
vami. Ali mi nimate ničesar več povedati ?“

»Vse smo že povedali", odvrne Baltazar.

Takrat Herod vstane ter jim reče : j

25  —

»Povem vam, da sem nocojšnjo noč
vprašal najmodrejše židovske doktorje, ki so
mi naznanili, da se je rodil Kristus v Betle¬
hemu, v Judeji. Pojdite torej in marljivo
poizvedujte po tem Detetu, a kadar ga naj¬
dete, naznanite mi, da tudi jaz grem in se
Mu poklonim".

In ukazal je prinesti škrlatasto obleko,
dal vsakemu modrijanu jedno ter jih odpravil.

Modrijani, bogato obdarivši stražnika
v „khanu“, so zasedli velblode ter odjezdili v
Betlehem.

Za Hinom, nad ravnino Refajm, se jim
prikaže znovič zvezda, ki jih pelje za dolino
Mar Elias k vratom betlehemske, gostilnice.

XII.

Modrijani najdejo Dete.

Solnce je že osvetljevalo griče, obko¬
ljujoče Betlehem, dolino pa je še zakri¬
vala senca.

Stražnik na strehi starega „khana“ je
zagledal veliko luč, pomikajočo se proti go¬
stilnici. Iz početka si je mislil, da nese kdo
bakljo, toda luč je postajala čimdalje večja.
Bila je to zvezda.

Prestrašen, jel je kričati. Ljudje so
vreli skupaj na streho. Med tem se je sve¬
tloba čimdalje bolj bližala, — skale, drevesa
in cesta so se lesketale kakor v žarkih;
največji prod svetlobe je padal na votlino,
v kateri je bilo Dete.

Uprav v tem hipu dospejo k vratom
gostilnice trije modri.

Prestrašili stražnik jim odpre vrata.

„Ali je to Betlehem ?“ ga vprašajo.

„Ne, to je gostilnica; mesto leži dalje".

„Ali nimate tukaj novorojenega Deteta ?“

Ljudje se začudeni pogledajo.

»Da, da !“ zakličejo.

»Pokažite nam k Njemu", reče Grk.

»Pokažite nam urno!“ zakliče Baltazar,
— „kajti videli smo Njegovo zvezdo, evo
ono, ki sveti sedaj nad to hišo, ker pridemo
se Mu poklonit".

Indijan sklene roki kakor k molitvi.

»A vedite vsi, da se je rodil pravi
Bog. Našli smo Odrešenika, blagoslovljeni sredi
vseh ljudij na zemlji. Pojdimo, da ga po¬
častimo".

Novica o prihodu modrijanov iz daljnih
krajev se je po bliskovo raznesla po vsej
gostilnici. Ljudje so se drenjali, da jih zagle¬
dajo.

Tolpa je šla za njimi v votlino. Čim
bolj so se ji bližali, tem bolj se je lesketala
zvezda, toda ko so stali pri vratih, je svi-
tloba jela ugaševati, in ko so stopili v votlino,
je zginila popolnoma.

Sredi onih, ki so to videli, je nastalo
prepričanje, da med popotniki, Detetom in
to leskečo prikaznijo tiči nekaka nadpri-
rodna vez.

V votlini je brlela svetilnica, tako, da
so mogli spoznati Mater z ležečim ji Dete¬
tom na kolenih.

»Ali si ti mati tega Deteta?" vpraša
Baltazar.

In Ta, ki je premišljevala o vsem, kar
se je tikalo Njenega božjega Sina ter si za¬
pisovala to globoko v svoje srce, nesla Ga
je k luči, govore :

»Tako je, to je moj Sin!"

In padli so na kolena ter Mu skazali
čast kakor Bogu.

Na to so odprli svoje zaklade ter Mu
darovali darove : zlata, kadila in mire, kajti
verjeli so trdno, da je to Odrešenik, katerega
so iskali potuje iz daljnih krajev.

Druga knjiga

I.

Jeruzalem poil rimsko vlado.

Pomaknimo se sedaj za dvajset let
naprej k začetku vladanja Valerija Gratusa,
četrtega namestnika Judeje. Med tem časom
so se zgodile tu različne promene, zlasti v
politiškem oziru.

Gez jedno leto po rojstvu Kristusovem
je Herod umrl, in sicer na tako žalosten
način, da je krščanski svet opravičen trditi,
da ga je dosegla jeza božja.

Kakor vsi veliki vladarji, je tudi on —
rimski nadvladi na kljub — goreče hrepenel
postati ustanovnik dinastije. Radi tega je v
svoji oporoki razdelil svoje kraljestvo med
svoje tri sinove : Antipa, Filipa in Arheleja.
Ta poslednji bi imel po očetu podedovati
krono.

Oporoka je bila poslana cesarju Avgustu,
kateri jo je tudi potrdil z jedno samo izjemo,
namreč, da se Arhelej ne sme poprej ime¬
novati kralj, dokler ne skaže cesarju svoje
udanosti in svojih zmožnostij. Pač pa mu je
cesar podelil naslov „etnarha“ s pravico:
vladali v Judeji devet let.

Toda Herodov sin, slab in razuzdan,
ni znal nadvladati puntarjev, ki so se prika¬
zovali sredi židovskega ljudstva, in po pre¬
teku devetih let ga je poslal cesar v pro-
gnanstvo v Galijo, Judejo p^ je spremenil v
rimsko pokrajino ter jo priklopil k Siriji.

In tako, namesto lastnega kralja, vla¬
dajočega po kraljevo v palači, sezidani po

Herodu na gori Sijon, je prišlo mesto pod ■
vlado prokuratorja, ki je občeval z rimskim
dvorom s posredovanjem legata Sirije, biva¬
jočega v Antijohiji. In da je bila pokora še j
večja, ni bil za prestolnico naznačen Jeru¬
zalem, marveč Cezareja. A največja sramota
za Žide je bila ta, da je bila zasmehovana j
Samarija združena z Judejo v jedno deželo.

Sredi teh nesreč je ostala podjarmlje- j
nemu ljudstvu samo jedna tolažba, da se je
višji duhovnik nastanil v Herodovi palači ter j
se tam smatral za sodnika. Toda njegova
oblast je bila zelo majhna. Obsoditi koga k
smrti je smel samo prokurator, ostale sod-
nijske obravnave pa so se vršile v imenu
Rima in po rimljanskih postavah ; da, v pa¬
lači sami so se deloma nastanili rimski urad¬
niki in vojaki. Vendar pa so oni, ki so sanja¬
rili o bodočem osvobojenju domovine — in
takih je bilo mnogo — tolažili se s tem,
da je glavna oseba v palači bil žid. Navzoč¬
nost višjega duhovnika v kraljevi palači je
vzbujala v njih živ spomin na obljube pre¬
rokov; bila je nekak očividen znak, da Bog •
ni zapustil izvoljenega ljudstva. In tako, to¬
lažeči se z nadejo, so potrpežljivo čakali pri¬
hoda sina Jude, ki bi imel vladati Izrael.

Judeja je bila že 18 let rimska po¬
krajina. Dosedanji njeni prokuratorji, spo-
znavši, da nad Židi ni težavno vladati, samo
če se spošuje versko prepričanje ljudstva, so
prepuščali Židom vso svobodo obredov.

Toda Gratus se je poprijel druge poli¬
tike. Najpoprej je odstavil Anasa od njegove

— 27

višje duhovske časti ter podelil to čast rim¬
skemu privržencu Izmaelu.

Nepriličnost tega koraka — naj si ga
je storil Gratus že po svojem nagibu ali po
ukazu cesarja Avgusta—se je kmalu pokazala.

V tem času sta bili v Judeji dve stranki :
aristokratična in narodna ali stranka sepa¬
ratistov.

Po Herodovi smrti sta se oni združili
proti Arheleju in, borivši se ž njim, bodisi
javno ali skrito, spravili ga v pregnanstvo.

Toda navzlic temu skupnemu sovraštvu
proti tujcem vendar ničesar ni družilo za¬
veznike. Aristokratje so želeli pregnati višjega
duhovna Joazera, narodovci pa so bili nje¬
govi vneti privrženci.

Po propadu Arheleja je zgubil tudi
Joazer svojo višjeduhovsko čast, katero je
aristokracija podelila Anasu, sinu Seta, sto¬
ječemu na čelu stranke Setijanov.

To je znovič razdražilo zaveznike.

Stranka aristokratov je jela težiti k
Rimu. Domišljala si je, da po padu te vlade
mora nastopiti druga — koristnejša za nje
— in zato je privolila v premeno Judeje na
rimsko pokrajino. Ta korak je še poostril
borbo med strankami. Število privržencev te
stranke se je vsakega dne manjšalo, in ko je
bila še Samarija priklopljena k Judeji, je
prišla ta stranka povsem ob veljavo. Podpi¬
rana pa po cesarskem dvoru ter imajoča v
svojih rokah dostojanstva in bogastvo, se je
še vzdržala pri palači in svetišču.

Anas, ta ljubljenec aristokracije, je služil
zvesto interesom svojega cesarskega patrona.
V trdnjavi Antoniji je stala rimska posadka ;
rimski vojaki so stali na straži pri vratih
Herodove palače; rimski sklad pobiranja
davkov je težil nevsmiljeno Izraelce.

A vendar je Rim prognal tega zvestega
prijatelja in zaveznika !

Toda kmalu je moral obžalovati ta svoj
korak. Odloživši svojo duhovsko obleko, je
prestopil Anas v tabor narodovcev ter stopil
na čelo nove stranke, obstoječe iz Betuzijanov
in Setijanov.

Valerij Gratus, vrgši tako iskro na
doslej tleče oglje, je postal zapuščen od
obeli strank.

In evo, mesec pozneje, ko je bila
Izmaelu podeljena višja duliovska čast, je
novi prokurator korakal v Jeruzalem, da tam
potlači nastalo burjo.

Židje, gledajoči raz mestnega obzidja
skozi severna vrata stopajoče rimske vojščake,
ki bi imeli povečati posadko v mestu, so
razumeli, da se je skoval nov člen k verigi,
ki jih je vezala, in sikajoč od jeze in so¬
vraštva, so s stisnenimi pestmi proklinjali
prihajajočega prokuratorja. Zadoščevalo bi
bilo samo pomigniti, pa bi bile razburjene
strasti vskipele, toda gorje njemu, ki bi se
bil drznil to učiniti.

II.

Ben-Huv in Messala.

Takšen je bil položaj Judeje, — toda
dovolj bodi te politike.

Blagovoli sedaj, čitatelj, stopiti z nami
na vrt neke palače na gori Sijon. Ta vrt je
kaj zal in ukusno urejen. Cedre z Libana,
palme, redka sadna drevesa, presajena semkaj
iz daljnih krajev, rastejo tukaj kakor v do¬
mači zemlji, —- v mramornati krnici izvira
vodomet; dalje pod senco oleandrov in ci¬
pres Šumija tih studenec.

Tu sedita nekega poletnega jutra dva
mladeniča ter se živo razgovarjata. Oba sta
bila zala ; oba sta imela črne oči in lase.

Starejši je bil gologlav. Oblečen je bil
v gubasto tuniko; višnjelkast njegov plašč
je ležal na tleh. Roke in kolena kakor tudi
obraz je imel gole. Glas, obnašanje in než¬
nost črt je kazalo, da je plemenitega rodu.
Po kroju in pepelnati barvi tunike, po zalša-
jočem jo vezenju, je bilo moči spoznati v
njem Rimljana. Nosil se je ošabno ter si
mnogo mislil o sebi; bil je namreč potomec
stare rodbine Messalov. Cesar Oktavij je v
priznanje zaslug in srčnosti odičil njegovega
deda s prvimi dostojanstvi. Pozneje, ko je
bila Judeja spremenjena v rimsko pokrajino,
je bil njegov oče naznačen za davkarja v
Jeruzalemu ter opravljal to službo, stanujoč
z višjim duhovnom v nekdanji kraljevi palači.

Mladenič, ponosen radi zaslug svojega
deda in radi njegove prijaznosti s cesarjem,
je nosil glavo visoko.

Njegov tovariš je bil šibkejše rasti ter
imel na sebi belo obleko, narejeno po ži-

4 *

dovskem kroju. Predstavljala sta dva različna
tipa. Celo Rimljana je bilo visoko, nos tenak,
orlov, usta ozka in stisnena ; oči so mu zrle
mrzlo izpod košatili obrvij. Čelo Izraelca je
bilo nasprotno nizko in široko, nos dolg z
razširjenimi nosnicami; gorenja ustnica, ne¬
koliko daljša od spodnje, mu je štrlela
nakvišku ; okroglo lice z zalo rudečico se je
odlikovalo s posebno milino.

„Ti torej praviš, da novi prokurator
dospe že jutri ?“ vpraša izraelski mladenič.

Prijatelja sta se razgovarjala v grškem
jeziku, ki je bil tačas občevalni jezik privi-
legovanih stanov v Judeji; iz palač se je pre¬
selil v tabor in kolegij in od ondot celo v
svetišče.

»Da, jutri dospe 0 , odvrne Messala.

„Kdo ti je povedal ? 0

„Slišal sem, ko se je Izmael, novi re¬
zident palače (vi ga imenujete višjega du¬
hovna) pogovarjal o tem z mojim očetom.
Ne bi mu bil verjel, ker je Egipčan, in znano
je, da Egipčani in Idumejci ne znajo razlo¬
čiti, kaj je resnica in kaj laž. Toda danes
mi je pravil centurin, da se v trdnjavi delajo
priprave na sprejem novega prokuratorja;
vojščaki brusijo orožje, čistijo tarče, orle in
čelade; v palači prirejajo sobe zanj in za
številni njegov dvor 0 .

Prijatelja umolkneta.

Lice mladega Žida, začuvšega Messalo
rogati se Egipčanom in Idumejcem, se je
pokrilo s še živejšo rudečico. Sedel je ter
nemo zrl pred se.

„Davno je že temu, kar sva se poslo¬
vila na tem mestu 0 , je pretrgal molčanje
Messala. „Zadnje tvoje besede so bile: ,Mir
Jehovov bodi s teboj 1 . A jaz sem ti odvrnil:
,Naj te čuvajo bogovi 1 . Ali še pomniš?....
Dokaj let je že preteklo od tega časa 0 .

„Pet let... 0  odvrne Izraelec, zroč za¬
mišljeno pred se.

»Torej imaš biti za kaj hvaležen
svojemu Bogu, ali našim bogovom — to je
vsejedno. Zrasel si v zalega mladeniča. Ako
Jupitru vstreza njegov Ganimed, tudi cesar
ne bi mogel dobiti bolj zalega točaja nego
je moj Juda; Joda, kakor vidim, ti se močno
zanimaš za prokuratorjev prihod 0 .

Juda nemara ni slišal poslednjih prija¬
teljevih besed, kajti rekel je kakor sam sebi:

»Da, pet let! Spominjam se še najine
ločitve. Ti si odšel v Rim in jaz sem jokal
za teboj, ker sem te iskreno ljubil. Pet let
je kmalu minilo in vrnil si se znovič —
učen in olikan, a vendar bi si rajše želel
nekdanjega Messalo 0 .

Mladi Rimljan je komaj posiloma pri¬
držal smeh.

„Ne, ne!° zakliče, »nisi Ganimed mar¬
več orakelj, o Juda moj. Nekoliko lekcij od
mojega učitelja govorništva — ako hočeš,
dam ti nanj priporočilno pismo — nekoliko
izurjenosti v tajnostnem rokodelstvu, in Delfe
te pozdravijo kot Apolona. Na odmev tvojega
resnega glasu stopi Pytia raz svoj trinožnik
ter položi na tvoje čelo lovorjev venec. Toda
šalo na stran ! V čem neki vidiš, da sem sc
spremenil ? Iz predavanj govorništva mi je
ostalo v spominu pravilo: ,Razumi nasprot¬
nika, predno mu odgovoriš*. Govori jasneje,
prijatelj 0 .

Pod ciničnim pogledom tovariša je po¬
stal izraelski mladenič popolnoma zbegan.
Toda streznil se je ter odvrnil:

»Očividno je, da si se okoristil z nauki
rimskih učiteljev; — vrnil si se dokaj ra¬
zumnejši, toda v vsaki tvoji besedi je skrito
želo. Moj Messala, ko je odhajal, ni imel v
svoji naravi strupa, — za nič na svetu ne
bi bil ranil prijatelja 0 .

Rimljan se je zadovoljno nasmehnil in,
kakor bi bile te besede zanj naj večja po¬
hvala, še ponosnejše dvignil svojo glavo.

»O, zagonetni Juda, saj nisva v Pyti
niti v Dodoni. Prepusti orakeljern njihovo
zagonetno govorico ter povej mi naravnost, s
čem sem te razžalil ?“

»V teku petih let sem se tudi jaz
naučil marsikaj 0 , odvrne Juda. »Hitel se ne¬
mara ne more kosati z rimskim učiteljem,
kakor tudi ne Simeon in Shammai, toda
njih učenje te ne zavede s prave poti. Oni,
ki sede pri njihovih nogah, čujejo samo
nauk o Bogu, o postavah, o zgodovini Izraela
ter se uči ljubiti in spoštovati vse, kar se
tiče te vede. Veliki kolegij nas tudi uči raz¬
like med prostim ter samostalnim kraljestvom
in podložno pokrajino, kakoršna je postala

—- 29  —

Judeja. Bil bi še večji podlež od Samaritana,
ko bi ne čutil ponižanja svoje, domovine.
Nimamo več niti višjega duhovnika, kajti
dokler živi Anas, Izmael ne more biti višji
duhovnik. Toda Izmael je levit, mladika debla,
ki je toliko let zvesto služil Gospodu ter
čuva! Njegovo postavo. Izmael..

Messala mu z glasnim smehom seže v
besedo :

„Oh, razumem te. Hočeš reči, da Izmael
ni pravi višji duhovnik, toda kot Izraelec je
boljši nego na primer Idumejec. Za pijanega
sina Semele, kaj je to biti žid ! ? Vse na svetu
se spreminja, celo nebo in zemlja — vse...
razun žida. On je vedno isti, kakoršni so
bili njegovi predniki od začetka sveta. Poglej,
tukaj v pesek zarišem kolo. Glej — to je
zvesta slika vašega plemena. Naokrog so
Abraham, Izak in Jakob in Jehova v sredi.
Ne, za boga Jupitra, to kolo je za vas še
preveliko ! Narišem drugo — manjše. Poglej,
ta točka — to je svetišče, obvod — to je
Judeja. Ali je še nečesa zunaj tega kolesca,
kar bi imelo za vas kako ceno ? Nemara
umetnost? Herod je bil stavbar, a spomin
njegov je proklet v Izraelu. 'Nemara sli¬
karstvo, kiparstvo ? — Posvetiti se jim, bilo
bi greh. Poezija ? Poezijo ste navezali na žrtve-
nike. Govorništvo ? Kdo neki ga goji zunaj
vaših sinagog ? To je vaša veda, vaš vidno-
krog. In kako čudo, da se temu rogam? Kar
si pridobite na vojni v šestih dnevih, izgu¬
bite v sedmem. Kaj je vaš Bog v primeri z
našim Jupiterjem, ki nam posojuje svoje orle
k premagi, sveta ? Hilel, Simeon, Shammai,
Abtalion, kaj so oni v primeri z učitelji, od
katerih se učimo vsestranske, ne samo iz¬
ključno duhovne vede?“

»Ti se mi rogaš !“ zakliče Juda s plam¬
tečim licem.

»Ne srdi se. Hvaležen sem ti, da si
prišel me pozdravit in pogledat, če se ti
mar ne posreči zavezati znovič vozel najine
detinske prijaznosti. Toda vidiš, najini smotri
so različni. Vsevladni gospod sveta je za
Rimljana Mars. Hočem biti vojščak. A ti,
revni moj Juda, kaj more biti iz tebe? Po¬
milujem te prisrčno. Iz kolegija v sinagogo,
iz sinagoge v svetišče, naposled — o naj¬
višja čast! — zasedeš v Sanhedrim. Kako

medel pogled v prihodnost 1 Med tem ko
jaz ... Ni še podjarmljen ves svet. Na morjih
so še otoki ; na severu so še doslej nepo¬
znani ljudje in kraji. Aleksander ni končal
svojega pohoda na vshod — nemara pojde
kdo še dalje .. . Vidiš, moj Juda, kaj je to,
biti Rimljan . .. Pohod v Afriko, potem na
Skite — potem legijon... Marsikdo se s
tem uzadovolji, toda jaz ne. Ne — za Ju¬
pitra ! jaz . .. jaz dam legijon za prefekturo,
ha! nemara za prefekturo Sirije! Čemu ne?
Judeja je bogata. Antijohija — to je pre¬
stolnica vredna bogov. Denar, vino, ženske
— vse to bo moje. Postanem naslednik Ci-
reneja, in ti... ti...  ne pozabim na le,
moj Juda".

Messalovo roganje, vzvišen glas njegovih
besed, a nad vse to ponosno pomilovanje, je
globoko ranilo mladega Izraelca.

»Cul sem že večkrat" — je dejal, »da
so na svetu ljudje, ki smatrajo življenje
za veselo šalo ; tise očividno prištevaš k njim.
Jaz ne morem tako misliti, niti tako živeti".

»Cernu bi ne smel povedati resnice v
obliki šale ?“

»Torej tvoje besede niso bile šala?"

»Vidim, moj Juda, da ti nisem ponudil
dovolj ... Guj ! Jaz postanem prefekt in Ju¬
deja napolni moje Skrinje z novci, pa po¬
stavim tebe, resnoben in pomaziljen tovariš,
za višjega duhovna".

V očeh Jude se prikažejo solze žalosti
in jeze. On vstane, ter obrnivši se k vratom
palače, reče :

»Obžalujem, da sem prišel semkaj. Iskal
sem prijatelja, našel pa . . .“

»Rimljana 1 *, konča Messala ter ga
objame. Bilo je videli, da hoče biti resen in
dober proti svojemu davnemu prijatelju; toda
težavno mu je bilo, otresti se privajenega
satiričnega občevanja. »Ti si malone še otrok.
Jaz sem že možak. Vem, kaj je življenje.
Rad bi ti v njem pomagal, zali Gani med, iz
srca rad bi ti pomagal. Ljubim te po svoje.
Postani, kakor jaz, vojščak. Stopi iz tesnega
okvirja, načrtanega s presodki vaše vere.
Škoda je, uporabiti življenje za preiskovanje
prihodnjih rečij — greniti ga s spomini mi¬
nulosti — to te ne privede nikamor. Pameten
je samo on, ki se zna okoristiti s sedanjostjo.

— 30

Prestopi k Rimljanom; oni te radi sprejmejo,
tako, kakor so sprejeli ldumejca Antipatra“.

Mladi Izraelec se je kar tresel od jeze.
Pospešil je korake, želeč čim prej zbežati od
teh sramotnih nasvetov, še gnusnejših nego
je bilo Messalovo roganje.

»Oh ! Rim ! Rim !“ je šepetal besen
skozi slisnene zobe.

Stala sta pri vratih.

»Danes si mi zadal globoko rano na¬
ravnost v srce", je dejal. „Od tega trenutka
preneha najino prijateljstvo. Odpustim ti, ker
nemara nisi temu sam kriv. Mir Roga mojih
očetov bodi s teboj".

S temi besedami, ne čakaje na Mes-
salov odgovor, urno smukne skozi vrata.

Po njegovem odhodu je stal mladi
Rimljan nekaj časa zamišljen.

„IIa! težavno je to!“ reče naposled,
mignivši z rameni. „Proč z Erasom ! Naj
živi Mars!“

lit.

Judova liiša.

Od vhoda v sveto mesto, tam, kjer so
sedaj vrata sv. Štefana, je držala ulica v
dolino Tiropoen proti vzhodu, tu pa je
krenila ti a jug, na to znovič proti \zhodu k
tako imenovanim »vratom sodbe", a od
ondot na jug.

Popotnik, ali pobožni romar, kateremu
je kraj znan, lahko najde v njej del one Via
Dolorose, ki vzbuja pri kristijanih več bo¬
lestnih in svetih spominov nego kalerosi-
bodi drugo mesto na svetu.

Na južnem njenem ovinku je stala ve¬
lika jednonadslropna hiša. Bila je povsem
štirioglata in vsaka njena stena je bila 400
čevljev dolga. Sezidana je bila iz ogromnih,
neotesanih kamnalih plošč, takšnih, kakoršne
so prišle iz kamnoloma. Radi tega je bila
videti nekako turobna; ko bi ne bilo oken
in zalega okrasja pred vratini, lahko bi jo
bil smatral za trdnjavo. Na (vzhodni strani
so bila štiri okna, na severni samo dve;
med njima so se nahajala velika vrata, za¬
varovana z močnimi železnimi okovi in zapahi.

Kmalu po svoji poslovitvi z Messalo
je Juda potrkal na ta vrata, ki so se mu
takoj odprla. Vstopil je urno, kratko odzdra-
vivši vratarju na pozdrav, na dolg, obokan

hodnik s pobarvanimi stenami. Na obeh stra¬
neh hodnika so stale kamenite klopi. Neko¬
liko stopnic je držalo na preddvor, ki je bil,
izvzemši vzhodno stran, zaprt od vseh stra-
nij z dvonadstropnimi stavbami. Na drugem
nadstropju so bili na rožnik  i, obkoljeni z
močno ograjo. Na preddvoru je bilo vse
živo; tu si čul ropot žrnov, mukanje živine,
katero so napajali v velikih koritih ; po rib¬
niku je plavala perutnina, ljudje so se kre-
tali, presipavali zrnje ali sušili perilo.

Bilo je to očividno dvorišče te ogromne

hiše.

Na vzhodni strani se je dvigal zid, za
katerim se je nahajal isto tako ozek hodnik ;
dalje drugi preddvor, osenčen z grmičjem in
vinsko trlo. Zal vodomet je tu hladil
ozračje.

Po stopnicah se je dospelo na narož-
nike, nad katerimi so bili v varstvo pred
solnčnimi žarki obešeni baldahini. Druge stop¬
nice so držale raz narožnike na streho ;
njen rob je bil ozaljšan z zalimi rezbarijami
ter z ograjo iz šestoglate opeke.

Juda je zdirjal po stopnicah na na¬
rožnik ter skozi vrata na severni strani hiše
dospel v veliko, temno sobano. Utrujen je
omahnil v naslonjač.

Ležal je tukaj dolgo spavaje ali zatop¬
ljen v misli. O mraku ga prebudi glas, kli-
cajoč ga po imenu.

Na vratih je stala ženska, očividno slu¬
žabnica.

„Kaj hočeš, Amra?" ji reče, dvignivši
se nekoliko.

„Že smo odvečerjali in noč se že dela.
Ali, moj sin, nisi lačen?"

»Ne".

»Nemara si bolan ?“

»Truden sem močno".

»Tvoja mati je vprašalo po tebi".

„Kje je moja mati ?“

»V šotoru na strehi".

Juda, leno se zlekni vsi, sede na na¬
slonjač.

»Lačen sem", reče z glasom razvaje¬
nega otroka. »Amra, prinesi mi kaj".

»Česa hočeš?"

»Meni je vsejedno. Draga Amra, ko
bi ti vedela, kako sem otožen. Življenje se

— 31  —

mi ne zdi več tako prijetno kakor danes
jutro. Prinesi mi, kar hočeš".

Vprašanja Amre in zlasti njen tihi,
vznemirjajoči se glas, s katerim ga je ogo¬
varjala, je kazal, kako prisrčni odnošaji so
vladali med njima. Položila mu je roko na
čelo in nekoliko pomirjena odšla iz sobe.

Gez malo časa se je vrnila, nesoča na
lesenem pladniku vrč z mlekom, pšeničnega
kruha, medu, soli, pečene kokoši, srebrno kupo,
napolneno z vinom, ter prižgano svetilnico.

Pri luči svetilnice je bilo moči opaziti
dolgo in ozko sobo, čije stene so bile po¬
beljene z apnom. Tlak je bil sestavljen iz
belih in plavih kamenčkov. Nekoliko stolov z
levjimi tacami ter nizek naslonjač, popet s
plavim suknom, je bila vsa njena oprava.
Bila je to spalnica.

Amra je postavila pladnik na stol ter
pokleknila pred Juda, pa mu stregla.

Bila je to blezo petdesetletna ženska s
temno poltjo in s črnimi, bistrimi očmi, iz
katerih je v tem hipu odseval čut materinske
ljubezni. Beli turban ji je pokrival glavo,
izpod katerega je kukal dolnji konec ušesa,
prebitega z debelo ostjo v znamenje služab-
ništva. Bila je sužnja, Egipčanka, toda ta
njena sužnost je bila sladka, kajti ljubila je
Judo kakor svojega sina. Dojila ga je, ko je
bil še majhen otrok, negovala pozneje v
otroških letih—torej ga je smatrala Sesedaj
za otroka... ljubljenca.

„Ali se še spominjaš Messala ?“ jo
vpraša mladenič. „Pred nekolikimi leti me
je pogostoma obiskoval".

»Spominjam se ga".

„Bil sem danes pri njem. Vrnil se je
iz Rima".

Stresel se je, kakor bi ga pičila kača.

»Razžalil te je, kaj ne da ? Nikdar ni¬
sem imela rada tega Messala. Povej mi,
sinko, kaj ti je učinil?".

»Spremenil se je popolnoma. Vse, kar
je naju nekdaj vezalo, je pretrgano... Vzemi
ta krožnik, Amra, že sem sit, torej pojdem
k materi".

Gitatelj že ve, čemu so služile prebi¬
valcem strehe na vzhodu. Vročina letnih dnij
sili prebivalce Sirije, iskati zavetja v polmrač¬
nih sobanah ; za to pa oni v topli, zvezdnati

noči, želeči ohladiti se na svežem zraku, odha¬
jajo na ravne strahe; — tu imajo svoje sa¬
lone in spalnice, tu se zabavajo in molijo.
Kakor prebivalci mrzlejših krajev zalšajo no¬
tranjščine svojih hiš, tako ljudje na vzhodu
zalšajo strehe. Na strehah lahko proučiš njih
kiparsko umetnost; zlato in bager se leske¬
tata tu na razpetih šotorih, noga ti stopa
po mehkih, vzornih preprogah.

Juda je odšel po ozkih stopnicah na
streho svoje rojstne hiše. Na severnem nje¬
nem koncu, podpiran s štirimi stebri, je bil
narejen iz bogate tkanine mičen šotor, po¬
doben majhni čveterooglati hišici Skozi spu¬
ščene zavese je prijetno duhtel z vonjavo
prenasičen poletni zrak.

V tem šotoru je ležala na vajšnicah
ženska okolo štiridesetih let.

Odmev korakov jo je prebudil iz glo¬
boke zamišljenosti.

»Ali si ti, sin?" je vprašala z zvonečim
glasom.

»Jaz sem, mati", odvrne prišlec ter po¬
klekne k njej.

Objela ga je okrog vratu ter si ga pri¬
tisnila na prsi.

IV.

Judova mati.

Mati se znovič opre ob vajšnice, sin pa
sede k njenim nogam, podpiraje si glavo ob
kolena.

»Cula sem od Amre, da si razžaljen?"
ga je vprašala, božaje njegove črne kodre.
»Ko je bil moj Juda še otrok, se je smel
žaliti z malenkostmi; toda sedaj je možak
ter ne sme pozabiti — tu je postal njen glas
nenavadno slrdek — da mora biti moj junak".

Govorila sta v jeziku, ki je že pojemal
med ljudstvom, čegar čistost pa so čuvali
predstavitelji odličnih rodbin, v jeziku, v ka¬
terem sta še Rahela in Rebeka prepevali
sinu Benjaminu.

Mladenič se zdrami iz zamišljenosti.

»Danes, o moja mati!“ reče, »sem
prvokrat prisiljen mislili o stvari, o kateri še
poprej nikdar nisem mislil. Povej mi, mati,
kakšen stan si mi namenila ?“

»Rekla sem ti že, da moraš biti moj
junak".

- 32  —

„Tako je! Hočem in moram biti tvoj
junak, draga moja, samo pokaži mi pot. Kaj
naj dalje učinim ? Mar naj čuvam čredo,
orjem domačo zemljo? Mar se naj zaglobim
v sveto pismo in v knjige prerokov ? Dobra,
ljubljena mati, pokaži mi pot“.

Ženska se zamisli.

„Gamaliel je prepovedoval danes v sve¬
tišču", je rekla.

„Nisem ga slišal".

„Bil si gotovo pri Simeonu. Kakor pra¬
vijo, je on vreden sin svojega očeta".

„Ne. Bil sem na trgu, a ne v svetišču
— pri mladem Messalu".

Skrbna mati je zapazila, kako se mu
je spremenil glas pri teli besedah. Neka
zlobna slutnja ji je stisnila srce.

„Bil si pri Messali, in ta te je razžalil.
Kaj ne ?“

»Messala je sedaj Rimljan. To, kar mi
je povedal, je bilo razžaljivo že samo po
sebi, a še bolestnejše, nego besede, je bilo
njegovo ošabno obnašanje, njegovo roganje,
nad katerim se kar zgraža moja narava. Pra¬
vijo, da so ponosni vsi veliki narodi, toda
ošabnost Rimljanov je vzrastla tako, da se
rogajo celo svojim bogovom. Messala se je
že od otroških let odlikoval od drugih. Več¬
krat sem čul, kako se je rogal tujcem, ka¬
tere je celo Herod sprejemal s spošlovanjem ;
toda takrat je še spoštoval Judejo. Danes si
je prvokrat drznil rogati se našemu Bogu in
našim običajem. Povej mi, draga mati, ali
imajo Rimljani pravico nas prezirati? Ali
smo res manj vreden narod nego oni ? Ali
nismo isto tako plemeniti, kakor so oni? Ali
je naša slava manjša od njihove ? Cernu naj
se jaz, žid, smatram poleg njih za sužnja ?
Cernu, dasiravno imam dovolj junaštva in
moči, ne morem pograbiti orožja ? Čemu se
ne smem proslaviti kot pesnik ? Svobodno
mi je, postati pastir ali kupec, čemu ne morem
postati umetnik? Povej mi, draga mati, čemu
sin Izraela ne more delati vsega tega, kar
dela Rimljan?"

Ženska ga je poslušala z očividno po¬
zornostjo.

„Na tvoje vprašanje", reče po daljšem
pomisleku, „ti kot ženska ne znam odgovo¬
riti. Dovoli, da pokličem učenega Simona".

„Ne pošiljaj me k rabinu", seže ji Juda
v besedo. „Jaz iščem kaj drugega nego po¬
jasnila, kar bi mi podal on lože nego ti;
toda ti prernoreš to, česar nihče ne pre¬
more ; ti me navdahneš s sklepom — ju¬
naške duše".

Ona ga je poslušala s čimdalje večjo
pozornostjo.

„Pred vsem drugim, moj sin", rekla
mu je, „naj ti ne prejde nikdar iz spomina,
da, ako zahtevamo pravico sami za-se. mo¬
ramo biti pravični tudi do drugih. Priznati
je treba, da Messala je zares potomec ple¬
menitega rodu. Še za časov rimske lju-
dovlade so si pridobili njegovi predniki v
vojnah mnogo zaslug za domovino; pozneje
so bili večkrat celo senatorji ter se ponašali
z velikim bogastvom. Jeden njegov prednik
je bil celo konzul. Toda ko se je Messala
ponašal pred teboj s svojimi predniki, bi ga
bil lahko osramotil, naštevši mu svoje.
Splošno razširjeno je prepričanje, da čas dela
plemenito kri. Iz tega ozira mora Rimljan
skloniti čelo pred sinom Izraela. Celo naj-
starodavnejše njih rodbine ne morejo šteti
svojih prednikov dalje nego do osnovanja
Rima; — malo je takih rodbin, ki bi bile
poprej znane, in rodbina Messalov v vsakem
slučaju ne pripada k njim. Kar se tiče sinov
Izraela, je celo najrevnejši pastir, ki pase
svojo čredo v dolini Refajm, plemenitejše
krvi od najplemenitejšega Rimljana".

„A jaz, draga mati, kdo pa sem jaz ?“

„Tvoj oče, o moj Juda, že davno po¬
čiva v Gospodu, a vendar se spominjam,
kakor bi to bilo danes, dneva, ko sva oba,
v družbi številnih prijateljev, šla v svetišče,
da bi se predstavila Jehovu. Prinesla sva v
dar par golobov, in duhovnik je zapisal tvoje
ime: „Juda, sin ltamara, iz hiše Hurov".
Tvoj rod izvira naravnost od tovariša Jozveta.
Ne morem ti pojasniti, kedaj se je med nami
vpeljal rodoslovni zapisnik. Ta običaj je bil
v navadi že pred odhodom iz Egipta. Bržkone
je Abraham zapisal prvi v knjigo svoje in
svojih sinov imena, a to radi obljube Go¬
spodove : „A blagoslovljeni bodo po tebi vsi
narodi zemlje v tvojem zarodu..."  kakor
mu je bil oznanil angel v Jehovajirehu.

— 33  —

„Zemljo, na kateri spiš, dam tebi in tvo¬
jemu zarodu", je dejal sam Gospod Jakobu,
spavajočemu v Betelu na poti v Haran. Pozne¬
je, pričakovaje prihoda v obljubljeno deželo
in radi pravične razdelitve te božje dedščine,
so duhovniki zapisovali v knjigo rodu imena
otrok Izraela. In bili so tako natančni v tem
poslu še radi drugega, stokrat bolj vzviše¬
nega cilja. Obljubo, katero je dal Gospod
očakom, so ohranili naši očetje neprestano v
spominu. Pričakovali so prihoda Onega, ki
ima odrešiti ves svet, in da bi, kadar pride,
ljudje ne dvomili, da je to On, ter mogli
kakor na dlani opaziti njegov rodopis, na¬
povedan po prerokih, bili so naši duhovniki
vsikdar natančni v spisovanju knjig rodu."

* Ali so jih ohranili ?“

„Ko bi bil Messala tukaj, rekel bi brez-
dvornno, da so bile te knjige uničene, ko so
Asirci vzeli Jeruzalem ter razdrli svetišče.
Toda — tudi to si zapomni — ko se je naš
narod vrnil iz dolgega prognanstva, je prva
skrb Zerubabelova bila ta: deti v red svete
knjige. Radi tega lahko štejemo sinove Izraela
za dva tisoč let nazaj. Sicer pa bi se dalo
na to trditev odgovoriti še z drugo, primer¬
nejšo trditvijo, da rodopisje Rimljanov je bilo
ugonobljeno, ko so barbari z zapada vzeli
Rim ter šest mescev gospodovali v njem.
Ne, verjemi mi, v naših knjigah rodu nahaja
se velika in neskaljena resnica".

Nastalo je molčanje.

»Hvala ti, mati!“ reče Juda, »hvala ti
iz vsega srca! Sam Hilel bi mi ne mogel
tega bolje pojasniti. Povej mi samo še jedno :
ali se res po času meri plemenitost rodu?"

»Pozabil si, kakor vidim, da smo od
Boga izvoljen narod".

»Tega ne vprašam. Ti govoriš o ple¬
menu, a jaz o rodbini — o naši rodbini.
Kaj je doprinesla ona od najdavnejših časov?
Ali so kaka dela, ki bi jo povznašala nad
druge rodbine ?“

Izraelska žena je razumela ves pomen
te, v tem hipu vanjo stavljene naloge. Ve¬
dela je, da oni, na katere se mladenič obrača
z vprašanjem: »kdo je in kaj ima biti ?“
sprejemajo na-se veliko odgovornost in ve¬
liko dolžnost. Vsaka beseda odgovora je za

bodočnost mladeničevo to, kar ie dotikljaj ki¬
parja z dletvom za njegov kip.

»Čutim", je rekla po daljšem pomisleku,
»da moje besede so bile odgovor na očitanje,
s katerim te je obsipal nekak tekmec. Naj
torej ne tavam v temi; povej mi po resnici,
da je ta tvoj nasprotnik Messala ? Kaj ti je
vse rekel? Ponovi mi to".

V.

Iti m in Izrael. Primera.

Mladi Izraelec jame torej pripovedovati
materi svoj razgovor z Messalo; najobšir-
nejše je pravil o roganju, s katerim je mladi
Rimljan obsipal žide.

V srcu ženske, ko čuje te besede, se
vzbudi bojazen, da bi to roganje in razža-
Ijenje ne odvrnilo njenega sina od vere svo¬
jih očetov.

Treba je bilo odvrniti to — po njenem
mnenju — največjo izmed vseh nesreč.

»Na svetu ni človeka" — je dejala —
»ki se ne bi smatral enak drugemu ; ni ve¬
likega naroda, ki se ne bi smatral višjega
nad vse druge. Ako se Rimljan roga Izraelcu,
dela samo to, kar glede drugih narodov po¬
čenjajo Egipčan, Asirec in Grk; toda, ker je
v tem zasmehu naperjena ost proti izvolje¬
nemu ljudstvu — torej je njegova krivda
tem večja in tem večja mora radi nje sle¬
diti kazen. Doslej se še ni našel človek, ki
bi mogel oceniti večjo veljavo jednega na¬
roda nad drugim. Oni nastopijo, postanejo
mogočni ter naposled ginejo, bodisi sami od
sebe, ali pod roko močnejšega plemena, —
to se imenuje zgodovina. S tem pa nočem
reči, da ni razlike v usodah držav — o ne,
vsaka ima svojo zgodovino. Ako bi kdo zah¬
teval od mene, naj mu predstavim Boga in
človeštvo na najpreprostejši način, pa mu
načrtam ravno črto in na njej kolobar. O
črti porečem: To je Bog, kajti on jedini gre
naravnost, o krogu pa : To je človek, kajti
njegov napredek je enak kolobarju.

Tudi Izraelci so nekekrati pozabili na
Boga, — Rim ga nikdar ni poznal, torej je
primera nemogoča. Tvoj prijatelj, ali bolje
on, ki je bil nekdaj tvoj prijatelj, nam očita,
da nikdar nismo imeli pesnikov, umetnikov,
niti vojščakov. Razširilo se je in se čimdalje
bolj širi prepričanje, da vojska je najpleme-

34  —

nitejši posel ljudij in največja hvala je venec,
pridobljen na bojnem polju. Toda ne verjemi
temu, moj sin. Rimljan smatra fizično moč
za jedino božanstvo. Na Grškem je ves čas
gospodovala nad njo učenost. Govornike in
modrijane so tam dokaj bolj slavili nego
vojake. Sedem mest se je trdovratno prič¬
kalo za rojstno mesto pesnika. Toda navzlic
temu so se mar Heleni odrekli prvi maliko¬
vanju ? Ne, ta čast pripada nam; barbarsko
bojazen pred močjo, vladajočo svet, je narod
naš zamenil z ljubeznijo do jednega, vsemo¬
gočnega Boga. Ti dve dvigali — učenost in
Bog, — sta priveli človeštvo na visočino,
toda gorje, Rim je zavladal nad svetom ter
uklanja svojo glavo samo pred zemeljsko
vlado, poosobljeno v cesarju. In kaj mi vi¬
dimo P Evo, ta ošabni in s svojo mogočnost¬
jo ponašajoči se Rim si je izposodil umet¬
nost, slovstvo, vero, da, celo svečanosti in
igre od Grkov; celo ta proslavljeni Mars je
vzet iz njihovega Olimpa. Pod njegovim ge¬
slom spravlja Rim pod svojo oblast nepre¬
stano nove dežele ter nima časa izobraževati
duha. Tudi mi smo padli pod težo njegovih
železnih krdel. Naše palače, svetišča, naša
usoda se nahajajo v rokah vsemogočne dr¬
žave ; ona lahko zdrobi Judejo kakor man-
deljevo lupino ter pogoltne Jeruzalem kot
nekako slaščico, toda slava našega naroda,
preživi vse to; ona je enaka nebeški luči,
katere nič ne more doseči. Zgodovina na¬
šega naroda je zgodovina Boga; pisal jo
je z rokami naših očetov, govoril skozi njihova
usta, stopil včasih med nje bodisi kot po-
stavodajec na gori Sinaj, bodisi kot voditelj
v puščavi, ali kot vojskovodja, vodeč njihove
polke k zmagi. Ali bi bilo torej mogoče, da,
bi ta narod ne imel lastnostij višjih in vzvi-
šenejših, nego jih imajo drugi narodi, last¬
nostij, navdahnenih od Onega, ki jih je učil
podlage dobrote in sreče; ali je mogoče, da
bi duh tega naroda celo po velikih blodnjah
ne ohranil v sebi božjega navdahnenja P A
vendar moramo priznati, ako hočemo biti
pravični, da Izrael ni imel umetnikov; na

rokah je imel naložene okove. „Ne boš

imel drugih bogov, nego samo mene. Ne
delaj si kipov, niti nikake podobe od teh
rečij, ki so zgoraj na nebu in nizko na

zemlji, ki so v vodah in pod zemljo", pravi
sveto pismo. Ne pozabimo pa vendar, da
dokaj let poprej, predno se je Dedal po¬
javil v Afriki ter z lesenimi svojimi kipi
osnoval, da tako povem, egejsko in korinsko
šolo, ki se je pozneje toliko proslavila, sta dva
Izraelca, Bezaleel in Aholiab, uprav ista, ki
sta 'izdelala škrinjo zaveze, izklesala dva
mična kipa kerubinov, dvigajoča se nad
škrinjo, ki sta bila potem vlita iz zlata ter
se odlikovala z nebeškim obličjem. Kdo se
drzne trditi, da ta kipa — prečudno umetno
delo — nista prva kipa, ki sta prišla izpod
kiparskega dletva?“‘

„ A Skrinja zaveze, kaj se je zgodilo ž njo.
Prokleti naj bodo Babilonci, ki so jo uničili !“

„Ne, sinko, Skrinja ni uničena, samo
da ne vemo, kje se nahaja ; toda nikakor ni
dvomiti, da se nahaja skrita v nekaki votlini,
izdolbeni v skalo. Napoči dan — Hilel in
Shammai to trdno upata — napoči veseli
dan, dan Gospodov, ko jo najdemo ter za¬
nesemo v svetišče, in Izrael bo plesal in
prepeval pred njo, kakor v nekdanjih davnih
časih. A ti, ki bodo takrat gledali v obličje
kerubinov, padejo navdušeni in strmeči na
kolena, občuduje bistroumje onih dveh, ki
sta ju vlila iz zlata ter že nad tisoč let po¬
čivata v grobu".

Po teh besedah se vdova Hura globoko
zamisli. Juda je ni smel motiti.

»Moj sin", je dejala naposled kakor
zamaknjena, »glej, to je početek narodov;
spredaj gre Indijan, za njim Egipčan, dalje
Asirec in tam Grk z vencem prvenstva na
svojem čelu. »Pojdi mi s poti!" kliče nanj
ponosni Rimljan, »kajti jaz sem zavzel tvoj
prostor in ti ostaneš zadi kakor prah po
sledovih človeških stopinj". Doni bojna tromba,
plapolajo prapori, a gori nad njihovimi gla¬
vami se razgrinja velika, nebeška svetloba
— razodenja. Nihče je ne vidi. In evo, stara
Judeja je zagledala prva to sveto luč. Tri¬
krat blagoslovljena voditeljica vseh ljudij,
živih in mrtvih, ti jih povedeš po poti sreče
in ljubezni, ti si prva sredi narodov ! Spredaj
gredo očaki. Cujem mukanje njihovih čred
ter zvončke na vratu njihovih velblodov ... glej,
sin, bliža se on, ki >e gledal Boga z obličja
v obličje. Vojščak, pesnik, postavodajec; blesk

- 35

njegove slave obseva kakor solnce vse drage.
Kaj so poleg njega cesarji ? Za njim gredo
sodniki, kralj — sin Jesetov, junak na vojni,
pevec neumrljivih pesmij; dalje njegov sin,
ki je v bogastvu in modrosti prekosil vse
narode, napolnil z ljudmi puščavo ter zidaje
v njej velika mesta, ni pozabil Jeruzalema —
prestolnice božje na zemlji. Sedaj pa skloni
čelo, moj sin, kajti oni, ki gredo sedaj, so
najljubši sinovi Jehove. Zamaknjeni v nebo,
so videli to, česar ne vidi navadno človeško
oko, in to, kar so videli, so zvesto zapisali,
da bi stoletja potem potrdilo resnico njihovih
besed. Kralji so bledeli, narodi trepetali na
odmev njihovega glasu — glasu Boga. Vidim
Tesbijca, Elija, tri mladeniče v ognjeni peči
in naposled njega — sladkega sina Amosa,
iz čegar rodu ima priti Mesija !“

Utrujena po dolgem govorjenju in po
vnemi, ki jo je prevzela, je Izraelka omahnila
na vajšnice.

„Kako lepo si pripovedovala, mati !“
zakliče Juda. — „Shammai, da, niti sam
Hiiel bi me tako ne prepričala".

»Dobrikaš se mi, moj sin; vedi, da sem
ti ponovila samo to, kar je v moji navzoč¬
nosti povedal Ililel, braneč naš narod pred
ukori rimskega sofista. Ponudila sem se,
predstaviti ti naše velike ljudi — očake, po-
stavodajce, vojščake in preroke. Poglejva sedaj
na Rim : — Mojzesu stoji nasproti cesar,
Davidu-Tarkvin, Sylli-Makabejci, sodnikom —
konzuli, Salamonu-Avgust. Tu pa se tudi
konča primera... Na naši strani pa so še
ostali preroki — največji med velikimi možmi".

Nasmehnila se je ironiški.

»Oprosti mi .. . Pred oči so mi stopili
auguri, ki so svarili Kaja Julija pred bliža¬
jočo se nezgodo; svoje proroško navdušje
so zajemali iz kurjih črev. Od te slike pa
obrni oči k Eliju, kako je svaril kralja Ahaba
pred zbirajočo se nad njirn jezo božjo. Sicer
pa, kaj je Jupiter poleg Jehove ? Moj sin,
bodi zvest sluga Boga Izraelovega. Zapomni
si za zmerom, da je ni večje slave, nego
korakati po poti Gospodovi".

»Prisegam ti, mati, da ostanem zvest
sin Izraela".

Zavladalo je svečano molčanje.

»Mati, ali mi je dovoljeno, postati vojak?"
vpraša naposled Juda.

»Čemu ne ? Saj Mojzes imenuje Boga
velikega vojščaka. Dam ti k temu svoje do¬
voljenje in svoj blagoslov" — reče svečano
— »samo da ti, moj sin, služiš Gospodu
krdel, a ne cesarju".

Mladenič je še dolgo premišljeval ra¬
zumne materine besede, naposled so ga pre¬
magali celodnevni vtisi, da je zaspal.

VI.

Prigod e k Gratusa.

Solnce je že visoko stalo na obzorju,
ko se je Juda zbudil na odmev pljumke.
Njen glas je spremljal petje zale petnajst¬
letne deklice.

Mlada pevka je bila Judova sestra
Ime ji je bilo Tirza. Njene pravilne črte so
razločno kazale židovski rod. Oblečena je
bila v belo, prezorno tkanino, prepasano čez
bedra z zlatim pasom ; na golem vratu se
ji je lesketal našijnik iz zlatih verižic; zlate
zapestnice in naramniki so zalšali gole njene
roke; na glavi je imela svilnato kapico; de¬
bele črne kite so se ji vile po plečih, dva
mala kodra sta se ji krivila nad ušesi. Obrvi
je imela počrnene, konce prstov in nohte
pobarvane z rudečo barvo ; skratka : bila je
hzor dekliške lepote.

Tirza in Juda sta bila siroti po nekem
jeruzalemskem knezu, Ben-Huru. Oče, ne
pozabivši na svojo narodnost in vero, je
vendar zvesto služil kralju Herodu v Judeji
in za mejo. Prisiljen, bivati nekaj časa v
Rimu, je z razumom in s krepkim značajem
obrnil na-se pozornost cesarja Avgusta. Ta
vladar ga je obdaril s svojo prijaznostjo.
Toda še i eč radi svojih zmožnostij, nego na
hvalo kraljevemu pokroviteljstvu, si je pri¬
dobil knez Hur veliko bogastvo.

Pastirji na gričih in dolinah do liban-
skih gor so čuvali njegove črede; imel je
trgovinske agente na otokih in v primorskih
mestih; ladije so mu dovažale srebro iz hi-
berijskega rudokopa, karavane so mu dva¬
krat na leto donašale iz vshoda dragocene
tkanine in slaščice.

Hur je ohranil vero svojih očetov ter
vršil važnejše njene obrede; poleg tega je
znal svete knjige, rad je občeval z učitelji v

5 *

36

kolegiju ter močno spoštoval modrijana Hi-
lela. Vendar pa ni bil separatist; skazoval je
gostoljubje tujcem, prihajajočim iz raznih
krajev. Farizeji so ga celo dolžili, da je več¬
krat povabil k svoji mizi Samaritane.

Ta razumen in podjeten človek je premi¬
nil deset let pred dogodki, katere tu opisujemo.

Podavši to pojasnilo čitatelju, vrnemo
se k svoji povesti.

»Lepa je tvoja pesmica, sestra", reče
Juda, nežno jo objemši; „lepa, dasi me
spominja grških pesmij. Kje si se je naučila?"

»Neki Grk jo je pel v minulem mesecu
v gledišču. Jaz sem jo čula ter se je naučila
na izust".

»Toda on je pel grški".

„A jaz po hebrejski".

„Ponosen sem zares na svojo sestrico.
Zapoj mi še".

»Zapojem ti pozneje vse, česar poželiš.
Danes pa sem preveč žalostna. Amra mi je
povedala, da si bolan, da si bil včeraj močno
razžaljen. Ali je to res ? Če hočeš, jaz te
ozdravim, potolažim. Imam tukaj amulet —■
neki Perzijan ga je dal jednemu naših pred¬
nikov ....  “

Po teh besedah si je vzela iz ušesa
turkisov uhan.

„Ako bi prav umiral, draga Tirza",
reče, odrinivšt lahno njeno roko, »celo na
smrtni postelji bi zavrgel to malikovalsko
znamenje. Ali si že pozabila, kaj veleva za¬
poved: »Ne boš imel drugih bogov razun
mene. Ne boš se jim uklanjal, niti jim služil,
kajti jaz sem tvoj Bog, zaviden v ljubezni,
sovražeč krivice očetov v tretjem in četrtem
pokolenju onih, kateri me sovražijo".

Deklica, zarudela in zbegana, je vrtela
uhan v roki.

»Kaj naj storim ž njim?" je vprašala.

»Nosi ga kot lepotičje, dobro se ti pri¬
lega, toda pomni, samo kot lepotičje".

Med tem je vstopila Amra, noseča na
pladniku medenico z vodo in obrisalko.

Ker ni pripadal sekti farizejev, je bil
Juda z umivanjem kmalu gotov. Potem mu
je Tirza jela česati lase. Sedel je zamišljen.

»Ha! prej ali poznej moraš to izve¬
deli", reče ji. »V kratkem vas zapustim ter
odrinem".

Deklici omahneta roki. V črnih očeh se
ji zalesketajo solze.

»Odrineš! Kedaj ? Kam?  Čemu?"

»Tri vprašanja v jedni sapi. Kako ste
vendar ženske radovedne. Toda govoriva
resno. Moram nekaj storiti — sram bi te
bilo brata — lenuha. Ali ni res, ljubljena
Tirza? Evo, odrinem v Rim".

»Tudi jaz pojdem s teboj".

»Ne, ti ostaneš pri materi. Ne moreva
je pustiti same".

»Da, ona bi umrla od dolgega časa.
Ali pa res moraš odriniti ? Tudi v Jeruza¬
lemu se je mogoče naučiti vsega, česar je
treba znati, da postaneš trgovec".

»Toda jaz nočem biti trgovec. Saj po¬
stava ne veleva, da bi sin moral biti ravno
to, kar je bil oče. Jaz postanem vojak!"
reče ponosno.

Znovič ji solze zalijejo oči.

»Ubijejo te!" je dejala jokaje s trepe¬
tajočim glasom.

»Ako je tako božja volja — pa naj se
zgodi. Toda vsi vojaki ne poginejo, drago
dete".

Objela ga je okrog vratu, kakor bi ga
hotela obdržati za zmerom pri sebi.

»Saj smo srečni takšni, kakoršni smo !
Ostani doma, ljubljeni, dobri brat".

»Dom — to je torišče delavnosti za
ženske; moški imajo drugo, širše torišče za
svoje borbe. Jaz hočem postati vojak, a
treba ti je vedeti, da vojna je rokodelstvo;
če se hočemo v njem izuriti, treba je iti v
šolo, boljše šole pa ni, nego je rimski
tabor !“

»Toda za Rim se vendar ne boš boje¬
val?" ga vpraša vznemirjena.

»Ha ! tudi ti ga sovražiš ? Ves svet ga
sovraži! V tem tudi išči vzrok mojemu odgo¬
voru. Boriti se hočem za Rim, ako me v
zameno za to nauči boriti se s samim seboj".

»Kedaj odideš?" ga je vprašala.

»Tiho !“ reče on, zaslišavši Amrine ko¬
rake, »naj ona tega ne izve".

V trenutku, ko sta brat in sestra za¬
čela povživati zajutrek, ki ga jima je bila
prinesla stara pestunja, jeli so se razlegati
v ozračju glasovi vojaške godbe. Skozi severna
vrata je vhajala v mesto rimska kohorta.

— 37

„Vojaki!“ zakliče Juda in, skočivši raz
sedež, je bil hipoma pri ograji, čakajoč ne-
strpljivo, da se prikažejo na ulici.

Tudi strehe drugih hiš so se jele čim¬
dalje bolj polniti z moškimi, ženskami in
celo z otroci, privabljenimi z godbo, ali z
glasnim odmevom tromb in teorban.

V kratkem času se na koncu ulice pri¬
kaže kohorta.

Na čelu, široko vsaksebi, je šla prednja
straža, oborožena z loki in pračami ; za njo
oddelek pešcev, oborožen s ščiti in dolgimi
sulicami, podobnimi onim, ki so se rabile
pod obzidjem Troje; za njimi .so korakali
godci, dalje na čelu konjiče je jezdaril po¬
veljnik, za njo pa je stopal drugi oddelek
težko oboroženih pešcev.

Gela ulica, od jednega zidu do drugega,
je bila napolnena z vojaki.

Juda je kar požiral z očmi enakomerno
zvijanje njihovih ščitov na desno in levo,
bliščeče loke, leskeče se čelade, zapone, na-
prsnike, šapelje peres, povevajoče nad gla¬
vami vojščakov, njihovo enakomerno, po¬
gumno in krepko hojo. Čudil se je složnemu
gibanju toliko ljudij, ki so šli kakor jeden;
— vse to je napravilo na mladega Izraelca
močan vtis. Največ pozornosti pa je posvetil
poveljniku, jezdečemu sredi bojnih vrst.

Bil je ves v orožju, toda gologlav, z
lavorjevim vencem na glavi. Na njegovi levi
strani mu je visel kratek meč, v roki je
držal bulavo — podobno od daleč zavoju
belega papirja.

Njegov konj ni imel sedla; pokrit je bil
z rudečkastim suknom. Brzda pri uzdi je bila
iz zlata, a vajeti iz žolte svile.

Prikazen poveljnika je razburila ljudi,
zbrane na strehah.

»Že od daleč, ko so ga zagledali, so
mu grozno molili naproti pesti, ko pa se je
približal, so ženske metale proti njemu svoje
opanke ter ogavno pljuvale. Naokrog se je
razlegal krič:

»Razbojnik!... Tiran! ... Rimljanski
pes!.. . Proč z lzmaelom! Daj nam Anasa!“

Juda, gledajoč mu pozorno v obraz, je
opazil, da poveljnik ni bil tako ošabno ma¬
lomaren, kakor njegovi vojščaki.

Njegov pogled, s katerim je sedaj pa
sedaj meril razburjeno tolpo, je bil tako gro¬
zen, da so manj pogumni jeli se umikati pred
njim.

Hurovemu sinu je bil znan običaj, upe-
ljan po prvem cesarju, ki je zaukazal, naj
poveljniki, kadar se javno pokažejo, radi
označenja svoje veljave, imajo čelo ovenčano
z lavorjevim vencem. Po tem znamenju je
spoznal, da jezdec je bil novi prokurator
Judeje : Valerij Gratus.

V mladem srcu Jude se je vzbudilo so¬
čutje do proganjenega Rimljana. Hoteč ga
še enkrat videti, se je sklonil čez ograjo,
držeč se z roko za njen rob. Morala je pa
biti trhla, kajti, ko se je dotaknil z roko, se
je zagugala, hoteč se podreti.

Mladenič se je ustrašil, da je strepetal
na vsem životu; grozno je zakričal ter se še
bolj sklonil, da bi jo vjel, toda zaman.

Na njegov krič so vojščaki pogledali
kvišku. Tudi poveljnik je dvignil glavo, toda
v tem hipu ga je odlomljen kos ograje vdaril
po čelu.

Valerij Gratus je padel s konja kakor
mrtev.

Legijon je obstal, kakor bi trenil, straž¬
niki so obkolili poveljnika, pokrivaje ga s ščiti.

Med na videz mirnimi vojščaki se je po¬
kazala razburjenost.

Od druge strani pa so mestni prebi¬
valci, uverjeni, da je mladenič to storil na¬
lašč, z radostnimi kriki pozdravljali ta, po
njihovem mnenju, junaški čin mladega fantina.

Nekak uporni duh je povel od strehe
do strehe. Toča gline ter opeke je obsipala
legijoniste.

Nastal je boj. Na jedni strani sovraštvo
in pogum obupa, na drugi pa izurjenost v
vojaškem rokodelstvu in disciplina. Po krat¬
kem 'boju je zmagala kohorta.

Juda ni videl, niti slišal, kaj se godi
okrog njega. Stal je bled kot mrlič in ves
otrpnel od strahu.

Kar na prvi mah je razvidel, da ta slučaj
bo imel zanj grozne nasledke.

Sestra za njim ni mogla videti, kaj se
je pripetilo in kaj je bil vzrok tega naglega
trušča in boja.

- 38

»Kaj se je pripetilo? Kaj vse to po¬
meni?" je vprašala vznemirjena.

Ni si niti domislila nesreče, kakoršna
je padla na njihovo rodbino. Ha! in on, on,
ki jih je toliko ljubil, nakopal jim je mašče¬
vanje groznega sovražnika.

Odlašal je z odgovorom. Konečno si je
domislil, da bo bolje, ako ji pove to sam.

»Ubil sem rimskega prokuratorja !“ je
dejal, zakrivši si lice z rokami. »Opeka raz
našo streho mu je padla na glavo".

Rudeče ličice Tirze je obledelo, kakor
bi jo nevidna roka posipala s pepelom. Okle¬
nila se je brata z rokami okrog vratu ter
mu molče pozorno zrla v oči.

»Nisem storil tega nalašč, Tirza", ji
odvrne brat na njeno nemo vprašanje, »bil
je to samo nesrečen slučaj".

Ni ji hotel povedati, kaj je on o tem
mislil. Radi zavlečenja odgovora je pogledal
na ulico. Nakrat se mu je lice razjasnilo.

»Glej, glej, Tirza, on živi!. .. Vidiš ...
vstal je ... vojaki mu pomagajo zasesti konja.
Zahvaljen bodi Gospod in Bog naših očetov.
Sedaj se nimam ničesar bati, pojasnim jim,
kako se je to pripetilo. Spomnim jih zaslug
mojega očeta, in nič žalega nam ne store.
Slabo ti je, pojdi in počij si v šotoru".

Nisla pa še dospela k njemu, kar jima
doleti na ušesa tresk pod njunimi no¬
gami razbijanih brun, krič obupa in strahu.

Juda obstane in posluša.

Srditi glasovi so se mešali z glasovi
obupnih rotenj in molitve. Rimski vojščaki,
vlomivši glavna vrata, so obstopili hišo od
vseh stranij.

Prva Judova misel je bila bežati, toda

kam ?

Tirza ga je v smrtnem strahu objela
okrog vratu.

»O Juda — kaj to pomenja?!" je de¬
jala, topeča se od solz in trepetajoča na
vsem životu.

On je vedel, kaj to pomenja. Glas obupa
se je razlegal z dvorišča. Tam so morili slu¬
žabnike ... In njegova mati?... Jeden teh

glasov.... ne ....  to ni mogoče !. Gre

ter se prepriča, toda ni treba vznemirjati
Tirze.

»Ostani tukaj", reče, kolikor je mogel
najmirnejše, »jaz grem pogledat, kaj se godi,
potem se vrnem k tebi".

V tem hipu se znovič oglasi krič obupa.
Ni bilo nikakega dvoma več. Ta glas ... to
to je glas matere.

To pot ga je slišala tudi Tirza.

»Ne ! jaz ne ostanem, jaz pojdem tjekaj,
takoj!“

„Pojdi!“ zakliče ji.

Zdirjata po stopnjicah.

Narožnik (bastija) je bil napolnen z
vojaki; z golimi meči so tekali iz sobe v sobo.

Kri se je našima otrokoma ustavila v
žilah. K steni se je stiskala tolpa žensk
prose usmiljenja.

Na drugem koncu se je ženska z raz¬
trgano obleko in razpletenimi lasmi iztrgala
vojščaku iz rok.

Juda priskoči k njej.

»Mati, mati!“ zakliče.

Stegnila je k njemu roke ... že se jih
je dotaknil, kar ga vojščak s krepkim, su¬
rovim suncem pahne v stran, da je odletel
kakor žoga.

»Držite ga, to je on!“ se oglasi za
njim dobro mu znani glas.

Bil je to Messala.

»Kaj ! ta fantalin je zločinec?" vpraša z
začujenjem legionist v bliščečem orožju.

»O bogovi!" odvrne Messala, ne poza-
bivši niti v takem položaju, poslužiti se pri¬
učenega govorniškega tona, »kaj se zgodi s
trditvijo Senekovo, da človek je še le v
poznih letih sposoben umoriti sovražnika. Tu
ga imate. To je njegova mati, a tam sestra.
Tu imate vso rodbino".

Iz ljubezni do matere je Juda pozabil
na trpko razžaljenje in prirojen ponos.

»Prosim te jaz, Juda", zaklinja ga.
»Radi spomina na najino detinstvo, na najino
davno prijateljstvo, ne gubi nas ... pomagaj!.."

Messala se je delal, kakor da ga
ne čuje.

»Ne potrebujete me več tukaj", reče
obrnivši se k legijonistom, »odidem na ulico,
tam se lepše zabavajo".

Proč z Jasonom, naj živi Mars !

Na to je odšel.

— 39

»Ob uri Tvojega Maščevanja, o Gospod”,
je molil v duhu Juda, »stori, naj ga doseže
moja roka”.

Nemara legionist ne bo tako okruten.

»O gospod”, prosi ga Juda, »ta ženska
je moja mati — tudi ti imaš mater... pri¬
zanesi ji... prizanesi moji sestri. Bog je
pravičen, tudi on ti skaže usmiljenje”.

Legionist je bil ganjen.

»Odpeljite ženski v trdnjavo!” zspove,
»ne storite njima nič žalega ! S svojimi gla¬
vami ste odgovorni za nju!”

Obrnivši se k vojakom, ki so držali
Juda, reče :

»Zvežite mu roke in odpeljite ga na
ulico. Kazen mu je že zasojena . ..“

Ilurovo udovo so odnesli. Mala Tirza
je kot prestrašeno jagnje šla pokorno med
stražo. Juda je zrl za njima, ko sta zginili,
si je zakril lice z rokami. Nemara je joka!.. .
Ko je dvignil glavo, je bilo opaziti na prvi
pogled, da je v jednem hipu postal iz fan¬
tina možak.

Na ulici se je odzval glas trombe.

Na to geslo so vojščaki drug za dru¬
gim zapuščali Hurovo hišo ; mnogi, boječi se,
stopiti v vrste z ugrabljenim plenom, so ga
vrgli na tla, — drugi so spravljali v žepe
zlato in dragocenosti.

Mater, hčerko in vse domače so od¬
peljali skozi severna vrata; podrtine so ovi¬
rale prehod.

Potem so odgnali konje, goveda in vso
živino. Nobeno živo bitje ni smelo ostati
dalje v tem omadeževanem zidovju.

Ako bi bili v Judeji še drugi podobni
drzneži, pripravljeni postaviti se po robu
rimski vladi, pa bi imela biti kazen, ka-
koršna je zadela knežjo hišo Hurov, svarite v
in grožnja, katero jim je imelo staviti, zapu¬
ščeno zidovje neprestano pred oči.

Naposled so odpeljali zvezanega Juda.

Na ulici je boj že popoludne ponehal.
Tu pa tam je oblak prahu kazal prostor,
kjer so se še borili, da se čez trenutek po¬
kore rimski disciplini.

Juda je sredi domačih zaman iskal ma¬
tere in Tirzo.

»Kaj se je zgodilo ž njima?...”

Ves v skrbeh za nju, je pozabil na
svojo usodo.

Med tem je začutil, da sredi ihtenja
nekdo objema njegove noge.

Pogleda. Bila je to Amra.

„0 Amra, dobra, ljubljena Amra!” za¬
kliče Juda. „Naj ti Bog pomaga — jaz ti ne
morem !“

In sklonivši se, ji zašepeta na uho:

»Živi, Amra, živi za mojo mater... za
Tirzo ... Oni se vrneta in ...“

Vojak jo je odvlekel; iztrgavši se iz
njegovih rok, je smuknila skozi vrata na
pusto dvorišče.

»Pusti jo”, reče legionist. »Hišo zape¬
čatimo; Naj umre od gladu”.

Zaprli so na zapah vse duri palače. Na
to je kohorta, vstopivši se v jednem hipu v
vrste, odkorakala k trdnjavi.

Dva legionista sta podpirala ranjenega
prokuratorja. Sicer pa njegova rana ni bila
huda. Čez nekoliko dnij je bil zopet zdrav.

Prva njegova misel, ko je ozdravil, je
bila, izdati povelje, kaj se ima zgoditi z
jetniki.

VII.

Jetnik.

Drugo jutro je dospel oddelek vojščakov
pred opustošeno palačo. Zapečatili so vrata,
na zid pa so pribili tablo z napisom :

»To je lastnina cesarjeva.”

Po visokem pojmu Rimljanov o pri¬
padajoči jim pokorščini je to zadoščevalo, da
se nihče več ne bo bližal k temu prokletemu
poslopju, in v resnici je to tudi zadoščevalo.

Naslednjega dne, okolo poldneva, se
je dekurion, na čelu deseterih jezdecev,
bližal Nazaretu od južne strani, to je od
Jeruzalema.

Nazaret je bil takrat vasica, razprosti¬
rajoča se po griču, toda tako majhna in
revna, da je glavna njena ulica bila le steza,
poteptana od goved in drobnice.

Na južni strani se je razprostirala ob¬
širna ravan Esdraelon, in raz zapadni grič
se je videlo obrežje sredozemskega morja,
krajina na tej strani Jordana in gora Her-
mon. V dolini so zeleneli vrtovi, vinogradi in
pašniki. Hiše v vasi so bile nizke, jedno-
nadstropne, z ravnimi strehami.

— 40 —

Na odmev trombe mimoliitečega oddelka
so se zbrali prebivalci pred vasjo.

V njih tihem, jednoličnem življenju je
bil ta slučaj tako nehavaden, da celo so¬
vraštvo do rimskih vojakov se je umaknilo
radovednosti.

Zlasti se je v njih vzbujala radoved¬
nost glede na mladega jetnika, stopajočega
sredi vojakov. Šel je peš, z odkrito glavo,
na pol nag; roke je imel zvezane na hrbtu
z jermenom, čegar jeden konec je bil vržen
na vrat konju, stopajočemu za njim.

Cestni prah, kakor nekaka zadnja straža,
se je dvigal za oddelkom v gostih, žoltih ko¬
lobarjih. Vsekako pa je bilo mogoče videti v
njem, da jetnik je bil mlad, zal in da je
omahoval od utrujenosti.

Nazarenci, stopajoči daleč za oddelkom,
so sočutno zrli na mladeniča; vsakdo bi mu
bil rad pomagal, toda nihče ni smel si drz¬
niti kaj takega.

Pri vodnjaku na koncu vasi se je de-
kurion ustavil. Vojaki so, jedni z roko, drugi
z vrči, zajemali vodo, in med tem, ko so si
tako gasili žejo, se je na poti iz Seforisa
prikazal osivel človek z belo brado in be¬
limi lasmi, ki so mu viseli izpod turbana.
Nesel je na hrbtu stružeč, žago in sekiro ter
se krivil pod njih težo.

Prišedši k vodnjaku je starček obstal,
hoteč poizvedeti vzrok tega shoda.

„0, rabin Jožef, spoštovani rabin Jo¬
žef 1 “  zakliče nanj ženska, pristopivša k njemu.
„ Vidiš, tu peljejo nekega jetnika.

Tako mlad je še, skoro še otrok. Idi in
povprašaj vojščake, kdo je to, kaj je zakrivil
in kaj nameravajo početi ž njim, ker se nam
močno smili".

Jožef pogleda jetnika. Očividno se je
tudi v njem vzbudilo usmiljenjd do mladeniča.

„Mir Gospodov bodi s teboj!“ pozdravi
spoštljivo, približavši se dekurijonu.

„Mir bogov naj te ne zapusti!" od¬
vrne oni.

»Ali pridete iz Jeruzalema?"

»Da*.

»Vaš jetnik je še mlad".

»Po letih — seveda".

»Ali morem poizvedeti, kaj je zakrivil?"

»Ubijalec je".

Ta grozna besecfa je šla od ust ( do ust,
vzbujaje med zbranimi začujenje in gnus.

Toda Jožef vpraša dalje:

»Ali je ta mladenič Izraelec?"

»Žid je", odvrne suho Rimljan.

V srcih Nazarcncev se znovič zbudi
pomilovanje.

»Jaz ne poznam vaših rodov", nada¬
ljuje dekurijon, »toda bržkone ste že Culi o
knezu iz Jeruzalema, Ben-Hur z imenom.
Živel je za časov Heroda".

»Videl sem ga", se oglasi Jožef.

»Ta fant je njegov sin".

Iz ust navzočih se izvije krik.

Dekurijon, hoteč brž ko mogoče zbri¬
sati ta vtis, urno doda:

»Na jeruzalemskih ulicah je predvče¬
rajšnjim skoro na smrt pobil plemenitega
Gratusa, vrgši mu na glavo opeko raz streho".

»Ali ga je ubil?" vpraša osiveli rabin.

»Ne*.

»Ali je že obsojen?"

»Da. Obsojen je za vse žive dni na
galejo".

»Naj mu pomaga Bog Izraelov, Bog
Abrahamov in Jakobov!“ reče Jožef z gla¬
som, tresočim se od ganutja

Oddelek se jame odpravljati dalje.

Med tem smukne Jožefu izza hrbta
mladenič. Prišel je bil s tesarsko sekiro ter
ves čas tega razgovora stal na strani. Polo-
živši na tla sekiro, je vzel vrč, zajel ž njim
vode in, približavši se jetniku, dvignil mu ga
k ustom.

Po dotiki z roko, položeni na ramo, se
jo Juda sprebudil iz otrpnelosti. Dvignil je
glavo ter zagledal tesno pri svojem licu lice
mladeniča svoje starosti, obkoljeno s kodri
jasnih las, ter oči, zroče nanj tako milo in
ljubo, da je ta pogled na mah pogasil v nje¬
govi duši vzbujajočo se upornost, ki je
kipela v njem v poslednjih dnevih. Pogašena
je bila želja po maščevanju, ki mu je raz¬
dirala srce kakor s kleščami.

Upognila se je v njem ponosna volja,
in ubogljiv, kakor otrok, je sklonil glavo ter
pil podano vodo, pil dolgo, hlastno in slastno,
da je izpraznil vrč.

Ko je bil vrč prazen, je mladenič po¬
ložil roko na prašno, razkodrano jetnikovo

41  —

glavo, in njegova usta so šepetala besede
molitve in — nemara blagoslova.

Nikdo ni izpregovoril besedice.

Nazarenec je znovič postavil vrč na
kamen pri vodnjaku in, zadevši si na pleča
sekiro, se oddaljil za Jožefom.

Oči vseh tako Židov kakor Rimljanov
so gledale dolgo za njim.

Vojaki, pogasivši si žejo in napojivši
konje, so krenili na daljšo pot.

In čudno : predno so odšli, je dekurijon,
ki je tako strogo in neusmiljeno doslej po¬
stopal z jetnikom, vzel Juda na roke ter ga
posadil na praznega konja.

Tako sta se prvič v življenju srečala
Juda, iz hiše Hurov, in božji Sin Marije.

Tretja knjiga

I.

Kvint Arij.

Mesto Miseneum, ležeče za nekoliko
milj jugozahodno od kraja, kjer leži dandanes
Neapel, je dalo ime luki, v katere vodi so se
ogledavale ponosne njegove palače. Dandanes
je od tega mesta ostal samo kup razvalin,
toda v letu 24., v katero moramo prenesti
čitatelja, je bilo ono jedna važnih točk na
zapadnem obrežju Italije.*) Njegova priroda
je ostala ista kakor nekdaj — to isto la-
zurno nebo, ki se zaljubljencu podobno ogle¬
duje v lazurnih vodah pristaje, ta ista gora
z razpaljenim osrčjem — tu Ischia, tam
Capri, oblivana z žarki južnega solnca, toda
dandanes se ne košati v tej luki, kakor
nekdaj, polovica brodovja mogočne države.

Ob času, o katerem govorimo, je imelo
obzidje, opasajoče mesto, na morski strani
prostorna vrata, od koder je držala široka
ulica v pristajo.

V neki poletni noči sprebudi stražnika,
dremajočega pri teh vratih, glasen smeh.

Ogledal seje. Bližala se je vesela družba
trideseterih oseb. Spredaj so šli sužnji z
gorečimi bakljami, ki so le slabo gorele,
pač pa napolnile ozračje z razkošno vonjavo
indijanskega kadila. Za njimi, držeči se za
roke, so šli njihovi gospodarji. Izmed vseh

*) Rimska država je imela dve luki, v katerih je
stalo zmerom mnogo ladij — Miseneum in Ravenno.

se je odlikoval možak, star kakih petdeset
let, z lovorjevim vencem na visokem čelu;
— bil je očividno predmet nekake ovacije
od strani svojih tovarišev.

Vsi so imeli na sebi bele halje, obrob¬
ljene s škrlatom. Stražnik je na mah spoznal
patricije, kateri so po noči, po gostovanju,
spremljali prijatelja na ladjo.

„Ne, moj Kvint", reče jeden njih, obr-
nivši se k onemu, ki je imel na glavi venec,
»hudujem se na Fortuno, ki te nam odjemlje
tako kmalu. Včeraj si se vrnil z daljnega po¬
tovanja, komaj si se dotaknil z nogo rojstne
zemlje, in že znovič nam zgineš izpred očij".

»Na Kastora!" zakliče drugi, „opustimo
prazno tarnanje. Čemu dolžiti Fortuno? Ona
ni niti zla niti slepa. Odjemlje nam pogo-
stoma Kvinta — to je resnica — toda z
vsako njegovo vrnitvijo praznujemo novo
njegovo zmago".

„Ne odjemljejo nam ga bogovi, marveč
Grki; ako že imamo komu kaj očitati, oči¬
tajmo to njim".

S temi besedami je vesela družba odšla
skozi vrata ter krenila k pristaji, osvetljeni s
prvim jutranjim svitom.

Morski valovi, zdelo se je, so pozdrav¬
ljali starega znanca, in Kvintu je bil duh
morja milejši od vonjave kadila.

»Prinesel sem dar Prenesti, in evo vi¬
dite, veter piha od zapada. Hvala ti, o For¬
tuna, moja mati!“

— 43  —

Prijatelji so na te besede odgovorili z
veselim krikom, sužnji so sklonili baklje.

»Evo, glejte, že plava*, reče Kvint, ka-
zaje na bližajoči se brod. — »Čemu treba
brodarju druge ljubice? Povej, kaj, ali je
tvoja Lukrecija mičnejša?"

Ponosno je zrl na bližajoči se brod ter
imel res na kaj biti ponosen. Tri vrste vesel
so se potapljale v vodo, se dvigale, obvisele
za trenutek v ozračju, pa se znovič potopile
vse ob jednem.

»Da, ne rogajmo se bogovom", reče
Kvint, veselega lica gledajoč ladjo. »Kdo
drugi, ako ne bogovi, nam pošilja ugodne
okoliščine — sami smo krivi, ako se ne oko¬
ristimo ž njimi. Evo na primer, sedaj grem
krotit morske razbojnike — Grke. Jedna
zmaga nad njimi je več vredna nego sto
drugih nad Afrikanci".

»Torej odrineš na Egejsko morje?"

»Kakšna gibčnost, kakšna svoboda kre-
tanja! Tičja krila se ne igrajo lože z valovi
nego ta vesla. Glejte vendar!..."

Zbudivši se iz navdušenosti, reče:

»Prosim te odpuščanja, Lentul. Vprašal
si me, ali mar odrinem na Egejsko morje? In
ker sem že na poti, lahko vam razkrijem na¬
men mojemu potovanju..., samo da ne zinete
o tem nikomur besedice. Ne hotel bi, da bi
pri srečanju nadlegovali z očitanji duuinvira.
On je moj prijatelj. Toda k stvari. Guli ste
že gotovo, da trgovina med Grško in Ale¬
ksandrijo je dokaj manj oživljena nego med
Aleksandrijo in Rimom. Ljudje na oni strani
sveta so pozabili na trgovino Cerealov, torej
jim tudi Triptolon pošilja neprestano slabe
letine. Pa naj si bo kakor hoče, trgovina tu
se je tako razvila, da ne trpi niti jeden dan
odloga. Guli ste tudi že gotovo o razbojnikih
na Hersonu, ki razgrajajo na Pont Euxinu
(Črnem morju), katerim v drznosti ne najdeš
para. Evo, včeraj je došla v Rim novica, da
so ti tolovaji z vsem svojim brodovjem pre¬
plavali Bosfor ter potopili naše ladje, sto¬
ječe v Bizanciji in Kalkedoni (Chalcedoni),
prejadrali Propontido in, nenasičeni s ple¬
nom, vdrli na Egejsko morje. Trgovci z
žitom, imajoči brodovje na Sredozemskem
niorju, so radi tega močno oplašeni. Obrnili
so se s prošnjo na samega cesarja.in

danes odjadra in Ravenne sto galej, a iz
Miseneje (tu je umolknil, hoteč še bolj raz¬
dražiti njih radovednost) a iz Miseneje.

jedna!

Srečen Kvint! Kmalu te pozdravimo kot
duuinvira — o tem ni dvomiti".

„Besede Kvint Arij duumvir
zvene lepše nego Kvint Arij tribun!"

»Hvala vam prisrčna za to voščilo!
Daši nimate svetilnic, vendar govorite kot
auguri. Gitajte".

Po teh besedah vzame iz svoje halje
zavoj papirja ter ga jim poda, rekoč:

»To sem prejel včeraj od Sejana".

To ime je bilo v rimskem svetu že
veliko in ne še omadeževano kakor poznej.

»Sejan !“ zakličejo vsi jednoglasno ter
stopijo skupaj, da prečitajo, kar je pisal ve¬
liki minister.

Pismo se je glasilo tako-le:

»Sejan Geciliju Rufu, duumviru.

Rim, XIX. koled. sept.

»Cesar je prejel pohvalno poročilo o
Kvintu Ariju, tribunu. Zlasti so mu poročali
o njegovi hrabrosti, katero je kazal na za¬
hodnih morjih, tako, da želi cesar, naj bi se
imenovani Kvint takoj preselil na vshod.

»Dalje želi cesar, da brez odloga obo¬
rožiš sto galej prve vrste ter jih pošlješ takoj
proti morskim razbojnikom, ki so se pojavili
na Egejskem morju, in da Kvint prevzame
poveljništvo nad oboroženim brodovjem.

»Tvoja naloga je izvršiti podrobnosti
tega ukaza.

»Potreba je nujna, kakor se o tem
prepičaš iz poročil, katera prilagam. V njih
najdeš bližnje vesti in naredbe, tikajoče se
više omenjenega Kvinta.

Seja  n".

Arij ni slišal vsebine lista. Z veselimi
očmi še je oziral po bližajoči se ladji. Razpel
je svojo haljo ter pomahal ž njo po zraku;
v odgovor na to ga je pozdravil na ladji
škrlatnast prapor; vesla so se jela premikati
s podvojeno urnostjo in jadra so se napela.
Ladja je kakor strela zdrčala v pristajo.

Arij je zrl z veliko zadovoljnostjo to
početje, misle na nujni pohod, na kateri ga
pošiljajo.

6 *

44  —

»Za boginje Nimfe!" zakliče jeden pri¬
jatelj, vrnivši tribunu Sejanovo pismo. »Zmo-
tili smo se, ko smo dejali, da naš Kvint
Arij postane velik — kajti on je že velik.
Kaj nam še poveš drugega, bodoči duumvir?"

„Sam ne vern ničesar več. Kaj mi
ukažejo delati, kje se imam združiti s svojim
brodovjem, to izvem še le na ladji; tam
me čaka zapečačeno duumvirjevo povelje.
Ako pa ste namenjeni prinesti danes bogo¬
vom kake darove, prosite za prijatelja, odjad-
rajočega danes na vso moč proti Siciliji.
Toda moj brod je tukaj, moram pogledati,
kako zavije v pristajo, kajti na tem obrežju
to ni lahka reč. Vedeti hočem, s kakimi
močmi bom razpolagal".

„Kako, torej ne poznaš še te ladje?"

„Vidim jo sedaj prvokrat. Na krovu
bržkone ne najdem nijedne znane duše".

„Ali je to dobro?

„Ha, meni je vsejedno! Mi mornarji
se lahko spoznamo ; naša prijaznost, kakor
tudi sovraštvo, rodi se ob času nevarnostij 1“

Brod je spadal v vrsto tako imeno¬
vanih „naves liburnicae". — Bil je dolg in
ozek; potapljal se je globoko v vodo ; zgrajen
je bil nalašč za olajšanje urnih manevrov
Gibčno zakrivljen njegov prednji konec je
rezal valove kakor z nožem ter bil podoben
visoko nad vodo štrlečemu rilcu (lat. rostrum),
okovanemu z železnimi pločami, kateri mu
je služil v obrambo kakor tudi za napad.
Na strani broda so stali številni kipi Tri¬
tona, piskajočega na školjke. Dve velikanski
vrvi, ležeči na pomostju, sta naznačevali
število sider. Sredi se je dvigal, pritrjen z
vrvmi, debel jambor s plapolajočimi jadri
nad njim. Po preprostem izdelku brodnega
krova je bilo moči spoznati, da glavna moč
broda je počivala v veslih.

Zares, v nižjem delu broda je bilo
troje vrst predorov, skozi katere je štrlelo
na vsaki strani po šestdeset vesel. Porivana
ž njihovo močjo se je bližala galeja (brod) k
obrežju z naglico, ki je bila skoro enaka
našim parnikom.

Na brodu, razun mornarjev, ki so pred
kratkim razpeli jadra, se je nahajal samo
jeden človek, oborožen od pet do glave in s
tarčo v roki; stal je spredaj na galeji. Ko

je brod prijadral v pristajo, je dvignil ta
človek kvišku roko. — To gibanje je bilo
očividno znamenje, kajti vsa vesla so se
dvignila, obvisela za trenutek v ozračju, pa
se znovič potopila v vodo.

Morje je zakipelo, se zapenilo, brod se
je ves stresel ter obstal kakor prestrašen.

Novo znamenje, in znovič so se dvig¬
nila vesla, obvisela v ozračju ter upadla,
toda v tem lhpu so jih veslarji, nahajajoči
se na desni strani broda, porinili proti
prednji strani, porivaje brod naprej, veslarji
na levi pa so jih porinili nazaj, odrivaje ga
ob enem.

Trikrat so se vesla tako potopila, po¬
rivaje naprej in nazaj galejo, potem se je
brod zagugal, se zaobrnil ter obstal kakor
prikovan v pristaji.

Zaigrale so trombe, in skozi vrata na
pomostje je jela vreti na krov posadka v
prazniški opravi, z leskečimi čeladami, z bli-
ščečimi se sulicami in tarčami, pripravljaje
se kakor na napad, potem so mornarji sple¬
zali po vrvih na vrh jambor, častniki in
godci pa so zasedli svoje prostore. A vse to
se je vršilo tiho, brez klicev in trušča. Na
to so spustili brodov most v pristajo.

„A sedaj na delo!“ zakliče tribun,
obrnivši se k svojim tovarišem.

In snevši si z glave venec, ga poda
najbliže stoječemu.

„Obesi ga v atrium», reče mu.

Drug za drugim ga objamejo.

»Srečno", zakliče jim ginjen, »srečno
prijatelji! Pozdravite me kot zmagovalca, ali
pa me več ne bodete videli".

»Naj te spremljajo bogovi!“ mu zakli¬
čejo soglasno.

Pomignivši z roko sužnjem, ki so kla¬
njali pred njim baklje, stopi Kvint Arij na
položen most.

V tem hipu se znovič oglase trombe,
nad jamborom zaplapola prapor vexillum
purpureum, v znamenje, da je poveljnik na
ladji.

II.

Pri veslu.

Ko je tribun stal na krovu, mu izroče
zapečačeno navodilo duumvirjevo.

— 45

»Koliko imaš ljudij ?“ vpraša nadzornika
veslarjev, hortator imenovanega.

»Sto dva in petdeset; deset več, nego
treba".

»Kako Cesto se menjajo ?“

»Vsaki dve uri".

»Treba pohiteti. Veter je ugoden : naj
jadra pomagajo veslom !“ reče mornarjem,
čakajočim ukaza, ter obrnivši se k glavnemu
krmarju, nazvanemu rector, doda :

»Koliko let že služiš?"

»Triindvajset".

»Na katerih morjih ?“

»Med Rimom in vshodom".

»To je prav. Uprav takšen Človek si,
kakoršnega potrebujem".

Na to jame Citati duumvirov ukaz.

»Moraš kreniti mirno rti Companella v
Messino!" zapove, »potem poleg obrežja ka¬
labrijskega v Melito ... Ali poznaš zvezde,
ki se lesketajo nad Jonskim morjem ?“

»Poznam jih dobro".

„Od Melite kreneš na zapad k Citeri.
Pri pornoCi bogov ne vržemo sider, predno
ne dospemo v zaliv Antemone. Treba se je
požuriti. Zanesem se na te".

Kvint je bil gotovo previden 'Človek;
prinesel je zares dar bogovom na oltarjih v
Pranesti in Antium, toda ni se zanašal na
to, marveč bil tega mnenja, da ljubav slepe
boginje je dokaj bolj odvisna od preydarka
in izurjenosti darovalčeve nego od darov,
katere žrtvuje.

Vso noč se. je gostil v veseli družbi
prijateljev, toda duh morja ga je takoj strez¬
nil ; ni hotel počivati, predno ne spozna nje¬
govemu poveljništvu zaupane galeje.

Takoj je tudi jel podrobno pregledo¬
vati brod in zalogo ; od mornarjev do zapo-
vednikov, od ogelnika na jadrih — nič ni
ušlo njegovemu pozornemu očesu.

Proti poldnevu je bil brod že blizu
Paeste. Veter je pihal od zapada ter ga po¬
rival v zaželjeni smeri.

Na krovu so postavili oltar, posipali ga
s  soljo in ječmenom ; tribun je zažigal na njem
darove Jupiterju, Neptunu in vsem pomor¬
skim bogovom, razlival vino ter žgal kadilo.

Še le po izvršitvi teh dolžnostij in
obredov je šel Arij počivat v kajuto, pri

čemur je vendar skrbno pazil na vse, kar se
je godilo na brodu.

Kajuta se je nahajala v srednjem delu
galeje, čije obok je držala vrsta 'stebrov;
svetloba je prodirala vanjo od zgoraj skozi
tri velike predore; njena širjava je znašala
30, dolgost pa 60 stopinj.

Na obeh straneh so držale stopnjice na
pomostje, iz katerega je štrlel jambor, ves
obložen z pšicami in bakljami.

Ta kajuta je bila, tako rekoč, osrčje
broda, bivališče za posadko, jedilnica, spal¬
nica, prostor za vaje in za počitek — ko¬
likor je to dopuščala stroga disciplina.

V zadnjem delu broda je bil vzvišen
prostor, na kateri se je prišlo po neko¬
liko stopnjicah. Pred veliko mizo, nabijaje
po njej takt z batom, je sedel hortator ali
poveljnik veslarjev; na njegovi desnici je
stala klepsidra, to je vodna ura, po kateri
je spreminjal ljudi,

Nad njim, še na višjem pomostju, ob¬
koljen s pozlačeno ograjo, na umetno izre¬
zanem stolu, je sedel tribun. Njegov pogled
je segal po vsej galeji, vendar najpogosteje
je počival na veslarjih.

Ob dolžini kajute, na obeh straneh
broda, se je nahajalo troje vrst klopij, po¬
stavljenih druga nad drugo — po dvajset v
vsaki vrsti.

Na prvih dveh so veslarji sedeli, na
poslednji, najvišji, pa stali; ti so imeli dalj¬
ša vesla. Visela so na premičnih, gibčnih
jermenih, kar je dokaj olajšalo njihovo ena¬
komerno gibanje, od zgoraj so bila vesla
zalita s svincem ter so štrlela skozi okrogle
predore, narejene na straneh broda. Nad
glavami veslarjev so bile železne mreže,
skozi katere je prodirala svetloba.

Težavno je bilo življenje teh ljudij !

Dan za dnevom, trdovratno molčeči, so
sedeli vsak na svoji klopi; ob času dela niso
niti mogli videti obličja tovarišev; kratki tre¬
nutki oddiha so bili posvečeni spanju in
jedi. Nisi tam .Cul njihovega glasu, in čemu
tudi govoriti tam, kjer se občutki morejo
izražati jedino le z vzdihljeji ali s stokom ?

Njih življenje je, kakor podzemeljski
vrelec, teklo v temi in skrivališču, — ali mar

— 46 —

priplava kedaj na široki božji svet? Že so
izgubili upanje.

Za veslarje so jemali navadno vojaške
jetnike, ki so se odlikovali z močjo in vstraj-
nostjo v boju. Na teh klopeh je poleg Bri¬
tanca sedel Skrt, za njim Grk — tam bar-
barji raz obrežja meockih močvirij, črnolasi
Hiberijci, modrooki, orjaški Cimbri.

To enakomerno, avtomatično delo ni
moglo zanimati niti še tako topih možgan. Ko
so s takšno občudovanja vredno složnostjo v
gibanju potapljali in dvigali vesla, so blodile
njih duše po rojstnih krajih ; pred njihovimi
očmi so se premikale neprestano jedne in
iste, a vedno drage, čimdalje ljubše slike.

Tribun, raduje se nad gibčnostjo ve-
slarjev, se niti najmanje ni brigal za nji¬
hovo usodo.

V onih časih, predno je sladek nauk
Krislusov prešinil srca ljudij, suženj ni bil člo -
vek; nihče celo ni mislil, da bi mogel trpeti.

Arij je bil po svoji naravi fiziognomist,
radovedno je ogledoval tako različne člo¬
veške tipe, proučeval značaj njih narodnosti,
in ko je tako blodil po teh obrazih, se je
njegov pogled najpogosteje obračal k jed-
nemu. Veslar ie bil zaznamovan s številko 60.

Tem obsojencem ni bilo dovoljeno imeti
imena; stopivši za vse žive dni na galejo,
so postali številka klopi, h kateri so bili pri¬
kovani.

Šlevilka 60 se je nahajala v tretji naj¬
višji vrsti na levi strani ladje. Svetloba, pro¬
dirajoča skozi mrežo, jo je zadostno osvet¬
ljevala, da jo je tribun mogel ogledati.

Kakor njegovi tovariši, je bil tudi ta
veslar na pol nag; majhen predpasnik mu
je pokrival samo bedra ter kazal gole ude,
vredne kiparskega dletva.

Arij, kakor vsak Rimljan, se je klanjal
fizični moči. Najpriljubljenejši njegov prizor
so bile borbe borilcev v cirku. Zaslišavši od
nekega modrijana mnenje, da je moč od¬
visna od števila, kakor tudi od kakovosti
mišic, in da vršitev težavnih telesnih vaj
zahteva poleg moči tudi gotovo mero inteli-
gencije, je odslej pri vsaki priložnosti hotel
najti potrjila te trditve; da, ona je postala
priljubljen predmet njegovih študij.

Redko kedaj pa ga je to opazovanje
zadovoljilo tako, kakor v tem slučaju.

Potapljajoč veslo se je mladenič s po¬
lovico telesa sklonil naprej ; izvlekši ga na¬
se je gibal nazaj, a svoboda in gibčnost
tega gibanja je bila tako velika, da je tribun
iz početka sodil, da ne opravlja vestno svo¬
jega dela, toda pregledavši pozornejše, s kako
močjo se je veslo uprlo ob val, kako drzno
in krepko je obviselo nad njenim površjem,
se je prepričal, da ta gibčnost je bila samo
slika teorije, kateri se je on klanjal.

Arij si je do podrobna ogledal vso
veslarjevo postavo, — ničesar ji ni bilo moči
očitati; ta mladenič je bil vreden, da nastopi
v cirku.

Zanimaje se zanj čimdalje bolj, se je
trudil videti sužnja v lice, — profil je bil
nežen ter je kazal vshodni tip; soditi po
njem je moral imeti največ dvajset let.

„Primaruba! ta fantin mi je čimdalje
bolj všeč. Moram poizvedeti o njem kaj po¬
drobnejšega", reče tribun sam sebi.

Uprav v tem hipu se tudi veslar obrne
na njegovo stran.

„Ha! torej je to Žid, in še tako mlad!"

Suženj, videč da ga tribun opazuje, je
ves zarudel, toda uprav v tem hipu se oglasi
batina hortatorjeva. Strepetal je, se odvrnil
ter potopil veslo, toda v tem hipu z manjšo
močjo. Gez nekaj hipov pogleda znovič Arija
in — nerazumljivo! — na njegovem licu za¬
pazi prijazen smeh.

O tem času je galeja, preplavavši Me-
sinski rokav, krenila proti vshodu.

Vsakokrat, kadar je tribun zasedel svoj
stol, obračale so se njegove oči neprestano
na številko 60.

„Ta dečko ima posebno moč, gibčnost
in razum. Žid — to vendar ni barbar. Mo¬
ram o njem poizvedeti kaj več".

Četrtega dne je „Astreja“ — tako se
je imenovala ladja — jadrala že po Jonskem
morju. Nebo je bilo jasno, veter ugoden.
Arij je hotel dohiteti brodrovje pred otokom
Citero, ki je bil naznačen za zbirališče rim¬
skih ladij. Radi tega je tudi skoro ves dan
prebil na krovu ter pozorno opazoval delo
na brodu. Najpogosteje pa je obračal svoje
oči na klop, označeno s številko 60.

- 47 —

„ Ali poznaš tega veslarja?" vpraša ne¬
kega dne hortatorja, pokazavši mu židov¬
skega mladeniča.

»Številko 60“.

»Da. Ta suženj mora biti žid“.

»Plemeniti Kvint je dobro pogodil".

»Je še zelo mlad ?“

»Da, toda navzlic temu je najboljši
moj veslar".

»Kakšen mu je značaj?"

»Ubogljiv je. Toda ničesar več ne vem
o njem. Zares.. . sedaj se spominjam. En¬
krat je prišel k meni z neko prošnjo . ..“

»S kakšno?"

»Prosil je, naj ga premestim z desne
strani ladije na levo".

»Ali je povedal, radi česa to prosi?"

»Rekel je, da ljudje, veslajoči nepre¬
stano na jedni strani, postanejo krivi. Ome¬
nil je tudi, da utegne biti ob času bitke ali
burje prisiljen, spremeniti svoj prostor, in v
takem slučaju, ko bi ne bil izurjen, bi bil
za nič".

»Primaruha! Ta misel ni slaba, Kaj še
veš o njem ?“

»Snažnejši je od svojih tovarišev."

»Vreden je, da postane Rimljan. Ali ti
ni znana njegova minulost?"

»Nič mi ni znana.".

Tribun se zamisli.

»Ko bi bil jaz kedaj na krovu, kadar
bo prost, pošlji ga k meni. Naj pride sam."

Dve uri pozneje čuje Arij, sedeč na svo¬
jem sedežu, korake za seboj. Ko se ozre,
zagleda bližajočo se k njemu številko 60.

»Nadzornik te je imenoval plemenitega
Arija ter mi javil, da je tvoja volja, da
pridem semkaj. Tukaj sem".

V postavi, glasu in vsem obnašanju
sužnja je bilo moči spoznati, da je bil na¬
vajen kretati se sredi ljudij plemenitega rodu.
Ni se čutil zbeganega pod opazujočimi ga tri¬
bunovimi očmi; ta pa, kakor klanjajoč se
nekakemu čudnemu čaru, je govoril ž njim
kakor starejši brat s svojim mlajšim, ne pa
kakor gospodar s sužnjem.

»Hortator mi je povedal, da si njegov
najboljši veslar".

»Hortator je kaj ljubezniv človek".

»Koliko let že služiš?"

»Že blizo tri".

»Pri veslu?"

»Niti jeden dan ga nisem spustil iz

rok."

»Težko delo. Le malo ljudij vstraja v
tej službi dalje kot jedno leto, ti pa si še
skoro otrok".

»Plemeniti Arij je bržkone pozabil, da
volja večkrat nadomešča moč."

„Na mah se lahko spozna, da si žid."

»Zares, moji predniki so bili Hebrejci,
a to dokaj let pred osnovanjem Rima'"

»Tz tvojih besed raz vidim, da si po¬
nosen na svoj rod."

»Nikdar nisem bil nanj tako ponosen,
kakor sedaj v verigah".

»In kako pravico imaš do tega?"

»To, da sem žid."

Arij se nasmehne.

»Nisem bil v Jeruzalemu", reče, »toda
slišal sem o ondotnih knezih. Jednega sem
celo sam poznal. Ukvarjal se je s trgovino,
ter mnogo potoval po morju. Tu sva se sre¬
čala. Ta je bil vreden postati kralj ... V
katero vrsto spadaš?"

„Aa!“ ti vprašaš to sužnja, toda nisem
se rodil v verigah. Moj oče je bil jeruza¬
lemski knez in kot kupec je potoval po
raznih morjih. Znan je bil in spoštovan na
dvoru velikega Avgusta."

»Njegovo ime?"

»Itames iz rodu Hurov!“

Tribun z začujenjem dvigne oči.

»Ti si sin .. . Hurov ? !“

Čez trenutek doda:

»Kaj te je pripeljalo sem ?“

Juda pobesi glavo; zdelo se mu je, da
mu primanjkuje sape. Ko premaga svoje ga-
nutje, reče, gledaje tribunu naravnost v oči:

»Obdolžili so me, da sem segel po živ¬
ljenju Valerija Gratusa, prokuratorja."

»Ti!* zakliče Arij ter stopi za korak
nazaj. »Ti si oni ubijalec ? Ves Rim se je
stresel radi drznega čina. Vest o tem je
došla celo na mojo ladjo; — bil sem takrat,
kakor se spominjam, na reki Londini."

Molče sta gledala drug drugega.

»Mislil sem, da rodbina Hurov je že
povsem zginila iznad zemeljskega površja",
spregovori prvi Arij.

48 —

Pri spominu na ljubljeno rodbino se
mladeniču zalesketajo solze v očeh.

»Mati, mati! draga Tirza ! Kje se na¬
hajata v tem trenutku ? Tribun, plemeniti
tribun! 8  prosi ga, sklenivši roki kakor k
molitvi, »pemara veš kaj o njiju; povej mi
vse! Ali še živita, in če živita, kje se na¬
hajata? kaj se godi z njima? O, prosim
te, povej!... “

Primaknil se je bližje k Ariju, tako
blizo, da so se njegove roke dotikale patri-
cijevega plašča.

„Tri leta", je dejal bolestno zamolklim
glasom, „tri leta, o tribun, so že pretekla
od onega časa, in vsak dari mi je bil dolg
kakor življenje, življenje obupa, hujše od
smrti... Od nikoder tolažbe, razun v delu;
niti dobre besede od nikoder ... Nikamor mi
ni bilo moči zbežati pred to strašno sliko...
Poslednji pogled moje matere !...  jok moje
sestre!... Dihal sem kužno ozračje, slišal
tuljenje burje na morju in žvenket orožja v
boju; drugi so si želeli rešitve, jaz pa smrti,
kajti smrt bi storila konec moji muki ! Z
vsakim zamahom vesla sem se trudil zrglu-
šiti stok bolesti, toda navzlic šumu valov in
žvenketanju orožja je zvenel on glasno,
obupno .. . Oh, ko bi bili vsaj umrli, ko bi
ju ne bilo srečalo nič hujšega!... Časih
čujern, kako me kličeta po noči, vidim, kako
gresta k meni po vodi!... O ničesar ni zve¬
stejšega na svetu od ljubezni materine! In
Tirza! Njena duša je bila čista kakor lilija.
Najmlajša vejica našega rodu — tako zala,
tako sladka! Bila je solnce mojega življenja!
In če pomislim, da ju je moja roka sunila v
propast. Jaz ...“

„Torej priznavaš svojo krivdo?"

„To vprašanje je mladeniča nakrat vsega
spremenilo. Ponosno se je vzravnal, oči so
se mu zaiskrile, žile napele na sencih in kr¬
čevito je stisnil pesti.

»Ali si čul", reče z glasom, podobnim
presunljivemu žvižganju, »moral si žo slišati
o Bogu naših očetov, o velikem Jehovu ...!
Na njegovo vsemogočnost, na ljubav, s ka-
koršno je od pamtiveka čuval nad Izraelom,
ti prisegam, da sem nedolžen!"

Tribun je bil očividno ganjen.

„0! plemeniti Rimljan !“ nadaljuje Ben-
Hur, »verjemi mi; spusti v temo, ki me ob¬
koljuje, vsaj slab žarek svetlobe".

Arij, čimdalje bolj ganjen, je meril z
urnimi koraki krov.

»Ali te niso zaslišali?" vpraša, ustavivši
se nakrat pred sužnjem.

»Ne*.

Raz tribunovo lice se je bralo veliko
začujenje.

»Ali te niso postavili pred priče ?“

»Ne*.

»Brez zaslišanja, brez prič, kdo te je
sodil, kdo izrekel obsodbo?"

Znano je, da so Rimljani ob času, ko
je jela propadati njih država, z veseljem in
z vso natančnostjo izvrševali vse pravne
formalnosti.

»Nisem videl nikogar", reče Ben-Hur,
»nihče me ničesar ni vprašal. Zvezali so mi
roki in nogi z vrvjo ter me vrgli v podze¬
meljsko ječo. Drugega dne so me vojščaki
odpeljali na morsko obrežje. Od tega časa
sem jetnik na galeji".

»Kake dokaze imaš za spričanje svoje
nedolžnosti ?“

»Bil sem mladič, še premlad za zarot¬
nika. Gratusa nisem niti poznal. Ko bi bil
nameraval ga ubiti, ne bi bil izbral tako
neugodnega trenutka. Bilo je to ob belem
dnevu. On je jezdaril na čelu svojega legijona.
V nikakem slučaju torej nisem mogel raču¬
nati na beg. Sicer pa, kaj bi me imelo spod¬
bosti k temu činu? Saj sem pripadal rodu,
ki je bil najbolj naklonjen Rimu. Moj oče se
je odlikoval v cesarski službi ter imel zasluge
pri dvoru. Tisoč obzirov: imetje, ljubezen do
rodbine, naša vera — ki je za Ižraelca to,
kar je ozračje za njegove prsi — vse bi
pridrževalo mojo roko, ko bi se bil res na¬
menil kaj takega. Vsikdar mi je tudi bila
ljubša smrt nego sramota, in verjemi mi, da
še danes bi rajše umrl nego obračal veslo!"

»Kdo je bil pri tebi, ko se je to
pripetilo?"

»Bil sem na strehi domače hiše ... zo¬
pet jeden dokaz moje nedolžnosti... Na moji
strani je bila Tirza, sladka duša, neznajoča,
kaj je sovraštvo. Oba sva stala oprta ob
ograjo ter gledala vojake, korakajoče v mesto.

— 49  —

Sam ne vem, kako se je izmuznila opeka
izpod moje roke ter padla Gratusu na glavo.
Mislil sem, da sem ga ubil. Moj strah je bil
velik".

„Ivje je bila tvoja mati ?“

„V  svoji sobi, spodaj".

„Kaj se je zgodilo ž njo?"

Gluhi stok se izvije Ben-Huru iz prs.

»Ne vem“, reče, „videl sem, kako so
jo odnesli... drugega ničesar ne vem. Iz¬
gnali so iz hiše vse žive stvari, služabnike,
sužnje, celo govedo in drobnico, in potem
zaklenili vrata. Nismo imeli pravice se več
vrniti tjekaj. O! prosim te! nemara veš!
reci samo jedno besedo: kje je ona? Saj njo
vendar ni moči dolžiti zarote — povej, mi¬
lostljivi tribun ! Odpustim vsem . ..! Ha, po¬
zabil sem, da jaz, suženj, nimam pravice go¬
voriti o odpuščanju... niti o maščevanju.
Prikovan sem k veslu za vse življenje!"

Arij ga je pozorno poslušal, kakor sod¬
nik posluša obdolženca. Bil je preveC izku¬
šen, da bi se bil dal zapeljati sočutstvu ali
prvemu vtisu. Trezno je premislil vsako Ben-
Hurovo besedo.

Ako je bila to komedija, jo je igral res
odlično; ako pa resnica ter je bil zares ne¬
dolžen, — kako slepo so se tedaj izrekale
sodbe! Preprost sluCaj, brez nikakih groznih
posledic, je bil odkupljen s ceno Časti, imetja
in najdražjih občutkov cele rodbine. Misel
na njegovo usodo ga je ganila.

Podložni niso zaman imenovali Arija
»dobrega tribuna".

Zares, bil mu je prirojen Cut pravič¬
nosti; sicer pa so ga v tem slučaju še drugi
obziri mogli nakloniti na stran poškodo-
vančevo.

Kdo ve, nemara je imel vzrok, ne biti
naklonjen Valeriju Gratusu ? Nemara je po¬
znal starega Plura? Med razgovorom ga je
sicer Juda vprašal to, toda Rimljan ni dal
odgovora.

Stal je sedaj zamišljen, kakor omahujoč
in ne vedoC, kaj ima uCiniti.

Na ladji je bil neomejen vladar. Jedna
njegova beseda bi bila zadoščala, da vrne
svobodo Človeku, v Cegar nedolžnost je začel
verjeti. Ta beseda bi imela že priti iz nje¬
govih ust, toda po prevdarku je dejal sam

sebi, da tu ni treba take naglice, marveC da
je treba požuriti se k Citeri, radi Cesar bi bilo
paC nespametno, odpraviti poprej najbolj¬
šega veslarja.

Kdo pa bi prav za prav mogel vedeti,
ali je mladenič bil res Plurov sin; sužnji
namreC slove kot lažniki. Ne, treba se je
poprej prepričati, spoznati njegov značaj.

»Poizvedel sem, kar mi je bilo treba",
reCe strogo. »Lahko se vrneš na svoje mesto."

Hur se je sklonil ter pogledal še en¬
krat v lice svojemu gospodarju. Ni pa čital
raz njega nikake nade. Polagoma se je na¬
potil k izhodišču. Pri vratih je obstal ter se
obrnil.

»Ako boš kedaj mislil na-me, o tribun,
blagovoli ohraniti v spominu, da sem te
prosil samo novic o svoji materi in sestri —
ter ničesar drugega!"

Krenil je k izhodišču.

Arij je sledil z oCesom strokovnjaka
vsako njegovo gibanje.

»Primaruha! Nekoliko uka, nekoliko
izurjenosti in kakšen borilec bi postal iz
njega! Stoj!" reCe glasno.

Ben-Hur obstane.

»Čuj, kaj bi storil, ko bi ti dal pro¬
stost ?“

»Plemeniti Arij se šali z menoj", od¬
vrne Juda z drhtečimi ustnicami od ganutja.

»Ne, na bogove, ne!"

»Ako je tako, rad ti odgovorim. Evo,
pred vsem drugim ne dal bi si miru dotlej,
dokler bi se moja mati in Tirza ne vrnili v
domovino in v rojstno hišo. Posvetil bi se
izključno njuni sreči ter njima služil kot
najzvestejši suženj. Izgubili sta mnogo, toda
za Boga mojih oCetov, povrnil bi njima
še več!"

Rimljan se je očividno nadejal povsem
drugega odgovora ; začudenje se mu je Citalo
raz obraz. Gez nekaj Časa vpraša znovič:

»Toda, ko bi tvoja mati in Tirza veC
ne živeli, kaj bi storil v tem slučaju?"

Ben-Hur dalje časa ni mogel najti od¬
govora.

Boril se je z nekakimi močnimi občutki,
in ko jih je zmagal, se je obrnil k Ariju.

»Mar hočeš vedeti", reCe, »kakšen po¬
klic bi si izbral?"

7

50 —

»Da.“

„ Tribun, povem ti resnico. Dan poprej,
ko se je pripetil oni grozni slučaj, sem dobil
od matere dovoljenje, postati vojak. To je
jedini poklic, kateri bi si izbral tudi sedaj, in
ker je na vsem svetu samo jedna šola, v ka¬
teri se je moči izučiti vojaškega stanu, stopil
bi v to šolo“.

„V cirku ?“

„Ne, v rimskem taboru".

„Moral bi se poprej naučiti sukati
orožje ..."

Nečuveno! Arij se je spozabil tako
daleč, da je dajal svete sužnju. Takoj pa je
to zapazil in, spremenivši nakrat glas in ob¬
čevanje, dejal:

„Lahko greš. Na moje besede ne stavi
nikake nadeje. Nemara sem se samo šalil s
teboj. Ali. .. (tu se je zamislil...) Ha ! ako
pa le hočeš snovati iz njih nit za svoje
sanje, izbiraj si med hvalo gladijatorja (bo¬
rilca) ter med službo v taboru. V prvem teh
dveh poklicev lahko pade na-te milostljivo
oko cesarja; v drugem ne najdeš nikakih
odlikovanj. Nisi Rimljan. Povedal sem ti, kar
sem ti hotel povedati. Pojdi!“

Čez malo časa je Ben-Hur bil že pri
veslu. Delo to se mu je zdelo igrača sedaj,
ko je priletela nadeja kakor tič v njegovo srce.

Ni še videl dragega gosta, niti Cul nje¬
gove pesmi, toda čutil je, da ga je obiskal
in da ne odleti tako kmalu. Kolikorkrat so mu
besede tribunove: „ Nemara sem se šalil s
teboj" prišle na misel, se je obrnil z gnu¬
som od njih ter se zagledal v omamljiv grad,
ki si ga je bil ustvaril v svoji domišljiji.

Poklical ga je pred se ta veliki človek;
govoril ž njim dobrotljivo, poizvedoval o nje¬
govi minulosti in o prihodnjih namenih; ni
dvoma, da napoči olajšava njegove težke
usode, kdo ve, če se ona ne spremeni po¬
polnoma ?

Luč nade, ki prodira celo skozi omrežje
ječe, mu je svetila čimdalje jasneje pred očmi.

„0 Bog!" je molil. „Zvest sin sem
Izraela, katerega si toliko ljubil. Usmili se
me, osvobodi me ! Naj dospe moja prošnja
pred Tvoje veličanstvo!"

IV.

Številka 60.

V zalivu Anternone, na vshodni strani
Gitere, se je združilo vse brodovje. Za njega
pregledovanje je potreboval tribun ves dan.
Na to je njemu na čelu odjadral proti Nak-
sosu, največjemu izmed Cikladov, ki se je
nahajal kot obcestni kamen med obrežji Grške
in Azije. Tu je lahko pazil na vse, bodisi po
Egejskem, bodisi po Sredozemskem morju
priplavajoče ladje, in v slučaju, ko bi se
prikazali roparji, lahko planil v jednem hipu
na nje.

Ko se je brodovje v vzornem redu
približalo k otoku, so zapazili na severni
strani ladjo. Arij ji je jadral naproti.

Bila je to kupčijska ladja, vozeča blago
iz Bizancije. Od njenega poveljnika je tribun
poizvedel podrobnosti, za katere mu je bilo
mnogo mar.

Razbojniki so izvirali iz najbolj odda¬
ljenih obrežij Euksina; celo Tana (Tanais),
ležeča pri izlivu reke tega imena *), ki pošilja
svoje vode v Palus Moetis**), je imela tam
svoje zastopnike. Priprave so se izvršile v
največji tajnosti. Prvokrat so dali morski
razbojniki slišati o sebi, ko so pokončevali
brodovje, stoječe pri vhodu v Traški Bosfor.

V kratkem je vse zapadalo njih plenu,
kar so dosegli na vodah pokrajine Hellesponta.
Njihovo brodovje je štelo šestdeset ladij, pri¬
merno oboroženih, z močno posadko. Neko¬
liko je bilo dvovrstnih, ostale same trivrstne.
Poveljnik je bil Grk, kapitani in krmarji,
seznanjeni z vsemi vshodnimi morji, so bili
tudi Grki.

Svojo pot so zaznamovali z grabežem
in ropom ter širili za seboj takšen strah, da
so ne le prebivalci na obrežju, marveč celo
mesta, ležeča globlje v deželi, zapirala svoja
vrata ter jih zavarovala s stražo.

Trgovina je prenehala popolnoma.

Kje se je nahajalo sedaj razbojniško
brodovje ?

Na to vprašanje, ki je bilo za Arija
tolike važnosti, mu je mogel poveljnik samo
povedati, da, oropavši mesto Hefaestijo na
otoku Leninu, se je sovražnik dalj časa mudil

*) Današnji Don.

**) Danes: Azovsko morje.

— 51 —

med tesalskimi otoki ter naposled zginil v
zalivih med Eubejo in Hellado.

Tako so se glasile novice. Ni bilo iz¬
gubljati časa.

Prebivalci Nakse (Naxosa), radovedno
ogledujoči raz svoje visoke skale rimsko bro-
dovje, so zapazili, kako je urno odjadralo od
bregov otoka.

Tribun je naravnal svoj brod proti se¬
veru in za njim je odjadralo vse brodovje.

Vesti o razbojnikih so doletele že na
ušesa prebivalcem na otoku, radi česar so
tudi zrli za belimi jadri dotlej, dokler niso
zginile med Reno in Piro. Ob enem so se
tolažili z nadejo na boljše čase, vedoči, da
Rim je znal braniti to, kar je imel v močnih
svojih rokah ter v zameno za davke zago¬
tovil mir svojim zavojevanim narodom.

Tribun je bil kaj zadovoljen in po-
dvojno hvaležen Fortuni (sreči). Ne samo, da
ga je obdarila kmalu z zanesljivimi novicami,
marveč je zagnala te tolovaje na vode, na
katerih jih je čakal neizogiben pogin od nje¬
gove roke.

Ako vzamemo v roke zemljevid staro¬
davne Grške in Egejskega morja, zapazimo
poleg klasičnega obrežja otok Eubo, ki jo kol
nasip brani od strani Azije. Ta otok deli od
suhe zemlje kanal, 120 milj dolg in komaj
8 milj širok.

Na severni njegovi strani — tako si je
mislil Arij — razgrajajo sedaj euksinski raz¬
bojniki. Mesta na obrežju so bogata in bo¬
gati plen je bržkone privabil roparje. Pre-
mislivši vse to, se je tribun prepričal, da
napade roparsko brodovje v okolici blizo
termopilskih višin. Rlagoslavljaje v duši tako
ugodno okoliščino, je sklenil zapreti jo od
juga in severa. Ta sklep je bil kaj drzen in
treba je bilo prej ko prej ga uresničiti. Za-
pustivši torej, ne brez žalosti, po vsem svetu
sloveče sadje, vino in ženske v Naksi, je na
v so silo, kolikor so dopuščala jadra in vesla,
jadral sovražniku naproti.

Predno je napočila noč, je prerezala
modro nebo gora Oeta: kmalu potem je
krmar dal s piščalko znamenje, da se naha¬
jajo pri obrežju Eubeje. Na dano znamenje
je vse brodovje obstalo kakor pribito na
Mestu.

Arij je je razdelil na dva oddelka, v
vsakem po 50 brodov; prvi oddelek je imel
jadrati k južnemu delu kanala; drugi je obrnil
svoja vesla k severnemu.

Jeden posamezen oddelek tega brodovja
se ni mogel kosati glede števila z brodovjem
roparjev, pač pa ga je nadkriljeval s svojo
disciplino. Poleg tega je tribun računal še na
to, da celo v slučaju, ko bi bil jeden odde¬
lek pobit, drugi, ki mu pride na pomoč,
najde sovražnika utrujenega, da ne bo pre-
težavno ga pobiti.

Ob tem času je opravljal Ren - H ur
službo pri veslu. Veslarji so se menjali vsa¬
kih šest ur.

Počitek v zalivu Antemone mu je dal
moči in srčnosti. Delo se mu je zdelo lože
in usoda ne več tako težka. Nasprotno pa
mu je bilo še bolestnejše nego poprej to,
da ne ve, kam pomaga plavati brodu. Tri
leta so že minila, odkar je veslal dan in
noč, a nikdar ni vedel kam.

Ta negotovost, ki ga je mučila že po¬
prej, mu je postala občutljivejša še sedaj po
razgovoru s tribunom. Vsako gibanje na
brodu, vsak nenavaden šum, zdelo se mu je,
da napoveduje promeno njegove usode ....
Nadejal se je, a sam ni znal česa; divja,
nebrzdana nadeja se je jela košatiti v nje¬
govi duši, katere ni hotel niti krotiti. Pola-
ščevala se ga je čimdalje bolj nestrpljivost;
korakajoč nekekrati mimo tribuna, se je hotel
že obrniti nanj z vprašanjem. Vedel pa je, da
bi se ta dostojnik nad ničemer toliko ne začu¬
dil, nego nad takšno drznostjo njega ... sužnja.

Ben-Hur se je v teku svoje službe na¬
učil spoznavati po legi skozi omrežje prodi¬
rajočih solnčnih žarkov, proti kateri strani
plava galeja. Za tako opazovanje pa je bilo
treba jasnega vremena in uprav takšno je
Fortuna poslala svojemu ljubljencu, tribunu.

Nadaljuje marljivo svoja opazovanja, se
je mladi Izraelec prepričal, da galeja plava
proti ljubljeni mu Judeji. Velika je torej bila
njegova bolest, ko je zapazil premembo v
tem smeru, ki je nastala pri otoku Naksi.
Odslej, gorje, jadrali so neprestano na na¬
sprotno stran.

Ko je napočila noč, se je jela po zraku
razširjati vonjava kadila.

7*

— 52 —

Tribun je pri oltarju", pomislil je Ben-
Hur. »Nemara se pripravlja na bitko?"

Udeležil se je že marsikatere; toliko¬
krat je že čul njen trušč in ropot nad svojo
glavo, da mu je bil bojni hrup tako znan,
kakor pljunkarju besede pesmi. Vedel je, da
kakor Grki so tudi Rimljani pred začetkom
boja zažigali bogovom kadila na oltarjih.

On in njegovi tovariši so vsakokrat pri¬
čakovali posledice z nemirom in upanjem ;
poraz ladje, na katero so bili prikovani, je
mogel prinesti spremembo v njih usodi, ne¬
mara svobodo, nemara boljšega gospodarja!

Na vsem brodu je zavladalo živahno
gibanje; prižgali so svetilnice, znosili na krov
cele kupe pšic, bakelj, prediva, pavole in
drugih predmetov, ki se radi dado vžgati.
Konečno je Ben-IIur zagledal tribuna, obo¬
roženega od nog do glave in v čeladi. Ni
dvomil več, da se bliža bitka, ha ! in ž njo
vred strašna pokora za ponosnega sina
Izraelovega.

Napovedal mu jo je žvenket verig. Su¬
ženj je že vedel, kaj to pomeni.

K vsaki klopi je bila pritrjena veriga z
okovi. Pred bitko je hortator okoval ž njimi
veslarje, da se niso mogli spuntati ali zbe¬
žati, ko bi bila bitka zgubljena.

Tudi sedaj je šel od številke do šte¬
vilke. Bližajoči se žvenket verig je naznanjal
Ben-Huru, da kmalu pride vrsta nanj, toda ob
enem mu je tudi šinila v glavo znorela misel:

Kdo ve, nemara učini tribun glede njega
izjemo? Ako pa se v tako važnem trenutku
spomni nanj, pa bo to nezmotljivo zna¬
menje, da revni suženj sme računati na
ljubav svojega gospodarja.

Ben-Hur je v smrtnem strahu čakal
na to.

Za vsakim zamahom z veslom je po¬
gledal tribuna.

Oni pa je sedel na svojem sedežu, po¬
nosen, nepremičen, pripravljajoč se k po¬
čitku.

Žvenket verig je postajal čimdalje glas¬
nejši. Hortator je bil že pri številki 59. Ben-
Hur, ne čakaje povelja, je položil veslo ter
stegnil roki.

V tem hipu pa se je tribun obrnil ter
pomignil nadzorniku. Mladenič ni slišal nje¬

govih besed, toda čemu tudi ? Veriga je ob¬
visela kakor poprej na kavelju. Hortator je
jel nabijati takt z batom, a njemu se je
zdelo, da se brod pogreza v žarkih nebeške
svetlobe in da na njem svira nadzemeljska
godba. Niti verjel ni, da je še oni čloi ek,
kot je bil poprej.

Pregibaje se naprej in nazaj, je jel
obračati veslo s tako vnemo in močjo, da se
je jermen nategnil kakor bi hotel počiti.

Brod je švignil po vodi kakor pšica.
Tribun je spal na svoji dragoceni postelji,
mornarji in veslarji pa na krovu.

Tudi na Ben-Hura je prišla enkrat,
dvakrat vrsta za počitek, toda on ni mogel
zatisniti očesa.

Tri leta je bil pogreznen v temo in
sedaj mu je zasijal solnčni žarek. Na brez-
krajnem morju, po katerem je plaval brez
nadeje, da prijadra kedaj v pristajo, se mu
je pokazala nakrat zemlja,

Nad njegovim grobom je nakrat nastal
vstajenja dan.

Ali pa je mogoče spati v taki uri ?

Nadeja, to je trinog. Ona gospodari kot
samovladar z našo bodočnostjo; sedanjost in
prihodnost sta tkanina, na katerih si šiva
najfantastičnejše vzore.

Dvigaje mladeniča na svojih krilih, ga
je vodila v naročje rodbine, obetala mu svo¬
bodo in slavo.

O takih omamljivostih se ni čuditi, da
so zmožne vliti v srce toliko radosti, da jih
v resnici smatramo za istino.

V Ben-Hurovi duši se je tako razgo-
stila sreča, da ni ostalo v njej prostora za
sovraštvo in maščevanje.

Messala, Gratus, Rim — bili so mu kot
smrtonosni miazmi, nad katerimi se je dvigal
visoko, celo tjekaj pod nebeški obok.

Temna noč je še pokrivala ladjo, ko
je mornar, stoječ na straži, zbudil tribuna.

Arij takoj vstane, dene na-se čelado,
meč in orožje ter ukaže poklicati poveljnika
posadke.

»Naj bodo vsi pripravljeni 1 “  zakliče.
»Morski roparji se bližajo."

— 53 —

V.

Bitka na morju.

Kakor bi z očmi trenil, so bili na ladji
vsi na nogah.

Poveljniki so zavzeli svoje prostore,
mornarji vzeli orožje ter se postavili v vrste.

Ben-Hnr je čul trušč, tekanje, razpe¬
njanje jader, pripravljanje bojnih strojev. Na
to je na galeji zavladala znovič tišina, ne¬
znosna radi pričakovanja in nemira. Na hor-
tatorjevo znamenje so obstala vsa vesla.

Kaj je imelo to pomeniti?

Izmed 120 sužnjev, prikovanih h klopem,
ni si niti jeden zadal tega vprašanja. Čutili
so samo neko nagonsko bojazen glede bli¬
žajoče se nevarnosti. Usoda bitke jih ni
mnogo brigala: zmaga samo stisne njihove
okove, premaga pa jih izroči v plen ognju
ali zmagovalcu.

Niso tudi imeli pravice vedeti, kaj se
godi nad njihovimi glavami. In kdo je bil
napadnik? Prijatelji? Nemara rojaki? Tudi
ni bilo časa za premišljevanje.

Ben-Hur je začul za brodom pljuskanje

vesel.

„Astreja“ se je stresla, kakor bi vanjo
udaril morski balvan.

Sovražnik je prijadral.

In znovič je bilo dano znamenje s
krova. Vesla se potope. Galeja se je pola¬
goma, skoro neznatno gibala. Ni zunaj, niti
znotraj ni bilo slišati najmanjšega šuma; vsi,
kar jih je bilo na ladji, so pridrževali sapo.
Brod sam se je prituhnil kakor tiger, predno
skoči na svoj plen.

Naposled se na krovu oglasi čist, pre¬
sunljiv bojni glas. Hortator udari z vso močjo
z batom po kovinasti plošči, veslarji zasučejo
vesla. Poslušna njih gibanju je galeja šinila
naprej, zibaje se kakor mlada deva. Na to
se oglase trombe — vse na zadnjem delu
'udje; spredaj je bilo slišati samo tekanje,
krič in žvenket orožja.

Nakrat pa se brod strese in sicer tako
silno, da so se veslarji na tretji vrsti klopij
zagugali; nekoliko jih je celo padlo na tla.
Brod se je nagnil, odskočil nazaj, toda v
tem hipu, zravnavši se po koncu, obstal ter
2  dvojno naglico švignil naprej.

Poleg odmeva tromb in žvenketa orožja
se je razlegal v ozračju človeški stok. In
znovič se je začul strašen hrup in trušč,
združen s klici zmagoslavja.

Rimljani so potopili sovražno ladijo.
Brez oddiha, brez počitka je šinila „Asfreja“
dalje.

Mornarji so prižgali kupe pavole ter
jih metali v kad, napolneno z oljem ; groza
bitke bi se imela še povečati s požarjem.

Novi kriki zmagoslavja Rimljanov, nov
stok obupa premaganega sovražnika. Veli¬
kanski rilec, štrleč kvišku v prednjem delu
broda, je sunil zopet sovražno ladjo v tre¬
buh, dvignil jo kvišku ter jo potopil v morsko
globočino.

Naokrog „Astreje“, od zadaj, spredaj
in ob straneh se je iz tisočerih prs jedno-
glasno glasil jek obupa. Vsaki hip je katera
nova sovražna ladja s treskom in ropotom
šla na dno. Zmaga pa se doslej vendar ni
naklonila še na nobeno stran.

Sedaj pa sedaj so nosili na pomostje
ranjene in ubite Rimljane.

„Astreja“ je plavala neprestano naprej,
prodiraje skozi oblake dima in puščaje za
seboj ladje, katere je v bitki zapalila.

Nakrat pa se oglasi strašen pok; ga¬
leja se je stresla, odskočila nazaj ter v div¬
jem diru treščila ob drugo ladjo. „Astreja“
je bila vjeta.

Vesla so se izmuznila sužnjem iz rok,
pa tudi oni sami so popadali s klopij na
tla. Na krovu je zavladala grozna zmešnjava;
drenjali so se, bežali, suvali drug drugega,
vsak je iskal varnega zavetja.

V tem je padlo raz krov pred Ben-
Hura jasnolaso truplo barbarja z severa,
kateremu je smrt prestrigla nit življenja.
Odkod je dospel semkaj?

„Astreja“ je bila očividno v sovražni¬
kovih rokah. Napadajoči Rimljani so bili sedaj
sami v smrtni nevarnosti. Borili so se na
svojem krovu. Mladi Izraelec strepeta na
vsem životu. Torej Arij se nahaja v nevar¬
nosti, nemara v tem hipu brani lastno živ¬
ljenje? A če pogine? Čuva naj ga Bog Abra¬
hamov 1 Nadeje, sanje, ki so se sprebudile
pred nedavnem v mladenčevih prsih, ne
bi imele se nikdar uresničiti ? Mati, sestra,

— 54

dom, Sveta dežela, tega vsega naj ne zagleda
nikdar več ? Nad njegovo glavo je vrela
bitka, naokrog vladala najveCja zmešnjava.

Samo hortator je sedel nepremično ter
bil s svojim batom takt, katerega pa že nihče
več ni poslušal; ta človek je bil nekako
poosobljenje rimske discipline, one disci¬
pline, ki jih je napravila vladarje sveta. Ta
vzgled je dobro vplival na Ben-Hura.

Premagal se je toliko, da je mogel
zbrati svoje misli.

Čast in dolžnost sta prikovali Rimljana
na svojem mestu; te dolžnosti on ni poznal.
Z veslom ga ni vezalo ničesar, razun sra¬
mote. Njegova dolžnost je bila: živeti za
svoje ljube!

Videl je v duhu, kako so stezali njemu
naproti roke, proseči ga pomoči. Oh! zbeži
od tod ter jih poišči!

Da, zbeži!...

Toda kaj ? Rimska obsodba visi nad
njegovo glavo in dokler ta ni odstranjena,
bi bil vsak beg zaman.

Na vsem širokem svetu, na suhem, niti
na morju, ni bilo zanj prostora, kjer bi ga
ne dosegla kaznujoča roka povsod vladajo¬
čega gospodarja. Kolikokrat je že prosil Boga
za podobno priliko !

Dolgo ni hotela priti, toda naposled se
mu je zasmehljala v tribunovi obljubi. Toda
kaj bo, ako ta dobrotnik pogine v boju.
Mrtvi se ne vračajo, da bi izvršili v živ¬
ljenju storjene obljube.

Ne, on ne sme umreti! V vsakem slu¬
čaju je bolje umreti ž njim nego ostati
dalje — jetnik na galeji.

Ben-Hur se še enkrat ozre naokrog.
Na krovu je še neprestano vrela bitka; so¬
vražne ladje so „Astrejo“ še vedno dr¬
žale v kleščah.

Veslarji so si prizadevali raztrgati okove,
toda — zaman; zvijali so se v svojih klet¬
kah, napolnuje ozračje z obupnim tulenjem,
podobnim tulenju divjih zverin.

Nadzorniki so zapustili svoje prostore,
zginila je disciplina ter priklatila se groza.
Samo jedini hortator je vstrajal na svojem
mestu.

Ben-Hur ga je še enkrat pogledal ter
zdirjal iskat tribuna. Le nekoliko korakov in

bil je pri stopnjicah. Z jednim skokom je
preskočil nekoliko stopnjic ter drvil v kajuto ;
videl je rudeče nebo od požarja in roparske
ladje naokrog. Napadnikov je bilo kakor listja
in trave, Rimljanov le drobna peščica. Nakrat
je začutil, da se mu deske šibijo pod no¬
gami, in predno je imel čas razmotriti, kaj
se ž njim godi, se je prednji del ladje raz¬
počil na dvoje in morje je jelo peneče in
šumeče drviti v odprto razpoklino.

Ben-Hura je obkrožila tema in voda.

Mladenič se je boril z razburjenim živ¬
ljem z velikansko močjo obupa, kmalu pa ga
je tema, šum in pljuskot valov pripravil po¬
polnoma ob zavest. Prod valov ga je vrgel
kakor klado v kabino in bil bi utonil v njej,
ko bi ga ne bil pahnil iž nje z razbitki
broda drugi val.

Bolj po nagonu nego zavedajoč se
tega, kar dela, se je poprijel nekega pred¬
meta — bila je deska. Prijemši jo z ro¬
kami, jo je držal na vso moč. Skozi odprte
ustnice je srkal va-se sveži zrak; otresši se
vode, ki mu je tekla po laseh, se je ogledal
naokrog.

Smrt, ki ga ni dosegla v morski glo¬
bočini, je prežala nanj na površju in to pod
različnimi strašili.

Dim se je dvigal kakor megla nad
morjem; v tej megli se je tu pa tam žarel
krvav požar.

Bitka je še vrela, vendar pa ni mogel
videti, kdo je zmagovalec.

V daljavi se je čulo silovito udarjanje
ladij druge ob drugo. Nevarnost za Ben-
Hura je bila bliže.

V hipu, ko je „Astreja“ šla na dno, se
je na njenem krovu razun njenih ljudij, na¬
hajala še posadka dveh galej, ki sta jo ob
enem napadli — vse to je pogoltnilo morje.

Na površje sta vsplavala časih dva na¬
sprotnika, katera bi imelo valovje čez malo
časa oba požreti. Toda jeden kakor drugi je
želel zadati smrt sovražniku z lastno roko.
In borila sta se, zvijala se in motala v mor¬
skih valovih, zbadajoč drug drugega z golimi
meči, dokler morje ni pogoltnilo obeh.

Ben-Hur se je požuril priti njima izpred
očij, kajti borilca sta bila njegova sovražnika,

— 55  —

ki bi ga bila brezdvomno umorila, da se
polastita deske.

Za seboj je zaslišal pljuskot vesel; pri¬
plavala je galeja.

Visoki njen rilec se je čimdalje bolj
bližal; vsak trenutek je bil drag. Ben-Hurje
z vso močjo porival naprej široko, težko
desko. V tem je izpod vode, uprav pod nje¬
govo roko, splavala na površje pozlačena
čelada, na to se je prikazalo dvoje velikih,
krepkih rok, ki so znale držati to, kar so
pograbile. Mladenič se je prestrašen oddaljil.

Čelada se je potapljala, a znovič rinila
na površje; roke so grabile umikajoče se
valove; sredi te borbe je požar nakrat raz¬
svetlil lice utopljenca.

Usta so mu bila široko odprta, oči so
topo zrle pred se, obličje je pokrivala že
mrliška bledica, a vendar se na to grozno
prikazen izvije Ben-Huru iz prs krik radosti,
in ko se je glava potopila znovič, pograbi
utapljajočega se za verižico pri čeladi ter ga
potegne na desko.

Utapljajoči se človek je bil tribun Kvint

Arij.

Razburjeno morje je zavrelo in zaki¬
pelo. Galeja je splavala dalje med glavami,
prikazujočimi se iz vode, sredi obupno vi¬
jočih se rok, sredi utopljencev, zvijajočih se
v smrtnem boju, sredi potokov ognja in
obupnega stoka.

In znovič strašen pok, a za njim osup¬
ljiv krik.

Ben-Hur pogleda tjekaj, od koder je to
prihajalo, in divja radost napolni njegovo
srce. „Astreja“ je bila maščevana. Bitka je
razgrajala dalje. Upor se je spremenil v beg.
Toda, kdo je bil zmagovalec?

Tega ni mogel razločiti.

Na čistem, jasnem nebu se je polagoma
jelo dvigati solnce, ozračje je bilo tiho. V
daljavi je bilo videti suho zemljo, toda pre¬
daleč, da bi mogel sanjariti, da dospe do nje
na slabotni deski.

Tu in tam so plavali na vodnem po¬
vršju razbiti kosovi ladij. Dalje za njimi je
molel kvišku velikanski kalup razbitega broda,
še dalje so se premikale nekake premične
točke, bežeče in podeče jih galeje, ali ne¬
mara jata povodnih ptic.

Tako je prešla jedna ura.

Arij je vsaki hip mogel izdihniti dušo,
a pomoči ni bilo.

časih se je Ben-Huru zdelo, da že ne
živi več, kajti ležal je tiho ter ni niti dihal.
Odvzel mu je čelado, slekel z velikim trudom
oklep —■ toda srce je še bilo, dasiravno slabo.

To je napolnilo mladega Žida z nadejo.
Čakal je dalje in molil, klicaje Boga svojih
očetov na pomoč .. .

VI.

Arij iu Ben-Hur.

Ariju se je polagoma vračalo življenje
in ž njim vred zavednost.

„Kje se nahaja ? kdo ga je rešil ? Kdo
je zmagal ?“

Na to poslednje vprašanje mu Ben-
IIur ni znal odgovoriti.

Na hvalo počitku — ako se more tako
imenovati guganje na vodi, na ozki in sla¬
botni deski — so se tribunu vračale moči;
že je mogel zbrati misli in govoriti.

»Najina rešitev", je dejal, „je odvisna
od usode bitke. Rešil si mi življenje, izpo-
stavivši v nevarnost svoje. Jaz znam to ce¬
niti. Ako mi bo Fortuna dalje služila ter
prideva cela iz te zapreke, obsujem te z
darovi, kakor se to spodobi Rimljanu, ki ima
vzrok in zmožnost, pokazati svojo hvalež¬
nost. Resnica pa je, da še ni znano, ali si
mi skazal dobroto, ko si me izvlekel iz
globelji".

Umolknil je ter se zamislil.

„Čuj“, reče čez nekaj časa, »tega šeni
dovolj. Moraš mi sveto obljubiti, da mi v
gotovem slučaju storiš največjo ljubav, ka-
koršno človek more storiti drugemu. Prisezi!“

»Prav, ako to ne bo nasprotno naši
veri", odvrne mladenič.

»Ali si zares Hurov sin ?“

»Kakor sem ti že rekel."

»Poznal sem tvojega očeta."

Juda se je pomaknil bliže, kajti tri¬
bunov glas je bil zelo slab, ter poslušal z
največjo pazljivostjo in nadejo, češ, da izve
konečno kaj o svojih.

»Poznal sem ga in ljubil", nadaljuje
tribun z zamolkim glasom.

Iz znovič se je globoko zamislil.

— 56  —

„Ni mogoče", reče, snovaje očividno
dalje nit svojih mislij, »ni mogoče, da bi ne
bil še slišal o Katonu in Brutu. Bila sta ve¬
likana v življenju, toda še večja ob uri smrti.
In njuna smrt je ravnilo ter nauk za vsa¬
kega Rimljana, da ni dolžan živeti dalje od
svoje sreče. Ali me poslušaš ?“

»Poslušam/

„Patriciji imajo navado nositi prstan.
Imam ga na prstu Vzemi ga.“

»Stegnil je roko. Juda izpolni njegovo

željo.

»Natakni ta prstan na svoj prst/

Ben-Hur ga natakne.

»Ta dragocenost ni brez pomena", na¬
daljuje Arij. »Imam denar in številna posestva.
Celo v Rimu me smatrajo za bogatega. So¬
rodnikov pa nimam. Pokaži ta prstan oskrb¬
niku mojih posestev. Najdeš ga v letovišču
pri Miseneji. Povej mu, na kak način si dobil
v roke to znamenje. Potem smeš zahtevati,
kar hočeš, in on ti da vse. Ako ostanem živ,
storim za te še več. Dam ti prostost, da se
povrneš v krilo svojega naroda in rodbine.
Ali slišiš?"

»Ko bi tudi ne hotel, moram slišati".

»Torej prisezi mi na bogove."

»Žid sem."

»Pa prisezi na tvojega Boga, ali na to,
kar je najsvetejšega v tvoji veri. Prisezi, da
storiš, kar ti porečem in tako, kakor bodem
hotel."

»Plemeniti Arij, po tvojih besedah in
po tvojem glasu razvidim, da je ta reč zelo
važna. Povej poprej, česa želiš?"

„Ali prisežeš potem ?“

»Kakor sem ti rekel, če to... O! bla¬
goslovljen bodi Bog mojih očetov ! Glej, tam
se bliža ladja."

»Odkod?"

»Od severa."

»Ali moreš spoznati, čegava je?"

»Tega jaz ne poznam."

»Ali ima prapor?"

»Ne vidim ga.“

»Nemara zapaziš kako dru^o znamenje? “

»Vidim jadra in tri vrste vesel; ladja
se bliža zelo urno".

»Zmagovalna rimska ladja razobesila
bi brezdvomno prapor. Torej je to ladja

morskih roparjev... Guj" — reče svečano
Arij, »čuj, dokler morem govoriti. Ako je to
grška ladja, smeš biti miren zastran svojega
življenja. Nemara ti ne dado prostosti, pri¬
kujejo te znovič k veslu; toda ne umore te.
Pač pa nasprotno storijo z menoj... (Tri¬
bunov glas je strepetal). Jaz sem že prestar,
da bi mogel dvigati breme sramote. Naj si
mislijo v Rimu, da Kvint Arij, kakor se spo¬
dobi rimskemu tribunu, je vtonil z brodom
vred, braneč ga pred sovražnikom Evo, kar
želim od tebe. Ako je to sovražna ladja,
pahni me raz deske v morje. Kaj ne, da
storiš to ? Prisezi !“

»Ne, tribun, ne prisežem", odvrne Ben-
Hur odločno. »Ne prisežem, niti ne storim
tega, kar želiš. Moja vera, ki je za-me naj¬
višji zakon, mi ne dovoljuje vzeti ti živ¬
ljenja. Vzemi svoj prstan (po teh besedah
ga vzame s prsta), vrnem ti ga ob enem z
vsemi tvojimi obljubami. Daši sem obsojen za
vse življenje na galejo, vendar nisem suženj.
Jaz sem prost sin Izraela in vsaj v tem hipu
lahko odločujem sam svojo usodo. Vzemi
svoj prstan, tribun ..."

Arij je ležal nepremičen.

»Nočeš ga? Torej ne da bi se srdil,
niti kazal ponosa, marveč jedino radi tega, da
ne prevzamem na-se gnusnih in po zakonu
mi zabranjenih naročil, glej, plemeniti Arij,
vržem tvoj prstan v morje!"

Tribun je slišal pljusk; njegov prstan
je šel na dno. Ležal je nekaj časa z za¬
prtimi očmi.

»Bedasto ravnaš", reče naposled. »Živ¬
ljenje je nit, katero morem prerezati sam
vsak trenutek. Vendar pa je ljudem, odlo¬
čenim za smrt, ljubše, da jim jo zada tuja
roka, in to radi tega, ker se duša, ki po
nauku Platona, tiči v našem telesu, upira
smrtnemu sunku proti samemu sebi. To je vse.
Ako je to sovražna ladja, zapustim svet
brez tvoje pomoči. Moj sklep je nepredru-
gačljiv. A takrat, kaj se zgodi s teboj ? Hotel
sem ti pred smrtjo dati ključ do sreče, pa
po nepotrebnem si ga spustil iz rok. Sedaj
sva oba zgubljena. Jaz umrem, pomilujoč
izgubljeno slavo in zmago, ti pa ostaneš su¬
ženj, preklinjajoč trenutek, v katerem radi

— 57

detinske svoje upornosti nisi izpolnil moje
prošnje. Žal mi je za te !...  “

Ben-Hur je videl sedaj posledico svo¬
jega dejanja jasneje nego pred trenutkom.
Vendar mu je ni bilo žal.

„Vsa tri leta moje sužnostl", je dejal,
„si me ti prvi, o tribun, ljubeznivo pogledal...
Oh ! ne !.. . bil je še nekdo drugi . .. (Tu
se mu je glas spremenil v šepet in pred
solzne oči mu je stopilo lice mladeniča, ki
mu je pri starem vodnjaku v Nazaretu podal
vrč z vodo). Ti si me prvi vprašal, kdo sem.
Daši sem si mislil, izvlekši te iz vode, da mi
utegneš biti v pomoč, vendar mi smeš verjeti,
da nisem storil tega iz dobičkarije. Bil sem
ti hvaležen za skazano mi sočutje. Ko bi me
bil prosil nekaj, kar se more zgoditi, izpolnil
bi brez obotavljanja tvojo željo, tako pa
rajše umrem s teboj nego bi pomagal k tvoji
smrti. Moj sklep je isto tako nezrušljiv kakor
tvoj. Ko bi celo, o tribun, obljuboval mi
Rim, ter mogel izpolniti to obljubo, še za
tako ceno ne vzel bi ti življenja. Kato in
Brut sta bila kakor otroka v primeri s
Hebrejcem, čegar postavo mora vsaki žid
ubogati."

„Toda jaz te prosim ..."

„Ko bi mi celo ukazal, ne ubogam te.
To je moja zadnja beseda!"

Oba umolkneta.

Pričakovala sta prihoda ladje; Ben-Hur
je gledal neprestano za njo. Arij je ležal
malomarno, z zaprtimi očmi.

„Ali si gotov, da je to sovražna ladja ?“
vpraša še enkrat.

»Mislim tako", odvrne mladenič. »Evo,
ravnokar se je ustavila ter spustila čoln."

»Ali vidiš prapor?"

»Ne. Nemara je kako drugo znamenje,
po katerem se spoznajo rimske galeje?"

»Rimske ladje imajo na jamborovem
ščitu obešeno čelado."

»Ojači se, o tribun, jaz razločno vidim
čelado."

Arij ni hotel še verjeti.

Ljudje v čolnu vlačijo iz morja vtop-
Ijence", omeni Ben-Hur. »Grški roparji ne
bili bi tako usmiljeni."

»Potrebujejo nemara veslarjev", odvrne
Rimljan, spominjaje se bržkone časov, ko je

tudi on reševal utapljajoče se ljudi iz tega
namena.

Ben-Hur je pozorno sledil vsako gi¬
banje ladje in njene posadke.

»Sedaj plava strani."

»Kam ?“

»Za nama stoji zapuščena galeja. Ladja
je krenila k njej. Že je tam. Vojaki vro na
njen krov."

Nerazumljiva dosedanja malomarnost
zapusti Arija, ko čuje te besede. Skloni se
po koncu ter jame pozorno opazovati ladjo.

»Zahvali tvojega jedinega Boga", reče
po daljšem opazovanju, »zahvali ga, kakor
tudi jaz zahvaljujem svoje bogove. Roparji,
namesto rešiti, bi potopili to ladjo. Torej so
to Rimljani in zmaga je moja. Fortuna ni
zapustila svojega zvestega služabnika. Po¬
migni na nje, kliči na pomoč. Naj prijadrajo,
brž ko bo mogoče. Postanem duumvir. A
ti ? Guj me! Poznal sem tvojega očeta ter
ga imel rad. Dal mi je spoznati, da žid ni
barbar. Vzamem te s seboj. Proglasim te za
sina. Zahvali svojega Boga ter pozovi 1  jih
prej ko prej na pomoč. Požuri se. Niti’ tre¬
nutka ne smeva zamuditi. Moram še odja¬
drati za roparji. Niti jeden nam ne sme
uiti! Urneje ! .. . “

Juda vstane ter jame z obema rokama
mahati po zraku in kričati na vso moč na
posadko. Naposled ga le-ti vendar-le za¬
gledajo.

Čolnič priplava k njima. Mornarji ju
potegnejo vanj.

Na ladji sprejmejo Arija s častjo, ka-
koršna se spodobi poveljniku, kateremu je
sreča neprestano naklonjena.

Tribun zaukaže povedati mu podrob¬
nosti bitke.

Nad brodom jame znovič plapolati ru-
dečkast prapor poveljnika, vexillum purpe-
reurn. Na to odjadra, kolikor so dopuščala
jadra in vesla, proti severu, da se združi z
ostalim brodovjem ter dokonča zmago.

Uprav ob tem času so vse rimske ladje,
združivši se v gornjem delu kanala, napadle
roparje ter jih ugonobile; nitijedna roparska
ladja ni ušla poginu. Zmagovalci so vjeli
dvajset galej, kar je še bolj povečalo slavno
zmago tribuna.

8

- 58 —

Po vrnitvi iz tega pohoda so pozdravili
Arija z najvišjimi odlikovanji v pristaji Mi-
seneum. Mladenič, ki ga je spremljal, je
obrnil na-se pozornost njegovih prijateljev.

Na njihovo vprašanje: „Kdo je ta ?“
pove jim Kvint s toplimi besedami, na kak
način mu je rešil življenje, zamolčavši pre¬
vidno vse, kar se je tikalo minulosti mla¬
dega žida.

Na to pozove k sebi Ben-Hura in, po-
loživši mu roko na ramo, reče:

^Prijatelji! to je moj sin in glavni dedič.
Ker pa podeduje vse moje imetje, tudi že¬
lim, naj nosi moje ime. Prosim vas, ljubite
ga kot mojega sina!“

Kmalu potem izvrši Arij vse formal¬
nosti, ki jih zahteva zakon pri posinovljenju.

Tako je plemeniti Rimljan izpolnil
obljubo ter pod najugodnejšimi pogoji vpeljal
Ben-Hura v rimski svet.

Mesec pozneje po vrnitvi iz tega pohoda
se je tribunova zmaga svečano predstavljala
na Skaurusovem pozorišču.

Razobesili so vse bojne trofeje, med ka¬
terimi je vzbujalo največje navdušenje dvajset
ladjinih vršičkov z aplastrami. Nad njimi je
bil umeščen z velikanskimi črkami, tako, da
ga je moglo C-ltati 80.000 zbranih gledalcev,
napravljen napis :

Vplonjeni grškim roparjem
v zalivu Euripa
po

Kvintu  A r i j u
duumviru.

Četrta knjiga

I.

Ben-Hur se vrne na vsliod.

Blagovoli, dragi čitatelj, preseliti se v
mislili do leta 29. po rojstvu Kristusovem.
Peljemo te v duhu v Antijohijo, ki je bila
tačas kraljica na vshodu, to je za Rimom
tačas najbolj sloveče mesto na svetu.

Splošno je razširjeno prepričanje, da
razuzdanost in zapravljivost tega časa sta
imeli svoje središče v Rimu, razlivaje se od
ondot po vsej državi, in da so druga velika
mesta samo posnemala običaje obliberske
prestolnice.

To mnenje pa je napačno. Kdor se za¬
topi globlje v zgodovino onega časa, se
lahko prepriča, da prod popačenosti se je
stekal iz vshoda, da so premagana ljudstva
z moralno svojo gnjilobo okuževali zmago¬
valci in da uprav mesto Antijohija, najsta¬
rejši sedež asirske moči, je bila zbirališče te
gnjilobe.

Bilo je opoldne. Z modrega morja je
splavala v ustje reke Orontes velika kup-
čijska ladja.

Navzlic nenavadni vročini so vsi po¬
potniki izrojili na krov, da si ogledajo
mesto.

Med popotniki se je nahajal tudi naš
davni znanec Ben-Hur. V teku minulih let
je postal iz mladeniča možak v najboljših letih.

Navzlic široke bele obleke je bila videti
lepo vzrastla njegova postava.

Že dalje nego jedno uro je sedel v
senci jader. Marsikateri popotni tovariš si je
prizadeval, spustiti se ž njim v razgovor, toda
zaman. Odgovarjal jim je kratko, dasi uljudno,
v latinskem jeziku. Čista latinščina ter dvor-
jansko vedenje sta vzbujali splošno rado¬
vednost.

Oni, ki so ga ogledali bliže, niso mogli
primerjati nekaterih njegovih lastnostij s po-
zituro pravega palricija.

Tako na primer je imel roke nepri¬
merno dolge, krepke in nekako zdelane, kar
je močno bodlo v oči opazovalca.

Povpraševali so drug drugega, kdo je
in kaj je bil v svojem življenju, kajti videti
je bilo na prvi pogled, da ta človek je moral
imeti za seboj nenavadno minulost.

Burni dogodki življenja zarišejo na lice
nezatrte sledove ; še nepozorno oko jih zapazi.

V jedni ciperskili pristaj je sedel na
ladjo nekak osiveli žid, kaj plemenite rasti.
On jedini izmed vseh je razpredel z Ben-
Hurom daljši razgovor.

Na vodah Orontesa se je srečala ladja,
na kateri so se vozili, z dvema drugima, pri
čemur sta poslednji dve razobesili male
iskreCe-žolte prapore. Med popotniki se je
čulo mnogo ugibanj in sklepov, tikajočih se
pomena teh znamenj.

Konečno poprosi nekdo pojasnila osi¬
velega Žida.

8 *

— 60  —

»Resnično", reče on, „to so znamenja,
ki označujejo lastnika, ne pa narodnost
teh ladij/

„Ali jih on ima tako mnogo?"

»Celo floto. Jaz sem ž njim v kupčijski
zvezi".

Popotniki so se zavzeli in začudili tem
besedam, torej so hoteli poizvedeti še kaj več.

Tudi Ben-Hur ni bil manj radoveden
nego drugi.

„Ta trgovec", nadaljuje žid, „prebiva v
Antijohiji. Ker mu njegovo bogastvo mnogi
zavidajo, zato kroži o njem mnogo zlobnih
govoric. Ob svojem času je živel v Jeruza¬
lemu knez zelo starodavnega rodu, z ime¬
nom Hur..."

Juda si je prizadeval, poslušati malo¬
marno, toda srce mu je pri tem urno bilo.

„Ta knez se je ukvarjal s trgovino ter
imel za to nenavadne zmožnosti. Imel je
nastanjene agente po vseh večjih mestih na
vshodu in zapadu. Tu v Antijohiji mu je bil
agent osivel človek — kakor pravijo nek¬
danji suženj iz hiše Hurov — z imenom Si-
monides, navzlic grškemu imenu Izraelec.
Pred več nego desetimi leti je knez Hur
utonil v morju. Njegova trgovina pa se je
nadaljevala isto tako ugodno kakor poprej,
dokler je še on živel. Toda nesreča se je
pritepla v knezovo hišo. Njegov jedini sin je
hotel v Jeruzalemskih ulicah ubiti prokura¬
torja Gratusa. Toda namen mu je spodletel
in odslej ni slišati ničesar več o onem mla¬
deniču. Rimljani so se nad vso hišo grozno
maščevali; niti jednega človeka te rodbine
niso pustili pri življenju. Na vrata te zale
palače so pritisnili cesarske pečate; v tem
zidovju gnezdijo dandanes tiče; vsa posestva
in premično blago bilo je zaplenjeno
Prokurator je namazal svojo rano z zlato
mastjo..."

Popotniki se nasmejejo.

»Ta Simonides", nadaljuje žid, „je kmalu
po teh dogodkih jel trgovati na svojo roko
ter je kmalu postal najbogatejši trgovec v
celem mestu. Tako, kakor nekdaj njegov go¬
spodar, je odpravljal karavane v Indijo in na
morja; ima pa sedaj toliko ladij, da bi lahko na¬
pravil iz njih kraljevo brodovje. Vse mu gre
po sreči. Velblodi mu ginejo samo od sta¬

rosti, ladje se nikdar ne potope; ko bi vrgel
v morje drobiž, splavala bi iz njega gruda
zlata/

»Ali mu že dolgo tako služi sreča ?“

„Ne mnogo več nego deset let/

»Moral je pričeti z veliko imovino?"

»Pravijo. Prokurator je pograbil od
knezovega premoženja samo to, kar je bilo
pod roko: konje, govedo, hiše, obširna po¬
sestva, ladje in blago. Denarja ni bilo mo¬
goče najti, dasiravno ga je moralo biti ogromne
svote. Kaj se je ž njim zgodilo, tega še dan¬
danes nihče ne ve ... “

»Ali naj bi res bili ljudje taki bedaki ?
Ako hočeš, morem ti o tem povedati kaj
več", se oglasi neki poslušalec.

»Razumem te", odvrne žid. »Tudi dru¬
gim je že prišla v glavo ta misel. . . Splošno
je razširjeno mnenje, da ta denar je postal
temelj Simonidesovega premoženja. Proku¬
rator je isto tako...  ali bolje, je bil isto
tako tega mnenja. V teku petih let ga je
ukazal dvakrat ujeti in grozno mučiti/

Juda je z neko nečloveško močjo po¬
tegnil vrv, katero je držal v roki.

»Pravijo, da v vsem životu nima ni
jedne kosti cele. Zadnjič, ko sem ga obiskal,
sem zagledal na stolu nekako tvarino brez
podobe, nad katero se je dvigala Simonide-
sova glava."

»Nesrečen človek!" zakličejo nekateri
sočutno.

Bolezen ga ni napravila takšnega. Ven¬
dar navzlic vsem mukam niso dobili od
njega nikakega priznanja ... Bil je pošten
gospodar vsega tega, kar je imel, ter se znal
okoristiti s svojim imetjem — toda ničesar
več niso mogli izvleči iz njega. Sedaj pa je
prost pred pregnanstvom. Dobil je od sa¬
mega cesarja Tiberija dovoljenje za kupčijo
po vsej državi/

»Porok sem vam, da ga to ni malo
veljalo/

»Ladji, kateri ste videli, sta njegova
last", nadaljuje žid, delaje se, da ne sliši te
opomnje. »Njegovi mornarji imajo navado,
pozdravljati se vzajemno z razobešanjem žol-
tih praporov, kar pomenja : »Imeli smo srečno
potovanje!“

— 61 —

S tem je končal stari Izraelec svoje
pripovedovanje.

Poslušalci so se polagoma razšli.

Ko sta ostala sama, se Juda približa
starcu.

»Kako je bilo ime onemu jeruzalem¬
skemu knezu?" vpraša ga.

»Imenoval se je Ben-Hur.“

»Ali ne veš, kaj se je zgodilo z njegovo
rodbino ?“

»Njegov sin je bil obsojen na galejo.
Lahko ga že štejemo k mrtvim. Redko kateri
živi dalje nego jedno leto, trudeč se pri veslu.
Od tega slučaja je že preteklo več nego
deset let. O vdovi in hčerki nihče ničesar ne
ve, to je, oni, ki vedo, morajo molčati. Go¬
tovo stasegnili pod zemljo Antonijske trdnjave."

Juda odide v kajuto. Bil je tako po-
greznen v misli, da ni videl zalega obrežja
Orontesa, niti ladij, ki so jih srečevale, niti
slišal veselega petja mornarjev. Solnce je s
toplimi žarki oblivalo zemljo in morje.

V Ben-IIurovem srcu pa je vladala
temna noč. Enkrat se je zbudil iz svoje za¬
mišljenosti, in sicer takrat, ko je nekdo po¬
kazal v daljavi viden gaj Dafne.

II.

Na valovili Orontesa.

Vsi popotniki so se izrojili na krov.
Ladja je priplavala k Antijohiji.

Znovič so obsipali z vprašanji sivega
Izraelca.

»Reka na tem mestu teče na zapad.
Tam evo", je dejal, kazaje na jug, »štrli
kvišku gora Casius, splošno imenovana gora
Orontes. Njej nasproti na severu stoji gora
Amnus; med njima se nahaja ravnina An-
tijohije. Dalje se raztega veriga Črnih gor;
izpod njih vznožja sprovajajo kraljevi vodovodi
najčistejšo vodo za ljudi, živino in polivanje
ulic. Tam, glejte, so lesovi, katerih se še ni
dotaknila človeška roka, polni tic in zverjadi."

»Kje je jezero?" vpraša nekdo.

»Jezero leži dalje na severu. Lahko se
dospe k njemu na konju, ali na čolnu, ker
je z rokavom zvezano z reko."

»Kaj pa oni gozdič, tam za reko ?“
vpraša ga nekdo.

»To je ga! Dafne. Zasadil ga je sam
Apolin ter baje nadkriljuje celo gaj v

Olimpu. Človeški jezik nima dovolj besed za
opis njegove mičnosti. Kdor gre tjekaj, noče
se več vrniti. Znan je pregovor: »Bolje je
biti črv ter grizti murbovo listje v vrtovih
Dafne nego sedeti pri kraljevi mizi."

»Gotovo svetuješ, ostati daleč proč od
tega vira razkošja?"

»Nikakor ne. Saj brezdvomno pojdete
tje. Vsi gredo tjekaj: modroslovci, mladeniči,
ženske, duhovni.». vsi. Tako sem gotov, da
pojdete vsi tjekaj, da si dovoljujem vam že
naprej svetovati, ne mudite se v mestu, ker
to bi bila zguba časa; odrinite takoj k vasi,
ki leži blizo votline. Pot tjekaj vas pelje
skozi gaj. Samo nekaj vam povem: čuvajte
se...  Toda dovolj o tem. Evo mestno
obzidje".

Oči vseh se obrnejo tjekaj, kamor je
pokazal z roko, ter občudujejo z razkošjem
umetno delo mojstra v stavbarstvu —
Kserksesa.

»Severno njegovo obzidje", nadaljuje
starec, »je dvignil jeden izmed prvih Selc-
ucidov. To obzidje je že od tri slo let zrastlo
s skalo. Preštejte stolpe, skupaj jih je 400,
služijo za nabiranje vode. Glejte na nasprotno
stran, to je svetišče Jupiterjevo; za njim stoji
trdnjava, v kateri stoji leto in dan legijon
rimske posadke; dalje je palača poslancev,
tako krepko zavarovana, da napad tolpe bi
bil za njo kakor pihljanje vetra".

Mornarji jamejo zvijati jadra. Žid po-
jasnuje dalje :

»Tam, pri mostu, ki drži v Seleucijo,
je konec morske plavbe. Tu ladje odkladajo
svoje blago, katero prevažajo dalje velblodi.
Za tem mostom je otok; na njem je Cali-
nicus (Kolinikus) pozidal novo mesto, spojivši
je s starim s peterimi cestovodi, ki so tako
močni, da jih niti čas, niti povodenj, niti
potres ne morejo podreti. Kar se tiče glav¬
nega mesta, povem vam o njem le toliko, da
vam bo, kadar ga zagledate, dokaj veselejše
pri srcu nego poprej."

Ladja je priplavala k skladišču sredi
obzidja.

Vrgli so vrvi ter pritrdili sidra. Poto¬
vanje je bilo končano.

Pred odhodom na kopno se približa
Ben-Hur še enkrat osivelemu Izraelcu.

— 62

»Dovoli*, reče mu, „da te še nekaj
vprašam.*

Starec pokima z glavo v znamenje, da
je s tem soglasen.

„Tvoja povest o kupcu meje napravila
tako radovednega, da ga želim, spoznati. Saj
se imenuje Simonides ?“

„Da.“

»Kje ga morem najti?*

Starec ga bistro pogleda.

»Hočem ti prihraniti pikrost*, reče, „oni
kupec nima navade posojevati denarja .. . “
„Jaz pa nimam navade, delati dolgove*,
odvrne ponosno Ben-Hur.

»Oprosti mi...  toliko jih je, ki si izpo-
sojujejo, da sem mislil. .. Ako ga hočeš
obiskati, idi za obrežjem reke do tega mosta.
Pod njem, v bedni koči, oprti ob mostne
stebre, si je izbral stanovanje najbogatejši
človek cele Antijohije.*

„Hvala ti za tvoje pojasnilo.*

„Naj te ne zapušča pokoj tvojih očetov.*
„To želim tudi tebi.*

S temi besedami se razideta.

Dva nosača vzameta na hrbet Ben-
Hurove zavoje, čakajo njegovih ukazov.

»K gradu 1 ', reče njima.

Očividno je imel v mestu uradne
opravke.

Dve ulici, križajoči se sredi mesta, sta
delili Antijohijo na četrtinke. Pri oni,- ki je
držala iz severa na jug, se je dvigalo veli¬
kansko poslopje, „Nymphaeum“ imenovano.
Dasiravno je Ben-PIur dospel naravnost iz
Rima, vendar je ostrmel nad gizdo, ki se je
tu kazala njegovim očem.

Na obeh straneh ceste so stale mra-
mornate palače; pred njimi je dvojni red
stebričja delil cesto za pešce, za vozove in
živino; vsa ulica je radi varstva pred solnč-
nimi žarki bila pokrita s streho; nekoliko
korakov vsaksebi so stali vodometi.

Prišedši k Omfalosu, velikanskemu spo¬
meniku, kateri je postavil sam sebi Epi-
fanes, poslednji izmed Seleucidov, je Ben-
Hur, misleč neprestano na Simonidesa, nakrat
spremenil svoj namen.

»Danes ne pojdem v trdnjavo*, reče,
obrnivši se k nosačema. »Nesita moje reči v

najbližnji »khan* pri mostu ob poti v An¬
tijohijo.*

Po tem naročilu kreneta h krčmi, ležeči
za nekoliko korakov od Simonidesovega sta¬
novanja.

Ben-IIur je vso noč ležal v »khanu*
na strehi.

»Sedaj, sedaj naposled*, ponovi si ti¬
sočkrat z nepopisnim veseljem, »nemara že
jutri poizvem kaj o svojih, o materi in o
dragi Tirzi. Izpod zemlje ju izvlečem, ako sta
še živi !“

111 .

Prevara.

Drugo jutro se je dal mladi Izraelec
odvesti v Simonidesovo hišo.

Bila je to stavba iz sivega, neobseka-
nega kamenja, oprta ob steber mosta. V
prednjem delu je držalo dvoje vrat v skla¬
dišče, skozi jedne so donašali, skozi druge
pa odnašali zaboje. Z debelimi mrežami za¬
varovani predori v zidu, visoko pod streho,
so služili za okna.

Na prostoru pred hišo je ležalo nako¬
pičeno mnogo blaga, katero so si sužnji na¬
kladali na hrbet. Pod mostom je stalo zasi¬
drano mnogo ladij in na vseh so plapolali
žolti praporčki.

Ben-PIur, zatopljen v svoje misli, ni
slišal trušča, ni videl kipečega gibanja. Še
sedaj, ko je bil že tako blizu uresničenja
svojih sanj, ga je napadal dvom. Ali bo pa
Simonides hotel priznati ter povedati, da je
bil suženj njegovega očeta? On, človek tako
premeten in brezdvomno sebičen, bi se imel
prostovoljno odreči bogastvu, žezlu trgovine,
katero je vsemogočno držal v svojih rokah ?
Ne, nikdar!*

»Cernu pa tudi grem k njemu?* je
vprašal sam sebe. »Mar mu naj porečem:
Moj suženj si, daj mi vse, kar imaš, tudi
samega sebe?*

Sama misel na to se mu je zdela be¬
dasta v tem poslednjem trenutku. A vendar
se je tolažil s svojo pravico ; nadeja se ni
dala tako lahko pregnati iz mladega srca.

Ako je to, kar je slišal, bila resnica, je
bil Simonides z vsem svojim neštevilnim bo¬
gastvom vred njegova last. Za bogastvo se
Ben-Hur povsem ni brigal. Ko bi vedel, da

— 63  —

sebičnost zapira usta trgovcu, rekel bi brez
obotavljanja:

„Povej mi, kar veš o moji materi in
Tirzi, in dam ti svobodo ter računov niti ne
bom tirjal od tebe.“

Ojačivši se na ta način, je pogumno
prestopil prag. Notranjost poslopja je bilo
skladišče prerazličnega blaga. Pri luči, obe¬
šeni na steni, so sužnji odvijali tovore ter
urejevali blago. Mladenič se je moral drenjati
mimo skladišč, dragocenih tkanin, mimo duh-
tečili zelišč in nasipov žita.

Ali bi res ta človek, ki je tako stra¬
hovito bogat, imel biti nekdaj preprost su¬
ženj? Ne, to je bržkone upnik hiše Hurov...“

»Česa želiš?" vpraša, pristopivši k Ben-
Huru, jeden izmed služabnikov.

»Hočem govoriti s Simonidesom, tr¬
govcem."

»Pojdi za menoj!"

Po krivih stezah, ki so ostale med za¬
voji, sta dospela naposled do stopnic, ki so
držale na streho; na tej strehi je bila druga,
manjša hišica, izpostavljena vetru, pihajo¬
čemu od vshodne strani mosta.

Od pročelja se ta hišica niti ni videla;
ni imela oken; samo jedne duri so držale v
njeno notranjost. Obkoljevali so jo narožniki,
pokriti z zalimi cvetkami in rastlinami.
Gredoča skozi temni hodnik, sta na njega
koncu obstala pred na pol zagrneno zaveso.

Spremljevalec reče :

»Neki tujec hoče govoriti z našim go¬
spodarjem."

Na to odgovori zveneč glas:

»V imenu božjem, naj vstopi."

Ben-IIur stopi v prostorno sobano, pre-
preženo s prižasto preprogo. Razun gizdave
oprave se je nahajalo ob njeni steni celo
skladišče knjig in računov, kar je kazalo, da
se je v to samoto prikradla vsemogočna
trgovina,

V sobi je bilo samo dvoje oseb; na
naslonjaču z visokim slonilom, zapažen z
vajšnicami, je sedel možak, zadej za njim pa
je stala mlada deklica.

Na prikazen teh dveh ljudij je Ben-
Huru kri posiloma šinila v glavo ; nizko se
je priklonil, ne samo vsled spoštovanja, mar¬

več radi tega, da skrije svoje ganutje. Pre-
magavši se čez nekaj časa, reče :

»Ako si ti trgovec Simonides, žid, naj
bo mir Boga našega očeta, Abrahama, s teboj
in s tvojimi!“ doda, obrnivši se k deklici.

»Jaz sem Simonides, o katerem govoriš,
rojen žid", odvrne kupec s krepkim in zvo¬
nečim glasom. »Vračam ti tvoj pozdrav ter
prosim, da mi pojasniš, kak gost je prestopil
prag moje hiše."

Ben-IIur se pozorno razgleda.

Na naslonjaču med vajšnicami je ležalo
nekako telo brez podobe, pokrito s temno,
svilnato obleko. Nad temi, na tezalnici zdrob¬
ljenimi ramami je kraljevala glava, dostojna
cesarja-zmagovalca, ali moža visokega stanu.
Beli lasje so se mu vsipavali na bele obrvi;
v tej obleki so se oči zdele še črnejše.
Bledo lice je bilo, zlasti okrog usten, pokrito
z mrežo drobnih gub. Bilo je to obličje člo¬
veka, ki - bi naklonil poprej svet po svoji
volji, nego bi se mu sam podvrgel, človeka,
ki je bil pripravljen, poprej umreti na tezal¬
nici nego le enkrat zastokati ali izreči be¬
sedo priznanja, človeka, ki bi rajše umrl,
nego odstopil od svojega namena. Premagati
ga je moglo nekako veliko čuvstvo — a
nikdar ne sila.

»Jaz sem Juda, sin Itmara, umrlega
lastnika hiše Plurov in kneza v Jeruzalemu."

Medla desna roka trgovčeva, s pohab¬
ljenimi prsti, je ležala na njegovih kolenih.
Pri teh besedah se je krčevito stisnila —
sicer pa ni bilo opaziti na njem nikakega
vtisa.

»Knezi jeruzalemski, plemenite krvi, so
vsikdar dragi gostje v moji hiši. Torej te
srčno pozdravljam. Estera, podaj stol mla¬
deniču !“

, Deklica izpolni očetovo povelje, pri če¬
mur se srečajo njune oči.

»Mir Gospodov bodi s teboj!“ reče.
»Sedi in si počij."

Ben-Hur ni sprejel pohudenega sedeža.

» Prosim častivrednega Simonidesa", reče,
»naj bi me ne smatral za vsiljenca. Včeraj
Sem se vozil na ladji in sem čul, starec, o
tebi, da si poznal mojega očeta, in prišel
sem ..."

— 64  —

»Poznal sem res kneza Hura", seže
mu trgovec v besedo. »Imela sva kupčijske
zveze ... toda, prosim te, sedi ... Estera,
pogosti mladega človeka z vinom ... Nehe-
mija se spominja nekega potomca Hurov, ki
je gospodaril nad polovico Jeruzalema. Star,
zelo star je ta rod! Za časov Mojzesa in
Jozveta je marsikatera njegova vejica našla
ljubezen pred obličjem Gospodovim, deleč
čast in vlado s temi ljubljenci Jehovimi. Saj
njihov potomec ne prezre vina iz jagod, ki
so dozorele na južnem rebru Hebrona?"

Komaj je izrekel te besede, kar je sto¬
pila pred mladeniča Estera, držeča v roki
srebrno kupico.

Podala mu jo je s pobešenimi očmi.
Hoteč odriniti pijačo, dotakne se lahno
njene roke.

In znovič se srečajo njune oči. Pri tem
pa je zapazil, da je bila sicer majhna — se¬
gala mu je komaj do ram —• toda zale rasti,
lepa in sladka, a njene velike, črne oči zrle
so tako otožno, da si ga je ž njimi prido¬
bila za zmerom.

»Blaga deklica je, tega sem gotov...",
mislil si je. »Tirza, ako živi, ji mora biti
podobna... Revna Tirza!"

»Hvala ti", reče glasno, sprebudivši se
iz zamišljenosti. »Tvoj oče...  saj je ta mož
tvoj oče ?“

»Jaz sem Estera, Simonidesova hči",
reče spoštljivo.

»Torej,^zala Estera, tvoj oče mi brez-
dvomno odpusti, da nočem namočiti svojih
ust s sladko pijačo, dokler ne čuje tega, kar
mu imam povedati. Nadejam pa se vendar,
da najdem ljubezen v tvojih očeh. Ostani tu
na moji strani."

Na to se obrne k trgovcu:

»Simonides", reče resno, »moj oče je
imel zvestega služabnika tvojega imena ; rekli
so mi, da ta služabnik si uprav ti."

Zlomljeno telo pohabljenčevo se močno
strese pri teh besedah; roke se mu še moč¬
neje stisnejo.

»Estera, Estera!" zakliče grozno, »tu
je tvoj prostor, ne pa tam. Otrok moj in
moje žene, stopi semkaj k meni!"

Deklica pogleda gosta, pa zopet očeta;
omahovala je, toda ne dalje nego za tre¬

nutek. Na to je ubogljivo postavila kupico na
mizo ter stopila na svoje prejšnje mesto pri
očetovem naslonjaču ; njena roka je počivala
na njegovi rami.

Simonides vzame to ročico v svojo dlan
in, premagavši svoje ganutje, reče kakor po¬
prej, resno in mirno tako-le:

»V občevanju z ljudmi sem se postaral
in sicer postaral prezgodaj. On, ki ti je to¬
liko o meni povedal, ako me pozna osobno,
ti je moral gotovo tudi povedati, da sem
močno nezaupljiv in da ne verjamem vsa¬
komur, ki pride k meni. Na svetu nimam mnogo
oseb, ki so mi drage. Jedna njih je...  (pri
teh besedah pritisne roko, počivajočo na rami,
nežno k ustom).. . jedna izmed njih je ta,
ki mi je bila doslej udana z zatajevanjem
same sebe ter je takšna oslada v mojem
revnem življenju, da, ko bi nje ne imel, pa
bi se vlegel v grob ..."

Estera se skloni nadenj ter ga poljubi
v čelo. Simonides nadaljuje :

»Druga moja ljubezen je spomin..O njej
ti morem povedati samo toliko, da se kot
blagoslov božji razteza čez vso rodbino; ko
bi, oh! ko bi mogel samo vedeti, kje so oni
in kaj se godi ž njimi!..  . “

»Moja mati! sestra!" zakliče Ben-Hur,
»povej, zaklinjam te, saj govoriš o njih ?“

Estera pogleda mladeniča z očmi, pol¬
nimi sočutja, toda Simonides je bil neob¬
čutljiv.

»Poslušaj me do konca", reče hladno.
»Prodno se odločim, dati ti odgovor, prav
v imenu te ljubezni te vprašam: Kakšne
dokaze imaš za spričanje svojih besed ? S
čem moreš potrditi, da si res potomec knežje
hiše Hurov? Ali imaš kake priče ali pisane
listine ?“

To vprašanje je bilo kaj jednostavno.
Toda Simonides je imel pravico vprašati ga,
a vendar je Ben-Hur sklenil roki ter stal
molče kakor hip.

»Dokazov, dokazov! Daj mi jih v roke!"
zakliče razburjen trgovec.

Ben-Hur je trdovratno molčal.

Na podobne zahteve, dasi tako jedno-
stavne, ni bil pripravljen; niti slutil ni kaj
takega. Še le sedaj, ko jih je slišal, je ra¬
zumel, kako so bile opravičene in neizogibne.

— 65  —

Da, razumel je to izvrstno in.o,

groza!... videl takisto jasno, da ni bil
zmožen, pokazati le en sani dokaz. V treh
letih, kar jih je prebil na galeji, so se zgu¬
bili, njih sled je zginil za zmerom. Mati in
sestra sta izginili brez vesti, nihče ni mogel
spričati resnice njegovih besed.

Poznalo ga je res več ljudij kot posi-
novljenca duumvirjevega, pa tudi sam Kvint
Arij, ako bi živel, ali bi mogel spričati tako,
da bi bilo verjetno, da je zares Hurov sin ?
Sicer pa tudi te priče ni bilo več, kajti ple¬
meniti Rimljan že ni več živel.

Še nikdar doslej ni čutil Juda tako bo¬
lestno svoje osamljenosti.

In stal je tako s prekrižanima rokama ter
z licem, zarudelim od osramočenja.

Trgovec, zapazivši njegovo zadrego, je
čakal, da sam spregovori.

»Spoštovani Simonides !“ spregovori na¬
posled, »samo nekaj morem storiti: povem
ti zgodbe svojega življenja. Blagovoli jih pri¬
jazno poslušati, na kar mi bodeš bodisi verjel
ali pa me spoznaš za lažnjivca. Zanesem se
na tvojo sodbo ..."

»Govori", reče Simonides z nespreme¬
njenim hladom, »in poslušati te hočem tem
rajše, ker doslej še nisem tajil, da nisi ta,
za katerega se smatraš."

Ben-IIur jame torej pripovedovati svoje
življenje s kratkimi besedami, toda z občutki,
ki so izvir vse zgovornosti; hotel je vliti
vero v srce svojih poslušalcev.

Ker so nam te zgodbe že znane do
časa, ko se je povrnil mladenič z Arijem s
svojega zmagovalnega pohoda na Egejsko
morje, jih začnemo od tega mesta.

»Moj dobrotnik", nadaljuje Ben-IIur,
»je bil priljubljen na cesarskem dvoru in je
užival prijaznost in zaupanje cesarjevo, kateri
ga je za dobljeno zmago nagradil z odliko¬
vanji in dostojanstvi. Trgovci na vshodu, re¬
šeni po njegovi roki roparskih napadov, so
mu poslali bogate darove, in v krotkem je
postal Kvint Arij jeden izmed najbogatejših
sredi toliko bogatih rimskih patricijev. Ta
vrli človek me je priznal po vseh formal¬
nostih rimskih zakonov za sina, storil za me
mnogo, toda tudi pravi sin ne more biti bolj

naklonjen in navezan na svojega očeta nego
sem bil jaz nanj. Toda, ali je mogoče poza¬
biti svojo vero in svoj rojstni kraj, zlasti,
ako je ta kraj sveta zemlja naših očetov?
Arij me je hotel napraviti učenega, hotel mi
je dati odlične učitelje v govorništvu in mo-
droslovju, toda uprl sem se njegovemu pri¬
govarjanju ...,  bil sem žid ter nisem mogel
pozabiti Jehove, niti hvale njegovih prerokov,
niti mesta, prezidanega na gričih od Salomona
in Davida. Vprašal me boš nemara, čemu
sem sprejemal dobrote od Rimljana ? Ljubil
sem ga in poleg tega se mi je zdelo, da mi
njegovi odnošaji in vpliv pomagajo v pojas¬
nilo tajnosti, s kakoršno je bila pokrita usoda
moje matere in sestre. Razun teh sem imel
še drugi vzrok, o katerem rajše molčim, ki
me je silil učiti se vsega, kar je potrebno k
bojni umetnosti. Uril sem se v cirku in na
bojnem polju, proslavljal povsod ime, katero
sem nosil, toda to ni bilo ime mojega očeta.
Vse vence, in teh ne visi malo na stenah
moje vile v Miseneji, sem dobil kot sin
Arija duumvira in samo kot takšen sem znan
med Rimljani. Koprneč neprestano za na¬
menjenim smotrom, sem dospel semkaj v
spremstvu konzula Maksencija ter se hočem
udeležiti njegovega pohoda na Parte. Že sem
izurjen v sukanju orožja, a sedaj se moram
naučiti, kako se vodijo oddelki na bojnem
polju ... Včeraj, jadraje na vodah Orontesa,
sem čul mnogo o tebi iz ust nekega Izraelca.
Pripovedoval je, ne sluteč, kako živo me
to zanima, da v mestu stanuje bogat trgovec,
Simonides z imenom, da je ta Simonides
žid, ki je bil nekdaj sluga kneza Hura ; pri¬
povedoval je tudi o okrutnostih Gratusa in o
napotljejih, ki so ga k temu napeljali.

Obleka, pokrivajoča polomljene starčeve
ude, ,se je zganila od krčevitega trepeta, ki
ga je spreletel ob tem spominu. Estera seje
sklonila nad očetom in, objemši ga z rokama
za glavo, ga je poljubila na čelo.

Toda kupec hipoma premaga svoja
čuvstva.

»O blagi Simonides!" zakliče obupno
Ben-IIur, pristopivši k njemu, »čemu te ne
morem prepričati, čemu stojim še v senci
tvojega obdolženja ? O vrli, o spoštovani Si¬
monides, blagovoli mi verjeti."

9

— 66  —

Lice trgovčevo je bilo mrzlo kakor mra-
mor in usta molčeča kakor kamen.

„Povej, kaj naj storim ? Ha! pozabil
sem, kaj morem jaz storiti ? Kako ti doka¬
zati, da sem sin svojega očeta ? Oni, ki bi
mogli o tem pričati, leže v grobu, ali še huje
nego v grobu!“

In nesrečni mladenič zakrije lice z
rokama.

Tačas je Estera, zapustivši svoj prostor,
vzela raz mizo kupico in podavši mu jo znovič,
rekla :

„Vino je dozorelo v deželi, katero tako
ljubiš. Pij, prosim te !“

„Njen glas je bil sladek, kakor glas Re¬
beke pri studencu; v očeh so se ji lesketale
solze.

Ben-Hur pogleda v te oči ter izpije
ponudeno pijačo.

„Hčerka Simonidesova", reče, vračaje jej
kupico, „tvoje srce je polno dobrote in usmi¬
ljenja do revnega siromaka. Naj te Bog
blagoslovi!“

Na to se obrne k trgovcu ter reče :

»Cez trenutek odidem, da te več ne
bom vznemirjal, toda po kaj ? Dokazov ti ne
morem prinesti nobenih ... brez njih mi ti
nočeš verjeti ... in prav imaš. Preclno pa se
poslovim od tebe, povem ti še nekaj. Ne
misli si, da sem prišel semkaj spominjat te
bogastva, odjemat ti denar, blago in ladje,
ali uvrstit te med služabnike. Ko bi bil celo
hotel me spoznati, bi ti bil dejal, kakor pra¬
vim sedaj : vse, kar si pridobil s svojim trudom
in s svojimi zmožnostmi, vse je tvoje. Uživaj
v miru sad svojega truda, za-se ga jaz ne
zahtevam. Ko je vrli Kvint, moj drugi oče,
odjadral na pohod, v katerem je zgubil živ¬
ljenje, me je imenoval svojega jedinega de¬
diča. Bogat sem. Prisegam na Jehova, tvo¬
jega in mojega Boga, da sem prišel semkaj
samo radi tega, da bi poizvedel od tebe ne¬
česa o moji materi in o Tirzi. O, povej mi,
kar veš o njima, prosim te še enkrat!“

Debele solze so štrkljale Esteri po licih,
Simonides pa je ostal trd kakor kamen.

»Rekel sem ti že“, odvrne mu z zvo¬
nečim, toda mrzlim glasom, „rekel sem ti že,
da sem poznal kneza Hura. Novice o nesreči,
ki je padla na njegovo rodbino, sem tudi čul

ob svojem času. Oni, ki je pogreznil v tako
nezgodo vdovo in otroke mojega prijatelja, je
tudi mene samega zadel v srce. Torej ti
povem, da sem se na vso moč trudil, da bi
našel drago mi rodbino, toda zaman. Zginila
je brez sledu/

Iz prsij Ben-Hura se izvije stok.

„Torej je res že vse izgubljeno. Ne
ostaje mi ničesar drugega, nego maščevanje.
Oprosti mi, da sem te nadlegoval, kajti sam
vidiš, koliko trpim ... nadejal sem se ... Vse
je zgubljeno ! Z Bogom!“

Napotil se je proti vratom. Dospevši do
zavese, se je obrnil še enkrat.

»Hvala vama ... obema", reče oddalje-
vaje se .. . nemara za zmerom ...

Estera je glasno ihteta.

IV.

Zgodbe Simonidesa.

Komaj je Ben-Hur zapustil sobano, se
je Simonidesovo lice nakrat zjasnilo in oči so
se mu zalesketale.

„Estera, urno pozvoni, takoj!“ zakliče
ves oživljen.

Estera izpolni ukaz.

Kmalu se odpro skrite duri v zidu, na
kar vstopi sluga in, priklonivši se trgovcu,
čaka njegovega povelja.

„ M ali uh ! Stopi sem k mojemu stolu !“
reče Simonides z zapovedujočim glasom.
»Cuj ! Pred kratkim je odšel od tod visok,
gibčen, zal mladenič, v židovski obleki. Ti
pojdeš za njim ! Kakor senca boš spremljal
njegove korake. Vsak večer moram vedeti, kje
je, kaj dela in s kom občuje. Poslušal boš nje¬
gove razgovore, da mi jih potem poveš od bese¬
de do besede. Poizveš, kakšen mu je značaj,
običaji, kaj je delal nekdaj, česa se hoče lo¬
titi sedaj in v prihodnje? Ali me razumeš?
Ako bi odšel iz mesta, pojdeš za njim ter
se ž njim sprijazniš. Ako te vpraša, kdo si,
mu lahko odgovoriš, kar hočeš, samo pazi, da
se ne izdaš, da si v moji službi. O tem niti
besede. Idi, idi urno !“

Malluh se prikloni in odide.

»Kateri dan imamo danes ?“ vpraša
Simonides, na kar se počne smejati sam sebi
in drgniti si od veselja medle roke.

»Hočem si ga zapomniti, ker napoveduje
prihod velike sreče: veseli se je, o hčerka!"

— 67 —

Hčerka ni bila naklonjena veselju, vendar,
da uzadovolji očeta, zategne svoje ustnice v
bled nasmeh.

»Prekletstvo nad mene \“  reče svečano,
„ako kedaj pozabim ta dan."

Trgovec se globoko zamisli.

»Tako, tako, moje dete. Danes imamo
dvajseti dan drugega mesca. Pred petimi leti
nas je zapustila Rahela, tvoja mati. Prinesli
so me domu polomljenega od trinoga. Osup¬
lost in obup sta jo spravila pod zemljo. A
bila mi je kakor mirtev grmič, kakor najlepši
grozd iz vinograda En-Gadi, kakor najslajši
med za moja usta. Pokopali smo jo v grob,
izklesan v skalo. Odhajaje od tod, me je pu¬
stila v temi, toda skozi temo je prodrl jasen
žarek in ta žarek je v teku let postal kakor
jutranja zarja."

Dvignil je roko ter jo oprl hčerki na

ramo.

„0 veliki Bog!" je dejal, zroč proti
nebu. „0 Gospod vsemogočen in usmiljen!
Hvala ti bodi, da se je od te veje rodila
Rahela, moja žena."

Umolknil je, in zdelo se je, da se je
zagledal v svojo dušo, toda kmalu se je
vzdramil iz zamišljenosti.

»Saj je zunaj jasen dan?"

»Bil je dan bel in jasen, ko je mla¬
denič prestopil ta prag."

»Pozovi Abimeleha, naj me odpelje na
vrt; tam ti povem, draga hči, čemu sem se
pred kratkim glasno zasmejal, čemu mi je
srce, enako gazeli po gričih, skakalo v prsih.

Deklica je pozvonila, na kar je vstopil
sluga in odrinil naslonjač, prirejen nalašč v
ta namen na kolesih, na hišno streho, vrt
imenovano.

Mimo grmičja rož in mirte, mimo smok-
vinih dreves, je ukazal Simonides zapeljati
svoj naslonjač na mesto, od koder je mogel
videti z očmi palače na nasprotnem otoku
most in reko, pokrito z ladjami.

Tu ga je sluga pustil samega z Estero.

Hrup in trušč na mostu, prav nad nje¬
govo glavo, ga ni prav nič oviral, nasprotno
mu je bil sladka godba, ki je napovedovala
prihodnji dobiček.

Estera, oprši se ob naslonilo naslonjača,
je čakala, da oče spregovori.

Naposled odpre usta ter reče z na¬
vadnim resnim glasom:

»Opazil sem, da si poslušala mladeniča
z veliko pozornostjo in da te je pridobil
za-se s prvimi besedami."

»Ako hočeš s tem reči," odvrne vsa
zarudela v obraz, »da je našel pri meni vero,
pa ti pritrdim, oče, da mu verjamem."

»V tvojih očeh je torej on sin umrlega
kneza Hura?"

»Tega sem prepričana."

»Kaj pa, ako ni, Estera?"

»Guj me, oče. Od trenutka, ko je bila
moja mati poklicana pred obličje Gospodovo,
sem ti vedna služabnica, ki ni odstopila ni
za trenutek od tebe. Stoječa tako na tvoji
strani, sem videla različne ljudi. Prihajali so
semkaj iskat poštenega in nepoštenega do¬
bička ; naučila sem se razločiti resnico od
laži, in pravim ti, če ta mladenič ni knezov
sin, kakor je dejal, pa še nikdar nisem čula
laži, ogrnene v takošno obliko resnice."

„Na hvalo Salomona, hči, te besede
imajo velik pomen. Torej meniš, da je tvoj
oče bil sluga njegovega očeta?"

»Kolikor sem mogla razumeti, vprašal
te je po tem, kakor po nečem, česar sam ni
bil gotov."

Oči Simonidesove so blodile po ladjah,
dasiravno so v tern hipu njegove misli bile
daleč od njih.

»Ila, moja hči; prirojena ti je bistro-
vidnost Izraelovih otrok. Povem ti o sebi, o
tvoji materi in o mnogih minulih rečeh to,
kar sem tako skrbno skrival pred Rimom,
boje se preganjanja in nadejaje se boljše pri¬
hodnosti, — skrival pred teboj do trenutka,
ko se tvoja duša nauči obračati se h Go¬
spodu krdel, kakor cvet proti soincu. Sedaj
že smeš slišati te otožne zgodbe . . Rodil
sem-se'v votlini, v dolini Hinon, na južnem
rebru Sijona. Moji stariši so bili čuvaji smok-
vinih in olkinih dreves v kraljevem vrtu pri
ribniku Siloa. V svojih otroških letih sem jim
pomagal. Pripadali so v ono vrsto ljudij, ki
so obsojeni v sužnost na vse večne čase. V
petnajstem letu svojega življenja sem bil
prodan knezu Iluru, najbogatejšemu človeku
v Jeruzalemu. Iz vrtov sem prišel v knezovo
upravilnico v Aleksandriji v Egiptu; tam sem

9*

68  —

zrasel v mladeniča. Služil sem mu šest let, v
sedmem pa sem po Mojzesovi postavi postal
prost/

Estera zaploska veselo z rokami.

„0h ! torej nisi sluga njegovega očeta ? !“
zakliče.

»Poslušaj dalje, hči! Prav v onem času
so se prepirali v veži svetišča učeni doktorji
o tem, ali naj otroci, rojeni v suženjstvu,
ostanejo, kakor njih očetje, še nadalje v
sužnosti. Toda knez Hur je bil v vsakem
obziru plemenit in pravičen človek; on je
razumeval zakon v najpreprostejšem, jedino
pravem pomenu; razumel je, da kot kupljen
suženj imam po preteku let pravico do svo¬
bode, ter mi je dal o tem pismeno listino,
katero imam spravljeno še današnji dan.

»A moja mati?" vpraša Estera.

»Le potrpi, moje dete, ker poizveš
vse in tudi razvidiš, da mi je bilo lože
pozabiti na samega sebe nego na tvojo
mater ... Proti koncu mojega suženjstva sem
dospel v Jeruzalem ob času opresnih kruhov.
Moj gospodar me je sprejel v svoji hiši kakor
gosta. Ljubil sem ga že takrat ter ga prosil,
naj me vzame še nadalje v svojo službo.
Sprejel me je in služil sem mu novih sedem
let kot plačan najemnik. V njegovem imenu
sem vodil različna podjetja na morju in brez
I števila drugih poslov na suhem ; potoval sem
s karavanami k Suzi in Persepolisu ter v de¬
želo svilnatih tkanin, ki leži za njima. Ta
potovanja so bila nevarna, toda Gospod je
blagoslovil vse, česar sem se lotil. Vračal
sem se, pridobivši vsakikrat gospodarju velik
dobiček, sebi pa izkušenost, brez katere bi
ne mogel voditi sedaj raznovrstnih poslov, ki
so mi prišli nad glavo. Nekega dne sem bil
knezov gost v njegovi hiši v Jeruzalemu. Se¬
dela sva pri mizi, kar stopi v sobo služab¬
nica, noseča na pladniku kruh in vino. Tedaj
sem prvikrat videl tvojo mater in se kar na
prvi pogled zaljubil vanjo. Prosil sem kneza,
naj mi jo da za ženo. Odgovoril mi je, da
je ona sužnja za vse žive dni, ako pa želim,
da ji da prostost in me tako nagradi za
moje delo in trud. Ona me je isto tako lju¬
bila, kakor jaz njo, toda dobro jej je bilo v
tej hiši in radi tega ni hotela prostosti. Prosil
sem jo in prosil, toda njen odgovor je bil

vedno jeden in isti, da postane moja žena,
toda poprej moram jaz postati njej enak su¬
ženj. Saj je tudi naš očak Jakob služil sedem
let in potem zopet sedem za sladko svojo
Rahelo. Ali mar ne morem storiti tega tudi
jaz za svojo? Toda tvoja mati je hotela, naj
služim večno. Odšel sem ... samo radi tega,
da sem se znovič vrnil. Poglej semkaj,
Estera ..."

In pokazal ji je spodnji konec svojega
ušesa.

»Ali vidiš sled šila?"

»Vidim", odvrne deva, »kako močno si
ljubil mojo mater."

»Dražja mi je bila nego Sulamitka
kralju-pevcu, dražja, lepša in čistejša!...
Bila mi je kot studenec žive vode, kot vrelec
z Libana !...  Moj gospodar me je na mojo
prošnjo spremil pred sodnika, na to me je
peljal za vrata svoje hiše ter mi prebil uho
s šilom ... Za tako ceno sem dobil Rahelo.
Ali je bila katera ljubezen večja od moje ? ... “

Estera, sklonivši se, je poljubila očeta
na čelo.

Oba sta molčala ter mislila na rajnico.

»Nekoliko let pozneje je moj gospodar
umrl na morju", nadaljuje Simonides. »Nje¬
govo hišo je pokrila žalost... pa tudi v
moji, tu v Antijohiji, je zavladala globoka
otožnost. Sedaj pa poslušaj' pozorno, moja
hči ! Ob času, ko je knez zapustil ta svet,
sem bil oskrbnik vseh njegovih posestev. Iz
tega razvidiš, kakošno zaupanje sem užival.
Komaj je dospela novica o njegovi smrti na
moja ušesa, sem odšel brez odloga v Jeru¬
zalem, da položim svoje račune vdovi v pre¬
gled. Kneginja me je potrdila v mojem do¬
sedanjem uradu. Opravljal sem svojo službo
še z večjo vnemo nego doslej. Bogastvo
Ilurov je naraščalo z vsakim letom. Tako je
preteklo deset let. Takrat se je pripetil ta
slučaj, kakor trdi mladenič, prokuratorju Gra-
tusu. Rimljan je trdil, da je bil to napad,
osnovan že naprej. Ta slučaj mu je služil za
pretvezo, da je pograbil vse premoženje
vdove in otrok. Da bi mogel mirno uživati
njihovo imetje, je spravil s tega sveta vse,
ki so imeli do njega kako pravico. Odslej se
ni slišalo več o rodbini Hurov. Sin, katerega
sem videl še kot otroka, je bil obsojen na

— 69  -

galejo; ta sodba je bila enaka obsodbi k
smrti. Vdovo in hčer — tako je splošno
mnenje — so vrgli v jedno onih ječ, katere,
kadar se enkrat za nesrečneži zapro, se ne
odpro nikdar več, dokler so živi."

Esterine oči so bile polne solz.

»Mehko srce imaš, moja hči. O, da bi
te ne doletela usoda vseh občutljiv src! Da
bi ga ljudje ne poteptali z nogami!... Toda
poslušaj dalje! Zdirjal sem v Jeruzalem, mi¬
sleč, da vtegnem biti svoji gospej v tej
nesreči v pomoč, a zgrabili so me pri mestnih
vratih ter odpeljali v podzemeljsko trdnjavo
Antonijo — čemu — tega sam nisem vedel...
Končno je prišel sam Gratus ter zahteval
od mene, da mu izročim Hurov denar. Poznal
je trgovinski običaj Židov, po katerem so se
te svote mogle prejeti samo z mojim pis¬
menim odobrenjem. Zahteval je od mene na¬
kaznic na vse trgovinske hiše mojega gospo¬
darja, raztrošene po celem svetu. Odrekel
sem mu. Izročil me je na muke. Polomili so
mi kosti, toda mojega molčanja niso mogli
zlomiti. Gratus, videč, da nič ne opravi, me
je spustil na prosto. Vrnil sem se domu.
Odslej so se vsa podjetja vršila ne v imenu
kneza Hura v Jeruzalemu, marveč v imenu
kupca Simonidesa v Antijohiji. Dobro veš,
moje dete, kako mi je bila sreča vedno na¬
klonjena. Knezovi milijoni so rastli v mojih
rokah; znano ti je tudi, kako sem bil tri
leta pozneje na poti v Gezarejo novič vjet.
Zopet so me deli na tezalnico. Gratus si je
mislil, da mu to pot kaj izpovem. Toda
zmotil se je v svojem računu. Polomljen na
telesu — moj duh pa ni oslabel v meni nikdar

— sem se vrnil domu. Moja Rahela, videča
me nadležnega pohabljenca, je od obupa in
osuplosti mahoma umrla, kakor pade klas,
podžet od ženjice. Z božjo pomočjo sem
preživel tudi ta udarec. Sedaj sem varen
pred preganjanjem. Na podlagi privilegija,
podpisanega z lastno roko cesarjevo, smem
trgovati po vsej državi. Danes naj bo blago¬
slovljen On, kateremu služijo za prestol oblaki
in kateri plava po njih, kakor po morju;

— danes, o Estera! moglo bi imetje, katero
oskrbujem, obogatiti celo samega cesarja."

Ponosno je dvignil glavo; njune oči so
se  srečale; čitala sta vzajemno svoje misli.

»Vprašaš me, kaj storim s temi za¬
kladi ?“ reče on v odgovor na njen pogled.

„Oče!“ odvrne ona z zamolklim glasom,
»pravi njih lastnik je šel pred kratkim od tod."

Simonides ne odtrga od hčerke svojega
pogleda.

»A ti, moje dete?" jej reče. »Torej
naj te napravim beračico ?“

»Ali mar kot tvoja hči nisem njegova
sužnja do smrti ? Ali ni bilo rečeno o hrabri
ženski: »Krepost in čast je njena prazniška
obleka, radovala se bo v času prihodnjem
in sedanjem."

»Gospod mi je skazal svoje usmiljenje
v mnogih rečeh", reče Simonides, in žarek
neopisljive ljubezni razsvetli njegovo lice —
»toda ti, Estera, si krona Njegove ljubezni."

Stisne jo na svoje prsi ter jo dolgo
objema.

„Torej, poslušaj me!*, reče z glasom,
trepetajočim od ganutja »da izveš, zakaj seru
bil danes v jutro tako vesel in srečen. Mla¬
denič je stal pred mojimi očmi kot živa slika
svojega očeta iz mladeniških let. Moje srce ;
je poskakovalo, zahtevajoče, naj ga pozdravim
in objamem. Le s težavo sem dušil solze
sreče. Hotel sem mu pokazati knjige, kjer je
tisočakov kakor grahovih zrn, hotel sem mu
reči: »Poglej, vse to je tvoje in jaz sem tvoj
suženj, stori z menoj, kar hočeš." In storil
bi bil tako, o hči! toda zadržale so me tri
reči. Najpoprej moram vedeti gotovo, ali je
res sin mojega gospodarja, to je prvo. Ako
je res pravi, hočem spoznati njegov značaj,
predno mu zaupam te brezštevilne zaklade.
Med onimi, ki so rojeni v bogastvu, je mnogo
takih, da postane % v njih rokah denar poguba
za človeški rod !“

Umolknil je, njegove medle roke so se
krčevito skoro strastno stisnile.

»A sedaj drugo. Ti ne veš, sladko
moje dete, kaj je sovraštvo. Spomni se samo
na muke, katere sem pretrpel, a to ne samo
od Gratusa. . . Gujem še smeh in roganje
tolovajev, ki so izvrševali njegovo povelje.
Poglej moje polomljene kosti in pomisli, ko¬
liko let že ne morem rabiti svojih udov, ki
mi povzročajo samo trpljenje, pomisli na
tvojo mater tam v grobu, kamor so jo pah¬
nili oni, pomisli na nadloge vse Hurove hiše,

— 70

da, prevdari vse to ter pozovi razsvetljenje
božje na pomoč in mi povej, o hči ! ali mar
res nima odpasti niti jeden las za’ toliko
nesreč, ali nima poteči niti jedna kaplja krvi
za odkupljenje? Oh! ne govori mi, da ma¬
ščevanje pripada Gospodu. Saj je on isto tako
Bog kazni kakor nagrade. Mar niso njegovi
bojevniki številnejši od prerokov ? Mar ni On
ustanovil postave: „Oko za oko, zob za zob?“
Že toliko let sem sanjaril o maščevanju,
prosil sem za njo Onega, ki je vsemogočen,
in skupljevaje bogastvo sem potrpežljivo ča¬
kal v nadi, da me On, ki je tako neizmerno
usmiljen, brezdvomno .določi kot orodje kazni
za ta nečisti narod. In ta mladenič, govoreč
o tem, da se je uril v vojaški umetnosti,
je' omenil, da mu je imelo to služiti v dosego
nekega smotra; a dasiravno tega cilja ni na¬
znanil, sem prepričan, da je imel v mislih...
maščevanje! Evo torej, Estera, čemu sem
sedel molčeč in neobčutljiv, evo vzrok, ki
mi je položil na ustnice pečat molčanja in
zagrinjalo malomarnosti na lice, evo vzrok,
radi katerega sem se tako veselo nasmejal,
ko je on odšel."

Estera je božala očetovo roko.

„Odšel je“, je dejala, kakor sama sebi,
»ali pa se vrne kdaj ?“

»Da, brezdvomno. Zvesti Malluh je šel
za njim ter ga pripelje brž ko se pripravimo
za njegov sprejem."

„A kedaj se to zgodi, oče?"

„Kmalu, kmalu... On si misli, da so
vsi, ki bi mogli pričati o resnici njegovih
besed, pomrli. Živi pa še jedna priča; ako
je ta mladenič zares sin mojega gospodarja,
ta ga gotovo spozna." «

»Njegova mati?"

»Ne, dete, to pričo mu predstavim v
kratkem, med tem pa izročimo vse v božje
roke ... Utrujen sem. Pokliči Abimeleha."

Na to odpelje suženj pohabljenca domu.

V.

Gaj Dafne.

Ben-Hur je zapustil Simonidesovo hišo
z veliko grenkostjo v srcu. K tolikim pre¬
varam, na katere je naletel, iskaje svojce, se
je pridružila še jedna ter bila mu tem hujša,
toliko, kolikor mu je bil dražji smoter, za

katerim je težil. Na tem zalem, širokem svetu
ni bilo zanj toplega kotiča.

Bil je mlad — toda kaj to?

Tem več trpljenja in prevar ga čaka
še v prihodnosti !

Oh, ko bi že prišla smrt!

Krenil je proti reki; njeni valovi so ga
nekako vabili; tam na dnu ga ne doseže
več nobena skrb ... Toda ne! mlade moči,
mlada kri se je vpirala temu miru v gomili,
in evo, nakrat, da sam ni vedel, kako in
kedaj, mu pride na spomin to, kar je slišal
o gaju Dafne in o njegovem razkošju ...

»Bolje je biti črv ter grizti murbino
listje v gaju Dafne, nego sedeti kakor gost
pri kraljevi mizi ...“

Te besede so mu kakor nekaka pesem
neprestano brnele po možganih.

Obrnil se je ter krenil proti krčmi.

»Kje je pot v Dafne?" vpraša.

Stražnik se začudi ob tem vprašanju.

»Kako? Torej še nisi bil tam?...  V
tem slučaju prištej današnji dan k najsreč¬
nejšim dnevom svojega življenja . .. Pot tjekaj
najdeš lahko. Pojdi v prvi ulici na levo tje
do tretje poprečne, ki se imenuje steber
Herkulesa ; od ondot kreneš na desno, na to
greš skozi staro mesto Seleucidov do bro¬
nastih vrat Epifaniusa. Tam se pričenja pot
v Dafne. Naj te čuvajo bogovi!"

Pospravivši svoje zavoje, se je Ben-
Hur podal na pot.

Ni mu bilo težavno najti- Herkulesov
steber, od koder je pod hodnikom, oprtim
ob mramornate stebre, v spremstu neštevilne
tolpe dospel k naznačenim vratom.

Bilo je ob četrti uri, ko je stopil
skozi vrata. Za njimi je bila pot razdeljena
na steze za pešce s tlakom iz rudečega ka¬
menja ter na cesto za konje in vozove, po¬
suto s šoto. Mejo je tvorila nizka pregraja.

Za nekoliko desetin korakov vsaksebi so
stali tu zali mramornati kipi, nebrojni vodo¬
meti, napravljeni od kraljev, ta kraj obisku¬
jočih, ter imenovani po njih imenu ; na obeh
straneh so se razprostirale livade, senčnati
hrasti in divje smokve, a v njihovi senci so
se nahajale majhne, z vinsko trto ograjene
hišice, namenjene za počitek in hladilo po¬
potnikom.

71  —

Ben-Hur je zrl na vse to s ponosnim
preziranjem človeka, ki je dospel iz prestol¬
nice takratnega sveta; kaj je mogel tu videti
novega, kar bi v Rimu ne bilo stokrat lepše
in dovršenejše?

Toda že v prvi polovici pota se je jel
pozornejše ozirati naokrog. V tolpi so se na¬
hajali ljudje različnega spola, starosti in na¬
rodnosti ; vsi so bili prazniško oblečeni. Ne¬
kateri so mahali s praporčki, drugi so nosili
kadilnice, nekateri so šli, popevajoči pesmi,
drugi piskajoči na trombe alf* piščalke. S
seboj, so gnali koze, ovce, konje in voie,
ovenčane s cvetjem in listjem iz vinogradov.

Ako vsakega dne. hiti toliko ljudi v gaj
Dafne, kaj mora tam *biti prav za prav ?...

Nakrat se je pesem razlegala še glas¬
neje, godba je pospešila korake, in ozračje se
je napolnilo z radostnimi kriki; — pred
očmi popotnikov se je pokazala blagoslovljena
votlina.

Na kvišku se je dvigalo svetišče v čisto
grškem slogu; pred njim se je razgrinjala
širota planjava s tlakom iz oglajenih kame-
nitih plošč, tam dalje s tisočerimi stezami
prepežen vrt, poln vodometov, kipov in vo¬
njave najizbranejših cvetic.

Ben-Hur je stal očaran, ne vede, kam
ima Iti.

„Mi se tu zgubimo", se oglasi v tem
hipu za njim neka mlada ženska.

Tovariš se ji nasmeje.

„Nihče se še ni zgubil v gaju Dafne,
k večjemu oni, za katerimi so se vrata za¬
prla za zmerom."

„A kdo so ti ?“ vpraša ona plaho.

„To so oni, ki jih prevzame mičnost
tega kraja tako, da si izvolijo tukaj svoje bi¬
vališče. Ha! ako hočeš, pokažem ti one, o
katerih govorim."

Po mramornatem tlaku se jame razle¬
gati teptanje z opankami. Množica stopi
vsaksebi, naredivši prostor roju deklic z raz¬
pletenimi lasmi, v prozorni obleki, ki je kot
lahka megla pokrivala njih ude. Pri odmevu
godbe in petja so deklice veselo plesale.

„Glej, to so ,„deradosije“, duhovnice v
svetišču Apolina. Celo krdelo jih je. Prepe¬
vajo pri obredih. Ali hočeš iti za njimi?..."

čez trenutek sta oba izginila v gaju.

Nova tolpa obrne na-se Ben - Hurovo
pozornost.

Na čelu je stopal velikanski, kakor mleko
bel bik, ovenčan z listjem iz vinograda, na
njegovem hrbtu je sedel nag otrok, stiskajoč
v kupico sok iz grozdja - pravcata podoba
Baha iz otroških let; nekoliko dalje je ženska
peljala par kozlov, okrašenih z venci in cve¬
ticami, za njimi pa so korakali pevci in
plesalke.

Naokrog so donele vesele pesmi in raz¬
širjala so se vonjava kadila.

„Kam gredo ti?" vpraša nekdo v tolpi,

„Bik gre k očetu Apolinu. kozla pa ...
Mar Apolo ni pasel Admetovih čred?"

„Torej tudi kozla gresta k Apolinu?"

Ben-Hur je poslušal te kratke razgovore,
ker so ga mikala pojasnila« V ušesih so mu
neprestano brnele besede: „Bolje je biti črv
ter grizti murbovo listje v gaju Dafne, nego
kot gost sedeti pri kraljevi mizi."

Iz početka mu je silil odmev teh besed
nehote v uho, kakor nekak znan napev, ki
ni vzbujal v njem nikakih mislij, v kratkem pa
je jel globlje premišljevati njih pomen.

Ali je življenje v tem gaju bilo res
tako sladko ?

Očividno, ker je vsako leto na tisoče
ljudij pozabilo tu na vse, na svoje dolžnosti,
rodbino, domovino. Čar tega kraja je moral
biti mogočen, ako so se radi njega ljudje
odrekali življenju, nadejam, spominom ! In ako
je ta gaj imel toliko mičnosti za druge, čemu
bi jih ne imel tudi zanj ? Ali naj bodo one
sreče deležni vsi ljudje in narodi, izvzemši
samo otroke Izraela?

Ta vprašanja so mu silila v glavo.
Ogleda se naokrog, iskaje na nje odgovora.
In on, ki je stopil semkaj otožen in malo¬
maren za vse, kar ni bilo v zvezi z nje¬
govim trpljenjem, se je zanimal čimdalje ži-
veje za vse, kar ga je obkoljevalo. Odrinil
je za procesijo v gaj.

Zdramila ga je vonjava kadil in duh-
tečiti cvetic.

M Ali se sežigajo tu kaki darovi?" vpraša
poleg sebe stoječega moškega.

„Da, pred oltarjem Diane."

Vprašanec je odgovoril v maternem je¬
ziku Ben-IIura.

- 72 —

Poslednji ga'začudeno pogleda.

M Ali si Hebrejec?" ga vpraša.

„Rodil sem se v Jeruzalemu, ne dalje
nego za lučaj kamena od velikega trga".

Mladenič je hotel nadaljevati razgovor
s svojim rojakom, toda tolpa ju je odrinila
vsaksebi. V spominu mu je pa ostala tujčeva
podoba; lice je kazalo židovski tip, oblečen
je bil v temno-bronasto obleko ; na glavi je
imel ovoj iste barve, zvezan z žoltim svil¬
natim trakom.

V gneči je Ben-Hur končno dospel na
mesto, od koder je ozka stezica držala v
globel gaja.

Goščava je kazala tu na videz, da se
je še ni dotaknila človeška roka, toda če si
jo ogledal podrobnejše, si lahko opazil, da
je tudi že tu storila umetnosti svoje; izmed
trave so kukale veličastne cvetice, drevje je
rodilo izborno sadje, in da bi ničesar ne
manjkalo k sreči povodnih vil, bivajočih v tej
samoti, je šumljal v senci dreves po zakriv¬
ljeni strugi bister studenec.

Nad glavo Ben-Hura in okrog njega se
je razlegalo tiCje petje; škrjanci in slavčki so
gostoleli svoje pesmi, golobje grgetali, pre¬
pelica je smuknila izpod njegovih nog, prav
nič se ni bala ljudij.

Ben-Hur, v čuvstvu nekake sladke bo¬
lezni. se je vsedel pod citronovo drevo.

Nad njegovo glavo je bilo obešeno
gnezdo sinice. Tičica ga je ogledovala, kakor
bi hotela reči: „Ne bojim se te; tuje samo
jedna vladarka — ljubezen." Po tej ljubezni
je zakoprnelo mladeničevo srce. Prvikrat v
svojem življenju je poželel okusiti njeno raz¬
košje, toda ... na misel mu pridejo oni, ki
so mu najdražji.

„0 Bog Izraelov!" je zaklical z raz¬
pasenimi ustmi od grešnih mislij —- „o mati!
o Tirza! Preklet naj bo ta trenutek in to
mesto, kjer sem mogel na vaju pozabiti!"

Bežeč, kolikor so ga nesle noge, iz te
razkošne goščave, je dospel k zalemu gra¬
nitnemu mostu, ki se je dvigal nad kanalom.
Poleg tega mosta jih je bilo še več drugih,
vsak v drugačnem slogu. Tihe, kot zrkalo
prozorne vode, so se za nekoliko streljajev
daljave spremenile v slap, šumeč po skalah,
spodaj je bilo zopet prozorno jezero, pa

zopet slap, in to tako daleč, kolikor je moglo
oko doseči. Za mostom in kanalom so bile
livade, gaji, hribi, tajnostne votline, griči,
ozalšani kot igrača z letovišči, doline z ze¬
lenimi livadami, na katerih so se pasle zale,"
bele črede.

Od daleč je bilo slišati klic in petje
pastirjev.

Pod milim nebom so bili postavljeni
oltarji; pred vsakim je zažigal darove du¬
hovnik, oblečen v belo obleko. Od jednega
do drugega so korakale procesije, in dim
kadil se je dvigal k oltarjem.

Votlina je bila veliko svetišče. Stavbar
je ni zagradil s stenami, ni ozaljšal s stebri
in hodniki, le naravo je vzel v svojo službo.

Isto tako je nastala tudi stara Arkadija.
Tu, kakor tam je bil stavbar Grk.

Z mosta je odšel Ben-Hur na, livado.
Zala pastarica je baš. gnala po njej čredo
ovac. „Pojdi“ mu je ljubko pomignila, sto¬
pajoča mimo njega.

On je šel dalje.

Za nekoliko korakov daljave pred oltar¬
jem iz belega mramorja je mlada ženska za¬
žigala ogenj v brezovem popelniku (ognjišču),
ljubko mu migajoča z brezovo vejico. .Stoj",
je dejala z nežnim glasom.

On je šel dalje.

In znovič je srečal procesijo; spredaj
so šle mlade deklice, veselo prepevajoče in
poskakujoče; za njimi so šle ženske v polnem
razvoju svojih mičnostij; neslo so darove iz
sadja in okusnih slaščic. Vabile so ga z be¬
sedo in pogledom: .Pojdi z nami! Naj se
združijo roke, naj se razliva vino, naj veselje
napolni naša srca.

Uživajmo življenje. Saj živimo samo en¬
krat. Torej... pojdi z nami!"

Toda mladi žid je šel dalje, ne meneč
se za vse skušnjave.

Razumel je sedaj, kaj je bila votlina
Dafne — bivališče ljubezni, toda, o groza !
ljubezni — napačne.

In evo, to je bil oni sladki prostor, o
katerem je slišal.

Za take smotre so kralji v izobilju razsi¬
pavali zlato, stavili kipe in oltarje ! Potoki in
lilije, čiste lilije, so služile takim smotrom!

— 73  —

Velika razburjenost se je polastila či¬
stega srca sina Izraelovega. Šel je naravnost
naprej, glavo ponosno po koncu noseč; trudil
se je, ne videti tega, kar ga je obkoljevalo.

Iskaje sence in miru je krenil proti
cipresnemu gaju; v tem začuje v daljavi
odmev trombe. Ozre se in na veliko svoje
veselje zagleda rojaka v travi ležečega, s ka¬
terim se je bil pred par urami srečal na poti
v svetišče. Tujec je vstal ter stopil k njemu.

„Pozdravljam te že drugič!" reče mu.

„Tako tudi jaz. Ali greš proti oni strani,
kakor jaz ?“

„Ne vem, kam si namenjen. Jaz name¬
ravam kreniti na dirkališče."

„Na dirkališče?"

»Da. Odmev trombe, ki si ga pred krat¬
kim slišal, je klical borilce."

„Spoštovani človek!" reče Ben-Hur,
„danes sem prvikrat v tem gaju; vse mi je
tu tuje; kaj hvaležen ti bom, ako mi hočeš
biti kažipot."

»To mi bo prav prijetno. Toda evo,
vozovi že drdrajo na dirkališče. Razločno-ču-
jem njih ropot."

Ben-Hur položi tovarišu roko na ramo.

„Jaz sem siri Arija, duumvira", reče.

„A jaz sem Malluh, trgovec v Antijohiji."

„Torej, spoštovani Malluh, prosim te,
pojdiva urno na dirkališče. Moje ime je znano
v rimskih cirkih. Rad bi si ogledal tukajšnje
igre."

Malluh se je obotavljal.

»Praviš, da duumvir je bil Rimljan.
Gemu pa" — vpraša — »vidim njegovega
sina v obleki Izraelca?"

»Plemenih Arij mi je bil samo drugi
oče", odvrne Ben-Hur.

»Aa! tako? Oprosti mi mojo rado¬
vednost."

Prekoračivši cipresin gaj, sta dospela
na obširno polje.

Tu so bila široko naokrog poteptana
da, polita z vodo. Okrog je bila napeta vrv,
za laket visoko nad zemljo, ki je ločila tlak
od gledalcev.

Poslednji so sedeli naokrog na lesenih
klopeh; platno, razpeto nad njimi, jih je va¬
rovalo pred sol učnimi žarki. Tudi naša znanca
najdeta prostor.

Ben^IIur je štel vozove, ki so pridr-
drali na dirkališče. Bilo jih je devet.

»Mislil sem", je dejal, »da tu na vzhodu
imajo v vozove vpreženih samo po paru
konj, toda tu vidim same četvorke. Vozniki
morajo, biti častiželjni... Ha! bova videla,
kako se jim posreči!"

Osem četvork je zdrdralo mimo, dirja¬
jočih na prostor, kjer se je pričela dirka.
Nekateri so šli dirjaje, drugi korakoma, deveta
pa je zdrdrala mimo kar skokoma.

Iz prsij Ben-Hura se izvije krič za¬
čudenja.

»Kako izvrstni konji! Poznam cesarske
hleve, Malluh, toda zagotavljam te, da takšnih
še nikdar nisem videl."

Četvorka se je nahajala prav pred nje¬
govimi očmi.

Nakrat pa so se konji zapletli in voz
se je zvrnil, v tem hipu pa je nekdo med
gledalci osuplo zakričal. \

Ben-Hur se ozre ter zapazi starca z
dolgo, belo brado, ki je, prekrižavši roki,
kričal na vse grlo.

»Abadau! ujemi jih! Tecite, dirjajte
urno, moji otroci!"

Nekoliko bliže njega sedečih gledalcev
se je jelo smejati.

»Smeli bi vsaj spoštovati njegove sive
lase! Kdo pa je ta?" vpraša Ben-Hur svo¬
jega tovariša.

»Mogočen vladar v puščavi, lastnik brez
številnih čred velblodov in konj najplemeni¬
tejše vrste, šejk Ilderitn po imenu", odgo¬
vori Malluh.

Med tem je starec neprestano obupno
kričal služabnikom :

»Ujemite jih brž ko mogoče! To so
vaši ljubčki! Rodili so se, kakor vi, v pu¬
ščavi ! Ali čujete ? Pomilujte jih! Prokleti
Rimljart!" je klical šejk, stegaje pesti proti
vozniku. »Prisegal je, da jih bo znal brzdati,
prisegal na vse svoje latinske bogove! Ne,
pusti me na miru", sem mu dejal. »Letali
bodo kakor orli, a ubogali me kakor jag¬
njeta", se je hvalil ta lopov! Prekletstvo naj
pade na njegovo glavo. Prekleta bodi mati,
ki je rodila takega lažnjivca! . .. Moj naj¬
dražji zaklad!... »Naj bi se le drznil do¬
takniti se katerega z bičem ..."

10

- 74  —

Ostale besede so mu zaostale v grlu.

Konji so se zapletali čimdalje bolj. Slu¬
žabniki se spuste med nje.

„Urneje, pridržite jih! Spregovoritejim
besedo, jedno besedo od pesmi, katero vam
je mati prepevala pod šotorom ... Oj bedak !
norec!... da sem zaupal Rimljanu!"

Zmanjkalo mu je sape.

Ben-Hur je razumel starca. Prepričan
je bil, da starec se ni bal za življenje svojih
konj radi gmotne izgube, marveč jedino radi
tega, ker jih je ljubil kakor svoje otroke.
Zrastli so pred njegovimi očmi, bili cilj nje¬
govega truda, predmet njegovih sanj po noči,
bivali so ž njim in ž njegovo rodbino pod
jednim šotorom tam sredi peska v puščavi,
sedaj pa jih je prignal semkaj, da tu osra¬
moti ponosne Rimljane, kajti on niti za tre¬
nutek ni dvomil, da zmagajo, ako se le najde
kdo, ki bi jih znal voditi.
t  Pa kar iz početka dirke ga je doletela
ta nezgoda, a ker je bil Arab in šejk, to je
slrastnež, neprivajen krotiti svoje občutke,
torej namesto kaznovati neukretnega voznika
s preziranjem in molčanjem, se je razjaril
ter si dal duška z razburjenjem in obupnim
kričem.

In zares, bilo je tudi lahko mogoče lju¬
biti te plemenite živali.

Vsi štirje so bili zlato-kostanjevi, drug
drugemu povsem podobni. Majhna ušesa so
jim štrlela kvišku nad zalimi glavami, skozi
odprte nosnice jim je bilo mogoče videti kri,
rudečo kakor nozdre, vratove so imeli lepo
zakrivljene; noge od kopit do kolen suhe,
kakor noge gazele, a nad koleni zaokrožene
in mišičaste, kopita so se jim lesketala, kakor
obrušen opat; dolgi, svilnati repovi so jim
segali do tal.

Predno je imel starec čas, potolažiti si
jezo, so služabniki ukrotili ognjene konje.

Pozornost gledalcev se je obrnila na
nekaj drugega.

Ravnokar je zdrdral nov voz na dirka¬
lišče. Konji, voznik in zaprega so bili vredni
rimskega cirka.

Radi jasnosti v daljšem pripovedovanju
moramo seznaniti čitatelja s tem vozom.

Vozovi, kakoršne so rabili v starodav¬
nosti, so bili podobni nizki samokolnici z

dvema kolesoma v zadnjem delu, na katerem
je sedel tudi voznik. Takšen je bil prvi vzorec.

Toda bistroumni kolarji so jeli izdelo¬
vati čimdalje boljše in ročnejše koleselje, na
katerih je ponekje upodobljena zvezda ju-
ternica, hiteča belemu dnevu naproti.

Vozniki so bili isto tako izurjeni, gibčni
in častiželjni, kakor naši kočijaži.

V navaden voz je bil vprežen jeden par
konj, v odličnejši pa po štirje in sicer vsi
navštric; konja pri ojesu sta se zvala jar-
movca, ona pri prečki pa — stranska.

Grki in Rimljani so bili tega mnenja,
da za urnost je potrebna popolna prostost
v gibanju, radi tega je bila tudi zaprega ko¬
likor mogoče preprosta. Konji so imeli na
sebi samo uzdo in komat, h kateremu so
bile privezane vajeti.

Pri zadnjem delu ojesa sta bili dve
prečki, od koder so bile napeljane vrvi do
konj-jarmovcev, od stranskih pa do koša.

Dosedanje dirkače so sprejeli gledalci
molče; poslednjega prišleca pa so pozdrav¬
ljali z glasnim ploskanjem.

Imel je vpreženo četvorko. Konja-jar-
movca sta bila črna, stranska pa bela kakor
mleko. Njih repovi in grive so bili po rimski
šegi na kratko pristriženi, v grive so jim bili
vpleteni žolti in rodeči trakovi.

Kolesa pri koleselju so bila pravo umetno
delo. Bronasti obroči so objemali platišča iz
ebanovine, za šprikle v kolesih so bili ude-
lani slonovi zobje, umetno izrezljana os je
imela na obeh koncih podobo tigrove glave ;
koš je bil spleten iz pozlačenih viter.

Ta tako bogato opremljen voz je obrnil
v največji meri na se Ben-IIurovo pozornost.
Glede na konje, voz in ploskanje tolpe si je
domišljeval, da voznik mora biti kak ljubljenec
cesarja, ali nemara kak sloveč knez.

Tekmovanje za venec na dirkališču se
takrat ni smatralo za neprilično visokim do¬
stojanstvenikom.

Venci, katere so dobili na tem torišču,
so bili kraljem večkrat milejši od onih, ki so
jih pridobili na bojnem polju. Neron in
Komod sta ljubila nad vse drugo podobne
dirke.

Voz s skakajočimi konji se je čimdalje
bolj bližal prostoru, kjer je sedel Ben-Hur.

— 75

Čimdalje razločnejše je bilo moči opaziti voz¬
nika, oblečenega v škrlatast jopič. V desnici
je držal bič, v levici, nekoliko vzvišeni in
nategnjeni, pa štiri vajeti. Postava mu je
bila gibčna in brhka. Voz je bil samo še ne¬
koliko streljajev od Ben-Hura. Ta pogleda
voznika pozorno v obraz ter spozna dobro
znano mu lice. Voznik je bil... Messala .. .
ponosen, prezirljiv, kakor nekdaj.

VI.

Vrelec Kastalije.

Gledalci so gledali radovedno. Toda to
je bila samo poskušnja, ne pa že prava dirka.
Sicer pa je bilo Ben-liuru že dovolj tega,
kar je videl. Med tem pa stopi na pozorišče
arabski suženj, kličoč na vso sapo:

»Čujte, ljudje od vzhoda in zapada!
Pozdravlja vas šejk Ilderim, imenovan Do¬
brotljivi. S četvorko konj, ki pohaja naravnost
od ljubljencev Salomona, je dospel sem v
Antijohijo ter hoče poskusiti svojo srečo z
rimskimi dirkači. Onega, ki si drzne voditi
jih, obljubuje obogatiti za celo življenje. Tu,
tamkaj v mestu in povsod, kjer se zbirajo
krepki, izurjeni in pogumni ljudje, razglasite
to njegovo obljubo. Tako govori moj gospod,
šejk Ilderim Dobrotljivi".

Te besede so napravile na zbrane gle¬
dalce velik utis. Ben-PIur, slišavši jih, je jel
premišljevati. Pogledal je sedaj šejka, pa zopet
glasnika. Malluh se je že bal, da se kar
oglasi na poziv.

»Kam pojdeva sedaj ?“ ga vpraša čez
nekaj časa mladenič.

Mallubova bojazen je bila očividno
prazna.

„Kam hočeva iti? Ha! Ako hočeš sto¬
riti tako, kakor delajo vsi, ki prvikrat obiščejo
la gaj", odvrne smehljaje se, „pa moraš še
iti tjekaj, kjer izveš svojo prihodnost."

»Izvedeti prihodnost ?... To je poganska
vraža... a vendar... (Zamisli se in senca
upanja mu spreleti obličje). Da", reče odločno,
»pojdem s teboj!"

„Ne misli si, da zagledaš kaj nenavad¬
nega. Dobiš samo list svežega papirnika, od¬
trganega od stebla; ko ga pomočiš v vodo
nekega vrelca, odčitaš na njem svojo pri¬
hodnost."

Ben-Hurovo lice se znovič zamrači.

»Nahajajo se ljudje", reče otožno, »ki
se za prihodnost mnogo ne brigajo."

»Hočeš nemara obiskati svetišče?"

»Sezidano je v grškem logu, kaj ne?"

»Imenujejo ga grškega."

»Helenci so bili brezdvomno mojstri v
lepih umetnostih, toda v stavbarstvu so se
držali jednega sloga. Vsa njih svetišča so si
povsem podobna ... Popelji me rajši k temu
vrelcu... Kako se imenuje.

»Vrelec kastalski."

»O, njegova slava se razširja po vsem
svetu. Pojdiva tjekaj!“

Na poti je Malluh, ki je tovariša ves čas
pozorno opazoval, zapazil, da je ta stopal s
povešeno glavo in nekako turobno zamišljen.

Zares so se stavile Ben-Huru pred oči
podobe, davne, toda neprestano še neljube
minulosti.

Zdelo se mu je, da so ga komaj še
pred jedno uro močne roke iztrgale iz ma¬
terinega naročja, da so pred jedno uro
Rimljani zapečatili vrata njegove hiše.

Živeč na galeji, — ako je bivanje tamkaj
mogoče imenovati življenje, — mu je bila v
dolgih urah krvavega dela jedina olajšava
misel na maščevanje nad njim, nad Messalo ...
Gratusa je mogel, kolikor toliko, celo opra¬
vičiti v svoji sodbi — Messala pa nikdar!

»Kdo nas je pokazal preganjalcem ? A
ko sem ga v imenu nekdanje prijaznosti
prosil pomoči, ne za samega sebe, kdo se je
obrnil strani s smehom?" ponavljal si je
Ben-Hur, da bi se še bolj utrdil v svojem
sovraštvu.

Kolikokrat je, obračaje veslo, uneto
molil: »O Bog mojih očetov, vsemogočni Je¬
hova ! Onega dne, kadar ga srečam, daj mi
izumiti maščevanje, o kakoršnem še doslej
nihče ni sanjal."

, In evo, ta dan je bil blizu. Srečal ga
je, ne revnega in zapuščenega... takrat bi
se mu utegnil še smiliti... marveč bogatega
in ošabnega, še ošabnejšega nego pred leti.
Maščuje se nad njim nečloveško, okrutno ...
Kje, kedaj, na kak način, o tem sedaj ni niti
mislil. Torej nikako čudo, da je šel turoben
in zamišljen.

Ravnokar sta zavila s tovarišem v hra¬
stov drevored, ki se je raz malo strmino raz¬
it)*

— 76  —

tegal na ravnino ; na desni strani te ravnine
so bile zelene livade, na levi je štrlela kvišku
gola skala, lž nje se je stekal slavni ka-
stalski vrelec. K njemu je drla neštevilna
množica peš, na konjih in vozovih ; sužnji so
nosili v nosilnicah ženske.

Prodrši skozi gnječo, je Ben-Hur za¬
gledal vrelec, stekajoč se iz skale v črno,
mramornato rupo, odkoder je šumeč in peneč
se izginil, kakor skozi lijak.

Pri vrelcu pod nebom, v skalo izkle¬
sanem, je sedel osivel duhovnik z dolgo belo
brado in z nizko na oči potlačeno kučmo —
prava slika puščavnika. Sedel je ravno, resen
in molčeč. Popotniki so se mu po vrsti bli¬
žali. Jemal je iž njihovih rok denar ter v
zameno zanj dajal jim list papirnika. Po po¬
tapljanju istega v rupi so popotniki pozorno
čitali to, kar je napisala nanj nevidna roka
— in prerokovanj jej ni zmanjkalo nikdar.

K vrelcu se je ravnokar približala sku¬
pina ljudij, ki je obrnila na se splošno po¬
zornost. Celo Ben-Hur jo je radovedno ogle¬
doval. Spredaj je jahal na konju jezdec,
vodeč na vrvici velbloda nenavadne veli¬
kosti. Dva, kakor oglje črna sužnja sta jez-
darila zadej s sulicami v rokah.

»Kako zal velblod!" so klicali gledalci.

„Velblod in poleg tega še bel.“ Nemara
sedi na njem kak knez, kdo ve „.. nemara
kralj ?“

»Kralji jezdijo na slonih."

„Na Apollina! To ni niti kralj, niti
knez, marveč zgolj ženska!“

Med tem, ko so se med zbranimi čule
take in tem podobne opazke, so se tujci
čimdalje bolj bližali.

Velblod je bil od blizu še lepši. Šel je,
žvenkljaje s srebrnimi zvončki, lahko in
gibčno, kakor bi ne čutil teže, ki jo je nosil
na hrbtu.

Pod nebom na slonu je sedel starec s
suhim licem podobnim pergamentu, a poleg
njega ženska v megli pajčolana in čipek. Na
golih njenih rokah so se lesketale zlate za¬
pestnice, na prstih je imela dragocene prstane.

Skozi prozorno, z zlatom in koraletami'
pretkano mrežo so jej silili na dan črni lasje.

Pazljivo se je ozirala naokrog po mno¬

žici ter si bržkone ni domislila, kako je med
njo sama vzbujala radovednost.

Čudna reč, navzlic običaju, navadnemu
med višjimi stanovi v tem kraju, lica ni imela
zakritega.

_ A to lice je bilo zalo, , mlado in lepo
okroglo; ni bilo belo, kakor lica Grkinj, niti
zarjavelo, kakor Rimljank, niti rudeče, kakor
hčerk Germanije ; skozi nežno, prezorno polt
ji je prebijala kri, pobarvana z vročimi žarki
egiptovskega solnca. Velike oči je imela po
vzhodnem običaju podbarvane, radi česar so
bile videti še večje. Rudeča usta, odpirajoča
se pri smehu, so kazala leskeče se bele zobe.

Z vse postave je odsevalo nekako kra¬
ljevsko veličanstvo.

Na njen ukaz je Etijopec peljal velbloda
pred vrelec ter pomignil živali, naj poklekne.
Na to je vzel deklici iz rok srebrno kupico ter
jel vanjo natakati vode.

Toda prav v tem trenutku se začuje
ropot voza in topot skokoma dirjajočih konj.
Zbrana množica osuplo zakriči ter se jame
umikati na vse strani.

„Pozor!“ zakliče Malluh Ben - lluru.
»Rimljan nas hoče poteptati!“

Mladenič se ozre ter zapazi Messala,
podečega svojo četvorko na sredo množice.

Ljudje so še utegnili pravočasno se
umakniti, samo velblod je še klečal mirno z
zaprtimi očmi, dasiravno so bila konjska ko¬
pita samo nekoliko korakov že za njim.

Etijopec je v obupnosti vil roki, starec
se je hotel rešiti z begom, toda bil je od
starosti preokoren in noge so mu odpove¬
dale službo.

Ona pa je od strahu omedlela.

„Stoj!“ zakliče na Messalo Ben-Hur,
stoječ najbliže. »Nazaj! Nazaj!"

Patricij se prezirljivo nasmeje.

Videč, da zgolj nagla pomoč more še
odvrniti nevarnost, zgrabi Ben-Hur levega
jarmovca za uzdo,

»Rimski pes!" zakliče, »torej ti je tako
malo mar za človeško življenje?!"

S temi besedami je z vso močjo pahnil
konje v stran. Vspeli so se po koncu in voz
se je prevrnil; Messala je le, kakor po ču¬
dežu, še ohranil ravnotežje, toda njegov to¬
variš Martilus je padel kakor klada na tla.

77  —

Množica, kakor je navada, se je pre¬
maganemu prezirljivo smejala.

Še le sedaj se je pokazala neprimerna
drznost Rimljanova. Iznebivši se vajetij. ka¬
tere je imel ovite okrog rok, je skočil z voza
in, obrnivši se k starcu in njegovi tovarišici,
rekel :

»Oprostita prosim, prosim vaju oba.
Jaz sem Messala. Na staro mater zemljo pri¬
segam, da nisem videl vas, niti vašega vel¬
bloda. Zaupal sem nekoliko prev-eč svoji izur¬
jenosti, hotel sem se nekoliko pozabavati na
stroške teh ljudi j, mod tem pa se je zgodilo
narobe — množica se mi smeje. Naj ji bo
to na zdravje!”

Te besede je spremljal prezirljiv smeh.
Tolpa, klanjajoča se vsekdar drznosti, je na-
krat utihnila.

Messala zapove tovarišu, odpeljali voz
na stran ter, obrnivši se k mladi ženski, reče :

»Ti si gotovo hči tega spoštovanega
starca. Nisem še dosegel od njega odpu¬
ščanja, toda potruditi se hočem, da ga do¬
sežem, koj ko mogoče.”

Ona je molčala.

»Na Venero, kako si zala !“ je dejal,
ter jo meril ves osupel s pogledom. Čuvaj
se, da bi se Apolio ne zmotil ter ne vzel
tebe namesto svoje izgubljene ljubice. Naj
izvem, pod katerim nebom si zagledala luč
sveta ? Katera dežela se more ponašati, da
je dala življenja tako mičnemu bitju. V tvojih
očeh odseva vroče solnce Indije, Egipt je
pritisnil svoj pečat na tvoje ustnice. Na mojo
vero, predno se obrneš proč od svojega slu¬
žabnika, pokaži se mu milostljivo: reci, da
si mu odpustila. Prosim te, spregovori
besedico!“

Ona se obrne k Ben-IIuru.

»Prosim te”, jo rekla s prijaznim sme¬
hom, »zajmi mi s to kupico vode.”

»Tvoj najpokornejši sluga sem”, odvrne
ta in, obrnivši se, da bi vslregel njeni želji,
se sreča z licem v lice z Messalo.

Pogledi šo se jima križali. V očeh Žida
je odsevalo sovraštvo in preziranje, v očeh
Rimljana pa ošabnost in roganje.

»O zala tujka, a takisto okrutna kakor
zala !“ zakliče Messala. »Ako si deva iz krvi
in kostij, a ne nebeščanka, pa se še vidiva.

Ker ne vem, kje je tvoja domovina, ne morem
te priporočiti nobenemu njenih bogov, torej
te navzlic bogovom v Olimpu priporočam
pred vsem svojemu srcu!“

In videč, da je Mirtilus že del zaprego
v red, se vsede na voz ter se odpelje. Ženska
je dolgo zrla za njim, v njenih očeh ni bilo
čitati razžaljenja.

Ben-Hur jej prinese vode. Dvignila je
kupico k ustom in izpraznivši jo, ponudila
ljubeznivo mladeniču.

»Vzemi jo za spomin”, je dejala. »Polna
je blagoslova za te”.

Velblod, odpočivši se med tem, je vstal
ter hotel iti dalje.

»Stoj!” zakliče starec.

Na to pomigne Ben-IIuru.

Mladi žid se mu spoštljivo približa.

»Storil si nam danes veliko uslugo”,
reče tujec. »Jaz sem Baltazar, Egipčan. Ne
daleč od tod, za votlino Dafne, v senci palm,
prebiva šejk Merim Dobrotljivi, pri katerem
sem jaz in moja hči v gosteh. Pridi tjekaj in
z veseljem te pozdravijo oni, katerim si rešil
življenje.”

V kratkem sta starec in mična ženska
izginila Ben-IIuru izpred očij.

On je bil očividno žalosten radi tega...

VII.

Načrt maščevanja.

Malluh je v tem prigodku spoznal po¬
gum in gibčnost Ben-Hurovo.

Prebrisan poslanec antiohijskega trgovca
je dobro opazil, da se Messala in duumvirov
sin nista pri vrelcu prvikrat srečala in da
je med njima vladala še stara mržnja. Toda
— iz kakega nagiba?

K rešitvi tega vprašanja mu je pomagal
sam Ben-Hur.

»Vrli Malluh!”, s tem nagovorom se je
obrnil po dolgem, turobnem molčanju k to¬
varišu. »Vrli Malluh, povej mi, ali je moči
pozabiti na rojstno mater?”

Malluh pozorno pogleda mladeniča v lice:
bilo je razpaljeno, oči so mu kar sršele od jeze.

„Ne“, odvrne po pomisleku; »ako je
človek žid — nikdar! Spoštuj svojega očeta
z vsem srcem ter ne pozabi bolečin svoje
matere.” Tako zapoveduje postava, tako nas
uče v shodnici (sinagogi).”

- 78

Ben-Hurovo lice še huje zarudi.

„Te besede so mi privabile v spomin
moja mlada leta" je dejal. „Iz njih razvidim
dobro, da si pravi Izraelec. Lahko ti zaupam.
Torej poslušaj me. Moj oče je užival splošno
spoštovanje; ni mu tudi manjkalo bogastva
in dostojanstev. Ob času njegove smrti je
bila moja mati še mlada in zala. Ni pa dovolj,
če rečem, da je bila lepa in dobra, kajti med
ni slajši od njenih besed, ki so prihajale iz
njenih ust, a njena dela so bila še slajša,
nego besede. Znana je bila po svojih čed¬
nostih in milosrčnosti. Imel pa sem tudi sestro,
ki je bila sobice mojih d n i j. Bili smo tako
srečni, da sem iz globočine srca ponavljal
dan na dan besede velikega rabina: „Bog,
ne zmožen sam biti povsod, je poslal na
zemljo... matere!" Toda ta sreča je bila
zelo kratka! Nekega dne je odličen Rimljan,
jezdeč na čelu kohorte mimo naše hiše,
bil zadet od kamna, ki se je odčesnil. Bil je
to preprost slučaj. Takoj pa je padel sum
na-me, da sem nameraval, pripraviti ga ob
življenje. Legijonisti so zlomili vrata ter nas
vse polovili. Od tega trenutka nisem videl
več matere niti sestre. Ne vem, ali še živita,
ali pa sta nemara že umrli... Ta človek...
prokleti Rimljan, ki nas je hotel pomandrati,
nas je dal sovražniku v roke. Moja mati je,
topeča se v solzah in obupu, prosila, naj jej
vrnejo otroka... On je to slišal ter se ji
smejal!... Ha! ali veš, kaj sedi globlje v srcu
— ljubezen ali sovraštvo ?... Danes sem ga
zagledal in spoznal od daleč ter mu prišel
na sled."

Pri teli besedah prime tovariša za roko.

„Malluh!“ zakliče obupen, .on ve in
nosi v sebi tajnost, za katero bi rad dal
življenje. On bi mi lahko povedal, ali mati
in sestra živita in kje se nahajata, ako sta
pa umrli... obe sta v mojem srcu kakor
jedna... kje njune kosti čakajo na moje?"

„Ali ti noče povedati tega?"

„Ne. Jaz sem žid, on pa Rimljan."

„Moraš ga k temu prisiliti."

„On je jeden izmed onih, katerih nihče
ne prisili postopati proti svoji volji. A poleg
tega, to je državna tajnost. Pograbili so vse
premoženje mojega očeta; Rimljani so se
razdelili ž njim, kakor s kosom kruha."

.Čudim se, da nisi udrihni! po njem!“
zakliče Mullali.

„Bil bi ga lahko ubil, toda grob... še
bolj zakrije tajnost, nego ta podli Rimljan!"

Kako mnogo mrzle krvi, koliko zataje¬
vanja samega sebe je treba, da se navzlic
takemu Sovraštvu še more odlašati trenutek
maščevanja !

Malluh, ki se je doslej brigal za Ben-
Hura v imenu svojega gospodarja, se je jel
odslej brigati zanj na svoj račun, radi za¬
nosa in sočutja do njega.

.Nočem mu vzeti življenja", reče po
kratkem molčanju Ben-Hur. .Ali je mar smrt
najhujša kazen ? Ne, naj živi, toda če mi
hočeš pomagati, upam, da se grozno mašču¬
jem nad njim."

„Ce ti hočem pomagati? Saj je on
Rimljan, jaz pa sem potomec pokolenja Jude.
Jaz storim, kolikor mi bo le mogoče."

„Ni težko moje naročilo izvršiti, ker
niti ne obteži tvoje vesti. Pojdiva od tod !“

Odideta na livado.

Ben-Hur prvi pretrga molčanje.

.Ali poznaš šejka Ilderima Dobrot¬
ljivega?" vpraša.

.Poznam ga.“

.Kako daleč je od tod do palmovega
gaja?"

V Malluhovi glavi se nakrat vzbudi
sumnja. Spomni se daru, ki ga je Ben-Hur
prejel pri vrelcu iz rok zale tujke... Ali bi
on, ki je tako vneto ljubil svojo mater, mogel
na njo pozabiti, a to drugi ženski na ljubo?"

Ne davši pa spoznati na sebi te sumnje,
odvrne:

.Palmov gaj je oddaljen od tod za dve
uri ježe na konju, a za jedno uro na brzo-
nogem velblodu."

„Še nekaj: ali so- dirke, o katerih si mi
pravil, že razglašene in kedaj se imajo vršiti ?“

1;: glasu mladcnča je bilo moči razvideti,
da mu je odgovor na to vprašanje velevažen.

„Te dirke", pojasnuje Malluh, .prireja
zasebno prefekt na čast konzulu Maksenciju,
ki dospe semkaj, da se pripravi na pohod
na Parte. Prefekt je bogat in skop, toda ne
štedi denarja, kadar si hoče nakloniti veljav¬
nega prijatelja. Sicer pa tudi prebivalci An-
tijohije pomagajo nositi troške, znajoči iz izku-

79

šenosti, da se jim ti bogato poplačajo. Ob
času teli dirk, da ne vštevam konzula in nje¬
govega spremstva, dospe v mesto silno ljudij
iz najbolj oddaljenih krajev. Torej že daljo
nego jeden mesec glasniki na vse štiri strani
sveta razglašajo, da je pozorišCe odprto."

„A tukajšno pozorišče ? Cul sem, da se
lahko kosa s pozoriščem Maksimusa v Rimu

„Obe sta zidani ter enako prirejeni,
toda v našem ima prostora le dva krat sto
tisoč oseb, v vašem ... to je rimskem . .. je
za pet in sedemdeset tisoč sedežev več
prostora."

„Ali so pravila tudi ista?"

„Da, samo z jedno izjemo. V Rimu
smejo odriniti nakrat samo štirje vozovi,
tu pa brez obzira na njih število, odrinejo
vsi hkrati."

„To je grški običaj."

„Saj je tudi Antijohija bolj grško nego
rimsko mesto."

„Torej bi mogel dospeti s svojim
vozom ?“

„Da, in s svojimi konji. V tem oziru
ni nikake omejitve."

Malluh je zapazil, da se ie doslej
mračno lice- Ben-Ilurovo po tem odgovoru
nakrat razjasnilo.

„Ivedaj se torej ima vršiti dirka?"

„Pojuteršnjem, ako bodo, da povem po
rimljansko, morski bogovi naklonjeni.. . po-
juteršnjern dospe semkaj konzul Maksencij.
In od danes čez šest dnij bomo ogledovali
dirke."

„Kratek čas, moj Malluh, toda moral
mi bo zadoščevati. Pri prerokih starega Izraela !
vnovič vzamem vajeti v roke.

„Še jedno vprašanje. Ali veš gotovo,
da bo Messala med dirkači?"

Še le sedaj je Malluh razvide!, kak načrt
ima njegov mladi rojak, in ker je bil pre¬
viden, kakor slednji Izraelec, jelo ga je skrbeti,
če bodo moč in gibčnost Ben-IIurova zado-
ščevale njegovemu podjetju.

„Ali si pa dovolj izurjen?" vpraša ga
z nemirom.

„Ne boj se, prijatelj. V ostalih treh
letih so bili borilci na pozorišču v Rimu od¬
visni od moje naklonjenosti, ali nenaklo¬
njenosti. Vprašaj jih, vprašaj najbolj sloveče

med njimi in oni ti potrde resnico mojih
besed. Ob času poslednjih velikih dirk mi je
sam cesar obljubil, obsipati me z naklonje¬
nostjo, ako povedem njegove konje v borbo."

„In odrekel si mu?"

„Žid sem in dasiravno nosim vitežko
ime, niti za vse zaklade sveta ne onečastim
imena svojih očetov, proslavljenega v obzidju
in v veži svetišča v Jeruzalemu. Vse kaj dru¬
gega je, uriti se v borbi v vojnih šolah in
gimnazijih, nego nastopiti javno v pozorišču.
Za Izraelca je to sramota. Ako pa se hočem
udeležiti tukajšnje dirke, ne storim tega radi
nagrade, prisegam ti!“

„Ne žuri se s prisego 1“ zakliče Malluh.
„Ali ne veš, da je zmagovalcu namenjeno
10.000 sestercev? Ali čuješ — 10.000! Saj
'je to celo premoženje!"

„Nimam skušnjav radi njega. Ko bi
prefekt za deset ali petdesetkrat in še za več
povečal nagrado, ko bi mi dajal celo letne
dohodke cesarjeve, pojdem na dirko izkliučno
le radi tega, da ponižam svojega sovražnika."

Malluh je zrl mladenča z zadovoljnostjo
in s ponosom.

„Vedi torej", reče, „da se je Messala
že vpisal med dirkače. Naročil je že, razgla¬
siti to po ulicah, gledališčih, kopelih in vo¬
jašnicah . .. njegovo ime lahko čitaš na ta¬
blicah vseh ndadih zapravljivcev v Antijohiji."

„ Ali stavijo nanj ?“

„Da. Vsaki dan goni svoje konje na
prostore, kjer ve, da se zbira največ ljudij."

„ Torej s temi konji in na tem vozu
dospe na dirko ? Hvala ti, stotera hvala, moj
dragi Malluh. Tvoje pojasnilo mi je zelo ko¬
ristno. A sedaj pa mi bodi še kažipot v
palmov gaj ter predstavi me, prosim te,
šejku llderimu."

„Kedaj?“

„Še danes. Marsikdo se utegne oglasiti.
Jutri utegnilo bi bili že prepozno. Izvrstni
konji. Nisem jim še videl para niti v cesarje¬
vem hlevu. Ce se mi posreči jih obrzdati ..."

„Pa dobiš sesterce!" seže mu smejaje
se v besedo Malluh.

„Ne ... ponižam svojega sovražnika, po¬
nižam pred toliko tisoči gledalcev" zakliče
Ben-Hur z glasom, razodevajočim sovraštvo.

— 80  —

»Ne gubiva časa !“ je silil v tovariša. »Na kak
način dospeva najpoprej do gaja?“

»Dospeva v vas Dafne", odvrne Malluli p('
pomisleku, „tam najdeva velblode in čez jedno
uro naju šejk pozdravi pred svojim šotorom."

»Požuriva se !“

V vasi Dafne najdete poleg veličastnih
palač tudi od knezov sezidane „khane.“

Našima popotnikoma se je posrečilo,
najeti si dva velbloda,- na katerih se potem
odpravita proti palmovemu gaju.

Vlil.

Palmov gaj.

Kraj, po katerem sta jezdarila, je bil
valovit in skrbno obdelan; vsaka ped zemlje
se je uporabila. Strma rebra gor so se spre¬
menila v nasipe; celo ploti ob cesti, obsajeni
z vinsko trto, so delali popotnikom senco
in hlad.

Sredi smokvovih, pomarančevili in citro-
novih gajev so stale tu pa tam bele kmečke
hišice. Iz tisočerih znamenj je bilo mogoče
spoznati, da je tu izobilje doma.

Sedaj pa sedaj so se pokazali sredi
zelenja zaviti v plavo meglo vrhovi Taurisa
ali Libana; spodaj pa je nalik srebrnemu
pasu tekla reka Orontes.

Naša popotnika, dospevši do njenih
bregov, sta jezdarila dalje ob obrežju včasih
čez strme, peščene griče, pa znovič čez ze¬
lene ravnine. Ako se je zemlja oblekla kakor
za svatbo, se je reka, kakor tekmujoča ž njo
v lepoti, lesketala od solčnih žarkov.

Dobro se je počutila v tej zali strugi
in rada bi si bila v njej počila, ko bi ne
bilo teh neštevilnih brodov, gnanih po vetru,
ali po veslih. Morala jih je nesti v daljne
kraje ter dovažati od ondot obilen dobiček.

Jahajoča tako poleg obrežja, zagledata
naša popotnika pred seboj veliko, prozorno
jezero, zalito z vodo Orontesa.

Naokrog so je, podobno kraljevemu
vencu, obkoljevale nebotične palme. Izvzemši
razkošne oaze v Arabiji, ni bilo na vsem
svetu tej podobne krajine.

„Evo, palmov gaj!“ zakliče Malluli.

Ben-Hur je bil kakor pijan pri pogledu
na to prikazen. Skozi zelen šotor listja, raz¬
penjajočega se nad njunimi glavami, kukalo
je modro nebo.

Kakor daleč je moglo oko seči, ni bilo
videti drugega nego to prozorno vodo, ta
safir in zelenjavo.

„Poglej“, spregovori Malluli, kažoč mu
velikanske palme, „vsak prstan na deblu
naznačuje jedno leto starosti. Preštej vse od
korenin do listja, in ako bo šejk trdil, da se
je ta gaj razgrinjal že poprej, predno se je
še kaj čulo o Antijohiji in Seleucidih, pa mu
lahko verjameš."

Gledajoč lepoto, vsakdo začuti nekaj
pesniškega v sebi. Pod vplivom podobnih
občutkov spregovori Ben - Hur k svojemu
sprevodniku:

»Kolikor sem mogel danes zapaziti, vrli
Malluli, je šejk Ilderim najnavadnejši človek
na svetu. Rabini v Jeruzalemu bi ga prezi¬
rali kakor Edomita. Na kak način je neki
dobil v last to čarobno zatišje ? Kako je je
znal ubraniti pred grabežljivostjo rimskih
oskrbnikov ?“

»Stari Ilderim, dasiravno Edomit, je po¬
tomec starega in plemenitega rodu/', odvrne
Malhih. »Vsi njegovi predniki so bili takisto
kakor on šejki. Jeden izmed njih — ne
spominjam se, kedaj je to bilo — je rešil
življenje kralju, obkoljenemu od sovražnikov,
davši mu tisoč jezdecev, ki so poznali vse
steze in skrivališča v puščavi, kakor pastir
pozna gole skale, na katerih pase svojo
čredo. Pospremili so ga iz kraja v kraj, da
so koncčno našli priliko napasti iznenadoma
sovražnika. Pobivši ga popolnoma, so po¬
sadili kralja znovič na prestol. A kralj, kakor
trdi poročilo, je bil hvaležen in nepozabljiv,
torej je pripeljal semkaj tega sina puščave
in ga prosil, naj razpne svoj šotor v tem
gaju, kjer je jezero, gozd in ves kraj od reke
do bližnjih gor njegova in njegovih potomcev
lastnina na vse večne čase. Poznejši vladarji
so si v svoj lastni prid prizadevali, ohraniti
dobre odnošaje s tem pokolenjem, ki se je
čimdalje bolj množilo, bogatelo ter redilo
čimdalje več konj in velblodov. Dandanes je
šejk gospodar vse okolice in mnogih glavnih
cest, vodečih v mesta, tako da vsaki hip
lahko zakliče mimo hodeči karavani: »Stoj!"
ali „Pojdile dalje v miru!" Celo sam pre¬
fekt, ki sedi v trdnjavi smatra srečnim dne¬
vom oni dan, kadar šejk Ilderim, radi brez-

— 81

številnih dobrih del Dobrotljivi imenovan, s
svojimi ženami, olroci in služabniki ter s čre¬
dami konj in velblodov zaide iz svojega zatišja
v Antijohijo."

»Ako ga oni toliko cenijo, čemu pa si
je danes pulil brke iz brade ter preklinjal
samega sebe za to, da je zaupal Rimljanu?
Ko bi ga bil cesar slišal, rekel bi bil bre-
zidvomno : »Takšen prijatelj mi ni všeč. Proč
ž njim !“

»Ti sumiš, da Ilderim ne ljubi Rima ?
Zares goji do njega mržnjo v svojem srcu.
Pred tremi leti so napadli na cesti med
Bosro in Damaskom Parti karavano, nosečo
davek iz bližnjega okraja, ter jo popolnoma
oropali. Da se pokrije izguba, so naložili pre¬
bivalcem nov davek. Ljudje so se pritožili k
samemu cesarju, in ko je ta ukazal plačati
primanjkljaj Plerodu, je kralj židovski pod
pretvezo, da šejk ne pazi dovolj na varnost
cest, nanj naprtil to kazen. Pritožba na ce¬
sarja ni imela vspeha. Od tega časa je jel starec
sovražiti Rim in to sovraštvo goji skrbno, ča-
kaje samo trenutka, da mu da odduška z
maščevanjem."

»Kaj jim more on storiti, dragi Malluh ?“

»Razumem te. Ti si misliš, da se mora
razbiti vsak poskus ob moč vsevladnega
Rima ? Čuj torej! Treba ti je vedeti, da se
nahajam v službi trgovca Simonidesa; moj
gospodar mi ne skriva svojih rnislij ter me
večkrat vpraša za svet, vsled česar njegovi
prijatelji govore svobodno v moji navzočnosti.
Na ta način sem čul že mnogo o šejku
Ilderimu."

Spomin na antiohijskega trgovca privabi
Ben-Huru pred oči sladko njegovo hčerko.

Videl je njene otožne, črne oči, slišal
sladki njen glas, tiho njeno hojo; 'mila mu
je bila ta prikazen, toda kmalu je izginila.

»Pred nekoliko tedni", nadaljuje Malluh,
»je prišel šejk obiskat mojega gospodarja.
Zapazivši, da je nenavadno razburjen, sem
hotel oditi iz sobe, toda ustavil me je, go¬
vore : »Ostani! Izraelec si, torej smeš sli¬
šati, kaj imam povedati." Ostal sem in slišal
nenavadne reči. Pred mnogimi leti so trije
možje obiskali Ilderima v puščavi. Vsi trije
so bili tujci: Indijan, Grk in Egipčan in jahali
so na belih velblodih. Tako zalih živalij še

doslej nihče ni videl. Šejk jih je pozdravil in
prosil, naj blagovolijo stopiti v njegov šotor.
Drugo jutro so vstali ter jeli opravljati mo¬
litve, kakoršnih šejk dotlej še ni poznal;
molili so jednega, jedinega Boga. Po zajutreku
je Egipčan povedal, kdo so bili in odkod so
prišli. Vsak med njimi je dospel iz svoje
domovine, ti kraji pa so bili daleč vsaksebi;
vsak je v jednem in istem hipu videl zvezdo
ter čul glas iz nebes, ki mu je zapo¬
vedal, naj gre v Jeruzalem ter povprašuje
po poti: »Kje je Oni, ki se jo rodil, kralj
židovski?" Vsi trije so ubogali ta glas ter se
sešli v puščavi in potovali skupaj v sveto
mesto. Od ondot jih je peljala zvezda v
Betlehem, kjer so našli v votlini novorojeno
dete. Padli so pred njim na kolena ter Ga
počastili kot Boga. In ko so Ga tako častili
ter Mu podali darove, so zasedli velblode
ter bežali brez oddihljeja v šejkov šotor, kajti
Herod, Veliki imenovan, jih je podil ter bi
jih bil brezidvomno ubil za to, da so se
drznili imenovati Dete kralja židovskega. Šejk
jih je skrival vse leto pod svojim šotorom,
gostil jih, skrbel za nje. Potem so odrinili
vsak na svojo stran, obdarovavši ga z dra¬
gocenimi darovi."

»Zares, to je nenavadna povest. Ali jo
verjameš ?“

»Poznam Ilderima. Laž še nikdar ni
prišla čez njegove ustnice."

Tako sta bila zatopljena v razgovor,
da nista zapazila, kako sta velbloda, pre¬
puščena sama sebi, krenila s ceste na travo
ter začela jo puliti.

Raz palme nad njunimi glavami oglasi
se nakrat pozdrav:

»Mir bodi z vami !“ zakliče njima su¬
ženj, nabirajoč datelje; ob enem pa se steg¬
nejo- k njima drobne ročice in hipoma ju
obkoli roj otrok, nudečih jima košarice s slad¬
kim sadjem.

»Šotori niso več daleč", pojasnuje Mal¬
luh, jodslej bova pri vsakem koraku naletala
na to nenavadno gostoljubje otrok puščave."-

Zopet kreneta velbloda na pravo cesto

»Kaj se je zgodilo z onimi popotniki ?“
vpraša dalje radovedni Ben-Hur. »Ali se ni
slišalo več od njih ?“

11

— 82

.Nasprotno", odvrne Malluh. .Uprav
radi tega je onega dne dospel šejk k mo¬
jemu gospodarju. Predvčerajšnjim gajejeden
od onih popotnikov obiskal znovič."

»Kje ?“

„Tu, pod šotorom, kateri čez kratko
zagledaš. Jezdaril je še na onem velblodu.
Bil je to Baltazar, Egipčan."

.Rekel si: Baltazar, Egipčan!“ zakliče
Ben-EIur močno razburjen.

.Nič drugače."

.Saj je nama povedal to ime starec
pri vrelcu ?“

.Zares", reče Malluh in videti je bilo
na njem, da je razburjen in da mu ta spo¬
min ni mil. .Zares... a tudi velblod je bil
bel... Temu človeku si rešil življenje."

„A ženska", reče Ben-Hur kakor sam
sebi, a ona ženska je njegova hči ?“

Na to se zamisli.

To pot mu stopi druga slika pred oči;
ogledoval jo je dalje in z večjimi občutki
nego prvič.

Odtrgavši se naposled od . te čarobne
prikazni, reče:

.Torej praviš, da so povpraševali po
kralju židovskem? Ponovi mi to še enkrat!
Ali so dejali, da ima biti  kralj židovski?"

„Ne. Vprašali so: Kje je On, ki se je
rodil, kralj židovski ?“ Egipčan ga pričakuje
doslej ter verjame, da potepta pod svojimi
nogami Rim. Tudi šejk veruje to."

Ben-Hur se globoko zamisli.

„Ta starec je samo jeden izmed mi¬
lijonov", reče naposled z glasom, razodeva¬
jočim sovraštvo, .jeden izmed mnogo mi¬
lijonov ljudij, katerih krivice silijo k mašče¬
vanju. Nadeja, da pride maščevalec, je sladek
napoj za njegove misli ter okusna hrana za
njegovo srce ... Toda ... ali pride .. .? Ako-
prav bi prišel, kdo more biti kralj židovski,
dokler živi Herod ? Kaj misli o tem Simonides ?“

„Ako je Ilderim, akoprav nagel in stra¬
sten, kakor vsak sin puščave, previden’ sme
se Simonides imenovati modrega. Slišal sem,
kako mu je odgovoril... Toda pst... Nekdo
pride ...“

Zares je bilo slišati topot konjskih
kopit. Gez kratko zagledata šejka, jahajočega

na konju na čelu številnih služabnikov. Za
njim so gnali njegove štiri izbrane konje.

Ilderim je jezdil s turobno pobešeno
glavo. Ko je zagledal gosta, se mu je razjasnilo
obličje.

.Mir s teboj, mladenič!" reče, obrnivši
se k Ben-Huru. „ A P tudi moj prijatelj Malluh
je tukaj! Pozdravljam te iskreno. Gotovo
imaš kako naročilo do mene od častivred¬
nega Simonidesa ? Da bi mu Bog njegovih
očetov dal dolgo življenje! Pojdita za menoj,
prosim, v mojem šotoru ni malo kruha in
vina. Vajina navzočnost ga osvetli kakor
solčni žarek !“

Dospevši k šotoru, zdrkne urno s konja
ter ju pozdravi na pragu.

Na to vzame iz rok sužnja dve kupici,
napolneni z vinom.

.Pijta", prosi ju, .na dnu najdeta ve¬
selje in tolažbo v trpljenju!“

Oba izpraznita do dna sladko pijačo.

„A sedaj vstopita v imenu božjem !“
reče umaknivši se pred njima.

V šotoru pozove Malluh Ilderima na
stran ter se ž njim dolgo pomenkuje; na to
se približa Ben-Huru.

.Predstavil sem tvojo prošnjo šejku",
reče. .On je tvoj prijatelj. Jutri zarano ti
dovoli poskusiti svoje konje. A sedaj, ko sem
storil za-te vse, kar je bilo v moji moči, mo¬
ram se vrniti v Antijohijo. Tam je nekdo,
kateremu sem obljubil, da ga še danes obi¬
ščem. Moram ostati mož - beseda. Jutri se
vrnem semkaj in ti bom delal družbo, dokler
se ne izvrši dirka."

Po vzajemni poslovitvi in blagoslovu
odrine Malluh v Antijohijo.

IX.

Miilluliovo poročilo.

Mesec je osvetljeval z bledo svojo svet¬
lobo vrhove gore Sulpe. Nad polovico pre¬
bivalcev Antijohije se je zbralo na strehah
svojih hiš, da se tu ohlade in osvežijo po
celodnevni vročini.

Simonides je sedel na naslonjaču ter
gledal z narožnika na reko in na pokrivajoče
jo ladje.

Estera mu je ravnokar prinesla na
pladniku skromno večerjo: pšenični kruh,

83

med in mleko; starec jc namakal v mleko
kruli, ko ga je bil poprej pomazal z medom.

»Malluh se je zapoznil nocoj', reče po
dolgem molčanju, izdajaje s tem svoj nemir.

»Mar misliš, da še pride ?“ vpraša Estera.

»Samo če ni odrinil na morje ali v
puščavo... Toda ne, saj bi mi bil pisal;
ker pa pisma nisem prejel, torej pride vsaki
hip sam, tega sem prepričan.'

»Upajva', reče potihoma ona in iz nje¬
nega glasu je bilo moči razvideti, da jej je
drago to upanje.

Pozorno Simonidesovo oko je to zapazilo.

»Torej želiš, da se povrne ?“

„Da“, odvrne ter ga pogleda s svojimi
velikimi, črnimi očrni.

»Ali mi nočeš povedali, zakaj?'

»Ker....* besede ji zamro na jezika,
»ker mladenič je ... “ znovič je umolknila,
ker jej je zmanjkalo besed, ali pa nemara ni
hotela razodeti svojih mislij.

»Naš gospodar', dokonča namesto nje
oče. »Kaj ne, da si hotela to reči?'

»Da.*

»Torej misliš, da bi mu dovolil oditi,
ko ne bi vedel, da se vrne ? Toda pomiri se!
Vrne se ter vzame nas in vse, kar je doslej
bilo naše, vse: blago, denar, ladje in sužnje,
a naposled še to, kar je tanjše od najtanjšega
sli k na in zaljše od bagra — srečo in bla¬
gostanje'.

Ona je molčala.

»Ali te to ne boli?'

»Ne.“

»Ha! nemara je bolje tako. Prepričal
sem se, draga Estera, da najhujša istina ni
tako črna nego je strah pred njo. Torej
tudi sužnjost, v katero se podamo prosto¬
voljno, utegne nam sčasoma postati sladka.
Naš gospodar je res rojen za srečo. Premo¬
ženje ga ne stane nič, prav nič, nikakih
skrbij, ni jedne kaplje znoja; pripade mu v
delež ob času, ko je še mlad m poln moči,
a naposled — oprosti mi to nfečimurnost —
dobi to. česar bi ne dobil na nobenem trgu
za kraljevo bogastvo — tebe, vejica cvetice
z groba moje Rahele !'

Potegne jo k sebi ter jo na čelo dva¬
krat poljubi: jedenkrat za-se, jedenkrat za
rajnko.

»Ne govori tako', reče, »ne sodi ga tako
strogo. On je tudi dokaj trpel in prepričana
sem, da nama vrne prostost.'

»Tvoje slutnje te le redko kedaj varajo;
saj veš, da se pogostoma ravnam po njih,
toda... (tu se mu je dvignil glas, ki je postal
nenavadno strog...) ti udje, ki me ne mo¬
rejo preživih, to telo, ki ni več človeku po¬
dobno, to še ni vse, kar mu prinesem s sa¬
mim seboj v dar. O ne! Jaz mu dam dušo,
katere niso premagale rimske muke, dam
mu razum in bistroumje, ki more najti zlato
tam, kamor niso bile dospele ladje Salomona ;
dam mu srečo, ki prinaša obilen dobiček.'

Nasmeje se zmagoslavno.

»Ti ne veš, drago dete, da predno
mesec, ki ščitu enak osvetljuje sedaj svetišče
in goro Sijon, da predno se ta mesec spre¬
meni v ozki srp, ko bi hotel, lahko tako
močno potresem svet, da bi celo sam cesar
strepetal strahu, kajti jaz, drago moje dete,
imam to, kar znači več nego zdravo telo,
več nego pogum in trdna volja, celo več
nego skušnje, najdragocenejši sad dolgega
življenja — jaz znam voditi ljudi in jih ra¬
biti za svoje namene tako, da so v mojih
rokah kakor ubogljivo orodje. Radi lega raste
zlato od dotike mojih rok stotero, da tiso¬
čero ; radi tega mi poveljniki mojih ladij do¬
važajo bogastvo iz daljnih krajev ; radi tega
zasleduje Malluh pozorno vsak mladeničev
korak ter mi zanesljivo sporoči o vsem ..."

Kakor v potrjilo teh besed se začujejo
uprav v tem trenutku na narožniku odmevi
korakov.

»Kaj? Ali nisem dejal? To je on. Pri¬
naša nam novice... Radi tebe, bela moja
lilija iz doline Sarona, radi tebe jedine po¬
šiljam svoje molitve k Onemu, ki ni zapustil
svojih otrok v puščavi, ter ga prosim, naj
bi bile ugodne te novice. Ni več daleč tre¬
nutek, ko se prepričava, ali imata tvoja le¬
pota in moja zmožnost še kaj veljave v očeh
našega gospodarja.'

Med tem se Malluh prikaže na pragu.

„Mir bodi s teboj, častivredni Simo-
nides, in s teboj, sladka Estera!'

Stal je pred njima raven kakor sveča;
bilo je videti na njem, da navzlic službo-

11 *

— 84  —

vanju so ga družile s to rodbino še druge
prisrčne vezi.

»Kaj si izvedel o mladenču ?“ vpraša
urno Simonides.

Malluh jame pripovedovati podrobno
dogodke celega dneva. Trgovec ga je na
videz malomarno poslušal; nobena mišica ni
strepetala na njegovem licu, samo oči so se
mu bliščale ter s tem pričale, da ga pripo¬
vedovanje zanima.

»Hvala ti, Malluh, hvala!" reče, ko je
služabnik nehal pripovedovati. »Zadovoljen
sem s teboj. Dobro si opravil. Nihče bi ne
mogel mi bolje služiti. .. Kako misliš, ali je
ta mladenič zares žid ?*'

»Na vsak način. Žid je iz rodu Jude."

»Iz tvojih besed vendar razvidim, da ti
ni pravil ničesar o svoji preteklosti."

»Previden je, rekel bi, celo sumnjiv. Na¬
vajal sem ga k temu na razne načine — a
zaman; še le, ko sva zapustila gaj Dafne..."

»Nagnusen kraj! Čemu je šel tjekaj ?“

»Dejal bi, da. iz radovednosti.

To je povod vsem onim, ki tjekaj gredo.
Vendar pa se je kazal povsem malomarnega
za vse pregrešne mičnosti tega kraja. Vse-
kako pa ni hotel videti svetišča. Vprašal me
je samo, če je morda zidano v grškem slogu ?
Dragi gospod, ta mladenič nosi v srcu bo¬
lest, katero želi zadušiti, in šel je v votlino,
tega sem prepričan, šel tako, kakor gremo
na pokopališče za telesnimi ostanki svojih
rajnkih, radi tega, da tam pokopljemo svojo
bolest."

»O, ko bi se v svojem opazovanju ne
bil zmotil! Kaj pa, ali si zasledil, da ima
mladenič kak namen, kako težnjo?"

»Njegovo življenje je posvečeno sedaj
iskanju matere in sestre. Razun tega nosi v
svojem srcu veliko mržnjo do Rima. Ta mu
je prizadjal veliko krivico, in ker je to krivico
povzročil oni Messala, o katerem sem ti že
pravil, torej je njegov drugi namen, poteptati
in ponižati Rimljana. Lahko bi bil to že storil
pri vrelcu Kastalije, toda premagal se je; za
maščevanje je treba več prič in več razglasa...
torej se poskusi ž njim na pozorišču."

»Nu, in takrat?"

»Sin Arija dobi zmago."

»Od kod veš to?"

Malluh se nasmeje,

»To sodim po tem, kar je sam rekel."

»To še ni nikak dokaz."

»Kajpada. Imam pa še drugi : njegov
pogum."

»A to sovraštvo, Malluh, povej mi, ali
nemara do vsega naroda ? Ali je to samo
hudomušnost vročekrvnega, dogodkov željnega
mladenča, ali občutek, ki se je zagnezdil tam
po hladnem prevdarku? Ali si utegnil to
opaziti, povej ?“

»Moj gospod, jeden vzrok, vsled kate¬
rega sem zagotovljen, da je ta mladenič žid
—- je uprav ta sila njegovega sovraštva. On
zna dobro brzdati svoje občutke in ni čuda,
saj jih je moral dolgo skrivati, živeč med
Rimljani, Toda navzlic temu se mi je vendar
dvakrat razodel: prvič, ko me je vprašal o
odnošajih šejka glede Rima, in drugič, ko sem
mu pripovedoval novice, katere so prinesli
trije modrijani z vzhoda."

»Njegove besede? Ponovi mi njegove
besede!" zakliče Simonides. »Rad bi iz njih
razsodil sam, kak vtis je napravila nanj ta
novica?"

»Hotel je izvedeti temeljito, ali so trije
modrijani pri Jeruzalemskih vratih povpra¬
ševali po njem, ki se je rodil kot kralj ži¬
dovski, ali po njem, ki bi imel postati kralj
židovski ?“ V teh besedah je zapazil bistveno
razliko. Dalje je dejal: »Samo Herod, ali
kdor njemu podoben, more biti kralj židov¬
ski, dokler obstoji Rim."

„Kaj je on mislil s tem ?“

»Da rimska država mora razpasti, predno
more nastopiti pri nas kaka druga vlada."

Simonides je zamišljeno zrl na ladje, ki
so se premikale po reki.

»Lahko greš, Malluh", reče naposled.
»Okrepčaj se ter bodi pripravljen na pot;
jutri odideš zopet v Palmov gaj, da boš po¬
magal mladenču, kolikor mogoče, v njegovem
težavnem podjetju. Predno odideš, stopi še
sem k meni.'Dam ti pismo na Ilderima."

Malluh odide.

»Naj bo blagoslovljen Bog Izraelov,
kajti skazal mi je svojo ljubezen! Njegova
pota so zakrita v gosto meglo pred človeš¬
kimi očmi, toda včasih nam pošilja Gospod
luč od zgoraj in takrat čitamo Njegove sodbe

— 85  —

kakor otrok, ki jame skladati črke kake ne¬
poznane pisave."

»Star sem in moj čas je že blizo", je
nadaljeval z velikim navdušenjem, „toda uprav
sedaj, ob jednajsti uri, ko je nadeja jela že
umirati v mojem srcu, prinaša mi Egipčan
novice, ki me okrepčujejo v daljšem čakanju.
Pa tudi vidim, kakor na dlani, bližajoče se
dogodke tako važne, ki spremene obličje
zemlje. Vidim tudi, čemu mi je Bog blago¬
slovil trud pri nakopičenju bogastva. Zares,
moje dete, zdi se mi, kakor bi začel znovič
živeti."

Estera je sedela tesno pri očetu, toda
njene misli so blodile daleč od njegovih besed.

»Kralj se je rodil", nadaljuje Simo-
nides, »ter mora biti že v letih. Takrat, ko
ga je Baltazar videl ter mu prinesel svoj
dar, ga je imela mati na rokah; od onega
časa je preteklo že sedem in dvajset let.
Danes ali jutri se prikaže med nami. O sveti
očetje Izraela! Kako veselje me navdaja pri
tej misli! Zdi se mi, da čujem ropot podi¬
rajočih se zidov in vidim, kako se odpira
zemlja ter požira Rim; vidim tudi, kako se
ljudje vesele, plešejo in prepevajo na tem
orjaškem grobu. In evo, na teh razvalinah
se postavi novi prestol, kateremu se uklanjajo
raznojezični narodje. Moja Estera, ta prestol
zasede kralj, velik in mogočen, kakoršnega
še niso videli doslej. Toda, da to doseže,
mora imeti mnogo denarja in dokaj ljudi j,
udanih mu s celim srcem — kajti bil je rojen
od žene in kot človek mora hoditi po člo¬
veških potih. — Poleg denarja bo potreboval
oskrbnikov in blagajničarjev, a ljudem, ki se
bodo zanj borili, treba bo poveljnikov. In
evo, tu se odpira široka pot za mojega go¬
spodarja in za-me; on bo hodil po njej,
kakor ognjeni konj, jaz pa se bom plazil
kakor polž, toda na koncu te poti čaka naju
oba maščevanje in .. . (tu se je ustavil) in . . .
sreča za otroka tvoje matere!"

Ona je molčala.

Simonides se je še le sedaj spomnil, da
govori to ženski, katera po svoji naravi ne
more umeti velike njegove radosti, niti poj¬
mih velikih njegovih smotrov.

»Kaj si toliko zamišljena, Estera ?“
vpraša, in njegov glas, še pred kratkim res¬

noben in svečan, je bil sedaj nenavadno
nežen. »Ako se ti v srcu vzbuja kaka želja,
le naznani mi jo in takoj jo izpolnim. V
svojih rokah imam moč, ki je enaka tiču :
vedno ima razprostrta krila za letanje po
brezmejnih prostorih."

Ona mu.odgovori preprosto kakor otrok :

»Pošlji po njega, oče, pošlji še danes.
Ne dovoli mu nastopiti na pozorišču."

Simonides je strepetal na vsem životu ;
odvrnil je oči ter gledal, ne videč nje, na
reko, nad katero se je razpenjal nočni mrak
slično odeji, kajti mesec se je bil že-skril za
goro Sulpo. Na nebu so zalesketale Zvezde.

In mar naj ti priznamo, dragi čitatelj,
da je Simonidesovo srce jela trgati ljubo¬
sumnost? Kaj, ko bi že ljubila svojega go¬
spodarja? O ne! ni mogoče! Saj je še
premlada ... A vendar .. . jej je že šestnajst
let. Ali je že pozabil, kako sta pred nekoliko
tedni šla nad Orontes, kjer so spustili v vodo
novo ladjo, a na žoltem praporu je bilo njej
na čast napisano ime »Estera". Tako sta
praznovala oba ta rojstni dan.

Ne, on tega ni pozabil, toda sedaj zdelo
se mu je to nekaj novega. Dogajajo se reči,
o katerih se nam zdi, da za nje ne vemo,
toda nakrat čujemo o njih in ta njih pojav
vzbuja v naših srcih grenkost.

Takšni so bili v tem hipu občutki Si-
monidesovi. . .

Mar ni tega dovolj, da je v mladih letih
morala postati služabnica? Ali je res treba,
naj svojemu gospodarju žrtvuje občutke, ka¬
terih globino in velikost je poznal najbolje
on, njen oče, in katerim je bil jedini predmet.

V  tej svoji bolesti je izgubil starec iz¬
pred očij nadejo, ki je še pred kratkim bo¬
žala njegovo srce — ter čudovitega kralja,
katerega je pričakoval s tolikim veseljem.

Toda s krepkim naporom je premagal
samega sebe.

»Ne dovoliti mu nastopiti na pozorišču ?“
vpraša kakor po navadi resno in mirno. »A
čemu to, moje dete ?“

»Ker ta prostor ni priličen za sina
Izraelovega."

»Ali samo radi tega?"

Esterino srce je plalo tako močno, da

- 86  —

ni mogla takoj odgovoriti. Postala je zbegana,
kakor še nikdar doslej.

»Mladenič prevzame vse premoženje*,
nadaljuje Simonides, trudeč se govoriti ko¬
likor mogoče nežno, »vse: ladje, blago, vel¬
blode in denar — vse, drago dete! A jaz
se vendar ne bom čutil revnega, kajti pri
meni ostaneš ti in tvoja mladost. Povej, ali
se mi ima tudi to odvzeti ?“

Ona se skloni nad starcem ter opre
glavo ob njegovo sence.

»Govori, Estera, naj vem že naprej;
naj to ne pride na-me kakor strela z jas¬
nega neba."

»Miruj, oče"! reče z otožnim in sve¬
čanim glasom.

»Ko bi tudi moja ljubezen bila pri njem,
jaz ostanem pri tebi in ti bom stregla do
smrti, kakor sem ti doslej."

In sklonivši se, mu poljubi roko.

»On je drag mojim očem, njegov glas
je sladek mojim ušesom in radi tega stre-
petam pri misli, da se tam izpostavlja ne¬
varnosti. Da, oče, močno si želim ga znovič
videti. Toda ta vzajemna ljubezen ni še prava
ljubezen, torej hočem čakati, ne pozabivši,
da sem tvoja in svoje matere hči."

»Naj te blagoslovi vsemogočni Bog in
Gospod naših očetov! Na sveto Njegovo ime
prisegam, ti moraš biti srečna ! Kakor prah
izpred tvojih nog odstranim pred teboj vsako
trpljenje."

Simonides, čuteč se po tolikih vtisih
utrujenega, ukaže poklicati sužnja, da ga od¬
pelje v sobo.

Tu je, čuječ še dolgo, premišljeval
razno ter mislil na bližnji prihod kralja in
na sladko svojo hčerko. Ona pa je med tem
spala sladko spanje nedolžnosti.

X.

Rimska gostija.

Palača na oni strani reke, nasproti Si-
monidesovi hiši, je bila sezidana od slove¬
čega Epifanesa. Obzidje naokrog bi jo imelo
braniti pred valovi in sovražniki ob enem.

Ta velikanska stavba, namenjena po
rimski nadvladi za poslance, je bila brez
prebivalcev. Radi preveč mokrega zidovja so
dobili poslanci drugo poslopje na zapadnem
rebru gore Sulpe, poleg Jupiterjevega svetišča.

Nekateri hudomušniki so trdili, da ugo¬
vor, češ, da bivanje v palači na otoku ni
zdravo, je skrival v sebi neki drug vzrok.

Evo, nova palača, postavljena nasproti
trdnjavi, je dajala več poroštva glede varnosti.

Zares, kolikorkrat je kaka važna oseba,
konzul, vojaški poveljnik, ali celo sam kralj,
obiskal Antijohijo, bilo mu je vsikdar dolo¬
čeno stanovanje v novi palači. Tudi sedaj je
bilo tam nastanjeno spremstvo konzula Mak-
sencija, ki bi imel po svojem prihodu tukaj
stanovati.

Dovoli, čitatelj, da te povedem v jedno
prostorno dvorano tega poslopja.

Ta orjaška dvorana je imela tla iz
raznobarvnega mramorja; strop pa so pod¬
pirali kipi Atlantida, postavljeni v vrste, kar
je na prvi pogled tvorilo več sob iz jedne.
Ob steni so stali naslonjači, pokriti s tankim
indijanskim kašmirom. Poleg teh so bile tam
še mize in stoli v čudovitih oblikah, po slogu
starodavnega Egipta. Ob stropu je na bro¬
nastih verigah viselo pet velikih svečnikov.
Ti so osvetljevali vso dvorano tako jasno,
kakor beli dan na dvoru.

Okrog teh miz in na naslonjačih je se¬
delo, se kretalo in ležalo kakih sto oseb. Vsi
so bili mladi ljudje; mnogi izmed njih še
niso prekoračili svojih fantovskih let. Govorili
so po latinski. Njihova obleka je bila nare¬
jena po kroju, ki je bil v rabi v nadtiberski
prestolnici, to je kratke tunike brez rokavov,
segajoče komaj do kolen ; ta kroj, kaj ugoden,
se je prilegal zlasti podnebju Antijohije.

Na naslonjačih in po tleh so bile malo¬
marno razmetane toge (dolge suknje), plašči
in čeveljčki.

V dvorani je bilo polno trušča; sedaj
pa sedaj se je sredi hrupa in kletev razlegal
ropot kostij, ki so služile za igro. Družba se
je zabavala s priljubljeno igro rimske mladine.

»Vrli Flavij!“ zakliče jeden izmed igral¬
cev, dvignivši kvišku vrečico s kostmi, poglej
na ta plašč ,tukaj-le na koncu naslonjača.
Prišel je ravnokar krojaču izpod rok ter ima
zlato zapono, kakor dlan veliko.

»Ha! videl sem že marsikaterega zal-
šega", odvrne Flavij, ne pretrgavši igre,
»tvoj ni star, toda oprosti, nov tudi ne. A
kaj hočeš ž njim ?“

— 87  —

„NiC! Hotel sem samo reči, da ga rad
dam onemu, ki bi vedel vse, kar je bilo, kar
je in kar bode“.

„Za boga Baba ! Poznani take, ki sprej¬
mejo tvoj poziv. Toda pustiva to, škoda časa
za prazne marnje; rajše nadaljujva igro!
Koliko staviš?"

„Jeden sesterc”.

Oba sta potegnila povoščene tablice ter
si zapisala številke za spomin.

»Človek, ki bi vse vedel", nadaljuje
Flavij, stresajoč kosti v vrečiči. »Na Jupitra !
ta bi napihal kašo orakeljem! Toda kaj bi
počel ž njim?”

»Pred vsem drugim bi mu stavil jedno
vprašanje in zvedevši, kar hočem vedeti, od¬
sekal bi mu glavo”.

»A to vprašanje?”

»Moral bi mi napovedati uro ... ne,
minuto, ob kateri Maksencij dospe v pri-

stajo.”

»Ne zahtevaš mnogo”.

»Tebi se tako zdi. Ali si že stal kedaj
z odkrito glavo na sirijskem solncu? Ognji
Veste ne pečejo huje. Ako že moram umreti,
naj umrjem vsaj v Rimu . .. Toda, na bo¬
gove ! Ti si bržkone sporazamljen s Fortuno ?
Znovič sem zgubil!”

Torej staviva še enkrat?”

»Prav. Hočem dobiti nazaj svoj denar.”

Ta mladeniča, kakor tudi ostali njuni
tovariši, sta pripadala k vojaškemu sprem¬
stvu konzula in čakajoča njegovega prihoda,
sta preganjala dolgčas z igro in z razvese¬
ljevanjem.

Uprav v tem trenutku je stopila v dvora¬
no nova četa ter krenila k mizi sredi dvorane.
Vračali so se očividno od obilne »libacije” *),
kajti nekateri so le s težavo mogli držati se
na nogah. Spredaj je šel mladenič z vencem
na čelu v znamenje, da je gostil tovariše.
Vino je pustilo na njem samo ta sled, da ga
je napravilo še zalšega; njegova usta in lice,
pobarvano z razgreto pijačo, mu je bilo ru-
deče, kakor dozorela črešnja iz vrta En-Gadi;
oči so se mu od dobre volje kar bliščale.
Šel je ponosno, držeč glavo po koncu, kakor
bi bil sam cesar. Malo se zmeneč za to, če

*) Razlivanje vina v čast bogovom.

sune koga na poti, je delal pot sebi in
tovarišem.

Trumoma so obsipali novodošlega to¬
variša.

Sicer pa so se mu tudi vsi umikali z
nekakim spoštovanjem. »Messala! Messala!”
so klicali veselo.

Ti, ki so dalje proč sedeli ter ga niso
mogli videti, so odgovarjali na ta klic kakor
na geslo.

Messala je ponosno zrl na to znamenje
udanosti.

»Voščim ti zdravja, Drus !“ reče, obr¬
ni vši se k najbližjemu igralcu. »Pozdravljam
te in te prosim, posodi mi za trenutek svojo
tablico”.

Pregledal je v naglici zapisane številke
ter s preziranjem vrgel povoščeno tablico na tla.

»Denari”, nič druzega nego »denari”,
novci mesarjev in porivačev samokolnic. Po¬
zabil sem, da pri vas v Rimu je celo sam
cesar pripravljen presedeti vso noč, samo če
mu Fortuna vrže kak beraški novec v krilo.”

Drus zarudi sramote do ušes.

»Ljudje iznad Tibere”, spregovori Mes¬
sala k mladeničem, stoječim na okrog, »po¬
vejte mi: kdo je ljubljenec bogov ? Rimljan,
kaj ne? Kdo postavodajalec narodov? Rim¬
ljan! Kdo gospodar sveta? Rimljan!”

Vsi ponove za njim jednoglasno: „Rim-
ljan! Rimljan!”

»A vendar”, nadaljuje, »je še nekdo, ki
nadkriljuje celo Rimljana!“

Umolkne. Na to dvigne prezirljivo glavo,
kakor bi hotel jih še bolj ponižati s tem
očitanjem.

»Ali čujete?” ponovi. »Je še nekdo na
svetu, ki je še več vreden od najodličnejšega
Rimljana”.

»To je bržkone Herkul!“ se oglasi nekdo
izmed navzočih.

»Bahus!” zakliče neki šaljivec.

»Jupiter, Jupiter!” zagrome vsi ob enem.

„Ne“, odvrne Messala, »iščite med
ljudmi”.

»Imenuj ga, imenuj !...  “

»Višji od Rimljana je on, ki je vrline
zapada združil z vrlinami vzhoda, on, ki v
zmagovalni zapad nosi vzhodno umetnost,
vživanja sadu zmage.”

„Na Apolina! Saj to ni nihče drugi
nego Rimljan. Gotovo si hotel s tem reči,
da je prekosil samega sebe? Živio, Messala !“

In v znamenje, da se vsi strinjajo s
tem mnenjem, zadoni po vsej dvorani glasno
ploskanje. Ko nekoliko potihne, poprime Mes¬
sala znovič besedo:

„Mi na vzhodu", reče, „nimamo nikakih
bogov, marveč samo vino, ženske in Fortuno,
zatorej je tudi naše geslo to: „Kdo se drzne
na to, na kar se jaz drznem?" To geslo je
dobro v senatu, še boljše na vojni, toda
najboljše za onega, ki išče dobro ter pred
najhujšim niti ne čuti bojazni ..."

Njegov, iz početka svečani glas, je po¬
stal nekako šaljiv.

„Tam v skrinjah v trdnjavi", je dejal,
„imam shranjenih pet talentov denarja. Evo
vam pobotnice na to svoto".

Pri teh besedah vzame iz nedrij neki
zamotan papir ter ga vrže na mizo. Vsi
obrnejo svoje oči nanj.

„Ta svota je mera tega, na kar se jaz
drznem. Kateri izmed vas se drzne na to¬
liko ? Molčite? Ne morete toliko staviti? Prav.
Umaknem jeden talent. Kaj ? Še vedno mol¬
čite? Ha! Nemara stavite tri talente....
samo tri...  Ne? Torej nemara dva?...
jeden ? ... vsaj jeden na hvalo reki, nad ka¬
tero ste zagledali luč sveta .. . Orontes je
barbar proti svetemu Tibera ... Vzhodni Rim
proti Rimu zapadnemu 1.. .“

In dvignil je kvišku vrečico s kostmi.
Toda nihče ne odgovori na poziv. Messala
premeri tovariše s porogljivim, prezirljivim
pogledom.

„Ha !“ se nasmeje prezirljivo ter telebne
vrečico' ob mizo. „Na Jupiterja v Olimpu !
Sedaj vem, radi česa ste prišli v Antijohijo.
Vi hočete tukaj obogateti. Želim vam sreče!,..
Hej! Cecilij!“ zakliče sužnju, ki mu je stal
za hrbtom. Pojdi v sobano, kjer se je vršila
gostija, ter prinesi steklenice z vinom in ku¬
pice. Moji rojaki nimajo denarja; na Raha!
naj vidim, ali imajo vsaj želodce !...  Le
urno !“

Na to se obrne k Drusu:

»Torej poskusiva srečo", reče. »Ker pa
svojo srečo merite z »denari", ha! težavno!...
staviva vsak svoj »denar".

Na to jameta metati kosti.

Neki mladenič, stoječ v bližini, je po¬
zorno ogledoval njuno igro.

»Kdo si ti?" vpraša ga Messala.

Mladenič se umakne.

»Ne, na Jupiterja! nisem te hotel raz¬
žaliti ! Med ljudmi je navada biti tim na-
tanjčnejši v računih, čim manj je stvar tega
vredna. Potrebujem tajnika. Saj mi ne odrečeš
svoje službe?"

Mladenič urno izvleče svoje tablice.

»Trenutek še, moj Messala;" zakliče
Drus. »Ni sicer navada pretrgati igro z raz¬
govorom, toda, akoravno bi mi utegnila po¬
stati Fortuna radi tega nenaklonjena, moram
te vendar nekaj vprašati. Povej mi, ali si že
videl kedaj nekakega Kvinta Arija?"

»Duumvira ?“

»Ne, njegovega sina."

»Mislil sem, da je bil Arij brez otrok."

»Da;  za to pa imam v mislih njego¬
vega posinovljenca. Evo, Kastor ni mogel biti
bolj podoben Poluksu, nego si ti podoben
onemu Ariju".

»Res, res !“ zakličejo tovariši. »Nje¬
gove oči, njegovo lice!“

»Kaj še?" se oglasi nekdo s preziranjem.
»Messala je Rimljan, Arij pa mora biti žid!“

»Prav imaš", zakliče drugi. To je moči
opaziti na prvi pogled",

Vname se pričkanje. Messala, hoteč jih
odvrniti, reče Drusu:

»Ni še prinesel vina. Da preženeva
dolgi čas, povej mi nekoliko o tem mladeniču.
Radoveden sem zvedeti kaj o tem poclobnežu."

»Ali je Rimljan, ali žid, to v tem slu¬
čaju ne šteje toliko; bodi dovolj, če rečem,
da ta podobnost nima za te nič razžaljivega.
Arij je zal, razumen in pogumen. Lahko bi
bil postal ljubljenec cesarjev, toda ponosno
je odklonil to srečo. Kdo je on prav za prav
— tega nihče ne ve. Dospel je med nas na
tajnosten način, odslej pa se tudi skrbno
izogiblje družbe — smatra se očividno za
boljšega od nje — ha! nemara celo za slab¬
šega. V gimnaziji in v bojni šoli je bil ne-
prekosljiv borilec. Plavooki orjaki iznad Rena
in sarmaški bivoli so bili v njegovih rokah
kakor šibko trsičje. Ta mladenič ima v sebi
dokaj bojnega duha, torej je tudi stopil v

- 89

tabor Maksencija, ker se nadeja, da pride do
boja s Partami. Pravijo, da se je celo vsedel
z nami v jedno ladjo, toda v Raveni nam je
izginil izpred oCij. Samo toliko vem, da je
dospel semkaj zdrav in cel, toda namesto
nastaniti se v tej palači, je ukazal zanesti
svoje Zavoje v bližnji „hkan.“ Odslej je izginil
nekje brez sledu."

Messala je poslušal to pripovedovanje s
početka samo iz uljudnosti, toda čimdalje
je Drus pripovedoval, timbolj je naraščala
njegova radovednost.

„Ali čuješ?" reče, obrnivši se k blizu
stoječemu mladenču Mirtilu, ki mu je bil to¬
variš pri vsakdanjih vajah na pozorišču.

„Ako ne bi slišal, ne bi bil tvoj prija¬
telj", odvrne ta, močno razveseljen, da se
hoče Messala ž njim razgovarjati.

„Gotovo se spominjaš mladeniča, ki te
je sunil danes raz voz kakor vrečo plev."

»Na Baha! tvojemu spominu pride na
pomoč spahnena roka, ki me spominja tega
občutljivo".

Pri teh besedah jo je pobožal z na pol
veselim, z na pol otožnim licem.

»Zahvali torej usodo ! Našel sem so¬
vražnika. Pripoveduj nam še več", reče Drusu,
„o tern, ki je žid in Rimljan v jedni osebi.
Na bogove!" Ta primera more še roditi kaj
lepšega od Gentaura. Kako se on nosi,
moj Drus?"

»Po židovsko."

„Cuj!“ reče Messala, obrnivši se znovič
k Mirtilusu. „0n je mlad — to je jedno;
ima obličje Rimljana — to je drugo; oblači
se kakor Izraelec — to je tretje; zna se bo¬
riti z borilci, da, premetuje vozove, a to ne
samo v cirku — to je četrto. Nu, Drus,
kakšne lastnosti ima še ? Mora gotovo znati
več jezikov, ker drugače bi se ne mogel tako
pretvarjati, danes v žida, jutri v Rimljana.
Ali zna nemara tudi jezik Atencev?"

»Govori ga tako čisto in gladko, da bi
lahko nastopil na odru v tragediji Aishylosa.“

»Pomisli! Mladenič zna pozdravljati celo
ženske v grškem jeziku — to je peta last¬
nost. Kaj še več? Omenil si neko tajnost, ki
kakor megla obkoljuje onega čudovitega Arija.
Pripoveduj nama takoj o njej."

»Ha! ako le hočeta, pa naj bo. Evo,
pravijo, ko je Arij, oče, odrinil na pohod
proti grškim morskim roparjem, da ni imel
žene, niti otrok; vrnil pa se je z nekim
fantom, uprav, istim, o katerem govorimo, ter
ga posinovil takoj drugi dan."

»Kako posinovil?" zakliče Messala. »Na
Baha! Cim dalje, tim bolj mi vzbujaš rado¬
vednost. Kje pa je dobil duumvir ta drago¬
ceni plen? Kdo je bil ta fantin?"

»Na to ti more odgovoriti k večjemu
on sam. Duumvir, ki je bil tačas še tribun,
je izgubil v bitki galejo. Od vse posadke sta
se rešila samo dva —- on in ta mladenič.
Plavala sta na jedni deski v naročje neizo¬
gibni smrti, dokler ju ni zapazila posadka na
rimski ladji ter ju potegnila na krov. Arij je
imel na sebi opravo tribuna, oni pa obleko
galejnika.

»Galejnika! Ha! Torej je to galejnik !“
zakliče Messala ter vstane od mize.

Bil je močno razburjen.

Toda uprav v tem hipu so služabniki
prinesli žlahtno sadje in vino v srebrnih vrčih.

Na to prikazen se je obličje Rimljana
takoj zjasnilo; pozabil je na zanimajoče ga
pripovedovanje in, pokazavši na mizo, zakli¬
cal veselo:

»Ljudje iznad Tiberije! Ali bi ne mogli
počakati svojega poveljnika na veseli gostiji?
Vabim vas na gostijo, Bahu na čast! Koga
hočete imeti za Amfitriona ? Odgovorite,
Rimljani"!

»Kdo naj bo drugi, nego on, ki gosti
nas vse?" se oglasi Drus.

Po vsej dvorani zadoni ime Messale.
On poprime znovič besedo:

»Pripeljal sem semkaj s seboj — pravi
— nekoliko prijateljev. Ti so še le ravnokar
vstali od mize. Naj se torej naša gostija začne
po stari navadi. Na katerega je sok vinske
trte najočividnejše vtisnil svoj pečat? Kate¬
rega je najbolj prevzel vinski sok ? Poiščite
ga in prinesite ga semkaj!“

»Tukaj je! Tukaj je !“ zakličejo, dvig-
nivši s tal mladenča tako zale postave, da
ga je bilo lahko mogoče imeti za boga pi¬
jancev; ni pa mogel držati več trsa v roki
in venec bi mu bil brezdvomno padel raz
glavo.

— 90

»Posadite ga na mizo !“ zapove Messala.

Toda on ni mogel sedeti. Morali so ga
držati. Sredi svečanega molčanja poprime
Messala besedo.

„0 Bahus!“ zakliče, »o največji izmed
bogov, bodi nam naklonjen v tej noči! V
mojem in v imenu mojih tovarišev žrtvujem
ti ta venec ... (pri teh besedah si ga sname
z glave)... ter ga položim na tvoj oltar v
svetišču Dafne!“

Priklonil se je ter si del venec znovič
na glavo. Potem, stopivši k mizi, dvigne vre¬
čico s kostmi.

»Poglej, Drus“, reče, »pri oslu črnega
Silena, tvoj denar je prišel k meni! To so
dohodki! Sedaj pa kvišku čaše ! Naj žive :
vino in ženske!"

Dvorana se je kar stresla od smeha in
ploskanja; celo kipi Atlantida, — tako se je
zdelo, — niso stali mirno.

XI.

Šotor v Palmovem gaju.

Šejk ni nikdar odrinil brez številnega
spremstva, kakor se tu spodobi knezu in
očaku/ V mestih so ga smatrali za bogataša
in velikaša, in to po vsej pravici. On ni imel
samo denarja, marveč tudi obilno služabni¬
kov, sužnjev, velblodov, konj in.vsakovrstnih
čred, katere je vodil zmerom s seboj.

V senci dreves, v Palmovem gaju, je
dal razpeti dolgo vrsto šotorov. Za lastno po¬
rabo je imel šejk tri: jednega za sebe, jed¬
nega za goste in jednega za svoje žene in
njih služabnice; v ostalih so prebivali sužnji,
ali sorojaki, ki so ob enem ž njim zapustili
peščeno puščavo — ljudje krepki in pogumni,
v katerih rokah so bili konj, lok in tetivo
ubogljivo orodje. Življenje v Palmovem gaju
je bila zvesta slika patriarhalnih običajev,
podobno življenju pastirjev v starem Izraelu.

Mnogo let je že preteklo od onega časa,
ko je dospela semkaj karavana iz puščave.
Takrat je šejk na obrežju jezera ustavil svo¬
jega konja.

»Tukaj!“ zakliče, vtaknivši v zemljo
pušico, »bo stal moj šotor. Vrata morajo biti
obrnena proti jugu.' Pod le temi drevesi
bomo sedeli ter ogledovali v vodi zapada-
joče solnce."

Na to je stopil k j e d n i izmed palm,,
štrlečih v nebo, jo objel in božal, kakor je
bil navajen božati priljubljenega konja, ali
otroka svoje ljubezni.

Kdo, ako ne šejk, je imel pravico za¬
klicati karavani: »Stoj!" ter zapovedati: »Tu
naj.stoji moj šotor?"

Izvlekel je pušico iz zemlje in tam, kjer
je tičala, je bil zabit prvi steber; na to so
jih zabili še osem, po tri v jedno vrsto;
potem so izvlekle ženske iz mavh belo platno.

In kdo naj drugi to stori, ako ne žen¬
ske ? Mar niso one strigle volne z belih
ovac ter spredle to volno v tanke niti, iz
teh nitek stkale tanko platno ter sešivale
skupaj to platno, da je služilo za streho nad
glavo vladarja puščave ?

In kako veselo in urno so razpenjale
ono platno od jednega stebra k drugemu ter
privezale ga z motvozi, tekmujoče med seboj,
katera urneje, gibčnejše in krepkejše izvrši
svoj posel, dokler ni štrlel kvišku šotor, po¬
doben poprejšnjemu v puščavi.

Na to so sužnji jeli urejevati njegovo
notranjost.

Na srednje stebre so pripeli zavese, ki
so delile šotor na dve polovici; jedna polo¬
vica, na desno, je bila odločena šejku, druga,
na levo, pa za njegove konje. Okrog sred¬
njega stebra je viselo orožje, pušice, loki in
ščiti ; nad tem orožjem je visel Ilderimov
meč iz gibčnega, skaljenega jekla, čegar držaj
se je lesketal od dragega kamenja.

Na drugem stebru je bila obešena za¬
prega, kakoršne niso imeli niti cesarjevi
konji; na tretjem pa obleka: hlače in tunike
iz tanke, bele preje ter raznobarvni robci za
na glavo.

Ženske so med tem urejale ob stenah
divane, brez katerih bi šejk ne bil to, kar je,
kakor bi ne bil šejk brez bele brade, ki mu
je, kakor Aronu, segala do prsij. Najpoprej
so postavile lesene okvirje v podobi trikot¬
nika; na to so položile na nje mehke vajšnice
ter jih pokrile z bronasto z zlatom pretkano
prevleko, na njej so priredile ob stenah
vzglavja iz škrlastega in turkusovega sukna,
in ko so še po tleh razprostrle mehko pre¬
progo, je bilo njih delo končano. Torej so
stale, čakajoče, kaj jim poreče gospodar.


Ilderim jo ogledal šotor od vseh stranij,
od zunaj in znotraj — ter si zadovoljno
drgnil roke.

„Prav!“ zakliče, »vse je tukaj tako,
kakor tam v puščavi. »Dobro, moji otroci !
Kadar napoči noč, boino namakali kruh v
palmovo vino, mleko in med, in na vsakem
ognjišču se mora peči jagnje. Sladke vode
nam tu ne zmanjka, jezero bo naš vodnjak;
tudi živali in čreda tu ne bodo gladovale,
kajti paše je dovolj. A sedaj lahko greste po
svojih opravkih. Bog bodi z vami, moji
otroci!“

Ženske, prevesele, da so ustregle go¬
spodarju, so odšle prirejat sebi šotore.

To se je zgodilo pred mnogimi leti, ko
se je šejk nastanil v tem zatišju. Odslej ni
bilo v vsej puščavi srečnejšega Arabca, nego
je bil šejk Ilderim v senci palm čudovitega
gaja. ni pa tudi bilo večjega poštenjaka v
vsej Antijohiji in njeni okolici.

Takšen je bil šotor, pri čegar pragu
sta se ustavila Ben-Hur in šejk.

Kar mahoma ju je obkolilo veliko šte¬
vilo sužnjev ; jeden je odvezoval šejku opanke,
drugi pokleknil k nogam mlademu Izraelcu,
da mu razveže njegove z motvozi pritrjene
rimske čevlje.

Drugi so vzeli raz nju zaprašeno obleko
ter ju oblekli v čiste, bele tunike.

»Vstopi v imenu božjem ter sedi!“ po¬
prosi gospodar gosta v okorni hebrejščini ter
ga dovede do divana.

Na dano znamenje je vstopila služab¬
nica z mednico sveže vode iz jezera, omila
jima noge ter jih obrisala z mehkim prtom.

»Arabski pregovor pravi, da dober tek
napoveduje dolgo življenje", reče šejk, gladeč
svojo dolgo brado.

»Ge je tako, pa bom živel še tisoč let!
Prišel sem k tvojim vratom, kakor gladen
volk!" odvrne veselo Ben-Hur.

»Tem bolje, dam ti speči najboljšo ovco
iz moje črede."

Na to zaploska z rokama. Suženj vstopi.

»Stopi k našemu gostu, osivelemu tujcu,
ter mu povej, da jaz, šejk Ilderim, mu po¬
šiljam željo, naj bi bil njegov mir, kakor
vrelec čiste vode."

Suženj se prikloni. ■

91  —

»A povej mu še", nadaljuje očak, »da
je prestopil moj prag novi gost, ki hoče lo¬
miti kruh z menoj, in da napolni radost moje
srce, ako prisede z nama k mizi modrijan
Baltazar. Kruha nam ne zmanjka, vsak se
ga naje do sitega in še ptičem nekaj ostane."

Suženj odide.

»A sedaj si počijva", reče Ilderim ter
sede na vajšnice z nogama, podvitima pod
seboj tako, kakor še dandanašnji sede trgovci
na trgu v Damasku. »Ker se nahajaš pod
mojo streho", nadaljuje, česaje sproti svojo
brado, »ker si pil moje vino ter boš v krat¬
kem lomil z menoj kruh, dovoli mi, da te ne¬
kaj vprašam : Povej mi, kdo si prav za prav?"

»Časti vredni šejk!" odvrne Ben-Hur,
gledaje mu drzno v oči, »ne misli si, da ne
bi pojmil pomena tvoje želje; toda povej mi,
ali še nisi doživel v življenju takega tre¬
nutka, v katerem bi storil zločinstvo proti
samemu sebi, ko bi odgovoril na tako
vprašanje ?“

»Na slavo Salomona —- tako je! Izdati
samega sebe je večkrat isto tako sramotno,
kakor izdati vse pokolenje."

»Hvala ti, hvala, vrli šejk zakliče Ben-
Hur. »Nikdar še nisi izrekel pametnejše be¬
sede. Naj mi bo torej dovolj, zagotoviti te,
da ne prekanim tvojega zaupanja. To zago¬
tovilo naj ti zadoščuje namesto pripovedi o
mojem življenju."

»Šejk pokima z glavo v znamenje, da
s tem soglaša.

»Vedi torej, častivredni starec, da nisem
Rimljan, kakor bi utegnil soditi po mojem
imenu."

Izpod pobešene glave Ilderim pozorno
pogleda gosta.

»Dalje ti je treba vedeti, da sem žid
iz rodu Jude... in da nosim v svojem srcu
mržnjo do Rima, katera je v primeri s tvojo
slična otročjim muham. Vsekako pa ti pri¬
segam na postavo, katero je dal Gospod
našim očetom na gori Sinaj, da, ako mi po¬
magaš k maščevanju, bo ves dobiček in
slava tvoja."

Ilderimu se polagoma zjasni mračno lice.

»Da nisi Rimljan in da kot žid sovražiš
in premišljuješ o maščevanju nad tirani, to
ti verjamem ; ni pa dovolj samo hoteti, marveč

12 *

92  —

treba je tudi znati se maščevati. Ali imaš
dovolj izurjenosti, da boš znal voditi kole¬
selj ? Ali znaš brzdati konje, napraviti jih,
da poslušajo tvojo voljo, tako, da bodo
dirjali, ako jim ukažeš, dokler ne počepajo
od utrujenosti? Ni to lahka reč, moj sin.
Poznal sem kralja, ki je imel pod seboj na
milijone ljudij, ki pa ni. znal brzdati niti
jednega konja. Glej, da me prav razumeš.
Jaz ne govorim o konjih-izrcdkih, ki so
sužnji sužnjev, marveč o teh svojih, o kraljih
izmed svojega rodu, zvestih mi tovariših in
prijateljih, pri katerih nagon nadomešča člo¬
veško dušo, ki ob enem z menoj čutijo lju¬
bezen, sovraštvo in ponos, junaki v boju, a
zvesti kakor ženska ob času miru. Hej! Ali
je kdo blizu?"

Služabnik se prikaže na pragu.

»Pripelji mi moje ljubljence."

Suženj odgrne zavese in Ben-Hur za¬
gleda žrebce, stoječe pri jaslih.

»Sem k meni!“ zakliče jim nežno II-
derim. »K meni, moji najdražji!“

Žrebci, kakor čakajoči na to vabilo, se
mično stopajoči približajo gospodarju.

»Sin Izraela!“ reče šejk. »Vaš Mojzes
je bil velik človek, toda smeh me skoro sili,
ko se spomnim, da je branil tvojim očetom
zasesti konja ter ukazal posluževati se le
težkega vola in okornega osla. Mar misliš, da
bi bil izdal to barbarsko postavo, ko bi bil
videl tega ali onega konjiča?"

Pri teh besedah je gladil in božal majhne
zale glavice svojih žrebcev.

»Neprilično je to očitanje, zelo nepri-
lično", odvrne Ben-Hur. »Mojzes je bil bo¬
jevnik isto tako kakor postavodajalec, in v
boju, kaj more nadomestiti konja, zlasti
takega !“

Ben-Hur poljubi mično žival, ki ga je
gledala z velikimi, sladkimi očmi, kakor bi
ga hotela vprašati: „Kdo si ti?"

Ilderim je ves prevzet gledal svoje konje.

»Nemara ti poreko .. . opravljivi jeziki!
naj jih Bog prikrajša!.. .“ jame govoriti šejk
s tako razburjenostjo, kakor bi odgovarjal na
osebno zabavljanje. »Evo, poreko ti, da naši
konjiči, najboljše krvi, pohajajo iz Perzije,
iz nizejskih pašnikov. Toda to je gola laž !

Bog je dal Arabcu nepregledne ravne puščave
z nekolikimi golimi skalami ter mu rekel:
»To je tvoja domovina." Arabec, čuteč se
prikrajšanega na premoženju, se je pritožil
Gospodu in Vsemogočni se ga je usmilil ter
mu rekel: »Bodi dobre volje, kajti nadarim
te dvakratno nad druge ljudi." Arabec je jel
zahvaljevati Boga in poln nadeje je šel po¬
iskat obljubljenega blagoslova. Najpoprej je
obhodil mejo naokrog, toda ni našel nič,
podal se je potem v puščavo ter šel dalje in
dalje, dokler se ni prikazal njegovim očem v
srcu puščave zelen otok in sredi tega otoka'
se je pasla čreda velblodov in druga čreda
konj. Arabec je obstal, prevzet od sreče, in
ko se je nekoliko zavedel ter je prvi utis
prešel, je padel na tla ter iz globočine srca
zaklical Gospodu: »Bodi ti hvala, o milost¬
ljivi! . .. sedaj sem najbogatejši izmed ljudij!“
In vzel jez veseljem črede ter jih goji skrbno
in ljubeznivo kot blagoslov božji. Evo, iz
tega zelenega' otoka izvirajo vsi konji na
zemlji; še le odtod so se razšli na pašnike
Nizeje, na sever do ravnin, izpostavljenih
vetru od mrzlega morja. Ako te besede niso
čista resnica, pa naj noben amulet ne pri¬
nese sreče nobenemu Arabcu. Sicer pa .. .
ali hočeš ? Podam ti dokaze."

Plosknil je z rokami.

„Prinesi mi rodosbv od hleva", reče
na ta poziv vstopivšemu slugi.

Sluga se kmalu vrne, nesoč škatljico iz
cedrovega lesa in z bronastim okovom. Šejk,
ki je izvlekel iz nedrija zlati ključek, jo ž
njim odpre.

Škatljica je bila polna tankih tablic iz
slonove kosti, navlečenih po sto na železne
obroče.

Ilderim vzame jedno od teh ploščic
v roke.

»Vem" — pravi — »s kako natančnostjo
zapisujejo doktorji v svetišču v Jeruzalemu
novorojence, da vsakateri izmed sinov Izraela
more poiskati celo vrsto svojih prednikov, če
tudi bi mu segal rod tje do očakov.

Tudi moji očetje, da si ohranijo spomin
na vekov veke, so si omislili temeljite registre
ter so vpisovali vanje svoje neme služabnike
in najzvestejše prijatelje. Poglej na 'te tablice !“

— 93  —

Ben-Hur jih vzame v roke. Bile so po¬
pisane z arabskimi hieroglifi, vžganimi v
gladko površje.

„Ali znaš to Citati, sin Izraela?"

»Ne, ;moraš rn i pojasniti te znake."

»Vedi torej, da vsaka tablica nosi ime
konja in njegovih roditeljev, kakor tudi leto
in dan rojstva. Poglej na te letnice in verjel
boš mojim besedam."

Nekatere tablice so bile že povsem ogu¬
ljene ; vse pa zarumenele od starosti.

»Ta zgodovina je zanesljivejša", nada¬
ljuje šejk, »nego zgodbe ljudij; vsako dejstvo
je tu potrjeno z dvema dokumentoma. Lahko
ti naštejem čez tisoč let nazaj vse prednike
vsakega od teh konj. Kakor so oni dospeli
k meni, tako so njih očetje prišli k mojim
očetom pod tak-le šotor, jedli oves in da-
telje iz njihovih rok ter kot otroci bili obsi¬
pani s poljubi, zahvaljujoči se za nje, kakor
malo dete, s pogledi. Jaz sem gospodar pu¬
ščave in to so moji dostojanstveniki. Odvzemi
mi jih, pa postanem enak bolniku, katerega
je odvrgla karavana sredi puščave, da tu
konča življenje. Njim se imam zahvaliti, da
se me, navzlic visoki starosti, boje vsi na
cestah med mesti ter se me bodo bali,
dokler bom imel moči, zasesti te konje. No¬
ben konj jih doslej še ni prekosil ali dosegel
v diru; toda zapomni si dobro, da je bilo
to na prostem, na-pesku puščave. Sedaj se
bojim za nje, ker imajo prvikrat dirjati vpre-
ženi in radi tega je uspeh mnogo odvisen
od voznika. Sin Izraelov, ako si ti človek,
kakoršnega potrebujem, pa je zares srečen
ta dan, ko si dospel pod moj šotor. Sedaj
si ti na vrsti ...

Govori 1“

»Nočem, dobri šejk, da bi me sodil je-
dino po mojih besedah, kajti kakor veš, so člo¬
veške obljube podobne pihljaju vetra. Hočem
ti rajši pokazati svojo gibčnost in moč:
Zaupaj mi jutri svojo četvorko. Ti konji, da-
siravno se vsak za-se odlikuje z levjo močjo
in z urnostjo orla, ne izpolnijo tvojih nad,
ako se vsi štirje ne privadijo zaprege, kajti
— zapomni si to — v vsaki četvorki se na¬
haja vsaj jeden, ki je bolj len, in ko ostali
«rno hite k zmagi, jih ta pri tem le ovira.
Tako je bilo danes. Voznik jih ni znal urav¬

nati. Ha! nemara tudi jaz tega ne dosežem,
toda brž ko to opazim, umaknem se sam, to
ti prisežetn. Ako pa se mi posreči usiliti jim
svojo voljo ter bodo vsi štirje dirjali kakor
jeden, pa dobiš ti sesterce in vence, jaz pa
se nasitim ž maščevanjem, kakor se nasiti
gladni šakal s toplo krvjo!"

Ilderim je poslušal mladeničeve besede
z očividno zadovoljnostjo.

»Več pričakujem od tebe, sin Izraelov,
nego ti sam", reče naposled. »V puščavi
imamo prislovico: »Ako hočeš pripraviti ve¬
čerjo z besedami, obljubujem ti morje masla."
Verjamem ti, mladenič, ker mi ničesar ne
(Letaš. Jutri dobiš moje konje."

Za šotorovimi vratmi je bilo slišati odmev
korakov.

»Evo, moj prijatelj Baltazar prihaja",
reče Arabec ter vstane. »Cula bova novice,
katere sin Izraelov popije iz njegovih ust
kakor nebeško nijačo. Vzemi te registre!"
zakliče služabniku, in poljubivši svoje konjičke,
ukaže jih odpeljati nazaj pred jasli.

XII.

Večerja pod šotorom.

Pred divani razgrnejo tri plahte ; na
nje postavijo sužnji nizko mizo. Na strani
pri ognjišču je služabnica pekla kruh in pe¬
civo iz pšena. V sosednem šotoru so mleli
na ročnem mlinu moko, da se je ropot raz¬
legal daleč naokrog.

Baltazar se prikaže na pragu ; Ben-
Hur in Ilderim vstaneta, da ga pozdravita.
Dolga, črna obleka je pokrivala njegovo gr¬
basto postavo; omahoval je v hoji ter se
opiral z jedno roko ob palico, z drugo pa
ob sužnja.

Vsled prikazni osivelega starca, ki je bil
glasnik svete novice, se je čutil Ben-Hur v
srcu močno ganjenega. Vprl je svoje oči v
gubasto lice Egipčana, hoteč na njem Citati
besede vznemirjajoče zagonetke, toda to obličje
je bilo neprodirno, a čudovito sladko in mirno.

»Mir s teboj, častivredni prijatelj !“ reče
Ilderim z velikim spoštovanjem.

Egipčan dvigne glavo.

»A s teboj, dobri šejk, s teboj in tvo¬
jimi bodi mir in blagoslov jedinega, pravega
Boga!"

— 94  —

Te besede so veljale obema.

»Evo, tukaj je on, ki bo lomil z nama
kruh“, reče šejk ter položi roko Ben-Huru
na ramo.

Baltazar pogleda mladeniča. V njegovih
očeh se pokaže začudenje.

„Obljubil sem, dati mu jutri konje na
poskušnjo“, nadaljuje Ilderim. „Ako se mu
poskušnja posreči, povede jih k zmagi-na
dirkališče."

Baltazar še neprestano gleda mladeniča.

„Prihaja z najboljšimi priporočili", na¬
daljuje šejk vznemirjen s pogledom svojega
tovariša. »Predstavljam ti ga kot sina Arija,
ki je bil plemenit rimski bojevnik in mornar.
Vendar pa ta mladenič ni Rimljan; pravi, da
je Izraelec iz pokolenja Jude, in na hvalo
jedinega Boga bi prisegel, da govori resnico".

Baltazar se obrne k Ilderimu.

„N<: čudi se", reče, „da tako radovedno
ogledujem tvojega gosta. Takoj ti pojasnim
vzrok. Danes se je nahajalo moje življenje v
nevarnosti in bil bi ga izgubil, ko bi neki
mladenič... živa podoba tega, ki tu stoji,
a ko ni ta on sam ... z lastnimi prsi ne bil
me obvaroval smrti. Povej, ali nisi bil ti?"
reče, obrnivši se k Ben-Huru.

Mladeniča je to zbegalo.

„Da“, odvrne z veliko skromnostjo in
spoštovanjem, „jaz sem oni, ki je pred vrel¬
cem Kastalije pridržal konje predrznega
Rimljana v trenutku, ko so drvili na tvo¬
jega velbloda. Tvoja hči mi je za to dala
to-le kupico.

In vzemši kupico iz nedrij, jo poda
Baltazarju.

Žarek veselja osvetli uvenelo lice Egipčana.

»Gospod te je meni poslal danes k vrelcu",
je dejal ginjen, s tresočim se glasom, „in
sedaj te mi pošilja znovič, da ti morem ska-
zati svojo hvaležnost ter te primerno na¬
graditi. Med tem pa pridrži kupico. Tvoja je."

Ben-Hur spravi kupico.

»Kako je to bilo?" vpraša radoveden šejk.

Egipčan jame praviti dogodek pri vrelcu.

»Kako ? Še omeniti mi nisi hotel o tem,
ko mi boljšega spričevala nisi mogel dati o
sebi?" spregovori Ilderim očitaje. — »Mar
ta modrijan ni moj gost? Ali ti ni znano,
da dobro in slabo, ki ga zadene, veseli ali

boli ž njim vred tudi mene, dokler je pod
mojim šotorom ? A kam se imaš podati po
nagrado, ako ne semkaj ? In čegava roka naj
ti jo da, ako ne moja ?“

»Dobri šejk, nisem prišel po nagrado,
ne veliko, ne malo. Da pa ne boš mislil dalje
na to, ti povem, da to, kar sem storil za
tega častivrednega moža, storil bi tudi za
poslednjega tvojega služabnika."

»Toda on je moj gost, ne služabnik, in
to še tisočkrat presega ceno tvoje zasluge."

In obrnivši se k Baltazarju, reče:

»Še enkrat ti rečem, ta mladenič ni
Rimljan in to tudi biti ne more."

Baltazar je gledal in poslušal samo Ben-

Hura.

»A kako te naj kličem?" vpraša mla¬
deniča.

»Arij, sin Arija."

»A vendar nisi Rimljan?"

»Meji roditelji so bili Židje,"

»Bili, praviš. Torej ne žive več?"

Na to dražljivo vprašanje je šejk pri¬
hranil mladeniču odgovor.

»Pojdita!" reče svojima gostoma. ^Ve¬
čerja je že pripravljena."

Ben-EIur poda roko Baltazarju ter ga
povede k mizi. Vsi trije sedejo na plahte,
razgrnene po tleh. Služabniki prinesejo vode
in brisalke. Ko si umijejo roke, d;i šejk zna¬
menje in Egipčan jame glasno moliti.

»O Bog, oče nas vseh ! Vse, kar imamo,
je Tvoje, sprejmi našo zahvalo ter blagoslovi
nas, da bomo mogli izpolnjevati Tvojo voljo!"

Bila je to molitev, katero so pred mno¬
gimi leti molili v puščavi Grk Gašpar, In-
dijan Melhior in Egipčan Baltazar, vsi trije
z jednimi besedami, dasiravno v različnih in
neznanih si jezikih, kar je bilo za nje oči-
vidno znamenje božjega razodenja.

Večerja, h kateri so sedli po opravljeni
-molitvi, je bila obilna, kakor se je bilo tega
mogoče nadejati od gostoljubnega in boga¬
tega šejka. Imeli so različno pecivo, prine¬
seno naravnost iz peči, sočivje iz vrtov, meso
samo, ali pripravljeno s sočivjem, mleko, med
in maslo. Vse to so povživali brez dandanes
neobhodno potrebnega orodja : nožev, vilic
in žlic. In ker so bili lačni, so mnogo jedli
ter le malo govorili.

- 95

Ko so služabniki prinesli sadje, so po¬
brali brisalke, ko so si gostje zopet roke
umili; ti so bili siti in za to so dobili zopet
veselje do razgovora.

V taki družbi Grka, žida in Egipčana,
ki so vsi trije priznavali enega jedinega Boga,
je mogel biti ob tem času samo jeden pred¬
met za razgovor, in kdo drugi je moral poprijeti
besedo, ako ne on, ki je slišal glas iz neba,
ki je videl zvezdo Predvečnega na vzhodu
ter pod njenim vodstvom videl Boga od obličja
do obličja ? A o čem naj bi govoril, ako ne o
Njem, o katerem je imel sporočiti celemu
svetu ?

XIII.

Prihaja. Kot rešitelj ? Kot kralj ?

Kakor bi bil nekdo vrgel črn zastor na
Palmov gaj, ga je zagrnila po solnčnem za-
padu nakrat tema. Tu ni bilo videti onega
sladkega mraka, ki nekako sprovaja človeško
oko od dnevnega bleska v nočno tmino ter
je tako prijetno po celodnevnem delu utruje¬
nemu človeku.

Noč je nastala zgodaj in urno. Z nje¬
nim prihodom so prinesli služabniki pred
šotor štiri medene svečnike. Vsak od teh
svečnikov je imel četvero ram, na kateri
vsaki je bila pritrjena srebrna svetiljka, na-
polnena z oljem.

Pri tej razsvetljavi so se razgovarjali
gostje, uživajoči sadje, in sicer v sirijskem
jeziku, ki je bil tačas v splošni rabi v tem
delu sveta.

Egipčan je pripovedoval, kako so se
srečali trije modrijani v puščavi. To pripo¬
vedovanje so poslušali vsi z veliko pozor¬
nostjo. Celo služabniki, ki so stregli gostom
pri večerji, so skrbno pazili, da jim ni ušla
kaka beseda. Ta dogodba je bila dobro
znana šejku. Slišal jo je iz ust teh modri¬
janov in sicer ob času, ko o resnici tega ni
mogel dvomiti; potem jim je pomagal ter jih
skril pred Herodom, ne zmeneč se za to, da
si s tem nakoplje jezo in maščevanje kralja
židovskega.

Sedaj je jeden od teh častivrednih po¬
potnikov sedel znoviC pri njegovi mizi. Merim
je sveto verjel njegovim besedam ; niso pa na¬
pravile nanj takega vtisa, kakor na Ben-Hura.

Prihod Odrešenika je imel zanj, kot za
Arabca, splošno-človeški pomen. Ben-Hur je
bil Izraelec; zanj je imel ta dogodek dvojni
pomen : kakor za Žida in za človeka.

Skoro od svoje zibeljke — ne poza¬
bimo na to — je slišal neprestano o Odre¬
šeniku ; v kolegiju so mu židovski učitelji
čitali in razlagali napovedi prerokov, vse od
prve do poslednje je znal na pamet. Prihod
Odrešenika je bil predmet neprestanim pre¬
tresanjem med učenimi rabini v shodnicah,
šolah, v svetišču, ob praznikih in delavnikih.
Ni ga bilo na zemlji žida, kateri bi — da-
siravno daleč od svojcev, na skrajnem koncu
tačas znanega sveta — ne bil pričakoval
Odrešenika ter ne nosil v srcu tega upanja
kot najdražjega izmed najdražjih.

Kar se tiče časa Njegovega prihoda, so
bili res različnega mnenja, toda skoro vsi so
se strinjali glede njegovega značaja, češ, da
pride kot kralj židovski, kot njihov vladar.
O tem so bili prepričani. S pomočjo Izraelcev
bi imel on zavojevati z vojno ter osvojiti si
celo zemljo in jo vladati vimenu božjem tako,
kakor zahtevajo potrebe in smotri izbranega
ljudstva.

V tej veri so v veži in pred oltarjem
svetišča farizeji in separatisti postavili tako
visoko stavbo, da ni postavil takošne v svoji
domišljiji niti častiželjni Makedonec. On je
hotel prisvojiti si zemljo — oni pa so želeli
nadvladati zemljo in nebo.

Ben-Hur ni imel takih brezbožnih in
egoističnih mislij, za kar se je imel zahvaliti
okoliščinam, v katerih je živel.

Njegov oče je pripadal sekti saducejev,
ki so bili, da tako rečemo, nekaki svobodo¬
misleci onega časa. Držeči se strogo postave,
kakor je bila napisana v knjigah Mojzesovih,
so zametavali s preziranjem vse komentarje
in dodatke rabinov.

Njihova vera je bila več modroslovje
nego vera. Njih strpljivost do drugih ver je
bila velika.

Navzlic svojim rojakom, ki so se po¬
vzdigovali nad vse ljudi in narode, so oni
priznavali, da so jih v umetnosti poganje
dokaj nadkrilili.

Videli smo, da je žena Hurova, odli-
kujoča se z nenavadno nadarjenostjo, bila

— 96  —

uprav istega prepričanja ter je znala vcepiti
jo tudi svojemu sinu. Juda je ob času ka¬
tastrofe, ki je zadela njegovo rodbino in pre¬
moženje, pripadal z vso dušo sekti saducejev.

Petletno bivanje v Rimu je moralo tudi
vplivati na prepričanje mladeniča s tako ži¬
vimi občutki in s tako bujno domišljijo. To
mesto je bilo tačas zbirališče vseh narodov,
a to kakor v političnem, tako tudi v trgo¬
vinskem oziru; bilo je vrelec, iz katerega
so žejna usta pila čez mero razkošje življenja.

Po cesti pred Forum so se kot kipeče
morje neprestano drvili valovi raznoplemenih
in raznojezičnih narodov. Ako bi okus ob¬
čevanja, visoki duševni razvoj Rimljanov in
znanje v umetnosti, ne bili prevzeli Ben-
Hura, je on, kol Arijev posinovljenec, mogel
videti, kako so dan za dnevom kralji, knezi,
poslanci iz vseh dežel in stranij sveta čakali
na jedno besedo, na „da“ ali „ne“ iz ust
vsevladnega cesarja. To videč, je moral s
sovraštvom v srcu priznavati tako moč.

Ko je podobno cvetličnemu prašku sedel
med trikrat petdesettisočno tolpo gledalcev,
sedel pod rudečkasto streho (velarium) Mak-
sencijevega cirka, moralo mu je večkrat
priti v glavo vprašanje: Ali mar ti brezšte¬
vilni udje človeške družbe res niso vredni
usmiljenja in ljubezni Božje? Zares, niso bili
to Židje, toda večina te tolpe je po svojem
trpljenju in kar je še hujše, po svoji one¬
moglosti v preganjanju, zaslužila, da bi bila
kedaj deležna obljubljenega odrešenja.

Da, priznaval je to, toda ta delež moral
bi biti po njegovih pojmih manjši, kakor je
bila tudi njih nezgoda. Pritisek, kakoršnega
so občutili ti narodi, ni zadeval njih vere,
njihov stok in tožbe se niso dvigale k bo¬
govom, niti bile povzročene z oplenitvijo nji¬
hovih bogov.

V britanskih dobravah so Drudzi oprav¬
ljali svoje obrede; Odin in Freja sta imela
svoje priznavalce v Galiji, Germaniji in sredi
Hiperborejcev. Egipet je pripogibal svoja ko¬
lena pred krokodili in Anubisom; Perzijani
so častili Ormuzda in Arimana; v nadeji
Nirvane je prenašal Iudijan radovoljno vse
časno trpljenje; zali Grk je zažigal kadilo ter
prepeval vesele pesmi pred oltarjem Baha in
Venere. Rim jim ni jemal teh ver, marveč

nasprotno, prisvojeval si je bogove podjar¬
mljenih narodov.

Pritisek je bil povsod le politiški, ne
pa verski. Podjarmljeni narodi so sanjarili o
kralju, ki bi jih osvobodil, ne pa o Bogu,
katerega bi morali moliti. Svojo rešitev so
videli v prihodu Odrešenika, ki bi v imenu
enakopravnosti vseh ljudij in njih splošnega
bratovstva razbil njihove verige; svojo re¬
šitev pa so videli v propadu Rima.

Brž ko propade Rim — takšno je bilo
splošno mnenje — najde vsak svojo pravico
in svobodo; iz tega namena so se borili,
upirali in umirali, kropeči zemljo danes s
krvjo, jutri s solzami, toda zmerom z jed-
nakim uspehom.

Tudi Ben-Hur je videl rešenje z dru¬
gimi vred jedino v propadu mogočnega so¬
vražnika ter se učil sukati meč, da bi v pri¬
mernem trenutku mogel priti na pomoč
svetu, osvobojujočemu se iz okov. Ker je bil
gibčen in močan, je postal kmalu v tem
mojster; uvidel pa je, da na vojni je treba
še nekaj več, nego zaslanjati se s starčo in
mahati z mečem; da na bojnem polju zmaga
poveljnik, ne pa vojaki, stoječi v vrstah; v
njem se združuje vse delovanje, da je on
vitez, oborožen z vso vojsko. Tudi to umet¬
nost je hotel Ben-Hur videti od blizu, radi
česar je vstopil v tabor Maksencija.

Sedaj, ko je poslušal Baltazarjevo pri¬
povedovanje, mu je kipelo srce od veselja na
misli, da je tako dolgo pričakovani Mesija-
osvoboditelj že prišel in da kmalu začne na
čelu zmagovalnih krdel osvobojevati Judejo.

Ni pa mogel razumeti, čemu je bilo
doslej o njem tako tiho, čemu se narod ni
pripravljal na njegov sprejem ?

„Kje je bodoči kralj židovski in kedaj
dospe?" je vprašal v naglici.

„Ha! vprašaš me. kje?" odvrne Bal¬
tazar z navadno mirnim in svečanim gla¬
som. „Ko bi ti vedel odgovoriti, šel bi k
njemu čez gore in morja, nobena ovira bi
ne vzdržala mojih korakov..."

„Torej si se že trudil poiskati ga?“

Na licu Egipčana se zaziblje medel smeh.

„Biia je to moja prva misel, ko sem
zapustil gostoljubni Ilderiinov šotor. Nisem
smel iti sam v Judejo, kajti Herod je še

97

sedel na prestolu; on bi bil ukazal vjeti me
in vreči v ječo in nikdar več bi ne bile za¬
gledale moje oči Boga - človeka. Po moji
vrnitvi v Egipt je le nekoliko zvestih tova¬
rišev verjelo mojemu pripovedovanju; le ne¬
kaj je bilo takih, ki so se radovali ob enem
z menoj, da se je Odrešenik rodil. Oni so
odšli namesto mene, poiskati Dete. Potovali
so v Jeruzalem ter našli tam „khan“ in
votlino, toda stražnika, ki nas je peljal k njej,
niso našli. Kralj je ukazal, naj se mu pred¬
stavi in od tega časa ga nihče ni več videl.“

„Toda našli so gotovo kaki sled ?“

»Da, sledove poškropljene s krvjo, mesto,
pogrezneno v žalost in matere, objokujoče
svoje otroke. Brž ko je Herod zaslišal o
našem begu, je ukazal pobrati vse otroke
materam od prs ter pomoriti jih do posled¬
njega. Moji prijatelji so se vrnili ter mi po¬
vedali, da je Dete izginilo z drugimi vred."

„Kako ? Torej več ne živi ? !“ zakliče
Ben-Hur obupen.

„Ne, moj sin, tega nisem rekel. Rekel
sem le, da so mi take novice prinesli po¬
slanci. Jaz jih še dandanašnji ne verjamem,
kajti Bog, ki je neskončno resničen, je spre¬
govoril na-me pred leti ter dejal: „Bodi
blagoslovljen, o sin Mizrama! Rešenje se
bliža. Z dvema drugima iz daljnih krajev boš
videl Izveličarja!“ Istinito, videl sem Ga. Naj
bo hvaljeno Njegovo ime od vseh narodov
in na vse čase! Toda rešenje, ki mi je bilo
obljubljeno, še ni prišlo. Ko bi bilo Dete
umrlo od Herodovega meča, ne mogel bi
nikdar priti in besede Božje bi bile ... ne
tega ne morem izreči; celo domišljevati si
kaj takega, bilo bi greh. To je tudi prvi
vzrok, radi katerega verjamem," da Dete ni
bilo ugonobljeno ... toda še jeden vzrok je.
Odrešenik, kakor sem varna že povedal, se
je rodil od žene in kot človek je podvržen
boleznim, trpljenju in celo-smrti. A sedaj pa
pomislita, kako veliko delo ima izvršiti in da
je za tako delo treba vztrajnega in krepkega
moža, a ne otroka. Torej je moralo Dete
odrasti ter pridobiti izkušnje in moči. Pomi¬
slita pa še to, kako velikim nevarnostim je
bil Odrešenik izpostavljen v teku let, od de-
tinstva do polnoletnosti. Herod je bil njegov
sovražnik, sovražnik bil bi mu postal Rim,

nasprotovale bi mu bile vse oblasti, kdo ve
celo, če bi mu bil Izrael naklonjen ? Ali je
bila torej kaka varnejša pot, odvrniti Ga od
tolikih nevarnostij in sovraštva, nego skriti
Ga pred očmi sovražnikov ? Gospod je ogladil
Njegove steze, Gospod ohranjuje Njegovo
življenje, kajti to življenje je rešenje sveta.
In radi tega verjamem ter ne jenjam verjeti,
da On ni umrl, samo sled za Njim se je
izgubil, da živi, toda skrit; živi in dozoreva
kakor sadje in ko napoči čas, se prikaže med
nami v vsej svoji slavi in v vsem veličanstvu.
Čemu ne morem iti k Njemu, ali vsaj ime¬
novati grič, ali dolino, ki Mu služi v tem
hipu za zavetje ? !“

Baltazar se zamisli.

»Pred nekolikimi tedni", nadaljuje, „sem
sedel pred svojo hišo, ki stoji tako blizu Nila,
da, jadrajoč po njem, lahko vidiš njeno po¬
dobo v vodi, in ko sem tako sedel zamišljen,
se je vračala moja misel neprestano k Njemu.
Sedemindvajset pomladij je že prešlo čez
Njegovo glavo", mislil sem si — „iz' tega
Deteta je sedaj postal mož. Bliža se ura ve¬
selja, ura Njegovih čudežev. In kje se naj
prikaže, ako ne v Judeji ? V katerem mestu
začne svoje delovanje, ako ne v Jeruzalemu?
Kdo prvi sprejme Njegov blagoslov, ako ne
otroci Abrahama, Izaka in Jakoba, ljubljenci
Gospodovi? Ako Ga hočeš najti", dejal sem
sam sebi, »pojdi v sela in vasi, idi na griče
Galileje, raz katere se stekajo vode v Jordan.
Tam mora biti On sedaj. Nemara v tem
hipu, stoječ na teh gričih, ogleduje zapada-
joče solnce. In tako v mislih zatopljen, sem
zasedel velbloda ter se nahajam sedaj na
poti v deželo, obljubljeno tvojim očetom od
Gospoda.* -

Baltazar umolkne.

.Vsi, celo služabniki, pripravljajoči ve¬
čerjo, so pod vtisom njegove vere nekako
občutili, da je navzoč med njimi On, ki bi
imel biti Odrešenik.

Ben-Hur pretrga prvi to svečano mol¬
čanje.

»Praviš torej" vpraša, »da ima obljub¬
ljeni Mesija biti Odrešenik? Ali bo On tudi
kralj židovski?"

»Moj sin", odvrne Baltazar prijazno,
»pota, po katerih bo On hodil, so neizved-

13

98  —

Ijiva za človeški razum. Vse, kar o tem vem,
zajemam iz besed Gospodovih : „Dobra tvoja
dela bodo nagrajena. Rešenje prihaja. Videl
boš Izveličarja !“ Tako mi je govoril Njegov
glas. Toda za koga ima priti odrešenje, kedaj
in na kak način, tega ne vem. Ljudje sodijo,
da ne more biti dobro na svetu, dokler
rimska moč ne bo zdrobljena, to je, zlega ne
pripisujejo odvrnitvi od Boga, marveč zlo¬
rabi Rima. Toda odkupljenje ne naznačuje
politiških prevratov, porušenja prejšnje vlade
radi tega, da bi se osnovala nova. Ko bi
imelo biti tako, pa bi modrost božja ne nad-
kriljevala modrosti človeške. Ne, pravim ti
— dasiravno so moje besede kot sodba sle¬
pega o solnčnem blesku — On, ki pride, bo
Odrešenik duš in pod besedo : odrešenje, treba
je razumeti, da slava božja zavlada na zemlji
tako, da bi Gospod mogel prebivati sredi nas...

Na Ben-Hurovem licu se je pokazala
bolestna prevara. Pobesil je glavo na prsi
ter se otožno zamislil. Tudi Ilderim je bil
razburjen.

„Ne, ni mogoče", je zaklical, „takošna
sodba bi nasprotovala vsemu obstoječemu
redu. Pota, po katerih koraka človeštvo, so
že odločena od vekov. Kjer je narod, tam
mora biti tudi red in vlada."

Baltazar je slišal to očitanje z navad¬
nim mirom.

„Tvoja modrost, dobri šejk", odvrne,
..izvira od tega sveta, toda ti pozabljaš, da
imamo uprav s tem biti rešeni od naredeb
in verig tega sveta. Kralji vidijo v človeku
samo podložnika; Bog pa vidi v njem dušo,
katero hoče izveličati."

Ilderim ne odgovori nič, marveč ne¬
verjetno stresa glavo.

„Oče“, vpraša Ben-Hur, zbudivši se iz
svoje zamišljenosti, „po katerem si povpra¬
ševal pri Jeruzalemskih vratih?"

„Po Njem, ki se je rodil, kralju ži¬
dovskem."

„In videl si Ga v votlini, v Betlehemu ?“

»Videli smo ga vsi trije ter mu daro¬
vali darove, Melhior zlato, Gašpar kadilo in
jaz miro."

Ko pripoveduješ o rečeh, ki so se zgo¬
dile, je dovolj, da te slišim, oče, in moram
ti verjeti, toda, ko govoriš o onih, ki imajo

še le priti, pa se ne morem strinjati s tvojo
sodbo. Nemogoče je predstaviti si vladarja
brez vlade in njenih odlik."

»Moj sin!" odvrne Baltazar", v naslovu
»kralj židovski" vidiš ti naslednika Herodo¬
vega. Ljudje so navajeni videti samo to, kar
morejo obseči s pogledom, a ne zaglobljajo
se v stvari, nepristopne telesnim očem . ..

Izrael se spominja lepih dnij, ko ga je
Gospod imenoval izbranim narodom ter ob¬
čeval ž njim s posredovanjem prerokov. Ta¬
krat mu je obljubil poslati Odrešenika, kralja
židovskega, toda ne takošnega kralja, ka-
koršnega vi pričakujete. Ali bi naj Dete
odraslo samo za naslednika Herodovega ?
Mar si misliš, da je Vsemogočnemu treba
izposojevati si naslove od ljudij ? In ko bi
tudi bilo tako, čemu bi ne dal svojemu Sinu
najvišjega naslova te zemlje? Čemu mi Go¬
spod ni ukazal vprašati pri Jeruzalemskih
vratih po cesarju ? Ne, moj sin, ako hočeš
pojmiti dostojanstvo Onega, ki prihaja, glej
nekoliko višje. Vprašaj rajše, nad kom bo
on vladal ? Pravim ti, uprav v tem tiči be¬
seda svete zagonetke. Kajti na svetu je kra¬
ljestvo, dasiravno ne od tega sveta, kraljestvo
večje, nego je ves kopni svet in morje, ko
bi jo zbil skupaj v jedno kepo; mi stopamo
po njem od zibeli do gomile, ne da bi ga
videli in zagleda je samo on, ki pozna svojo
lastno dušo: kajti to kraljestvo je kraljestvo
duš, ne pa teles. A slava in sreča v njem
bo tako velika, da obledi poleg njih ves
blesk cesarjev, kakor obledi juternica pred
vshajajočim solncem ...“

„Nikdar še nisem slišal o takem kra¬
ljestvu?" reče Ben-Hur.

»Niti jaz", spregovori Ilderim.

»Kmalu ga zagledate. Evo, prihaja Odre¬
šenik ter ga vzame v posest. On nese ključ
od nevidljivih vrat, katera odpre za svoje
izvoljene, a to bodo oni, ki Ga ljubijo; samo
takšni pojdejo v Njegovo kraljestvo."

Nastalo je dolgo molčanje. Vsi so pre¬
mišljevali o Onem, čegar prihod bi imel
spremeniti obličje zemlje.

Baltazar je prvi vstal ter se podal k
počitku. Tudi Ben-Hur je zapustil šotor in
hodeč po obrežju jezera premišljeval nera¬
zumljive besede Egipčanove.

- 99  —

XIV.

Prevara.

Nekoliko desetin korakov od šotora je
bila kopica palm, ki so metale svojo senco
na pol na vodo, na pol na zemljo. V vejah
je slavček gostolel sladke svoje pesmi. Stare
zvezde starega vzhoda so zrle skozi nebeški
obok na prostoru, kateri so zavzemale že
od vekov.

Vse to: zemlja, nebo, voda in tičje
petje je še bolj razgrelo bujno Ben-Hurovo

domišljijo.

Zdelo se mu je, da te palme rastejo v
daljnem, južnem podnebju, kamor se je Bal¬
tazar odtegnil od ljiidij; gladko površje jezera
je smatral za Nil, nad obrežjem katerega je
stal modrijan ter molil, ko je spregovoril
nanj glas božji. Kdo ve, nemara se ponovi
ta čudež tudi pri njem, sinu izvoljenega
ljudstva ? Bal se je ter si ga želel iz vsega
srca in čakal razodenja.

Ni ga bilo.

Da bi ga dosegel, za to je treba imeti
neskaljeno vero, globoko ljubezen in velike

zasluge.

Ben-Hur se je otresel svojih sanj, pa
se vrnil znovič k svojim mislim.

Povedali smo že, kakšen je bil smoter
njegovega življenja ; čutil pa je že sam, da
tega smotra v življenju ne more doseči.

Torej, ko se je naučil, boriti se v vrstah,
se nauči še biti poveljnikom. Toda kaj po¬
tem? Kam ga privede ta umetnost?

Sanjaril je o prevratu. Da, toda, da bi
to dosegel, potreboval bi ljudij in tem lju¬
dem bi moral pokazati cilj. Hrabro se bori
on, ki se maščuje za krivico, toda še sto¬
krat hrabrejše on, za katerega je maščevanje
spodbuda in cilj — nagrada za hrabrost ter
hvaležen spomin v slučaju smrti.

In kdo izmed Židov se je. imel mašče¬
vati z’a več krivic? Ta spodbuda je bila ve¬
lika, toda samo spodbuda ? Kje je bil smoter ?
Svoboda naroda? To je vse lepo in vzvi¬
šeno, toda ali izven tega ni bilo ničesar ?
Ben-Hur si je mnogo let lomil glavo s tern
vprašanjem. Odgovoriti na nje zanikovalno,
značilo bi pokopati vse nadeje — tega pa
on ni hotel. Odgovoriti „da“,ni mogel, ker
je čutil, da za časno svobodo ljudstva ob¬

stoji še nekaj višjega, česar ni mogel obseči
z razumom. Razumel je tudi, da Izrael sam
se ne more meriti z Rimom.

Poznal je moč groznega nasprotnika.
Da bi bil poražen, je bilo treba, da vsi
podjarmljeni narodi vstanejo kakor jeden
mož ter ga pozovejo na boj.

To pa bi bilo mogoče samo takrat, ko
bi iz krila jednega od teh narodov izšel po-
veljnik-junak ter jih popeljal k zmagi. Kakšna
slava za Judejo, ko bi uprav ona bila Mace-
donija za tega novega Aleksandra !...

Gorje, pod upravo rabinov za junaštvo
ni bilo sile, toda večjo sitnobo je provzro-
čala disciplina.

Ben-Hur je to jasno videl; — čim¬
dalje pogosteje so se mu usiljevale v spomin
besede Messalove: „To, kar'si pridobite v
šestih dnevih, izgubite sedmi dan.“

In dvomil je čimdalje bolj nad tem,
ali si njegov narod sploh še pribori kedaj
svobodo. Toda, ko ga je obvladal dvom, za¬
čuje pripovedovanje Malluhovo, ki je bilo
kakor balzam za rane njegove duše in kot
rajska prikazen za njegove oči.

Evo, pričakovani junak je že rojen, ro¬
dila ga je zemlja židovska ter je imel biti
njen kralj. Toda kralj mora imeti kraljestvo.
Torej bo bojevnik kakor David, razumen in
sloveč vladar kakor Salomon.,Izbruhne vojna,
splošna vojna, svet zastoka od umorov in
pobojev; potem zavlada mir: Judeja postane
vladarica sveta, ki bo gospodovala na njem
na veke.

Jeruzalem bo prestolnica sveta in na
Sijonu bo stal prestol, kateri zasede Mesija.

S to radostjo in nadejo v srcu je šel
mladenič proti Palmovemu gaju. Menil je,
tam zagledati onega, ki je videl Odrešenika;
hotel je izvedeti iz njegovih ust, kedaj pride
odrešenje,..

Imel je že izdelan načrt, ako bi re-
šenje bilo blizu. Takrat on, Ben-Hur, za¬
pusti Maksencijev tabor in ko prepotuje Ju¬
dejo, jame nabirati krdela, da bi bil Izrael
pripravljen, kadar zasvita veliki dan osvo-
bojenja.

Vsled Baltazarjevih besed je jela oma¬
hovali njegova nadeja in temniti njegova
radost.

13 *

— 100  —

In znovič je žalost in dvomljivost pre¬
vzela Ben-Hurovo srce ter ga mučila bolj
glede na kraljestvo, nego glede na osebo sa¬
mega kralja.

Imel je priti na zemljo ter vladati du¬
hovno kraljestvo, in ta vlada bi imela biti
polna hvale. Tako je dejal Baltazar.

Da bi ta vlada postala vstrajna, treba
bo nekaj več nego oboroženih rok, kar mora
nadomestiti moč. Toda kaj ?

Moč ljubezni je bila takrat še neznana
svetu. Objaviti bi jo imel še le sladki Sin
Marijin.

Ko je Ben-Hur šel tako pogreznen v
svoje misli, se dotakne neka roka njegove rame.

,Hočem ti reči nekoliko besed“, reče
Ilderim, podavši mu desnico, „na kar se
moram vrniti, kajti noč je že nastala in čas
je iti k počitku/

»Poslušam te, šejk/

»Naj bo tvoja sodba zastran Baltazar¬
jevih nazorov glede na bodoče kraljestvo kot
nepopisan list do trenutka, ko te seznanim
s Simonidesom, kupcem v Antijohiji. Sanje,
katere pripoveduje Egipčan, so preveč vzvi¬
šene za zemljo; Simonides je pameten in
razsoden ter ne gleda tako visoko, a poleg
tega zna sveto pismo. On ti našteje napo¬
vedi prerokov, pokaže knjigo, poglavje, stran
in vrsto, kjer stoji zapisano, da Dete ima
biti pravi kralj židovski, takšen kralj, kakor
je Herod — samo boljši in mogočnejši. On,
kadar zasede prestol Salomona in Davida,
takrat še le okusimo slast maščevanja. Rekel
sem. Mir s teboj!“

»Čakaj šejk/ zakliče mladenič.

Toda Arab je že izginil za drevesi.

»Simonides, znovič on!“ spregovori
sam sebi Ben-Hur. »Jaz naj grem k njemu
po rešitev te zagonetke, k njemu, ki ni ostal

zvest mojemu očetu? Ne, nikdar... Toda
kaj je to ? Gujem žensko petje . .. nemara
angelsko ... “

Po jezeru je plaval od šotora semkaj
čolniček in v njem je sedela ženska. Njen
glas se je razlegal po vodi ter bil čist
in doneč.

Ben-Hur je čul čimdalje bliže sebe plju¬
skanje vesla in besede pesmi, besede jezika
Helencev, ki se je tako prilegal izraženju
ljubezni in toge.

Ko je pesem umolknila, je odplaval
čoln z mično pevkinjo dalje, na sredo jezera,
za kopico palm in Ben-Huru se je zdelo, da
sedaj postaja noč še temnejša, da palme
niso več tako visoke, jezero ne tako pro¬
zorno.

»Poznam jo po petju", si je mislil, »to
je Baltazarjeva hči. Kako lepo poje! ... Pa
tudi sama je tako zala!"

In videl je znovič njene velike oči,
napol zakrite z košatimi obrvmi, videl okroglo,
mično lice in rudeče ustnice.

»Kako zala je/ je zaklical še enkrat z
veseljem in srce mu je močno plalo v prsih.

Toda v tem trenutku se mu je še drugo
sladko, če tudi ne tako vabljivo bitje prika¬
zalo iz morja spominov, kakor iz vod jezera.

»Estera, to je ona! Kot modrijan sem
pričakoval zvezde in evo, ona je zabliščala!“

Nasmehnil se jej je; bila mu je kot ma¬
zilo za skrbi in trpljenje.

Toliko ran je že prejel v življenju, da
doslej ni bilo v njegovem srcu prostora za
ljubezen. Kaj, ko bi sedaj dospela ? In katera
slika se vtisne v srce mladenča?

Estera mu je dala kupico. Kupico mu
je dala tudi Egipčanka. In obe je ob enem
videl v senci palm.

Torej katera ? . ..

(Konec prvega zvezka).

Peta knjiga

I.

Pismo Rimljana.

Drugo jutro po orgiji so mladi patri-
ciji ležali kakor ubiti v veliki dvorani palače,
kjer se je vršilo gostovanje. Maksencij bi
mogel priti, mesto bi se moglo napolniti s
trumami naroda, toda njih bi ničesar ne
premoglo zdramiti iz spanja.

Vsekako pa niso vsi gostje podlegli
moči vina. Messala je vstal s prvini bleskom
jutrnice, si snel z glave venec v znamenje,
da je gostovanje končano, si uredil svojo
obleko, pogledal še enkrat po spečih tova¬
riših — ter se podal molče v svoje stano¬
vanje. Sam Ciceron bi ne mogel z večjim
ugledom zapustiti senata po celonočnih
razpravah.

Za tri ure pozneje je pozval dva jader-
nika ter dal vsakemu od njih zapečaten pre¬
pis pisma, namenjenega Valeriju Gratusu,
prokuratorju v Gezareji.

Bilo mu je očividno mnogo ležeče na
tem, da naslovljenec gotovo in urno sprejme
to pismo; ukazal je namreč, naj se jeden
jadernik poda po suhem, a drugi po morju,
zabičuje obema največjo naglico.

Vsebina pisma je bila sledeča:

Antijohija, XII. Kal. Jul.

Messala Gratusu.

O moj Midas !

„Ne vzemi mi za zlo tega naslova, kateri
b je dokaz moje ljubezni in hvaležnosti do

tebe, kakor tudi prepričanja, da si najsreč¬
nejši med ljudmi.

„0 moj Midas!

»Imam ti povedati nekaj čudnega, kar
po mojem prepričanju gotovo obrne na-se
tvojo pozornost, dasiravno bi se tega nihče
ne bil nadejal.

»Dovoli mi osvežiti tvoj spomin.

»Ali se še spominjaš one bogate in
starodavne rodbine jednega izmed Jeruza¬
lemskih knezov, imenovanega Ben-Hur? Ko
bi te tvoj spomin zapuščal, oživi ga brazgo¬
tina na tvoji glavi.

„Za ta napad na tvoje življenje — radi
miru najine vesti naj bogovi ne dopuste, da
bi se ves ta dogodek smatral za preprost
slučaj! — bila je ta rodbina brez odloga
obsojena in njeno imetje zaplenjeno. In ko
je, o moj Midas, cesar, isto tako pravičen
kakor moder, potrdil to obsodbo — naj cve¬
tice na veke zalšajo njegov oltar! — lahko
se smelo spominjava od tamkaj izvirajočih
zneskov, za katere ti ne neham biti hva¬
ležen, dokler morem mirno uživati delež, ki
mi je pripadel.

»Računajoč na tvojo modrost — s ka-
koršno sc nikdar ni odlikoval Gordijev sin, s ka¬
terim sem te drzno primerjal — opomnim
te dalje, da po načrtu, kateri sva tačas oba
priznala za najprimernejši, si razprašil rod¬
bino Hura vsaksebi tako, da bi večno mol¬
čanje in neizogibna smrt imela postati njen

— 102  —

delež. Saj še pomniš, kaj si storil z materjo
in sestro zločinca. Vem pa, o moj Gratus,
da mi oprostiš, če te vprašam : če se mar
nisva zmotila v računih? Ali še živita, ali
sta že umrli ti ženski?

„Drznem se poklicati ti še v spomin
dejstvo, ki ima še največji pomen: ta na-
padnik je bil obsojen kot suženj na galejo.
Ker sem tačas sam čital potrjilo, podpisano
od tribuna, ki je bil na čelu galeji, za to je
še tim čudnejši dogodek, o katerem sem ti
namenjen pisati.

„0 najizbornejši izmed Frigijcev, obrni
sedaj vso pozornost na moje besede.

„Sodeč po navadni dolgosti življenja
galejnikov, zdelo bi se človeku, da ta obso¬
jenec bi moral že umreti, ali z drugimi be¬
sedami, imel bi že pred petimi leti postati
soprog jedne izmed pet tisočerih Oceanid.

»Oprosti mi, o najčednostnejši in naj¬
občutljivejši med ljudmi, mojo slabost! Oziraj
se na ljubezen, kakoršno sem gojil do njega
v mladosti, na njegovo lepoto, radi katere
so ga navadno imenovali Ganimeda ter ne
čudi se, če dodam, da bi moral pasti v na¬
ročje jedni izmed najzaljših hčerk Oceana.

»Prepričan o njegovi smrti, sem pre¬
živel pet let mirno, uživajoč imetje, za ka¬
tero mu moram biti kolikor toliko hvaležen,
kar pa vendar ne zmanjša moje hvaležnosti
do tebe.

»Poslušaj sedaj, na kak način se mi je
skalil ta mir.

„Minulo noč, gosteč nekoliko mladeničev,
ki so ravnokar dospeli iz Rima, sem čul od
njih čudno pripovedko: Konzul Maksencij
dospe danes, da prevzame poveljništvo v
vojski s Parti. V njegovem spremstvu se
nahaja sin duumvira Kvinta Arija. Ta Arij,
ko je odrinil na boj proti morskim roparjem
kateri boj je ovenčal njegovo slavo, ni imel
nikakih otrok. Vrnivši se, je pripeljal s seboj
dediča. Sedaj pa si pripravi dovolj mrzle
krvi, kakor se spodobi človeku, razpolaga¬
jočemu s tolikim bogastvom. Sin in dedič
Kvinta Arija je uprav oni Ben-Hur, katerega
si poslal na galejo in kateri bi imel umreti,
prikovan k veslu, pred petimi leti 1 Ben-Hur
se vrača sedaj bogat in vpliven, bahajoč se z
dostojanstvom rimskega državljana, vrača v....

„0 moj Midas! Preveč si mogočen, da
bi imel začutiti strah; grozi pa ti vendar
nevarnost, — kakošna — tega mi ni treba
praviti, kajti kdo bi jo mogel bolje spoznati
od tebe?

„0b času bitke z morskimi roparji se
je ladja poveljnika potopila; od vse posadke
sta se rešila samo dva: Arij in ta njegov
dedič. Mornarji, ki so utopljenca rešili, pri¬
povedujejo, da mladi tovariš srečnega tribuna
je imel na sebi obleko sužnja na galeji.

„To je dokaz nemalega pomena ; toda
ko bi te mikalo za malenkost imeti to za¬
devo, vedi o moj Midas, da sva po srečnem
slučaju — za kar sem obljubil prinesti dar
na oltar Fortune — se srečala osobno z
onim tajnostnim sinom Arijevim. Na prvi po¬
gled ga nisem spoznal; danes pa sem odločno
prepričan, da je to nekdanji tovariš mojih otro¬
ških let, uprav tisti Ben-Hur, kateri, ako je
ohranil vsaj senco človečanstva v sebi, mora
sedaj misliti na maščevanje, kakor bi mislil
nanj jaz, ko bi bil na njegovem mestu.

„ Takšnega maščevanja mora biti konec
jedino le s smrtjo: maščevanje za domačijo,
mater, sestro, samega sebe in — to dostav¬
ljam na koncu, akoravno bi ti navel to na
prvem mestu — za izgubljeno imetje.

»R.adi obzira na sesterce, nahajajoče se
v nevarnosti — o moj Midas! prijatelj! o
moj Gratus! -— verjamem, da prečitavši
to, nehaš v nemar puščati moje pripove¬
dovanje ter jameš misliti: kaj treba storiti.

„Ne bom te vprašal na preprost način :
kaj sedaj ? Rajše se smatram za tvojega va¬
rovanca, ali te imenujem za svojega Uliseja,
čegar naloga je: dati mi dober svet.

„Vidim te čitajočega moje pismo. Iz
prva javlja tvoj obraz resnost, potem se oživi
s smehom, za tem nastopi omahovanje, a
naposled trden sklep ... Modrost Merkurja,
urnost cesarja 1

»Solnce je že izšlo. Gez jedno uro odri¬
neta dva jadernika, jeden po suhem, drugi
po morju; slednji ti prinese prepis tega
pisma. Neizmerno mnogo mi je ležeče na
tem, da ti zgodaj in podrobno naznanim no¬
vico, da se najini sovražnik nahaja v tem
delu rimskega sveta.

»Pričakujem tvojega odgovora.

— 103  —

„Čas bivanja Ben-Hura v Antijohiji bo
odvisen od njegovega vrhovnega gospodarja,
konzula. Ta pa pri naj večji naglici ne utegne
odriniti pred jednim mesecem; vsakemu je
namreč znano, koliko truda zahteva nabor,
oboroženje in preskrbljenje vojske, ki se ima
podati v puščavo.

»Včeraj sem videl tega Žida v gaju
Dafne; on prebiva bodisi tam, ali kje blizu,
kar mi olajša zasledovanje njegovih korakov.
Ako želiš vedeti, kje se nahaja sedaj, moram
te zagotoviti, da tiči v starem Palmovem gaju
pod šotorom znanega izdajalca, šejka Ilde-
rima, kateri isto tako ne uide najinim rokam.
Ne čudi se, ako bo prvi čin Maksencijev ta,
da posadi Araba na ladjo ter ga pošlje v Rim.

»Poročam ti, — o veleslavni! — vse
te podrobnosti, v nadeji, da ti utegnejo slu¬
žiti pri premišljevanju o tem: kaj treba sedaj
storiti, v vsakem slučaju je treba namreč
vzeti v račun tri reči: čas, kraj in činitelje.

„Ko bi torej spoznal, da je tu mesto
za čin, razpolagaj brez obotavljanja z osebo
svojega najudanejšega prijatelja, ki' je takisto
pripravljen postati tvoj najsposobnejši učenec.

Messala."

Skoro ob istem času, ko sta jadernika
zapustila Messalovo hišo — a bilo je to še
rano v jutro — je šel Ben-Hur v Ilderifnov
šotor. Ohladivši se poprej v jezeru ter po-
vživši zajutrek, je bil oblečen v kratkd tuniko
brez rokavov, segajočo mu komaj do kolen.

Šejk se mu pokloni, toda ne vstane
z divana.

»Mir s teboj, Arijev sin!“ reče z začu¬
denjem. Nikdar namreč še ni bil videl tako
zale moške postave v najboljših letih. »Mir
s teboj! Jaz in konji smo pripravljeni, ati?“

»Mir tudi s teboj, plemeniti šejk ! Hvala
za tvojo dobro voljo. Tudi jaz sem pripravljen!“

Ilderim ploskne z rokami.

»Ukažem pripeljati konje. Vsedi se!“

»Ali so že vpreženi?"

»Ne.*

»Dovoli, da sam izvršim to“, odvrne
Ben-Hur. „Moram se spoznati s temi arabci,
moram jih poznati po imenu, da zamorem
z  vsakim spregovoriti. Treba je tudi poznati
n jih lastnosti. Kajti s konji treba ravnati isto
tako kakor z ljudmi: z drznim strogo, s po¬

kornim se s pohvalo in z lepo besedo več
opravi. Ukaži služabnikom, naj prineso za¬
prego."

»A voz?“ upraša šejk.

»Danes ga ne vzamem. Namesto njega
naj mi pripeljejo petega konja brez sedla,
isto tako urnega, kakor so oni.“

Ilderim se je temu začudil, toda brez
odloga je zaklical služabnikom:

»Prinesite zaprego za štiri konje in
uzdo za Sirijca. Že dvajset let — nadaljuje
— sva si jaz in Sirijec prijatelja. Bil je moj
tovariš v šotoru, v boju in puščavi. Takoj ti
ga pokažem."

Dvignil je zaveso v šotoru ob času, ko
so pripeljali konje. Jeden izmed njih je imel
majhno glavo, bliščeče oči, zakrivljen vrat,
široke prsi, na katere se mu je vsipavala
bujna griva, mehka in leskeča, kakor dekličji
kodri. Zagledavši gospodarja, je veselo za-
razgetal.

»Vrli konj !* reče šejk, poklepavši ga
po vratu.

»Kako se imaš, moj dragi?"

Na to se obrne k Ben-Huru ter reče:

»Sirijec je oče onih štirih; Mira, nji¬
hova mati, je ostala doma. Preveč mi je
draga, da bi jo jemal semkaj s seboj, kjer
so močnejši od mene. Sicer pa tudi dvomim,
če bi našemu plemenu ugajalo to njeno od-
daljenje iz domačega kraja. Ona je njih
hvala, oni jej delajo čast. Ko bi hotela ska¬
kati po njih truplih, smejali bi se jej kakor
v šali. Deset tisoč ljudij te povprašuje: ali
si že čul o Miri ? In če jim poveš, da si jo
videl zdravo, čuješ odgovor: Bog je dober,
hvala bodi Bogu 1“

»Mira .. . Sirijec ? ... saj so to imena
zvezd, šejk?" vpraša Ben-Hur.

»To ni nič čudnega", odvrne Ilderim.
»Ali si že bil kedaj po noči v puščavi?"

»Ne.*

»Torej ne veš, koliko se mi, Arabci,
zanašamo na zvezde. Jemljemo njih imena
ter jih dajemo svojim ljubljencem. Vsi moji
predniki so imeli svoje Mire, kakor tudi jaz.
Tudi njeni otroci imajo imena zvezd.

Ta tukaj-le je Rigel, drugi Antares, ta
znovič Atair, a ta najmlajši, toda navzlic temu
ne najslabši, imenuje se Aldebaran. On te

- 104  —

ponese proti vetru, da ti zašumi v ušesih ter
zdrvi tjekaj, kamor mu ukažeš, Arijev sin.
Na slavo Salomona, on laho zdirja s teboj v
levje žrelo, ako se drzneš na to.“

Prinesli so zaprego. Ben-Hur je sam
zapregel konje ter jih odpeljal iz šotora. Ko
mu pripeljejo Sirijca, ga je zasedel tako
lahno, kakor rojen Arah, ter vzel v roko va¬
jeti štirih konj.

„Šejk, pripravljen sem. Ukaži sprevod¬
niku iti naprej na polje ter pošlji mi vode.“

Pri odhodu ni bilo nikake ovire ; konji
niso kazali strahu. Zdelo se ti je, da so se
voznik in konji že sporazumeli med seboj.
Prvi je mirno in krepko opravljal svoj posel
ter s tem vzbujal zaupanje. Vodil je konje
uprav tako, kakor bi stal na vozu. Ilderim
si je gladil z roko brado ter se zadovoljno
smehljal, šepetajoč:

„To ni Rimljan, ne, prisežem na to!“

Šel je peš in za njim so šli vsi njegovi
podložniki: moški, ženske in otroci, sprem¬
ljajoči z očmi kretanje voznika, akoravno mu
niso vsi zaupali.

Ben-Hur, obstavši na obširnem in rav¬
nem polju, je pričel vajo. Iz početka je jez-
daril počasi naravnost; potem je jel delati
velike, manjše in čimdalje manjše kolobarje,
čimdalje bolj pospešujoč korake ; končal pa
je s skokom. Čez jedno uro je jel jezditi
počasneje ter se konečno korakoma vrnil
pred Ilderima.

»Poskušnja je končana, treba je samo
še izurjenosti", je dejal. »Čestitam ti, šejk
Ilderim, da imaš takošne služabnike. Glej",
je dodal zdrknivši s konja, „niti sledu ka¬
kega znoja ni videti na njihovih bliščečih
grivah; dihajo tako lahko, kakor ob času,
ko sem odhajal. Napovedujem ti veliko ve¬
selje, kajti ni mogoče, da ne bi dosegla
zmage in ... “

Tu je umolknil, ter se priklonil: še
le sedaj je zapazil Baltazarja, stoječega po¬
leg šejka ter dve ženski, pokriti s pajčolani.

Jedno od njih je pozorno pogledal, mi¬
sleč si z močno utripajočim srcem:

„To je ona, Egipčanka!"

Ilderim je končal namesto njega:

»Zmago in zaželjeno maščevanje! Ne,
ne bojim se ničesar; moja radost je popolna.

Ti, Arijev sin, si mož, kakoršnega sem si
želel. Ako bo konec podoben temu, kar na¬
poveduje začetek, pa spoznaš darežljivost
Araba."

»Hvala!" odvrne Ben-Hur mirno. »Ukaži
prinesti konjem vode."

Sam jih je napojil ter znovič pričel vajo.

In zopet je začel s počasnimi koraki,
nato jel jezdariti urneje ter naposled pognal
konje v najurnejši dir. Ta prizor je čimdalje
bolj spodbujal gledalce. Občudovali so nje¬
govo izurjenost in enakomerni hod štirih
dirjalcev, ki te je spominjal večernega poleta
lastavic.

Med tem, ko so bili vsi zamakneni v
vajo, se je približal Malluh nenadoma šejku
ter mu podal pismo.

»Pismo od Simonidesa, trgovca", je dejal.

»Od Simonidesa?" zakliče Arab. »Naj
Abaddon potepta njegove sovražnike !“

»Ukazal je pozdraviti te v imenu božjem
ter oddati ti to pismo, katero moraš takoj
prečita ti."

Ilderim je zlomil pečat ter vzel iz tan¬
kega platnenega zavitka dva lista naslednje
vsebine:

1 .

Simonides šejku Ilderimu.

• »O prijatelj! Pred vsem drugim ne
dvomi o prostoru, kateri zavzema v mo¬
jem srcu.

»Potem:

»Pri tebi biva mladenič zale rasti, ki
se imenuje Arij; on je dotičnega posinov-
ljenec ter meni jako drag.

»Čudne so njegove zgodbe! Pridi k meni
danes ali jutri, pa ti jih povem in zaslišim
tvoj svet. Med tem pa izpolni slednjo nje¬
govo željo, ako ne bo nasprotna čednosti.
Stroške, ki jih boš imel pri tem, ti hvaležno
povrnem. Ohrani v tajnosti te moje občutke
pred mladenčem.

»Priporoči me tudi spominu drugega
tvojega gosta. On, njegova hči, ti sam in
vsi, katere hočeš spustiti v svojo družbo,
smejo računati na-me v cirku, ob času dirk.
Sedeži so že zagotovljeni.

»Tebi in vsem tvojim — mir.

»Kaj naj sem drugega, prijatelj, ako ne
tvoj prijatelj ? Simonides."

105  —

2 .

Simonides šejku Ilderimu.

„0 prijatelj!

»Čuj besede svaritve; pošilja ti jih
izkušnja.

„Razun Rimljanov, vsi oni, kateri imajo
denar, ali imetje, ki se da opleniti, pozorno
pazijo na znak, ki se splošno smatra groz¬
nim : ta znak je prihod višjega rimskega
uradnika.

„Danes dospe konzul Maksencij.

,Čuvaj se !

»Še jeden prijateljski svet.

„Kdor snuje izdajstvo proti tebi, pri¬
jatelj, mora si pridobiti odobrenje od He¬
roda ; velika tvoja posestva so v njegovi državi.

„Torej pozor!

„Pošlji takoj zaupne služabnike, da bodo
pazili na pota, ki drže iz Antijohije proti
jugu ter imeli pozorno oko na vsakovrstne
jadernike. Nemara dobiš kaka pisma, tika¬
joča se tebe in tvojih zadev.

»Že včeraj bi imel biti na to opozorjen,
toda danes še ni prepozno, ako hočeš urno
delati.

„Ko bi jaderniki odrinili danes rano iz
Antijohije, jih tvoji ljudje še lahko prehite,
ker poznajo krajša pota.

„Ne obotavljaj se!

»Sežgi to pismo . ..

„0 prijatelj, tvoj prijatelj sem.

Simonides".

Ilderim je dvakrat prečital pismi, spravil
ju v zavitek in utaknil za pas.

Vaja se je še nadaljevala nekaj časa.
Naposled je Ben-Hur pustil konjem počas¬
neje teči ter jih konečno pripeljal pred
Ilderima.

„Dovoli šejk", reče, »da poženem tvoje
konjiče v šotor, popoldne jih znovič poskusim."

Ilderim pristopi k njemu.

„Vzemi jih, Arijev sin, ter delaj ž njimi
kar hočeš ves čas do dirke. Več si opravil
ti dve uri, nego bi Rimljan — naj šakalji
oglodajo njegove kosti! — utegnil opraviti v
dveh tednih. Zmagamo, prisegam na svetlobo
nebes, da zmagamo!"

Ben-Hur je ostal pri konjih, dokler so
jih izpregali; potem se je okopal v jezeru in

izpivši čašo araka s šejkom, ki je bil nena¬
vadno dobre volje, je oblekel znovič svojo
židovsko obleko ter odšel z Malluhom v
sadnik.

Tam sta se dolgo razgovarjala med seboj.

»Napoti se", reče mu Ben-Hur, »tjekaj
v „khan“ pri Selevškem mostu ter mi pri¬
nesi še danes iz znanega ti skrivališča del
mojega imetja. Bojim pa se, dobri Malluh,
da te preveč nadlegujem..."

Malluh mu živo ugovarja.

»Hvala ti", reče Ben-Hur, »poprimem
te za besedo. Saj sva si brata, sinova jed-
nega naroda in Rim je najin skupni sovraž¬
nik. Poleg tega si ti kupčevalec, torej izve¬
denec v tej stvari, kar si o Ilderimu nikakor
ne mislim ..."

»Arabci imajo le redko takšne zmož¬
nosti", odvrne Malluh resno.

»Zviti so zares, Malluh, toda previdnost
nikdar ni škodljiva. Da pa odstranim vsako
oviro ali zvijačo pri dirki, rešil bi me ti vseh
skrbij, ko bi se podal k vodstvu dirkališča
ter se prepričal, ali je šejk zadostil vsem
predpisom ? Ako bi mi mogel prinesti prepis
predpisov, bilo bi to za-me jako koristno.
Rad bi vedel, kakošno barvo naj imam na
sebi in kje mi je naznačen prostor; rad bi
bil poleg Messale. Ako je mogoče, potrudi
se, da me uvrste poleg Rimljana. Ali imaš
dober spomin, Malluh ?“

,Nikdar me še ni pustil na cedilu,
zlasti ako mu je priskočilo srce na pomoč."

»Torej ti dam še jedno naročilo. Včeraj
sem videl, kako je bil Messala ponosen na
svoj koleselj in ne brez vzroka, kajti samo
cesarjevi koleselji še zamorejo tekmovati ž
njim. Ali bi ne mogel pod kako pretvezo si
ga ogledati ter poizvedeti njegovo težo? Rad
bi imel od njega mero ter poznal njegovo
težo. Ako bi pa ne bilo mogoče vstreči moji
želji, moraš mi prinesti vsaj mero od viso¬
kosti njegove osi. Ali me razumeš, Malluh ?
Nočem, da bi imel Messala kako prednost
pred menoj. Vnanja krasota me nikakor ne
briga. Ako ga premagam, se s tem le poveča
njegova sramota in poveliča moja zmaga.
Ako ima on kake prednosti, moram jih
poznati..."

14

106  -

»Razumem, razumem", odvrne Malluh.
„Ti torej zahtevaš, da izmerim visokost od
osi do tal?"

»Pogodil si; to je moja skrajna želja.
Pojdiva v šotor."

Ko sta se vračala, sta zagledala slu¬
žabnika, natakajočega palmovo vino v me¬
hove. Dal ga jima je, da sta se napila. Kmalu
na to se je podal Malluh nazaj v mesto.

Med tem, ko ona nista bila navzoča, je
odrinil Ilderimov služabnik, noseč povelja za¬
stran j aderniko v njegovim čuvajem. Pisma ni
imel Arah nobenega s seboj.

V.

Umetnost Kleopatre.

„Iras, Baltazarjeva hči, ti pošilja po¬
zdrav in prošnjo", reče služabnik Ben-Huru,
počivajočemu v šotoru.

»Česa želi?"

»Če jo hočeš pospremiti na jezero?"

»Reci jej, da jej sam prinesem odgovor."

Prineso mu obuvalo in čez par minut
se Ben-Hur poda k zali Egipčanki. Senca
gore je jela zakrivati Palmov gaj, kot na¬
poved bližajoče se noči. Od daleč med drev¬
jem so se oglasili zvončki in bleketanje
ovac. Guli so se tudi klici Vojakov. Življenje
v Palmovem gaju je bilo povsem slično živ¬
ljenju v daljnem zatišju puščave.

Šejk Ilderim je bil navzoč na polu-
dnevni vaji, na kar se je napotil v mesto,
kakor je to zaželel Simonides.

Namenjen je bil vrniti se na noč, toda
te namere ni mogel izvršiti, zlasti, ker se je
imel tako mnogo posvetovati s svojim pri¬
jateljem.

Ben-Hur, ki je ostal sam, je pazil na
to, da so bili konji dobro oskrbljeni; okopal
se je v jezeru, odložil tesno se prilegajočo
obleko ter vzel svojo navadno, belo, kakoršna
se spodobi saduceju čiste krvi, in moč mla¬
dosti je urno odpravila njegovo celodnevno
utrujenost.

Malo je takošnih, ki ne priznavajo moči
lepote. Njenemu vplivu se ne ubrani noben
le količkaj občutljiv človek. Dogodba Pigma-
lijona je takisto resnična, kakor poetična. Le¬
pota ostane na veke velika moč; ona je
sedaj prevzela tudi Ben-Hura. Videl je v
Egipčanki čudovito zalo žensko.

V njegovi domišljiji se mu je predstav¬
ljala vedno takšna, kakoršno je videl pri
vrelcu. Čutil je upliv njenega glasu, tako
sladko zvonečega ob času, ko se mu je za¬
hvaljevala. Spomnil se je bil njenih, velikih,
nežnih, črnih očij sredi košatih trepalnic,
očij, ki so izražale več, nego bi utegnil izpo¬
vedati najspretnejši jezik.

Spomin mu je privel pred oči, koli¬
kokrat je na njo mislil, na sliko gibčne, mične,
nežne deklice v bogati, gubasti obleki, — de¬
klice, ki je mogla postati isto tako mogočna
kakor Sulamita. Skratka, pri spominu na njo
se je spomnil ob enem tudi strastne pesmi
Salomonove.

S takimi občutki je šel k njej, ne znajoč,
če ga mar ne čaka prevara. Ni bila to še
ljubezen, marveč zanos in radovednost, ki
bi mogla sčasoma postati glasnika ljubezni.

Majhna ravan z nekolikimi stopnicami,
osvetljena z svetiljkami, je tvorila pristajo;
prizor, ki se je tu predstavil Ben-Huru pred
oči, ga je vstavil takoj na prvi stopnici.

Majhen čolniček se je gugal lahno na
prozorni vodi. Elijopec, uprav oni, ki je vodil
velbloda pri kastaljskem vrelcu, bi imel biti
veslar, a črna njegova polt je bila pri leskeče-
beli njegovi obleki videti še črnejša. Vajšnice
in divani iz tirijskega škrlata so pokrivali dno
čolna. Pri krmilu je sedela sama Egipčanka,
pokrita z indijskim pajčolanom, tako nežnim
kakor volna. Roke je imela gole do ramen;
vsaki prst, zdelo se ti je, ima svoj posebni
izraz in mičnost. Širok ogrtač je branil pred
večernim hladom njena ramena in vrat, ki pa
jih vendar ni zakrival popolnoma.

Ben-Hur pri prvem pogledu ni opazil
teh podrobnostij. Stal je kakor omamljen od
silne svetlobe.

„ Tvoj e ustnice so kakor trak škrlata;
tvoje čelo zre kakor granat izpot črnih ko¬
drov! Vstani, moja ljubezen, moja lepotica
— ter pojdi za menoj; že je minula zima,
prenehal dež, evetice se že razvijajo po zemlji;
prišel je čas tičjega petja; čuje se grgotanje
grlic..."

Takšen je bil njegov vtis, izražen z
besedami.

»Pojdi!" je rekla, videč da se je vstavil,
»pojdi, da si ne bom mislila, da si plah brodar."

i

— 107 —

Rudečica na njegovem licu je nekoliko
potemnela. Ali jej je bilo nemara znano kaj
o njegovem življenju na morju? A vsekako
je urno stopil v čolnič.

„Bal sem se zares 1 *, je dejal, zasedši
prazen prostor pred njo.

»Česa?"

„Da bi se potopil čoln, odgovori z
nasmehom.

Egipčanka je sedela tako, da je Ben-
Hur ni mogel videti v obraz. Njene oči so
zažigale plamen v njegovih očeh in takrat bi
svobodno smele vzhajati zvezde ter svetiti
nad njegovo glavo — on bi jih ne bil za¬
pazil. Najtemnejša noč bi smela zagrniti ves
svet, toda njen pogled bi mu nadomeščal vso
svetilo. Znano pa je vsakemu, kako v mla¬
dosti in v taki družbi na tihi vodi, pod mir¬
nim milim nebom, v topli poletni noči pre-
oblada domišljija našo dušo.

Kako lahko je v takem trenutku odtr¬
gati se od vsakdanjega življenja ter zdrkniti
v svet idealov!...

„Daj mi krmilo 11 , se oglasi Ben-Hur.

„0 ne!“ odvrne ona, „to bi zamenilo
najino stališče. Povabila sem te, da se po¬
pelješ z menoj. Tvoja dolžnica sem in sedaj
ti začnem povračevati. Lahko govoriš in jaz
te bom poslušala, ali pa ti bom jaz pripo¬
vedovala in ti mene poslušal: to si lahko
izbereš sam. Toda kam in kedaj se popeljeva,
to je moja reč.“

„A kam se popeljeva?

„Ali se že bojiš?"

„0, zala Egipčanka, stavim ti samo prvo
vprašanje sužnja. 11

»Imenuj me Egipt."

»Rajše bi te klical: Iras."

»Tudi pod tem imenom zamoreš misliti
na-me, toda jaz hočem, da me kličeš Egipt."

»Egipt, to je dežela, bivališče celega
naroda."

»Da, da!...  In kakošna dežela!"

»Sedaj razumem! Peljiva se torej v
Egipt!“

„0, ko bi bilo mogoče! Jaz bi bila tega
vesela!“

Vzdihnila je.

»Kolikor vem", je ogovorila znovič
mladega človeka, »še nikdar nisi bil v Egiptu ?“

»Nikdar!“

»To je dežela, kjer ni nesrečnežev, de¬
žela, zaželjena od ostalega sveta, mati vseh
bogov. Tam, Arijev sin, najdejo srečni po-
množenje svoje sreče, a nesrečni gredo se
napit sladke vode iz svete roke, pa se smejijo
in prepevajo, radujoči se kakor otroci."

»Ali pri vas ni revežev?"

»Najrevnejši v Egiptu imajo samo naj¬
bolj omejene potrebe in želje in kako je
mogoče biti pri tem srečen, tega si ne more
predstaviti niti Grk, niti Rimljan."

»Toda jaz nisem niti jeden, niti drugi ?“

Nasmehnila se je.

»Imam vrt s cveticami, na katerem raste
neki grm, ki rodi najzalše cvetje. Kaj misliš,
odkod ga imam ?“

»Iz Perzije, domovine rož."

.Ne/

»Torej iz Indije?"

»Ne."

»Ali iz katerega od grških otokov?"

»Povem ti sama. Popotnik je našel ta
grm, ko se je sušil ob poti, v dolini Refajm ...“

»Torej iz Judeje!"

»Zasadila sem ta zapuščeni grmič v
vlažno zemljo po odtoku Nila; nežen veter,
pihljajoč iz puščave, ga je gojil in solnce ga
ljubko poljubovalo; moral je torej zrasti in
razcveteti. Sedaj stojim v njegovi senci in on
mi povrača skrb z vonjavo. A kakor je s
cvetličnimi grmi, tako je tudi z otroci Izraela ;
do popolnosti dospejo oni samo v Egiptu."

»A vendar", oglasi se Ben-Hur, »je
Aleksandrija dandanes rimsko mesto."

»Zamenilo je samo način vlade; cesar
jej je vzel meč, toda pustil jej za to žezlo uče¬
nosti. Poidi z menoj v Bruhejum in pokažem
ti akademijo narodov; pojdi v Serapejon in
zagledaš popolnost stavbarstva; v knjižnico
in čital boš neumrljiva dela pesnikov, v
gledišče in zagledaš junake iz Grške in
Indije; stopi v pristajo ter preštej dobiček
trgovine; pojdi na ulico, o Arijev sin, kjer
se modroslovci in vsi veščaki umetnosti raz¬
hajajo in so darilci zbrani pri vznožju ol¬
tarja; takrat ne občutiš tam ničesar, razun
razkošja. Začuješ pripovedke, ki so že od
vekov razveseljevale človeško srce; pesmi,
katere nikdar, nikdar ne preminejo!"

14*

108  —

Poslušajoč to pripovedovanje, se je Ben-
Hur zamaknil v ono poletno noč v Jeruza¬
lemu, ko je njegova mati, prevzeta od takošne
poezije domoljubja, pripovedovala mu o pre¬
minulih dnevih Izraelove slave.

„Vem sedaj, radi česar hočeš biti ime¬
novana Egipt*, oglasi se čez trenutek. „Ali
mi hočeš zapeti pesmico, ako te tako po¬
kličem? Slišal sem te minulo noč*, je dodal.

„Ah! Bil je to slavospev o Nilu!“ je
dejala. »Pojem ga zmerom, kadar si hočem
predstaviti, da dišem ozračje puščave ter
čujem šum ljubljene reke. Sedaj pa ti hočem
zapeti indijsko pesmico. A kadar dospeva v
Aleksandrijo, povedem te h hčerki Gangesa,
od katere sem jo cula.*

In kakor bi petje bilo navadna njena
govorica, je začela mično popevati tožno
pesmico, proslavljajočo modrost Kapitala, naj¬
slavnejšega modrijana Indije.

Predno se je Ben-Hur utegnil zahvaliti
Egipčanki za petje, je zadel čoln z dnom ob
pesek in rilee je udaril ob obrežje. .

»Kratko potovanje, o Egipt!* zakliče
mladenič.

»A še krajši pomudek*, odgovori dekle,
ko je zamorec z močnim sunkom odrinil
znovič čolnič na vodo.

»Ali mi daš sedaj krmilo ?“

»O ne!“ odvrne, razkošno se smejaje.
»Ti imaš svoje zmagovalne kočije, pusti mi
torej moj mali čolniček! Bila sva v Egiptu,
torej podajva se v gaj Dafne!*

»Brez pesmi med potom?*

»Govori!* je dejala. »Povej mi kaj o
tem Rimljanu, pred katerim si nas danes
rešil.*

Ta prošnja je nemilo dimila Ben-Hura.
»Hotel bi, da bi ta voda bila reka
Nil,* odvrne on. »Kralji in kraljice Egipta,
po tako dolgem svojem snu, bi prišli gotovo
k nama iz svojih grobov, da bi jadrali
z nama."

»Bil je to rod velikanov, ki bi brezid-
vomno potopil naš čolniček. Radi tega imam
rajši pritlikovce!. .. Toda povej mi kaj o
tem Rimljanu. Je zelo zloben človek?*

»Ne vem.*

»Ali je plemenitega rodu ? Ali je bogat ?“
»Ne poznam njegovega bogastva.*

»Zale konje ima! Voz ima ozalšan z
zlatom in v kolesih tiče slonovi zobje. Nje¬
gova drznost je ugajala vsem. Ljudje so se
mu smejali, ko je drdral mimo, dasiravno so
se nahajali uprav pod njegovimi kolesi.*

Pri spominu na to se je zasmejala.*
»To je običajno pri prostakih*, odvrne
z grenkobo Ben-Hur.

»To mora biti jeden izmed onih po-
šastij, o katerih pripovedujejo, da rastejo v
Rimu. Apollo je besen, kakor cesar. Ali biva
stalno v Antijohij'?*

»Biva bržkone kje na vzhodu.*

»Egipt bi bil zanj primernejše bivališče
nege Sirija.*

»Dvomim*, odvrne Ben-Hur. »Kleopatra
namreč ne živi več."

V tem hipu zalesketajo svetiljke, goreče
pri vhodu v šotor.

»Doma smo!" zakliče Egipčanka.

»Torej nismo bili v Egiptu? Nisem videl
Karnaka, File (Philar), niti Abidosa, a to je¬
zero ni bilo Nil?... Cul sem samo indijsko
pesmico ter se vozil kakor v snu.*

»Fila! Karnak!* oglasi se ona. ..Ob¬
žaluj rajši, da nisi videl Ramesesa v Aboo-
Simbelu. Kadar zreš nanj, lahko misliš na
Boga, stvarnika nebes in zemlje. Teda čemu
žalovati po nečem? Jadrajva rajši dalje in
ker ti ne morem peti, hočem ti pripovedovati
egiptovske bajke.*

»O tako! Jadrajva! Jadrajva! Od rana
do večera, do naslednjega jutra!* zakliče
Ben-Hur razgret.

»O čem naj ti pripovedujejo moje bajke ?
Ali o matematih ?“

»O ne!“

»O modroslovcih ?“

»Ne.“

»O čarovnikih in veleumih ?“

»Ne.“

»O vojski?*

»Da.“

»O ljubezni?* *

»O da.“

»Torej ti povem, kako se ozdravlja lju¬
bezen. To je dogodba neke kraljice. Poslušaj
jo pozorno. Zala je in mora biti resnična.

— 109  —

Ne-ne-Hofra.

I.

Nič v človeškem življenju se ne ponavlja.

Nobeno življenje ne teče po ravni poti.

Celo najsrečnejše življenje se vije ka¬
kor zakrivljen potok ter dela kolobar; kje je
njegov začetek, kje konec -- kdo to pove?

Izborno življenje je zaklad božji. Gospod
je nosi v slavnostnih dnevih na srednjem
prstu svoje roke.

II.

Ne-ne-Hofra je bivala nekoliko strani
od Essuana, prav v bližini prvega slapa
—• tako blizu, da se je zdelo, da se njena
hišica udeležuje boja, ki se tam vrši od vekov
ined reko in skalami.

Rastla je dan na dan v krasoti, da so
že govorili o njej, kakor o maku iz vrta nje¬
nega očeta: »Kakšna še le bo ob času cvetja ?“

Vsako leto njenega življenja je bilo
kakor pesem — druga lepša od druge."

Bila je plod zveze med polnočjo, ki
meji z morjem in jugom, ki se dotiče v pu¬
ščavi mesečnih gora; jug jej je podaril strast
a polnoč razum, ko sta zrla na njo oba;
smejala sta se od veselja in vsakateri od
njih je dejal: »Ona je moja!" ter dodal
takoj: Ne, ona je najina!"

Vse popolnosti in mičnosti narave so
se, kakor reka v stoterih pritokih, razlile nad
njo. A ko se je prikazala na beli dan, so tiči
trepetali s krili njej v pozdrav; hladen veter
se je spremenil v sladek pih zefira; beli lotos
je pokukal iz prezorne vode, da si jo ogleda ;
valčki reke, zagledavši jo, so se strmeči vsta¬
vili, ter niso hoteli plavati dalje; palme so
pripogibale pred njo svoje vrhove. »Prina¬
šamo ti v dar svojo vitkost", je šepetala
jedna in svojo čistost", so dodale druge in
tako jej je vsaka darovala, kar je imela
najboljšega.

V dvanajstem letu je bila Ne-ne-Hofra
ponos in razkošje Essuana.

V šestnajstem letu se je slava njene
lepote razglasila po vsem svetu in v dvajse¬
tem letu ni bilo dneva, da bi brzonogi velblod
ne bil prinesel kakega kneza pred njihovo
hišo, ali da ne bi bila pozlačena ladja peljala
Po Nilu egiptovskih vladarjev pred njene
prage. Vsi pa so odhajali žalostni od tod,

razglašajoči povsod: »Videli smo jo — to ni
ženska, marveč Aliora sama."

III.

Izmed tristo trideseterih naslednikov do¬
brega kralja Menesa, je bilo osemnajst Eti-
jopcev. K poslednjim je pripadal takrat vla¬
dajoči Oroetes ter bil star že sto in trinajst
let. Sedeminšestdeset let je že sedel na kra¬
ljevem prestolu. Pod njegovo vlado se je
narod množil in bogatel; zemlja je kar je¬
čala pod obilnostjo svojih plodov. Ta kralj
se je odlikoval vedno z veliko modrostjo,
kajti imel je čas, osvojiti si jo v dolgem
svojem življenju. Prebival je v Memfisu:
tam je imel številne palače, zakladnice in
orožnice.

Zena tega dobrega kralja je ravnokar
umrla. Bila je prestara, da bi mogla biti
dobro zabalzamovana. Ljubil jo je pa vendar
tako močno, da z ničemur ni mogel potolažiti
svoje žalosti. Neki služabnik to videč, mu reče:

»O Oroetes! Gudim se, da velik in
moder kakor si, ne poznaš zdravila za svojo
bolečino."

»Podaj mi ga ti", odvrne kralj.

Suženj trikrat zaporedoma poljubi zem¬
ljo, potem spomnivši se, da mrtvi ne morejo
slišati njegovih besed, reče:

»V Essuanu prebiva Ne-ne-PIofra, zala
kakor Athora sama. Pošlji po njo. Odrekla
je svojo roko vsem vladarjem v Egiptu in
knezom v puščavi; toda kdo se drzne reči
„ne“ kralju Oroetesu?"

IV.

Ne-ne-Hofra je jadrala po Nilu v ladji
tako zali, da še nikdar ni katera njej podobna
rezala valov svete reke. Za njo je jadrala
vrsta drugih ladij, ki pa niso bile tako krasne.
Vsa Nubija, Egipt in Lidija, mnogo zastop¬
nikov Trogloditov in nemalo Makrobov iz
mesečnih gora, je dospelo na obrežje, da bi
videlo mimo jadrajočo kraljico in njeno sprem¬
stvo, katero je spremljal pih duhtečega vetra.

Med dvema vrstama sfinksov in krilastih
levov so nesli Ne-ne-Hofro k vznožju Oroete-
sovega prestola. Pripognila je pred njim ko¬
lena, on pa jo je dvignil ter jo posadil poleg
sebe, nataknil ji uraeus na roko in Ne-ne-
Hofra je postala kraljica nad vse kraljice na
svetu. Toda tega modremu Oroetesu ni bilo

— 110  —

dovolj; hotel je, naj bi bila najbolj ljubljena
in najbolj ljubeča izmed vseh kraljic. On je
zahteval ljubezni. Torej jo je božal in po-
ljuboval; kazal jej svoja mesta, palače in svoj
zvesti narod, vojščake in ladje. Sam jo je
spremljal po svojih zakladnicah ter jej dejal:
„0, Ne-ne-Hofra, poljubi me, toda vroče in
vse to bo tvoje!“

Ona, misleča, da najde doslej neznano
jej srečo, ga je poljubila enkrat, dvakrat, tri¬
krat, navzlic njegovim sto in trinajstim letom.

Prvo leto je bila srečna — to leto je
bilo kratko. V drugem letu je bila nesrečna in
to leto je bilo zelo dolgo. Še le takrat je
spoznala, da nikdar ni ljubila Oroetesa, da
jo je samo za trenutek zaslepila njegova moč
in bogatstvo. Cernu to zaslepljenje ni trajalo
dalje? Odslej je jokala po dnevi, po noči ni
mogla zatisniti očesa. Njene postrežnice so
že pozabile, kako zveni njen srebrni smeh;
rože na licih je zasipal pepel, ginila in ve¬
nela je z vsakim dnevom. Nekateri so de¬
jali, da jo preganjajo furije radi preziranja
onega, ki jo je ljubil; drugi, da nekateri
izmed bogov, zavidajoči srečo Oroetesu, je
vrgel na njo uroke. Kdo je imel prav — je
bilo težavno uganiti.

Niti zdravilna zelišča, niti zaklinjanja
čarovnikov, niti predpisi zdravnikov, niso
mogli pregnati od nje te žalosti. Ne-ne-Hofra
je ugaševala, kakor plamen svetiljke.

Oroetes je izbral za njo votlino v kra¬
ljevem pokopališču in pozvavši najodličnejše
slikarje in kiparje iz Memfisa, jim ukazal ozal-
šati jo tako bogato, kakor še ni bil ozalšan
noben izmed dosedanjih kraljevih grobov.

„0, zala kakor Athora sama, kraljica
moja!“ reče Oroetes, čegar ljubavne vneme
še njegova visoka starost ni mogla ogabiti.
»Povej mi, prosim te, kakšna bolečina te
ubija pred mojimi očmi?“

„Ko bi ti povedala, nehal bi me lju¬
biti”, odvrne ona strahoma.

»Tebe ne ljubiti ?! Kaj si rekla ? Ljubil
te bom še močnejše, še bolj vroče. Prisegam
ti na duhove Amente! Prisegam na Oziri¬
sove oči! Govori!” zakliče, zapovedujoče, ka¬
kor kralj, strastno, kakor ljubej.

»Cuj torej”, je dejala. »V puščavi, poleg
Essauana, živi svet puščavnik. Ime mu je

Menof. Bil mi je varuh in učitelj. Pošlji po
njega, o Oroetes! on ti pove, kar želiš iz¬
vedeti ... On najde zdravilo za moje trpljenje."

Oroetes jo je pozorno poslušal in njegov
duh se mu je pomladil za sto let.

V.

»Govori!” zakliče Oroetes Menofu v
palači Memfis.

A Menof reče:

»Najmogočnejši izmed kraljev! Ko bi
bil mlad, ne dal bi ti odgovora, ker mi je še
življenje ljubo; ker si pa zapovedal, pa po¬
vem. Kraljica trpi radi nekega zločinstva.”

»Radi zločinstva?” zakliče jezno Oroetes.

Menof se nizko prikloni.

»Da, radi zločinstva proti sami sebi.”

»Govori jasnejše, ne ljubim zagonetek”,
reče kralj.

»Ne-ne-Hofra je rastla pred mojimi
očmi ter ni imela pred menoj skrivnostij.
Med drugimi mi je tudi zaupala, da ljubi
sina vrtnarja, ki čuva sadnike njenega očeta.
Barbek mu je ime.

Na ustih Oroetesa je krožil čuden smeh.

»S to ljubeznijo, veliki kralj, je dospela
v tvojo palačo, radi te ljubezni sedaj umira.”

»Kje se nahaja sedaj oni vrtnarjev
sin?” upraša Oroetes.

»V Essuanu.”

Ko je kralj to slišal, je pomignil jed-
nemu sužnju.

»Idi v Essuan”, reče mu, »ter pripelji
mi od ondot mladenča z imenom Barbek.
Najdeš ga na vrtu kraljičinega očeta. A ti”,
reče, obrnivši se k drugemu sužnju, »naberi
delavcev, orodja in živine. Na jezeru Kemnis
(Chemnis) mora nastati otok, na tem otoku
naj stoji svetišče in palača ; obkoljujejo naj
jo drevesa, a ta drevesa morajo roditi naj-
izbornejše sadje; otok s palačo, svetiščem in
vrtovi morajo pa plavati na valovih, gnanih
od vetra. To povelje mora biti izpolneno,
predno se pomladi mesec.”

. Kraljici pa reče:

»Bodi dobre volje. Vem za vse in
poslal sem po Barbeka.”

Ne-ne-Hofra mu poljubi roko.

Imela ga boš izključno za sebe in tudi
ti boš pripadala jedino le njemu in nič vama
ne skali ljubezni čez vse leto.

— 111  —

Ona mu poljubi noge, a on jo dvigne
in poljubi, in rože so znovič zacvetele na
njenem licu, rudečica se je vrnila na ustnice
in veselje v njeno srce.

VI.

Čez vse leto sta Ne-ne-Hofra in vrtnar
Barbek plavala po vodah jezera, prepuščena
volji vetrov.

Otok Kemnis je zaslovel kot nekak sve¬
tovni čudež. Pa tudi ni bilo zalšega gnezda
za dva zaljubljenca; čez vse leto nista videla
nikogar, nego drug drugega; živela sta samo
drug za drugega. Na to se je Ne-ne-Hofra
vrnila v palačo Memfis.

„A sedaj", vpraša jo kralj, „koga ljubiš
bolj, mene ali njega?"

Ona ga poljubi ter reče:

„Vzemi me nazaj, o kralj ! sem že
ozdravljena."

Oroetes se veselo nasmeji navzlic svojim
sto in štirnajstim letom.

„Torej je resnica, kar je dejal Menof,

ha! ha! ha. Zdravilo za ljubezen je.

ljubezen."

»Rekel si", odvrne mu.

Nakrat pa mu veselje zgine raz lice in
njegov pogled postane strašen.

»Jaz pa mislim drugače", reče.

Ona se osupnena umakne.

»Zločinka!" zakliče — »Oroetes človek
ti odpušča tvojo krivdo, Oroetes kralj mora
te za njo kaznovati."

Zvijala se je pred njegovimi nogami.

»Proč!" zakliči. »Umreti moraš."

Plosknil je z rokami. Grozna družba se
jame valiti skozi vrata. Šli so parachistesi, ki
balzamujejo mrliče in slehrni izmed njih je
držal v rokah nekako orodje, potrebno pri
tem strašnem rokodelstvu.

Kralj jim pokaže Ne-ne-Hofro.

»Ona več ne živi!“ reče. »Izvršite svojo
dolžnost!"

VII.

In zala Ne-ne-Hofra je bila čez sedem¬
deset dnij prenešena v votlino, ki je bila za
njo pripravljena pred letom. Polože jo poleg
njenih kraljevih prednic. Toda pri pogrebu
ni bilo nikakega žalobnega sprevoda na obre¬
žju jezera.

* *

*

Egipčanka je končala svojo pripovedko.

Ben-Hur jej je klečal pri nogah ter
držal njeno roko v svoji dlani.

»Menof se je bil zmotil!“ reče, spre-
budivši se iz zamišljenosti.

»Čemu ?“ vpraša ona.

»Ljubezen živi od ljubezni."

»Torej za njo ni zdravila?"

»Je. Oroetes jo je iznašel."

»A to zdravilo ?“

»Je smrt!"

»Vrl poslušalec si, Arijev sin!“ reče
ona, ko dospeta k obrežju. »Jutri pojdeva
v mesto."

»Ali boš navzoča na dirki?" vpraša.

»Da. Pošljem ti svoje barve."

S temi besedami se ločita.

IV.

Messalova previdnost.

Drugega dne, ob treh, se je Ilderim
vrnil v šotor. V trenutku, ko je stopil s
konja, stopi k njemu človek, pripadajoč nje¬
govemu plemenu.

»O šejk! Naročeno mi je oddati ti to
pismo, moraš je preCitati takoj."

Ilderim je pozorno ogleda. Pečat je bil
zlomljen; na naslovni strani je čital: »Va¬
leriju Gratusu v Cezareji."

»Da bi ga Abbadon zdrobil!“ zakolne
šejk, videč, da je pismo pisano po latinski.

Arabska ali grška pisava bi mu ne bila
delala preglavic; tu pa je komaj premogel
prečitati podpis. Pisala ga je krepka, ener¬
gična roka, pri čegar pogledu so se šejku
zabliskale oči.

»Messala!" je zaklical in hoteč prej ko
prej razodeti to novico svojemu mlademu
prijatelju, ukaže ga takoj pozvati.

Toda Ben-Hura ni bilo pod šotorom.
Bil je znovič na polju s čilimi arabci.

Šejk zatakne pismo za pas ter zopet
zasede konja.

Predno pa je vtegnil odjezditi, se mu
približa nek nepoznan človek.

»Iščem šejka Ilderima, imenovanega Do¬
brotljivi."

Obleka in jezik sta razodevala Rimljana.

Stari Arab odvrne dostojanstveno:

»Jaz sem šejk Ilderim!“

»Čul sem, da potrebuješ voznika na
dirki", reče tujec z navidezno pokorščino
v glasu.

Pod dolgimi belimi brkami se zakrem-
žijo Ilderimova usta na prezirljiv smeh.

„Idi svojo pot!" reče. „Imam že voznika?"

Že je pognal konja, ko zakliče tujec
še enkrat:

„Šejk! Jaz ljubim konje, ničmanj od
tebe. Pravijo pa, da tvoji ,80 najzalši na
svetu. Daj mi jih vsaj videti."

Starcu je ugajala ta pohvala in potegnil
je vajeti. Omahoval je za trenutek, toda pre¬
vidnost je nadkrilila nečimurnost.

„Ne, danes ne. Pokažem ti jih drugi¬
krat. Danes imam preveč posla!" reče suho.

Odrinil je na polje. Neznanec se je vrnil
v mesto. Zdelo se je, da je bil zadovoljen.

Odslej je vsaki dan do dneva dirke
sedaj jeden, sedaj dva in časih celo troje
ljudij nakrat prihajalo na šejkov sadnik. Vsak
je povpraševal, če mar ne potrebuje voznika.

Na ta način je Messala imel na očeh
Ben-Hura.

V.

Ilderim in Ben-Hur se posvetujeta.

Šejk je spoznal takoj, da bo znal upo¬
rabiti mladi Izraelec njegove konje.

Četvorka, pognana v najhujši dir, je
dirjala kakor jeden konj.

»Danes, o šejk, vrnem ti Sirijca", reče
Ben-Hur, poklepavši arabca po vratu. „Že
lahko vprežem tvoje konje v voz ?“

»Kako ? Tako kmalu ?" vpraša začu¬
den šejk.

Za take dirjalce je jeden dan dovolj.
Oni ne poznajo, kaj je strah; beg sam jih
spodbuja. A kak je njihov razum ! Prav nič
ne zaostaja za človeškim. Ta tukaj, katerega
imenuješ Aldebarana, je najbistrejši."

Šejk si zadovoljno gladi svojo belo brado.

»Tako, prav imaš. On je najbistrejši.
Sedaj pa mi povej, kateri je najlenejši ?“

„Ta-le“, odvrne Ben-Hur, kazoč na An-
taresa, »toda uprav ta dobi zmago. Kajti,
pomisli, o šejk, on lahko dirja ves dan brez
oddiha... ob solčnem zahodu dogoni najbi-
strejšega."

»Tudi v tem imaš prav", odgovori
Ilderim.

»Samo nekaj me skrbi, o šejk!" na¬
daljuje mladenič. »Kadar pojde za zmago, se
Rimljani ne brigajo za to, kar je pošteno. V
vseh dirkah se oni poslužujejo zvijač, zlasti
pa še pri dirkah z vozovi. Tujim konjem,
vozu in vozniku grozi takrat pri vsakem ko¬
raku nevarnost. Šejk, pazi na vse; ne do¬
pusti, da bi do dneva dirke kak tujec videl
tvoje konje. Svetoval bi ti celo postaviti pri
njih po dnevu in po noči oboroženo stražo..

Bila sta uprav pred vratmi šotora.

»Še enkrat rečem: prav imaš", reče
Ilderim. »Na hvalo Boga prisežem, da se jih
ne dotakne tuja roka. Še danes postavim
stražo. Toda pokazati ti imam nekaj važ¬
nega", reče ter izvleče pismo izza pasa.

Vsedeta se na naslonjač.

»Arijev sin, poglej in tvoj razum naj
razsvetli mojo nevednost."

Po teh besedah poda Ben-Huru pismo.

»Poglej in čitaj glasno ter mi preloži
na jezik svojih očetov ta sovražni jezik."

Ben-Hur, zamišljen z dušo in s telesom
v dirko, vzame malomarno pergament, toda
že pri prvih besedah mu šine vsa kri v glavo.

In nikako čudo; na zaglavju pisma je
bilo napisano »Messala Gratusu."

Ilderim zapazi njegovo ganutje.

»Kaj je ?“ upraša nemiren.

Ben-Hur jame Citati.

Pismo je bilo drugopis lista, odposla¬
nega od Messale.

Prve besede, razun bistroumnih roganj,
niso obsegale nič posebnega. Toda čimdalje
ko je čital, tembolj se mu je tresel glas in
oči so se mu zakrivale z 'meglo.

Moral je dvakrat prenehati, da se je
premagal. »Razprašil si rodbino Hurov tako",
pisal je Rimljan, »da sva mogla biti gotova
njenega molčanja. Neizogibna smrt je imela
postati njeni delež."

Papir pade Ben-Huru iz rok.

»Torej sta oni dve umrli!... umrli!"
zakliče ter vihti roke. »Ostal sem na svetu
sam ! Oh, čemu ?!...“

Šejk ga sočutno gleda.

»Arijev sin" reče vstajaje, »gotovo si
želiš, da na tvoje bolečine ne zre človeško
oko. Odidem. Prečitaj sam to pismo. A ko
se pomiriš, pa mi povej."

— 113  _

Po njegovem odhodu pusti Ben-Hur
uzdo svojemu obupu. Dalje časa je preteklo,
predno se je spomnil neprečitanega pisma.

„Znano je nama obema, kaka usoda je
doletela mater in sestro zločinca”, pisal je
Messala dalje. „Toda od tega časa je pre¬
teklo mnogo let. Vem, o moj Gratus, da mi
oprostiš, če te vprašam: se mar nisva zmo¬
tila v računih? Ali še živita, ali sta že
umrli ti ženski ?“

V Ben-Huru se jame oživljati nadeja.

»Torej jima niso vzeli življenja ? Naj bo
ime božje blagoslovljeno! Živita, moram ju
poiskati!... Ne, oni nista umrli!" ponavlja
sam sebi. Ko bi bilo tako, pa bi Messala
vedel o tem.

Nekoliko pomirjen pošlje po šejka.

»Prestopivši prag tvojega gostoljubnega
šotora", je dejal, ko sta sedla zopet na divan,
»nisem nameraval praviti ti o sebi nič več
nego to, kar ti je moglo dokazati, da mi
smelo moreš zaupati svoje konje. Nisem ti
hotel praviti svojih zgodeb. Sedaj pa, ko je
to pismo prišlo v tvoje roke, ko si videl
moje ganutje in bolest, moraš izvedeti vse.
a to tem bolj, ker skupni najuni sovražnik
preti nama obema. Radi tega morava zdru¬
žiti proti njemu svoje moči. Prečitam ti to
pismo, in ako si, videč moje ganutje, mislil,
da sem slab ali otročji, pa me boš sodil
drugače, ko zložim ta pergament."

In Ben-Hur je čital, prelagajoč šejku
Messalovo pismo.

Ta je poslušal pozorno toda mirno,
dokler mladenič ni dospel do naslednjih vrst:

»Včeraj sem ga videl v gaju Dafne",
pisal je Rimljan, ^prebiva, ako ne tam, vsaj
kje blizu, kar mi olajša sled. Ko bi me vpra¬
šal, kje ga naj iščem, odgovoril bi ti: v sta¬
rem gaju Palmovem..."

„Oh!“ zakliče Ilderim z začudenjem in
strahom.

»V starem gaju Palmovem", ponovi
Ben-Hur, »pod šotorom tega izdajalca šejka
Uderima."

»Izdajalec! Jaz?!" zakriči starec v naj¬
hujšem ognju; pri tem se je tresel na vsem
telesu in žile na čelu so se mu napele, ka¬
kor bi hotele počiti.

»Trenutek še, šejk", reče Ben - Hur,
»tako on sodi o tebi in takšna je njegova
grožnja." Na to je čital dalje:_»tega iz¬

dajalca, šejka, kateri ne uide našim rokam.
Ne čudi se, ako bo prvi čin Maksencijev ta,
da posadi Araba na ladjo ter ga pošlje v
Rim ..."

»V Rim? Mene? Ilderima ! Šejka ! Po¬
veljnika deset tisoč oboroženih vojakov ? V
Rim? Mene? !“

Skoči na ravne noge, kakor bi mu od¬
vzel najmanj dvajset let. Prsti so se mu
skrčili, kakor kremplji, a oči se lesketale,
kakor kake ropne zverine.

»Ne, za vse bogove, za bogove Rima,
kedaj bo že konec tej drznosti ?! Rodil sem
se prost in tudi moj narod je rojen v pro¬
stosti. Ali naj umremo v suženjstvu ? Ali naj
jaz, šejk Ilderim, živim kakor pes, plazeč se
gospodarju okrog nog? Mar naj ližem roko,
ki me tepe?! Mar moje imetje ni več moja
last ? Mar nisem več sam svoj ? O, ko bi bil
še mlad! Ko bi mogel odvreči od sebe kot
nepotrebno težo, dvajset, deset, ali vsaj
pet let!... “

Zaškripal je z zobmi, dvignil kvišku
roke, kakor bi od ondot klical pomoči. Toda
nakrat mu šine v glavo nova misel; pristopi
k Ben-Huru ter pograbivši ga za rame,
zakliče:

»Ko bi bil kakor ti, Arijev sin, mlad,
močan in tako izurjen v borbi z orožjem;
ko bi imel vzrok k maščevanju, vzrok, kakor
je tvoj, velik in svet!.Hurov sin, pra¬

vim ti ! . . . “

Pri zvoku tega imena je kri obstala v
mladenčevih žilah. Osuplo je zrl v divje se
lesketajoče oči Arabove.

»Hurov sin, ko bi bil namesto tebe,
pravim ti, ter doživel take krivice, ne mogel
bi, ne drznil bi si počivati!.. “

Starcu je zmanjkalo sape. Obstal je
ter čez nekaj časa vskipel znovič:

»K vsem svojim krivdam dodal bi kri¬
vice vsega sveta ter dihal samo maščevanje!
Šel bi od dežele do dežele ter vnemal k
boju narode. Ne bilo bi boja za prostost, ne
bilo bi vojske z Rimom, katere bi se ne
udeležil. In ko bi me ljudje ne hoteli poslu¬
šati... za Boga!... tulil bi z volkovi; z levi

15

- 114  —

in tigri sklenil bi prijaznost! Oni bi mi po¬
magali raztrgati sovražnika! Ne bilo bi za-me
dovolj ostrega orožja, niti dovolj koničastih
pušic! Vojska bi mi bila ljubica, kri Rim¬
ljanov jedina pijača... Ne prosil bi usmiljenja
in usmiljenja bi ne poznal! V ogenj vse, kar
je rimsko ! Pod meč, kar je rimsko! Po noči
bi prosil bogove, hudobne in dobre ob enem,
da bi mi dali ves grom in strele in zemlja
ves strup in vse, od česar ginejo ljudje na
zemlji in na morju! Ne mogel bi .spati !
Jaz ... jaz ...“

Šejk je umolknil; zmanjkalo mu je
sape. Pa še se je zvijal ter lomil roke.

Ben-Hur je sedel zatopljen v lastne misli.

Iz vsega tega strastnega izbruha Ilde-
rimove jeze mu je ostal samo jeden utis ;
Šejk ga je imenoval z njegovim pravim ime¬
nom. On je vsaj vedel, kdo je. Toda kako
je mogel on to vedeti? Iz pisma? Ne. V
pismu je bil res govor v okrutnostih, ki so
doletele njegovo rodbino, ni bilo pa nikake
opazke, da bi bil uprav on ta žrtev. Šejk si
je torej domislil to sam

„Povej mi, častivredni starec", upraša
Ben-Hur, „kako si dobil to pismo?"

„Moji ljudje, ki čuvajo pota med mesti",
odvrne Ilderim, „so dobili to pismo od
jadernika."

„Ali je znano, da so to tvoji ljudje ?“

„Ne. Rimljani jih smatrajo za razboj¬
nike, katere naj jaz lovim in ugonobljam."

„Še nekaj, šejk. Imenoval si me Huro-
vega sina. Nisem si mislil, da bi bilo komu
na zemlji znano to ime. Povej, odkod ti je
ono znano?"

Ilderim nekoliko pomisli, na to pa
odvrne:

„Vem, kdo si, toda ne smem ti ničesar
povedati o tem."

Na licu Ben-Hura se prikaže velika ža¬
lost. Šejk, to videč, reče:

»Dovolj bodi tega za sedaj. Moram
odriniti v mesto. Ko se vrnem, spregovorim
s teboj odkritosrčno. Daj mi pismo."

Ilderim skrbno zvije papir ter si ga
vtakne za pas. Že se je napotil k vratom,
toda od praga se je vrnil.

»Hurov sin", reče dostojno, »dolžen si
mi še odgovor. To veš, kaj bi jaz storil na

tvojem mestu, ne vem pa še, kaj nameravaš
ti storiti?"

Govoreč te besede ga je gledal pre¬
sunljivo.

Potomca knežjega rodu ni zbegal ta
pogled ; nasprotno, ponosno je dvignil glavo.

»O vsem tem, kar si mi dejal, mislil
sem tudi jaz ter mislim še neprestano. Ali
veš, starec, koliko ur je v petih letih ? V
vseh petih letih ni bilo ure, da hi ne bil
snoval maščevanja za svoje sovražnike. Niti
za trenutek nisem počival. Nisem vedel, kaj
je mladost. Veselice v Rimu so mi bile tuje.
Iskal sem tam samo orodja za svoje mašče¬
vanje, iskal veščakov... ne govorništva in
modroslovja — za to žalibog nisem imel
časa. Gladijatorji, zmagovalci v cirku so bili
moji učitelji. Oni so me napravili sposobnega
k maščevanju. Šejk! vojak sem, toda to mi
ne zadošča. Da dosežem svoj namen, moram
biti poveljnik. Radi tega se tudi udeležim
pohoda proti Partom. Ako se vrnem iz njega
nepoškodovan, takrat... (pri tem je dvignil
kvišku stisnene pesti....) takrat pokažem
Rimu, kakošnega sovražnika si je odgojil. Z
življenjem tisočerih Rimljanov poplačam svoj
račun. To je moj odgovor, šejk !“

Ilderim položi roko mladenCu na glavo,
kakor blagoslavljajoč ga v njegovih namenih.

»Ako ti tvoj Bog ne pomaga, Hurov
sin", reče, »pa je bržkone že umrl v ne¬
besih ! Pomni, jaz, vse moje imetje, ljudje,
konji, velblodi in puščava — vse čaka tvojih
ukazov, vse bo služilo tvoji osveti! Prisegam
ti! A sedaj z Bogom ... Pred večerom se
vidiva ..."

Po teh besedah je šel ven pred šotor,
kjer je suženj že držal njegovega konja. Za¬
sedel ga je kakor mladenič in zaobrnivši ga,
zdirjal na njem proti mestu.

VI.

Vožnja četvorke.

Pismo je obsegalo za Ben-Hura mnogo
važnih novic. Pred vsem drugim je izvedel
iz njega, da je Messala pripadal k zarotni¬
kom proti njegovi rodbini, da sta on in
prokurator delila obilni plen; da se je
bal vrnitve onega, katerega se mu je ljubilo

— 115  —

imenovati „zločinca“ in končno, da je bil
pripravljen na vse, kar bi moglo odstraniti
to bojazen za vedno.

Pismo je bilo nekako priznanje krivice
in napoved nevarnosti ob enem. Ben-Hur je
hotel to vse trezno premisliti. Njegovi so¬
vražniki so bili isto tako mogočni kakor zviti.
Ako so se ga bali, imel je on še manj vzroka
bati se jih. Trudil se je zbrati svoje misli,
preudariti svoj položaj, toda premagpvali so
ga premočni občutki, da bi jih mogla nad¬
vladati treznost. Gotovost, da mati in sestra
še živita, ga je napajala s tako veliko ra¬
dostjo, da je pozabljal, da nima še pravega
zagotovila v tej reči ... Bil je na svetu člo¬
vek, kateri bi mu mogel povedati, kaj se
godi ž njima, ko bi hotel. Da, toda ta človek
bi rajše umrl, nego odprl usta v pojasnilo.
Ben-Hur je pozabil tudi na to v tem tre¬
nutku veselja.

S trdno vero je upal, da veliki Jehova
vzame njegovo zadevo v svoje vsemogočne
roke. A pod takim varstvom kaj mu morejo
storiti njegovi proganjalci?

Med tem sanjarenjem so mu prihajale
neprestano na misel šejkove besede: „Hu-
rov sin.“

Odkod je mogel šejk vedeti to? Ne od
Malluha, a še manj od Simonidesa — za
trgovca je bilo uspešno, če je o tem molčal.
Ko bi mu Messala to povedal ? Ne, to ni
mogoče, takšna odkritosrčnost mogla bi biti
zanj nevarna. Zaman si je ubijal glavo. Toda
naj si je že bil oni tajnostni napovedovalec,
kdorkoli je hotel, toliko je gotovo, da je bil
njegov prijatelj in kot tak mu v primernem
trenutku dospe na pomoč... A to že danes,
nemara jutri. Čakal je že tako dolgo ... torej
še trenutek potrpljenja ...

In čakal bi potrpežljivo, ko bi vedel,
da tudi mati in Tirza lahko mirno čakata na
veseli dan svidenja, ko bi mu vest ne oči¬
tala, da še ničesar ni storil za nju.

Hoteč zbežati od te misli, je blodil po
gaju ter se mudil pri delavcih, ki so obirali
datelje, ogleduje njihovo delo. Toda tem se
je močno mudilo, a ne toliko, da ne bi imeli
časa pogostiti ga po stari navadi s sadjem.
Prijazno se je razgovarjal ž njimi.

V senci visokih dreves so gnezdili tiči;
čebele so brenčale po jagodah; zelen obok
se je razpenjal nad njegovo glavo, braneč
ga pred solnčnimi žarki.

Toda on je bil gluh za glasove na¬
rave, slep za njene mičnosti.

Najdalje se je mudil pri jezeru, Čegar
prozorna voda ga je spominjala Egipčanke
ter njene prečudne lepote in one noči, ko
se je vozil v čolničku ter poslušal njeno
pripovedko in pesmi.

Videl je kakor v istini to mično bitje,
slišal njen zvoneč smeh, čutil mehak dotik
njene roke.

Od sladke njegove hčerke so prešle
Ben-Hurove misli na Baltazarja, na čudne
reči, kakoršne je slišal iz njegovih ust o
kralju, katerega je starec pričakoval s takim
koprnenjem. To tajno bitje je prikovalo k
sebi blodeče mladenčeve misli. Ker pa na¬
vadno ne verujemo tega, kar se ne strinja z
našo željo, se mu je ono kraljestvo duš,
takošno, kakoršno je razumeval Baltazar, ono
kraljestvo, dasiravno strinjajočo se z vero
saducejev, zdelo kot izrodek mistične do¬
mišljije Egipčanove, kot nekaj neresničnega
in čudnega.

Kraljestvo Judeja, da, to je vse kaj
drugega ! Ono je že bilo, torej zamore na¬
stati znovič. In mislil je s ponosom o kra¬
ljestvu, dokaj obširnejšem in mogočnejšem
od davnega — ter sanjaril o kralju, modrej-
šem od Salomona, o kralju, ki bi vodil
Izrael k zmagi in k maščevanju nad sovraž¬
niki. In radujoč se že naprej slave svojega
naroda, je nameril svoje korake k šotoru.

Po južini je Ben-Hur naročil spraviti
koleselj pod milo nebo ter ga jel ogledovati
od vseh stranij.

Niti najmanjša stvarca ni ušla njegovi
pozornosti.

Zadovoljen je tudi spoznal, da je kole¬
selj narejen po vzoru grških koleseljev, ki so
po njegovem mnenju dokaj nadkriljevali rim¬
ske. Bili so močnejši in tudi osi so imeli
daljše, a kolesa so bila nataknena niže. Radi
tega so bili zares večji, toda, da mu bodo
kos Ilderimovi žrebci — o tem ni dvomil.

Rimski kolarji so izdelovali koleselje
skoro izključno le za dirke, brigajoči se mnogo

15 *

- 116  -

bolj za lepo obliko, nego za trpežnost in
varnost.

Nasprotno so pri Grkih vozovi Ahileja
in »kralja vseh ljudij“, namenjeni za vojsko
ter mnogih njenih bojevnikov, služili doslej
za vzor, po katerem so izdelovali vozove, ki
so tekmovali med seboj za vence na istmij-
skih igrah in v Olimpu.

Ogledavši si natančno koleselj, je Ben-
Hur ukazal zapreCi vanj konje ter odrinil ž
njim na polje na poskušnjo. Vrnil se je še
le proti večeru. Sklenil je, ne spustiti se v
borbo z Messalo, dokler se ne prične dirka.
Še le tam se srečata sovražnika pred obličjem
celega vzhoda. Na druge tekmece niti mislil ni.

Zaupal je v svojo gibčnost in kar se
tiče konjičev, so bili vrli njegovi zavezniki v
zadevi maščevanja, zvesti sotekmeei na polju
slavja in hvale.

»Saj je to res, ve, prečudne drago¬
tine ! Kateri dirjalec je enak tebi, Antares,
ali tebi Aldebaran? Saj je to res, Rigel —
in ti Atair, kralj dirjalcev! Celo veter vas
ne dohiti!"

Naposled po dolgem čakanju je zaslišal
topot konjskih kopit ter zapazil bližajočega
se jezdeea. Vendar pa to ni bil Ilderim, marveč
zvesti služabnik antijohijskega trgovca. Malluh.

»Arijev sin!“ reče nizko se poklonivši,
»pozdravljam te v imenu šejka Ilderima. Prosim
te, da zasedeš konja ter takoj prijezdiš v
mesto: tam an čaka na tebe."

Ben- Bur ni vprašal, kaj in zakaj, nego
šel je v šotor, kjer so stali, jedoči krmo,
šejkovi konjički.

Aldebaran, gibčno prestopajoč z mič¬
nimi nogami, pridirja k njemu, kakor bi se
mu ponujal v službo. Ben-Hur ga poboža,
vzame pa drugega konja, ker četvorko je
prihranil izključno za dirko.

Kmalu na to sta oba z Malluhom molče
jezdila proti mestu.

Niže selevškega mosta sta prebrodila
reko ter jezdarila precej daleč po njenem
desnem obrežju in prebrodivši reko znovič,
dospela v mesto od zapadne strani, prihra-
nivši si na ta način dokaj poti.

Ta previdnost je bila potrebna. Jezda¬
rila sta dalje molče do pristaje pred skladi¬

ščem Simonidesovim pod mostom. Tu Malluh
pridrži svojega konja.

»Dospela sva", reče.

Ben-Hur je spoznal kraj.

»Kje je šejk?" vpraša.

»Pojdi z menoj, takoj ga zagledaš."

Ko oddasta konje pred vratmi stoječemu
sužnju, povede Malluh mladenča v prvo nad¬
stropje. Pred vratmi obstaneta.

Ben-Hur potrka.

»Vimenu božjem, vstopi!“ je bil odgovor.

VII.

Simonides daje radun.

Malluh ostane za pragom. Ben-Hur stopi
v sobo.

Nič se ni spremenilo v njej od časa,
ko je bil tam zadnjič, samo na sredi, na vi¬
sokem, iz ebenovine narejenem podnožju, je
stal bronast sedmo ramenast svečnik, osvet¬
ljujoč umetno iz lesa narejene stene, zlate
okrajke pri preprogah ter bogat strop, udelan
z vijolčkastim tinjcem.

Ben-Hur, prestopivši nekoliko korakov,
je obstal. V sobi so sedeli: Simonides, Ilde¬
rim in Estera.

Pogledal je vse zaporedoma, kakor bi
hotel vprašati: Kaj morete zahtevati vi trije
od mene? In takoj se mu je vrinilo drugo
vprašanje: Ali so to prijatelji, ali sovražniki ?
Loti se ga nemir.

Njegove oči naposled obstanejo na
Esteri. V njenem pogledu .je bilo toliko mi¬
line, čital je v njem toliko naklonjenosti, ha!
nemara še kaj več, in ves strah je zbežal od
njega. Pred očmi se mu je prikazala senca
Egipčanke. I čemu, videč jedno od teh žensk,
moral je vedno misliti na drugo ?

Iz te zamišljenosti ga vzdrami Simoni-
desov glas.

»Hurov sin", je dejal, »Hurov sin!" je
ponovil počasno in svečano, »pozdravljam te
v imenu Boga naših očetov, v imenu svojem
in svojih!“

To govoreč je prekrižal roke na prsih
ter sklonil glavo, izražajoč s tem svoje su¬
ženjstvo.

Ben-Hur je poznal to gibanje.

»Simonides", odvrne in glas se mu je
od ganutja tresel, »sprejmem tvoj pozdrav in
pozdravljam te vzajemno ... kakor sin očeta."

— 117

Te besede je izrekel s povdarkom, ho¬
teč takoj naznačiti, da le takšni odnošaji
morejo obstati med njima.

Simonides spusti roke na kolena, toda
obrnivši se k Esteri, reče:

„Hčerka, tvoj gospodar stoji pred teboj.
Stori, kar je tvoja dolžnost.'

Stala je pred njim objokana, podava-
joča mu stol. On ga jej vzame iz rok ter ga
postavi k Simonidesovim nogam.

»Tu se vsedeml' reče.

Njune oči se srečajo znovič, toda le za
kratek trenutek, in pri tem pogledu je po¬
stalo obema ložje pri srcu; čutila sta se
nekako boljša in srečnejša. In znovič vzdrami
glas Simonidesa mladenča iz zamišljenosti.

»Estera, moje dete', reče, „prinesi mi
moje račune.*

Vzame jih v roke in obličje se mu je
zjasnilo, kakor bi se mu velika teža odvalila
od prs.

„Hurov sin", pravi, ,,najpoprej se mo¬
ramo sporazumeti. Da rešim vprašanje, ka¬
tero imaš pravico mi staviti, in katero, ko bi
ga mi ne stavil, bi moral jaz sam izustiti,
sem že davno uredil te račune. Iž njih raz-
vidiš, koliko znaša tvoje premoženje, kakor
tudi spoznaš naše vzajemne odnošaje. Alijih
hočeš pregledati ?“

Ben-Hur, vzemši papir iz njegovih rok,
pogleda Ilderima.

To ni ušlo bistremu Simonidesovemu
pogledu.

„Ta račun', reče', je potreboval po-
trjila. Na koncu, na priličnem mestu, najdeš
podpis šejka Ilderima. On ve vse. On je moj
prijatelj in kar je bil meni, to postane
tudi tebi.'

„ Rekel si!“ odvrne Arab, skloni vši glavo
v znamenje soglasja.

»Že vem', oglasi se Ben-Hur, „koIiko
je vredna njegova prijaznost; meni ostaja
samo to, da se je skažem vrednega. Pozneje,
Simonides, prečitam to pozorno; sedaj pa,
če te to preveč ne vtrudi, naznani mi na
kratko stanje mojega imetja."

Simonides vzame zavoj papirjev.

.Estera!* zakliče, .stopi sem k meni,
da boš po vrsti jemala liste, da se ne
zmešajo.'

Mlada deklica stopi k očetu, opirajoča
se lahno ob njegovo ramo.

Gledajoč nju, bi dejal, da hočeta oba
polagati račun pred svojim gospodarjem.

.Tukaj', začne Simonides, vzemši prvi
list, »tukaj je spis denarjev tvojega očeta,
katere sem rešel ugrabljenja. Od nepremič¬
nega blaga ni nič ostalo; ti denarji pa so
ušli rimljanskim rokam samo na hvalo na¬
kaznic, kakoršne so v rabi pri trgovini med
Izraelci. Skupni znesek, ki sem ga prejel iz
Rima, Aleksandrije, Damaska, Kartagine, Va-
lencije in drugih trgovinskih hiš tvojega očeta,
je značal sto in dvajset talentov židovske
veljave.

Oddal je list Esteri ter vzel drugega.

»S tem zneskom, s temi sto in dvajset
talenti, sem začel trgovino. Tukaj pa je spis
tega, kar je dandanes tvoja last.

V ladjah.'60 talentov

skupaj . . 553 talentov.

Do teh petsto tri in petdeset talentov,
katere sem prihranil, dodaj še onih sto in
dvajset talentov, ki so ostali po očetu, pa
imaš skupaj: šest sto tri in sedemdeset ta¬
lentov. Vse to je tvoja last in po tem si,
Hurov sin, najbogatejši človek na svetu.'

Vzel je liste Esteri iz rok in zavivši vse
skupaj, dal jih Ben-Huru. V njegovih besedah
in pogledu se je kazal ponos, toda ta ponos
je bil plemenit — saj je izviral iz zavesti,
da je zvesto izvršil svojo dolžnost.

»Sedaj', je dodal s tresočim se glasom
od ganutja, .sedaj ni ničesar nemogočega,
ničesar, da bi ti ne mogel izvršiti.'

Na Ilderimovem licu se je prikazala raz¬
burjenost. Bil je za vse navzoče slovesen
trenutek. Vsi so pričakovali, kaj poreče Ben-
Hur, kako sprejme to veliko, nepričakovano
radost. Za človeka nikdar ni težavnejše
skušnje, nego v trenutku, kadar ga obišče sreča.

On vzame zavoj iz trgovčevih rok ter
vstane, premagavši svoje ganutje.

118 —

.Gospod mi je poslal luč iz neba",
reče z zamolklim glasom, ,in razprašila se
je noč tako dolga, da se nisem smel niti
nadejati njenega konca; tako temna, da sem
že zgubil upanje, videti še kedaj dnevno
svetlobo. Najpoprej torej zahvalim Boga, da
me ni zapustil, na to pa tebe, o Simonides!
Tvoja zvestoba se more primerjati samo z
okrutnostjo in podlostjo — onih... Ničesar
ni, praviš, kar bi ne mogel izvršiti; ker pa
je tak, ali mar morem dopustiti ob uri tako
velike sreče, tako velike moči, da bi bil kdo
še bolj velikodušen od mene. Bodi mi priča,
šejk Ilderim; poslušaj moje besede, ko jih
bom izgovoril, poslušaj in si jih zapomni!
Poslušaj, me pa tudi ti, Estera, dobri angelj
tega vrlega človeka !“

Na to stegne roko, v kateri je držal
zavoj, k Simonidesu.

„Vse to, kar se nahaja v teh računih"
je dejal, »ladje, hiše, blago, velblode, konje,
ves denar — od najmanjšega do največjega
— povračam tebi Simonides, da jih sprejmeš
za svojo in svojih last na vse čase."

Estera se je smehljala skozi solze, Ilde¬
rim si .je ganjen česal brado in oči so se
mu lesketale. Samo Simonides je ostal miren.

»Dam ti jih v tvojo last", nadaljuje
Ben-Hur, »z jedno samo izjemo in pod jed-
nim pogojem."

Vsi so pridržali sapo v prsih.

»Teh sto dvajset talentov, ki so bili
lastnina mojega očeta", je končal mladenič,
,te mi povrneš ter mi pomagaš poiskati mater
in sestro, ne ščedeč pri tem svojih novcev,
kakor tudi jaz ne bom ščedil svojih."

Na Simonidesovem licu se še le sedaj
prikaže ganutje.

»Poznam te, Hurov sin, in hvaležen sem
Gospodu, da te mi je poslal takšnega, ka-
koršen si. Ako sem služil zvesto tvojemu
očetu za časa njegovega življenja in njego¬
vemu spominu po smrti, isto tako zvesto
hočem služiti tudi tebi do trenutka, ko se
bo Jehovu zljubilo poklicati me k sebi. Toda
pogojev ne sprejmem nobenih. Vse to je
tvoje, pa še več."

In razvivši poslednji list, je dodal:

»Vzemi to in čitaj glasno."

Ben-Hur čita:

»Spis Hurovih sužnjev, napisan od Si-
monidesa, upravitelja premoženja:

1. Amra, Egipčanka, v palači v Jeru¬
zalemu.

2. Simonides, upravitelj v Antijohiji.

3. Estera, hčerka Simonidesova."

Ben-Huru še nikdar doslej ni prišlo v

glavo, da bi hčerka Simonidesova, kakor ve¬
leva postava, morala deliti sužnost svojega
očeta.

Kolikokrat je, sladko lice Esterino za¬
krilo mu ponosno, toda zalo obličje Egip¬
čanke, videl je v njima vsikdar dve tekmo¬
valki, enaki si po stanu, akoprav ne po bi-
stroumju in mičnosti.

Sedaj, ko jo je ta spis zaznačil v od
poslednje tolikanj različno kategorijo, jo je
mladenič pozorno pogledal, kakor bi jo sedaj
še le prvikrat videl, pri čemur sta oba za-
rudela. Ona je pobesila oči.

Ben-Hur se obrne k Simonidesu.

»Človek, ki ima šest sto talentov", je
dejal, »je zares bogat ter lahko stori, kar
hoče. Toda cenejši od denarja in redkejši od
bogastva je razum, ki je znal nabrati in ohra¬
niti to bogastvo in srce, ki se ni dalo ž njim
pokvariti ! O Simonides in ti, zala Estera, ne
bojta se ! Šejk Ilderim naj bo priča, da uprav
v tem trenutku, ko sta se priznala za moja
služabnika, sem dal vama prostost. A to, kar
govorim, želim potrditi s svojim lastnoročnim
podpisom. Ali sta zadovoljna? Ali morem
storiti še kaj več za vaju ?“

»O Hurov sin", odvrne Simonides. »Motil
sem se, ko sem dejal, da ni ničesar, kar bi
ti bilo nemogoče. Je še na svetu stvar, ka¬
tere ne predrugačiš, je postava, vsled katere
naju ne moreš storiti prosta. Jaz sem in
ostanem na veke tvoj sluga, kajti tvoj oče
me je nekega dne pospremil pred vrata svoje
hiše ; v mojih ušesih se še nahaja znamenje
suženjstva."

»In to je storil moj oče?"

»Ne huduj se nanj!" 'seže mu Simo¬
nides urno v besedo. »Sam sem ga za to
prosil in nikdar mi ni bilo žal tega. Za to
ceno sem dobil Rahelo, mater mojega otroka.
Rahela ni hotela biti moja žena, dokler nisem
postal njej enak."

»Bila je tudi sužnja?"

— 119  —

»Da.“

»Ben-Hur je z nemirnimi koraki meril
sobano, boreč se z svojo nezmožnostjo,

»Že poprej sem bil bogat!“ zakliče na-
krat ter obstane pred Simonidesom. »Bogat
po darovih plemenitega Arija. Sedaj imam
toliko denarja kot sam cesar in povrh še
nekaj, česar on nima — imam človeka, čegar
razum mi je pridobil to bogastvo. Ali v tem
vsem nima Bog svojih namenov ? Svetuj mi,
o Simonides! Pokaži mi pot, po kateri naj
korakam, da postanem ureden imena svo¬
jega očeta. Pomagaj mi in rad hočem biti
glede tebe to, kar si ti glede mene po za¬
konu : tvoj sluga, tvoj zvesti suženj!“
Simonidesovo lice je kar plamtelo.

„0 sin mojega umrlega gospodarja!“
je dejal. »Ne bom ti pomagal samo s sve¬
tom, marveč ves svoj razum hočem posvetiti
v tvojo službo. Telesa nimam — zgubil sem
ga v tej zadevi — toda s srcem in razumom
ti bodem služil. Prisegam na oltarje Jehova
v Jeruzalemskem svetišču, na darove, ki se
polagajo na te oltarje. Toda treba je, da z
mano storiš to, kar sem imenoval sam/
»Govori!“ zakliče živo Ben-Hur.
»Napravi me upravitelja tvojih posestev!“
»Od tega trenutka smatraj se za ta-
košnega. Hočeš mar kake listine ?“

»Tvoja beseda mi zadošča. Tako je
bilo z očetom, več ne zahtevam niti od sina.
A sedaj, ko sva se sporazumela, ko sem po¬
vedal vse, kar sem imel povedati, sedaj, hči
Rahele, prideš ti na vrsto. Govori !*

Odrinil je njeno roko raz svoje rame
ter jo postavil pred gospodarja.

In Estera je stala tako na sredi sobe
in rudečica ter bledica sta jo zaporedoma
zalivali.

»Moja mati ne živi več“, je dejala s
trepetajočim glasom, »dovoli mi, gospodar,
da smem oskrbovati očeta!“

Ben-Hur jo prime za roko, odpelje jo
nazaj pred sedež pohabljenca ter reče:

»Naj se zgodi, kakor želiš.*

Takrat položi Simonides njeno roko
znovič na svojo ramo.

Nekaj časa je vladalo molčanje.

VIII.

Prihaja. Kot odrešenik ? Kot kralj ?

»Estera*, reče Simonides, »noč se že
dela, mi pa se še ne razidemo tako kmalu.
Ukaži prinesti večerjo.*

Estera pozvoni. Služabnik prinese na
pladniku kruh in vino. Vzame ju iz njegovih
rok ter navzočim postreže.

Ko je bilo to izvršeno, spregovori Si¬
monides znovič:

»Od tega trenutka*, reče, »poteče najino
življenje skupaj kakor dve reki, ki zlivata
svoje vode v jedno morje. Moramo se torej
popolnoma sporazumeti, da nad nobeno od
teh prezornih voda ne obvisi kak oblak. Pred
nekoliko dnevi si zapustil to hišo, gotovo
prepričan,'da ti nočem priznati tvojih pra¬
vic. Da sem te takoj spoznal, o tem lahko
priča Estera, pa tudi — Malluh.*

»Malluh!“ zakliče Ben-Hur.

»Kdor je kakor jaz, prikovan na sedež,
mora imeti mnogo rok na širokem svetu,
ako hoče, da mu pojde po njegovih mislih.
Imam jih pa tudi mnogo, toda najzaneslji¬
vejši mi je — Malluh. Časih — je dodal,
gledajoč s hvaležnostjo šejka — časih pa
tudi katerega izposodim od tako dobrih in
vrlih ljudij, kakor je Ilderim Dobrotljivi. Naj
ti on pove, če sem se ti kedaj odrekel, ali
na te pozabil?*

Arab pokima z glavo.

»Da, spoznal sem te, gospodar, toda
nisem videl, kakšen si. Nahajajo se ljudje, ka¬
terim je bogastvo pogubno. Hotel sem se
prepričati, če mar tudi ti ne spadaš k njim.
Poslal sem Malluha, da se o tem prepriča.
Bil mi je oko in uho. Ne štej mu tega v
greh. Samo dobre novice mi je prinašal
o tebi.*

»Kaj znovič ? Jaz da naj tebi zamerim ? !“
zakliče Ben-Hur. »Postopal si, kakor navadno,
trezno in previdno.*

»Takšne besede*, odvrne trgovec ga¬
njen, »ugajajo mojim ušesom, ugajajo nad
vsaki izraz! Gotov sem, da odslej potečeta
najini reki po jedni strugi.*

Zamislil se je.

»Tkalec, sedeč pri statvah*, nadaljuje
čez nekaj časa, »poriva snovalnico in soraz¬
merno s tem, kako je poriva, snujejo se mu

120  —

vzori, narašča pod njegovimi prsti tkanina.
Tako je v mojih rokah naraščalo premoženje,
da sem se temu kar čudil. Videl sem, da ni
moja moč vodila mojih namer k cilju. Simum,
ki je v puščavi pomoril na stotine ljudij, je
prizanašal moji karavani. Ujme, ki so po¬
krivale obrežja z razbitimi ladjami, so moje
ladje le tem urneje pognale v pristanišča. In
kar je še čudnejše, jaz, toliko odvisen od
drugih, prikovan na sedež kot nekaka mrtva
stvar, nisem bil nikdar prevarjen. Prvine so
mi služile in moji služabniki so bili zvesti."

„To je res čudno", seže mu Ben-Hur
v besedo.

»Premišljujoč o tem, sem se prepričal,
kakor si prepričan tudi ti, da je bila v tem
volja božja. Pa sem se večkrat vprašal:
kakšne namene ima Bog ? Kajti božji sklepi
niso nikdar brez namena. Že mnogo let gojim
to vprašanje v svojem srcu, čakajoč odgo¬
vora ter sem gotov, da napoči trenutek, ko
mi mogočni Jehova pokaže svoj cilj, da ga
vidim jasno, kakor beli hramek na griču. Ta
trenutek, slutim, je napočil."

Ben-Hur ga jame poslušati še z večjo
pozornostjo.

„Pred mnogomi leti", nadaljuje Simo-
nides, gledajoč pred se, kakor v nekako sliko,
„pred mnogimi leti sem sedel ob poti na se¬
verni strani Jeruzalema blizu grobovja kra¬
ljev in tvoja mati, Estera, je bila pri meni.
Kar zagledam v daljavi troje ljudij, jahajočih
na belih velblodih. Podobnih živalij še nikdar
niso videli v svetem mestu. Bili so to tujci
iz daljnih krajev. Prvi izmed njih je obstal
ter me vprašal: „Kje je on, ki se je rodil,
kralj židovski?" Videč pa moje zadučenje,je
dodal: »Kajti videli smo njegovo zvezdo na
vshodu ter smo prišli se mu poklonit." Nisem
ga razumel, toda šel sem za njim k vratom
ki drže v Damask. Do vseh ob poti, celo do
stražnikov pri mestnih vratih, se je obračal s
tem vprašanjem. Pozneje sem pozabil na ta
dogodek, dasiravno so o njem mnogo govo¬
rili, smatrajoči to za napoved Odrešenika.
Gorje! Mi ljudje — tudi najmodrejši izmed
nas — smo kakor otroci. Božja pota niso
naša pota, njegovi koraki na zemlji so več¬
krat za stoletja vsaksebi!...“

Zamislil se je.

»Ali si videl Baltazarja P" vpraša mla-
denča čez nekaj časa.

»Njega samega sem slišal pripovedo¬
vati", odvrne Ben-Hur.

»Čudež je to, pravi čudež!" zakliče Si-
monides. »Ko mi je pravil o tem, sem si
dejal: evo odgovor, na kateri sem čakal tako
dolgo! In zdelo se mi je, kakor bi Gospod
razodel mi s tem svojo voljo. On bo kralj
ubogih, ko pride k nam, ubogih in zapu¬
ščenih. Ne bo imel ni služabnikov, niti vo¬
jakov, ni mest, niti palač, a vendar postavi
novo kraljestvo ter zdrobi rimsko moč. Ali
razumeš sedaj, moj gospodar, ali razumeš ti,
ki si bogat, mogočen in izurjen v orožju, za
kaj te je Vsemogočni odločil? Ali mar nje¬
gova zadeva ne bode tvoja ? Ali moreš še
omahovati?"

Simonides je govoril to z velikim na-
vduščenjem.

»Toda kraljestvo!...“ zakliče Ben-Hur.
»Baltazar pravi, da ima to biti kraljestvo duš !“

Simonides, kakor vsak Izraelec, je sma¬
tral svoj narod za prvi na svetu. Torej se
je prezirljivo nasmehnil in dejal:

»Baltazar je bil priča čudnih rečij, videl
je pravi čudež in ko mi govori o tem, mu
verjamem, kajti on trdi samo to, kar so vi¬
dele njegove oči in slišala ušesa. Toda on
je sin Mizraima, še niti prozelit ni. Kako bi
naj on vedel, kake namene ima Bog z izvo¬
ljenim ljudstvom ? Preroki, kakor tudi on, so
imeli razodenje iz neba, toda oni so bili
otroci Izraela in Gospod jim je naznanil, kaj
pripravlja za ta narod. Jaz moram torej verjeti
prerokom. Hči moja, prinesi mi knjigo Tore."

In ne čakajoč izvršitve naročila nadaljuje:

»Ali naj zavržemo svedočbo vsega na¬
roda, moj gospodar? Idi k Tiru, ki se raz¬
prostira nad morjem na severu in od ondot
v prestolnico Edomitov, ki leži na jugu, idi
ter povprašuj potoma : nobeden doktor v sve¬
tišču, nobeden razlagalec svetih knjig, nihče
izmed teh, ki so jedli velikonočno jagnje, ti
ne pove, da kraljestvo, katero ima osnovati
Mesija za nas, otroke zaveze, bo nečesa dru¬
gega, nego kraljestvo našega očeta Davida;
nihče ti ne pove, da ono ne bo iz tega
sveta. Odkod smo zajeli to vero ? Takoj ti
povem to ...“

121  —

V tem hipu je Estera prinesla nekoliko
zavojev pergamenta, popisanih z zlatimi čr¬
kami in skrbno zavitih v temno platno.

„ Poda vaj mi jih, hčerka, po vrsti",
reče nežno, kakor je bil sploh navajen go¬
voriti ž njo. »Dolgo bi to trajalo, predolgo,
moj gospodar, ko bi ti hotel navajati ime¬
na vseh teh svetih mož, katere je Previdnost
poslala po smrti prerokov, da uče naš narod
sveto Pismo ter razlagajo razodenje. Vprašaj
jih po bodočem kraljestvu. »Gospodar
o v č-a r n e* (ovčjega hleva) v knjigi Enoha,
kdo je drugi, ako ne kralj, o katerem govo¬
rimo ? Zanj je postavljen prestol; on poce-
peta ob zemljo, in kralji ter drugi sovraž¬
niki Izraela padejo v propast, napolneno z
večnim ognjem. To pravi tudi sam pesnik,
psalmist, Salomon:

»Poglej, o Gospod, ter zbudi Izraelu
kralja, sina Davidovega, o primernem času,
o Bog, da bo vladal Izrael svoje otroke... A
on spravi pod jarem paganske narode, da ti
bodo služili... In bo pravičen kralj ter bo
vladal po vsej zemlji s svojo besedo na vse
večne čase."

A sedaj čuj Esdrasa, tega drugega
Mojzesa. Vprašaj ga, kdo je oni lev, ki go¬
vori orlu, to je Rimu:

»Ljubil si laži, ugonobljal marljiva mesta
ter prevračal njih zidove, akoravno ti niso
nič zakrivila.

Pogini torej, da se prenovi zemlja ter
pridobi nadeja v pravičnost onega, ki jo je
stvaril!“

In odslej orla ni videti več. Zares, go¬
spod, te priče bi morale zadoščevati. Toda
pot do glavnega vira je odprta, pojdimo k
njemu. Estera, podaj mi knjigo preroka
Izaija."

Razvil je nov zavoj ter čital:

»Ljudstvo, ki tava v temi, zagleda ve¬
liko svetlobo in onim, ki prebivajo v smrtni
senci, bo zasvetila luč.

Razmnožil si ta narod, toda nisi na¬
pravil velikega veselja, vendar pa se bodo
veselili pred teboj, kakor se vesele časa žetve,
kakor se radujejo oni, ki si dele plen. Kajti
dete se je rodilo in sin nam je dan in vlada
počiva na njegovih ramah, a ime pa mu je:
Čuden, Svetnik, močan Bog, Oče večnosti,

Knez miru. A k pomnoženju tega vladarstva
in miru, kateremu ne bo konca, sede on na
prestol Davidov, da ga utrdi v sodbi in pra¬
vičnosti odslej na vse veke. To naredi za-
vidna ljubezen Gospoda krdel."

»Ali veruješ prerokom, gospod? A se¬
daj, Estera, podaj mi besede Gospodove, ki
so nam govorjene po Miheju."

Ona mu poda zaželjeni zavoj.

»In ti", jame čitati, »in ti Betlehem,
dasiravno si najmanjši med tisočerimi židov¬
skimi, vendar iz tebe pride On, ki bo vladal
Izrael, čegar izhod je od začetka sveta, od
večnih dnij."

»A to je bil Oni, katerega je Baltazar
videl kot otroka v votlini ter ga molil. Ali
veruješ prerokom, gospod?... Estera, daj mi
knjigo preroka Jeremija" !

Čita: »Glej, pride čas, pravi Gospod,
ko zbudim Davidu pravično mladiko; kot
kralj bo vladal ter modro in pravično sodil
na zemlji. Ob onem času bo Juda odrešen
in Izrael bo varno prebival; to pa je njegovo
ime, s katerim ga bodo klicali: Gospod, naša
pravica."

»Kakor kralj bo vladal, kakor kralj, nič
drugače."

»Ali veruješ prerokom, gospod. A sedaj,
hči, daj mi knjigo onega, na katerem ni bilo
madeža."

Estera mu poda knjigo Daniela:

»Čuj, o gospodar":

»Videl sem tudi v nočni prikazni in
glej, prišel je nekdo v oblakih nebeških, po¬
doben sinu človeškemu, prišel je k starodav¬
nemu ter bil pripeljan pred njegovo obličje.
In dal mu je oblast in čast in kraljestvo, da
bi mu vsi ljudje, narodi in jeziki služili. Nje¬
gova vlada je večna, katera mu ne bo od¬
vzeta in njegovo kraljestvo ne bo razdrto."

»Ali veruješ prerokom, gospod ?“

»Dovolj je že dokazov, verujem!“ za¬
kliče Ben-Hur.

»Sedaj pa, ako oni kralj pride ubog?"
vpraša Simonides, ali mu sin kneza Huru s
svojim bogastvom ne pride na pomoč ?

»Prisegam. Pridem mu s poslednjim
šekeljem in služiti mu hočem do poslednjega
zdihljaja! Toda čemu govoriti o tem, da on
pride ubog?"

16

„Daj mi, Estera, besede Gospodove,
govorjene Cahariju. Ona mu poda zavoj.
»Poslušaj sedaj, kako vnide ta kralj v Je¬
ruzalem ..

In čital je dalje:

»Veseli se zelo, hči Sijonska, zaukaj od
veselja, hči Jeruzalemska. Glej tvoj kralj
pride k tebi pravičen in kot Izveličar ubog
ter sedeč na osliču, to je na osliču, žrebetu
oslice/

Ben-Hur pogleda pred se, kakor bi se
zagledal v nekaj, kar niso videli drugi.

»Kaj vidiš, gospod?" vpraša Simonides.

»Vidim Rim“, odvrne turobno, »Rim in
njegove legijone. Živel sem v njihovem ta¬
boru. Poznam jih!...“

»Ti boš poveljnik legijonov kralja Izraela
ter si jih izbereš izmed milijonov/

»Izmed milijonov? .. / zakliče čudeč se
Ben-Hur.

Simonides molči nekaj časa.

»Razumem tvoj obup", reče naposled.
»Na svoji desnici vidiš kralja ubožnega in
ponižanega, na levici pa oborožena krdela
cesarja ter se nehote povprašuješ: Kaj jim
more storiti ta kralj brez kraljestva?"

»Pogodil si moje misli", odvrne mu
čudeč se mladenič.

»O gospod", nadaljuje Simonides, »ti
ne poznaš moči Izraela! Vidiš ga kot sklju¬
čenega starca, jokajočega nad rekami Babi¬
lona. Pojdi pa o bližnjih velikonočih praz¬
nikih v Jeruzalem, stopi na prostor pred
svetiščem in zagledaš ga takšnega, kakoršen
je v resnici. Obljuba, katero je dal Gospod
našemu Jakobu, ko se je vračal iz Padam-
Arama, je bila našemu ljudstvu zmerom po¬
stava, po kateri se ravnajoč, se je celo v
sužnosti množilo in naraščalo. Egipt ga ni
poteptal s svojimi nogami; rimske klešče so
le ojačile njegovo moč. Po pravici je moči
reči sedaj o njem, da je »narod in zbirališče
narodov?" Pa to še ni vse, moj gospodar!
Ako hočeš zmeriti moč Izraela, ali z dru¬
gimi besedami, moč bodočega kralja, ne smeš
vzeti v poštev samo naraščaja prebivalstva,
marveč, kar je še važnejše, moraš pogledati
na naraščaj naše vere in svoje, ki ti obseže
skoro vso zemljo. Navada je, ko se govori o
Izraelu, imeti v mislih samo Jeruzalem. To

je pa tako, kakor bi smatral cunjo škrlata za
monarhično obleko cesarjevo. Jeruzalem je
komaj jeden kamen svetišča, je srce vsega
telesa Judeje. Odvrni svoje oči od rimskih
krdel ter poglej na krdela vernih, ki čakajo
samo davnega gesla: »V šotore, otroci

Izraela !“ Seštej, koliko je v Perziji potomcev
teh, ki se niso hoteli vrniti iz sužnosti, preštej
naše brate, ki se rode po trgih v Egiptu;
preštej Hebrejce, zbirajoče dobiček na dalj¬
nem zapadu, v Londonu in na obrežju Špa¬
nije ; preštej prozelite v Grški, na otokih
morja, za Pontom in tu v Antijohiji ter ko-
nečno še one, ki so prisiljeni bivati v senci
nečistih zidov Rima. Seštej priznavalce Go¬
spodove pod šotori v puščavi, za Nilom in v
krajih za Kaspijskim morjem ter v starih de¬
želah Goga in Magoga. Loči od ostalih ljudij
vse one, ki pošiljajo leto za letom svetišču
darove in preštej jih, pa boš videl koliko
mečenoscev te čaka! Takšno je kraljestvo
Onega, ki ima priti sodit pravico na zemlji
v Rimu isto tako, kakor na Sijonu. To je
moj odgovor/

Ta slika, napodobljena s tako živimi
barvami, je delovala na Ilderima, kakor od¬
mev bojne trombe.

»Ko bi se mi vrnila mladost!“ je za¬
klical ter vstal.

Ben-Hur je sedel in molčal. Te besede
so bilo zanj nekako geslb. Pozivale so ga,
naj posveti sebe in svoje imetje temu taj-
nostnemu bitju, okrog katerega so se skupljala
vsa pričakovanja in nadeje Simonidesa in
osivelega Egipčana.

Ta misel mu ni bila nova. Prvi mu jo
je podal Malluh v gaju Dafne. Pozneje je
zasvetila jasneje, ko je čul pripovedovanje
Baltazarjevo o bodočem kraljestvu, takošnem,
kakoršno je pojmil modrijan. Naposled, ko je
blodil po starem Palmovem gaju, se je spre¬
menila ta misel skoro v sklep. Toda doslej je
bila le nekaka predstava, kakoršno mu je
rodila domišljija.

Sedaj je bilo drugače. Mojster jo je
vzel v svoje roke in po tej dotiki je postala
iz nje velika, sveta stvar, narodna in verska.

Ben.-Huru se je zdelo, kakor bi se bila
nakrat odprla pred njim vrata, da mu je
zasvetila luč ter on bil sprejet v službo, o

— 123  —

kateri je sanjaril doslej, v službo mogočnega
gospodarja, kjer najde nagrado v izvršitvi
svoje dolžnosti in v tako sladkem pomirjenju
svojega ponosa.

Ostal mu je samo še jeden dvom, torej
je vprašal:

„Ko bi oni kralj bil že blizu in njegovo
kraljestvo imelo biti kakor Salomonovo in
ko bi jaz bil gotov z imetjem vred posvetiti
se njegovi stvari — kaj pa dalje? Mar naj
postopam kakor slepec, ki zida hišo? Mar
naj čakam, da kralj pride, ali pošlje po

mene ? Prileten si in izkušen. Torej

odgovori!

„To pismo", odvrne Simonides, poka-
zavši Messalovo pismo, „bodi geslo za naše
delovanje. V Rimu nimamo nikakega vpliva;
manjka nam moči, da bi se uprli tema dvema
sovražnikoma, kadar se združita proti nam.
Čakajoč tukaj, se izročiš njima na milost in
nemilost. A kako sta vsmiljena, to lahko
vidiš na meni."

Strepetal je pri tem groznem spominu.

»Moj gospod", nadaljuje, »ali si dovolj
močan v sklepu ? ... “

Ben-Hur ga ni razumel.

»Spominjam se, ko sem bil mlad, da
je imel svet za-me mnogo mičnostij", po-
jasnuje Simonides.

»A vendar si se jim znal odreči."

»Da, vsled ljubezni."

»Ali v življenju res ni drugih, enako
močnih spodbud ?“

Simonides odmaja z glavo.

„ Časti želj nost?"

»Ta čut je zabranjen sinovom Izraela."

»A maščevanje ?“

Oči se starcu zablišče, roke mu stre-
petajo, ko reče:

»Maščevanje, gospod, pripada po pravu
zidom!"

»Velblod, celo nečimni pes, ne pozabi
storjene mu krivice!“ zakliče Ilderim.

Simonides snuje dalje pretrgan klopčič

mislij.

»Pred nami leži naloga, katero je treba
izvršiti pred prihodom kralja. Ne moremo
dvomiti niti za trenutek, da Izrael bo njegova
desna roka, toda, gorje, ta roka nima orožja!
Sredi teh milijonov ni niti jednega krdela, ni

niti jednega poveljnika. Ne štejem najemnikov
Heroda, vzdrževanih jedino za to, da nas
zatro. Politika Rima je obrodila svoj sad.
Toda napoči trenutek, ko pastir pograbi za
sulico in meč, ko se celo mirne črede spre¬
mene v stroge leve! A takrat, moj sin, kdo
naj stoji kralju na strani ? Kdo drugi, ako
ne on, ki ga more podpreti z rokami in ne-
številnim bogastvom ?“

Ben-Hurovo lice se pokrije z rudečico.

»Razumem", reče, »toda govori raz-
ločnejše. Delo izvršiti — to je jedna stvar;
kako je izvršiti, pa je vse kaj drugega."

»Šejk in ti bosta poveljnika, vsaki v
svojem okraju", pojasnuje Simonides. »Ti se
podaš v Jeruzalem in od ondot v puščavo ;
zbereš razpršene sinove Izraela, pozoveš jih
k orožju, razdeliš v čete, jih izuriš ter jim
naznačiš poveljnike. Orožje jim preskrbim
jaz. Začenši od Pereje preideš v Galilejo, od¬
koder imaš v Jeruzalem samo jeden korak.
V Pereji imaš za seboj puščavo, v njej pa
naj Ilderim čuva pota ter naj je pripravljen
priti ti vsaki hip na pomoč. Takošna bodi
vajina naloga. Moja pa je : biti vajin sluga ter
čuvati, da se vir tukaj ne posuši. Z llderi-
mom sem že govoril o tem. On pritrjuje
vsemu. Toda kaj pa ti, gospod?"

Ben-Hur pogleda šejka.

»Tako je, kakor pravi, Hurov sin", od¬
vrne Arab; »dal sem mu besedo in ta mu
zadošča, tebi pa hočem priseči. Prisežem
ti za se in za vse svoje pleme."

Vsi trije — Simonides, Ilderim in Estera
pozorno gledajo mladenča.

Ni se takoj odzval.

»Vsakemu", je dejal iz početka otožno,
»vsakemu je nalita kupica razkošja, ki se mu
poda prej ali pozneje, in on pije iž nje ter
se čuti srečnega, vsak — razun mene. Vidim,
Simonides, in ti, plemeniti šejk, kam peljejo
najini predlogi. Ako grem za njimi, moram
se posloviti za zmerom od miru in veselja.
Ako stopim skozi te podboje, zapro se vrata
zemeljskega veselja za menoj ter se več ne
odpro, ker jih čuva Rim. Smatrali me bodo
za izobčenca in rimski preganjalci mi bodo
sledili za petami. V grobiščih in votlinah
zunaj mest bom moral jesti svoj kruh in
iskati si miru."

16 *

124  —

Esterino ihtenje mu pretrda besedo ;
vsi jo pogledajo. Deklica je skrila svoje lice
na očetove rame.

^Pozabil sem na te, Estera", reče trgo¬
vec močno ganjen.

»Njene solze so dragoceni biserji in
shranim jih kot dragotine v svojem spominu",
nadaljuje Ben-Hur s trepetajočim glasom.
»Ložej pa prenaša človek svojo usodo, ako
ve, da ga kdo pomiljuje. Dovolita mi, da
končam.

Oba ga pozorno pogledata.

»Vidim", reče, »da mine preostaja nič
drugega, nego prevzeti nalogo, ki mi je na¬
menjena. Ker pa bi me, ko bi še dalje ostal
tukaj, doletela sramotna smrt, torej se takoj
poprimem dela."

»Ali naj to zapišemo?" vpraša Simo-
nides, ki je bil navajen delati vse po svo¬
jem trgovinskem običaju.

»Čemu? Tvoja beseda mi zadošča",
odvrne Ben-Hur.

»Tudi meni", doda Ilderim.

»Dogovor je torej sklenjen."

»Naj nam k temu pomaga Bog Abra
hamov in Jakobov!“ konča Simonides.

Na tak način je bil torej izdelan načrt,
ki bi imel spremeniti življenje Ben-IIura.

»Še jedno besedo, prijatelja", reče on
veselo. »Z vajinim dovoljenjem bi hotel biti
sam svoj do časa dirke. Neverjetno je, da
bi Messala začel prežati na-me, dokler ne
dobi odgovora od prokuratorja. Odgovor pa
pred sedmimi dnevi ne more dospeti. Posku¬
siti se ž njim v borbi na pozorišču, to je
za-me tako veliko razkošje, da se ga ne
odrečem za nobeno ceno."

Ilderim je z veseljem privolil — saj je
tu vendar šlo za slavo njegovih konj. Simo¬
nides, imajoč trgovinske zadeve pred očmi,
pa reče:

»Dobro, moj gospodar. S tem odlogom
pridobim jaz časa, urediti tvoje imetje. Zdi se
mi, da si pripovedoval o neki dedščini po
Ariju? Ali je to premično ali nepremično
blago ?“

»Plemeniti moj varuh mi je zapustil
letovišče pri Miseneji in hiše v Rimu."

»V tem slučaju predlagam, da se to
proda, ter se denar bolj varno naloži. Daj

mi o tem podrobnejše poročilo in poobla¬
stilo in takoj pošljem človeka v Italijo, ki
vse to opravi. Tako vsaj prehitimo cesarske
roparje."

»Jutri dobiš potrebne listine."

»Torej, ako mi nimata ničesar več po¬
vedati, pa bodi za danes naša reč končana",
reče Simonides.

»In končali smo jo dobro", dostavi
Ilderim, gladeč si svoio belo brado.

»Estera, prinesi kruha in vina. Ilderim
hoče ostati pri nas do jutra ali še dalje, ti
pa, moj gospodar?..."

»Ukaži mi pripeljati konja", zakliče
Ben-Hur. »Vrnem se v gaj. Moram se po-
žuriti, da me Messalovi vohuni tukaj ne za¬
vohajo; mudi pa se mi tudi", je dostavil
obrnivši se k Ilderimu, »k tvojim konjičem."

S prvim jutranjim svitom sta bila Ben-
Hur in Malluh že pri šotorih.

IX.

Ben-Hur in Estera.

Okolo četrte ure v naslednji noči sta
stala Ben-Hur in Estera na hodniku Simo-
nidesove hiše. Spodaj, v pristaji, je vladalo
čilo gibanje. Zabijali so zaboje; ljudje so,
kričeči in suvajoči se, vzajemno nosili tovore;
pri svetlobi bakelj si jih lahko smatral du¬
hovom iz fantastičnih vzhodnih pripovedek.
Nakladali so galejo, ki bi imela takoj odja¬
drati in sicer naravnost v Ostijo in potem,
ko bi izkrcala tam jednega izmed popotnikov,
krenila bi že z manjšo naglico v Valencijo
na Španskem.

Ta popotnik je bil sluga, ki bi imel
prodati posestva, katera je zapustil Arij
duumvir. Ko se preseka vrv, ki je držala
ladjo in galeja odjadra na široko morje,
odloči se tudi usoda Ben-Hura za zmerom;
njegovo življenje se zveže za zmerom z rečjo,
kateri se je posvetil v minuli noči. Ako ob-
žaljuje svoj sklep, ostaja mu samo še nekaj
trenutkov, da krene z odbrane poti.

Nemara da prav na to misli v tem
trenutku. Prekrižal je roke na prsih ter ogle¬
doval to gibanje v pristaji in zdelo se je,
da se bori sam s seboj.

Mlad je, zal, bogat, kako močno ga
mora mikati svet; koliko skušnjav ga odvrača
od dolžnosti, da, celo od koprnenja po slavi.

— 125  —

Pot, katero ima nastopiti, je težavna, skal¬
nata, združena z žrtvami.

Vojska s cesarjem? Kaj še? To bi bila
naravnost bedastoča !... A ta bodoči kralj je
tako negotov. Posvetiti mu izobilje, odliko¬
vanja, stališče, katero je mogoče kupiti na
trgu, kakor vse drugo sploh, in kar je še
več: posvetiti mu pred kratkim najdeno do¬
mačijo, rodbino in prijatelje — ali vsega tega
ni preveč ?

K šepetanju sveta, že samem po sebi
dovolj mičnemu, ki mami slabotne, predstav¬
ljajoče jim jasne in solnčne slike razkošja in
uživanja, k temu šepetanju je pridružila svoj
glas še sladka tovarišica Ben-Hurova.

»Ali si že bila kedaj v Rimu?" jo je
vprašal.

»Ne, nikdar", odvrne Estera.

»Ali bi hotela biti tam ?“

»Oh! ne."

»Zakaj ne?"

»Bojim se Rima", odvrne mu z lahno
trepetajočim glasom.

On jo pogleda. Radi drobne svoje po¬
stave je bila komaj nekoliko večja od otroka.
V temi ni mogel videti njenega lica in pred
očmi mu je stala sestra Tirza. Duša se mu
napolni z ganljivimi občutki: prav tako je
stala poleg njega, na strehi njihove hiše, ono
nesrečno jutro. Revna Tirza! Kje je ona
sedaj ?

Ganljivi občutki, vzbujeni s tem spo¬
minom, se obrnejo k Esteri. Ni zrl na njo
nikdar kakor na služabnico; ker pa je to
vendar-le bila, torej je občeval ž njo še tem
bolj vzgledno in nežno.

»Ne morem si misliti Rima, kot mesta
s palačami in svetišči, kot mesta, napolnenega
z ljudmi", je djala čez nekaj časa. »Meni se
zdi Rim kot nekak zmaj, ki je požrl našo
zalo pokrajino ter se redi z našo krvjo, vabeč
k sebi ljudi v smrt in pogubo; zmaj, s ka¬
terim je borba nemogoča. Zakaj ?...“

Umolknila je.

»Nadaljuj", prigovarja jej Ben-Hur.

»Zakaj hočeš si ga napraviti v so¬
vražnika? Čemu nočeš rajše skleniti ž njim
miru ? Čemu nočeš počivati ? Prenesel si že
toliko udarcev, toliko si že pretrpel. Žalost je

požrla tvojo mladost; čemu jej neseš v žrtev
še ostale dneve svojega življenja?"

Pristopila je k njemu; bledo njeno li-
čice se je dotikalo njegove rame. On se skloni
nad njo ter jo nežno vpraša:

„Kaj hočeš, da naj storim, Estera ?“

Omahovala je za trenutek, na to pa ga
vprašala:

»Alije zalo tvoje letovišče poleg Rima?"

»Kajpada, to je palača sredi bujnih
vrtov; tam so vodometi, pod senčnatim dre¬
voredom stoje kipi; naokrog pa so griči,
obraščeni z vinsko trto. Od ondot se vidijo
Neapel, Vezuv in morje, po katerem se po¬
mikajo bela jadra. Tudi cesar ima tam blizu
svoje letovišče, toda v Rimu govore, da le¬
tovišče starega Arija je lepše."

»Ali se da tam mirno živeti?"

»Noben letni dan, nobena mesečna noč
ne more biti mirnejša. Sedaj, ko je prejšnji
lastnik umrl ter se jaz nahajam tukaj, ni¬
česar ne drami te tišine, k večjemu šepet
služabnikov, petje veselih tičic, ali šum vo¬
dometov. Čas ne prinese tam nikake pre-
membe. Kadar jedne cvetke zvene, se raz-
cveto na njihovem mestu druge; samo red-
kokedaj zakrije preletni oblak solnce. O da,
življenje tam teče mirno! Za-me je bilo ono
skoro preveč mirno. Jaz, ki imam še toliko
izvršiti, dal sem se tam vezati s temi svil¬
natimi trakovi in kmalu bi se bil vdal lenobi,
da bi se mi ne bilo ljubilo ničesar se po¬
prijeti... Toda povej mi, dete, čemu si me
vprašala to?"

Ona je zamišljeno zrla pred se.

»Moj gospodar..." je začela.

»Ne, ne, Estera, ne tako! Imenuj me
prijatelja, brata. Jaz nisem tvoj gospodar in
tudi ne maram biti. Imenuj me brata."

V temi ni mogel videti, kako je veselja
zarudela in kako so se jej zadovoljnosti za¬
lesketale oči.

»Ne morem pojmiti", je dejala, »kako
je mogoče dajati prednost življenju, katero si
si izbral, življenju..."

»Nasilja in prelivanja krvi", izgovori on
namesto nje.

»Da“, potrdi ona ter ponovi »kako je
mogoče dajati prednost takemu življenju nad
onim, katero te čaka v zalem letovišču?"

126  —

„Motiš se, Estera. Jaz nimam kaj izbi¬
rati. Grem, kamor moram iti. Tu in tam me
čaka smrt, čaša strupa, bodalo morilca, ali
obsodba podkupljivega sodnika. Messala in
Gratus sta se obogatila z imetjem mojega
očeta. Danes je za nju dokaj bolj važno to,
ohraniti si imetje, nego je bilo nekdaj po¬
grabiti je. Mirno sporazumljenje med nami
je nemogoče, in to radi priznanj, ki bi njima
bila preveč pikra. Sicer pa, ko bi ono tudi
bilo mogoče, ne vem, ali bi se mogel jaz
strinjati ž njim. Za-me ni miru, Estera, niti
v senci mojega mramornatega letovišča, celo
takrat ne, ko bi mi sladko bitje pomagalo
prenašati pezo mojih dnij. Za-me ni miru,
dokler ne najdem svojih dragih. Ako pa ju
najdem ter poizvem, da sta trpeli, kako naj
pustim storjeno krivico brez kazni ? Ako sta
pa umrli, ali naj pustim življenje njunim mo¬
rilcem ? O! še v spanju bi mi vest ne
dala miru."

»Ali je res tako hudo ?“ je vprašala s
trepetajočim glasom. »Ali se temu res ne mere
dati odpomoči ?“

Ben-Hur jo prime za roko.

»Torej se toliko brigaš za-me?"

»Oh, pa še kako!“ odvrne ona od¬
kritosrčno.

Topla njena ročica je zginila v njegovi
dlani. Čutil je, kako se jej je tresla. Dvignil
jo je k ustom, toda v temni noči mu stopi
pred oči Egipčanka. Kolika razlika je bila
med njima! Ona je bila tako vitka, tako bi¬
stroumna, tako zala, o, in tako čarobna!
Spustil je roke Estere.

»Ti mi boš druga Tirza !“ reče jej nežno.

»Kdo je ta Tirza?"

»To je moja mala sestrica, katero si mi
uplenili Rimljani. Moram jo poiskati! Dru¬
gače ne najdem miru, niti sreče na svetu !“

Prav v tem hipu so presekali vrv. Ga¬
leja se je zagugala in spremljana z bleskom
bakelj ter z veselimi kriki mornarjev, odja¬
drala proti morju, popustivši Ben-Hura krepko
združenega z zadevo »Onega", ki je prihajal."

X.

Priprave k dirki.

Popoldne, pred dnevom dirke so pre¬
peljali konje in Ilderimov tabor k mestu ter

se nastanili v pripravljeni kolibi poleg cirka
(pozorišča).

Ob enem je vodil šejk drugo karavano.
Ta ni imela nič skupnega z dirko. Oboroženi
služabniki, neosedlani konji in velblodi, go¬
veda in ovce, vse to je tvorilo njegov pohod
iz gaja, podoben preseljevanju narodov. Ljudje
ob poti so se smejali tej čudni procesiji ;
toda navzlic svoji rahločutnosti se stari šejk
povsem ni zmenil za to roganje. Naj se
smejijo Rimljani, naj se zabava mesto, mi¬
sleče, da hoče tako svečano biti navzoč na
dirki, kaj to njemu mar? Naslednje jutro bo
vsa ta karavana že v puščavi, ki tudi odnese
s seboj vse, kar je bilo dragocenejšega v
gaju. Tako se je vračal on v svojo rojstno
deželo. Šotori so bili zloženi; čez dvanajst
ur se bo že nahajal na varnem. Nikdar člo¬
vek ni varnejši, nego takrat, kadar se mu
rogajo. Zvit Arabec je vedel to.

Oba z Ben-Hurom nista previsoko cenila
Messalovega upliva. Bila sta prepričana, da
do dirke ju pusti na miru. Ko bi pa bil tam
premagan, in zlasti, ako bi mu ta poraz za¬
krivil Ben-Hur, takrat pač v nevoščljivosti in
svoji jezi ne bo čakal Gratusovega odgovora,
radi česar je treba pripraviti se na najhujše.

Da odpravita to, sta napravila zavez¬
nika kaj srečen načrt. Dobre volje sta jezda-
rila drug poleg drugega, ker sta bila varna
pred proganjalci.

Potoma srečata Malluha, ki ju je pri¬
čakoval. Zvesti sluga ni dal po ničem spo¬
znati na sebi, da so mu znani dogodki in
sklepi minulih nočij. Po zameni navadnih
pozdravov je podal šejku pismo, rekoč:

»Tu imaš vspored igre. Omenjeni so v
njem tudi tvoji konji. Isto tako je tam tudi
vspored dirke. Da se ne mudim dalje, voščim
ti srečno zmago."

In obrnivši se k Ben-Huru, doda:

„Tudi tebi, Hurov sin, želim sreče.
Sedaj ničesar več ne more ovirati tvojega
srečanja z Messalo. Vsi predpogoji so izpol-
neni. Celo sam upravitelj igre priznava to."

»Hvala ti, Malluh !“ odvrne Ben-Hur.

»Tvoja barva je bela, Messalova škrla-
tasta z zlatom. Že danes je mogoče oceniti,
katera od njih bo odločilnejša. Fantalini raz¬
našajo bele trakove po ulicah. Jutri ne bo

nobenega žida, niti Arabca, ki se ne bi odičil
s to barvo. Na pozorišCu bodeš videl, kako
bodo galerije razdeljene med belo in rudeče-
žolto barvo."

»Galerije, to že verjamem, ne pa tudi
oder nad Pompejskimi vratmi."

»Seveda; tani bosta prevladala škrlat
in zlato. Toda ako zmagamo" — in Mallu-
hovo lice se je zjasnilo pri tej misli — »ako
zmagamo, kako se bodo tresli ti ošabni do¬
stojanstveniki!... Oni prezirajo vse, kar ni
rimsko in na stavi bodo brezidvomno stavili
dva, tri, pet proti jednemu za Messalo —
ker je Rimljan."

In znižavši glas, je dodal:

»Ne spodobi se pravovernemu židu,
tratiti denar za tako igro; toda okoliščine so
izvzete. Evo, naročil sem jednemu prijatelju,
nahajati se ne daleč od konzulovega odra,
da bo jemal dva, tri, pet. da, celo deset
proti jednemu, ako bi vtegnila dospeti norost
do te stopinje. Dal sem mu v ta namen
šest tisoč šekelov."

»Ne, Malluh", odvrne Ben-Hur. »Rim¬
ljan ne bo stavil drugače, nego na rimski
denar. Poišči še danes zvečer svojega prija¬
telja ter daj mu na razpolago takšno svoto
sestercev, kakoršno smatraš za potrebno. In
— pazi dobro — naj se potrudi za stavo z
Messalo in njegovimi privrženci. Četvorka II-
derima proti Messali."

Malluh se zamisli.

»To jih opozori na tvoje tekmovanje."

»To prav hočem, Malluh!“

„Prav, razumem!"

»Ako mi želiš v resnici vstreči, stori,
da bo pozornost gledalcev obrnena zlasti na
Messalo in na-me.“

»To se da doseči."

»Torej stori mi to", prosi ga Ben-Hur.

»Za to bo treba samo predložiti ogromno
stavo", odvrne Malluh; »ako bo sprejeta,
tem bolje!“

Pri teh besedah pozorno pogleda mla¬
deniča.

»Mar ne smem dobiti nazaj tega, kar so
mi posiloma vzeli?" opravičuje se Ben-Hur.
»Druga priložnost bi se težko našla. Oh! ko
bi mogel z jednim mahljajem ugonobiti nje¬
govo bogastvo ter poteptati njegov ponos !

Cuj, Malluh, ne ščedi sestercev... žrtvuj celo
talente, ako si kdo drzne na toliko! Pet,
deset, dvajset talentov — petdeset — ako
pride do stave s samim Messalo."

»To je velika svota", omeni Malluh ;
»moram imeti na njo poroštvo."

»Imel jo boš od Simonidesa. Pojdi k
njemu ter mu povej, da je to potrebno za
ugonobitev mojega sovražnika. Resnica, drz¬
nem se na mnogo, toda Bog naših očetov
bode z menoj. Pojdi Malluh, ter vse dobro
opravi."

»Še eno besedo, gospod! Vzel sem mero
od Messalovega koleselja. Os se nahaja za
celo dlan više nad zemljo, nego pri tvo¬
jem vozu."

»Za celo dlan! Za tako veliko!" zakliče
radostno Ben-Hur.

Sklonivši se k Malluhu, reče šepetaje :

»Ako si pravi sin Jude, Malluh, in ako
si zvest svojemu plemenu, dobi si prostor na
galeriji nad slavolokom, nasproti stebru ter
pozorno pazi, ko se bomo tam nazaj vračali;
pazi pozorno, kajti, če se mi ne posreči....
Ne, Malluh, bolje, da ostane ta beseda ne¬
izgovorjena !“

V tem hipu se izvije iz prs Ilderima
glasen krik:

»Ha! na luč božjo! Kaj je to?“

Na to pokaže s prstom na poslednje
vrste programa.

»Čitaj 1 “  zakliče Ben-Hur.

»Ne, čitaj rajše sam!“

Mladeneč vzame pismo, podpisano od
načelnika pokrajine, kot osnovatelja igre. Ono
je naznanjalo občinstvu, da se igra započne
s slovesnim vhodom, na to se opravijo žrtve
na čast bogu Consusu in da potem sledi
dirka po niže priobčnem vsporedu: tekmo¬
vanje pešcev, skakanje, borbe rokoborcev in
borba na pesti. Dalje so sledila imena bo¬
rilcev in njih narodnost, imena šol, v katerih
so se urili, borb, katerih so se udeležili, na¬
grad, katere so dosegli in onih, ki so razpi¬
sane. Števila so bila napisana z leskečimi
barvami.

Davno so bili namreč že minoli časi,
ko so se vitezi borili samo za skromni la-
vorjev venec, ceneči bolj slavo nego nagrado.

Vspored je oglašal dalje:

128  —

^Ljubitelji iger so lahko veseli; slavnost
konča z dirko na vozovih. Njih lesk prekosi
vse, kar je bilo doslej znano v Antijohiji.
Mesto priredi ta prizor na čast kdHizulu. Na¬
grada obsega sto tisoč sestercev in lavorjev
venec. Vhodov je šest, izmed teh štirje za
občinstvo/

Tu je sledil podroben opis konjev in
borilcev.

Ben-Hur ga nemirno preleti z očmi
ter čita:

,1. Četvorka Lisipa iz Korinta; dva pi¬
sana konja, jeden rujave in jeden črne barve ;
zmagala je v minulem letu v Aleksandriji in
v Korintu. Voznik je Lisipus. Barva žolta.

„11. Četvorka Messale iz Rima; dva
siva, dva črna. Zmagovala je v dirkah v mi¬
nulem letu v Velikem cirku. Voznik Messala.
Barva škrlat in zlato.

„111. Četvorka Kleanta Atenca. Trije sivi
in jeden rujav. Bili so prvi na poslednjih isto-
nijskih dirkah. Voznik Kleanties. Barva zelena.

„IV. Četvorka Dikeasa iz Bizantije; dva
črna, jeden siv in jeden rujav. Zmagali so v
tem letu v Bizantiji. Voznik Dikeas. Barva
črna.

„V. Četvorka Admeta Sidonca; konji sivi.
Nastopila je že trikrat v Cezareji in trikrat
zmagala. Voznik Admet. Barva višnjeva.

„VI. Četvorka Ilderima, šejka v puščavi;
konji rujavi. Prvi nastop. Voznik Ben-Hur,
žid. Barva bela/

Ben-Hur, žid!

Mladeneč je strepetal.

Čemu to ime, namesto Arija ?

Še le sedaj je razumel, čemu je zakričal
Arah. Pogledala sta se in oba je prešinila
jedna misel.

Bila je to roka Messale.

XI.

Komaj je razgrnil mrak svoja krila nad
Antijohijo, kar so z Omfalusa na sredi mesta,
proti Nimfeju, od vzhoda in zahoda, poleg
stebrišča Herodovega, jele vreti, narastlemu
potoku enako, tolpe naroda.

In vrele so tako skozi kakor nalašč za
tako neštevilo postavljeno velikansko mramor-
nato slopovje, raztegajoče se na nekoliko milj
daljave. Postavili so je, ne meneči se za

stroške, različni knezi in kralji, ki so na ta
način želeli ovekovečiti svoja imena.

Sedaj je v senci teh zid in petje, smeh
in krik zmešalo se v jeden mogočen zbor,
podoben hrupu vode, zaletavajoče se v votlini
ob skale, kjer na tisoče odmevov ponavlja
njen hrušč.

Ta tolpa, predstavljajoča najrazličnejše
narodnosti, ni vzbujala v nikomur občudo¬
vanja v Antijohiji.

Jedna izmed nalog velike države je bila :
zbližati in spoznati vzajemno tuja, čestokrat
celo sovražna plemena med seboj. Torej se
je pripetilo večkrat, da so se cela plemena
dvignila ter šla, kamor so jih peljale oči, no¬
seče s seboj običaje, kroj, jezik in celo svoje
bogove. Kjer se jim je poljubilo, so se potem
vstavila, zidala si stanovanje, stavila oltarje
in odslej je ta kraj postal njihova domovina.

Tega večera tolpa v Antijohiji ni bila
samo raznojezična, marveč tudi raznobarvna.

Vsi, celo ženske in otroci, so nosili
barve jednege od jutrišnjih tekmovalcev. Bile
so te preveze, peresa ali tudi trakovi. Toda
brez obzira na obliko je barva označevala
sočutje onega, ki jo je nosil. Tako je zelena
kazala privržence Kleanta, Atenca ; črna pri¬
jatelje Dikeasa iz Bizantije, škrlatna z zlatom
ljubimce Messale, bela pa žide in Arabce, ki
so ves svoj ponos in nadejo stavili v Ben-Hura.

Kmalu je bilo m6či zapaziti, da zelena,
bela in škrlatna z zlatom, so bile največ
zastopane.

Toda stopimo v palačo na otoku.

V veliki dvorani gore sveče v vseh pe¬
terih svečnikih. Zbrana je skoro vsa ista
družba, katero smo tu videli pred nekoliko
dnevi. Nekateri dremljejo na zofah, drugi se
veselo goste in od miz odmevajo vdarci
kostij. Večina izmed družbe pa se razgovarja
o jutrišnji dirki.

„Kdo ve, kako bo jutri vreme ?“ se
čuje vprašanje iz jednega kota dvorane.

»Ali so priprave za igro že končane?"
čuješ iz drugega.

»A vredbe cirka v Antijohiji, ali so tudi
take nego v Rimu ?“ vpraša znovič z rado¬
vednostjo nekdo tretji.

Na tablicah teh mladeničev so bile za¬
pisane najrazličnejše stave tekmecev, tako

129  —

pešcev atletov, kakor borilcev s pestmi; ni
pa bila zapisana nobena stava na dirko z
vozovi.

Čemu ta izjema ?

Evo, niso mogli najti nikogar, ki bi se
bil drznil staviti proti Messali.

Škrlat in zlato vladata tu nerazdeljivo.

Nikogar ni, ki bi verjel na njegov poraz.

Kdo se more kosati s tako znamenitim
borilcem, učencem cesarskega 1 a n i s t a? A
njegovi konji ? Ali niso to prav tisti, ki so
zmagali na velikih igrah v Velikem cirku ?
Sicer pa, saj je Rimljan!

Na naslonjaču leži malomarno sam
Messala.

Okrog njega so se zbrali vsi njegovi
privrženci in prijatelji. Razgovarjali so se
živo o jutrišnjem dnevu.

Prav v tem hipu vstopita Drus in
Cecilij.

„Oh!“ zakliče mladi knez ter sede k
Messali na divan, „oh! na Baha! kako sem
utrujen! “

„Odkod prihajaš?” vpraša Messala.

„Z ulice, z Omfala, v mestu. Ne čutim
že več svojih nog. Ljudje vro tam, kakor
reka. Še nikdar jih baje niso videli toliko
v mestu. Pravijo, da vsi ti pojdejo jutri
v cirk.“

„Tepci! Na mojo vero! Ti gotovo še
niso videli velikih iger, kadar cesar pride na
pozorišče. A kaj mi še poveš drugega, Drus ?“

„Nič.“

»Kaj, ali si že pozabil ?“ zakliče Cecilij.

„Na koga?”

„Nu, na procesijo belih?”

„Resnica! Resnica!” zakliče Drus. »Sre¬
čala sva privržence belih; nesli so svoj
prapor. Ha ! ha ! ha !“ se je smejal na vse grlo.

»Nu, dovolj, končaj, končaj kmalu”, sili
vanj nestrpljivi Messala.

»Vsi ti so le pene iz puščave in poje-
deži živalskih črev iz Jeruzalema. Kaj imamo
ž njimi skupnega, moj Messala?”

„Eh!“ seže mu v besedo Cecilij. »On
se boji, da bi se mu ne smejali; meni je to
vsejedno. Čujte torej.”

»Govori.”

»Ustavila sva procesijo.”

.Ponudila sva jim stavo”, nadaljuje

znovič Drus, »in ha! ha! ha! jeden izmed
njih — ki je imel toliko svoje kože na licu,
kolikor je treba za vabo na karpa — je
stopil iz množice ter dejal... ha! ha! ha!
da sprejme stavo. Izvlekel sem tablice. — S
kom držiš? — vprašam. »Z Ben-IIurom,
Židom”, mi odgovori. Koliko staviš? vprašani
dalje. A on... ha! ha! ha! Oprosti Messala,
na strele Jupiterjeve, ne morem dalje!...
Ha ! ha! ha!... “

Messala obrne vprašajoč pogled na
Cecilija.

»A on je predložil šekelje!”

„ Sekelj i! šekelji!”

Jednoglasen izbruh smeha je spremljal
te besede.

»Kaj si dejal ti na to, Drus?” vpraša
Messala.

V tem hipu nastane pri vratih trušč,
čuje se hrup in krič. Vsi zdirjajo pogledat,
kaj se je pripetilo. Samo Cecilij je ostal pri
Messali ter končal resno:

»Plemeniti Drus je spravil tablico ter...
zgubil šekelje.”

»Beli, beli!“

»Naj vstopi!“

»Tukaj, tukaj!“ kličejo pri vratih.

Oni, ki so se igrali s kostmi, so v tem
hipu stopili od miz; oni, ki so dremali po
kdtih, so se na mah sprebudili. Vsa družba se
je zbrala na sredi dvorane ter izvlekla tablice.

»Jaz stavim!“ «

»Tudi jaz !“

»Tudi jaz!”

Človek, ki je povzročil to zmešnjavo,
je bil žid, znani nam tovariš Ben-Hura iz
Cipra. Vstopil.je dostojanstveno in mirno,
oblečen v belo obleko, z belim turbanom.
Klanjaje in smehljaje se, je stopil pogumno
na sredo dvorane. Tu je obstal pred naslo¬
njačem, zadrgnil skupaj široko svojo obleko,
pomignil zbranim z roko v pozdrav in sedel.

-Ta drznost je razburila vse. Gotovo bi
ga bili pahnili z zavzetega sedeža, ko bi ne
bil zabliščal prstan z briljantom na prstu.

»Rimljanje, plemeniti Rimljanje! po¬
zdravljam vas”, je rekel svečano.

»Preširnež, na Jupiterja! Mar si on
misli, da smo mu enaki! Kdo je to?” vpraša
Drus z drugega konca dvorane.

17

— 130

»Izraelski pes. Sanballat mu je ime, za-
lagatelj vojske, nečuveno bogat človek radi
zaloge, katere nikdar ne odšteva. On tke niti
zvijače, še tanjše od pajčevine. Na Venero,
treba ga je pograbiti!“

Messala, to govoreč, je vstal ter se ob
enem z Drusom pridružil k onim, ki so ob¬
koljevali Izraelca.

»Slišal sem, kako so govorili na ulici",
začne ta, izvlekši tablice, »da v palači vlada
nezadovoljnost, ker se doslej še nihče ni
upal, da bi sprejel stavo proti Messali. Znano
je, da bogovi potrebujejo žrtev; tukaj sem.
Vidite mojo barvo. Torej k stvari ! Koliko
ponudite ?“

Ta drznost je pripravila poslušalce v
osupnenje.

»Požurite se", je dodal, »moram iti še
h konzulu."

»Dva proti jednemu!“ zakliče kakih
šest glasov.

»Kaj ?“ zakliče ta z začudenjem, —
»kajP Samo dva proti jednemu? ko je vendar
bodoč zmagalec Rimljan!“

»Torej piši tri!“

»Tri, pravite, ali nič več P in moj bo¬
rilec je samo židovski pes. Dajte štiri."

»Jaz dam štiri!" zakliče jeden izmed
mladeničev, razgret po roganju.

»Pet, dajte pet!" sili žid.

V sobi je vladalo molčanje.

»Vaš konzul, moj gospodar me pričakuje."

Nihče se ne oglasi.

»Dajte pet, na slavo Rima, dajte pet!"

»Jaz dam pet", se oglasi neki glas.

Nastane šum, zmešnjava in sam Messala
stopi iz kroga svojih tovarišev.

»Jaz dam pet!" ponovi znovič.

Sanballat se nasmehne ter se pripravlja
k pisanju.

»Ko bi cesar umrl", reče, »bogovi ne
zapuste Rima; nahaja se v njem še vsaj
jeden človek, ki je vreden, ga nadomestiti.
Daj šest."

»Pa bodi šest!" zakliče Messala.

Nastane šum začudenja, še glasnejši
nego poprej.

„Ha ! naj bo šest!" ponovi, »šest proti
jednemu! Takšna je razlika med Rimljanom
in Židom. A sedaj, ko si to izvedel, ti rešitelj

prašičjega mesa, pojdimo dalje! Koliko staviš?
A požuri se, ker konzul, tvoj gospod, utegne
poslati po tebe in jaz zgubim stavo."

Sanballat, ne zmenivši se za roganje,
napiše pogoje ter poda tablico Messali.

»Gitaj, čitaj!" se čuje klic.

Messala čita:

»Meni. Tekmovanje z vozovi. Messala
iz Rima stavi s Sanballatom iz tega mesta,
da premaga Ren-Hura, Žida. Visokost stave
je dvajset talentov. Messala stavi šest proti
jednemu.

Priče. Sanballat."

V dvorani je vladalo gluho molčanje.
Ta izbrana mladež je kar strmela pred tako
visoko svoto.

Oči vseh se obrnejo na Messalo. Čutil
je ta pogled, vedel je, ako odreče podpis, da
izgubi takoj svoj čar in prednost, kakoršno
je imel doslej med svojimi tovariši.

Toda od druge strani vse njegovo imetje
ni iznašalo toliko. Stal je nem in bled."

Prišla mu je v glavo misel, ki se mu
je zdela v tem trenutku rešilna.

»Ti, žid!" zakliče, »kje imaš takšno
svoto P Pokaži!“

Zloben nasmeh, krožeč na ustnicah San-
ballata, se pokaže še bolj hudomušen.

»Tu!“ odgovori, podavaje Messali per¬
gament.

»Gitaj, čitaj!" kličejo navzoči.

»Antijohija, dne 6. Sammur.

»Pokazatelj, Sanballat iz Rima, ima pri
meni (na razpolago) 50 talentov cesarskega
denarja. Sirnonides."

»Petdeset talentov! Petdeset talentov!"
ponavljajo z začudenjem.

»Na Herkula!" zakliče Drus. »Ta papir
laže, pa tudi žid je lažnjivec! Kdo, razim
cesarja, more zavreči petdeset talentov. Za
vrata z belim predrznežem!“

Ta krič se ponovi; čutila se je v njem
grožnja. Sanballat pa vendar ne zapusti svo¬
jega sedeža; čaka mirno in čim dalje je
čakal tim zlobnejši smeh mu je igral na
ustnicah. Konečno se oglasi Messala:

»Tiho! Ne delajmo mu sile radi spo¬
štovanja našega imena!"

»A ti, obrezani pes!" reče Sanballatu,
»ponudil sem ti šest proti jednemu, kaj ne?"

— 131

„Da“, odgovori žid mirno.

»T° re j jaz sedaj naznačim visokost
svole/

»Tvoji volji bo vstreženo. Samo, da ne
bo ta svota prenizka”, odvrne Sanballat.

»Napiši torej pet namesto dvajset/

»Ali pa imaš toliko?“

»Na mater bogov! Pokažem ti dokaze.”

»Ne, beseda tako plemenitega Rimljana
mi zadoščuje. Ljubše pa bi mi bilo, da bi
številko bilo premo (na pare). Prestopi na šest.”
»Piši!“

Zamenila sta tablice.

Sanballat je vstal ter pogledal ironično
naokrog. Nihče ni bolje poznal ljudij, s ka¬
terimi je imel opraviti, nego on.

»Rimljanje!” je dejal, »predlagam vam
drugo stavo, ako imate dovolj denarja in
poguma. Pet talentov proti peterim, da beli
zmaga. Pozivam vas vse tu navzoče!“

Znovič je zavladalo strmenje.

»Kaj?” zakliče glasneje, »mar si naj
šepetajo jutri v cirku, da je izraelski pes
stopil v dvorano palače, kjer je bilo nad sto
plemenitih Rimljanov in sredi njih potomec
cesarjev, da jim je predlagal stavo za pet
talentov, a nikdo izmed teh stoterih ple¬
menitih ni imel toliko poguma, da bi bil
stavil ž njim.”

Prebrisan žid je udaril ob najobčullji-
vejšo struno.

»Dosegel si, kar si hotel, predrznež !“
zakliče Drus, »spiši stavo ter pusti tablice
na mizi. A jutri, ko se prepričamo, da imaš
dovolj denarja za stavo na tako negotovo
igro, ti jaz, Drus, odgovorim, ali je bila tvoja
stava sprejeta!“

Sanballat, napisavši znovič svojo tablico
in položivši jo na mizo, reče:

»Pustim ti tukaj svoj poziv. Ko ga
podpišeš, pošlji mi ga pred začetkom dirke
Sedel bom ne daleč od konzula nad Pom-
pejskimi vratini. Mir z vami!”

Po teh besedah se je priklonil ter od¬
šel, ne zmeneč se za roganje in krič, s ka-
koršnim so se poslovili od njega.

Še tega večera so izvedeli vsi prebi¬
valci v Antijohiji o tej nenavadni stavi.

Ben-Hur je poizvedel, da je Messala
vse svoje imetje postavil na karto.

Nikdar še ni spal tako dobro, kakor
to noč.

XII.

C i r k.

Girk v Antijohiji se je nahajal na desnem
bregu reke, otoku nasproti, ter se v ničemur
ni razlikoval od drugih takratnih cirkov.

Bila je to velikanska stavba. A tolpa
vendar, navzlic obsežnosti tega zidovja, bo¬
ječa se, da ne bi zmanjkalo prostora, je že
na dan pred dirko napolnila vse prostore
naokrog. Zroč na njo, smatral bi stavbo za
taborišče.

O polunoči so odprli na stežaj vse štiri
vrata vhoda v cirk; tolpa je drla vanj, gne-
teča se na sedeže gledališča, od koder bi jo
mogel še pregnati samo potres ali sulice le¬
gijo nistov.

Ostanek noči je predremala na klopeh
ter drugo jutro tudi tam zajutrkovala, čaka¬
joča na dirko, nenasičena s prizori po nje¬
nem zvršetku isto tako, kakor pred začetkom.

Premožnejši, ki so imeli sedeže zago¬
tovljene, so vreli v gledališče še le okolo
prve ure.

Žlahtniki in bogatini so dospeli tjekaj v
nosilnicah, katere so nosili služabniki.

Iz mesta so vrele čimdalje številnejše

tolpe.

Uradni kompas je kazal poltretjo uro,
ko je legijon, oborožen od glave do pet,
jel iti raz goro Sulpius, in ko je poslednja
kohorta izginila na mostu, je ostalo v Anti¬
johiji samo zidovje.

Girk seveda ni mogel sprejeti vseh njenih
prebivalcev; vedeli so to, a vendar je vsakdo
hitel tjekaj.

Samo za trenutek se je pozornost ob¬
činstva odvrnila od bližajoče se dirke, in sicer
tačas, ko se je konzul na sijajni ladji pre¬
peljal z otoka na desni breg reke. Pri izstopu
na suho mu je skazal legijon vojaško čast.

Ob tretji uri so trombe zaukazale mol¬
čanje ; oči nad sto tisoč glav broječe množice
so se obrnile proti vzhodni strani stavbe.

Nad visokim podzidanim obokom, »Pom-
pejska vrata” imenovanim, je bil napravljen
oder, sijajno ozalšan z znamenji in prapori ;
ta prostor je zasedel konzul. Na obeh stra¬
neh oboka so se nahajali konjski hlevi,

17 *

— 132  —

carceres  imenovani, ki so bili sedaj za¬
prti na okovanih podbojih. Nad njimi se je
raztezala ograja iz stebričja, tvoreCa balkone ;
ona je obkoljevala gledališčne sedeže, na
katerih so sedeli velikaši v sijajni obleki.
Ves ta del cirka je bil zavarovan pred
solčnirni žarki s škrlatastim nebom (velarium).
Na desno in levo so bili glavni obširni vhodi
s hrastovimi vratmi. Temu nasproti se je
razgrinjal orjaški prostor v obliki pakroga
(elipse), pokrit s tankim belim peskom, tako
imenovano pozorišče.

Tu bi se imele vršiti vse igre, izvzemši
borbe pešcev.

Odru nasproti se je dvigalo mramor-
nato stojalo in na njem so stali tri nizki
kameniti stebri iz sivega kamena, globoko
izrezani.

Predno mine dan, koliko pogledov bo
počivalo na njih! To je namreč prvi cilj,
začetek in ob enem konec dirke. Pred njo,
bliže gledalcev, stoji oltar, pripravljen za za¬
žiganje darov. Za podnožjem in oltarjem,
pregrajajoč središče pozorišča, se razteza zid,
„s p i n a“ imenovan, od deset do dvajset
stopinj širok, od pet do šest visok in dolg
nad dve sto laktov. Pri drugem njegovem
koncu se dviga drugo stojalo s tremi stebri,
naznačujoče drugi cilj.

Vozovi dospo na pozorišče na desni
strani od prvega cilja ter imajo ta zid na
levi strani. Drugi zid, petnajst stopinj visok,
z ograjo, podobno oni, katera se nahaja nad
hlevom, opasuje obod pozorišča; v tem zidu
se nahajajo trije vhodi; dva na sever in
jeden na vzhod. Ta poslednji, vkusno izrez¬
ljan, se imenuje „slavolok“, kamor po kon¬
čani borbi spremijo zmagovalca z vencem na
sencih v slovesnem sprevodu.

Na zapadnem koncu, naravnost pred
odrom, se ograja zgiblje v polukrog ter drži
dve veliki galeriji s prirejenimi klopmi za
prostake. Na teh sedežih je videti množico
oživljenih lic in raznobarvnih krojev.

Trombe zadone, in v tolpi zavlada mol¬
čanje. Vsi upro oči in so pozorni.

Na vshodu, za Pompejskimi vratmi, se
oglase zveneči glasovi, spremljani z godbo.
Tu vstopijo v procesiji pevci, pričenjajoči
slavnost. Pretor, ravnatelj igre in drugi urad¬

niki stopajo za njimi. Vsi imajo vence na
čelih. Dalje neso duhovniki kipe bogov, a za
njimi gredo borilci, vsakteri v kroju, v ka-
koršnem se bo boril na pozorišču.

Procesija gre polagoma čez pozorišče.
Množica izraža svoje strmenje s kričem, ki
se dviga in pada, podoben vodi, ki udarja
ob stene plavajoče ladje.

V vsem tem šumu in trušču so samo
kipi bogov ostali nemi in malomarni.

Rokoborce množica toplo pozdravlja;
ni ga namreč nijednega gledalca, ki ne bi
stavil na nje. Imena ljubljencev se čujejo
med množico, ki siplje na nje cvetice in vence.

Toda že sedaj je moči zapaziti, da naj¬
večjo radovednost in vnemo vzbujajo dirke
s koleselji. Tu je bilo videti sijajne vozove,
nenavadno zale konje, pa tudi dično oprav¬
ljene voznike. Oblečeni so v kratke tunike
brez rokavov, iz najtanjše volne, iz te barve,
katero nosijo njihovi privrženci. Vsak izmed
njih ima jednega tovariša, samo Ben-Hur —
gotovo vsled nezaupnosti — vozi sam. Vsi
drugi, razun njega, imajo na glavah čelade.

Gledalci vstanejo s klopij, trušč postaja
večji, čujejo se celo glasovi žensk in otrok.

Z balkonov sipljejo na vozove vence.
Konjem se širijo nosnice, dvigajo nazaj glave,
da se ti zdi, da vedo takisto dobro, kakor
njihovi gospodarji, da tudi njim velja ska-
zovana čast.

Ves cirk je kakor prižasta preproga,
utkana iz peterih barv. Tu ni videti nobenega
gledalca, ki ne bi nosil barve: ta ima zeleno,
oni žolto, drugi zopet višnjevo, toda večina
gledalcev se deli na bele in škrlataste z
zlatom.

Na novodobnih dirkah pridobivajo pri
stavi privržence vrline konj; tu nasprotno pa
igra narodnost voznika poglavitno ulogo.

Ako sta Sidonček in Dikeas iz Bizan-
tije imela le malo privržencev, je bilo temu
krivo to, da je le mala peščica njihovih ro¬
jakov sedela na klopeh.

Grkov je bilo več. Ti pa so se delili na
zeleno, ki so držali z Atencem, in na žolte,
ki so stali na strani Lisipusa iz Korinta.

Maloštevilni bi tudi bili privrženci škrlata
z zlatom, ako bi prebivalci Antijohije, znani

133

po svoji dvorljivosti, ne bili deli nase barv
ljubljenca Rima.

Ostali so samo prostaki, Sirijci, Židje,
Arabci. Ti, zaupajoči povsem šejkovi četvorki
ter ob enem sovražeči Rimljane, katerim so
vneto želeli poraz in ponižanje, so deli na-se
belo barvo. Njihova stranka je bila brez
dvoma najglasnejša in najštevilnejša.

Hrup je naraščal sorazmerno s tem, za
kolikor so se vozovi približali k stadionu.
Pri drugem cilju, pri vznožju galerije, kjer
ni videti druge barve, nego belo, vlada naj¬
večji trušč.

„MessaIa! Messala!"

„Ben-Hur! Ben-Hur !“

„Na Baha! kako je on zal!“ kliče žen¬
ska, čije sočutje do Rima izraža barva traka,
ki ga ima vpletenega v lase.

„A kakšen voz!“ doda njena soseda,
„samo zlato in slonova kost. Naj mu Jupiter
podeli zmago!“

»Sto šekeljev na žida!“ se oglasi za
njima oster, presunljiv glas.

„Ne prenagli se“, pomirja govorečega
nekdo drugi. — »Otroci Jakoba se ne odli¬
kujejo v teh poganskih zabavah, prekletih od
Gospoda."

»To je res ! Toda, ali si že videl kedaj
hladnokrvnejšega, v samega sebe bolj zaupa¬
jočega borilca? In kakšna moč!"

»A kakšni konji!" kliče tretji.

»Trdijo", doda četrti, »da mladi Izraelec
pozna vse zvijače Rimljanov."

»A poleg tega", omeni neka ženska,
»je še celo zaljši od Rimljana."

»Sto šekeljev na Žida!" kliče glas za

njimi.

»Ti si bedak!" odgovori mu meščan iz
Antijohije s prednje klopi na balkonu. »Ali
še ne veš o stavi? Postavili so petdeset ta¬
lentov, šest proti jednemu, na Messalo proti
Židu!“

»Ha! ha! ha! Ti osel antijohijski, nehaj
rigati! Ali ne veš, da to stavi sam Messala ?*

In tako se je nadaljeval razgovor in
pričkanje.

Ben-Hurova želja se je izpolnila.

Ves vshod je imel obrnjene svoje oči
na njegovo borbo z Messalo.

XIII.

Odrinejo.

Okolo tretje ure, po novodobnem ra¬
čunu,-je bil prvi del vsporeda končan ; ostala
je še samo dirka z vozovi.

Prelor, ne pozabivši na ugodnost ob¬
činstva, je ukazal, da mora v predstavi na¬
stati odmor. V o m i t o r i a so se odprla na
stežaj in kdor je hotel, je hitel k stebričju,
kjer so se nastanili prekupniki s sadjem in
hladilno pijačo.

Drugi so zevali, pogovarjali se med
'seboj ter pregledovali svoje tablice.

Občinstvo, brez ozira na druge razlike,
se je delilo sedaj na te, ki so dobili stave
in na one, ki so jih zgubili.

V tem odmoru med dirko so se jeli
shajati gledalci, ki so prišli gledat samo borbe
z vozovi. Med njimi so bili Simonides, Bal¬
tazar in šejk Ilderim.

Ko so štirje krepki sužnji prinesli na
sedežu trgovca, so se oči vseh obrnile nanj.

Nekdo v tolpi je izrekel njegovo ime,
drugi ga je ponovil in tako je šlo od ust
do ust po vsem gledališču.

Nekateri so se vspenjali na prste, da
vidijo človeka, o katerem so krožile čudne
pripovedke, razglašajoče nenavadne uspehe
in strašne nesreče.

Spoznali so in vneto pozdravili tudi
Uderima. Toda nihče ni poznal Baltazarja,
niti dveh žensk, pokritih z gostimi pajčolani,
ki sta se nahajali v njuni družbi.

Ljudje so se jim umikali s spošto¬
vanjem ; vratarji so jim pokazali sedeže z
mehkimi vajšnicami pri ograji.

Ženski sta bili: Estera in Egipčanka.
Prva je zrla prestrašeno pred se, zakrivaje
se še skrbnejše z zavojem ; druga nasprotno
je odgrnila pajčolan ter se ponosno in ma¬
lomarno ozirala naokrog, le malo marajoča
za to, da je njena lepota vlekla na-se oči vseh.

Približal se je že toliko vneto pričako¬
vani trenutek dirke z vozovi. Nekoliko sužnjev
je stopilo na pozorišče ter od balkona nad
stojalom prvega cilja razpenjalo motvoz, po¬
barvan s kredo.

Ob enem je dospelo šest ljudij pred
Pompejska vrata ter se nastanilo pred hlevom

134  —

»Glej, glej!“ se začuje klic, „zeleni gre
k četrtemu številu na desno".

„A Messala ? Da, on stoji pred drugo
številko."

„A Korintec ? . .. “

»Poglejte belega! Prešel je na drugo
stran. Obstal je pri prvi številki. Da, glej!
prvo številko na levi strani!..."

„Ne, tam stoji črni. Beli ima drugo
število."

»Da, da, drugo število."

»Ali si že videla kedaj Messalo ?“ vpraša
Estero Egipčanka.

„Nc“, odvrne, zgrozivši se, Simonide-
sovahči. »Rimljan je bil sovražnik Ben-Hura."

»Zal je kakor Apolo!“

Pri teh besedah se Egipčanki zaleske¬
tajo oči in jame se hladiti s pahljačo.

Estera jo začudeno pogleda.

»Ko bi bil zaljši od Ben-Hura ?“ se
vpraša v duhu.

V tem hipu zasliši, kako je dejal Ilde-
rim njenemu očetu:

»Glej, njegov hlev je pod drugim šte¬
vilom na levo od Pompejskih vrat."

Oči se ji obrnejo na to stran in usta
jamejo šepetati molitev. Tudi Sanballat se
jim približa.

»Pridem iz hleva, šejk" reče, klanjaje
se Ilderimu, »ter prerokujem tvojim konjem
sijajno zmago."

ilderim si zadovoljen pogladi brado.

»Ako jih ima kdo prekositi", odvrne,
»prosim Boga, da bi to ne bil Messala."

»Tudi tebi", nadaljuje Sanballat, obr-
nivši se k Simonidesu, »tudi tebi, častivreden
starec, prinašam dobre novice. Omenil sem
ti že včeraj o stavi, katero sem predložil
rimski mladini. Stava je sprejeta. Tu je ta¬
blica, katero sem pustil včeraj na mizi v
palači."

Simonides jo vzame v roke ter prečita
z veliko pozornostjo.

„Da“, reče, »poslali so k meni poslanca
vprašat, če imaš res pri meni toliko denarja.
Ako zgubiš, veš, kam imaš priti po denar,
ako pa dobiš, prijatelj, bodi pozoren! Ne
spuščaj izpred očij teh, ki so tu podpisani,
ker bi se ti utegnili zmuzniti. Ne daruj jim
niti jednega šekelja."

»Zastran tega si ne delaj skrbij", ga za¬
gotovi zalagatelj.

»Ali se ne vsedeš k nam?"

»PIvala za vabilo", odvrne Sanballat,
»toda ne morem se ga poslužiti. Ko bi se
oddaljil od odra, pa bi tam mladi Rimljani
šumeli, a ne v naš prid. Mir z vami, mir
vam vsem!“

Igra se je pričela. Trombe zaigrajo.
Gledalci planejo na svoje sedeže.

Nekoliko sužnjev stopi na pozorišče.
Pri vzhodnem koncu gledališča, pred drugim
ciljem, položijo v nalašč za ta namen prire¬
jene žlebove šest lesenih krogelj in na to,
vrnivši se k prvemu cilju, nastavijo tu v
take žlebove sedem iz lesa narejenih del¬
finov.

»Kaj mislijo početi s temi krogljami in
s temi ribami?" vpraša Baltazar.

»Ali še nisi bil nikdar na dirkah?"

»Ne, nikdar. Tudi sedaj sam ne vem,
čemu se nahajam tukaj."

»Torej vedi, da te reči služijo pri ra¬
čunu. Vsakokrat, kadar vozovi okrožijo po¬
zorišče, boš videl, kako jedna od teh kro¬
gelj in jedna od teh rib pade navzdol."

Ob enem nastane sredi občinstva trušč
in razgovor. Oči vseh se obrnejo proti vzhodu
k vratom šesterih hlevov, izza katerih bi
imeli priti borilci.

Na navadno bledo Simonidesovo lice
stopi živa rudečica. Ilderim si je razburjen
roval svojo belo brado.

»Glej, glej! Rimljan", zašepeta Iras
Esteri na uho.

Toda Estera je ni čula. Za spuščenim
zavojem in z močno vtripajočim srcem se je
zagledala v Ben-Hura.

Vsi hlevi so se nahajali enako daleč od
prvega cilja in od razpetega nad njim motvoza.

Tromba se oglasi glasno, pa kratko.
Na to znamenje je šest ljudij, po jeden za
vsak vOz, stopilo izza stebrov prvega cilja,
pripravljenih za pomoč, ko bi se kateri konj
splašil. Na to je dala tromba novo znamenje
in vratarji so odprli vrata »carcerov" (hlevov).

Spredaj so dospeli jezdeci — pet po
številu, kajti Ben-IIur ni hotel imeli sprem¬
stva. Znižali so motvoz, da jih spuste v gle¬
dališče, pa ga takoj zopet dvignili.

135

Sedeli so na zalili konjih ter imeli na
sebi sijajno opravo, toda le malo kdo se je
ozrl po njih. Iz hlevov se je razlegalo rez¬
getanje konj in klici voznikov — torej so se
oCi vseh obračale na to stran in ušesa so
pozorno lovila te odmeve.

Motvoz se je dvignil znovič; vratarji so
klicali imena voznikov.

„Sedeti! sedeti!“ so kričali nadzorniki
občinstvu na galerijah.

Bilo je to slično, kakor bi hotel kdo z
žvižganjem pomiriti nevihto.

Vse četvorke, vsaka iz svojega hleva,
so pridrvile na piano kakor strel iz puške.
Gledalci po vsem cirku so vstali raz sedeže
ter sklonivši se po klopeh, klicali kričaje imena
svojih ljubljencev; po ozračju je odmevalo
nekaj, podobno tulenju divje zverine. Bil je
to najvažnejši kos današnje igre, katero so
koprneče pričakovali že toliko dnij in nočij.

„To je on! tam ! poglej! zakliče Iras
ter pokaže Messalo.

„Vidirn ga“, odvrne Estera, gledajoča
Ben-Hura.

Odgrnila je zavoj, pozabivši v tem hipu
celo na svojo bojazljivost. Sedaj je razumela,
s kakim razkošjem mora napajati junaka izvr¬
šitev junaškega čina pred očmi neštevilne
množice in odslej se ni več čudila, da ljudje
v tej vnemi prezirajo celo smrt.

Od vseh stranij cirka je bilo moči vi¬
deti borilce. Gez kratko bi imel upasti motvoz.

Nategnili pa so ga radi tega, da so vsi
konji stali v jedni vrsti pri začetku dirke.

Za borilce je bil ta motvoz velika za¬
preka. Pognati konje k njemu, je bilo ne¬
varno radi tega, ker bi se konji utegnili vanj
zaplesti, ko bi, namesto pred glavami, padel
jim na vrat ali hrbet; nasprotno, oni, ki bi
se mu bližal polagoma, pa se je moral bati,
da pride ob prostor, za kateri so se vsi pu¬
lili, to je ob zidu, presekajočem pozorišče,
ali pri tako imenovani „spini.“

Občinstvu je bila dobro znana važnost
tega trenutka, torej je tudi po trušču v cirku
nakrat zavladala grobna tišina. Slednji je
pridrževal sapo, oči vseh so bile obrnene
proti jedni strani.

Vroči solnčni žarki so zalivali pozorišče,
toda nikdo izmed borilcev ni gledal na

polje bližajoče se borbe, ker je vsak z na¬
petim pogledom iskal samo motvoz.

Vseh šest je izpustilo četvorke, brzda¬
joče jih z vajeti. Prostranstvo, ki ga je bilo
treba predirjati, je znašalo dvesto petdeset
korakov. Treba je bilo bistrih očij, krepkih
rok in dokaj mrzle krvi, ako je hotel priti
kdo zmagoslavno iz te prve skušnje.

Novodobne dirke niti ne dajo človeku
pojma o tem, kaj so bile di rke v starodavnosti

Orjaško, od belega peska leskeče se.
pozorišče z granitovim obzidjem, po njem
drve vozovi iz zlata in slonove kosti, lahki
in mični, v katere se nahajajo vpreženi ognjeni
konji. Vozniki, zali mladeniči, katerih kratka
obleka je še povečala močne mišice, stoje
ravni kakor vzidani, navzlic divjemu diru
vozov — rekel boš: kipi bogov. Gotovo je
bil to mičen prizor.

Borilci so drvili k zidu; vsak je hotel biti
tam prvi. Množica jih je spremljala s krikom.

Štirje so se ob enem približali zidu.
Trombar, stoječ na strani pretorja, je dal
znamenje. Na dve sto stopinj ga ni bilo mo¬
goče slišati. Videči njegovo gibanje so sodniki
spustili trak, ko so baš kopita Messalovih
konj dosegla naznačeno črto. Rimljan je
dvignil bič, spustil vajeti, in, zdirjavši naprej,
prvi dospel k zidu.

»Jupiter je z nami! Jupiter je z nami!“
je zagromelo med njegovimi privrženci.

Krenivši nazaj, je Messala zadel z bro¬
nasto levjo glavo svoje osi ob prednjo nogo
Atenčevega konja. Prestrašena žival se je za¬
letela v stran, zadevši ob konja pri ojesu.
Vsa četvorka se je zapletla in voz je ostal zadej.

Raz konzulov oder se je razlegal klic
zmagoslavja.

»Jupiter je z nami!“ je klical Drus.

»Zmaguje! Jupiter je z nami!“ pritr¬
dijo mu vsi, ki so stavili na Messalo.

Sanballat je stopil k njim s tablico, ko
se je iz pozorišča začul zamolkel hrup.

Po prehodu Messale je na desni strani
Atenca ostal samo Lisipus Korintinec in na
njegovo stran se je Kleantes trudil pognati
svojo razbito četvorko. Nesreča je hotela, da
je kolo Bizantijca, ki je bil prvi na levi
strani, treščilo ob zadnji del njegovega voza
ter izpodmaknilo noge vozniku. Začul se je

— 136  —

tresk, besen in osupli krič in revni Kleantes
je padel pod kopita Svojih konj.

Bil je strašen prizor.

Estera je zakrila oči.

Lisipus iz Korinta, Dikeas iz Bizancije
in Admet iz Sidona so prekoračili črto.

Sanballat je pogledal Ben-1 Ilira ter se
znovič obrnil k Drusu in njegovim tovarišem.

„Sto sestercev na zida!“ je klical.

„Velja!“ se oglasi Drus.

„Še zopet sto sestercev na zida 1 “ za¬
kriči znovič zalagatelj.

Nihče ga ne posluša. Pozornost vseh
je bila obrnena na pozorišče.

„Messala! Messala! Jupiter je z nami!"
je zagrmelo po cirku.

Ko je Estera, otresši se strahu, pogle¬
dala znovič na pozorišče, so pobirali sužnji
kosove razbitega voza ter odpeljali konje,
drugi pa so odnesli nesrečnega Atenca.

Na klopeh, zasedenih od Grkov, so se
začule kletve in klici bogov na maščevanje.

Nakrat pa je srce mlade židovke moč¬
neje udarilo, roke so ji omahnile na kolena
in rudečica je stopila na bledo ličice. Spre¬
daj, poleg Rimljana, je drvil Ben-Hur; za
njim pa v jedni vrsti Dikeas, Lisipus in Admet.

XIV.

Dirk  a.

Pri znižanju motvoza je bil Ben-Hur
poslednji na levi strani. Ko je prišel iz tem¬
nega „carcera“ (hleva), je bil za trenutek z
drugimi vred zaslepljen od bleska solnčnih
žarkov, ki se je odbijal od pozorišča. Vendar
pa je utegnil obseči s pogledom svoje tek¬
mece ter uganiti njih nakane. Posebno po¬
zornost je obrnil na Messalo, kot na svo¬
jega osebnega sovražnika. Na zalem licu pa-
tricija se je čitalo, kakor po navadi, prezi¬
ranje in ponos, in v tem odločilnem trenutku
je Ben-Hur videl na njem, kakor v zrkalu,
črno, okrutno zvito in zagrizeno Rimljanovo
dušo; na tem licu ni bilo vneme, marveč
rajše sovraštvo ter železna, neupogljiva volja.

Izraelski mladenič, gledajoč vanj, je
čutil, kako je tudi njegova duša pridobivala
nekako trdobo. Naj ga stane kolikor hoče,
on mora spokoriti tega sovražnika!

Prijatelji, stava, zmagoslavje — vse to
je izginilo pri tej jedini misli, pri tem jedi-
nem sklepu. Obzir na življenje, na nevarnost,
kako je bil poleg tega ničev!

A vendar se ni dal prevzeti strasti;
kri mu ni'udarjala pri tem od srca v glavo
in od glave v srce; ni se prepustil usodi, ni
upal kakor drugi slepi sreči — marveč na¬
ravnost nasprotno. Imel je svoj načrt in
zaupajoč v samega sebe, se je lotil svojega
dela premišljeno in hladnokrvno.

Ni bil še predirjal polovice poti do
motvoza, ko mu je pri pogledu na divje
dirjajočega Messalo šinila v glavo misel, da
se je njegov sovražnik utegnil bržkone do¬
govoriti s pretorjem in da ukaže ta, spustiti
trak v trenutku, ko Rimljanovi konji dospo
do naznačene črte.

Znajoč zvijačo in pomanjkanje vesti pri
Rimljanih, si je smel misliti, da osnovatelj
igre hoče na ta način pomagati k zmagi
svojemu rojaku, kateremu je bilo toliko mar
za zmago. Kako bi si mogel sicer pojasniti
to divjo gotovost, s kakoršno je drvil naprej
Messala tačas, ko so vsi drugi borilci brzdali
konje pred pričakovano oviro — ako ni bil
poprej dogovorjen, ali ako ni prej znorel?

Ben-Hur mu je to pot odstopil prostor
pri zidu.

Motvoz je padel. Vsi konji, razun nje¬
gove četvorke, so zdirjali naprej, spodbujeni
z glasovi in biči. On je krenil na desno in
z vso urnostjo svojih arabcev drvil čez sle¬
dove koles svojih tekmecev, hoteč doseči na¬
sprotni kot pozorišča tako, da bi pri tem
izgubil čim najmanj časa.

In tako, med tem, ko je propad Atenca
obrnil na-se pozornost gledalcev, ter so Li¬
sipus, Dikeas in Admet uporabili vso svojo
gibčnost, da so se izvili iz le zmotnjave, jih
je Ben-Hur obkolil in glave njegovih konj
so se zravnale z glavami konj Messale, da-
siravno so dirjali po unanji črti od obvodo-
vega zidu.

Nenavadna gibčnost in urnost, s ka¬
koršno je pridirjal iz skrajnega levega konca
na desni, ni ušla pozornosti gledalcev, se¬
dečih na klopeh.

Girk se je kar stresel od ploskanja.

- 137  -

Estera je komaj premagovala veselje.
Sanballat, smehljaje se, je ponujal novo stavo.
Rimljani so se jeli bati, da je Messala našel
sebi enakega in nemara še boljšega tekmeca
— in to žida.

Dirjajoča tako vštric, le z malo odda¬
ljenostjo med vozovi, sta se oba tekmeca
približala k drugemu cilju.

Podnožje tam stoječih treh stebrov, ki
se je dalo videti od vzhoda, to je od kon¬
zulovega odra, je imelo obliko polukroga; na
nasprotni strani je bil postavljen konzulov oder.
Povratek tukaj je bil najtežavnejša skušnja
za voznika, zapreka, ob katero se je razbil
celo sam Orestes. Občinstvo je vedelo to,
torej je tudi nakrat vtihnil trušč, in od za¬
četka dirke je bilo mogoče sedaj prvič raz¬
ločno slišati topot konjskih kopit in ropot vozov.

Nakrat pa se Messala obrne ter po¬
gleda izzivajoče Ben-Hura, kakor bi ga še
le sedaj zagledal in spoznal. Na licu se mu
prikaže največje preziranje.

„Proč z Erosom! Naj živi Mars!" za¬
kliče, zamahnivši z bičem z vajeno roko.
„Proč z Erosom! Naj živi Mars !“ ponovi ter
zamahne z vso močjo po šejkovih arabcih.

Vsi gledalci so zapazili ta drzni čin.

Tišina je nastala še večja, celo na
klopeh za konzulovim odrom. Najpogum¬
nejši so zaprli sapo v pričakovanju tega, kar
nastopi.

Toda to prvo ostrmenje je trajalo le
za trenutek, takoj, kakor bi zagromelo, se
začuje z balkona hrup razburjenosti.

Preplašeni konji Ben-Hura so skočili na
stran. Doslej se jih je le božajoče dotikala
človeška roka, torej so tudi videli v človeku
le prijatelja ter mu zaupali. Sedaj pa so za¬
čutili prvič na svojem hrbtu dotikljaj biča.
Vroča arabska kri je vskipela v njih; vsi
štirje so se vspeli po koncu, hoteči prevreči
voz. Vendar Ben-Hur se niti ni premaknil.
Od kod se je vzela pri njem ta moč in krep-
kost roke? Od kod drugod, ako ne od vesla,
s katerim je tako dolgo brodil po morju?
Kaj je bilo to premaknenje voza v primeri z
vrtenjem galeje po valovih ?

Torej ni niti strepetal, marveč je po¬
pustil vajeti ter jel klicati svojo četvorko z
nežnim, laskajočim glasom.

Predno je vtihnilo razburjenje njegovih
privržencev, je on že zakrožil voz na nevar¬
nem povratku poleg drugega cilja. Pri prvem
je bil znovič vštric z Messalo, pridobivši si
s tem sočutje velikega števila gledalcev, nam¬
reč vseh onih, ki niso bili Rimljani. Ti so
javljali svoja čutila tako glasno, da Messala,
navzlic vsej svoji drznosti, ni smel več dra¬
žiti Arabcev.

Ko so vozovi obkolili prvo znamenje,
je Estera mogla zagledati Izraelčevo lice; —
bilo je povsem mirno, samo nekoliko bolj
bledo nego navadno.

V tem hipu je stopil nadzornik na
vshodni konec »spine" ter spustil na tla
jedno leseno krogljo. Ob enem so tudi z
zahodnega konca vrgli jednega delfina.

Potem sta padla druga kroglja in drugi
delfin.

Potem tretja kroglja in tretji delfin.

Trikrat so sta obkrožili pozorišče in Mes¬
sala se je še zmerom držal zidu. Ben-Hur
je drvil poleg njega, ostali pa v neveliki od¬
daljenosti od nju.

Tekmovanje je dobilo značaj dvojnih
dirk, ki so bile za časa cesarjev navadne v
Rimu. Tu se je kosal Messala z Ben-Hurom
in tam dalje še le so dirjali Dikeas, Lisipus
in Admet.

Med tem so nadzorniki pripravili ob¬
činstvo na galerijah, da je znovič zasedlo
klopi, toda hrup le ni prenehal; krič, kakor
tudi prah izpod konjskih kopit, je spremljal
borilce.

V petem obhodu se je Sidonec zravnal
z Ben-Hurom, toda prav v tem hipu pustil
ga je žid znovič zadej.

Šesti obhod se je začel brez vsake
premene v stališču borilcev.

Hitrost borilcev se je stopnjema pove¬
čala in njihova kri se je razgrevala čimdalje
bolj. Zdelo se je, da so tudi konji vedeli
tako dobro kakor borilci, da se bliža odločen
trenutek, v katerem se konečno pokaže nji¬
hova cena.

Pozornost množice, združena od začetka
dirke na Messali in Ben-Huru, s pretežnim
sočutjem do žida, se je jela sedaj spreminjati
v nemir radi njega. Raz vse sedeže so gle-

18

138

dalci, sklonjeni naprej, kakor okanieneli sprem¬
ljali z očmi borilce.

»Sto sestercev na Žida!“ kliče San-
ballat, skušaje mlade Rimljane, sedeče pod
velarjem (nebom).

Nihče ni odgovoril.

»Talent! pet talentov! deset talentov!
kolikor hočete!"

In dvignil je izzivajoče tablico v zrak.

»Jaz sprejmem tvoje sesterce !“ se oglasi
jeden mladeničev.

»Ne stori tega!" ga svari drugi.

»Čemu ne ?“

»Messala je spuslil svoje konje že v
največji dir. Poglej, kako je sklonjen naprej,
vajeti vise prosto kakor trakovi. A sedaj pa
poglej žida!"

»Na mojo vero!" zakliče prvi, napevši
poprej svoj pogled. »Ta pes še drži z vso
močjo svoje arabce. Vidim! vidim ! Ako bo¬
govi ne pomorejo našemu prijatelju, pa ga

ta obrezanec premaga. Ne! ne še!...

Glej!... Jupiter je z nami! Jupiter je z nami!“

Ta krič, kateri so ponovili vsi Rimljani,
je potresel škrlatasto nebo nad glavo kon¬
zula in dostojnikov.

Messala se je jel pomikati naprej. Nje¬
govi konji so dirjali v divjem diru; njihove
glave, sklonjene naprej, zdelo se je, da
se dotičejo zemlje; nosnice so se jim zalile
s krvjo, oči so jim lezle iz jam; bilo je vi¬
deti, da napenjajo vse svoje moči.

Ali bodo mogli dolgo teči v tem divjem
diru ? A vendar je bil to še le začetek sed¬
mega kola.

Pognali so dalje. Pri drugem cilju je
Ben-Hur krenil za voz Rimljana.

Veselje privržencev Messale ni imelo
meje: kričali so, tulili, mahali kvišku z ru-
dečkastimi trakovi in peresi.

Sanballat je napolnil tablico z mnogimi
stavami.

Malluh je komaj mogel obsedeti na svoji
klopi v nižji galeriji nad slavolokom. On je
gojil v srcu nadejo, vzbujeno po Ben-IIuru,
da se na ovinku drugega cilja pripeti nekaj
nenavadnega. Toda borilci so ga že petkrat
obkolili, a doslej se še ta obljuba ni spol¬
nila. Malluh si je mislil, da nemara šesti ob¬
hod uresniči to pričakovanje, toda, gorje,

doslej je Ben-Hur komaj utegnil dohajati v
diru svojega nasprotnika.

Na vzhodnem koncu galerije so Simo-
nides in njegova družba sedeli na videz
mirno. Trgovec je sedel z glavo pobešeno
na prsi, Ilderim si je ruval belo brado, grozno
ježil obrvi, a iz očij so se mu sipale iskre.
Estera je pridrževala sapo, sledeča z očmi
vsak vdarec kopit šejkovih konj; samo tras
je razodevala, da jo veseli tek dirke.

Šesti obhod... Messala načeljuje diru in
Ben-Hur mu sledi. Tako dirjata do prvega cilja.

Na ovinku se je Messala, boječ se zgu¬
bili svojo pozicijo, s stranskimi konji skoro
drgnil ob zid; še korak bliže in njegov voz
bi se bil razletel na kose. Po obkoljenju zna¬
menja bi niti najbistrejše oko, zasledujoče
sledove koles, ne moglo spoznati, kje se
je todi peljal Messala in kje žid. Puščala sta
za seboj samo jedno sled.

Ko je Ben - Hur dospel pod galerijo
svojih znancev, se je Estera znovič zagledala
v njegovo lice. Bilo je še bolj bledo nego
poprej.

»Bržkone ne poznam ljudij “, se oglasi
Simonides k Ilderimu v trenutku, ko so se
vračali, »ako dem, da Juda ne snuje v glo¬
bini duše nekaj predrznega. Na njegovem
licu čita se to razločno.

Ilderim je mislil samo na svoje arabce.

»Ali opažaš, prijatelj", je dejal, »kako
so mirni, kako ni videti na njih utrujenosti ?
Na luč božjo! Doslej oni še niti niso dirjali...
Toda sedaj, glej !“

Na vznožju stebrov sta ležala samo še
jedna kroglja in jeden delfin. Započel se je
začetek konca.

Sidonec je naklestil z bičem svojo čet¬
vorko, ki se je pomaknila naprej, toda takoj
so jo prekosili Messalovi konji.

Potem sta Dikeas in Lisipus po vrsti
poskušala svojo srečo, toda tudi ona sta bila
prekošena. Takrat so vse barve, izvzemši
zlato s škrlatom, prenesle svoje nadeje na
Ben-Hura ter z glasnimi kriki razodevale te
svoje občutke.

»Ben-Hur! Ben-Hur!" se je razlegalo
po vsem cirku.

Raz klopi nad njegovo glavo mu je
razvneta galerija metala svoje opomine:

— 139  —

„Žuri se, žuri, žid!“

„Poženi k zidu!“

»Spusti konje v skok!“

»Z bičem po njih!"

»Ne pusti mu prehiteti te na povratku!
Sedaj ali nikdar!"

Sklanjali so se čez ograjo; na tisoče
rok se je stegalo k njemu.

On bodisi jih ni slišal, ali pa se ni
mogel ravnati po njihovem nasvetu.

Pri drugem cilju je bil še neprestano
zadej za Messalo.

Na ovinku okrog vznožja s stebri je
Messala potegnil leva konja, kar je seveda
zmanjšalo njuni dir. Smatral se je že za
zmagovalca ; stal je ponosen, prezirajoč. Mar¬
sikateri oltar bi se imel obogatiti z obljublje¬
nimi darovi v tem hipu; bogovi niso zapu¬
stili svojega ljubljenca. Pri teh stebrih na oni
strani, komaj za šestdeset stopinj daljave,
bila je slava, imetje, odlika, slavje ponosa in
sovraštva, — in vse to pripravljeno njemu!

V tem hipu je zapazil Malluh z galerije,
kako je Ben-Hur, sklonivši se naprej, spustil
vajeti svojih konj; razvil je svoj dolgi bič,
zamahnil ž njim nad njihovimi glavami ter
ponovil to nekekrati zaporedoma in, dasi-
ravno bič ni padal po hrbtih arabcev, je bil
vendar za-nje spodbuja in grožnja.

Lice mladeniča, doslej mrzlo in mirno,
je nakrat zarudelo in oči so se mu divje
zabliščale. Konji, kakor bi razumeli ta poziv,
so se v jednem skoku zravnali z Rimljano¬
vimi konji. Na ušesa Messale ni doletela no¬
bena beseda spodbuje; v cirku se je razle¬
galo samo jedno ime.

»Ben-Hur! Ben-Hur!" so klicali čim¬
dalje glasneje, čimdalje strastneje.

Sklonjen nad arabci je govoril ž njimi
v starodavnem jeziku puščave:

»Dalje Atair. Urno Rigel! Kaj je to,
Antares ? Čemu se obotavljaš. O dober, zali
konjič, o Aldebaran! Ali čujete, kako pojo
tam pod šotori? Prepevajo ženske, prepevajo
otroci!... A o kom ? Prepevajo o zvezdah, o
Atairu, o Antaresu, o Rigelu, o Aldebaranu
in o zmagi — a ta pesem vstraja na veke.
A da, da! Urneje! Še urneje! Jutri zdirjamo
domu pod črne šotore. Urno Antares! Ves
naš rod gleda na nas, tudi gospodar nas

gleda. Že! že ! Ha! ha! Poteptali smo ba¬
hača! Roka, ki si je drznila se vas dotak¬
niti, je zdrobljena. Slava je naša !.., Naprej!.,
naprej!... A hitro in urno! Nu, dovolj je
sedaj! Delo je končano... Stojte!"

Evo, kaj se je pripetilo.

V trenutku, ko je Ben-Hur spustil va¬
jeti svoje četvorke, je Messala krožil prav
okrog zidu pri znamenju. Hoteč ga prehiteti,
je moral Juda poprek predirjati pozorišče, a
to z najmanjšo zamudo časa, zakroživši tako
najkrajšo črto. To je razumela tolpa na se¬
dežih, sledeča vsako njegovo gibanje z vro¬
činskim nemirom, in tudi konji, tako se je
zdelo, so to razumeli. In videla je, kako sta
oba vozova drvila ob enem naokrog.

Nakrat pa se je začul tresk in ob enem
so zletele po pozorišču bele in žolte treske.
Voz Rimljana se je sklonil na desno stran;
os, udarivši ob trdi tlak, je odskočila enkrat,
dvakrat, in voz se je razletel na drobne kosce,
a Messala, zapleten z vajeti, je padel z glavo
naprej.

V nepričakovanem trenutku tega pri¬
zora, Sidonec, ki se je tesno za njim držal
zidu, ni mogel pridržati konj, izpuščenih v
polnem diru, niti kreniti na stran. V najve¬
čjem diru je naletel na polomljen voz, po¬
vozil nepremično na tleh ležečega Rimljana
ter se zaletel na sredo njegove preplašene
četvorke. Konji so se jeli grizti ter vspenjati
se po koncu; on je mlatil z bičem po nji¬
hovih hrbtih, po ostankih voza in po nepre¬
mičnem truplu ter drvil dalje sredi oblakov
prahu in peska.

Dikeas iz Bizantije ter Lisipus Korin-
tinec sta ga zares za nekoliko stopinj prehi¬
tela, vsekako pa sta ostala še daleč zadej za
Ben-IIurom. On je sedaj vodil dirko.

Narod na galerijah je vstal s klopij,
sklanjal se čez balkone, kričal, cepetal z no¬
gami ter ploskal z rokami. Videl je Messalo
sedaj pod kopiti konj, pa znovič pod kolesi
voza. Ležal je nepremičen kakor mrtev. Toda
le malo kdo je ! gledal nanj; oči vseh so se
obračale za Judo.

Nihče pa vendar ni opazil tega, kar se
je zgodilo pred trenutkom, kako je Ben-Hur
z neverjetno gibčnostjo krenil z vozom za
nekoliko palcev na levo, kako je z železnim

18 *

— 140  —

koncem svoje osi zadel ob kolo Messale ter
stisnivši ga na ta način k zidu, zdrobil njegov
voz. Vsega tega gledalci niso videli, toda vsakdo
je zapazil premeno na licu Žida, vsakdo za¬
čutil spodbudo njegovega duha in divjo ener-
žijo, kakoršno je z besedami, pogledom in z
mimiko prelival v svoje arabce.

A kakšen dir! Rekel bi, da so raz¬
jarjeni levi vpreženi v ta koleselj in, ko bi
ne ropotala kolesa, pa bi si človek lahko
mislil, da se četvorka vznaša po zraku.

Dikeas in Korintinec sta dospela komaj
na sredo pozorišča, ko je Ben-Hur obstal
pri prvem cilju.

Dirka je bila doigrana!

Konzul je vstal raz sedež; pretor je
odšel navzdol po kamenitih stopnjicah ter
ovenčal zmagovalca.

Narod pa je tulil, kričal ter pregibal se
čez ograjo; zdelo se je, da se prekotali s
klopij na pozorišče.

Zmagovalec v borbi s pestmi je bil ru-
dečelasi Saksonec. Njegovo divje, brutalno lice
je obrnilo na-se Ben-Hurovo pozornost. Po¬
gledal ga je pozornejše ter spoznal v njem
učitelja v borilni umetnosti, pri katerem je
bil v Rimu učenec. Na to je obrnil svoj
pogled na galerijo, iskaje tam svojih pri¬
jateljev.

Estera je sedela nepremična kakor kip
ter ga pozorno gledala; Iras pa je vstala s
klopi, ga pozdravila s čarobnim smehom in
namigljejem s pahljačo, kar mu je jako uga¬
jalo, dasi bi bil tako pozdraljen tudi Messala,
ako bi bil on zmagovalec.

Med radostnimi klici množice je odšel
Ben-Hur iz cirka skozi prirejen slavolok.

Tako se je končalo gledališče.

XV.

Irazin poziv.

Ben-Hur in Ilderim sta se prepeljala
takoj čez reko, ker sta o polunoči hotela
odriniti po oni poti, po kateri je trideset ur
poprej šla karavana.

Šejk je bil ves srečen. Želel je po
kraljevo nagraditi Ben-Hura, toda mladenič
ni hotel vzeti darov, govoreč, da mu poni¬
žanje sovražnika zadoščuje za vso nagrado.
Dolgo sta se pričkala.

„Pomisli samo 8 , je omenil šejk, „ko-
liko hvale sem ti dolžan. Po vseh črnih šo¬
torih do Akabe in dalje do morja — ter po
obrežju Eufrata in celo do morja Ščitov —
se raznese slava moje Mire in njenih potomcev
in oni, ki bodo peli o njej, razglase tudi
moje ime, dasiravno se nahajam že na koncu
svojih dnij. Vsi meči se podvržejo pod moje
poveljništvo in moja vojska postane nešte-
vilna. Ti niti ne veš, kaj je to: biti vladar ,
v puščavi, takšen vladar, kakoršen sem jaz.
Pravim ti, trgovci mi bodo plačevali davek,
kralji pridejo iskat mojo prijaznost. Ha ! na
meč Salomona! Ko bi sedaj poslal poslanca
k cesarju, bi' mi niti on ne smel ničesar
odreči. Nu, in ti pa nočeš ničesar vzeti za to ?“

A Ben-Hur mu odvrne;

»Ne, šejk, dovolj mi je, da imam tvoje
srce in tvojo roko, ki me ščiti pred nevar¬
nostjo. Naj tvoja moč in bogastvo služi v
prid Onemu, ki prihaja. Kdo ve, če nisi
sprejel vse to radi tega P V poslu, katerega
se hočem sedaj lotiti, mi lahko mnogo po¬
magaš. Na tvojo velikodušno ponudbo odgo¬
vorim danes „ne“, toda kdo ve, ako v bo¬
doče ne zaželim od tebe kaj več...“

Ob času nekega takega pričkanja jima
javijo, da je dospel Malluh in neki drugi ptuj
poslanec ž njim.

Zvestega Simonidesovega služabnika spu¬
ste prvega v šotor.

„Moj gospod 8 , reče vstopivši, „me po¬
šilja, naj ti naznanim, da med rimskimi pri¬
vrženci se oglašajo glasovi proti izplačanju
po tvojih konjih pridobljene nagrade/

Ilderim jezno plane po koncu.

„Na svetlobo božjo!“ zakriči, zacepe-
tavši z nogami, ves vzhod lahko priča, daje
stava bila pošteno dobljena!“

»Pomiri se, šejk“, mu seže Malluh v
besedo, »pretor je že izplačal ta denar/

»Ha! tako; to je kaj drugega! 8

»Na očitanje, da je Ben-Hur zadel z
osjo ob Messalov voz, se je osnovatelj igre
nasmehnil ter omenil, da je tudi Messala
oplazil z bičem tvojo četvorko na ovinku pri
znamenju/

»Kaj je čuti o Atencu? 8

»Umrl je!“

»Umrl ! 8  zakliče Juda.

141  —

»Umrl!“ zakriči llderirn. »Ah ! čemu to
ni doletelo tega rimskega spaka? Toda oni
imajo pasjo srečo. Kaj se čuje o Messali?
Ali je ostal živ?“

»Živ...  Toda, o šejk, to življenje je
hujše od smrti, ker mu ostane kot peza za
zmerom. Zdravniki govore, da ne bo nikdar
več hodil po svojih nogah/

Ben-Hur dvigne svoj zahvalni pogled
proti nebu. Zdelo se mu je, da že vidi Mes-
salo, prikovanega k sedežu nalik Simonidesu,
kako ga nosijo služabniki na ramah. Trgovec
je celo v takem stanju znal živeti ter biti
človek; toda on, tako ponosen in časti željen,
kako bo nesrečen!“

„Simonides“, nadaljuje Malluh, »mi je
naročil še povedati, da se nahaja Sanballat
v zadregi. Drus in oni, ki so ž njim vred
podpisali stavo za pet talentov, so dali to
zadevo v rešitev konzulu, a ta jo je izročil
cesarju. Tudi Messala noče plačati. Sanballat
ga je zatožil pred Maksencijem, toda konzul
še zmerom odlaša z obsodbo. Poštcnejši iz¬
med Rimljanov trde, da pravdo mora dobiti
Sanballat. Vse mesto ne govori o ničemur
drugem/

„A kaj pravi Simonides na to ?“ vpraša
Ben-Hur.

»Moj gospodar se smeje ter je vesel,
da je tako prišlo. Ako Rimljan plača, pride
ob premoženje; ako odkloni plačilo, pokrije
se s sramoto. Bistroumje cesarjevo razsodi
to zadevo in cesar ve, da spor z vshodom
ne bil bi dober pričetek vojske s Parti,
a žaljenje šejka llderima značilo bi toliko,
kot oborožiti proti sebi puščavo, ob katero
bi se imel opirati konzul na svojem pohodu.
Premislivši vse to, me je Simonides poslal
semkaj ter naročil ti povedati, da smeš biti
brez bojazni. Messala plača/

llderirn postane zopet dobre volje.

»Odrinimo sedaj*, je dejal ter si mel
roke. »Naša zadeva v Simonidesovih rokah
je varnejša nego v naših lastnih. Bog je z
nami! Ukaži mi podati konja/

»Počakajta še“, mu seže v besedo Mal¬
luh. »Čaka te še drugi poslanec. Ali ga
hočeš sprejeti?"

»Na hvalo Boga! Pozabil sem nanj
popolnoma/

Malluh se prikloni ter odide. Gez tre¬
nutek se prikaže mladenič zelo mične rasti.
Pokleknivši na jedno koleno, jame govoriti z
laskavim glasom:

»Iras, Baltazarjeva hči, dobro poznana
Ilderimu blagodušnemu, ga pozdravlja ter mu
čestita radi zmage njegovih konj/

»Hči mojega prijatelja mi je jako la¬
skava", odvrne llderirn in oči se mu zado¬
voljno zalesketajo. »Daj jej ta dar v zna¬
menje, da mi je drag njen spomin/

Pri teh besedah sname s prsta bogat
prstan ter ga da poslancu/

»Tvoji želji se vstreže!“ odvrne mladenič.

Potem nadaljuje:

»Hčerka Egipčana mi je dala še drugo
naročilo. Ona prosi, naj bi vrli šejk llderirn
najavil židovskemu mladeniču, Ben-Huru, da
se je njen oče nastanil za nekaj časa v pa¬
lači Ildernee in da ona tam sprejme sina
kneza Hura jutri po četrti uri. Ako se šejk
skaže naklonjenega tej prošnji, je naročila,
ga v njenem imenu za to zahvaliti/

Šejk pogleda Ben-Hura. Na mladen-
čevem licu se je pojavila velika radost.

»Kaj misliš storiti?" vpraša Arab.

»Ako dovoliš, šejk, rad bi se sešel z
zalo Egipčanko.

llderirn se nasmeje ter reče:

»Tako, tako, kedaj naj človek uživa
življenje, ako ne v mladosti!"

»Povej oni, ki te je sem poslala", reče
Juda, obrnivši se k poslancu, »da jaz, Ben-
Hur, jutri ob naznačeni uri dospem v palačo
Ildernee, naj se ta nahaja, kjer hoče.

Mladenič je vstal, se nizko priklonil
ter odšel.

O polunoči je llderirn odrinil dalje, po-
puslivši konja in spremljevalca za Judo, ki
bi imel naslednji dan odriniti za njim ter ga
dohiteti na poti.

XVI.

V palači Ildernee.

Ben-Hur, podavši se na dogovorjeno
mesto, kjer bi se imel srečati z zalo Iras, je
krenil okrog Omfalusa, prestopil Herodovo
stebričje in kmalu na to obstal pred palačo
Ildernee.

142  —

Najpoprej je stopil v predvežo, v ka¬
teri so na obeh straneh držale stopnice do
zalega mramornatega stebričja. Pri stopnjicah
so stali krilati levi; v sredi na podnožju, z
razprostrtimi krili za letanje, se je povznašal
orjaški ibis in iz njegovega kljuna je curljala
voda v mramornato krnico. Levi, ptiči in zi¬
dovje, pokrito s hieroglifi, te je spominjalo
na Egipet. Stopnice so bile izsekane iz sivega
kamenja. Nad predvežo, tvorečo nekako streho
nad stopnjicami, se je povznašal slavolok
iz belega mramorja, snegu enakega.

Bil je kakor lilija, cvetoča na orjaški
sivi skali.

Ben-Hur si je oddahnil za trenutek pod
njegovo senco ter se čudil čistosti in ena¬
komernosti črt te stavbe.

„Samo izpod dletva Grka“, je dejal
sam sebi, »more priti kaj takega."

Na to je stopil skozi odprle podvoje
v palačo.

Prešel je najpoprej skozi visok in ozek
hodnik, v katerem je bil tlak narejen iz ro¬
deče opeke in tudi zidovje je bilo iste barve.

Ta skromnost, se je zdelo, hoče pri¬
vaditi oko na izobilje, kakoršno, sodeč na.
videz od zunaj, se je moralo kazati v no¬
tranjih prostorih.

Ben-Hur je šel in srce mu je močno
vtripalo.

Čez malo časa zagleda Iras ... Ona ga
čaka. Čaka s pesmijo in pripovedbami, bistro¬
umna, sijajna in trmasta; čaka s smehom,
ki je dajal pomen njenemu pogledu, in s
pogledom, ki je budil v njegovi duši vroče
in strastne želje. Poslala je po njega v oni
pomenljivi noči, ko sta veslala po jezeru v
palmovem gaju, in sedaj ga poziva znovič.
Čez kratko ima jo videti v tej zali palači.
Bil je srečen in nekako omamljen.

Naposled je dospel do zaprtih vrat.
Komaj pa se je vstavil pred njimi, kar so
se jele odpirati kakor same od sebe; ni
namreč slišal zaškripati ključa v zapahu, niti
odmeva človeških korakov.

Njegovim očem se je prikazal rimski
„atrium“, obširen, bogat in sijajen.

Vstopil je, hoteč si jo bolje ogledati.
Komaj pa je prestopil prag, so se duri za¬
prle same za njim.

Stopil je po prsih Lede, laskajoče se z
labudom. Ves tlak je bil namreč udelan iz
raznobarvnih kamnov, predstavljajočih te¬
meljito sliko mitologičnega prizora. Vsak stol,
vsaka miza — je bilo umetno delo; ob steni
pa so mehki naslonjači vabili k počitku.

Vsa oprava se je odbijala na mramor-
natem tlaku kakor v prozornih valovih tihega
jezera. Skozi velik predor v stropu je doha¬
jala solnčna svetloba in modrina neba se ti
je zdela, da tvori strop. Obok je podpiralo
pri predoru pozlačeno stebričje; ko so solnčni
žarki padali na nje ter je tlak odbijal ta
blesk, pa bi človek lahko sodil, da ves
»atriuin" stoji v ognju.

Bili so tam še bogati svečniki, kipi in
vaze in vse je kazalo takšno gizdo, kakoršne
bi se ne bila sramovala celo palača na Pa-
latinskem griču, katero je Cicero dobil od
Krasusa, ali ona druga, še bolj sloveča po
svojem izobilju, Tuskulanska vila Skaurusova.

Ben-IIur je ves zamaknen ogledoval
vse to.

Čakanje ga ni niti dolgočasilo. Bil je
zagotovljen, da brž ko bo Iras gotova z
obleko, pride semkaj sama, ali pa pošlje sužnja
po njega.

Obšel je dvorano naokrog enkrat, dva¬
krat, naposled se je jel vznemirjati, čemu
Iras tako odlaša ?...

Ogledoval si je znovič podobe v tlaku,
toda sedaj se mu niso videle več tako zale.
Obstal je vsaki hip ter poslušal šum ko¬
rakov. Toda nič in nič!...

Še le sedaj ga je jela ta tišina vzne¬
mirjati. Odganjal je od sebe nemir in ne-
zaupnost, toda ti občutki so se neprestano
vračali.

Iras si bržkone barva svoje obrvi, ali
pa nemara vpleta bisere v svoje krasne lase.
Tolažil se je, da čim dalje čaka na njo, tem
zalša se prikaže njegovim očem, ter se po¬
mirjal s to mislijo.

Da si prikrajša čas, je vzel v roke jeden
svetilnik ter ga jel pozorno ogledovati. Bilo je
to zares umetno delo. Na bronastem vznožju,
predstavljajočem oltar, je stala ženska, za¬
žigajoča darove. Ta podoba je bila kaj
mično izrezana; krona palmovih listov nad
njeno glavo pa je držala pet zlatih svečnikov.

— 143  —

Po ogledanju tega umetnega dela je
Ben-Hur neprestano napenjal sluh, hoteč za¬
slišati tudi najmanjši šum. Toda palača je
bila gluha kakor grob.

Kaj, ko bi se bila pripetila kaka po¬
mota? Ne! To ni mogoče. Slugo je bila

posiaia Egipčanka, a to poslopje je bilo bre-
zidvomno palača Ildernee. Med tem se je
vspomnil, na kak tajnojstni način so se od¬
prla pred njim in zaprla za njim vrata, ko
je prestopil ta prag.

„Pojdem pogledat 8 , je zašepetal.

Stopal je lahno, a vendar je odmev
njegovih korakov, odmevajoč po dvorani, na¬
polnil ga s čudnim strahom.

Stresel je vrata, toda rimski zapah jih
je močno držal. Stresel jih je enkrat, dva¬
krat, trikrat, toda močni podvoji se niso niti
ganili. Kri mu je šinila v glavo. Stal je, ne
vede, kaj mu je počiti.

Torej so ga zvabili semkaj nalašč ?...
Kdo v Antijohiji bi imel vzrok mu škodovati ?

Messala.

A ta palača Ildernee?

V predveži je videl zares Egipt, v mramor-
natem slavoloku Ateno, toda tu, v „atriumu“,
je bil Rim. Vse naokrog je tudi kazalo, da
je lastnik bil Rimljan.

Grič, na katerem je stala palača, se je
res nahajal v sredini mesta in takšen kraj ni
bil dobro izbran za izvršitev nekakšnega
nasilja; toda uprav v tem je Ben-Hur spoznal
znorelo, izzivajočo predrznost svojega so¬
vražnika. V tem hipu se mu je zali „atrium“
z vso svojo gizdo zdel kot nekaka gnusna
past. Misel, da je zašel v mrežo, ga je de¬
lala besnega.

Na desni in levi strani te dvorane je
bilo nekoliko durij, držečih bržkone v spal¬
nice. Ben-Hur jih je po vrsti skušal odpreti,
toda zaman. Mogel je zares razbijati ter
klicati na pomoč, toda za to je bil prepo¬
nosen. Naposled je razvidel, da ga semkaj
niso zaprli za to, da bi mu dovolili kar
tako oditi.

Vsedel se je na jeden naslonjač ter si
prizadeval, premisliti hladnokrvno svoj položaj.

Bil je jetnik — o tem ni bilo več dvoma,
toda čegav? Sicer pa iz kakega namena so
ga zaprli ?...

Kaj ko bi bilo to Messalovo delo ?...

Ozre se okrog.

Ne manjka mu sredstev za brambo;
vsak stol, vsak svečnik, vse, karkoli se da
vzeti v roke, more mu služiti za odvrnitev
napada.

Da, toda ptice more včasih z gladom v
zlatih kletkah... Ne, on se ne da tako zlepa
spraviti s sveta. Bron in mramor mu poslu-
žita pri prekobalenju vrat, močan je, a obup
in besnota podvojita njegove moči.

Messala ni mogel semkaj priti. On itak
nikdar več ne bo hodil, kajti pohabljenec
je, kakor Simonides. Vsekako pa je znal pod¬
kupiti zdrave noge in krepke roke...

Ha! naj pridejo njegovi najemniki, on
bo znal poskusiti se ž njimi, on, prvi borilec
na vsem vshodu, da, celo v Rimu!...

Vstal je ter znovič potresel vrata. Za¬
man. Enkrat je poskusil celo klicati. Odgo¬
varjal mu je samo odmev.

Pozvavši na pomoč vso svojo mrzlo
kri, je sklenil, še počakati nekaj časa, predno
si izmisli načrt bega.

V podobnih okoliščinah pridrvi v našo
dušo nemir nalik morju s penastimi valovi,
pa zopet odplava ter pusti prostor nadeji.

Naposled, po dolgi notranji borbi, o
kateri bi sam ne vedel povedati, kako dolgo
je trajala, se je prepričal, da se je vse to
zgodilo slučajno, ali tudi po pomoti. Ni mo¬
goče, da v palači nihče ne bi stanoval. Da-
siravno bi tudi lastnik ne bil navzoč, jo je
moral vendar nekdo imeti na skrbi in v
takem slučaju on tudi pride, prej ali poznej,
toda pride gotovo predno napoči noč. Torej
potrpljenje!

Pomirivši se s tem premišljevanjem, je
čakal dalje.

Preteklo je znovič pol ure, akoravno se
je Ben-Huru’ zdel ta čas znatno daljši, kar
se velika vrata zopet odpro, znovič tako tiho
in tajnostno, kakor poprej njemu.

Juda je sedel uprav na drugem koncu
dvorane, ko začuje odmev korakov.

„Naposled pride 8 , si je mislil ter se
svobodneje oddahnil.

Toda koraki prišleca so bili težki, dobro
je razločeval stopanje debelih opank. Ker pa
so mu pozlačeni stebri zakrivali one duri,

- 144

je stopil torej nekoliko korakov naprej ter
se naslonil na jednega izmed njih. Takrat je
začul debele moške glasove; jeden izmed
njih je bil posebno oster, votlodoneč in
hripav. Besed ni razumel, ker so se razgo-
varjali v tujem mu jeziku.

Sedaj ju je mogel razločno zagledati.
Bila sta to dva krepko vzrasla možakarja;
zlasti jeden je bil nenavadno zaraščen. Oba
sta bila oblečena v kratke tunike ter nista
bila podobna za lastnika te palače, niti sta bila
sužnja. Zdelo se je, da vse, kar se nahaja
tukaj, vzbuja v njima začudenje; ustavila sta
se vsaki hip ter se radovedno ozirala naokrog.

Njuna unanjost je bila preprosta ter
se je čudno vjemala s tem, kar ju je obko¬
ljevalo. Toda samozavest, s kakoršno sta
prišla semkaj, je jasno kazala, da sta vedela,
po kaj prihajata.

Glasno se razgovarjajoča ter mahajoča
z rokami, sta se približala stebru, za katerim
je stal Ben-Hur.

Ko sta stala povsem na solnčni svetlobi,
je Juda spoznal v jednem izmed nju Sak-
sonca, včerajšnega zmagovalca v borbi s
pestmi. Zroč sedaj na to živalsko lice, na
katero so divje strasti vtisnile svoj pečat ter
borbe v cirku zapisale svoj sled v brazgo¬
tinah in praskah; zroč na te mišičaste roke
in krepko rame, je Ben-Hur nehote začutil
trepet, ki mu je preletel po telesu. Prevzela
ga je doslej neznana bojazen. Že nagon sam
mu je razodel, da pojavljenje tega človeka
na tem prostoru ni bil nikak slučaj. Prišel
je naravnost radi tega, da ga tu umori.

Ben-Hur je obrnil nemiren pogled na
Saksončevega tovariša. Bil je to črnooki in
črnolasi mladenič, razodevajoče razločno ži¬
dovski tip.

Juda je tudi zapazil, da sta oba imela
opravo, kakoršno so ljudje te vrste bili na¬
vajeni nositi pri borbah na pozorišču. Povzevši
vse skupaj, je razumel, radi česa so ga po
zvijači zvabili v to sijajno palačo. Daleč od
prijateljev in vsake človeške pomočil bi imel
nečimno poginiti; ta sijajni „atrium“ bi imel
biti njegov grob.

Ne vede, kaj mu je početi, je gledal
sedaj jednega, pa zopet drugega borilca in
pred očmi njegove duše se mu je premikala

v najdrobnejših podrobnostih vsa njegova
minulost. Z mrzlo krvjo, katera se pojavi
večkrat v trenutku nevarnosti, si je ogledal
te slike ter videl kakor pii luči bliskavice,
da vhaja sedaj v življenje povsem novo, ki
se močno razlikuje od nekdanjega. Doslej je
bil žrtva napasti in nasilja — sedaj pa je
moral sam postati napadnik. Še le včeraj je
jeden — naj večji izmed njegovih sovražnikov
— padel kot žrtev njegovega sovraštva... Ali
mar naj odstopi pred drugimi?...

V kristijanu bi tak spomin vzbujal ne¬
mara očitanje vesti, toda Ben-Hur ni poznal
tega občutka. Morala Izraelca je bila oprta
na osnovah prvega postavodajalca, ne pa na
svetih naukih poslednjega in naj večjega med
vsemi. Po svojih nazorih ni provzročil on
Messali nikake krivice, marveč mu samo od¬
meril zasluženo kazen. Z božjo pomočjo je
dobil nad njim zmago, a ta misel ga je na¬
vdajala sedaj z zaupanjem in močjo.

Zroč to novo življenje, ki se je odpi¬
ralo pred njim, je videl dolžnost, ki jo ima
spolniti, dolžnost, tako sveto, kakor je bil
svet pričakovani kralj, in tako gotovo, kakor
je bilo gotovo to, da ta kralj pride. Mar naj
torej podleže strahu pri vratih tega poslaništva ?

Vrgel je z glave beli turban, razvezal
pas, ki je držal njegovo obleko, odvrgel plašč
z ramen ter stal v kratki tuniki, podobni
onima, kakoršni sta imela na sebi nasprot¬
nika. Pripravljen na boj je položil navskriž
roke na prsih, oprl se ob pozlačen steber
ter čakal. Borilca sta bila komaj par korakov
od njega, vendar ga še nista zapazila. Med
tem se je Saksonec obrnil in njegov pogled
je padel na Ben-Hura.

Zamenila sta s tovarišem nekoliko be¬
sed, še zmerom v onem nerazumljivem je¬
ziku ter šla oba naravnost k njemu.

„Kdo sta?“ vpraša ju Juda latinski.

Saksonec zakremži svoj mračen obraz
na smeh.

„Barbarja“, odvrne.

„Tu je palača Ildernec... Koga i četa ?
Odgovorita!“

Borilca za trenutek obstaneta. Namesto
odgovora vpraša Ben-Hura Saksonec:

„A kdo si ti?“

»Rimljan!"

145  —

Orjak skloni glavo na stran ter mla¬
deniča prezirljivo gleda.

»Ha! ha! ha!“ se nasmeje. »Cul sem
o nekem bogu, ki ga je sklatila krava, liza-
joča sol ob cesti; toda noben bog ne pre¬
more dobiti Rimljana iz podlega Žida!“

Na to reCe nekaj svojemu tovarišu in
oba stopita bliže k Ben-Huru.

»Stojta!“ zakliče Juda ter jima gre
naproti. »Samo za jedno besedo."

Obstaneta.

»Nu prav, za jedno besedo", ponovi
Saksonec, prekrižavši na prsih svoji močni

roki. — »Toda nič več nego za jedno.

Govori!...“

»Ti si Thord, Norman?"

Orjak široko odpre oči.

»Bil si »la ni st" v Rimu".

Thord prikima z glavo.

»Bil sem tvoj učenec!"

»Ne!“ odvrne človek iz daljnega se¬
vera. »Na brado Irmina!... Nikdar še nisem
poskušal, napraviti iz žida borilca!"

»Prepričam te tega."

»Na kak način?"

»Prišel si, da bi me ubil..."

»Da, to je res!"

»Dovoli torej, da se spoprimem s tem
le človekom ter ti dokažem resnico svojih
besed na njegovem telesu."

Ta predlog je očividno ugajal Sak-
soncu. Menjal je nekoliko besed s svojim to¬
varišem in potem, obrnivši se k Ben-Huru,
odvrnil veselo, kakor otrok, kateremu imajo
pokazati neko novo zabavo:

»Ha ! I nu seveda !“

Vrgel se je na jeden naslonjač ter
zaklical:

»Nu, sedaj začnita!“

Ben-Hur stopi k svojemu nasprotniku.

»Brani se!“ reče mu.

Oni stisne pesti.

Ko sta stala drug drugemu nasproti,
pripravljena na boj, rekel bi človek, da sta
to dva rodna brata, tako sta si bila na videz
podobna.

Med tem, ko je na ustih nasprotnika
igral prezirljiv smeh, se je kazala na licu
Ben-Hura velika resnost. Oni, ki je poznal

njegovo gibčnost, bi bil videl v njej napoved
nasprotniku grozeče nevarnosti.

Oba sta vedela, da bo to borba na
življenje in smrt.

Ben-Hur je stegnil desno roko. Borilec
se je zaslonil, stegnivši naprej levico. Predno
pa je vtegnil jo umakniti, pograbi Juda nje¬
govo pest v svojo dlan kakor z železnimi
kleščami.

Ta zamah je bil enako uren, kakor
nepričakovan.

Vreči se na nasprotnika, pograbiti ga
za grlo, objeti z močno roko, obrniti ga
kakor klado, suniti v vrat pod ušesom —
vse to je bilo potem izvršeno, kakor bi trenil.

Drugega udarca že več ni bilo treba.
Najemnik je padel na tla ter ni več strepetal.

Ben-Hur se obrne k Thordu.

»Ha! Ni ti kaj reči!" kliče ta osupel
in prevzet. »Na Irminovo glavo! Tudi jaz
bi ne opravil bolje!“

Zasmejal se je glasno in, vstavši s se¬
deža, meril Ben-Hura od nog do glave z
očividnim zanosom in začudenjem.

»To je moj sunec! Celih deset let šem
ga učil v rimskih šolah. Ti nisi, ne moreš
biti žid. Kdo si torej ?“

»Ali si poznal Arija, duumvira?"

»Kvinta Arija? Da. On je bil moj
zavetnik."

»Imel je sina..."

„Da“, odvrne Thord in mračno lice se
mu razjasni. »Poznal sem tega fanta; lahko
bi bil postal kralj vseh gladijatorjev. Cesar
mu je ponudil svoje zavetništvo. Naučil sem

ga udarca, s katerim si ubil tega človeka.

udarca, za katerega je treba imeti roko, ka-
koršna je moja. To mi je pridobilo že mar¬
sikateri venec."

»Jaz sem oni Arijev sin."

Thord pristopi še bliže ter pozorno
ogleduje mladeniča. Oči mu veselja zabliskajo ;
smejaje se, stegne roko.

»Ha! ha! ha! A oni tam mi je dejal,
da najdem tu žida — židovskega psa, kate¬
rega, ako ga ubiješ, se prislužiš bogovom."

»Kdo ti je tako rekel?" vpraša Ben-
Hur ter ga prime za roko.

»On!... Messala!... Ha! ha! hal

»Kedaj ?“

19

146

»Sinoči.“

»Mislil sem, da je Messala ranjen."

»Resnica. Nikdar več rT6 bo mogel ho¬
diti. Rekel mi je to med groznimi bolečinami,
ležeč v postelji."

Najsladkejše dobrikanje, da, niti lju-
bavno šepetanje zale Iras ni moglo biti
prijetnejše za Ben-Hurovo uho nego novica
o trpljenju sovražnika. Pojmil pa je vendar,
da, ako ostane Messala živ, tudi nikdar ne
neha biti mu nevaren ter ga bo preganjal
brez oddiha. Samo z maščevanjem si je mogel
sladiti potrto življenje in pozabiti v stavi s
Sanballatom izgubljeno imetje.

Toda tega še ni dovolj. Mogel mu

je tudi škodovati pri poslu, ki se ga meni
lotiti glede na prihajajočega Kralja. Čemu bi se
torej on, Ben-Hur, ne smel poprijeti istega
sredstva kakor Rimljan? Človek, podkupljen
od onega, da se isto tako dobro podkupiti
od njega, da ubije Messalo. Treba je bilo
samo povečati plačilo. In nagraditi ga je mogel
bogato on, prvi bogatin na svetu, posestnik
553 talentov.

Skušnjava je bila močna. Imel bi jej že
podleči, kar mu uide oko na nasprotnika,
ležečega na tleh. Ležal je obrnen vznak
z licem in to lice je bilo podobno njego¬
vemu ! Nakrat je spremenil svoj sklep.

»Thord!" zakliče, »povej mi, koliko ti
je hotel plačati Messala za moje življenje ?“

»Tisoč sestercev!“

»Dobiš jih... Poleg tega pa ti jih dodam
še tri tisoč, ako mi storiš neko malo uslugo."

Orjak jame glasno premišljevati:

»Včeraj sem si prislužil pet tisoč; od
Rimljana jeden — to je šest. Daj mi štiri,
dobri Arij, še štiri in stal bom pri tebi, da-
siravno bi stari Thor, moj oče, imel mi z
batom razbiti glavo. Daj mi štiri in ako
želiš, pa umorim na postelj prikovanega pa-
tricija... Dovolj mi bo zamašiti mu za tre¬
nutek z roko usta — evo tako!"

In pokazal je to na samem sebi.

»Deset tisoč sestercev!“ reče Ben-Hur.
»To je že celo imetje! Za ta denar se lahko
vrneš v Rim ter odpreš tam krčmo poleg
Velikega cirka, kakor se to spodobi prvemu
lanistu, in preživiš tam starost mirno in
srečno...

Pri pogledu na takšno bodočnost se je
lice borilCevo zalesketalo; od veselja so mu
zarudele na njem celo brazgotine in praske.

»Naj torej bo štiri tisoč", nadaljuje
Ben-Hur, »a to, kar imaš storiti za ta denar,
ne omadežuje s krvjo tvojih rok. Poglej in
priznaj, da je bil ta tvoj tovariš meni
podoben."

»Rekel bi, da sta kakor dve jabolki z
jednega drevesa."

»Torej čuj. Ako se jaz preoblečem v
njegovo tuniko ter njemu oblečem svoj plašč
in potem odidem s teboj, njega pustivši tu¬
kaj, ali ne dobiš takrat od Rimljana svojih
sestercev ?... Tu je treba samo to, da se Mes¬
sala uveri, da sem oni mrlič bil jaz. Tvoja
reč je, da mu to dopoveš."

Thord se nasmeje tako prisrčno, da so
mu solze pritekle po licu.

»Ha! ha! ha! Nikdar še ni kdo pri¬
dobil deset tisoč sestercev na tako lahek
način! In ta krčma pri Velikem cirku!... Vse
za jedno samo laž, brez jedne kaplje krvi!
Pia! ha! ha! Daj mi roko, Arijev sin! A
sedaj na delo! Ako prideš kedaj v Rim, ne
pozabi obiskati krčme Thorda Normana. Na
brado Irmina! Dam ti najizbornejšega vina,
ko bi ši ga imel tudi izposoditi celo od
cesarja."

Podasta si roke, na kar je sledila za¬
mena obleke. A ko je borilec ležal v židovski
obleki, pa bi človek, videč ga, prisegel, daje
to Juda.

Ko sta bila s tem gotova, je orjak po¬
trkal na glavna vrata. Takoj so se jima
odprla.

V stranski čumnati je mladenič končal
svojo opravo, ogrnivši si preko ramen pre¬
prost plašč, ki ga je bil tu pustil umrli
gladijator.

Pri Omfulasu sta se Thord in Ben-
Hur razšla vsak na svojo stran.

»A ne pozabi obiskati krčme pri Veli¬
kem cirku", reče gladijator k slovesu. »Ha!
ha! ha! Na brado Irmina! Nikdar še ni bila
sreča tako po ceni! Naj te imajo bogovi v
svojem varstvu!"

*

•f' *

V tej noči je Ben-Hur pripovedoval
Simonidesu ves ta prigodek v palači Ildernee

— 147  —

in dogovorila sta se, da ima trgovec čez ne¬
koliko dnij prirediti iskanje Arijevega sina.
V slučaju potrebe bi imela la reč priti celo
pred konzula.

Messala in Gratus, prepričana, da sta se
iznebila nasprotnika, sta opustila daljše pre¬
ganjanje, in Ben-Hur se lahko mirno poda
v Jeruzalem, da tu poišče svoje najdražje.

Poslovivši se ž njim, mu je Simonides,
kot oče, podelil svoj blagoslov. Estera ga je
spremila do vrat.

„Ako najdem svojo mater, Estera, pa
prideš v Jeruzalem ter postaneš sestra moji
sestri Tirzi.“

Po teh besedah jo je poljubil,

Bil pa je to le bratovski poljub.

Prepeljavši se čez reko, nasproti Simo-
nidesovemu stanovanju, je našel Ben-Hur na

drugem obrežju Araba, ki mu je imel služiti
za spremljevalca.

Pripelje mu konja.

„Evo ti tvojega konja 1“ reče Arab.

Ben-Hur ga pogleda... O veselje! Pred
njim je stal Aldebaran, najzalši in najurnejši
izmed sinov Mire. Šejk mu je daroval to,
kar je imel najljubšega 1...

Truplo borilca v „atrium“ so pokopali
na noč.

Messala je takoj poslal glasnika k svo¬
jemu drugu, Gratusu, da mu naznani za oba
toliko zaželjeno novico o smrti Ben-Hura, o
kateri sedaj ni več dvomiti.

V kratkem potem je v bližini Maksen-
cijevega cirka bila odprta krčma, na katere
vratih se je bliščal napis:

„Thord Norman.*

(Konec pete knjige)

v

Šesta knjiga

I.

Stolp Antonija. Celica številka VI.

Naše pripovedovanje se je pomaknilo
za 35 dnij naprej od trenutka, ko je Ben-
Hur zapustil Antijohijo ter odrinil za šejkom
Ilderimom v puščavo.

V tem času se je zgodila velika pro-
mena, — velika, zlasti kar se tiče usode na¬
šega junaka. Valerij Gratus je bil odstranjen,
na njegovo mesto pa je bil imenovan pro¬
kuratorjem Judeje Poncij Pilat.

A treba je dodati, da je ta premena
veljala Simonidesa nič manj nič več nego
pet talentov rimskega denarja. Izplačal jih je
v roke Sejana, takratnega cesarjevega ljub¬
ljenca, vede, da na ta način zakrije pred
očmi. vlade korake Ben-Hura, kateremu je
bilo treba pred vsem drugim svobode za
poiskanje matere in sestre v Jeruzalemu in
njegovi okolici.

Tako je torej zvesti služabnik uspešno
porabil denar, ki ga je prejel od Drusa in
njegovih tovarišev. Vsi, ki so plačali izgubljeno
stavo, so ob enem postali Messalovi so¬
vražniki.

Kmalu so imeli Židje priložnost, pre¬
pričati se, da so izgubili zelo mnogo s pro-
meno vlade.

Kohorte, ki so prišle zamenit posadko
v trdnjavi Antoniji, so dospele po noči v
mesto. Drugo jutro so bili prvi prizor, ki
se je prijavil prestrašenemu prebivalstvu,
rimski orli in prapori, plapolajoči na obzidju
trdnjave. Na ščitu pa se je nahajalo orjaško
doprsje cesarjevo.

Razjarjeno prebivalstvo je tolpoma odri¬
nilo v Gezarejo, kjer se je mudil Pilat, po¬
tujoč v Jeruzalem.

Tam so čez pet dnij in pet nočij ob¬
legali vrata njegove palače. Naposled je na¬
mestnik privolil v to, da hoče zaslišati Žide,
in sicer v cirku. Ko so se vsi tamkaj zbrali,
so bili nakrat obkoljeni od rimskih vojakov.
Prestrašena drhal ni mislila, dalje staviti se
po robu, in udala se je na milost in nemilost
vladarju njihovega življenja in smrti. Takšna
pokorščina je razorožila Poncija. Izdal je
ukaz, naj se doprsje in vsa vojaška zna¬
menja odpeljejo nazaj v Cezarejo, kjer je
Gratus, obzirnejši nego njegov naslednik,
shranjeval nad jednajst let svojega vladanja
ta Židom tako gnusna znamenja.

Celo najslabši ljudje popravljajo včasih
svoje krivice z deli, vrednimi pohvale. Tudi
Poncij je izbrisal dokaj svojih grehov z jedno
posebno naredbo. Ukazal je, da se ima izvr¬
šiti splošni pregled ječ po vsej Judeji in da
mu mora biti predložen spis jetnikov z nazna-
čenjem zločinstva, za katero so bili kaznovani.

Ta sklep mu je brezdvomno nareko¬
vala novim oskrbnikom navadna bojazen
pred odgovornostjo; narod pa, ki ni spoznal
tega nagiba, je čutil hvaležnost do novega
prokuratorja.

Preiskava je odkrila množico nasilja.

Spustili so na prosto na stotine oseb,
proti katerim ni bilo nikake tožbe; našli so
tudi takšne, ki so bili smatrani že za mrtve.

Ni še dovolj tega; v ječah so bile ce¬
lice, za katere niso vedeli niti sami nadzor¬
niki. Jedno takšno celico so našli celo v
Jeruzalemu.

Bastija Antonija, ki je zavzemala večji
kos gore Morije, je bila s početka palača,
sezidana od Makedoncev, in še le Ivan Hirkan
jo je spremenil v trdnjavo. V onih časih so

149  —

jo smatrali za nepremagljivo. Herod, veliki
stavbar, je še učvrstil in razširil to zidovje;
napravil znotraj kolibe, skladišča orožja in
vodnjake; izdolbel je v skalo, na kateri je
stala trdnjava, nove ječe; konečno jo je
združil s tempeljem z vrsto sijajnih stebrišč.
V takšni obliki je prišla trdnjava v roke
Rimljanov.

Oni so takoj ocenili njeno veliko vred¬
nost. Za časov Gratusa je služila za ostrog;
v njene podzemeljske votline so metali upor¬
nike. —

Po tem kratkem in neobhodno potreb¬
nem pojasnilu se vrnemo k naši povesti.

*

* *

Povelje novega prokuratorja se je takoj
izvršilo.

Že sta pretekla dva dneva od onega
časa, ko je poslednji jetnik iz bastije Anto¬
nije stal pred Poncijevimi poslanci.

Na mizi tribuna, načelujočega posadki,
že leži izgotovljeno poročilo; čez nekoliko
minut ima biti odposlano namestniku na
gori Sijon.

Bliža se že sedma dnevna ura. Rimski
dostojanstvenik jo že s koprnenjem pričakuje
ter se veseli, da za kratek čas, ko odpošlje
svoje poročilo, bo mogel po celodnevnem trudu
odpočiti se v svežem ozračju na strehi
slebričja.

Toda pri vratih, ki drže v daljše sobane,
se prikaže prav v tem hipu človek, rožljajoč
s šopom težkih ključev.

„A, Gezij! Vstopi", reče mu prijazno
tribun.

Prišlec stopi k mizi, za katero je sedel
njegov načelnik z nekaterimi drugimi uradniki.
Vsi so zapazili na njegovem licu veliko
zadrego.

„Tribun!“ jame govoriti prišlec z za¬
molklim glasom; „ boj im se povedati ti, radi
česa prihajam".

„Nova pomota. Kaj ne?"

„Ko bi mogel verjeti, da je to samo
pomota, ne bilo bi me strah..."

»Torej zločinstvo? ali nemara — kar
je še hujše — prestopek proti disciplini?
Zapomni si to, Gezij; moreš se brez kazni

rogati cesarju, moreš preklinjati bogove;
toda ko bi razžalil rimske orle — čuvaj se ...
kajti... toda kaj je to? Govori!..."

Spodbujen po teh besedah, jame Gezij
pripovedovati:

»Osem let je že preteklo od tega časa,
ko me je Valerij Gratus imenoval nadzorni¬
kom jetnikov v tej bastiji. Spominjam se
onega jutra, ko sem nastopil svojo službo.
Prejšnjega dne je vrela borba p^ Jeruzalem¬
skih ulicah. Pobili smo mnogo Židov, pa tudi
naših je več poginilo. To zmešnjavo je po¬
vzročil, kakor so pravili, napad na Gratusovo
življenje. Neki žid je vrgel Gratusu opeko na
glavo s tako silo, da ga je prekotalil s konja.
Vidim ga še, kako je sedel z ob vezano glavo
prav pri tej mizi, pri kateri sediš sedaj ti,
vrli tribun. Pozval me je pred se, da mi
pove, da odslej imam biti jetniški stražnik,
ter mi dal te-le ključe. Na vsakem od njih
je vtisneno število celice, katero je mogoče
ž njim odpreti. Ne smem se ločiti od teh
ključev nikdar, niti po dnevu, niti po noči

— tako se je glasilo povelje. Na mizi pred
prokuratorjem je ležal zavoj pergamena.
Ukazal mi je stopiti bliže in, razvivši ga, je
dejal: Tu je črtež ječe... Tu je prvo nad¬
stropje, tu drugo, a ta pa — najvažnejši
črtež — predočuje podzemlje. Zaupno ti jih
oddam". Grteži so bili trije. Vzel sem jih iz
njegovih rok. On pa je nadaljeval: »Tu
imaš ključe. Idi takoj ter se seznani z vso
uredbo, obišči vsako celico in ako zapaziš,
da so potrebne radi varnosti jetnikov nekake
promene, uredi jih, kakor spoznaš za pri¬
merno. Tam si za menoj ti jedini gospodar"...
Priklonil sem se mu ter hotel oditi. Pa me
je pozval znovič. »Ah — skoro bi bil poza¬
bil", je dejal. »Daj mi še črtež podzemlja!
Glej, Gezij, ali vidiš te celice?" Položil je
prst na pregrajo, naznačeno s številom V.
»Troje ljudij je zaprtih v tej celici... troje
zločincev. Zasledovali so tajnost države ter
se pokore za to radovednost", — pri tem me
je strogo pogledal; — »ta radovednost namreč

— je dodal — je v podobnih slučajih enaka
zločinstvu ... toda kaj pravim, še prekosi jo !
Radi tega so jim iztaknili oči, odrezali jezike
in vrgli jih v temnico. Oni ostanejo tam,
dokler ne segnijejo. V zidu njihove celice je

— 150

predor, tam skozi jim moreš podajati kruh.
Ali si slišal?" Pokimal sem z glavo. »Še
nekaj" — je dodal z grožnjo v glasu in po¬
gledu, „vrat te ječe ne sme nihče kedaj
odpreti, pod nikako pretvezo, celo ti ne“. —
„Ako pa pomro?" vprašal sem. „Naj boječa
njihov grob. Zaprti so tam radi tega, da
bedno poginejo. Celica je okužena z gobami.
A sedaj lahko greš. Z glavo svojo si mi od¬
govoren v slučaju, ko bi me ne ubogal".
Tako mi je dejal tribun ono jutro ...“

Gesij je umolknil.

Na to je vzel izza nedrija svoje tunike
tri zavoje zarumenelega pergamena. Razvivši
jednega ga je položil pred tribunom in rekel :

Tu-le je črtež podzemlja, ki sem ga
prejel od Gratusa".

Vsi so priskočili, da ga ogledajo.

Črtež je bil tak-le:

»Glej! Tu je celica število pet", po¬
kaže Gesij.

»Vidim", odvrne tribun. »Ona je,'kakor
praviš, okužena z gobami... Kaj je še več?"

Nadzornik je bil zbegan. Bilo je oči-
vidno, da se boji dalje govoriti.

»Dični tribun", reče naposled, »ali do-
voliš, da te nekaj vprašam?"

Tribun mu pritrdi z glavo.

»Kako sodiš, tribun, ali mi je bilo do¬
voljeno, ne verjeti prokuratorjevim bese¬
dam ?“

»Tvoja dolžnost je bila verjeti mu",
odvrne strogo rimski dostojnik.

»A vendar, tribun, ta črtež je na¬
pačen".

Tribun ga začudeno pogleda.

»Napačen je", nadaljuje nadzornik, »ker
kaže samo pet podzemeljskih celic, a teh pa
je ... šest".

»Šest, praviš?"

»Pokažem ti pravo razdelitev podzemlja,
ali bolje takšno, kakor se meni dozdeva".

Po teh besedah načrta Gesij na jedno
svojih tablic naslednji naris:

■l-l-

III

VI

■M

II

»Dobro", reče tribun, površno ga po-
gledavši ter misleč jedino na to, da bi čim
poprej odpravil nadzornika. »Ukažem izdelati
nov črtež. Jutri pridi ponj".

To govoreč je vstal.

»Nisem še končal, tribun".

»Jutri, Gezij, poveš mi ostalo".

»To, kar imam povedati, tribun, ne
more čakati do jutra".

Preklinjaje v duhu to potrato časa,
je sedel dostojnik znovič.

»Ne bom dolgo mudil", nadaljuje po¬
korno nadzornik, »dovoli mi samo, staviti
ti jedno vprašanje. Ali mi je bilo dovoljeno,
ne verjeti Gratusu tega, kar je govoril o jet¬
nikih, zaprtih v celici pod številko V?"

»Tvoja dolžnost je bila, verjeti mu, da
so v tej celici trije jetniki z iztaknenimi očmi
in odrezanimi jeziki."

»A vendar... tudi to ni bilo res."

»Kako to ?“ vpraša radoveden tribun.

»Poslušaj me in potem sodi sam ...
Odšedši od prokuratorja, sem obiskal vse
ječe, začenši pri celicah drugega nadstropja
pa do podzemeljskih votlin. Gratusovo po¬
velje se je izpolnilo. Celih osem let se vrata
pete številke niso odprla pred nikomur. Skozi
predor sem podajal v celico kruh in vodo.
Sedaj pa so prišle nove naredbe. Ravnaje
se po njih, sem se uprav včeraj napotil s
podložnim svojim stražnikom v celico, kjer
so bili zaprti oni jetniki, kateri so navzlic
napovedi skorajšnje smrti vendar še živeli...
Hotel sem celico odpreti, toda ključ ni šel v
zapah. Stresla sva vrata — pa so padla iz
zarujavelih tečajev. V celici je bil samo jeden
človek — starec, slep, nag in z odrezanim
jezikom. Lasje, katerih mu nihče ni strigel,
so mu segali niže pasa. Koža na njem je
bila podobna temu - le pergamenu. Stegnil
je proti meni roki, in veliki njegovi nohti

151

so bili zakrivljeni kakor kremplji roparske
tiče. Vprašal sem ga, kje se nahajata nje¬
gova tovariša. Stresel je glavo, kakor bi nekaj
tajil. Kaj je hotel s tem povedati, ni bilo
mogoče uganiti. Pretaknili smo vso celico, a
vendar ni bilo najti sledu po njegovih tova¬
riših. Ko bi bili res zaprli tu troje ljudij ter
bi dva izmed njih umrla, bi ostale po njima
vsaj kosti."

„Torej pripuščaš..."

»Prepričan sem, da je v teku osmih
let bil v celici samo jeden jetnik."

Tribun strogo pogleda Gezija.

»Pazi na svoje besede" mu zakliče.
»Zdi se mi, da hočeš dolžiti laži vrlega
Valerija."

»Lahko, da se je motil", odvrne Gezij.

»Ne“, seže mu v besedo tribun, »on
je moral imeti prav. To se razvidi celo iz
tvojih lastnih besed. Ali nisi rekel sam, da
si v teku osmih let dajal trem ljudem hrano
in pijačo ?“

Navzoči so se začudili razsodnosti svo¬
jega predstojnika. Vendar Gezij se ni dal
zbegati.

»Ti poznaš samo polovico te novice, o
tribun, kadar zaslišiš vso, pa mi pritrdiš.
Znano ti je, kaj sem storil s tem človekom.
Veš, da sem ga poslal v kopelj, ukazal ga
ostriči in obleči v novo obleko, a pospre-
mivši ga za vrata bastije, sem ga izpustil.
Zdelo se mi je, da niti ne začujem več o
njem. Toda danes se je vrnil znovič, jokajoč
in žalostno tarnajoč. Pripeljejo ga k meni.
Razbravši iz njegovih znamenj, da se hoče
vrniti v svojo ječo, sem naročil, ga tjekaj
peljati; toda, ko so ga hoteli odpeljati, mi je
padel k nogam ter me s pogledom in mi¬
miko prosil, naj grem za njim. Tajnostna
izguba njegovih dveh tovarišev me je ne¬
prestano vznemirjala. Šel sem. Kako se ve¬
selim sedaj, da sem vstregel njegovi prošnji!“

Vsi so ga radovedno poslušali.

»Ko sva prišla v celico ter je starec,
tipajoč z rokami zid, spoznal dolgoletno svoje
stanovanje, me je prijel za roko in peljal
k predoru, podobnemu onemu, skozi ka¬
teri smo mu dajali hrano. Čudim se, da ga
sam včeraj nisem zapazil. Tako velik je, da
bi tvoja čelada, o tribun, lahko šla skozi.

Držeč me neprestano za roko, je starec
vtaknil glavo v predor ter presunljivo za¬
kričal. Odgovoril mu je slab, komaj še sli¬
šen glas. Osupel po tem, sem porinil starca
v stran ter začel klicati: »Hola, kdo je

tam?" Iz početka ni bilo odgovora. Zaklical
sem znovič. To pot je kakor izpod zemlje
doletel k meni zamolkli odmev človeške go¬
vorice. »Bodi blagoslovljen, o Gospod!" sem
čul razločno. In kar je še čudnejše, je bil to
ženski glas. »Kdo si ?“ sem vprašal znovič.
»Izraelska žena, pokopana tu živa s svojo
hčerko. Umiravi, pomagaj!“ Tako se je glasil
odgovor. Potolaživši jo, sem jo popustil ter
pritekel semkaj."

Tribun urno vstane.

»Prav imaš, Gezij", reče, „sedaj vidim
to. Črtež je bil lažnjiv, isto tako tudi besede
prokuratorjeve, tikajoče se treh jetnikov- Toda
vsi Rimljani niso enaki Valeriju Gratusu."

»Kolikor sem mogel razumeti iz zna¬
menj nemega starca", konča Gezij, »je on
delil svojo hrano z izraelskima ženskama."

Tribun pogleda po svojih podložnih in
sodeč, da pri tem, kar ima storiti, bo bolje,
ako ima priče, reče:

»Moramo osvoboditi ti ženski. Pojdite
za menoj!“

Gezij je bil razveseljen.

»Treba bo podreti zid", je pojasnjeval.
»Našel sem sled za vrata, ki pa so nepre¬
dirno zazidana."

Tribun se obrne k jednemu uradniku.

»Pokliči zidarje!" reče. »Naj pridejo z
orodjem. Požuri se ! Poročilo ne odide danes ;
vidim namreč, da ga bo treba popolniti."

Na to vsi urno zapuste sobano.

II.

Gobavi.

»Izraelska žena, ki je tu živa pokopana
s hčerko. Umiravi, pomagaj!“

Takšen odgovor je začul nadzornik
Gezij v celici, naznačeni na njegovem črtežu
s številko V.

Naš čitatelj, slišavši ga ob enem ž
njim, si je moral gotovo reči: »Konečno se
je našla Ben-IIurova mati in njegova sestra
Tirza."

Zares sta bili to oni dve.

152  —

Gratus ju je hotel skriti pred človeškimi
očmi in je izbral radi tega bastijo Antonijo,
ki se je nahajala neposredno pod njegovim
nadzorom,- ter celico pod številko VI. Ta je
bila namreč oddaljena od drugih ter poleg
tega še okužena z gobami. Ni bilo dovolj,
vreči ju v ječo ; ti ženski morata umreti.

Ko je bila napočila noč, sta ju dva
sužnja privedla semkaj. Ta dva sužnja
sta zazidala vrata celice, na kar so poslali
vsakega na drugo stran dežele, da bi tako
izginil sled na njima za vedno.

Gratus bi se bil zares dokaj lože iz¬
nebil teh dveh brezorožnih žensk — dva
sunca z nožem in bilo bi po njima; toda
rajše ju je izročil počasni in neizogibni smrti,
da bi v sluča ; u odkritja vse zadeve se za-
mogel izgovarjati s tem, da je njima pri¬
sodil samo zasluženo kazen, kar se je močno
razlikovalo od dvojnega umora.

Radi tega je v sosedno celico vrgel
jetnika, kateremu so za prestopek proti di¬
sciplini odrezali jezik in iztaknili uči. Ta člo¬
vek je imel njima dajati pijačo in hrano.

V slučaju celo najstrožje preiskave bi
ne mogel on ničesar objaviti, niti izdati imen
zaprtih žensk ali njih preganjalcev.

Ta drzni načrt, izmišljen skupno z Mes-
salo, je dovolil njima obema pod pretvezo,
da treba kaznovati rodbino Hurov, pograbiti
vse njeno premoženje. Niti najmanjši del od
tega ni prišel v cesarjevo zakladnico.

Da zatre sled, je Gratus odstranil po¬
prejšnjega nadzornika. Ta sicer ni vedel o
ničemur, toda poznal je podzemeljske ječe
in nemogoče bi bilo, skriti pred njim zaprti
ženski.

Prokurator je dal napraviti nove črteže,
izpustivši v njih, kakor smo videli, celico pod
številko VI., ter jih izročil novo imenovanemu
nadzorniku. Ob enem s to številko je tudi
odšel vsak sled za nesrečnima ženskama.

Zmožnost čutila radosti in trpljenja se
okrepčava v človeški duši v meri njenega
razvoja.

Da bi se moglo umeti, kako neizmerno
je bila Hurova mati nesrečna v tej ječi, je
dovolj predočiti si grozo, ki spreleti člo¬
veka, katerega živega zazidajo; treba pa si

je še predočiti stopinjo, s kakoršno je zlasti
ona občutila to grozo.

Znano nam je že, da je bila nenavadno
nadarjena in da je morala biti vsled tega
močno občutljiva.

A sedaj naj nam bo dovoljeno priznati,
da smo v prejšnem pripovedovanju nalašč
tako podrobno opisali Hurovo palačo ter mir
njihovega rodbinskega življenja, da bi si či-
tatelj mogel sedaj lože predočiti, kako stra¬
šen je bil za njo ta prehod od izobilja v hiši
njenega moža v to temno, vlažno zidovje, in
kako velikanska je bila razlika med njima.

Ako hočeš, dragi čitatelj, zmeriti s so¬
čutnim očesom obup, ki je razdiral dušo te
ženske, spomni se le njenega razgovora s
sinom o Bogu, narodih in junakih, v katerem
je razgrinjala pred njim sedaj svoje filozo-
fične nazore, pa znovič vzvišeno domoljubje,
a zmerom globoko materinsko ljubezen.

Ako se hočeš bolestno dotakniti moža
— trči ob njegovo ljubezen; ako hočeš še
občutljivejše raniti žensko — dotakni se nje¬
nih občutkov.

Dovolivši si navesti tu te opomnje, se
vrnemo k daljšemu, pripovedovanju.

Celica pod številko VI. je bila vlažna luknja.
Njene stene so bile gole, po katerih se je
cedila vlaga, in na podu je bilo vse polno
špranj; svetloba in zrak je prihajal vanjo
skozi ozek predor v zidu.

Tu je vladala neprestano polutema.

Iz početka jo grič Morija, na katerem
so Makedonci pozidali grad, bil oddeljen od
onega, na katerem se je nahajalo svetišče, po
ozki, toda globoko v zemljo zariti skali. Ko
je Jan Hirkan spremenil grad v trdnjavo, ki
bi imela služiti v obrambo svetišča, je ukazal
v tej skali izdolbsti podzemljske celice. Skozi
predor, narejen na severni strani, so delavci
zahajali vanjo ter delali. Izdolbli se pet celic
v jedni vrsti in šesto v prileglem hodniku.
Ona ni bila v zvezi z nobeno drugo, razun
z ono pod številko V. Po končanem delu, da
zapro predor, ki se je nahajal uprav v celici
številke VI., so ga obzidali od zunaj s steno,
narejeno iz velikanskega kamenja, pustivši v
njej samo daljše špranje.

Ko je Herod dobil v last bastijo in
svetišče, je sezidal na tem mestu še debe-

153

lejši zid ter zakril ž njim vse te špranje,
razun jedne, skozi katero je dohajalo neko¬
liko zraka — le toliko, da so jetniki mogli
dihati — ozki prod svitlobe, tako ozek, da
ni mogel razpršiti teme v ječi. Takšna je
bila celica pod številko šest.

A sedaj poglejmo v njeno notranjost.

Obe ženski, prišlo ni vši se h goli steni,
sta sedeli pri tem predoru. Koliko ur sta že
prebili tako, gledajoči ta prod svetlobe ter
črpajoči nadejo rešitve v tem slabotnem
žarku! On je njima napovedoval dan in, ka¬
dar je izginil, sta vedeli, da je legla na zemljo
temna noč — nikjer tako gosta in dolga
kakor tukaj.

Skozi to špranjo, kakor skozi široka
kraljeva vrata, so odhajale njune misli v
daljni svet; drvile so po tem svetu misli
jedne — za sinom, a misli druge za bratom.
Iskale so ga po morju, kopnem in otokih....

Danes se nahaja v tem le mestu, jutri
v drugem, a povsod samo mimogrede, in
kakor midve čakavi nanj. tako tudi on naju
išče po vsej zemlji. Dokler je on živ, dotlej
je še nekdo, ki se naju spominja; in dokler
se on spominja, je še nade.

To sta si ponavljali vzajemno. In ča¬
kali sta.

V svitlobi slabega žarka ju vidimo sedaj,
kako se stiskata druga k drugi. Obe sta nagi.
V naših očeh ju zakriva, kakor kraljevi škrlat,
velikost trpljenja.

Kako močno sta se spremenili! Niso
bila to samo leta, ki so pritisnila na nju tak
pečat. Mati je bila nekdaj zala ženska, hči
— zalo dekle: sedaj bi celo Juda strepetal,
ko bi ju zagledal. Lase imata dolge, zamo¬
tane in nekako čudno bele. Obe nehote vzbu¬
jata v človeku odpor. Nemara se muke gladu
in žeje tako odbijajo na njunih licih. Od
včeraj, ko so izpustili iz sosedne celice sle¬
pega njunega služabnika, nista še imeli ni¬
česar v ustih.

Tirza se stokajo stiska k materi.

»Bodi mirno, moje dete, oni pridejo —
oni 'morajo priti", pravi izraelska žena. „Bog
je dober ! Saj kolikorkrat so zadonele trombe
nad svetiščem, nisve nikdar pozabili dopri¬
nesti Mu svoje molitve. Glej, svetloba je še
tako jasna; solnce mora biti še visoko na

nebu. Treba samo paziti, kedaj kdo pride.
Ne izgubljajvi nadeje. Bog je dober."

Tako je govorila mati, in njene besede
so pomirjale Tirzo.

Komaj osem let se je pridružilo k onim
trinajstim, katere je štela, ko smo jo zadnjič
videli, toda navzlic temu je bila sedaj že
dorasla ženska.

»Potrudim se, biti pogumna, o mati!“
je dejala, dušeča stokanje. »Živeti hočem
radi tebe, moja najdražja, radi Jude. Kje je
on sedaj P Ali naju najde kedaj ?“

.Njun glas je zvenel nekako ostro, ter
bil zmožen, zbosti človeško uho.

»Sanjalo se mi je o njem", je odvrnila
mati, pritiskajoča Tirzo še močneje v svoje
krilo. »Videla sem ga tako razločno, kakor
vidim tebe. Treba nama je verjeti sanjam.
Tudi naši očetje so vanje verovali. Gospod
je govoril ž njimi često v sanjah. Evo, sanjalo
se mi je, da sve stali obe pred zalimi vratmi
v ženskem stebričju, v svetišču. Dokaj žensk
je bilo tam pri nama. In prišel je on, obstal
pred vratmi ter se oziral naokrog. Oziral se
je po vrsti na to in na ono — pregledal je
vse ženske. Srce mi je močno udarilo. Videla
sem, da išče naju. Z razprostrtimi rokami
sem stekla k njemu, kličoča: »Tu sem jaz,
tu sve obe 1 “  On me je slišal in videl, toda
obrnil se strani ter šel dalje. Ni poznal
rodne matere!"

»Ali bi pa bilo drugače, ko bi se sre¬
čali ? Močno sva spremenjeni!"

»Da, močno spremenjeni!“ odvrne mati,
sklonivši glavo na prsi, da skrije ganutje,
»toda mogli bi se mu dati spoznati."

»Mati, jezik me pali in grlo peče!
Vode, mati, vsaj kapljico vode mi daj!“
jame znovič ječati Tirza.

A odkod naj ona dobi to kapljico vode P
In ona, bivša kneginja Hur, se je obupno
ozirala naokrog. Tako pogostoma je že kli¬
cala ime Gospodovo, delajoča v tem imenu
obljube — ki pa se doslej še niso izpolnile,
da se jej sedaj beseda nadeje zdi kot zasme¬
hovanje. Čuti, kako ji vhaja sila življenja,
kako se oči pokrivajo s senco smrti, a ob
enem z močmi je tudi njena tako krepka
vera jela v njej slabeti. A vendar je še ho¬
tela dati hčerki tolažbo.

20

— 154  —

»Potrpljenje, Tirza!“ jej šepeta s težav¬
nim glasom. »Potrpljenje. Oni pridejo. Že
so blizu!"

Toda, kaj je to? Na njena ušesa dohaja
nekak šum. Kaj, ko bi ju motil posluh? Ne?
Zares se je razlegal v celici divji krič ne¬
mega sojetnika. Tudi Tirza ga je Cula. Pod-
piraje se vzajemno, sta vstali.

»Hvaljen bodi Gospod na veke !“ zakliče
mati z vnemo prerojene vere in nadeje.

»Hola, kdo je tam?"

Ta klic se je razlegal po pustem zidovju.

A za njim takoj drugi:

»Kdo pa ste?"

Glas jima je bil tuj, toda vsekako pri¬
jeten. Sedaj sta prvič v osmih letih slišali še
drugo govorico razun svoje.

Ta prehod od vrat sreče do vrat živ¬
ljenja, ki so se zapirala nad njima, je bil tako
nagel, tako nepričakovan, da se nista mogli
zavesti ter si pojasniti, kaj se godi ž njima.

Treba pa je bilo čim prej odgovoriti
na to radostno vprašanje.

»Izraelska ženska, ki je tu živa poko¬
pana s hčerko! Umiravi! Pomoči!"

Takšen odgovor so začuli skozi predor
v celici številke V.

»Počakajta, takoj se vrnem1“ je prile¬
telo na ušesa dveh nesrečnic.

Glasno sta se zjokali.

Naposled sta bili najdeni! Gez trenutek
dospe pomoč. Najdeta svobodo in vse, kar
sta izgubili — sina, brata, hišo, bogastvo in
stališče. Velika, neizmerna svetloba, ki pro¬
dira tudi skozi najožjo špranjo — svetloba
nadeje je razsvetila njuno ječo. f

Glad, žeja, prikazen smrti so izginile
pri njenem blesku.

Nadzornik Gezij je dolgo pripovedoval
svojo zadevo, toda naposled jo je končal.

Tribun, ne odlašajoč, se je takoj po¬
prijel dela. Gez malo časa je bil v podzemlju.
Naročil je, da se mora podreti zid v vratih.

»Hola! kje sta?" je zaklical glas skozi
predor v celici številka V.

»Tukaj" je odvrnila od znotraj mati,
približavši se k zidu.

In takoj je zaslišala močne udarce nad
svojo glavo. Udarci so se ponavljali, sedaj
više, pa zopet niže. Kaj, ko bi podirali zid ?

»Da, tako je; to je bil odmev velikega
kladiva. Delali so predor, skozi kateri bi imela
priti do nju — svoboda.

Obe nesrečnici sta uprli svoje oči v
steno. Zdelo se je, da hočeta s svojim po¬
gledom pomagati svojim rešiteljem. Mislili sta,
ko bi se v stran obrnili, da bi ti odmevi
takoj prenehali ter bi se znovič večna tema
zagrnila nad njima.

Roke, ki so delale na drugi strani, so
bile močne, gibčne in polne dobre volje.

Udarci so vsaki hip postajali razločnejši.

Padel je jeden sip, za njim drugi, tretji,
in vsak odstranjen kamen je zbližal za jeden
korak s svobodo ti dve živo pokopani žrtvi.

Že sta razločno začuli razgovor delavcev!

Nakrat, o nepopisljiva sreča ! se je za¬
bliskala rudeča svetloba baklje. V temi je
ona zasvetila kakor rešilna juternica.

»To je on, mati, to je on! Našel nas
je naposled!" je klicala Tirza.

»Bog je dober!" je šepetala mati z
drhtečimi ustmi.

V celico je padel velik odlomek zidu,
potem še večji, na to se je zvalil celi sklad
kamenja. Vrata so stala odprta. V tem prahu
in sipu se je prikazal človek z bakljo v roki.
Za njim se je nekoliko drugih ljudij posta¬
vilo v dve vrsti, pustivši prost prehod za
tribuna. Rimski dostojnik hoče sam nazna¬
niti osvobojenje tema nesrečnicama.

Gotovo mu padeta k nogam, pozdrav¬
ljajoči ga kot rešitelja.

»Ha! Kaj je to ? Oni se skrivata v naj¬
daljši kot podzemlja. Nemara iz bojazni? Ne.
To že vemo, da sta nagi — torej vsled sra¬
mežljivosti." Tudi ne zgolj iz sramežljivosti.

Iz teme doletavajo besede brezmejnega
obupa. V vsej človeški govorici ni najti tako
bolestnih:

»Proč od naju. Nečisti svi! nečisti!"

Baklje so strepetale v rokah delavcev.
Vsi so s strahom pogledali drug drugega.

»Nečisti svi! nečisti!“ se je ponovil
znovič obupen krič.

S takim krikom je moral oditi od raj¬
skih vrat duh, obsojen v večno temo.

Vdova in mati je izvršila dolžnost in
še le sedaj, na odmev lastnih besed, se je
vzbudila v njej zavest, da to osvobojenje, o

155  —

katerem je sanjarila, za katero je tako dolgo
molila, katero se je videlo od daleč kot
rudeč, sočnat sad, se je z dotikom njene
roke spremenilo v sodomsko jabolko.

Obe, ona in Tirza, sta bili gobavi!

Danes nam je težavno razumeti vso
grozo, ki jo obsegajo te besede, toda poglejmo
v knjige takratnega zakonika :

„Ti četveri so prišteti k mrtvim: slepi,
gobavi, revni in brezdetni/

Tako govori Talmud.

Biti gobav, je pomenjalo: biti mrtvec;
kot mrliči so bili taki izgnani iz mest, v ka¬
terih so stanovali ljudje; gobavec je smel z
najljubljenejšimi in najbližnjimi govoriti samo
iz gotove daljave, občevati je smel samo s
sebi podobnimi obsojenci; bil je izključen
izpod zakona, odpahnen za zmerom izpred
vrat svetišča; za obleko je smel imeti samo
plahto, usta odpirati samo za to, da je od¬
ganjal od sebe ljudi s kričem : »Nečist! nečist!“

Bivati je smel samo v puščavi, ali v
zanemarjenih grobovih, postal je živeča senca,
pravcati volkodlak iz Gehenne, budil je gnjus
in strah v drugih, a v samem sebi nejevoljo;
'živel je samo za muko, a vendar ni hotel
umreti, dasiravno je v smrti bila jedina re¬
šitev in nadeja.

To je pomenjalo biti gobav.

Nekega dne — ali je mogla vedeti ke-
daj, ker se jej je v tej celici zmedel račun
časa, — nekega dne je čutila vdova Hura
neko opeklino na dlani desne roke; kmalu
na to se je prikazal na njej lišaj. Močila ga
je z vodo, toda namesto, da bi izginil, se je
še povečal čimdalje bolj. Iz početka je le
malo pozornosti obračala nanj ter skrivala
to pred hčerko, toda kmalu so se tudi na
Tirzi jele pojavljati podobne prikazni.

To betvico vode, katero so jima dajali,
sta rabili kot zdravilo ter rajši pritrgali žej¬
nim ustom pijačo. Vendar zaman! Speklina
in lišaji so se razširjali polagoma po vsej
roki; koža je pokala na njej in nohti so od¬
padli od telesa. Nista začutili velikih bole¬
čin, marveč neprestano naraščajočo splošno
bolezen. Potem so ju jele skleti in pokati
jima ustnice.

Vdova Hura, ki je ljubila snago, ne
samo radi potreb telesa, marveč tudi radi

spoštovanja predpisov velikega postavoda-
jalca, se je borila neprestano z nesnago v
podzemlju in s to grozno boleznijo.

Nekega dne, ko so jo napadle zlokobne
slutnje, je privedla hčerko k predoru. Žarek,
prodirajoč skozi njo, je osvetlil dekličje lice.

Tirzine trepalnice so bile bele kakor sneg.

Revna mati je vedela, kaj to pomeni.

Stala je kot otrpnela od bolesti, v njeni
glavi je nastala velika praznota in v njej se
premetavala samo jedna misel: »gobe! gobe !“

Toda premagala je svoje ganutje. Ma¬
terinska ljubezen jej je dodala poguma in
moči, da je skrila pred hčerko grozno resnico.
Izgubivši sama nadejo, ni vendar nehala
vlivati tolažbo v srce nesrečnega otroka.

Da bi jo zabavala, si je izmišljala raz¬
lične igre, pravila jej stare pripovedke in
tvorila nove. S pečenimi ustnicami jej je pre¬
pevala psalme kralja — pesnika, zajemajoča
v njih sama pogum in moč.

Bolezen je med tem neizprosno, dasi¬
ravno počasi napredovala. Posipala je s
srežem njuni glavi, izgrizla luknjice v ustnicah
in trepalnicah, pokrivajoča njuno telo z
garjami. Potem se je lotila grla, nadavši
oster, hripav zvok njunemu glasu; na to se
je lotila členov ter napela na njih staničasto
tkanino in hrustanec.

Polagoma, polagoma, in mati je vedela,
da neozdravljivo, je zajela pljuča, skazila
kri, posušila kosti in tako ju bo stiskala
čimdalje tesneje s svojimi železnimi rokami
— a smrt je bila nemara še daleč.

In prišel je naposled bolestni dan, ko
je mati se čutila primorano imenovati Tirzi,
bolezen, ki ju je doletela. Obe sta med jokom
in stokom jeli pošiljati svoje molitve pred
prestol Jehova, da bi ta polajšal njune muke.

Sčasoma vendar — tako velika je moč
privajenosti — sta se nesrečni žrtvi spopri-
jaznili z gnusno promeno, kakoršni sta pod¬
legli : govorili sta o njej brez obupa, kot o
nekaki navadni stvari ter navzlic vsemu temu
hrepeneli po življenju.

Jcden vozel je jih še vezal z zemljo —
krepčali sta si duha, ko sta govorili in sa¬
njarili o Ben-Huru.

Mati je obljubovala združenje ž njim
hčerki, a hčerka materi — nobena izmed nju

20 *

156

tudi ni dvomila, da tudi on s koprnenjem in
tesnobo pričakuje tega trenutka. In tkoCi ter
pretikajoči neprestano to prejo nadeje, sta na¬
hajali v tem olajšavo težke svoje usode in
opravičenja pred samimi seboj, da živita in
nočeta umreti.

Videli smo, kako sta se tolažili navzlic
celodnevnemu gladu in žeji v trenutku, ko ju
je našel Gezij.

Svetloba baklje je iskreče osvetlila temnico.

Svoboda je prišla.

„Bog je dober !“ je zaklicala mati, pre¬
vzeta hvaležnosti ter hvaleča Njegovo ime
za to, kar jim je poslal.

Vstopil je tribun.

Še le sedaj je vdova Hura, kakor v
luči te baklje, zagledala, da za nju ni več
rešitve in da ima radi svoje bolezni še
dolžnost. In iz njenih ust je prišla grozna
svaritev:

»Nečisti svil nečisti!“

Ah! koliko truda je stala revno mater
izvršitev te dolžnosti.

Svoboda se je zares vrnila, toda davno
srečno življenje se več ne povrne. Odslej,
ako pojde kedaj mimo hiše, ki je bila nek¬
daj njena last, nima pravice, se ustaviti, k
večjemu da zakliče: »Nečista! nečista!"

Svojemu sinu, po katerem je bedeča in
spavajoča koprnela, svojemu rodnemu sinu,
ko bi ga srečala ter bi on stegnil proti njej
roko in zaklical: „Mati!“,bi morala odgovo¬
riti : »Nečista ! nečista !“

A to drugo njeno dete, katero se sedai
radi pomanjkanja druge obleke mora pokri¬
vati s svojimi lasmi, — oh! tudi ono, še
tako mlado, bo vzbujalo pri ljudeh nepre¬
stano le gnjus.

A vendar se je plemenita žena Izraela
udala sama tej usodi, ko je iz globine srca
zaklicala besedi, ki bi jej imeli odslej služiti
za pozdrav ljudem, katere sreča na poti:
»Nečista! nečista!"

Tribun je s trepetom zaslišal ti zlo¬
kobni besedi, toda ni se umaknil.

»Kdo pa sta?" ju vpraša.

»Ženski, umirajoči od gladu in žeje.
Toda — je dodala takoj — ne bližaj se!
Ne dotikaj se tal niti stene. Nečisti!“

Rimski\dostojnik je nadaljeval svoje
izpraševanje.

»Povej mi, ženska, kako se imenuješ?
Kedaj si bila vržena v ječo ? Od koga in
za kaj ?

Ona mu je odvrnila:

»Živel je nekdaj v Jeruzalemu knez,
Hur mu je bilo ime — Ben-Hur... Vsi ple¬
meniti Rimljani so bili njegovi prijatelji —
sam cesar ga je obdaril s svojo prijaznostjo...
Jaz sem vdova onega kne a in ta-le je nje¬
gova hči. Kako ti naj povem, kaj je naju
spravilo v ječo ?... Sama ne vem. Ni bilo za
to nikakega vzroka —• k večjemu naše bo¬
gastvo. Bolje bo, če vprašaš Valerija Gra-
tusa — on ti zamore bolje pojasniti, kdo je
bil naš sovražnik in kedaj so naju vrgli
semkaj. Jaz tega ne vem. Glej, evo, kam so
naju pripravili, glej in imej usmiljenje!"

Ozračje v temnici je bilo soparno. Rim¬
ljan pa je vendar ukazal človeku, ki je držal
bakljo, se približati ter je zapisal ta odgovor.
Vsakdo bi lega ne bil storil.

»Osvobojeni sta", je dejal, spravljajoč
tablice, »med tem pa vama pošljem pijače
in hrane."

»Pošlji nama še obleke in vode, da se
utnijevi!“ je prosila mati.

»Tvoja želja, vrla ženska, se izpolni.".

»Bog je dober!" je ponavljala vdova
med jokom. »Mir Gospodov bodi s teboj!"

»Pripravita se!" reče tribun. »Nocoj po
noči ukažem vaju izpeljati skozi vrata ba-
stije. Svobodni bodeta. Poznaš postavo, torej
veš, kam se imaš podati. Srečno, Hurova
vdova!“

Pomignil je svojim ljudem ter odšel ž njimi,

Kmalu so se prikazali pri vratih sužnji
nesoči vodo, obrisače, kruh, meso in obleko.
Vse to so odložili na prag ter prestrašeni
zbežali.

Ko je nastala noč, so odpeljali obe
nesrečni ženski skozi vrata.

Bili sta prosti.

Nad njunima glavama so migljale one
zvezde, kakor nekdaj pred osmimi leti nad
streho palače Hurov.

Dvignili sta oči proti nebu ter mu za¬
stavili bolestno, breznadejno vprašanje:

»Kam hočeva iti in kaj bo dalje?"

— 157

III.

Znovič Jeruzalem.

Skoro ob tem času, ko je Gezij na
bastiji Antonije pripovedoval tribunu grozno
svojo najdbo, se je vspenjal neki človek po
vshodnem rebru Oljske gore.

Pikra in skalnata steza je držala skozi
grmičje, ki je bilo od solnca opaljeno. Naš
popotnik je bil vendar močan in mlad, imel
je na sebi ohlapno, lahko obleko; torej je
lahko prenašal solnčno vročino, vspenjaje se
po strmini.

Šel je počasi, ogleduje se na desno in
na levo.

Z njegovega lica je bilo moči čitati, da
mu je ta kraj dobro znan in da budi v njem
sladke spomine. Pozdravljal je te obžgane
rastline in te griče kot svoje davne prija¬
telje: \Kako me veseli, da vas znovič vidim.
Naj vendar pogledam, ali ste se kaj spre¬
menili!" jim je dejal s svojim pogledom.

In vspenjal se je tako s početka po¬
časi, toda čim bolj se je bližal vrhu, tim
bolj je pospešil korake.

Konečno je obstal na samem vrhu Oljske
gore. Živa rudečica mu je stopila na lice in
s pridržano sapo je zrl na prizor, ki se je
razgrinjal pred njegovimi očmi.

Ta popotnik ni bil nihče drugi nego
Ben-llur, in mesto, čegar prikazen ga je
napajala s takšnim razkošjem — Jeruzalem.

Koliko ljudij in s kako različnimi ob¬
čutki je že zrlo s te gore na Sveto mesto!
Tit, zmagovalec in vitez križarskih vojsk, ter
Izlamit in popotnik iz zapada, — prvi kot
zmagovalec, drugi kot pobožni popotnik, —
toda nihče z občutki tako bridkimi, tako bo¬
lestnimi in ponosnimi ob enem nego Ben-Hur.

Spomini slavja in upadka židovskega
naroda, njegova zgodovina — zgodovina Boga
— so mu stali kakor živi pred očmi. To
mesto so sezidali njegovi očetje; ono je bilo
priča velikih pregreh in nenavadnih čednostij,
poleta duha in njegovih slabostij — ter vere
in nezvestobe izbranega ljudstva.

Ben-Hur je imel še pred očmi sliko
Rima, ki pa ni bila zmožna, mu zatemniti
tega, s čimur se je napajal v tem trenutku.

In čutil se je ponosnega na to pre¬
stolnico, a ta ponos bi se bil lahko spre¬
menil v napuh, ko bi se ne bil pri tem z
bolestjo spominjal, da v tej kraljevi pre¬
stolnici vlada sedaj sovražnik. Samo z nje¬
govim dovoljenjem so skladali žrtve v palači,
iz katere je nekdaj vladal David in v kateri
so se danes mogočno vsedli najezdniki (pri¬
šleci). V njej so oni izmišljali čimdalje več
novih davkov, obkladajoči ž njimi izvoljence
Gospodove.

Vendar ti občutki ponižanja in bolesti
so bili splošne nravi — čutil jih je vsak
pravi Izraelec.

Razun njih pa je nesel mladenič breme
lastnega trpljenja in pogled na rojstni kraj
mu je isto še bolj obteževal.

Solnce je ljubeznivejše občevalo z za-
padnim obronkom Oljske gore, nego z vshod-
nim, in tudi ljudje so ga obdelovali z večjo
ljubeznijo, obsadivši ga z vinogradi ter s
smokvinimi sadniki in oljkinimi vrtovi. Po¬
krivalo ga je zelenje od vrha do posušenega
potoka Cedron. Pred njo je štrlel kvišku
strmi zid od gore Morija — bel kakor sneg.
Temeljno zidovje je pozidal Salomon, a do¬
končal ga je Herod.

Na to se je oko od skale do skale
vspenjalo čimdalje više, tje do svetišča. Zdelo
se je, da je bil to spomenik, kateremu je
služil la zid za podnožje.

Dalje mu je segal pogled po galerijah
poganov, Izraelcev, žensk in duhovnov. Ob¬
koljene z vrsto belih mramornatih stebrov,
so se dvigale druga nad drugo, najviše pa
se je nahajal neskončno zal, veličasten po
svojem razmerju, leskeč se od zlata, — ta¬
bernakelj, sveto stanovanje svetih. Skrinje
zaveze že ni bilo več v njem, toda —
izraelski otroci so v to trdno verovali —
da je bil sam Jehova.

Izpolnile so se besede Sinu Božjega.
Dandanašnji od tega umetnega dela ni ostal
več kamen na kamenu.

Pogled Ben-Hura se je vspenjal še više
in više nad streho svetišča proti gori Sion,
posvečeni z napovedmi o bodočem kralju.

Pomnil je, da med goro Morijo in Sio¬
nom leži dolina Cheemongerger, katero je
namakal Ksistus (Xystus); da so se v njej

— 158  —

nahajale zale palače in vrtovi; toda mla¬
denič se ni zmenil za-nje; meril je s pogle¬
dom ona poslopja, ki so se nahajala ob
kraljevem griču: dom Kajfeža, osrednjo si¬
nagogo, rimski Praetorij, neumrljivi Hippicus
ter turobna, toda pri tem tako sijajna gro¬
bišča Fasaelus in Mariamne.

A ko je sredi njih zagledal palačo He¬
roda, seje vzbudilo v njegovem srcu koprnenje
po kralju, ki je prihajal, in pred katerim bi
on — Ben-Hur — imel pripravljati pot ter
začasno njegovo uboštvo podpirati s svojim
bogastvom.

In misel njegova je šla nasproti dnevu,
v katerem On pride, da zavlada na gori
Moriji, v svetišču in Tionu z njegovimi stolpi,
palačami in bastijo Antonijo ter nad novim,
še ne utrjenim mestom Bezeto ! Videl je mi¬
lijone izraelovih otrok, kako so šli s prapori,
prepevajoči slavo Gospodu, kateri je zmagal
radi njih vse narode ter jim dal gospodstvo
nad svetom.

Solnce se je jelo že pomikati za gore
in od njegovih žarkov so se zapaljali stolpi
in bastije mesta, leskeče se kakor zarja od
plamena.

Vrhovi daljnih gora so še držali na
svojih ramenih Foebov ščit, toda ni se jim
dal pridržati, in drsajoč po njihovih obronkih,
je zapadel na drugo stran zemlje. Nad sve¬
tiščem je zavladal mrak, ki pa ni mogel za¬
kriti pred očmi Jude temne točke na nebu,
tam na desno od svetišča.

Stala je tam nekdaj hiša njegovih oče¬
tov — ali stoji še sedaj, ali že ni tam samo
kup razvalin ?

Smeli načrti, sanjarenje po slavi, pre-
rojenju domovine — vse to ga je zapustilo
pri pogledu na to točko.

In ustavila se je nad njo z ljubeznijo
Ben-IIurova misel, katera v tem hipu ni
bila zmožna objeti drugega cilja, razun svete
dolžnosti, ki ga je privedla semkaj.

V glcbelji puščave, ko se je združil s
šejkom Ilderimom, se je seznanjal z deželo
ter izbiral kraje, primerne za obrambo, kot
poveljnik, ki razgleduje kraj, v katerem se
mu bo treba vojskovati; — tam je nekega
večera stopil pred Ben-Hura Simonidesov
poslanec ter prinesel mu novico, da so Rim¬

ljani Valerija Gratusa odstavili in naznačili
na njegovo mesto Poncija Pilata.

Veliki Jehova je torej potrl Judove so¬
vražnike ter odvzel jim pušico, katero so nanj
merili; jeden je postal hrom, drugi je iz¬
gubil oblast nad Judejo — oba sta bila.
brez moči.

Vsi razlogi k bojazni so izginili kakor

sanje.

Ni bil mar torej sedaj najprimernejši
čas za iskanje ? Ako sam ne bi mogel pro¬
dreti z očmi v globelji judovskih ječ, more
jih preiskati z očmi drugih. Ako bi se ne¬
srečni ženski našli, ni imel Pilat nikakega
vzroka, držati jih na dalje v tem zidovju —
vsaj nobenega takega, ki bi ga ne bilo mo¬
goče odstraniti s. šekelji, ha! če treba

celo s talenti!

Pridobivši iz ječe mater in sestro —
tako je sanjaril Juda — ju nastani v var¬
nem kraju ter se z mirnim srcem in vestjo
poprime misli o kralju, ki je prihajal.

Zadoščeval mu je jeden trenutek, da je
tako sklenil.

V tej noči se je še dolgo posvetoval z
Ilderimom.

Drugo jutro so ga trije Arabci pospre¬
mili do Jerihe, tu jih je odpravil s konji
vred ter se podal na daljšo pot sam in peš.
V Jeruzalemu bi se imel siliti z Malluhom.

Doslej še ni napravil nikakega načrta
za delovanje.

Z obzirom na bodoče velike nakane je
moral, kolikor mogoče, skrivati se pred očmi
vlade. Iskanje svojih najbližjih prepusti med
tem Malluhu, zvestemu služabniku in zvitemu
možu, nadzirajoč samo njegove korake.

Toda kam jih naj obrne najpoprej ?
Ali ne k bastiji Antoniji? Saj se je razpro¬
stirala govorica, da njeno zidovje stoji na
labirintu jetniških celic, ki so bile hujši
strah za Žide, nego močna posadka trdnjave.
Sicer pa si je Juda tudi zapomnil, ko so
poslednjič počivale njegove oči na dragem
obličju matere in sestre, da ju je rimska
straža odgnala proti bastiji.

Ko bi ju bili tudi pozneje premestili
kam drugam, morali so tam ostati sledovi,
ki mil olajšajo iskanje.

— 159

Tako je premišljeval Ben-Hur, dasi-
ravno je v globelji njegove duše tičala še
druga nadeja.

Od Simonidesa je vedel, da doslej še
živi Amra, Egipčanka. Gitatelj se še gotovo
spominja, da se je tistega dne, ko je padla
nesreča na Hurovo hišo, ona zmuznila
straži iz rok ter zbežala nazaj v palačo. In
zapečatili so jo v njej.

Imela bi umreti od gladu. Toda Simo-
nides jo je po rokah zvestih služabnikov
preskrbljeval s hrano in pijačo.

Bila je tudi jedino bitje v palači, ka¬
tero Gratus, navzlic vsemu svojemu prizade¬
vanju, ni mogel prodati.

Zgodbe pravih njenih lastnikov so stra¬
šile kupce. Šepetali so si pri tem čudne reči.

Razširila se je govorica, da v palači
stanujejo duhovi.

Bržkone je Amra, pokazavši se včasih
na narožnikih strehe ter za zamreženimi
okni, dajala povod in snov taki govorici.

V resnici pa tudi ni bivala v tem ob¬
zidju zvestejša duša, nego je bila ona.

Juda je sklenil za vsako ceno, sniti se
z Egipčanko. Ona je nemara vedela kaj o
njegovi materi in o Tirzi. Ko bi mu pa tudi
ne mogla dati nikakega pojasnila, bo mu
vendar prijetno, videti zvesto služabnico v
tej stari, dragi hiši!

Najpoprej torej pojde k palači svojih
očetov.

S tem sklepom se je odpravil z gore
proti potoku Cedronu, potem pa je zavil na
jug k vasici Siloan. Potoma je srečal pa¬
stirja, gonečega ovce na trg; spustil se je ž
njim v razgovor in šla sta skupaj do vrat
Svetega mesta.

IV.

Ben-Hur pred hišo svojih očetov.

Temno je že bilo, ko se je Ben-Hur
poslovil s pastirjem pri Ribjih vratih ter
krenil v tesno ulico, ki je držala proti jugu.
Na obeh njenih straneh so bile nizke, temne
in turobne hišice. Tišino so pretrgavali tu le
poredkoma koraki mimogredočega; vsaki, ki
ga je srečal, ga je prijazno pozdravil. S streh
pa so se mu glasile na ušesa zamolkle pesmi
mater, zibajočih svoje otroke.

Samota, nočna tišina in skrb za svojimi
so pripravile mladeniča v bridko tugo.

Gredoč po ulici, je dospel kmalu do
ribnika Betezde. Zvezde-ljubovnice so se ogle¬
dovale v prozorni njegovi vodi.

Dvignivši oči, je zagledal Juda zidovje
bastije Antonije, temno, mogočno, rogajoče
se s svojo obsežnostjo in močjo.

Ako sta njegova mati in sestra tam
živi pokopani — kaj more za nju storiti ?

Z oboroženo roko celo — nič.

Ves legijon bi mogel obkoliti to skalo

— a ščiti in sulice bi se odbijale od njenih
kamenitih zidov.

Njemu nasproti so stali ti velikani in
zroči nanj z višave, — tako se je zdelo

— so se rogali njegovim drznim nakanam.

Torej za javni boj mu manjka moči....
zvijača človeka čestokrat zapelje in Bog, po¬
slednje zavetje brezorožnih, Bog... postavi
večkrat na dolgo poskušnjo človeško potr¬
pežljivost.

Od vznožja bastije je odšel Ben-Hur
proti zapadu. Cul je, da se v novem okraju
Bezeti nahaja „khan“ ter sklenil, nastaniti se
v njem za čas svojega bivanja v Svetem mestu.

Vendar poprej mora videti rojstno hišo«

A kaj je ono s svetlo pasmo tam na
vzhodu? Od črnih nočnih tal se oddeljuje
gora Sion; leskeča se od mramornatih svojih
palač, kraljuje ona nad dolino, pogrezneno
v senci.

Juda le kar mimogrede pogleda ta si¬
jajni grič. Srce ga v tem hipu vleče dalje....

Naposled!... Oh! da... to je hiša nje¬
govih očetov.

Marsikateri gotovo izmed teh, ki bodo
Citali te besede, ne začuti tega, kar je moral
čutiti Ben-Hur v tem trenutku.

Tudi oni so se že gotovo poslovljali s
solzami od svoje rojstne hiše, od onega raja,
po katerem se zmerom koprneči ozirajo, raja,
čegar izgubo jim poznejše veselje in slava
nadomestiti ne more.

Pred severnimi vratmi se je Ben-Hur
ustavil.

Rimski pečat na zapahu je bil še doslej
nedotaknen, z deske, pribite na vrata, pa je
čital pred osmimi leti narejen napis :

»Lastnina cesarjeva/

160  —

Od onega usodepolnega dneva nihče ni
prestopil praga te hiše.

Ali naj potrka, kakor je to storil nek¬
daj? Vedel je, da bo to zaman, toda ni se
mogel ubraniti skušnjavi.

Pa ga vsaj začuje stara Amra ter po¬
gleda skozi okno.

Stopil je po stopnjicah ter vdaril trikrat
po vratih.

Po praznem zidovju je zadonel samo
odmev.

Poskusil je znovič — močneje nego
prvikrat — pa še in še, poslušajoč vsakokrat.

Nič in nič.

Jel je gledati v okna. Nikjer znamenja
življenja.

Umaknil se je za par korakov nazaj na
ulico. Pogledal je kvišku.

Tudi na strehi ni bilo nikogar. Obšel
je palačo na okrog. Na južnih vratih je bil
isto tako cesarski pečat, in na vratih takšna
deska s podobnim napisom.

Mesec je baš pokukal izza Oljske gore,
kakor samo radi tega, da bi razsvetlil na
deski napisane besede.

Ben-Hur je jel pri njegovem blesku
Citati in kri mu je zavrela v glavo.

„0 Bog! ne odlašaj dneva svojega
maščevanja", — je molil k Jehovi — »pošlji
nam kmalu obljubljenega Kralja! Naj on ma¬
ščuje naše krivice ter potepta ošabnega
sovražnika!“

Polagoma pa se je pomirjal; vtruje-
nost je premagala njegove oči in — zaspal je.

Prav od strani bastije Antonije sta se
bližali dve ženski. Porečeš, da sta kaj
vkradli, tako stopata bojazljivo, vstavljajoči
se pri vsakem drugem koraku in loveči z
ušesmi najmanjši šum.

»Ali poznaš hišo, Tirza?" reče šepetaje
mati, ko sta obstali pred palačo Hurov.

Namesto odgovora se je slišalo ihtenje;

»Pojdiva od tod, moje dete", je dejala
vdova Hura in glas jej je trepetal od velikega
ganutja, »pojdiva, ker nama ni dovoljeno
prebivati med živimi. Ne čakajva, da naju
zapode skozi mestna vrata."

„0 tako!" je dejala med ihtenjem
Tirza, »pozabila sem na to!... Zdelo se mi

je pred kratkim, da se vračam domu. Toda
za gobave ni nikjer doma pod solncem. Oni
pripadajo k mrtvim."

V obupu se je zgrudila na kamenje.

»Nimava se ničesar bati... Pojdiva, poj¬
diva že enkrat", je silila mati.

Zares se nista imeli ničesar bati. Ti
dve brezorožni ženski sta se mogli sedaj po¬
staviti po robu celemu legijonu; nepremag¬
ljiva krdela bi zbežala vsled njune prikazni.

Oči izraelske žene so se ozrle po be¬
sedah, napisanih na deski.

Kako? Torej ta hiša ni več njuna last?

Jela je viti roke.

»Vse so nam pobrali, vse! Najin pro¬
stor je sedaj poleg cest, kjer bova z dru¬
gimi gobavimi vred prosili miloščine mimo-
gredoče. Tako je, dete! Jutri morava bera¬
čiti, ali..."

Tirza se je oklene okrog vratu.

»Umreti, mati, oh! umreti. Umirava
skupaj!“

»Ne!“ odvrne vdova Hura, čije vera
je počivala še na močnejšem podnožju, nego
zidovje bastije Antonije. »Ne, dete. Bog je
naznačil konec najinih dnij. Zbližati ga, ni
dopuščeno. Pojdiva odtod" !

Dvignila je hčerko in korakajoča ne¬
prestano okrog zidu, sta obkolili palačo.

Južna njena stran se je kopala v me¬
sečnih žarkih. Kako čudni sta se videli v
tej luči postavi obeh žensk! Strašna bolezen
je zatrla razliko starosti. Mati in hči sta
bili obe enako ostareli.

»Tiho!" je zašepetala mati, zapazivši
Ben-Hur a, »nekdo leži tam na pragu . . .
Neki mož ... Ni treba, da bi naju zapazil".

Juda je imel nemirne sanjo. Prav v
tem hipu se je zganil, vzdihnil in hoteč
ugodnejše položiti glavo, se obrnil z licem
znak.

Mesec je svetil naravnost nanj.

Mati je strepetala in pozabivši na bo¬
jazen, zdirjala k ležečemu moškemu ter se
sklonila nad njim. Iz prsij se jej je izvil krič
skoro divje radosti.

»Naj bo blagoslovljeno ime Gospo¬
dovo!" je zaklicala, dvignivši roke proti
nebu. »Saj je to moj sin in tvoj brat, Tirza!"

»Moj brat! Juda 1“

— 161  —

»Pojdi", reče mati, potegnivši jo k
sebi, „da se ga nagledavi — o tako ! še
enkrat, poslednjikrat! Gospod! dodaj močij
svojima služabnicama, da se zamoreta pre¬
magati !“

Tirza se je zgrudila na kolena ter ho¬
tela poljubiti stegneno bratovo roko, toda
mati jo je nasilno odrinila.

»Ne dotikaj se ga! Nečista! nečista!"

Umaknila se je še dalje, prav kakor
bi bil on gobav.

Lice Ben-Hura, ogorelo od vročega
vetra v puščavi, je bilo nenavadno zalo.
Rudeče ustnice med črnimi brkami so se
mu v tem hipu vložile v nasmeh, toda brada
še ni premogla zakriti zalih obrisov njego¬
vega moškega, energičnega in ob enem než¬
nega lica.

Zal je bil, toda stokrat zalši nego v
resnici se je videl on očem svoje matere.

Kako toplo je želela, objeti ga z ro¬
kama okoli vratu, položiti to ljubljeno glavo
na svoje krilo, kakor je to delala nekdaj, ko
je bil še otrok!

In kje je dobila moči, da se je uprla
tej skušnjavi ? Kje, ako ne v materinski lju¬
bezni, katera se razlikuje po tem od vseh
drugih, da, obdarivši z neizčrpnimi zakladi
občutkov svoje dete, zna biti okrutna proti
sami sebi. V tem je vsa njena moč.

Za nobenega od izgubljenih zakladov:
niti za zdravje, ni za bogastvo, ni za srečno
življenje, da, niti za življenje samo bi Ju¬
dova mati ne položila svojega morilnega po¬
ljuba na njegovo čelo.

A poljubiti ga vendar mora v tem tre¬
nutku, ko se ločita za zmerom!

Omahnila je na tla in, priplezavši k
njegovim nogam, pritisnila svoje ranjene
ustnice na podplat njegovih opank, pokritih
s prahom; — vsa njena duša ji je prešla v
ta poljub.

Zganil se je znovič ter stegnil roko.
Umaknili sta se obe, toda na ušesa jima
je doletel njegov šepet:

»Amra ! kje je mati ? . . .“

Revna mati pa se je valjala v prahu,
dušeča ihtenje, ki je hotelo razdreti njene prsi.

Vprašal je po njej. Ni je pozabil!

Mislil je na njo celo v spanju! Ali to ni
dovolj ?

Ovladavši svoje občutke, je vstala ter še
zadnjikrat pogledala ljubljeno lice, da bi si je
vtisnila za zmerom v spomin, in prijela je Tirzo
za roko ter se oddaljila ž njo na drugi konec
ulice. Tam sta se vsedli ob zidu, gledajoči
od daleč najdražjega brata in sina.

Sedeli sta tako že nekaj časa, kar se
je prikazala neka ženska izza vogla palače.
Šla je sključena, nesoča poln jerbas zele-
njadi. Pri svetlobi meseca sta razločno vi¬
deli njeno temno, zgubančeno lice.

Zagledavši moža, ležečega na pragu, se
je ona ženska začudena ustavila, toda vi¬
deča, da se tujec ne gane, se ga je potihoma
ognila, pritisnila leseno kljuko, deska z napi¬
som je odskočila brez šuma in leva polo¬
vica vrat se je odprla.

Porinila je skozi nje jerbas ter hotela
že vstopiti sama, kar je, gotovo iz radoved¬
nosti, pogledala še enkrat spečega.

Na ušesa žensk, sedečih na oni strani
ulice, je doletel tih krik. Na to sta videli,
kako je starka, ne verujoča nemara svojim
očem, si jih drgnila, sklonila se nad leže¬
čim in zgrudivši se pred njim na kolena,
jela z vročimi poljubi pokrivati njegove roke.

Ben-Hur, sprebujen s tem, je nakrat
odprl oči.

»Amra! Amra! to si ti?" je zaklical
ter se vspel po koncu.

Zvesta služabnica ga je s klicem ve¬
selja objela okrog vratu.

Nežno se je izvil iz njegovega objetja
in, dvignivši kvišku njeno lice, zalito s sol¬
zami, jo prisrčno poljubil z radostjo, ki ni
bila manjša od njene radosti.

»Kje je mati? Tirza? Draga Amra!
povej mi kaj o njima! Govori! govori! Pro¬
sim te! . . .“

Amra se je zalivala s solzami, namesto
da bi odgovorila.

»Videla si ju? Veš, kje sta! Gotovo
tukaj, v tej hiši, kaj ne da ? . . . Govori ?“

Tirza se je napol dvignila, toda mati
je uganila njen namen ter jo je prijela za roko

»Niti koraka je zašepetala velivno.
„Nečista! nečista \“

21

162

On ne sme postati to, kar sta bili oni
— izvržek človeške družbe!

Amra se je jokala na smrt.

»Hotela si iti noter", reče ji Ben-Hur,
videč odprte duri, „pojdiva torej skupaj!
Ta napis laže !... hiša je moja. Vstopiva !.. ."

Izginila sta skozi vrata.

Nesrečna mati in sestra pa sta ostali
na oni strani ulice pred zaprtimi vratmi, ki
bi se ne imela nikdar odpreti pred njima.

Kako težko je bilo to breme žrtve!

Prenašati ga je mogla samo tako ve¬
lika ljubezen.

Drugo jutro so našli obe ženski še na
tem mestu ter ju pregnali od ondot s ka¬
menjem.

„Proč ! Vidve ne spadate k živim ! Idita
med grobove!" so klicali za njima.

In šli sta v svet s tem prekletstvom.

V.

Grobišče ob griču Zlobnega sveta.

Ako hoče popotnik v sveti deželi obi¬
skati prekrasne vrtove kraljev za Jeruzale¬
mom, mora iti ob strugi potoka Gedron,
čez Gihon in Hinom, do starega vodnjaka
On-rogel, dalje po dolini, zaprti med go¬
rama Morijo in Sionom; od ondot zagleda
na obzorju goro Horam, z mično kupijo, s
prelepimi ostanki Hippicusa — ki so bili
grozni celo v razvalinah; na desni strani
bo imel takrat goro Srda, na levo pa grič
Zlobnega sveta, tako pogostoma omenjen v
svetem pismu.

Njegovo podnožje je stalo na pravem
peklu — peklu iz ognja in smole, imenova-
vem v bibliji Gehena.

V podnožju namreč, takisto kakor v
južnih in na južno-vzhodnih rebrih, obrnenih
proti mestu, so bili izklesani grobovi, ki so
že od pamtiveka služili za bivališče gobavim.

Tu so živeli daleč proč od ljudij, izo
gibani in prezirani, prekleti od Jehove.

Drugo jutro po onem dnevu, opisanem
v prejšnjem poglavju, vidimo Amro pri
vodnjaku En-rogel.

Prekrižavši roki na kolenih, je sedla
ter zamišljeno zrla po griču, ki stoji na¬
sproti. Poleg nje je bil vrč za vodo in jerbas,
pokrit s snežno-belim robcem.

O tej zgodnji uri, razun stare Egip¬
čanke, še nikogar ni bilo videti pri vodnjaku.

Vendar kmalu se je od mestne strani
prikazal človek. Šel je ter nesel na hrbtu
motvoz in vedro iz usnja.

Bil je to postrežnik, ki je prihajal na
ta kraj vsaki dan, da je zajemal vodo onim,
ki so donašali semkaj svoje vrče.

Ko je zagledal Amrin vrč, je hotel njej
najprej postreči.

»Počakam še", mu je odgovorila prijazno.

Skusila je, spustiti se ž njim v raz¬
govor, toda brezuspešno. Sedel je nekoliko
strani od nje ter pričakoval navadnih svojih
odjemalcev.

Ko je prvi svit jutranje zarje pobarval
Oljsko goro, so od vseh stranij jeli prihajati
ljudje — vsak s svojo posodo za vodo.

Postrežnik ni mogel vstreči vsem zah¬
tevam.

Že se je prikazalo na obzorju solnce,
a egiptovska sužnja je sedela še neprestano
na svojem mestu ter še ni bila obrnila svojih
očij od griča Zlobnega sveta.

Čakala je očividno, toda koga in čemu ?

Vsaki dan, ko je napočil mrak, je imela
navado, zapustiti palačo Hurov. Prikradla se
je neopažena na trg Tiropeon, ali za Bibja
vrata, ter nakupivši tam mesa in sočivja, se
je zopet skrivoma vrnila v prazno stanovanje.

Videli smo, s kako velikim veseljem je
pozdravila sinoči svojega gospodarja. Vendar
o materi in o sestri ni mogla nič povedati
— prav nič. Govorila sta dolgo v noč, do¬
tikajoča se davnih spominov. Prosila ga je,
naj bi se nastanil v svoji hiši, v sobi, v
kateri je bival nekdaj, in katera je bila radi
skrbi poštene služabnice še danes prav
takšna, kakor pred osmimi leti.

Toda Ben-Huru je bilo treba ohraniti
tajnost bivanja v Jeruzalemu; tu so ga
ložje, nego kje drugje, mogli zasledovati
rimski vohuni. Obljubil pa jej je, obiskati jo
vsaki dan ob času, ko bo temna noč zakri¬
vala njegove korake.

Stara pestunja se je morala s tem
uzadovoljiti in odslej je samo mislila, kako
bi mu olajšala ta dohod.

Pomnila je, da je Juda v svojih mladost¬
nih letih ljubil slaščice. Zato se je podala takoj

163  —

naslednjega dne zvečer, poprej nego na¬
vadno, na trg za Ribja vrata.

Ko je tam hodila od jednega hrama
do drugega, da bi poiskala najslajšega medu,
jej je priletelo na ušesa nekolikokrat ponov¬
ljeno ime: Hur.

Jeden izmed zidarjev, ki so razbijali
vrata celice številke VI., je baš pripovedoval
o dveh ženskah, ki sta bili živi zazidani na
bastiji Antoniji.

Amra je stala sredi številne tolpe ter
radovedno poslušala to pripovedovanje, lo¬
veča pozorno vsako besedo, in tako je poizve¬
dela vse podrobnosti te grozne najdbe.

Kako lahko jej je bilo, vrniti se domu
navzlic jerbasu, napolnjenem z medom ! Tekla
je, kakor mlado dekle, tako se jej je mudilo,
prinesti to novico svojemu gospodarju. Oni
sta živi! Našli so ju. In ona mu prva naznani
to veliko srečo!...

Dospevši v palačo, je jela pripravljati
večerjo, smejoča in jokajoča se ob enem.

Kakor se često pripeti pri nepričako¬
vanih ganutjih, se je tudi ona veselila, a se
ni niti vprašala, če se ima za kaj veseliti.

"Be le, ko je jela trezneje premišljevati
slišane besede, jej je šinila v glavo nova
misel. Da! njena gospa in Tirza sta svobodni,
toda sedaj sta... gobavi!

Na to je pozabila v prvem hipu veselja.

Ko bi povedala Ben-Huru, da ju je
našla, bi morala mu tudi to povedati, kar bi
pa značilo, izpostaviti ga v neizogibno smrt.
On bi odšel takoj na grič Zlobnega sveta,
hodil bi od jednega groba do drugega, iskaje
mater in Tirzo, in takrat bi strašna njuna
usoda postala tudi njegov delež.

Kaj početi? Vendar v svojem zvestem
ljubečem srcu je Amra našla svet.

Vedela je, da se gobavi shajajo vsako
jutro na griču, da se preskrbe za ves dan
z vodo.

Postavili so svoje vrče daleč proč od
drugih, čakajoči, da jih napolni kaka usmi¬
ljena roka.

Vdova Hura in Tirza, mučeni od žeje,
tudi prideta ob enem z drugimi — bogati in
revni so bili namreč enaki v tej grozni
bolezni.

Amra je sklenila, ne povedati Ben-
Huru ničesar, ter iti drugo jutro k vodnjaku.
Pričakovala je, da spozna svojo gospo, ali
pa ona njo spozna.

Po takem sklepu je ona pričakovala
ljubljenega dečka — za njo je bil on še
deček. Ta je v kratkem dospel.

Jedel je svojo tečno večerjo in jej pravil
svoje načrte. Drugo jutro je pričakoval Mal-
luha in na to bi se oba imela lotiti iskanja.
Da si okrajša čas, je nameraval med tem
obiskati Jeruzalemsko okolico, posvečeno z
dragimi spominki za vsakega Izraelca.

Poslušajoča te nakane, je Amra že ho¬
tela povedati znano nam novico, toda pre¬
magala se je ter ni izdala tajnosti.

Po odhodu Ben-Hura je jela Amra pri¬
pravljati živež za oni dve nesrečnici, in ko
so zvezde jele bledeti na nebu, je vzela vrč,
napolnila jerbas z mlekom, mesom in sadjem
ter je odšla k vodnjaku En-rogel skozi Ribja
vrata, katera so bila najprej odprta.

Kmalu po solnčnem vzhodu, ko je bilo
gibanje pri vodnjaku najživahnejše — ko so
vlekli nakrat po več veder, ker je vsakdo
pred vročino hotel zbežati domu — so pre¬
bivalci v grobišču jeli shajati se z griča.

Šle so ženske, nesoče vrče na hrbtu ter
vlekli se ob bergljah starci; otroci pa so se
držali obleke svojih mater.

Amra ni odvrnila svojih očij od te
karavane prokletih duhov.

Nekolikokrat se jej je že zdelo, da je vi¬
dela Hurovo vdovo in Tirzo, toda nista bili oni.

jeden izmed grobov, uprav pri vznožju
gore, je s svojimi velikimi vratini obrnil na¬
se pozornost Egipčanke, Solnce ga je močno
pražilo v dolgih dnevnih urah, delajoče ga za
stanovanje nesposobnega. Samo kak pes,
prišedši zasopljen od obilne gostije v Geheni,
se je mogel tu za trenutek skriti.

A vendar uprav skozi ta vrata sta prišli
na veliko Amrino začudenje dve ženski.

Razgledali sta se naokrog, kakor bi bil
ta kraj njima tuj. Sužnji se je zdelo, da sta
se celo zgrozili pri pogledu na to tolpo ljudij,
h kateri sta se tudi sami prištevali.

To ni dokazovalo, da slutita, da ju
opazuje Amra, a vendar je poslednji srce
močno udarilo.

21 *

164  —

Bojazljivo sta se jeli bližati vodnjaku.

»Proč!... Obstojta od daleč!" so se čuli
klici od vseh stranij.

Postrežnik je jima zagrozil s kamenjem.

Brutalna, surova kletev se vsuje kakor
toča na njuno glavo. Celo gobavi sami so ju
svarili s klicem: »Proč! Nečisti! nečisti!"

»Videti je, da sta prvikrat tukaj", je
mislila Amra. »Obleko imata celo in neznani
so jima običaji tega kraja. To sta oni, brez-
dvomno oni!...

Tako modrujoča je vstala in, vzevši s tal
jerbas in vrč, šla njima nasproti.

»To je prava neumnica!" so se smejali
pri vodnjaku, »ker nese kruh mrličem !“

»Saj je samo radi tega prišla semkaj!“

»Kakor bi jima ne mogla ukazati, priti
jej naproti pred mestna vrata.

Amra, ne zmene se za to roganje, je
šla dalje, toda čimbolj se je bližala gobavim
ženskam, tem manj je verjela svojemu
predčutju.

Ali bi naj bila to njena gospa, čije lice,
tako sladko in zalo je ohranila kot zaklad v
svojem spominu? A ta-le naj bi bila Tirza,
oni solnčni žarek, ki je osvetljeval staro sta¬
novanje? Ti dve živi trupli naj bi bili njena
gospa in njena ljubičica — ne, to ni mogoče !

»To sta nekaki dve starki... Niti ju ne
poznam 1“ je pomislila in se obrnila, da bi
sedla znovič pri vodnjaku in čakala dalje.

Med tem je za njenim hrbtom nekdo s
tihim, hripavim glasom spregovoril njeno ime.

Egipčanka se je ozrla, trepetajoča od
ganutja.

»Kdo me kliče?" je vprašala.

»Amra!“ «je ponovila starejša od dveh
gobavih žensk.

»Kdo si ?* ponovi vprašanje Egipčanka.

»Mi dve sve oni, kateri iščeš..."

»O gospa moja! o gospa!" zakliče
sužnja ter se zgrudi na kolena. »Kakor sem
sprejela tvojega Boga za svojega, tako naj
bo blagoslovljeno Njegovo ime za to, da je
pripeljal semkaj moje korake!...“

In plazila se je k njima po kolenih!

»Stoj, Amra ! Ne bližaj se ! Nečisti svi!
Nečisti!“

Te besede, izgovorjene od Hurove vdove,
so prikovale zvesto služabnico na mestu.

»O gospa moja, kje je Tirza ?“ je
vprašala.

»Jaz sem, Amra! Ali me ne poznaš?
Ali te smem prositi za nekoliko vode?"

»Glejta!" je dejala sužnja, odkrivajoča
jerbas, prinesla sem vama kruha, mesa, mleka
in sladkega medu za tebe, Tirza... Rada si
ga imela nekdaj."

Hotela je odgrniti krušnico.

»Ne stori tega", prosi jo vdova, »ker
oni tam gori so pripravljeni te kamenovati
in nama odreči vodo za zmerom. Pusti ta
jerbas, vzemi vrč ter ga napolni z vodo in
prinesi semkaj. Vzamevi ga s seboj v gro¬
bišče. Požuri se, draga Amra!..."

Ljudje pri vodnjaku, ogledujoči rado¬
vedno to pozdravljenje, so se razstopili sedaj
pred Egipčanko ter jej celo pomagali zajeti
vodo. Njena žalost je vzbujala splošno po¬
milovanje.

»Kdo pa sta?" so jo vprašale ženske.

»Dve nesrečnici... Bili sta mi nekdaj
dobri, pa se njima hočem odslužiti za to",
reče Amra ter se oddalji s polnim vrčem.

In znovič, spozabivši se, se je hotela
približati svojima dragima. Pridržal jo je
znani klic: »Nečisti sve! nečisti!"

Postavivši vrč in jerbas na tla, se je
umaknila za nekoliko korakov.

»Hvala ti, Amra!“ reče vdova Hura,
»to je kaj lepo od tebe."

»Ali ne morem ničesar več storiti za
vaju?" vpraša urno Egipčanka.

Žeja je palila materi usta, toda roka,
s katero se je stegnila po vodo, je omahnila.

»O da! Imam do tebe neko prošnjo.
Vem", je nadaljevala ganjena, »vem, da se
je Juda povrnil... Videla sem ga sinoči, ko
je spal na pragu naše hiše. Videla sem, kako
si ga pozdravljala..."

»O gospa moja!" zakliče Amra, pre-
križavši roki, »videla si to in se nisi pri¬
bližala?...."

»To bi značilo toliko, kakor umoriti
ga! Jaz, mati, nimam več pravice, se mu
približati. Toda ti, Amra, ti ga vendar ljubiš!?"

»Rada umrem, ko bi mu to imelo re¬
šiti življenje", je rekla preprosto zvesta slu¬
žabnica.

»Dokaži resnico teh besed."

- 165

»Pripravljena sem lo vsaki hip."

»Želim od tebe samo jedno. Ne povej
mu, kje sve in da si naju videla."

»Toda on vaju išče. Prišel je od daleč
samo radi tega, da bi vaju našel."

»On naju ne sme najti. On ne sme
postati to, kar sve midve. Cuj, Amra, prina¬
šala boš nama vsaki dan nekoliko neobhodno
potrebne hrane... saj to ne bo trajalo dolgo...
In vsaki dan, zjutraj in zvečer, — glas se
jej je tresel — vsaki dan nama boš pravila
o njem, toda njemu, Amra, ne boš pravila
ničesar o nama. Ali čuješ?"

»Oh! težko mi bo gledati na njegovo
iskanje, biti priča njegovih namerov, pa ne
imeti moči, povedati mu, bodisi samo to, da
sta živi."

»Torej tudi tega ne, da sva gobavi!“

Amra se je razjokala.

»Ne, draga moja", nadaljuje vdova Hura,
»vsega mu povedati ne moreš, torej je treba
molčati."

»Težko mi bo nositi to breme! o
težko!...“

„Še težje bi ti bilo videti ga takšnega,
kakoršni sva midve", jej omeni pogumna
žena, ki je vzela vrč z vodo ter dala jerbas
hčerki, da sta ju nesli v grob.

Amra je kleče zrla za njima, dokler
nista izginili v grobišču.

Še istega dne, ko je napočil mrak, se
je vrnila znovič v ono dolino, prokleto od
ljudij.

In doslej je zahajala tjek'j vsaki dan,
v jutro in zvečer.

To novo bivališče vdove Hurove in
Tirze, dasiravno grob, ni bilo več tako tu¬
robno, kakor celica ječe.

Solnčna svitloba je pozlačevala njegov
prag; imelo je predor, skozi kateri so oči
nesrečnih žensk lahko gledale zali svet božji.

Pod milim nebom pa človek lože nego
v temnici šteje bližajoče se korake smrti.

Pričakovali sta jo, udani v voljo
Gospodovo.

IV.

Pretep.

Rano, petega dne sedmega mesca, ime¬
novanega od Hebrejcev Tishri, pri nas pa

vinotok, je vstal Ben-Hur s svojega ležišča v
krčmi, nejevoljen na ves svet.

Takoj po svojem dohodu se je Malluh
lotil iskanja, počenši na bastiji Antoniji. Lotil
se ga je energično in drzno. Sporočil je, da
se pripelje pred tribuna, načelujočega po¬
sadki v gradu. Pripovedoval mu je vse po¬
drobnosti Gratusovega prigodka, dokazuje
nedolžnost Hurove rodbine. Omenil je pri
tem, da namerava predložiti prošnjo cesarju,
naj jim vrne čast in imetje. Ta prošnja bi
povzročila brezidvomno preiskavo vse za¬
deve, toda poškodovanci se niso bali niti
najstrožje preiskave. Saj ta je mogla doka¬
zati samo njihovo nedolžnost.

Pred vsem drugim pa je bilo treba ven¬
dar zvedeti, kateri izmed členov nesrečne
rodbine je še živ. In uprav radi tega je on,
Malluh, služabnik Sirnonidesa, trgovca v An-
tijohiji, dospel semkaj k tribunu.

V odgovoru mu je rimski uradnik po¬
kazal izpoved dveh gobavih žensk, najdenih
pred kratkim v podzemeljskih celicah, katero,
kakor smo videli, je zapisal na tablico.

S to otožno novico je zvesti služabnik
odšel k Ben Huru.

Zaman bi bilo poskušati, opisati obup,
ki je razdiral srce mladeniča.

Niso mu prinesle olajšave niti solze,
niti stok, jokalo je v njem srce z gluhim, za
človeško uho neslišnim ihtenjem.

Sedel je dlje časa kakor okamenel.

»Gobavi! gobavi!“ ti besedi sta se mu
izvili naposled iz prs. »Oni dve... moja mati
in Tirza sta gobavi! Čemu, o Gospod ! tako
stiskaš svoje zveste služabnike ?“

Razdirala ga je neznanska bolest, a
potem ga je prevzela enako neznanska bes-
nota in želja po maščevanju.

»Moram ju poiskati!“ je zaklical ter
skočil na noge.

»A kje ju boš iskal?" vpraša ga Malluh.

»Samo j eden kraj je, kamor sta se
mogli podati. Tjekaj pojdem."

Malluh ga je razumel, isto tako tudi stara
Egipčanka, ter se jel bati za mladeniča.

Po dolgih prošnjah in predočevanjih ga
je naposled pregovoril, da ni šel med grobove.

Pač pa sta šla takoj k vratom, naha¬
jajočim se proti griču Zlobnega sveta, kjer

— 166

so od pamtiveka posedali gobavi, mimogre-
doče miloščine proseči.

Tu sta prebila ves dan, dajoča jim mi¬
loščine in povprašujoča po dveh ženskah, ki
sta prišli semkaj pred nekoliko dnevi iz pod¬
zemeljske bastije.

Nihče o njima ni ničesar slišal.

In prihajala sta tako dan za dnevom
do konca petega meseca in potem ves šesti
mesec, toda dasiravno sta obetala dobro
plačilo, vendar ničesa nista mogla izvedeti.

Gobavi pa niso pustili, da bi stvar za¬
spala ; kakor nekak zloben mrčes so obsuli
grič Zlobnega sveta ter so v nadejali na do¬
biček preiskovali grobišče.

Večkrat so tudi pogledali v grob bliže
vodnjaka En-rogel, zasledujoči naši znanki,
toda kakor bi angelj stal na straži, je lju¬
bezen matere in sestre čuvala njuno tajnost.

In evo, po dolgem iskanju, je uprav
včeraj, četrtega dne sedmega mesca, došla
Ben-Huru novica, da sta bili dve gobavi
ženski na vladino povelje prognani s ka¬
menjem za Ribja vrata.

Povprašujoči po njima ter primerjajoči
date, je razbral, da sta bili to njegova mati
in Tirza.

Toda, kam sta se podali? Kaj se je
zgodilo ž njima?

Strašna zagonetka, katera, namesto da
bi se pojasnila, se je še bolj zatemnevala.

»Zločinci, nečimniki!* je klical besno,
»spravili so na nju gobe, sedaj pa ju pode
iz rojstnega mesta! Moja mati je nekje od
gladu umrla, poginila je tudi Tirza ... Jaz
sam še živini! A čemu? Kako dolgo še, o
Bog Izraela, boš dopuščal Rimu, vjedati se v
izvoljeno ljudstvo?"

Nejevoljen ter jezen je šel ven na dvo¬
rišče „khana“.

Tu je bilo mnogo ljudij, ki so dospeli
sem po noči.

Juda jih je radovedno gledal. Zlasti
jedna tolpa je obračala na se njegovo po¬
zornost. Bili so mladi ljudje krepke rasti. V
njih pogledu, govoru in gibanju je bilo opa¬
ziti ogenj, s kakoršnim se niso odlikovali
prebivalci Jeruzalema in njegove okolice.
Prišleci so morali biti iz daljnih krajev.

Ko je slišal njih razgovor, je Ben-Hur
izvedel, da so to Galilejci.

Dospeli so v Sveto mesto, da bi se tu
udeležili v teh dneh vršeče se slavnosti tromb.

Ben-Hur se je nadejal v zadevi prihaja¬
jočega kralja uprav iz Galileje največ podpore.

Z radovednostjo je tudi ogledoval ono
tolpo — in po njegovi glavi so mu jeli rojiti
različni načrti. Premišljeval je, kako bi se
dale iz te množice osnovati bojna krdela, po
vzoru rimskih legijonov — kar prihiti na
dvorišče „ khana “ neki močno razburjen
človek.

»Čemu stojite ?“ zakliče Galilejcem. »Ra¬
bini in starešine gredo k Pilatu. Pojdimo
ž njimi.*

Hipoma ga obkolijo.

»Gredo k Pilatu? Po kaj?* povprašu¬
jejo drug za drugim.

»Odkrili so zlorabo. Poslopje novega
vodovoda ima biti plačano z denarjem iz
svetišča.*

»Kako ? Ali pa se smejo dotakniti sve¬
tega zaklada?*

»To je »Korban*, denar Gospodov. Naj
si le drznejo dotakniti se jednega šekeljal*

»Pojdite torej*, kliče prišlec. »Rabini
gredo prav sedaj čez most. Vsi meščanje so
stopili na ulico ter gredo za njimi. Utegnemo
tam prav priti. Požurite se.“

Na te besede so ljudje iz Galileje, ka¬
kor bi trenil, vrgli od sebe vrlino obleko ter
z odkritimi glavami, v kratkih tunikah brez
rokavov, stali v obleki, v kakoršni so bili
navajeni, vspenjati se po gorah za čredami.

»Pripravljeni smo !“ so zaklicali vsi ob
enem, postavljaje se v vrsto na pohod.

Ben-Hur jim zastopi pot.

»Ljudje iz Galileje!“ reče jim. »Jaz
sem sin Jude. Ali me hočete sprejeti v svojo
družbo ?“

»Nemara bo treba se celo biti!“ od¬
vrnejo mu.

»Tem bolje. Prvi ne zbežim.*

Ta odgovor je ugajal mladim junakom.

Oni, ki je dospel poslednji, kateremu
so skazovali ostali veliko spoštovanje, pre¬
meri Ben-Hura s pogledom ter reče :

»Vidiš se mi močan, pojdi z nami.*

Tudi Ben-Hur sleče vrhno suknjo.

— 167  —

»Torej mislite, da utegne priti do pre¬
tepa ?“ reCe ter zategne pas.

„Brezdvomno.“

„S kom?“

»S stražo/

»Ali so to legijonisti ?“

»Ali bi zaupal Rimljan stražo komu
drugemu ?“

»Ali s čem se boste bili?“

»Resnica, nimamo orožja. Pozabili smo
na to“, odvrnejo klaverni.

»Ha! težavno je to!“ tolaži jih Juda.
»A tudi brez tega si bomo znali pomagati.
Toda, kako mislite, ali bi ne kazalo izbrati
poveljnika? Legijonisti ga imajo, za to pa
tudi gredo v boj kakor jeden mož/

Galilejci se začudeni pogledajo, oči-
vidno so sedaj prvikrat slišali nekaj po¬
dobnega.

Nobeden se ni oglasil.

»Nu, pa moramo vsaj biti blizu skupaj",
reče Ben-Hur, videč njihovo omahovanje.

»Dobro!" odvrnejo enoglasno.

In šli so k Jeruzalemu.

»Khan“, kakor vemo, se je nahajal v
novem mestu Bezeti.

Hoteči dospeti k »Praetoriju", — tako
so Rimljani ponosno krstili Herodovo palačo
— so morali iti skozi ozke in krive poprečne
ulice, ki se raztegajo na sever in zapad sve¬
tišča do stolpa Mariamne, odkoder je široka
ulica držala naravnost k vratom palače.

Potoma so Galilejci skoro na vsakem
koraku naleteli na ljudi, isto tako kakor oni
razdražene z novico o nameravanem cerkve¬
nem ropu.

Ko so dospeli k vratom »Praetorija",
so našli že tam rabine in starašine, ki so
jih bili prehiteli.

Za vratmi je nastal glasen in razka¬
čen trušč.

Vhod je čuval centurij na čelu oboro¬
žene straže.

Solnce se je odbijalo v ščitih in čela¬
dah vojakov. Stali so kakor kipi — takisto
malomarni na njegove vroče žarke, kakor na
trušč druhali.

Skozi odprte bronaste duri v vratih so
ljudje silili v notranji prostor ter prihajali
venkaj —vendar poslednjih je bilo dokaj manj.

»Kaj se godi tam ?“ — so jih vpra¬
šali urno.

»Ha! nič!" so dejali. »Pred palačo stoje
rabini ter zahtevajo, naj pride Pilat k njim.
On je naročil, povedati jim, da ne pride.
Toda rabini nočejo odstopiti; sporočili so
mu po jednem iz svojih, da se ne ganejo,
dokler jih ne zasliši/

»Pojdimo tjekaj!“ zakliče Ben-Hur.

In šel je skozi vrata na čelu Galilejcev.

V tem sporu je opazil on to, česar
brez dvoma ni videl nobeden njegovih tova¬
rišev, namreč, da tu ni šlo samo za spopad
med namestnikom in rabini, marveč da je
napočil odločen trenutek, v katerem hoče
jedna stranka siliti svojo voljo drugi.

Poleg notranjega zidu »Praetorija" je
stala vrsta dreves. Vsak Izraelec, prišedši
tjekaj, se je skrbno ogibal njihove sence, ker

— akoravno bi se utegnilo zdeti to čudno

— naredbe rabinov, oprte na Zakonu, so
zabranjale vsako rastlinstvo v obzidju Jeruza¬
lema. Celo kralj - modrijan, želeč osnovati
vrt za egiptovsko svojo ljubico, je moral
zanj poiskati prostor v dolini, nad vodnjakom
En-rogel.

Za vratmi se je nahajal obširen pro¬
stor; na njegovem nasprotnem koncu se je
dvigal tako imenovani »Praetorij", v čegar
vshodnem krilu je stanoval Pilat.

Razburjena tolpa se je razkropila po
tem prostranstvu.

Oči vseh so bile obrnene k slopovju
palače, pred katerim so stali v dveh vrstah
legijonisti.

Gnječa je bila tako velika, da je mo¬
rala naša tolpa obstati na strani; samo spredaj
so videli visoke zavoje rabinov.

Nestrpljivost dostojnikov svetišča se je
razširila med navzočimi.

»Poncij Pilat!" so klicali, »pridi včn;
ako si še namestnik, pridi ven!“

»Izrael se tukaj prezira!" je kričal neki
človek z razpaljenim licem. »V tej deželi
naših kraljev veljamo manj nego psi
Rimljanov/

»Mora priti k nam !“

»Niti ne misli. Saj je tako odgovoril že
trikrat/

»A kaj store rabini?"

168  -

„To, kar so storili v Cezareji. Stali
bodo tu, če treba tri dni in tri noči, dokler
jih ne zasliši . 8

»Kaj ne, on se ne drzne, dotakniti se
»Korbana ?“ vpraša jeden Galilejcev.

»I čemu pa ne ? Ali mar Rimljan ni
onečastil svetišča svetih? Ali je mar njemu
kaj sveto ? 8

Okolo poludne je nastal naliv, pa ni
razgnal navala ljudij; nasprotno je on postal
čimdalje številnejši, čimdalje trušnejši. Dovo¬
lili so si celo obrekovati Pilata — s početka
tiho, potem glasno, tu pa tam se je Cula
celo kaka kletev.

Ben-Hur je vzdržal Galilejce, da niso
kazali nezadovoljnosti. Vedel je, da rimska
škornja obdrži zmago nad vsemi drugimi ob-
ziri in da konec tega spora je blizu.

Pilat je samo čakal, da bi mu Židje
dali povod in opravičenje k uporabi nasilja.

S svojim zbadanjem so mu dali k temu
priliko.

Zares so se v kratkem začuli odmevi
udarcev, za njimi pa stok bolesti in krik
besnote. V tolpi je zavrelo. Oni, ki so bili
zadej, so rinili naprej, oni iz srede so hoteli
pririti venkaj, pa so se vzajemno poti¬
skali dalje.

Tisoč glasov je izražalo nakrat vpra¬
šanja, in ker nihče ni imel časa niti razuma
odgovarjati, je nastal nepopisljiv strah.

Ben-Hur je ohranil hladno kri.

»Ali vidiš kaj ?“ je vprašal jednega iz¬
med galilejskih mladeničev.

„Ne!“

»Čakaj. Dvignem te kvišku . 8

Pograbil ga je ter dvignil nad svojo
glavo s takšno lahkoto, kakor bi bil kak
otrok.

»Nii in kaj je tam ? 8

»Sedaj vidim 8 , je dejal Galilejec, »ne¬
koliko ljudij, oboroženih z bati, ki bijejo
naše. Oblečeni so po židovsko, toda na Vse¬
mogočnega Boga, pes naj bom, če niso to
preoblečeni Rimljanje... Njihovi bati padajo
kakor cepci po človeških glavah...! Evo, vrgli
so na tla jednega izmed rabinov, sivega
starca. Ne prizanašajo nikomur ! 8

Ben-Hur postavi mladeniča na tla.

»Možje iz Galileje ! 8  je zaklical, »to je
Pilatovo maslo! Ako me hočete ubogati, pa
se maščujemo nad temi nečimniki . 8

»Govori, govori! Poslušamo . 8

Pogumnejši so rinili naprej na boj.

»Umaknimo se k vratom 8 , zabičuje jim
Juda. »Drevesa, ki jih je zasadil Herod, da-
siravno ni imel pravice jih saditi, pridejo
nam prav sedaj . 8

Vsi so kakor jeden mož planili k zidu.
Nekateri so lomili debelejše veje, drugi, moč¬
nejši, so pulili drevesa s koreninami vred.

Oboroživši se tako, so šli pogumno
na boj.

Med tem časom je na prostoru zmeš¬
njava naraščala čimdalje bolj. Razlegal se je
stok, krič in kletev. Nezavedna in osup-
nena druhal je bežala k vratom.

»K zidu ! 8  zapove Ben-Hur, »k zidu!
Spustite dalje to čredo plašljivcev!“

Na ta način so se umaknili gnječi in,
ko je tolpa narasla, so dospeli na trg.

»Za menoj sedaj! Držite se skupaj ! 8
je klical Ben-Hur.

Sami niso vedeli, kako in kedaj so se
udali njegovemu povelju. Šel je naprej ter
delal pot v naglici sestavljenemu oddelku.

Ko so Rimljani, mahajoči z bati na
desno in na levo ter rogajoči se druhali —
ki jim je kot podsekano klasje padala k no¬
gam — drli neprestano naprej, so prišli
kmalu pred borilce, pripravljene na boj.

Njih začudenje je bilo veliko.

Prileteli so udarci z jedne in z druge
strani. Nasprotniki so besno udarili drug na
drugega, ker jih je podžigalo k boju ple¬
mensko sovraštvo, ter se junaško borili.

Vendar nobeden Rimljan, niti Galilejec,
ni bil zmožen, kosati se z Ben-Hurom. On je
znal ne samo udariti sam, marveč tudi od¬
bijati udarce. Ob enem pa je tudi pazil na
gibanje svojih tovarišev ter se nahajal vedno
tam, kjer so najbolj potrebovali njegovo po¬
moč.

Bil je isto tako izboren poveljnik kakor
borilec. Njegov bojni krik je bil spodbuda
za svojce, pa grožnja za sovražnika.

Rimljanje, videči, da bodo premagani,
so jeli umikati se k stebričju. Vročekrvni Ga-

169

lilejci so jih hoteli poditi k pragu palače, toda
Ben-Hur jih je pridržal.

»Stojte!“ jim zakliče. »Tam prihaja
centurij s stražo; oni imajo meče in ščite,
pred njimi ne vzdržimo. Storili smo svojo
dolžnost. Sedaj pa nazaj k vratom, ako se da.”

In znovič so ga poslušali. Toda slcoro
na vsakem koraku so se spotikali ob ljudi,
ležeče na tleh; nekateri so ječali ter prosili
pomoči, drugi pa so ležali kakor mrtvi.

Vendar vsi na tem bojišču niso bili
Židje. To je bila Ben-Hurovih tovarišev je-
dina tolažba.

Ko je četa šla mimo centurija, stoje¬
čega pri vratih, se jej jame rimski vojščak
posmehovati.

»Ha, junaki!” je dejal. »Kako to, da
so si izraelski psi drznili na vojake! A
kakšno je njihovo orožje!”

Ben-Hur mu ni ostal dolžen odgovora.

»Psi židovski — praviš! A kaj ste pa
vi ? Na svidenje, rimski šakelji! Stojte tukaj!
Kmalu se vrnemo!”

Galilejci so se glasno nasmejali besedam
svojega poveljnika.

Za vratmi pa je bila gnječa, kakoršne
Ben-Hur še ni videl nikdar, niti v cirku v
Antijohiji.

Strehe hiš, ulice, vrhovi gričkov so bili
polni ljudij. Proti nebu so se dvigale molitve,
na glave Rimljanov pa so se sipale kletve.

Dasiravno je straža pri vratih spustila
svobodno naprej Ben-Hura in njegove tova¬
riše, vendar komaj so prišli skozi vrata, pri¬
kaže se pred njimi malo prej osramočeni
centurij.

»Pojdi sem, predrznež!” zakliče na
Juda. »Ali si žid, ali Rimljan?”

»Judov sin sem”, odvrne mladenič.
»Kaj mi hočeš?”

»Pozivljem te na boj."

»Ali na posamičen?”

»Kakor hočeš.”

Ben-Hur se porogljivo nasmeje.

»O hrabri Rimljan!" reče. »Vrli sin Ju-
piterja! Vidiš, da nimam orožja?"

»Dam ti jaz svoje”, odvrne centurij, »a
sam si je izposodim od straže.”

Hrup in kletve hipoma utihnejo.

Oni, ki so slišali ta razgovor, so
umolknili, a oni, ki ga niso mogli slišati, so
tudi utihnili, sami ne vedoči, čemu.

V tolpi je zavladala tišina.

Pričakovali so.

Pred kratkim je zmagal Ben-Hur Rim¬
ljana pred očmi Antijohije in vsega vzhoda;
ako se mu posreči sedaj pobiti drugega pred
očmi Jeruzalema, pa se raznese njegova slava
po vsej Judeji in Galileji ter mu pridobi za¬
veznikov v pomoč prihajajočemu Kralju.

Ni se obotavljal.

Pogumno je stopil k centuriju ter dejal:

»Sprejmem tvoj poziv. Daj mi meč in
ščit! Čelado in oklep si lahko obdržiš. Po¬
slednjih ne potrebujem.”

Borilca se vstopita drug proti drugemu.

»Kdo je ta?” so se povpraševali vza¬
jemno v tolpi. Nihče ni poznal tega junaka.

Treba je vedeti, da je prevaga Rimlja¬
nov počivala deloma v uporabi kratkega
meča. V boju, namesto sekati ali udarjati ž
njim, so se s početka do konca odlikovali s
sunci, mereči navadno v lice nasprotnika.

To ravnanje je bilo Ben-Huru dobro
znano.

Torej je tudi kot pošten borilec sklenil,
opozoriti na to soborilca.

»Rekel sem ti že, da sem sin Jude, ni
pa ti še znano, da boš imel opraviti z učen¬
cem lanista.— Brani se!” mu zakliče.

Stala sta za trenutek drug drugemu
nasproti, mereča se s pogledom, izza ščitov.

Rimljan naskoči prvi ter mu zada sunec
od spodaj. Žid se samo nasmeje. Takoj na
to je sledil drugi sunec in dasiravno je sledil
kaj urno, je Ben - Hur še urnejše odskoči!
v stran.

Sedaj pa je ta sam naskočil, nastavivši
centuriju ščit, v kateri se je istega meč glo¬
boko pogreznil. Žid je uporabil to ugodno
priliko ter ga sunil v levi bok.

Centurij pade na tla.

Ben-Hur je v drugič premagal Rimljana.

Z nogo na sovražnikovem vratu, po
običaju gladijatorjev, je dvignil ščit nad glavo
ter po vojaški salutoval vojakom, stoječim
pri vratih na straži.

Ko je ljudstvo razvidelo, da je njegov
borilec zmagal, je kar znorelo od veselja.

22

170  —

Slava mladeničeva, razširjajoča se od strehe
do strehe, od griča do griča, se je raznesla
po vsem mestu. Ko bi bil dopustil, bi ga bili
Galilejci v slavnostnem sprevodu nesli po
mestu. Toda on je kazal, da mu niso všeč
taki znaki ponosa.

Uprav v tem hipu se je prikazal cen-
turij izpred stebrišča.

Ben-Hur pristopi k njemu.

„Tvoj tovariš je padel kot vitez. Nočem
ga opleniti —■ reče — toda ščit in meč, s
katerima sem ga premagal, pripadata rni po
postavi in vzamem ju.

Tolpa obstopi Judo. Vsakdo ga je hotel
videti od blizu.

On se obrne k Galilej cem.

»Bratje!“ zakliče, »vrlo ste se obnesli.
Sedaj, da odvrnemo sum, moramo se ločiti.
Ali hočete priti danes večer v „khan“ v Be-
tanijo? Pogovorimo se o važnih rečeh."

»Pridemo, pridemo!" so klicali.

„A torej, v znamenje, prinesete mi ta
meč in ščit. Po tem vas spoznam."

»Kdo si ?“ vprašajo ga radovedno.

»Judov sin sem. Ničesar drugega vam
ne morem povedati."

In hiteč skozi gnječo, je izginil v njej.

Na povelje Pilata so prebivalci še istega
dne odnesli izpred palače svoje ranjene in
mrtve.

Bilo je po njih mnogo joka in tarnanja.
Vendar sredi te žalosti je zmaga, ki jo je
dobil žid nad sovražnikom, bila kakor bal¬
zam na rane. Ona je jačila slabotnega duha
v narodu.

Na ulicah in celo v svetišču ob času
slovesnosti tromb so pripovedovali o tem
drug drugemu z veseljem in nadejo.

»Le malo časa naj še počakamo, malo
časa" — se je tolažil narod. »Treba je samo
strpljivosti in vere v Gospoda in Izrael si
pridobi to, kar mu je odvzel prišlec".

Na tak način je Ben-Hur dobil veljavo
in vpliv nad Galilejo, a vse to radi tega, da
bi pripravljal stezo pred Onim, ki je prihajal.

(Konec šeste knjige).

Sedma knjiga

i.

Jeruzalem gre preroku naproti.

Še istega dne je Ben-Hur v gostilnici
v Betaniji predložil načrte svojini tovarišem.

Drugo jutro, komaj je zasvitalo, je
odrinil, naCelovaje jim, v Galilejo. Prehi¬
tela pa ga je tam novica o zmagi na starem
trgu v Jeruzalemu, ki mu je pridobila mnogo
privržencev.

Predno je nehala zima, je postavil Juda
na noge tri legijone, po vzgledu rimskih.
Lahko bi bil našel še dokaj več vojakov med
teni pogumnim ljudstvom, toda moral je de¬
lati previdno, tako iz obzira na Rim, kakor
iz obzira na Heroda Antipatra.

Zadovoljivši se to pot s tremi oddelki,
je izbral izmed njih najboljše ljudi, katere je
namenil za poveljnike, odpeljal jih v dolino
Trahonitis ter jih tam uril v orožju, zlasti v
rabi sulice in meča.

Na to jim je ukazal, vrniti se domu,
ter naročil, da še druge nauče te umetnosti.

Orožne vaje so postale v kratkem pri¬
ljubljena zabava t.eh drzovitežev.

Zadevi prihajajočega Kralja je Ben-Hur
posvetil vso svojo dušo, vso mladeniško
vnemo ter naznanil to tudi svojim podložnim
poveljnikom, toda navzlic temu bi se moral
ustaviti sredi pota, ko bi ga ne bil podpiral
Simonides, ki ga je preskrboval z orožjem
in z denarjem, moral bi se ustaviti sredi
pota, ko bi ne bil imel pomoči od šejka II-

derima, ki ga je čuval iz puščave ter mu
neprestano pošiljal podporo; a navzlic vsemu,
temu ne bi bil dosegel cilja, ko bi ne bilo
pogumnosti in gibčnosti Galilejcev.

S tem imenom so se imenovala štiri
pokolenja: Ašerovo, Zabulonovo, Isakarovo
in Naftalavo.

Židje v Judeji, rojeni v bližini svetišča,
so prezirali te svoje brate s severa, toda
Talmud sam pravi: „Galilejec ljubi čast in
slavo, žid pa samo denar."

Sovražeči Rim, isto tako vneto, kakor
so ljubili svojo domovino, so v vsaki ustaji
bili prvi na bojnem polju ter šli z njega
poslednji.

Tolpoma in po vojaški urejeni, tabo¬
reči ob cesti, so šli ob času slavnostij in
praznikov v Jeruzalem.

Prosti verskega in plemenskega fana¬
tizma, so živeli složno s pagani ter podpirali
celo Rimljane, kadar so z bistrim svojim ra¬
zumom razvideli, da delajo v njihov prid.

Vneto so tudi pomagali Herodu pri
snovanju lepih njihovih mest Seforica in
Tiberijade.

fz galilejske zemlje so prihajali možje
s katerimi se ponaša ves narod — sklada¬
telj pesmi vseh pesmij ter prerok Ozija.

Novica o prihajajočem Kralju je močno
delovala na domišljijo tega naroda. Že to je¬
drno, da pride uničit moč Rima, bi bilo za-
doščevalo, da se ogrejejo zanj, toda ko jim

22 *

- 172  -

je Ben-Hur povedal, da ta Kralj prema¬
ga ves svet in da bo njegovo kraljestvo
močnejše od rimskega cesarstva ter v sijaj-
nosti nadkriljevalo celo kraljestvo Salomona in
trajalo na veke — je vsakteri ponujal rado-
voljno roke in življenje takemu vladarju.

Juda je vpletal med svoje besede pri¬
čevanja prerokov, in oni so ga poslušali z
živo vero, kajti ime Mesija je bilo že od
pamtiveka vsakemu Izraelcu tako drago, ka¬
kor ime Jehova.

Pričakovali so ga njihovi očetje in pra¬
očetje — in evo oni, srečnejši nego ti, ki so
pomrli ter ga niso dočakali, ga kmalu zagle¬
dajo iz obličja v obličje.

Na tem pripravljanju je minila zima, in
ko je zapihal topli pomladni veter, so trije
oddelki Galilejcev stali pod orožjem, izurjeni
v orožju ter pripravljeni vsaki hip, priprav¬
ljati pot Onemu, ki je prihajal.

„Naj samo pride", so dejali ti pogum¬
neži. „Dovolj bo, če nam poreče: «Tu ho¬
čem imeti svoj prestol* in naši meči mu ga
postavijo in vzdrže."

A pri vsem tem ravnanju so Galilejci
poznali Ben-Hura le za sina Jude in ga tudi
tako imenovali.

* *

*

Neki večer, ko je Ben-Hur s tovariši
sedel pri vhodu v votlino, v kateri je pre¬
bival za časa vaj v dolini Trahonitis — je
stopil predenj jadernik, Arab, ter mu podal
pismo.

Mladenič, zlomivši pečat, je čital :

»Jeruzalem IV. — Nizana.

Prerok se je prikazal tukaj. Ljudje pra¬
vijo, da je to Elija. Prebival je v puščavi več
let. Njegove besede so navdahnene z duhom
božjim ; on napoveduje prihod stokrat večjega
od sebe in pričakuje ga na vzhodnem obrežju
Jordana. Ali ta, ki ima priti, ni mar Kralj,
katerega pričakuješ tudi ti ? Pridi ter sodi sam.

Ves Jeruzalem gre preroka naproti.
Šel sem tudi jaz ga gledat in poslušat.
Obrežje Jordana je, kakor Oljska gora v
zadnjih velikonočnih dnevih, polno ljudij.

Malluli."

Ben-Hurovo lice se zjasni od veselja.

»To pismo", zakliče, »je napravilo ko¬

nec našemu pričakovanju. Pojavil seje glasnik,
ki napoveduje prihod Kralja."

Prečital je pismo svojim tovarišem in
tudi oni so se jako razveselili.

»Jutri", reče jim Juda, »se napotite
domu in prišedši tjekaj recite onim, ki se
imajo bojevati z vami, naj bodo pripravljeni
ter naj ne spuste orožja iz rok, kajti vsaki
hip utegnem vas pozvati. Pojdem temu pre¬
roku naproti, da se prepričam za-se in za
vas, ali je res Kralj že blizu, ter da pošljem
vam o njem novice. Med tem pa se krep¬
čajte z nadejo."

Stopivši v votlino, je napisal dve pismi
— jedno Simonidesu, a drugo šejku, nazna-
nj-aje tudi njima to dobro novico in svoj odhod
v Jeruzalem.

Pismi je odposlal po zvestih jadernikih.

In ko je nastala noč ter so zalesketale
na nebu zvezde, je zasedel Aldebarana ter
s spremljevalcem Arabom odrinil k Jordanu,
namerujoč presekati poprek cesto, po kateri
so stopale karavane med Rabat-Amonom in
Damaskom.

Spremljevalec je bil izveden, Aldebaran
čil; — o polunoči sta že dospela iz doline
Trahonitis ter krenila proti jugu.

II.

Srečanje v puščavi. Iras.

Pred svitom je nameraval Ben-Hur
kreniti na stran ter poiskati varno mesto za
počitek, toda juternica ju je prehitela v od¬
prti puščavi.

Spremljevalec je seveda zagotavljal, da
kmalu privede Judo k jarku, zaprtemu med
visokimi skalami, kjer najdeta poživljajoč stu¬
denec, nekoliko murbinih dreves in dovolj
trave za konja.

Ažurno nebo je pokrivalo prostrani
svet. Ni bilo videti na njem nič drugega,
razun vročega peska in migljajočih gričev v
daljavi.

Noben predmet, nahajajoč se na tem ve¬
likanskem prostranstvu, ni mogel uiti pozor¬
nosti popotnikov.

A uprav na robu vidnokroga se je pri¬
kazala nekaka senca.

Arab je imel bistro oko.

»To je velblod z jezdecem", reče takoj.

— 173  —

»Ali zadej za njim ni nobenega?”
vpraša Ben-Hur.

„Ne. Vidim samo jednega. Zadej jezdi
človek na konju, — bržkone je spremljevalec. 1 '

čez trenutek je tudi Juda razločil gibčno
postavo velblodovo; ko sta se ti senci še
bolj približali, je zapazil, da je velblod bel
in nenavadno velik.

Pri tem mu je prišla na spomin mična
žival, na katere hrbtu je. prvič zapazil Bal¬
tazarja in krasno njegovo hčerko pred vrel¬
cem v gaju Dafne. In stopila mu je pred oči
kakor živa. Sanjaje o njej je jezdaril čim¬
dalje počasneje.

Kmalu se je razločno pokazala zakrita
„hudah“; v njej sta sedeli dve osebi.

Ko bi bil to Baltazar in mična Iras?

Toda ne — to ni mogoče.

Velblod je smuknil naprej z urnimi,
gugajočimi se koraki.

Ben-PIuru je doletaval na ušesa žven¬
ket drobnih kraguljčkov, videl je bogato
opravo, ki je tako vlekla na-se oči tolpe pri
Rastalskern vrelcu ter naposled zagledal
Etijopca, zvestega služabnika Baltazarjevega.

Orjaška žival je dospela vštric nje¬
govega konja.

In, o veselje! Izpod zavese pri „hudi“
so zrle na mladeniča velike, čarobne oči
Egipčanke. Odsvitalo se je iz njih začudenje.

„Naj ti bo tovariš na poti blagoslov
pravega Boga!” ga pozdravi Baltazar.

„RIir Gospodov naj ne zapušča tebe in
tvojih", mu odvrne Ben-Hur.

„ Oslabele so moje oči, toda v tebi
poznajo onega Hurovega sina, katerega sem
videl kot ljubega gosta pod šotorom šejka
Ilderima."

„A ti si Baltazar, oni egiptovski mo¬
drijan, čegar pripovedovanje o prihodnjih
svetih rečeh je deloma zakrivilo, da me vidiš
v tej puščavi. Toda, kaj te je privedlo sem¬
kaj? Jezdiš tako sam, brez bojazni?"

„Nihče ni sam, kdor je z Bogom — in
Bog je povsod" — reče Baltazar resno,
»toda odgovarjajo na to, kar me vprašaš,
ti povem, da ne daleč za nami sledi kara¬
vana, nahajajoča se na poti v Aleksandrijo.
Ker je namenjena iti mimo Jeruzalema, sem
se jej pridružil, ker tudi jaz hitim tjekaj.

Toda počasna njena hoja — kije postala še
počasnejša, ko se jej je pridružila rimska
straža — me je vznemirjala in danes za rana
sva s hčerko ob svitu vstala ter se podala
naprej. Roparjev se ne bojim — ker imam
tu šejkov pečat, divjih zverin pa nas va¬
ruje Bog."

„Kakor daleč sega puščava", reče Ben-
Hur, „bo ti šejkov pečat ščit pred vsemi na¬
padi ljudij. A kateri lev more doseči tega
kralja puščave?«

S temi besedami je pobožal velblodov

vrat.

„A vendar", se oglasi Iras s smehom,
ki ni ušel mladeničevim očem, katere so se ob
času razgovora z očetom večkrat obračale
po hčerki, „a vendar bi bil še urnejši, ko
bi se napasel. Saj so tudi kralji časih lačni.
Ako si ti oni Ben-Hur, o katerem mi je
pravil oče in katerega se tudi jaz spominjam
— pri tem je pogledala nanj izpod dolgih
trepalnic — pa nama izvoliš pokazati stezo,
ki nas privede k vrelcu. Okrepčali bi se
pri njem."

„Zala Egipčanka", odvrne Juda, motreč
jo z očmi.

„Le trenutek še imej potrpljenje in po¬
iščem ti vrelec, toda njegova voda ne bo tako
krepčevalna in sladka, kakor ona, ki izvira iz
skale v gaju Dafne. Z vajinim dovoljenjem
pospešim korake."

„Naj pade blagoslov žejnih na tvojo
glavo" reče mu ona prijazno. „V zameno za
to prijaznost pa sprejmi ta kruh, ki je spe¬
čen na najboljšem maslu iz Damaska."

»Tvoja ljubezen do mene je velika",
odvrne Juda ter vzame kruh iz njenih rok.

In takoj odide s spremljevalcem naprej,
pokazat jim pot.

V kratkem dospejo k posušeni strugi
potoka.

Arab krene na desno ter gre naprej
po strugi. Obrežje je tvorilo jarek s skalna¬
timi stenami, ki se je znižal proti dolini, ka¬
tera je bila pokrita z zelenjem.

Pred očmi popotnikov se je prikazala
razkošna samota.

Med kupi mehke trave je žuborel stu¬
denec. Iz oddaljenega obrežja Jordana je
prinesel semkaj veter nekdaj zrno oleandra

— 174

in iz njega je zrastlo drevo, pokrito sedaj z
rudečitn cvetom. Kakor mati, ki čuva nad
zibeljko otroka, je stala pri vrelcu palma,
zakrivajoča ga ljubeznivo pred solnčnimi žarki.
Vinska trta se je popenjala po skalah. Tam
dalje se je razgrinjal murbin gaj; gostoleče
tiče so zobale njegovo sadje. Prepelice so
kričale po vresju.

Ko bi si utrujen popotnik stvarjal sam
mesto za počitek, ne mogel bi ga napraviti
mičnejšega od te doline.

Voda je kot v kastalskem vrelcu izvi¬
rala iz predora v skali.

Nad njim je bila z velikimi, hebrejskimi
črkami izdolbena beseda: BOG.

Neki pobožni popotnik, ugasivši si tu
žejo, je zapustil ta neizbrisni izraz svoje hva¬
ležnosti.

Vrelec, zlivajoč se v strugo, je napajal
korenine dreves, se vil kot nit spletenega
klobčiča in hotel teči dalje po strugi, toda
žejni pesek ga je precej popil z jednim
požirkom.

Dolina je bila v zavetju; naši popotniki
so smeli računati na mir, kakor tudi na hlad.

Spustili so konje na pašo. Beli velblod
je pokleknil. Etijopec je pomagal Baltazarju
in njegovi hčerki, stopiti z njegovega hrbta.

Komaj se je dotaknil zemlje, seje obrnil
starec z obrazom proti vzhodu, prekrižal
roke na prsih ter začel moliti.

Njegova hči je nasprotno mislila samo
na pogašenje svoje žeje.

„Prinesi mi kupico", je rekla z zapo¬
vedujočim glasom sužnju.

Etijopec je vzel izpod „hude“ kristal-
nato čašo.

„Hočein biti tvoja služabnica pri tem
vrelcu", je dejala Ben-Huru in, pokleknivši,
nastavila čašo pod vrelec.

Ko je bila čaša polna, jo je podala z
mičnim kretanjem mladeniču.

„Ne“, odvrne on, nežno odrinivši njeno
roko; „dovoli, da ti postrežem sam."

Ona ni bila navajena odjenjati.

»V naši deželi, o Hurov sin", je de¬
jala, „je znana prislovica, ki pravi: „Bolje
je biti točaj ljubljenca bogov nego prvi do-
stojnik na kraljevem dvoru."

»Ljubljenca bogov?" vpraša z začu¬
denjem.

„Bogovi“, mu je pojasnjevala, »dado
ljudem srečo v znamenje, da so njim naklo¬
njeni. A ti, ali nisi bil zmagovalec v cirku?

Mladeničevo lice oblije rudečica.

»To je bilo prvo znamenje", je nada¬
ljevala. „ Je pa še drugo: v borbi z mečem
si premagal Rimljana."

Juda zaradi še huje — ne vsled
nečimernosti, marveč iz zadovoljnosti, da se
toliko briga za njegovo usodo, katero je za¬
sledovala iz daljnega kraja.

Toda razsodnost — ta sovražnik mar¬
sikaterega veselja — se pojavi takoj, da skali
njegovo radost.

Da se je novica o zmagi pri vratih
Praetorija razglasila po vsem vzhodu — tega
je bil Ben-Hur prepričan, toda mislil si je,
da je bilo ime zmagovalca znano samo ne¬
katerim zaupnim ljudem. Vedel je zanj samo
Malluh, Simonides in šejk Ilderim.

Kaj, ko bi bil kateri izmed njih zaupal
to skrivnost Baltazarjevi hčerki ?

Navzlic hvaležnosti do zale Egipčanke
se je čutil v zadregi.

To ni ušlo njenim pozornim očem.

Vstala je, ter, dvignivši kupico kvišku,
rekla :

„0 vi, bogovi Egipta! Zahvaljujem vas,
da ste mi dali najti junaka. Hvala vam slo-
terokrat, da v palači Ildernee ni preminil on,
moj kralj. O sveti bogovi! sprejmite ta dar,
in v zameno, čuvajte ga še nadalje pred na¬
padi sovražnikov."

To rekši je izlila nekaj vode v stu¬
denec, ostalo pa je izpila na Judovo zdravje.

„0 Hurov sin", je dejala s smehom,
odtegnivši izpred ust prazno kupico, »ali je
usoda najhrabejših res taka, da slabe ženske
dobe zmago nad njimi ? Vzemi to kupico —
nemara najdeš na njenem dnu kako dobro
besedo za-me.“

On poklekne, da bi jo napolnil.

»Sin Izraela nima bogov, katerim bi
mogel skladati darove", je dejal, mudeč se
s prelivanjem vode, da s tem skrije svojo
zbeganost.

»Ali je zala Egipčanka vedela o njem
še kaj več? Ali so ji bili znani njegovi od-

175

nošaji s Simonidesom in pcgodba, sklenjena
s šejkom llderimom ?“ se je vprašal v duhu
in ob enem se je vzbudila v njem nezaup-
nost. Kdo je mogel izdati to njegovo tajnost,
ki je zanj tako važna ? Da, kdo ?

Sedaj, ko je bil namenjen v Jeruzalem,
je mogla biti ta novica v rokah njegovega
sovražnika pogubna zanj, za njegove tova¬
riše in vso zadevo.

Toda Iras — ali je bila sovražnica ?

Na srečo so njegove misli stokrat urneje
preletele njegovo glavo nego pod našim
peresom.

Predno je dvakrat izlil vodo iz kupice,
je Ben-Hur že premagal svoj nemir.

„Najzalša med zalimi!" je dejal, „ko bi
bil Egipčan, ali Grk, ali podložnik velikega
cesarstva, pa bi dejal — pri teh besedah je
dvignil kupico nad glavo —: O vi, dobrot¬
ljivi bogovi! Sprejmite zahvalo za to, da ste
sredi krivd in trpljenja tega sveta pustili
človeku v tolažbo ljubezen in mičnost. Dvi¬
gam čašo na zdravje one, ki je po svoji
postavi najzalša izmed hčerk Nila!"

»Plurov sin, izneveril si se svoji po¬
stavi. Bogovi, katere pozivlješ, so lažnjivi
bogovi poganski. Lahko bi te zatožila pred
rabini,"

„Oh!“ reče jej s smehom, „saj bi ne
bilo treba povedati mnogo, ko veš že toliko."

„Torej pa pojdem kam drugam — poj¬
dem k drobni židovki, katera s svojim po¬
gledom .proganja otožnost v hiši velikega
trgovca v Antijohiji. Pred rabini te zatožim
odpada, a pred njo...“

»Česa pa pred njo?..."

„Pred njo pa ponovim to, kar si mi
povedal, pozivajoča bogove na pričo."

Te besede so kot zrno suma padle na
dušo mladeničevo, in sum — to je divje ze¬
lišče; urno in najpogosteje se zakorenini
tam, kjer je povsem nepotrebno.

Ti dve dekliei — Iras in Estera, sta
se poznali.

Jedna je bila gibčna in zvita; druga
najivna in polna vere v ljudi — lahko jo je
bilo prekaniti.

Simonides niti Ilderim se mu nista
mogla izneveriti. Skupno tajnost je čuvala
ne samo njuna čast, marveč tudi zavest

nevarnosti, kakoršno si bi z odkritjem te
novice nakopala na lastno glavo.

Da, Egipčanka je mogla o tem slišati
samo od Estere! Spomnil se je, da je v
njeni navzočnosti pripovedoval Simonidesu,
kaj se mu je bilo pripetilo v palači Ildernee,

V tem hipu je začutil veliko žalost do
izraelske deklice.

Ben-Hur ni imel časa odgovoriti Egip¬
čanki, ker se je v tern hipu približal k njima
osiveli Baltazar.

„Ta dolina je krasna", je dejal z res¬
nim glasom: „vse, kar je tukaj: zelenjava in
senca, vabi človeka k počitku ; vrelec s svojim
žuborenjem pa razglaša slavo božjo. Hvala
ti gre za to, o Hurov sin, da si nas pripeljal
semkaj. Pridem te prosit, da bi šel lomit z
nami skromni popotni kruh."

»Dovoli mi, da ti jaz prvi postrežem."

Po teh besedah steče Juda k studencu
in napolnivši čašo, jo poda starcu.

Ta dvigne oči k nebu ter si osveži z
vodo žejna usta.

Na to, omivši si roke, se vsi trije vse-
dejo pod oni šotor, v katerem so se trije
modrijani gostili pred leti. In kakor takrat,
jedli so tudi sedaj s tekom kruh, ki so ga
imeli s seboj.

III.

Življenje duše.

Šotor je bil razpet pod palmo pri stu¬
dencu. Neka slavnostna tišina je vladala v
dolini. Samo studenec je žuborel sredi trave;
samo kaka čebela je brenčala na cvetu olean¬
dra ; samo prepelice so vreščale po vresju.

Ta mir razkošne doline je zazibal Bal¬
tazarja v zamišljenost.

Od časa do časa je pogledal s priza¬
nesljivostjo na to dvoje mladih ljudij, veselo
se razgovarjajočih med seboj.

Naposled je bil obeda konec. Še le
takrat je egiptovski modrijan poprijel besedo.

»Ko smo te srečali, Hurov sin", je
dejal, »je bilo tvoje obličje obrneno proti
Jeruzalemu. Ali si bil namenjen v sveto
mesto ?“

»Tvoja bistrovidnost te ni prekanila.
Zares sc nahajam na poti v prestolnico nek¬
danje naše države."

- 176

„V svoji starosti moram se ogibati
vsake nepotrebne utrujenosti. Radi tega ne
zameri mi, da te vprašam, ali ne poznaš
kake krajše poti, nego ono čez Rabbath-
Ammon ?“

»Krajša, toda dokaj neprijetnejša, drži
na Geraso in Rabbath-Gilead. In uprav to
nameravam izbrati/

»Močno se mi mudi", de Raltazar. „V
poslednji noči sem imel čudne sanje.... ali
bolje, ponavljale so se mi neprestano jedne
in iste sanje. Neki glas mi je klical: »Vstani
ter podaj se na pot. Oni, katerega že tako
dolgo pričakuješ, prihaja in je že blizu."

»Ali misliš s tem napovedanega Kralja
židovskega?" je vprašal Egipčana Ren-Hur
ter ga začudeno pogledal.

»Tako je."

»Torej nisi nič čul o njem ?“

»Nič, razun teh besed v spanju.«

»Torej čuj ! Imam novice, ki te bre-
zidvomno razvesele, kakor so razveselile tudi
mene."

Na to vzame iz gub svoje tunike Mal-
luhovo pismo.

Roka Egipčana je trepetala kakor to¬
polov list, ko se je stegnil po pismo. Jel je
Citati glasno in čim dalje je čital, tem bolj
je bil ganjen. Ko je končal, ni vprašal ničesa.
V njegovi veri ni bilo dvoma.

»Vedno si bil usmiljen do mene, o Rog.
Dovoli mi zagledati znovič Izveličarja in ska-
zati mu primerno čast in tvoj služabnik je
pripravljen oditi v miru", je molil zalivaje
se s solzami.

In te priproste besede, polne velike
ljubezni, so napravile na izraelskega mla¬
deniča velik vtis.

Prvikrat je začutil tako razločno na¬
vzočnost Božjo. Zdelo se mu je, da stoji
sredi njih dobrotljivi prijatelj, katerega je
moči prositi za vsakoršno ljubav; Oče, ljubeč
vse svoje otroke enako, pogane kakor žide,
Oče vseh, s katerim je moči občevati brez
posredovanja rabinov in učiteljev sinagoge.

In razumel je, da takšen Bog more
poslati človeštvu jedino Odrešenika, ne pa
kralja. Ta misel se mu je predočevala v
povsem novi luči, a tako jasni, da je napo¬

sled razumel, da svet bolj potrebuje Odre¬
šenika nego vladarja.

Torej vpraša Baltazarja.

»Ali sodiš še — sedaj, kakor takrat,
da Ta, ki pride, bo vladal samo nad dušami?"

»Kako naj ti na to odgovorim ?“  vpraša
v zameno Baltazar. »Duh, ki mi je bil vo¬
dilna zvezda, se od časa, ko sem te videl
pod šotorom, ni prikazal več mojim očem.
To je, nisem ga videl v taki podobi kakor
takrat. Slutim pa, da ta glas, ki sem ga bil
slišal v spanju, je bil njegov glas. Drugega
Razodenja nisem imel."

»Dovoli mi, da te spomnim", odvrne s
primernim spoštovanjem Ben-Hur, »razlike,
kakeršna se je nahajala tačas v najinih na¬
zorih glede na Onega, ki bi imel priti. Ti si
trdil, da pride kot kralj, toda ne tak kakor
cesar, in da njegovo kraljestvo ne bo tega
sveta — da On zavlada kraljestvo duš."

»O da, spominjam se", reče Egipčan.
»Razlika v najinih nazorih je velika. Ti greš
nasproti pozemeljskemu vladarju, jaz pa
grem pozdravit Odrešenika duš."

Umolknil je. Po navdušenju, ki mu je
sijalo z obraza, je bilo videti, da išče besed
za izraženje tako vzvišenih pojmov in da v
človeški govorici ni bilo za nje izraza.

»Poskusim ti pojasniti, o Hurov sin",
reče naposled, »kakšna je moja vera, in ta¬
krat nemara, ko spoznaš, za koliko je kra¬
ljestvo duš, katero pride vladat On, popol¬
nejše od cesarjevega, takrat boš razumel,
čemu s takim koprnenjem pričakujem tega
tajnostnega Bitja, kateremu greva oba naproti.

Ni mogoče določiti, kedaj je.nastal med
človeštvom pojem o duši, ki prebiva v te¬
lesu vsakega človeka.

Gotovo so ga naši stariši odnesli že iz
Raja. Vemo samo to, da ta pojem nikdar ni
povsem izginil med ljudmi.

Nekateri narodje so ga za trenutek iz¬
gubili ; na cela stoletja je bil zagrnen s temo,
pa znovič potlačen z dvomom. Toda Bog je
v neizmerni svoji dobroti poslal uprav tačas
mogočne na duhu, da so vabili človeštvo k
veri in nadeji.

Nemara povprašaš Hurov sin: Čemu
pa nam je Bog dal dušo? Pomisli za tre¬
nutek, kako neobhodno potreben nam je ta

— 1)7  —

dar. tlmreti — postati ničevost na veke.
Nikdar, tudi v najdavnejši starodavnosti si
človek ni želel takega konca. Spomeniki, po¬
stavljeni od narodov, so nekakšen upor proti
ničevosti za grobom, odpor so tudi napisi na
njih, upira se konečno zgodovina.

Največji izmed egiptovskih kraljev je
enkrat, pred mnogimi leti, ukazal, izklesati
svojo podobo iz trde skale. Dan za dnevom
je prihajal v številnem spremstvu ogledat si
delo ter je nadzorovat. Naposled je bilo kon¬
čano. In nikdar še kak kip ni bil bolj po¬
doben prvovzoru, nikdar ni bil tako trpežen.

In kralj je pogledal to delo, ki je imelo
vstrajati na veke, ter rekel. „Sedaj pa naj
pride smrt. Ne bojim se je. Jaz imam zago¬
tovljeno življenje za grobom/

Toda kaj je bilo to življenje, katero si
je hotel zagotoviti na ta način ? Spomin pri
ljudeh, minljiva hvala, enaka lunini senci, ki
se je plazila čez kip, povest, izdolbena v
kamen — ničesa drugega.

A med tem, ko se je njegov spomin
ohranil potomstvu, kaj se je zgodilo z onim
vladarjem? V kraljevem grobišču je balza-
movano telo, ki je bilo nekdaj njegovo — ki
pa ni tako sijajno, ne tako prijetno za oči
kakor ono sredi peska v puščavi. Toda kje,
o Hurov sin, kje je sedaj sam kralj ? Ali je
postal ničevost ? Dva tisoč let je preteklo od
onega časa, ko je bil še živ človek kakor ti
in jaz. Ali je bil s poslednjim zdihljajem
konec njegovega bitja ?

Odgovoriti: da, pomenilo bi toliko, kakor
vreči obtožbo v oči Bogu. Ali pa mar nas
nekaj ne vtrjuje v prepričanju, da je po smrti
nekaj več, nego mimljiv spomin pri ljudeh;
da se za grobom začne večno življenje, pravo
življenje, dasiravno ga s svojim slabim razu¬
mom ne umetno. Kakšna oslada in tolažba
tiči v tej misli!

Poglej mene. Pohabljenec sem na svo¬
jem telesu. Moji udje so oslabeli od sta¬
rosti, lice se mi je nagrbančilo in pamet po¬
stala topa; toda brž, ko se odpre grob, da
sprejme va-se to razbito skorjo, se odpro
tudi vrata pred čisto in vseh madežev omito
dušo, vrata še svetejšega bivališča nego je
vaše presvetišče v tempelju.

Oh! čemu ne morem izpovedati tako,
kakor čutim ono razkošje prihodnjega živ¬
ljenja ! Že sedaj se z radostjo napolnuje
moje srce pri misli, da zagledam Boga in da
bom ž njim občeval večno."

Baltazar umolkne, utrujen po tako dol¬
gem govorjenju. Njegovo grbasto telo ni moglo
več vstrezati poletom duše.

„In lahko bi te vprašal", nadaljuje čez
trenutek, „ali ceniš to človeško življenje, tako
kratko in revno, nad celo večnost ? Vzemi le
oboje v presojo, in ko bi tudi dopuščal, da
je oboje enako srečno, pa presodi sam, kaj
je bolje: biti srečen jedno leto, ali samo
jedno uro? Kaj je bolje: živeti trikrat po
trideset let in še deset let tukaj na zemlji,
nego vso večnost z Bogom ?“

Starec je umolknil znovič ter dvignil
kozarec z vodo k ustom in roka se mu je
tresla od ganutja.

Ben-Hur in celo Iras sta sedela za¬
mišljena radi njegovih besed.

Po kratkem počitku starec nadaljuje:

„Vsako bitje na zemlji ima čuvstvo,
primerno svojim potrebam. Samo jedinemu
človeku je dano misliti na svojo prihodnost
in videti naprej. Bog nam je hotel s tem po
kazati, da smo stvarjeni za boljše življenje.
Toda, gorje, kako daleč so se odtegnili ljudje
od namena, ki ga jim je naCrtal Gospod?!

Žive samo za sedanji trenutek, kakor
bi sedanjost bila vse. Žive, govoreči si: „ni
življenja po smrti, a ko bi ono tudi bilo, mi
se ne zmenimo zanj". Torej tudi, kadar jih
smrt pozove: „pojdite“, ne bodo se veselili
slave večnega življenja, ker je niso vredni.
Največja sreča za človeka je: občevati z
Bogom, toda, gorje mi, o Hurov sin, da
moram to priznati — ljudje, kot oni velblod,
spavajoč pod drevesom — niso zmožni ra¬
zumeti višjih namenov, niso zmožni odtrgati
srca od zadev tega življenja ter dobro pre¬
misliti to, kaj nastopi po tem življenju.

O Hurov sin, hotel bi te navdahniti s
svojo vero, toda moje besede tega ne
morejo. Potrudi se rajši sam do vira svete
resnice. In premisli srečo, kakoršna te čaka
po smrti, in ko boš o njej mislil, prevdari
svoje občutke, kajti to je glas duše, ki te
kliče k nebesom. In premisli, kako je ta po-

23

— i 78

jem bodočega izginil med ljudmi, in ko to
premisliš, se bodeš veselil, o Hurov sin, tako
kakor se jaz veselim — dasiravno reven v
besedah — kajti takrat spoznaš, kako velika
dobrota je ta dar duše in kako neobhodno
potreben za ta svet je prihod Odrešenika,
kako je on stokrat važnejši nego pojavljenje
kakega kralja.

A kako ga spoznamo ? me vprašaš. Ako
boš vstrajal v mnenju, da bo ta kralj tak,
kakoršen je bil Herod, boš iskal človeka,
oblečenega v škrlat, z žezlom v roki. Ta pa,
katerega iščem jaz, bo reven in pokoren ■—
na videz človek kakor drugi, a spoznam ga
po tem, da bo kazal človeštvu pot k večnemu
življenju, k vzvišenemu, čistemu življenju
duše/

Zavladalo je molčanje.

Ben-Huru se je zdelo, da čuje glas
same duše, ki je govorila skozi Baltazar¬
jeva usta.

„A sedajo, zakliče'starec čez nekaj časa,
vzdramivši se iz globoke zamišljenosti, »sedaj
pa na noge in odrinimo čim najpoprej! Po
teh besedah se je ojačilo v meni hrepenenje :
videti Onega, ki je vedno navzoč v mojih
mislih. Ako te priganjam, o Hurov sin, in
tebe, moja hči, oprostita mi mojo nestrplji-
vost radi koprnenja moje duše po Odrešeniku".

Na dano znamenje je etijopski suženj
zvil šotor ter vtaknil pod „hudo“ popotno
prtljago; Arab pa je pripeljal konja in naši
popotniki so odrinili dalje.

Namerili so svoje korake proti puščavi,
hoteči dohiteti karavano, ako jih ni že med tem
časom prehitela.

IV.

Zapeljevanje.

Lepa je bila karavana, plazeča se nalik
kači po puščavi, lepa za oko, ali počasno
njeno gibanje je bilo neznosno Baltazarju,
kateri je čim preje hotel zagledati tako dolgo
pričakovanega Odrešenika. Radi tega se je
tudi, pustivši jo zadej, podal nadalje pot
s hčerko, s spremljevalcema in z Ben-Hurom.

Ako je naš čitatelj mlad, ali ako še
spomin mladostnih let ni povsem ugasnil v
njegovem srcu, pa si lahko predoči, s ka¬
kim veseljem je Juda, jahajoč na strani Egip¬

čanke, pogledal poslednjič za taborom, ki je
ginil v daljavi.

Naposled se bo mogel naradovati njene
družbe. A da ga je ona nenavadno mikala
— ali je treba o tem še govoriti ?

Njen glas je pospeševal udarce nje¬
govega srca.

Ako je pogledala izpod zaves „hude“,
je pognal svojega konja, da je jezdaril vštric
velbloda. Ni mislil na ničesar drugega, kakor
samo to, da bi pogodil njene misli, prekosil
njene želje.

Predmeti, dasiravno najnavadnejši, ka¬
tere so srečali ob poti, so postali krasni, ako
je le ona obrnila na nje pozornost. Ko je
pokazala s prstom po zraku švigajočo la¬
stovko, so se njena črna krila takoj pokrila
z bagrom; ako je odlomek kremena, leskeč
se pod poljubom solnčnih žarkov, obrnil na¬
se pogled njenih zalih očij, pa je on urno
zdirjal, da ga je za njo pobral. In ko je od
blizu ogledala to, kar se je iz daljave videlo
jej tako zalo, ter z nevoljo odvrgla prinešen
predmet, le malo se brigajoča za njegov trud,
pa se je on žalostil, da je bil to le malo¬
vreden kamen, in na pesku v puščavi je vi¬
del same rubine, da! nemara celo brilante,
da bi ob enem s poljubi obsipal ž njimi
njene roke.

Sedaj pa sedaj je padala zavesa „hude“
in njemu se je zdelo, da vso naravo pokrivajo
z mrakom te zavese, da se zatemni od njih
solnčna svitloba, tako kakor radost v nje- w
govi duši.

A ker je bil že tako prevzet od njene
mičnosti, kaj ga je moglo ohraniti zalezo¬
vanja ljubezni?

Iras je dobro znala, da je dobila oblast
nad njegovim srcem, in ni zanemarila ničesar,
da se ga polasti popolnoma.

Torej, ko jo je zavesa skrivala očem
Jude, je ona med tem, dobivši iz ebenove
škatljice svoje dragocenosti, obešala si nad
čelo zlat denar — Cegar blesk se je odbijal
od črnih njenih las, toda ni zakrival njih
bleska — ter na zale roke dela si zlate na-
ramnike, a na rožnate prste zlate prstane ;
vrat si je odicila s trakom prekrasnih biserjev
in telo z dragocenim šalom. In opravljena
tako se je kot nilska kača plazila do Ju-

179  —

dovega srca, ter si je podjarmovala s slad¬
kimi besedami, s koprnečim, pa znovič pa-
lečim pogledom in smehom, tekmujočim s
srebrnimi kraguljčki velbloda.

S takšnimi čari je bil nekdaj omamljen
Antonij, toda Egipčanka, ki ga je spravila v
pogubo, ni bila za polovico tako zala, kakor
ta njena rojakinja.

Ben-Hur ni niti zapazil, kako je med
tem ljubkovanjem minil popoldan ter mrak
začel pokrivati puščavo.

Solnce, zapadajoče za grič Bashan, je
vrglo svoj poslednji pogled na šotor, razpet
pri vrelcu čiste vode, pod katerim so naši
popotniki povživali večerjo. Potem so se po¬
dali k počitku.

Ben-Hur je drugi prevzel stražo. Stal
je s sulico v roki nekoliko korakov od spa-
vajočega velbloda, a misli njegove so mu
neprestano uhajale k zali Iras, postavljajoče
mu pred oči njeno mičnost. Rad je sanjaril
o njej in želel si je steči k njej, pasti jej k
nogam ter poljubovati njene čevlje.

V nočni tišini se je ljubezen približala
k njemu z urnimi koraki — stokrat urnej¬
šimi nego je tek Aldebarana — uničujoča
potoma vso razsodnost.

A ko se je tako bavil z mislijo o Egip¬
čanki, se je drobna ročica dotaknila nje¬
gove rame.

Strepetal je radi tega. Ozrl se je. Za
njim je stala Iras.

»Mislil sem, da spiš !“ je zaklical začuden.

»Spanje je za otroke in za starce. Šla
sem pogledat na svoje prijateljice — južne
zvezde — ki v tem hipu drže nočni plašč
nad rodnim Nilom. Toda priznaj, da si bil
zasačen iznenadoma."

»Ali od sovražnika ?“ vpraša, prijemši
nežno njeno roko.

»O ne! Biti sovražnik, to znači sovra¬
žiti, a sovraštvo — to je bolezen, katero Izis
ne pusti priti nad mene. Ona — znaj to —
me je poljubila v srce, ko sem bila še otrok."

»Tvoje besede", reče Juda, »se glase
povsem drugače nego besede tvojega očeta.
Ali nisi ž njim jedne vere ?“

Natihoma se je nasmejala.

»Ko bi bila videla to, kar je on videl,
pa bi nemara verjela to, kar on veruje.

Doslej pa je moja vera poezija in modro-
slovje; poezija, navdahnena z vinom, ljubez¬
nijo in veseljem ; modroslovje, ki tolmači in
prizanaša vsem norostim, celom takim, ka¬
tere ne prežive dneva do večera.

Bog mojega očeta je preveč strog in
nepristopen. On ne prebiva v gaju Dafne,
niti se ni čulo o njem v rimskem atriumu...
Toda dosti o tem. Imam do tebe neko
prošnjo, Hurov sin."

»Prošnjo ? Toda kdo bi si drznil odreči,
ako prosiš ti?"

»Bova videla."

»Dovolj bo, če izrečeš svojo željo."

»Ta je kaj preprosta. Evo... hotela bi
ti pomagati."

Govoreča to, se mu je približala.

On se je nasmejal.

»O! zala Egipčanka!" odvrne veselo,
»mari ni tvoja dežela domovina sfinksov?"

»Kaj razumevaš s tem?"

»Ti si jedna od njegovih zagonetek.
Daj mi ključ, da jo uganem. Povej mi, pri
čem potrebujem tvoje pomoči in na kak način
mi moreš pomagati?"

Zmaknila je roko z njegove dlani in
obrnivši se k velblodu, jela božati, kot nekaj
lepega, odurno njegovo glavo.

»O ti, najurnejša in najveličastnejša
žival iz Jobove črede! Časih se tudi tebi pri¬
peti, da se izpodtakneš, kadar naložen tovor
presega tvoje moči in je pot kamenita, toda
tebi ugaja lepa beseda in ne preziraš po¬
moči, naj si bi ta prihajala tudi od ženske.
Sprejmi ta poljub, o kraljeva žival — sklo¬
nila se je ter se dotaknila z ustmi njenega
gobca — kajti v tvojem razumu ni suma."

Ben-Huru je bilo pikro to govorjenje.

»Ne misli, da preziram tvojo pomoč",
jej reče. Ako pa kaj skrivam pred teboj, sili
me k temu nemara rahločutnost; nemara
tudi z molčanjem čuvam življenje in imetje
drugih!"

»Nemara", odvrne živo, pa tudi dobro
vem, da je tako."

Odstopil je od nje in jo vprašal s stro¬
gim glasom, iz katerega je donelo začudenje.

»Torej tebi je to vse znano?

Zasmejala se je.

23 *

180  -

»A čemu bojeviti možje nočejo priznati,
da imajo ženske bistrejši razum nego oni?“
je rekla. „Ves dan sem te imela pred očmi,
a še toliko časa nisem potrebovala za spozna¬
nje, da tvoj um zakriva neki namen, in ni
bilo treba mnogo bistroumja, da sem ga
uganila. Ali mari nisem bila navzoča pri
tvojem razgovoru z mojim očetom ? Hurov
sin — tu je spremenila svoj glas v šepet ter
stopila k njemu tako blizu, da je njen dih
oveval nalik vetriču njegovo zagorelo lice —
Hurov sin! Ta, kateremu greš nasproti, bo
kralj židovski, kaj ne?“

Srce mladeniča je močno udarilo.

„Kralj židovski", nadaljuje, »takšen, ka-
koršen je bil Herod, samo dokaj veljavnejši
in mogočnejši?"

On je zrl pred se v temno noč, potem
so se njegove oči srečale z njenim pogledom
in... v tem hipu ni mislil na kralja, ki je
prihajal, niti na njegovo zadevo.

Namesto njega je mislila na to ona.

»Že od jutra", nadaljuje, »čujem o pri¬
kaznih; torej so obiskale tudi mene. Ako ti
jih povem, ali boš potem bolj naklonjen
moji prošnji? Kako? Ti molčiš?"

Obrnila se je razjarjena ter hotela
oditi, toda on jo je pridržal.

»Ostani, ostani ter govori!" prosi jo z
glasom, zamolklim od ganutja.

Približala se je znovič ter oprla roko
ob njegovo ramo, on pa jo je objel okrog
pasu ter jo močno stisnil. Ta objem jej je
bil obljuba, katero je zaželela.

»Govori in povej mi o svojih prikaznih,
krasotica moja! Nobeden izmed prerokov —
ne, niti Jeremija, niti sam naš veliki zako¬
nodajalec bi ne mogel ti odreči, ako bi ga
ti prosila za kako reč. Udam se ti na milost
in nemilost. O, bodi mi usmiljena, bodi
usmiljena, prosim te!...“

Tako jo je zaklinjal, strastno jo obje¬
maj e.

Delala se je, kakor da ne čuje te prošnje.
Jela je govoriti s počasnim glasom:

»V svoji prikazni sem zrla na veliko,
splošno vojno — ki se je vršila na suhem
in na morju in čul se je takšen žvenket
orožja in tako so se napadali ljudje, kot bi
bili Cezar in Pompej, pa Oktavij in Antonij

prišli iz svojih grobov. Oblak dima in prahu
je pokril zemljo in v njem je izginil Rim,
Vzhod je znovič zavladal nad svetom. Iti iz
tega oblaka so nastopali junaki ter so bila
pripravljena za oddajo takšna obširna na¬
mestništva in tako sijajne krone, kakoršnih
še ni bilo doslej. In ko je ta prikazen izgi¬
nila izpred mojih očij, sem se vprašala v
duhu: Česa vsega ne dobi on, ki bo najprvi
in najbolje služil onemu kralju ?“

Ben-Hur jo je pozorno poslušal. Ko je
končala, je molčal nekaj časa, gotovo pre-
mišljevaje njene besede.

»Ha! razumem te", je zaklical napo¬
sled. »Za pridobitev teh namestništev... teh
kron... hočeš mi ponuditi svojo pomoč. Ra¬
zumem! razumem! Vstvarjena si za kraljico.
Katera se more kosati s teboj z lepoto in
mičnostjo — katera? Toda to praviš sama,
da si v svoji prikazni videla slike požara ;
te krone treba je bilo pridobiti z mečem in
ti, dasiravno te je Izis poljubila v srce, si
vendar-le slabotna ženska. Kako mi zamoreš
pomagati v takem slučaju ? K večjemu, da
mi pokažeš k temu bogastvu in dostojanstvu
varnejšo pot nego čez meče in pomor. Ako
poznaš katero, le pokaži jo in iti hočem po
njej — radi tebe."

Ona se osvobodi njegovih rok.

»Razgrni svoj plašč po pesku, tukaj-
le“, je dejala »in sedaj sedem, evo tako, ter
se oprem ob hrbet velbloda in ti povem
pravljico, ki je priplavala po Nilu v Alek¬
sandrijo."

»A kaj pa naj storim jaz?" vpraša,
izpolnivši njeno povelje. »Niso mi znani obi¬
čaji Aleksandrije. Ali tam stoje ali sede po¬
slušajo take pravljice ?“

»Poslušalci tam delajo, kakor se jim
ljubi", odvrne ona s čarobnim smehom.

Ne vprašaje jo dalje, leže k njenim
nogam ter si ovije njeno roko okrog vratu.

»Pripravljen sem poslušati", reče.

Ona jame pripovedovati svojo pri-
povedbo :

Kako je lepota prišla na zemljo.

»Pred vsem drugim treba ti je vedeti,
da Izis je bila in je še zmerom najlepša med
boginjami, a Oziris, njen mož, dasiravno mo¬
der in mogočen, je bil radi nje večkrat lju-

181  —

bosumen, kajti v ljubezni so celo bogovi
podobni ljudem.

Palača Izide je bila vsa iz srebra in
je stala na najvišji gori Meseca, v samem
srcu Solnca, poleg vrelca večne svetlobe.
Oziris pa je imel palačo iz zlata, ki se je tako
bliščala, da je ni moglo gledati človeško oko.
In pogostoma ga je obiskovala tam njegova
božja soproga.

Nekega dne je Izis, sedeča ž njim na
strehi te sijajne palače, pogledala pred se in
evo, daleč, tam na skrajnem koncu sveta
zagledala Indra, načelujočega svojim bojev¬
nikom, ki so vsi sedeli na orlih. In vračal se
je ta prijatelj vseh stvari] — tako so Indra
imenovali — vračal iz zmagovalnega pohoda
na Raškate, a med njegovim spremstvom sta
bila junak Rama in Sita, njegova nevesta, ki
je za Izido najlepša.

In Ozirisova soproga je vstala ter snevši
s sebe pas iz zvezd, s katerim je bila pre-
pasana, pomignila ž njim na Sito, prijazno
jo pozdravljaje.

Toda v tem hipu je med zmagovalno
iropo in božjanstvenim parom na strehi padlo
nekaj, senci temne noči podobnega, vendar
to ni bila noč, marveč grozno naježene obrvi
Ozirisove.

A uprav poprej se je razgovarjal on ž
njo o stvareh, o kakoršnih samo bogovi mo¬
rejo govoriti, in v svojih mislih sta premišlje¬
vala velike stvari. In ko je ona pomignila na
Sito, je on slutil, da je tako povzdravljala
Indra —'ter se silno razsrdil.

„Proč izpred mojega obličja!" je za¬
klical. »Ne potrebujem tvoje pomoči. Jaz sam
dovršim delo/ 1 '

Tudi ona je vstala.

»Srečno, gospod !“ je dejala. „Vem, da
me kmalu pokličeš, kajti brez moje pomoči
ne premoreš vstvariti povsem srečnega bitja,
niti sam brez mene ne boš srečen."

Zasmejala se je, vedoča, da se uresni¬
čijo te njene besede.

»Prepričamo se", zakliče Oziris z ve¬
liko jezo.

In Izis se je vrnila v svojo srebrno pa¬
lačo, sedla na strehi za kolovrat ter jela presti.

A Oziris pa je med tem jel stvarjati in
delal je tako glasno, kakor bi se vsi kamni

v vseh mlinih bogov ob enem obračali, in od
tega ropota so se kot pleve sipale zvezde.
Dasiravno je dohajal Izidi na ušesa ta od¬
mev, je vendar ona predla dalje.

Kmalu je v prostranstvu poleg Solnca
nastalo nekaj sličnega prašnati glivi, ki je
rastlo, rastlo, ter postalo tako veliko kakor
mesec in ga povsem zatemnilo, razun mesta,
ki ga je osvetljevala Izis. Takrat je spoznala
boginja, da Oziris vstvarja nov svet in
spoznala je tudi, kako je bil njen soprog je¬
zen, toda predla je dalje ter bila prepričana,
da bo konec takšen, kakoršen je napovedala.

In tako je nastala zemlja — s početka
siva gruda, obešena v prostranstvu, na to
so narastle na njej gore, izdolble se doline,
a iz megel se je zlilo morie. In evo, nad
njegovim obrežjem se je jelo nekaj gibati ter
dvigati svoje hvaležne roke k solncu — viru
in začetku vsega bitstva. Bil je to prvi člo¬
vek. Od začudenja je padlo Izidi vreteno iz
rok. Kajti krasno je bilo to novo bitje in
okrog njega so se pojavljale v naravi ptice,
živali, golazen in mrčes.

Nekaj časa ta človek ni poznal, kaj je
žalost. In med gromom je Izis zaslišala pre¬
zirljiv smeh, a od solnca so doletele k njej
besede:

»To je bitje popolnoma srečno. A vstva-
ril sem ga sam, brez tvoje pomoči."

Tako se jej je rogal Oziris. Toda ona
je pobrala vreteno ter predla dalje.

Ako je bil Oziris mogočen, je' bila ona
potrpežljiva; ako je on znal stvarjati, je ona
znala čakati.

Torej je tudi čakala, vedoča, da sam
dar življenja še ne zadošča, da bi napravil
človeka srečnega. In v resnici! Kmalu je
božja soproga zagledala v njem spremembo.

Človek je postal turoben. Neprestano
je sedel nad obrežjem ter le redko kedaj
dvignil glavo in takrat se mu jez obraza či-
tala žalost. Nič ga ni veselilo.

In ko je Izis to zapazila, si je rekla :
»To bitje je že sito življenja."

In znovič se je dal slišati grom tvoril-
nega dela Ozirisovega in v jednem hipu se
je pokrila zemlja, ki je bila dotle siva, z bar¬
vami. Vrhovi gora so se pokrili z bagrom,
doline in drevesa z zelenjavo, nebo z mo-

182

driuo in oblaki so se izpreminjali kakor pri-
žast trak. A Človek je poskočil od veselja,
zaploskal z rokami, žalost ga je zapustila in
bil je znovič srečen.

Izis se je samo nasmehnila ter predla

dalje.

„Ta iznajdba ni slaba", je dejala sama
sebi, „in za nekaj časa utegne zadoščevati,
toda lepota sveta še sama ni dovolj, da bi
napravila takšno bitje srečno. Moj gospod
mora poskusiti še kaj več."

Zares so se spolnile njene besede. Kmalu
je postal človek znovič otožen.

In znovič je grom tvorilnega dela po¬
tresel mesec. Pogledavši navzdol, je Izis
prevzeta spustila vreteno.

Doslej je vse, razun človeka, bilo pri¬
trjeno na svoje mesto ; sedaj pa je vse oži¬
velo, vsemu je bilo podarjeno gibanje.

Tiče so zletele kvišku, živali, velike in
male, so se razprašile na vse strani; po pi¬
hanju vetra so se gibale na drevju veje, re¬
kam se je mudilo teči v morje, a morje se
je z jedne strani na drugo prevračalo na svoji
peščeni postelji ter tvorilo valove, oblivajoče
s peno obrežje, nad njim pa so, kakor ladje
brez krmila, jadrali oblaki.

In človek je znovič poskočil s tal ter
bil vesel kakor otrok.

„Glej 1“ je zaklical Oziris svoji soprogi,
»glej, kako si pomagam brez tebe."

Izis je pobrala vreteno ter odvrnila
mirno :

»Iznajdba je povsem dobra, toda naj
si bi bila še boljša, ne bo zadoščevala za
dolgo."

Istina. Prikazen gibanja v naravi je
kmalu postala za človeka navadna stvar. Le¬
tanje tic, šum voda, pljusk morskih valov ni
ga več zanimalo. Znovič je postal otožen.

In Izis si je rekla:

»Revna stvar! Še bolj nesrečna je nego
poprej."

Oziris, zaslišavši te besede, je z gro¬
mom svojega tvorilnega dela znovič potresel
svet; samo solnce ni strepetalo od njega.

Izis je pogledala navzdol, toda na zemlji
ni zapazila nikake spremembe, in ko se je
nasmehnila, misleča, da je ostalo delo nje¬
nega moža brezvspešno, je zagledala, kako

je človek vsLal ter jel poslušati, lice se mu
je razjasnilo in od veselja je zaploskal z
rokami.

Glasovi so prvikrat doleteli na njegova
ušesa, glasovi ubrani, sladki. Veter je šumel
v listju, tiče so prepevale — in sicer vsaka
drugo pesem — potoki, tekoči v reke, so se
spremenili v gosli s srebrnimi strunami, in
reke, ki so tekle v morje, so šumele z jed-
nim mogočnim akordom, morje pa je butalo
ob obrežje kakor grom. Nastala je godba.

Človek je moral biti srečen.

In začudila se je Izis nad delom svojega
gospoda, toda to začudenje je bilo kratko
trajalo.

»Oblika, svetloba, barva, gibanje in
glas", je dejala sama sebi, »to vse so samo
prvine lepote. Oziris ni zmožen ustvariti
ničesa več, in ako se človeka znovič polasti
otožnost, pa mu postane moja pomoč ne¬
izogibna !“

In govoreča tako, je vrtela s prsti prejo
in njena roka je obračala vreteno še urneje
nego doslej.

Človek je bil to pot zelo srečen, in
zdelo se je, da ne spozna kmalu, kaj je
žalost.

Toda Izis je čakala, čakala dalje, ne
zmeneča se za prezirljivi smeh, ki jej je do-
letaval na ušesa od solnca, zagotovljena, da
v kratkem konča njeno čakanje.

Zares se je človek seznanil z vsemi
glasovi brez izjeme. Od brenčanja čebel na
cvetju rože do hrupa penastih valov ni bilo
zanj ničesa novega.

In vsedel se je znovič nad reko, se
dolgočasil in žalostil, da je postal naposled
povsem otrpel.

Takrat je Izis pomilovalno rekla :

»Moj gospod, tvoja stvar umira."

Njen soprog je tudi videl to, toda
molčal je — ker ni bil več zmožen, še kaj
ustvariti.

»Ali jo smem rešiti?" je vprašala.

Oziris je bil preponosen, da bi bil od¬
govoril na to.

Toda Izis, ne povprašujoča dalje, je
zamotala skupaj svojo svetlo prejo ter jo
vrgla na zemljo človeku k nogam. Sprebudil
se je iz otrpnelosti, dvignil oči in — pred

— 183  —

njim je stala ženska, prva ženska na zemlji,
ter stegnila proti njemu roko. On je veselo
vstal, jo radostno objel in odslej nikdar več
ni bil žalosten, marveč vedno vesel in srečen.

In tako je, o Hurov sin, prišla lepota
na zemljo."

Iras je umolknila.

„To je zala pripovedka", reče Juda, »ter
polna globokih mislij, toda nisi je še kon¬
čala. Kaj je potem storil Oziris?"

„Oziris“, je odvrnila, »je pozval zno-
vič božanstveno svojo soprogo v palačo
na solnee in odslej sta živela skupaj v
ljubezni in slflgi, podpirajoča se vzajemno".

„0 tako!" je dejal, dvignivši k ustom
roko, ki je ovijala njegov vrat, „v ljubezni
hočem tudi jaz živeti."

In glava mu je omahnila počasi na
njena kolena.

„Pojdeš nasproti kralju", je šepetala,
božajoča z drugo roko njegove lase, „pojdeš
ter ga poiščeš, da mu boš služil in z mečem
si pridobil najbogatejše darove; torej za¬
pomni si to: najhrabrejši vitez Onega, ki
prihaja, bo moj junak".

On se je dvignil, jo objel z rokami
ter strastno poljubil.

„0 krasotica moja!" je dejal, „ako
ima ta kralj razdajati krone, pa mora jedna
izmed njih biti moja. Prinesem ti jo in jo
položim tu na mesto, katero so naznačila
moja usta. Kraljica bodeš, moja kraljica, naj¬
lepša med vsemi."

„In poveš mi vse", je vprašala, polju-
bivši ga vzajemno, „in mi dovoliš, da ti
pomagam ?“

Te besede se ohladile njegovo vnemo.

„Ali ti ni dovolj, da te ljubim?" reče
on, opravičevaje se.

»Prava ljubezen znači isto, kar po¬
polna vera."

Zmuznila se mu je iz rok in, sklonivši
se' nad velblodom, se je dotaknila znovič
odurnega njegovega gobca s svojimi ustmi.

„0 ti najplemenitejša med živalimi",
je dejala, »najplemenitejša, ker v svoji lju¬
bezni ne veš, kaj je sum."

Razžaljena po takšnem uporu, jezna,
da je vse njeno zapeljevanje bilo zaman,

je pograbila gube svoje križaste obleke ter
izginila pod šotor.

V.

V Betabarl.

Tretjega dne so se naši popotniki usta¬
vili nad rečico Džabbok, da se okrepčajo.

Bilo je tam sto, nemara celo več Ijudij,
večinoma iz Pereje, ki so ob enem s svojimi
živalimi počivali.

Komaj je imel Baltazar čas, stopiti s
»hude", kar se približa jeden njih k njemu
in, gledaje z občudovanjem velbloda, reče :

»Kakšna plemenita žival ! Prihajam
iznad Jordana, kjer sem videl na tisoče
Ijudij iz raznih stranij sveta; mnogi so do¬
speli na velblodih, toda temu tvojemu ni bil
noben enak."

Ta pohvala je ugajala Egipčanu in, pri¬
jazno zahvalivši ga za njo, je iskal pro¬
stora, kjer bi se vsedel k počitku. Toda Ben-
Hura je zanimala pred vsem opomba o
onih tolpah nad obrežjem Jordana, torej je
vprašal:

»V katerem mestu ob reki se nahaiajo
ti ljudje?"

»V Betabari", se je glasil odgovor.

»Ta kraj je le malo obiskovan", de
Juda, »in kaj vabi sedaj popotnike tjekaj ?“

»Vidim", reče tujec, »da prihajaš iz
daljnih krajev, da še nisi slišal o .dobri
novici".

»O kaki novici ?“

»Dospel je iz puščave močno svet člo¬
vek, ki napoveduje reči, katere spravljajo v
začudenje vse one, ki ga slišijo. Imenuje se
Janez iz Nazareta ter pravi, »da je oznano-
valec Odrešenika."

Celo Iras je pozorno lovila vsako tuj¬
čevo besedo.

Ta pa nadaljuje :

„0 njem pripovedujejo, da je preživel
vse svoje življenje v votlini, nekoliko niže
od En-Gadi, kjer je molil in živel še bolj
trezno nego Esenci."

„Ali si ti s tovariši šel, ga po¬
slušat ?“

»Mnogi izmed njih gredo še le sedaj k
obrežju Jordana, drugi pa se vračajo od
ondot."

— 184  —

»Kaj napoveduje oni poslanec?"

»Razglaša povsem nov nauk in ime¬
nuje ga krst in pokora. Bili se takšni, ki so
ga vprašali, ali je on Kristus, drugi, ali je
Elija, toda on odgovarja vsem te-le besede:
„Jaz sem glas vpijočega v puščavi. Priprav¬
ljajte pot Gospodovo!“

Baltazar se približa k govorečima.

»Vrli človek", reče in glas se mu je
od ganutja tresel, »izvoli nam povedati, ali
najdemo moža tam, kjer si ga pustil ?“

»Da, on je še vedno v Betabari."

»Kdo more biti oni Nazarenec" reče
Ben-Hur k Iras, »kdo, ako ne poslanec na¬
šega kralja?"

V tako kratkem času se je on privadil,
obračati se v zadevi onega tajnostnega bitja
več v hčerki nego k staremu njenemu očetu.

Zaslišane novice so vlile mladeniško
vnemo v Baltazarjevo srce.

»Hitimo!" je zaklical, »ne čutim več
utrujenosti."

Zares so kmalu odrinili. Potoma so se
le malo razgovarjali med seboj. Prenočevali
so v Rabbath-Gileadu.

»Jutri moramo zgodaj vstati, Hurov
sin", reče Egipčan, predno so se razšli k
počitku. »Odrešenik utegne priti, nas pa ne
bode tam".

»Kralj mora biti že blizu, ker se je že
pojavil njegov poslanec", pošepeta Iras mla¬
deniču na uho.

»Jutri pozvemo vse ter ga nemara
celo vidimo", odvrne Juda, poljubivši jej roko.

Naslednjega dne, komaj je svit raz¬
svetlil nebo, so popotniki, prišedši iz jarkov
Džilead, stali na odprti ravnini, ki se je
razprostirala poleg vzhodnega obrežja svete
reke.

Uprav pred seboj so imeli mejo stare
pokrajine palm, Jerihe, za njo se je videla
hribovita Judeja.

Srce Ben-Hura je močno udarilo. Do
naznačenega mesta ni bilo več daleč.

»Raduj se, spoštljivi starec", reče,
kmalu dospemo k cilju."

Na dano znamenje je Etijopec pognal
velbloda.

V kratkem so zagledali razpete šotore
ter vožne živali, počivajoče poleg njih, potem

reko in neštevilno množico ljudstva, ki je
zavzela oba njena bregova. Toda ko so se
približali, je v gnječi nastalo veliko gibanje;
— ljudje so se jeli razhajati.

Prišli so prepozno. Nauk je bil oči-
vidno že končan.

»Obstojmo tukaj", reče Ben-Hur Bal¬
tazarju, ki je vil obupno roke. »Nazarenec
pojde nemara tu mimo."

Toda reka je tekla dalje, a preroka ni
bilo videti.

Naši popotniki so žalostni mislili, da
ves njih trud je bil zaman.

Med tem se je od strani Jordana pri¬
kazal človek, ki je takoj na se obrni! nji¬
hovo pozornost.

Toda njegova unajnost ni bila takšna,
da bi mogla koga vabiti k sebi.

Okrog shujšanega, ogorelega lica so
se mu vile do pasu kite črnih las; koža mu
je bila suha kakor pergament, oči so se mu
čudno, vročinsko bliščale. Kratek predpasnik
iz velblodove dlake, pas iz surove kože,
to je bila vsa njegova obleka.

Opiral se je ob grčasto palico ter zrl
bistro okrog sebe, kakor bi iskal koga med
množico.

Zala Egipčanka je z začudenjem, da,
skoro z gnusom zrla na tega sina puščave.

»Torej to je poslanec tako mogočnega
kralja?" je vprašala Judo.

»To je Nazarenec", odvrne, ne dvig-
nivši oči, da bi jo pogledal.

Čutil se je močno prevaranega. Poznal
je puščavnike iz El-Džedi; poznal njihovo
malomarnost na vsa mamila in odnošaje
sveta; malomarnost tako veliko, kakor da
ne bi pripadali več človeškemu rodu ; poznal
je njih mrtvičenje in slišal je tudi, da se je
Nazarenec imenoval »glas vpijočega v pu¬
ščavi", a vendar je sanjarenje o bodočem
kralju in o njegovi velikosti tako razvnelo
njegovo domišljijo, da ni mogel niti verjeti,
da bi poslanec takega vladarja ne imel na
sebi nekaj od veličanstva svojega Gospoda.

Sedaj, ko je zrl to v svoji zanemarje¬
nosti skoro divje bitje, so mu stopili pred
oči številni dvorniki v toplicah in predvežah
palač cesarjev. Ta primera je gotovo bila
brez koristi za božjanstvenega glasnika.

185  -

V tem svojem strmenju in osramočenju
je ponovil nekolikokrat:

»To je Nazarenec !“ ,

Zdelo se mu je, ko bi dvignil svoje
oči na Iras, da bi srečal prezirljivi njeni
pogled.

Povsem drugačniši pa so bili občutki
Baltazarjevi. On ni pričakoval kralja.

Videl je Odrešenika kot Deteta v jaslih,
videl njegovo uboštvo ; krone zanj si ni
želel, niti se je nadejal. Torej je sedaj, zroč
na tega Njegovega glasnika, prekrižal roke
na prsih ter molil z živo vero, proseč, da
bi njegove oči, ki so zatemnele od starosti,
mogla čimpreje zagledati Boga-človeka.

• In ko so takšni različni vtisi pretresa-
vali srca naših popotnikov, je neki mož, ki
je sedel nad reko, vstal ter se jel bližati njim.

Zagledavši ga, je Nazarenec vstal in
stegnivši roko, ga pokazal tolpi.

Oči vseh se obrnejo na to stran.

Baltazar in Ben-Hur sta tudi gledala.

On se je bližal s počasnimi koraki. Bil
je nežne in gibčne postave, njegovo gibanje
je bilo mirno, kakor navadno pri ljudeh,
udanih premišljevanju važnih rečij.

Opravljen je bil v spodnjo obleko z
rokavi, segajočo mu do pod kolen in vrlino
obleko, imenovano „tolith“. Razun višnjev-
kastega roba je bila vsa obleka iz belega
platna, pokrita s cestnim prahom.

Ta postava je bila nenavadno zala;
nadzemeljska, neizrekljivo mična je bila
njena rast.

Dolgi, zlato se lesketajoči lasje so se
vsipavali okrog visokega čela s temnimi
obrvmi, oči je imel velike, plave, polne an-
geljske miline.

Nežni obris ust in nosa je kazal po¬
prej tip grški, nego židovski; svilnata brada,
lahno se zvijajoča, mu je segala do prs.

In ni ga bilo vojaka, ki bi se ne bil
prijazno nasmehnil pri pogledu na to po¬
stavo; ni je bilo ženske, ki bi, zagledavši
Jo, ne čutila v sebi takoj neomejenega za¬
upanja k Njej; ni ga bilo otroka, ki bi ne
bil stegnil k Njej nedolžnih svojih rok;
ni ga bilo človeka, čegar prsi bi se pri po¬
gledu na Njo ne bile napolnile z nekako
nepoznano srečo.

Z Njenega lica je odseval razum in
velika ljubezen do tega sveta ter velika ža¬
lost nad njim.

V pogledu je bilo videti bolest duše,
primorane zreti na propad ljudij; bil je v
njem nadzemeljski mir in nenavadna moč
duha, ki potrpežljivo prenaša jarem živ¬
ljenja, in namesto preklinjati, jih še blago¬
slavlja.

Polagoma se je približal k našima
znancema.

Ben-Hur, na dragocenem konju, s
kopjem v roki, bi moral najpoprej obrniti
na-se Njegovo pozornost; a vendar pogled
teh sladkih očij ni obstal na njem, niti na
zali Iras — pač pa je bil vprt v starega,
nadležnega Baltazarja.

Nastala je slavnostna tišina.

Nazarenec je stegnil roko proti temu,
ki je prihajal ter zaklical:

„Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe
sveta!“

Te besede so bile čudne in ni jih
razumel.

Na Baltazarja so one napravile velik vtis.

Prišel je semkaj, da bi še enkrat videl
Odrešenika. Pred več leti ga je videl kot
Otroka, in njegova vera, ki mu je pridobila
ta redki privilegij, je še doslej bila živa v
njegovem srcu. On sam jedini je sredi te
tolpe ljudij takoj spoznal Sina božjega.

Bila je to nagrada za sveto življenje,
ki je bilo v onem času tako redko.

Evo, stal je pred njim On, o katerem
je sanjal že toliko let, spreoblečen v Telo,
in zadoščevalo mu je videti Ga, da Ga je
spoznal. In kakor v potrjilo starcu, da je
to obljubljeni Mesija, se oglasi v tem hipu
glas Nazarenca :

»Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe
sveta* 1 .,

Baltazar se zgrudi na kolena. Njemu so
bile jasne te besede.

Nazarenec nadaljuje:

„To je oni, o katerem sem dejal, da
gre za menoj. Mož, ki me je prehitel, ker je
bil poprej, nego jaz. In jaz ga nisem poznal;
toda da bi ga spoznal Izrael, radi tega sem
prišel krstit z vodo. In jaz ga nisem poznal,
toda ta, ki me je poslal, krstit z vodo, mi je

24

— 186  —

dejal: Oni, nad katerim zagledaš priti Duha ter
ostati nad njim, ta je, ki kršCuje s svetim
Duhom. In jaz sem videl ter pričam ... (tu
je umolknil in kazaje neprestano na bližajo¬
čega se moža, kakor bi hotel dati večjo moč
svojim besedam, dvignil glas ter končal):
pričam, da je to Sin Božji!“

„To je On! To je On!“ je zaklical Bal¬
tazar ter omedlel.

Ben-Hur je med tem pozorno ogledoval
bližajočo se jim Postavo, toda ogledoval jo
je z občutki, ki so se močno razlikovali od
občutkov Egipčana.

Milina tega lica, nežnost in pokorščina,
sevajoči z njega, se povsem niso strinjale
z mislijo o monarhičnem bagru, o voj¬
skah in pobojih.

Da, brezdvomno ima prav Baltazar.
To je Odrešenik, o kakoršnem je sanjal on,
ne pa vladar, katerega je pričakoval Simo-
nides. Resnica, ta mož ni prišel, da bi zno-
vič postavil prestol Salomonov — on nima
v sebi nravi zemeljskega osvojevalca. More
biti kralj — toda samo nad dušami.

Tako je mislil Ben-Hur, toda čim bolj
se jim je ta Postava bližala, tim več spo¬
minov se je vzbujalo v njegovi duši:

„To lice sem že enkrat videl," je dejal
sam sebi. „Toda kje in kedaj ?“

Gotov je bil, da je ta pogled, poln usmi¬
ljenja, počival na njem s takšno milino, kakor
sedaj na Baltazarju. In s početka nerazločno,
potem pa čimdalje jasnejše mu je stopilo pred
oči srečanje pri vodnjaku v Nazaretu, ko so
ga rimske straže gnale na galejo.

Te roke so se stegnile proti njemu
s pomočjo ob času, ko je že upadal od utru¬
jenosti, in bilo je to uprav isto lice, katero
je doslej nosil v svojem hvaležnem spominu.

Zaglobljen v te spomine in premišlje¬
vanja, ni čul besed preroka; zdramile so ga
samo poslednje besede, tako mogočne, da še
dandanes odmevajo po vsem svetu:

„To je Sin božji!"

Juda je skočil s konja, da bi skazal
čast svojemu dobrotniku, toda upav v tem
hipu mu doleti na ušesa obupen krič Iras.

»Pomagaj, Hurov sin, pomagaj!“ je kli¬
cala, »moj oče umira!“

Ne obotavljajoč se, je priskočil na pomoč.

Vzel je kupico iz njenih rok ter stekel
ž njo po vode k reki.

Ko se je vrnil, tujega moža že več ni
bilo tam.

Baltazar se je kmalu zdramil. Komaj
je odprl oči, je zašepetal s slabim, še omed¬
lelim glasom:

»Kje je On?"

»Kdo pa?" vpraša ga hči.

Izraz nadzemeljske sreče razjasni star¬
čevo lice.

»On, Odrešenik, Sin božji ?“ odvrne
spoštljivo.

»Ali ga tudi ti smatraš za takšnega?"
vpraša Iras Ben-Hura.

»V tem času se gode nerazumljive reči.
Čakajmo dalje."

Samo to jej je odgovoril.

Drugo jutro, ko so številne tolpe znovič
poslušale besede Nazarenca, je on sredi svoje
pridige, sklonivši glavo, zaklical znovič:

»Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe
sveta!“

Zbrana množica je pogledala na to stran,
kamor je kazal, ter zagledala znovič ono belo
Postavo, kakor včeraj.

Sedaj, ogledujoč pozornejše to lice, je
Ben-Hur zagledal na njem toliko ugleda in
veličanstva, da se mu je misel o poslanstvu
tega moža pokazala v povsem novi luči.

»Mar Odrešenik ne more biti ob enem
tudi kralj?" je dejal sam sebi.

In prašal je jednega izmed navzočih:

»Kdo pa je ta človek, ki ga nam kaže
prerok?"

»To je sin tesarja iz Nazareta."

Tako se je glasil odgovor, katerega je
spremljal prezirljiv smeh.

(Konec sedme knjige.)

Osma knjiga

I.

Gr os tj e v Hur o vi hiši.

„Estera! Estera! Zaukaži, prinesti mi
kozarec vode/

„Ali bi ne bilo bolje, oče, napiti se
vina ?“

Ta razgovor se je vršil na strehi stare
Hurove palače v Jeruzalemu.

Izza ograje na strani dvorišča je po¬
zvala Estera tam stoječega služabnika. Toda
uprav v tem hipu je vstopil drugi, in globoko
se poklonivši, izročil Simonidesu pismo, dobro
zapečateno in zavito v platno.

A treba je dodati, da se je godilo jeden
in dvajseti dan marca, še ne popolnoma
tri leta, odkar se je Kristus prikazal v Be-
tabari.

Med tem časom je Malluh, ravnajoč se
po povelju Ben-Hura, ki ni mogel dalje pre¬
našati pogleda na opustošeno hišo svojih
očetov, jo kupil od Poncija Pilata. Sedaj je
to poslopje, prenovljeno in ozalšano, s svojim
bogastvom in okrasjem pričalo o izbornem
vkusu mladega lastnika.

Juda ga vendar ni prevzel javno v svojo
last, niti se doslej ni imenoval z rojstnim
svojim imenom. Čakal je za to ugodnega
trenutka.

Med tem pa je delal priprave v Galileji,
pozorno zasledujoč vsaki korak Nazarenca,

katerega ni mogel zmerom razumeti. Čudeži,
na katere je zrl z lastnimi očmi, so ga držali
v negotovosti, kar se tiče poslanstva tajnost-
nega sina tesarjevega.

Enkrat je videl v njem Odrešenika, pa
znovič kralja.

A med temi opravki in premišljevanjem
je tedaj pa tedaj obiskal Sveto mesto ter se
nastanil v stari hiši, toda zmerom le kakor gost.

Ti obiski so bili zanj nekaj več, nego
oddih po delu.

Baltazar in Iras sta prebivala v palači
Hurov, in mladenič je kakor nekdaj — ne¬
mara še bolj — podlegal mičnosti poslednje.
Razgovori z očetom, v katerih je modrijan
z veliko vnemo branil božanstveno naravo
Nazarenca, po so podžigali v Judi duha in vero.

Pred nekoliko dnevi sta dospela semkaj
tudi Simonides in Estera.

Za pohabljenca je bilo kaj težavno po¬
tovanje; izvršil je isto v košu, obešenem med
dva velbloda, ki pa nista vsikdar korakala
enakomerno. Toda sedaj, ko. se je že nahajal
v rojstnem mestu, je pri pogledu nanj po¬
zabil na utrujenost. Ni mogel se ga dovolj
nagledati.

Zanj je bilo tu ozračje bolj prozorno,
nego na vsem božjem svetu; solnce mu je
jasneje svetilo in vse mu je bilo milo, vse
znano.

24 *

188  —

Spomini so mu z vso močjo oživeli.
Zrečemu na hčerko, se mu je zdelo, da vidi
tam drugo Estero, ljubljenko svojih mladih
let, zvesto soprogo, ki mu je postala čimdalje
dražja v teku let.

Vsekako pa ni pozabil trgovine.

Glasnik mu je vsaki dan prinašal ob¬
širna poročila od Sanballata, ki ga je nado¬
meščal v Antijohiji, in drugi glasnik je vsaki
dan nesel Sanballatu povelja in napotljaje
starega trgovca; napotljaje, tako točne, da
niso potrebovali lastne delavnosti izvrševal-
čeve. V njih se je bilo namreč odpravilo vse,
izvzemši slučaje, katere Vsemogočni prikrije
tudi najbolj bistroumnim ljudem.

Solnčna svetloba je uprav osvetljevala
Estero. Še zmerom je bila drobne rasti, mična,
s pravilnimi črtami na belem licu. Njena
lepota pa je tičala pred vsem v sladkem izrazu
lica, s katerega odseva razum in občutljivo,
ljubeče srce.

Pogledala je pismo, katero je prinesel
služabnik, in šinila jej je živa rudečica v obraz.

Pečat je bil Ben-Hurov.

Simonides je tudi za trenutek ogledoval
pečat, na to pa ga je zlomil ter izvlekel iz
ovitka zavoj pergamenta in ga podal Esteri.

»Citaj," je rekel, gledajoč jo otožno in
nemirno. »Saj veš, kakor vidim, od koga je
to pismo."

»Da, vem.... od našega gospodarja."

Njena zbeganost in rudečica nista ušli
pozornosti Simonidesovega očesa.

»Ti ga ljubiš, Estera P" je vprašal.

„Da,“ odvrne ona naravnost.

»Ali pa veš, kako velika je ta norost ? 11

„Trudila sem se, oče, ne misliti nanj;
to je, ne misliti drugače, kakor služabnica na
svojega gospodarja, toda ... ne morem."

»Revna deklica! Takšna je bila tudi
tvoja mati , 11  je dejal ter se zamislil.

Iz te zamišljenosti ga zdrami šelest raz¬
vijajočega se papirja. Gez trenutek je nada¬
ljeval z veliko grenkoto:

»Odpusti mi, o Bog, da sramotim navdih-
nenje, katero si mi poslal; toda ko bi bil
ohranil vse imetje •— in lahko bi bil to
storil — pa bi tvoja ljubezen, moja hči, ne
bila zaman. Moč bogastva je velika."

»Ko bi bil to storil, moj oče, bi bilo
še huje za-me; takrat bi postala nevredna
njegovega pogleda, in ne mogla bi se pona¬
šati s teboj. Toda dovolj o tem ! Citajva rajši
to pismo."

»Gez trenutek. V tvoj prid moram ti
povedati žalostno resnico. Ne moti se, hči!
Njegovo srce pripada drugi."

»Jaz vem to," odvrne ona mirno.

»Egipčanka ga ima v svoji mreži. Ona
se odlikuje z zvijačo, ki je lastna temu na¬
rodu, in z lepoto, s katero je, kakor na lima¬
nice, zvabila mladeniča. Toda v njej se nahaja
še drugi znak egiptovskega rodu: manjka
jej povsem srca. Hči, ki ne spoštuje očeta,
prinese nesrečo v hišo svojega moža."

»Kaj misliš s tem?"

»Baltazar je videl čudne reči, in kot
pogan je nadarjen z nenavadnim razumom,
veliko vero, toda ona se norčuje iz nje. Sli¬
šal sem, kako je govorila včeraj: »Norost se
odpušča mladeniškim letom, toda starosti se
spodobi samo modrost; ako te nimajo, so
stari ljudje dolžni umreti." To so bile okrutne
besede, dostojne Rimljanke. Ti, Estera, ti bi
jih ne izgovorila, ko bi postala tudi povsem
otročja. Tvoja mati je bila Izraelka."

S solznimi očmi ga je objela okrog
vratu, govoreča:

»Jaz sem pravcata hči svoje matere."

»In moj otrok, ki mi je tako drag, kakor
je bil drag tempelj Salomonu."

Gez trenutek molčanja je nadaljeval,
pritiskajoč jo k sebi.

»Ne žaluj, da ta, katerega ljubiš, vzame
za ženo zalo Egipčanko. Misel njegova se bo
s tugo in žalostjo obračala k tebi, kadar
spozna, da je bil samo orodje v njenih rokah
v dosego častiželjnih njenih teženj. Ta cilj
pa je — Rim. Ona vidi v njem sina Arija
duumvira, ne pa Hura, Jeruzalemskega kneza."

Na Esterinem licu se je pojavil velik
nemir.

»Reši ga, oče, dokler je še čas!" je
prosila.

Simonides se bridko nasmehne ter reče:

»Mogoče je rešiti človeka, kadar se po¬
taplja, toda, kadar je zaljubljen— nikdar!"

»Imaš vendar upliv do njega. Zapuščen
je, in kdo drugi naj ga svari, ako ne ti ?

- 189  —

Tvoja dolžnost je, povedati mu, da je to
zlobna ženska, ki ga ni vredna."

„Ko bi to storil, ko bi se mi celo po¬
srečilo, oprostiti ga iz mreže, kaj ti pridobiš
s tem ? Gotovo nič. Suženj sem, kakor so
bili moji predniki od pokolenja do pokolenja;
vendar bi mu ne mogel reči: „Glej, gospod,
ta moja hči je zalša od Egipčanke, a tudi
ljubi te bolj odkritosrčno in goreče." Leta
svobode so vlile v moje srce ponos. Poprej
bi mi jezik okamenel v ustih, predno bi iz¬
rekel take besede. Ne, na očake, ne! Rajši
se s teboj vred vležem v grob poleg tvoje
matere. “

Estera zaradi sramote.

„Nisi me razumel, oče," je dejala. „Tudi
jaz bi se rajši vlegla k večnemu počitku, nego
da bi mu ti to rekel... Da sem se drznila, lju¬
biti ga, uprav radi tega hočem biti vredna
njegovega spoštovanja. Toda dovoli mi pre-
čitati to pismo," je prosila, hoteča končati
kočljivi razgovor.

„Čitaj!“ reče jej.

Ben-Hur je pisal naslednje:

8. Nizana.

Na poti iz Galileje v Jeruzalem.

„Nazarenec gre tudi v Sveto mesto, a
za njim, toda brez njegove vednosti, ves le-
gijon mojih ljudij. Drugi legijon nam sledi v
gotovi oddaljenosti. Ker se bliža Velikonočni
praznik, se nihče ne čudi temu navalu. Po-
davši se na pot, je dejal mož iz Nazareta:
»Moram iti v Jeruzalem, da se izpolni vse,
kar so o meni povedali preroki."

Konec našega pričakovanja se bliža.

Mir s teboj, Simonides!"

Ben-  II u r.

Estera je dala pismo očetu, topeča se
v grenkih solzah.

V pismu ni bilo niti opombe o njej,
niti pozdravljenja. Vendar bi bil lahko dodal:
»mir s teboj in s tvojimi." Prvikrat je iz¬
raelska deklica spoznala, kaj je ljubosumnost".

»Osmi dan," je rekel Simonides, »osmi,
in kateri pa je danes?"

»Deveti."

»Torej morajo biti že v Betaniji."

»A zvečer bodo gotovo tukaj."

»Nemara. Jutri imamo praznik presnih

kruhov. Naš gospodar in Nazarenec ga ho¬
četa brezdvomo obhajati v Svetem mestu.
Torej bodo naše oči videle oba."

V tem hipu so služabniki prinesli vodo
in vino, ob enem se je prikazala na strehi
tudi Iras.

Esteri se Egipčanka še nikdar ni videla
tako močno lepa. Ovita je bila kakor v
meglo v lahke tkanine. Njeno čelo, vrat in
roke so se lesketale v sjajnih dragotinah.

Vse njeno bitje je duhtelo veselja, Po¬
nosna na samo sebe, je šla s krepkimi
koraki.

Estera je pri pogledu na njo strepetala
ter se stisnila k očetu.

»Mir tebi, Simonides, in tebi, mična
Estera, mir bodi z vama!" je rekla prijazno.
»Spominjaš me, častivredni starec, perzijskih
magov, ki stopajo na strehe svojih svetišč,
da se z molitvijo poslavljajo od zapadajočega
solnca. Ako ti je ta obred neznan, dovoli
mi, poklicati mojega očeta, on ti to pojasni.
Magi so namreč bili njegovi učitelji."

»Lepa Egipčanka," odvrne trgovec resno,
»tvoj oče je razumen človek in ne vzel bi
mi za zlo, ko bi slišal od mene, da ta nauk
je najposlednejša betvica njegove modrosti.

Iras se je prezirljivo nasmehnila.

»Ako že imamo govoriti z jezikom mo-
droslovcev, pa rečem: kjer je manjši del, tam
mora biti tudi večji. Dovoli mi vprašati:
kaj smatraš za oni večji del modrosti mo¬
jega očeta?"

Simonides jo strogo pogleda.

»Prava modrost se razodeva v poznanju
Boga, in nihče je bržkone nima v lasti v večji
meri, nihče je ne kaže lepše z besedo in de¬
janjem, nego tvoj oče Baltazar."

Egipčanka, razžaljena s temi besedami,
se obrne k Esteri.

»Ta, ki ima na milijone blaga in de¬
narja ter ogromno število brodovja, ne more
razumeti, v čem slabe ženske, kakor sve
midve, nahajamo zabavo. Prepustiva ga res¬
nobnim mislim. Tam, pri ograji, se bova
lože svobodnejše razgovarjali."

A ko je odšla na drugi konec narož-
nika, je objela izraelsko deklico krog pasu
ter rekla:

»Ali si bila kedaj v Rimu?"

190  —

„Ne,“ odvrne Estera.

„Ali si ne želiš videti to veličastno
mesto ?“

»Ne/

»Oh! kako slabo še poznaš svet! Mladič
brez perja v lastavicjem gnezdu ni videl
manj sveta od tebe! ,v  se je zasmejala na pol
prezirljivo, na pol pomilovalno.

Toda zagledavši zbeganost na Esterinem
licu, je nadaljevala.

„Kaj znovič? Radi tega se ti ni treba
jeziti na-me. Saj sem se samo šalila. Da se
spoprijaznivi, povem ti nekaj, česar bi ne
povedala, ko bi me celo sam Indra to vpra¬
šal, ter bi mi daroval v zameno najzalši lotus
iz Nila."

In sklonivši se, je zašepetala:

»Pričakovani Kralj se bliža, in v kratkem
ga zagledamo/

Estera je začudena dvignila oči.

„Nazarenec,“ je nadaljevala, „o katerem
naši očetje pripovedujejo tako mnogo, in
radi katerega si Ben-Hur prizadeva toliko
truda in stroškov, Nazarenec dospe semkaj
jutri

Nakrat, obrnivši se k židovki, hoteča jo
presenetiti iznenadoma, je dodala:

„A Ben-Hur dospe še nocoj zvečer/

Izraelska deklica si je prizadevala skriti
svoje ganutje. Toda zaman. Izdala jo je ru-
dečica, ki je pobarvala z navalom krvi njeno
lice in vrat. Pobesila je oči, in tu ni videla
zlobnega izraza, ki se je pokazal na zalem
obrazu njene tekmovalke.

»Glej!“ je dejala, „tu je njegova obljuba®
in vzela je izza pasa zavoj pergamenta. »Ra-
duj se z menoj, moja prijateljica! Vidivi ga
čez par ur...  Nad reko Tiber stoji hiša —
pravcata kraljeva palača — katero mi je
podaril. Biti v njej gospa, to pomeni../

Odmev urnih korakov je doletel do nje
z ulice. Egipčanka se pripogne čez ograjo.

»Hvala bodi tebi, Izis! To je on, Ben-
Hur/ je zaklicala, zaploskavši veselo z ro¬
kami. »Da, prihaja uprav v trenutku, ko
najbolj mislim nanj. Bržkone ni bogov, ako
ni to dobri »o m e n,“ kakor pravijo Rimljani.
Poljubi me v znamenje, da se raduješ z
menoj/

Tega je bilo konečno preveč.

Deklici so zagorela lica od razburje¬
nosti, skipela je v njej jeza, kakoršne še ni
okušala nikdar doslej.

Mari ni bilo že dovolj tega, da ni smela
misliti na tako vneto ljubljenega mladeniča?
Ali je še treba, da jej zmagujoča tekmovalka
košato pripoveduje o njegovi ljubezni do nje,
o sijajnih obljubah, kakoršne jej je delal?
Njej, rojeni v službi, ni posvetil nikakega
spomina, — ta pa se je hvalila z njegovim
pismom, dajoča jej misliti, kako sladke besede
je obsegalo.

Torej, namesto poljubiti jo, odvrne:

»Ali ga ljubiš tako močno, da tako zelo
želiš biti v Rimu?“

Egipčanka, sklonivši ponosno svojo glavo,
pogleda prezirljivo Estero v oči.

»Kaj je on tebi, Simonidesova hči?“ jo
vpraša.

Estera, trepetajoča na vsem životu, je
jela govoriti:

»On je . . /

Toda besede so jej obtičale v ustih. Pred
to zmagovalno tekmovalko ni hotela priznati
svojega služabnega stališča do Ben-Hura.

»On je prijatelj mojega očeta !“ je končala.

»Samo to! Ha! na bogove ljubezni sta¬
rega Egipta. Ohrani svoje poljube. Drugi,
stokrat cenejši in unetejši, me čakajo. Stečem
po nje/

Obrnila se je in jej še preko rame
malomarno pokimala z glavo.

Komaj je izginila Esteri izpred očij, je
revna deklica jela potihoma jokati.

Po bledem licu so jej trki ale solze sra¬
mote in srčne bolesti. In prišle so jej na
misel očetove besede: Ko bi bil ohranil vse
imetje — in lahko bi bil to storil — pa bi
tvoja ljubezen, moja hči, ne bila zaman/
Kdo ve, če ni imel prav.

Vse zvezde so bile že prižgane na nebu
ter so se lesketale nad mestom in njegovimi
sedmimi griči, predno se je mogla pomiriti.
Odslej jo je čakala samo dolžnost.

Pri izvrševanju te dolžnosti je imela
miniti njena mladost; ona je imela biti oslada
in tolažba v njenih prevarah.

Z junaštvom, ki povsem ni lastno žen¬
skam, je rekla to sama sebi ter molče se
vsedla k nogam nadložnega svojega očeta.

— 191  —


II.

Ben-Hur pripoveduje o Nazarencu.

Uro pozneje po onem razgovoru med
dvema tekmovalkama sta se Baltazar in Si-
monides razgovarjala v veliki dvorani palače
o Nazarencu, ko je vstopil Ben-Hur, držeč
za roko zalo Iras.

Pozdravil je Egipčana, na to se je obrnil
k Simonidesu, toda zagledavši na njegovi
strani stoječo Estero, je obstal zamišljen.

Strastna ljubezen do čarodejke iznad
Nila in od nje podžigano častihlepje je v
srcu Ben-Hura pustila le malo prostora za
druge občutke. Celo usoda njegovih najbližjih
ga ni več tako žalostila nego poprej.

Čimbolj se je bližal k željenemu cilju,
tem več so se razprašili vsi drugi nameni,
kakor megla, in nikako čudo, da je sredi takih
opravkov in občutkov pozabil popolnoma na
drobno hčerko antijohijskega trgovca.

Torej tudi videč, kako je iz deklice
zrastla v žensko, kako seje odlikovala s pravo
žensko mičnostjo, se je močno zamislil.

In ko je stal tako, gledajoč jo, ga je
nekak tihi glas spomnil zanemarjene dolžnosti
in prelomljene obljube.

Davni spomini so se jeli oživljati v
njegovem srcu.

„Mir s teboj!“ je dejal, pristopivši k njej,
in tebi, Simonides! — tu je sklonil glavo
pred starcem — naj blagoslov, Gospod, ostane
s teboj, da bi bil dober oče siroti!“

„Vračam ti tvoje pozdravljenje, Hurov
sin,” odvrne Simonides, „bodi mi mik gost
v hiši tvojih očetov. Ako se ne čutiš tukaj
domačega, kje se boš čutil, gospod? Sedi in
povej nam kaj o svojem potovanju in svojih
delih ter o čudovitem Nazarencu. Kaj si mi¬
sliš o njem ? Ali je on Odrešenik ali Kralj ?
Sedi, prosim med nas, da te bomo mogli
vsi slišati.

Estera mu prinese nizek stolec.

„Hvala ti,“ reče, prijazno jo gledajoč.

»Ko je sedel, se je obrnil proti možem,
a oni so ga pozorno poslušali.

»Prinašam vam mične novice o Naza¬
rencu. Mnogo clnij sem sledil njemu, kakor
zvesta senca. Videl sem ga v raznih oko¬
liščinah, in dasiravno sem prepričan, da je

človek kakor jaz, vendar sem zagotovljen, da
je On nekaj več.“

»A v kakih okoliščinah si Ga videl?”
vpraša Simonides.

»Takoj ti povem ...”

Ni končal. Uprav v tem hipu se prikaže
starikava ženska.

Ben-Hur vstane ter steče naproti, da jo
pozdravi.

»Amra! draga Amra!“ zakliče.

Stara pestunja mu pade k nogam;
v objemu, jej odgrne s čela sive lase, ter
jo vzajemno poljubi.

»Amra! draga Amra!“ kliče ves prevzet.

Zvesta služabnica je ihtela od joka.

»Božja volja se je izpolnila. Kaj pomaga
obupovati nad Njegovimi sodbami?” reče slo¬
vesno, in navzoči so spoznali po teh besedah,
da je izgubil že vse upanje, najti še kedaj
mater in sestro.

Tudi v njegovih očeh so zalesketale solze,
toda kmalu jih je skril. Bal se je, da bi jih
kdo ne zapazil, kajti jok se prilega samo
slabotni ženski.

Čez trenutek že ni bilo spoznati na njem
ganutja.

»Pojdi, Amra, sedi tu poleg mene, reče
jej! »Ali nočeš? Torej pa k mojim nogam.
Imam mnogo povedati tem svojim prijateljem
o čudovitem Bitju, ki se je pojavilo med
nami.”

Toda ona je odšla, in počenivši k steni,
uprla svoje oči v Ben-Hura.

Vsi so sodili, da ga pozorno gleda.

Juda je sklonil glavo pred osivelima
starcema ter nadaljeval:

»Predno odgovorim na tvoje vprašanje,
Simonides, kdo je oni Nazarenec in kaj mi¬
slim o njegovi naravi, povem vam o čudežih,
katere je storil pred mojimi očmi. Hočem pa
vam to povedati radi tega, ker že jutri pride
v Jeruzalem ter se poda v svetišče, katero
on imenuje hišo svojega očeta, in tam vpričo
zbranega ljudstva naznani, kdo je. Jutri torej
poizvemo, ali imaš prav ti Baltazar, ali ti
Simonides.”

Egipčan sklene roke, kakor k molitvi
ter vpraša:

»Kam imam iti, da ga zagledam?”

— 192

»Povsod bo velika gnječa/odvrne Ben-
Hur. »Svetoval bi pa, da si vsi preskrbite
prostor nad Lepimi vratmi, nasproti svetišču/

Ali boš tudi ti z nami ? “

»Ne, jaz bom potreben svojim ljudem
ob času pohoda/

»Pohoda?“ zakliče Simonides, »ali pride
v tako številnem spremstvu?"

»Nasprotno," odvrne on. »On ima s
seboj samo dvanajst tovarišev: ribiči, delavci
in jeden čolnar so mu spremljevalci — sami
ljudje iz najnižih vrst. Hodi pa ž njimi nao¬
krog peš, ne zmeneč se za ostre vetrove s
severa, ne za dež, niti za paleče solnčne
žarke. Gledajoč jih, porečeš, da so to poprej
pastirji, vračajoči se k svojim čredam, nego
bojevniki, s kraljem na čelu, ki jih pelje k
zmagi. On sam se razlikuje od onih po veliki
resnobi, po veličastni postavi in obličju,
in lahko ga je spoznati po časti, s kakoršno
ga obkoljujejo. On jim je učitelj in tovariš
isto tako kot voditelj.

Oba sta izkušena in kaj razumna člo¬
veka," nadaljuje Ben-Hur po kratkem od¬
moru, »torej vesta, kako mogočno tli v člo¬
veških srcih želja po bogastvu. A kaj po¬
rečete o človeku, ki bi mogel obcestno ka¬
menje spremeniti v grude zlata, pa vendar
rajše živi v uboštvu/

»Grki bi ga imenovali modroslovca,«
omeni Iras.

»Ne, hčerka!" zavrne jo Baltazar, »mo-
droslovci niso imeli moči, delati čudežev/

»A odkod veš, da ima ta človek to
moč ?“ vpraša ona nezaupno.

Ben-Hur se požuri z odgovorom:

„Videl sem sam, kako je spremenil vodo
v vino.«

»Čudno je to, zares čudno/ de Simo¬
nides, »toda še čudnejše se mi zdi to, da
rajše živi v uboštvu, ko bi bil lahko tako
bogat kakor nihče na svetu. Ali je res tako
reven?"

»Nima prav ničesar in ni nevoščljiv
onim, ki imajo največ. Nasprotno, še pomi¬
luje bogatine. Toda pustimo to na stran,
kaj porečete o človeku, kateri spremeni se¬
dem hlebov kruha in dve ribi — vso svojo
in svojih tovarišev zalogo — v takšno mno¬
žico kruha in rib, da nahrani ž njo pet tisoč

ljudij, in potem, ko so bili nasičeni, naberejo
še ostankov za sedem polnih košev?!.. Na-
zarenec je to storil/

»Ali si videl to sam?" zakliče Simo¬
nides.

»Z lastnimi očmi, pa tudi jedel sem ta
kruh in te ribe. Toda to še ni vse," nada¬
ljuje. «Kaj porečete o človeku, kateri ima v
sebi takšno zdravilno moč, da bolnikom za¬
došča, dotakniti se roba njegove obleke, ali
proseče zaklicati nanj, pa so ozdravljeni ?1
Tudi to sem videl z lastnimi očmi. Ko smo
šli iz Jerihe, sta dva slepca, sedeča ob cesti,
zaslišavši, da gre Nazarenec mimo, ga kli¬
cala z obupnim glasom, rekoč: „Usmili se
naju, Gospod, Davidov sin!" In on se ju je
usmilil ter se dotaknil njunih očes. Takoj sta
spregledala ter šla za njim. Drugo pot so
mu prinesli človeka, ki ga je napadla kuga.
Nazarenec je samo dejal: »Vstani in hodi!
In človek je vstal ter z lastno močjo šel domu.
Kaj porečete na to?"

Trgovec je molčal.

»Nemara porečeta — kakor sem tudi
jaz že čul iz mnogih ust — da je vse to
prevara. Ako je tako, povem vam reči, nad
katerimi se še bolj začudite. Saj poznate to
prekletstvo božje, katerega jedina rešitev je
smrt —• hočem reči gobe/

Amra, zaslišavši to, je vstala ter so
pomaknila naprej, kakor bi hotela dobro za¬
slišati vsako mladeničevo besedo.

»A kaj porečete", nadaljuje Ben-Hur
še z večjo resnobo nego doslej, »ko bi za¬
pazili, kaj vam sedaj povem. Prišel je gobav
k Nazarencu ob času, ko sem bil ž njim v
Galileji ter dejal: »Gospod, ako hočeš, me
zamoreš očistiti". A Nazarenec je zaslišal ta
klic, in stegnivši roko, se ga dotaknil, govo¬
reč: »Hočem, bodi očiščen". V tem hipu so
odpadle gobe od tega človeka, in bil je zdrav
in čist, kakor vsakdo izmed nas. In množica
je to gledala".

Amra je pristopila bliže ter obstala
tesno poleg govorečega, pozorno ga gledaje
v lice.

»Drugopot", pripoveduje Ben-Hur, je
deset gobavih prišlo k njemu, ki so mu padli
k nogam ter klicali: »Gospod! Gospod! usmili
se nas !“ On pa jim je dejal: »Pojdite, ska-

- 193

žite se duhovnom, kakor veleva postava, in
predno tjekaj pridete, boste odzdravljeni".

»Ali res so bili ozdravljeni ?

»Potoma se je očistilo njih telo; samo
pokrivajoča jih obleka je pričala o njih
poprejšnji bolezni".

Ben - Hur je umolknil, a ob enem je
stara pestunja neopaženo smuknila iz sobe.

»O nečem podobnem še ni slišal nihče
doslej ! Ne! Nihče, vsaj v vsem Izraelu", reče
Simonides kakor sam sebi.

»Misli in občutke, ki so jih zbudili ti
čudeži v mojem srcu, lahko umejete", na¬
daljuje mladenič, — »toda s tem se še ne
konča moje pripovedovanje, Galilejci, kakor
veste, se radi vnamejo za boj: po dolgih
letih brezposlenosti in pričakovanja so jih
meči palili v rokah. Tudi jaz sem bil že
nestrpljiv. Moji legijoni stoje že davno pri¬
pravljeni. Tako, ko je enkrat učil nad obrežjem
jezera, smo ga hoteli razglasiti za kralja
navzlic njegovi želji, pa nam je nakrat izginil
izpred očij, in še le čez nekaj časa smo ga
zagledali, kako je z učenci odjadral od
obrežja. Bilo je že prepozno. Lakomnost, ki
naldonja nekatere, da si iščejo bogastva,
pohlep po časti, ki vzbuja v drugih željo po
vladi, ne biva v njegovem srcu. Ne mika ga
niti krona, s katero bi narod ljubeče oven¬
čal njegovo čelo. Da, vprašam vas, kaj mislite
o takem človeku?"

Trgovec dvigne glavo, pobešeno na
prsi. —

»Gospod živi in žive so besede Njego¬
vih prerokov", odvrne. „Samo čas še ni na¬
počil. Nemara nam juteršnji dan pojasni to
tajnost."

»Jutri bomo videli", odvrne Baltazar.

»Nisem še izpovedal vsega tega, kar
hočem, da izveste", reče Ben-Hur. »Od rečij,
tako nenavadnih, da jih nočejo verjeti celo
oni, ki so jih videli z lastnimi očmi, pridem
sedaj v svojem pripovedovanju k drugim
neizmerno večjim čudežem, kajti kdo je bil
še zmožen, odtegniti smrti njen plen? Kdo
more to storiti, razun ...“

»Boga", konča Baltazar.

Ben-Hur skloni glavo :

»O, modri Egipčan" reče, »ta beseda
je palila moja usta. In kaj bi ti, častivredni

starec, ali ti Simonides, kaj bi rekla oba, ko
bi videla, kako je ta mož z nekolikimi bese¬
dami, kakor mati, ki budi spečega otroka,
sprebujal mrtve? A to se je pripetilo v
Najmu. Ko smo se približali mestnim vratom,
so prinesli skozi nje krsto. Umaknili smo se,
da napravimo prostor pogrebnemu sprevodu.
A ta mrlič je bil jedini sin revne vdove.
Šla je v sprevodu tudi ona, jokajoča in
žalostno tarnajoča. Nazarencu se je zasmi¬
lila; stopil je bliže, dotaknil se krste ter
zaklical: »Mladenič, rečem ti: vstani!“ In
mrlič je v tem hipu vstal ter spregovoril."

»Le sam Bog more imeti tako moč",
reče Baltazar, dvignivši roke proti nebu.

»A pomislite pa tudi to", konča Ben-
Hur, »jaz vam pravim samo to, kar sem
videl sam; bilo pa je že veliko drugih čude¬
žev, na katere je zrla številna množica. Kaj
mislite: Ali je ta mož iz Nazareta samo
človek ?...“

Dolgo v noč so še prerešetavali to vpra¬
šanje, ne da bi prišli do soglasja. Simonides
je na podlagi prerokovanj dokazoval, da Ta,
ki prihaja, bo pozemeljski vladar, Baltazar
pa je vstrajal pri svoji veri.

V mislih Ben-Hura sta se oba ta pojma
povsem strinjala.

On je verjel, da ta Nazarenec je oni
Odrešenik duš, o katerem je sanjaril egiptovski
modrijan, da pa tudi lahko postane kralj,
kakor si je to želel trgovec iz Antijohije.

»Jutri se prepričamo,. kdo ima prav. A
sedaj mir z vama!" je dejal, poslovivši se
od nju.

Pred svitom se je že vrnil v Betanijo.

III.

Gobavi zapustita svoj grob.

Prva oseba, ki je drugo jutro šla skozi
Ovčja vrata, je bila Amra s košarico v roki.

Straža je nr ničesar izpraševala. Zvezda
juternica se ni mogla točnejše pojaviti na
nebu nego ona pri teh vratih. Bila je kakor
napovedovalka prvih njenih žarkov...

Stopivši skozi vrata, je zavila korake v
vzhodno dolino.

Na temni Oljski gori so se razprostirali
šotori, ki so jih razpeli ljudje, dospevši
semkaj na velikonočne praznike. Toda bilo

25

— 194  —

je Še povsem tiho med njimi. Vsi so še
spali.

Pustivši za seboj Getzemana, grobove
ob poti v Betanijo ter vas Siloam, je šla
dalje.

Časih seje vsedla, da sije odpočila, toda
potem je še bolj pospešila korake, dasi so
njene slabe noge komaj prenašale ta trud.

In ko bi visoke skale, štrleče kvišku na
obeh straneh ceste, mogle gledati kakor
ljudje, pa bi bile videle, da je pogostoma
obračala svoj nemiren pogled na Goro, kakor
bi prosila solnce, naj bi še ne vshajalo; in
ko bi te skale mogle govoriti, šepetale bi
druga drugi: „Naši starki se danes mudi.
Usta, katerim nese hrano, morajo biti zelo
lačna!“

Dospevši naposled do kraljevih vrtov,
je jela iti počasneje.

Od ondot se je že videla gora Hinnan
in bivališče gobavih.

Gitatelj se je gotovo domislil, da je
stara egiptovska sužnja pohitela k svoji
gospej, katere grob — kakor se spominjamo
— se je nahajal nasproti vodnjaku En-rogel.

Navzlic rani uri je vdova Hura že se¬
dela pred vratmi.

V teku treh let je bolezen zapustila na
njej grozne sledove. In videča, kako je bila
ogavna, se je nesrečna ženska, neprestano
zakrivala z zavojem, da ne bi vzbudila v
ljudeh gnusa.

Vendar sedaj je sedela z odkrito glavo.
Ob tej uri je nihče ni mogel videti. Mrak
še' ni povsem odstopil pred žarki juternice,
toda v rožnati njeni svitlobi je bilo moči
razločno videti to grobno bitje.

Redki njeni beli lasje so jej padali na
ramena. Lice, nos in usta so se spremenila
v jedno smrdljivo rano. Vrat jej je bil pokrit
z jedno samo sivo, gnoječo se hrasto. Bo¬
lezen, odtrgavši raz prste nohtove, je na
njih mestu zapustila jame; na pregibih so
štrlele ven gole kosti.

Ker je bila tako spremenjena, je bilo
lahko razumeti, na kak način se je nekdaj
zala Hurova udova mogla skriti Judi, ki
jo je iskal.

Vedela je, ko prvi solnčni zraki pozlate
vrhove Oljske gore, pride zvesta Amra k vod¬

njaku En-rogel, napolni z vodo njen vrč ter
postavi nekoliko od nje jerbas s hrano.

Bil jej je to jedini prijetni trenutek čez
dan. Takrat se je lahko razgovarjala o ljub¬
ljenem sinu ter poizvedela, kaj dela in kje
prebiva. Te novice so bile res zelo skromne,
toda ugodne.

Od časa do časa jej je Amra nazna¬
njala, da se nahaja Juda kot gost v palači
Hurov. Takrat je vdova, stopivši iz svojega
groba, od jutra do noči nepremično sedela
pred njegovimi vratmi, vpirajoča svoj pogled
v jedno malo točko nad svetiščem, kjer je
stala ta draga jej hiša, ki jej je bila še dražja,
ker je on prebival v njej.

Od vse nekdanje njene sreče je kot
oguljena capa od vzorne tkanine ostala jej
samo ta drobna točka na skrajnem vidno-
krogu — nič drugega.

Tirzo, kakor tudi samo sebe, je sma¬
trala že za mrtvo, kajti vsaka ura njunega
življenja je bila počasno umiranje.

Le malo predmetov unanjega sveta je
moglo odtrgati njene misli od strašne Isti -
nitosti.

Živali in tiče, čuteče, kakšno prokletstvo
leži na tem kraju, so se ga izogibale. Zele¬
njave ni bilo videti tam dalje nego v prvih
dnevih pomladi.

Kamorkoli je gobava obrnila oči, po¬
vsod —• okrog nje, nad njo in pod njo --
so bili grobovi. A sedaj so jih še pobelili v
svarilo tujim popotnikom, dospevšim semkaj
na velikonočne praznike,

A nemara je služil vdovi Hura v to¬
lažbo pogled na višnjevo nebo, katero jedino
—■ čisto in zalo —■ ni zbežalo od tega pre¬
kletega kraja, in prikazen soinca, milostno
jo ogrevajočega? O ne! Solnce, ki olepša
vse, je samo odkrivalo njeno strašilo.

A čemu neki s smrtjo ni napravila konca
tem mukam?

To jej je zabranjevala postava.

Ko je tako sedela, zatopljena v svoje
misli, je nakrat zagledala zasopljeno žensko,
urno stopajočo z griča.

Gobava ženska je vstala s kamna in
zakrivajoča si glavo začela klicati:

»Nečista ! nečista!"

— 195

V tem hipu, ne meneča se za ta klic,
jej je Amra padla k nogam. Potok občutkov,
ki jih je tako dobro dušila, je nakrat na¬
rastek

S solzami, z jokom je poljubovala obleko
svoje gospe.

Hurova vdova jo pahne od sebe.

„Amra! kaj delaš?" jej zakliče. »Na-
pačno ravnaš, neumnica! Zgubljena si! Več
ne boš smela se vrniti k njemu!"

Egipčanka, skrivši obraz v zemlji, se je
jokala na smrt.

»Prekletstvo zakona se je vleglo tudi
na-te. Že se ne moreš vrniti več v Jeruza¬
lem. In kaj se zgodi z nama? Kdo nama bo
prinašal kruha? Kdo napolnjeval vrč z vodo?
O nespametnica, ugonobila si nas vse!“

»Usmiljenje! usmiljenje!“ je klicala Amra,
ležeča pri njenih nogah.

»Tudi ti bi morala imeti usmiljenje nad
seboj in nad svojo gospo! Nezvesta slu¬
žabnica!"

Tirza, sprebujena s tem glasnim pre¬
pirom, se je prikazala pri vratih groba.

Izgledala je strašno. Njeno telo je bilo
pokrito s hrastami in z gnojem, cedečim se
iz ran. Roke in noge je imela odurno na¬
buhle, oči so komaj mogle gledati dnevno
svetlobo.

Nihče ne bi bil mogel spoznati v njej
nekdanje mične deklice.

»Ali je to Amra, mati?" je vprašala.

Stara služabnica se priplazi k njej.

»Stoj!" zakliče vdova, »zabranim ti,
dotakniti se je. Vstani ter pojdi strani, ta¬
koj ko ti je mogoče, da te kdo ne zapazi.
Toda ne...  že je prepozno. Moraš ostati
ter deliti najino usodo. Vstani — pravim ti!"

Egiptovska sužnja se je popela na ko¬
lena ter jela govoriti s pretrganim glasom:

»O gospa moja! Ne srdi se na-me!
Nisem zlobna, niti nezvesta služabnica! Bla¬
govoli me zaslišati, prinašam ti dobre novice.

„Ali od Jude?“ vpraša mati urno.

Ona se je delala, kakor da ni čula tega
vprašanja.

„Frikazal seje,“ je dejala, ,,čuden mož.
Ta vaju ozdravi. Zadoščuje mu izreči jedno
besedo, da z gobavih odpadejo gobe, da

mrtvi vstanejo iz grobov. Prišla sem, da vaju
popeljem k njemu.“

,,Revna Amra!“ se oglasi Tirza, gleda¬
joča jo pomilovalno.

„Ne misli si, da se mi je pamet zme¬
šala. Prisegam na vsemogočnega Jehova, ka¬
terega tudi jaz smatram za Boga, da je vse
to resnica. Pojdita urno. Ne smemo zamu¬
diti časa. Danes namerava ta čuden mož
dospeti v Jeruzalem. Glejta, že nastaja dan.
Urno, urno jejta, kar sem vama prinesla, a
potem odrinemo.“

Mati jo jame pozorno poslušati. Slava
tega tajnostnega Bitja je prodrla že v naj¬
temnejši kot Judeje, celo v globeli grobov na
griču Zlobnega Sveta.

,,A kdo je ta?“ je vprašala.

»Rojen je v Nazaretu."

»Kdo ti je pravil o njem?"

»Moj gospodar, Juda."

»Juda? Torej je doma?"

»Da, prišel je sinoči zvečer."

Materino srce je nasilno vdarilo.

»Ali te je on poslal k nama ?“ je vprašala.

»Ne. On vaju smatra za mrtvi."

»A odkod on ve o tem človeku?"

»Šel je za njim, čul klice gobavih ter
videl, kako so odhajali očiščeni."

»To mora biti Mesija !“ je zaklicala mati
po daljšem pomisleku in v glasu je zvenela
velika radost, da se je izpolnila obljuba, dana
njenemu narodu. »Bil je čas — dobro se tega
spominjam — ko se je po vsej Judeji raz¬
nesla vest o njegovem rojstvu. Sedaj je moral
postati že polnoleten. To je on, on brez-
dvomno. Pojdeva s teboj, draga Amra. Pri¬
nesi nama urno vode, a midve se med tem
okrepčavi."

In povživši urno prinešeno hrano, so
kmalu odrinile.

Amra je zaslišala, da je Nazarenec pri¬
hajal iz Betanije, toda iz tega mesta so dr¬
žale v Jeruzalem tri poti, ali prav za prav
tri steze: jedna čez vrh Oljske gore, druga
ob njenem vznožju in tretja naposled čez
Grič zasmehovanja. Stara pestunja ni vedela,
po kateri bi imel priti Mesija.

»Obe s Tirzo," jedna vsled privajenosti
do službe, druga vsled prirojene trpnosti —
sta se podali pod vdovino varstvo.

25 *

196

»Pojdimo najpoprej v Betfago", reče
ona, »tam, ako nam Bog pomaga, poizvemo
kaj zanesljivejšega".

Odšedši z griča Zlobnega Sveta, so se
napotile mimo kraljevih vrtov k Tofetu ter
obstale na razpotju.

»Bojim se iti po cesti", reče mati.
»Danes je praznik, in videti je tam obilno
ljudij. Umaknimo se jim izpred očij. Pojdimo
rajše čez Grič zasmehovanja."

Tirza je radi nabuhlih svojih nog šla z
veliko težavo.

»Gora je strma, mati, ne pridem na
njo!" je rekla na pol jokaje.

»Ne pozabi, da grevi po zdravje. Glej,
že je nastal dan, solnce je vzšlo. Ali vidiš
te ženske, ki gredo k vodnjaku?" Kame¬
njajo nas, ako ostanemo tukaj. Pojdi, napni
vse svoje moči."

Amra, ne zmeneča se za ogavno bo¬
lezen, katere se je mogla nalezti, je stopila
k Tirzi, ter jo objela okrog pasu.

»Opri se na-me“, je dejala. »Močna
sem navzlic svoji starosti, in pot ni dolga.
Evo tako. Sedaj grevi lahko urneje."

Zares, hoja na grič je bila težavna. Pri
vsakem koraku so se jim noge vdirale v
votline, ali se spodtikale ob groblje razvalin.

'Toda, ko so naposled ženske obstale
na vrhu ter se je pred njimi razprostrl pogled
na mesto, na svetišče, na Sion, na stolpe,
ki so tako visoko štrleli v nebo, je vdovino
srce močneje udarilo in želja po življenju je
znovič oživela v njem.

»Poglej, Tirza, poglej" je dejala, »na
to zlato streho na svetišču, ki vrača solncu
blesk za blesk. Ali se spominjaš, ko sva še
tam hodili ? Ali bi ne hotela priti tjekaj
znovič? In glej — naša hiša ni daleč od
ondot. Vidim bele njene stene nad svetiščem.
A tam je Juda. Predoči si njegovo veselje,
kadar prestopivi ta prag, zdravi na telesu in
tako srečni pri srcu!"

Nad Oljsko goro, pokrito z zelenjavo
mirte in dreves, od katerih je dobila ime, so
se dvigali kvišku prozorni stolpi dima, pri¬
čajoči o življenju, budečem se v šotorih.

To je opomnilo naše ženske, da ure
teko brez prestanka in da se je treba po-
žuriti.

Amra je z vsemi močmi podpirala
Tirzo, navzlic temu pa je vendar nesrečna
deklica zastokala pri vsakem koraku ter
komaj mogla priti z griča. Pri vznožju je
padla na tla kakor klada.

»Mati, pojdi dalje sama. Pusti me
tukaj", je dejala z umirajočim glasom.

»Jaz naj tebe pustim ? Kaj mi je mar
zdravje brez tebe? Kaj bi rekla Judi, ko bi
me vprašal po sestri?"

»Poveš mu, da sem ga ljubila."

Revna vdova se je z obupnim očesom
ozrla naokrog.

Nadeja je začela v njej umirati, in
kadar ona ugaša, zdi se ti, da duša zapušča
telo. —

Ako jo je razveselila misel na ozdrav¬
ljenje, se je zgodilo to stokrat bolj radi
Tirze nego radi same sebe.

To dekle je bilo še mlado; moglo je
začeti življenje na novo ter pozabiti v zdravju
in veselju na leta trpljenja in nezgode. In
ta nadeja bi imela biti prazna!

Toda hrabra ženska se je celo v tem
groznem trenutku udala v Previdnost božjo.

Ko so njena ranjena usta šepetala be¬
sede molitve, se je na poti od vzhodne
strani prikazal neki človek ter šel z urnimi
koraki proti njim.

»Pogum Tirza!" ie klicala mati, »glej,
nekdo se nam bliža. Nemara poizvemo, kod
pojde Nazarenec."

»Pozabila si, draga mati, kaj smo. Ta
človek, namesto odgovora, vrže v nas kamen
ali pa nas prekolne."

»Bomo videle", reče mati, dasiravno je
bila gotova, da se uresničijo besede njene
hčerke, ne pa one, s katerimi si je prizade¬
vala okrepčati njenega duha.

Kakor smo že rekli, je bila ta pot Ie
ozka stezica. Vila se je med apnenastimi
griči, tako, da se tujec ni mogel izogniti ob
njej ženskam.

Ko je bil že blizu, je vdova zaklicala
kakor zapoveduje postava:

»Nečiste! nečiste!"

Na njeno začudenje, človek, dasiravno
je slišal te besede, se ni umaknil; nasprotno,
bližal se jim je čimdalje bolj.

197

»Kaj hočete?" je vprašal, obstavši pri
njih. —

»Odstopi od nas! Gobave smo".

»Ženska! Jaz hitim pred Onim, ki
spregovori samo jedno besedo na take, kakor
si ti, pa so ozdravljene. Ne bojim se vas/

,,Govoriš o Nazarencu?"

»Da, o Mesiju", odvrne svečano.

»Je - li res, da pride danes v Sveto
mesto?"

»Sedaj je v Betfagi."

»Po kateri poti pojde, gospod?"

»Uprav po tej."

Hvaležno je dvignila roke proti nebu.

»A kaj misliš o njem?" jo vpraša

tujec.

»Verujem, da je Sin božji !“

»V resnici je. Ostani le tukaj... ali ne —
obkrožuje ga velika množica — splezaj rajši na
to skalo in obstoj pod drevesom ter kliči,
kadar pojde mimo. Ako je tvoja vera močna,
te zasliši, ako bi prav najhuje grmelo. Jaz
grem sedaj, naznanit vse tem, ki so v mestu,
in tem, ki dospevši iz daljnih krajev, so se
nastanili po okolici, da Mesija je že blizu, da
naj se pripravijo na njegov prihod. Mir tebi
in tvojim, žena!"

S temi besedami se je oddaljil.

»Ali si Cula Tirza?" zakliče mati. »Na-
zarenec gre, in uprav po tej poti! Še neko¬
liko korakov in obstanemo pri tej skali."

Tirza se je s pomočjo Amre dvignila

s tal.

»Glejta!" zakliče nakrat poslednja, »tujec
se vrača".

»Solnce se popne visoko na nebo",
reče »predno pojde Mesija tukaj mimo. A
ker mesto ni daleč, in v njem lahko dobim
vode, torej vzemite to, katero imam pri sebi,
in bodite dobre volje."

S temi besedami si je odpasal usnjat
meh za vodo. A ni ga položil na tla, da bi
ga vzele, marveč ga sam izročil udovi Hura.

»Ali si Izraelec?" vpraša ta začudena.

»Da, in kar je še važnejše, jaz sem
učenec Kristusov. On nas vsaki dan z be¬
sedo in z izgledi uči tega, kar sem tebi sto¬
ril. Svet ponavlja besede: ljubezen do bliž¬
njega, toda jih povsem ne razume... Srečno
že drugič, žena. Mir tebi in tvojim!"

Odšel je, in one so se jele polagoma
popenjati na skalo, katero jim je bil poka¬
zal. Dvigala se je za kakih trideset laktov
nad stezo, in vsak, kdor je šel po njej, jo je
moral videti.

Tam skrivši se v senco drevesa, so si
osvežili žejna usta z vodo.

Tirza je od utrujenosti kmalu zaspala.

Boječi se, zbuditi jo, sta obe ženski
sedeli ter molčali.

IV.

Čudež.

Iz početka je bilo le malo popotnikov
videti na poti, toda okolu četrte dnevne ure
sta vdova Hura in stara pestunja zagledali
nepregledno množico ljudij, dospevših z
Oljske gore, ter zapazili z začudenjem, da so
vsi nesli v rokah sveže palmove veje.

In ko sta tako z radovednostjo ogle¬
dali ta sprevod, je od nasprotne strani, od
vzhoda, prinesel jima veter na ušesa trušč
in šum tisočerih glasov. To je bila napored
druge, še številnejše množice.

»Kakšen hrup je to ?“ je vprašala Tirza,
sprebujena po njem.

„On prihaja," odvrne jej mati; »glej,
ta tolpa Mu je šla nasproti, a od ondot pri¬
haja druga, ki ga spremlja na poti v Jeru¬
zalem.. Gotovo se tukaj srečata."

»Oh! ti naju ogluše. Najine besede ne
dolete do Njega."

Tudi materi je že prišlo to na misel.

»Kako naj kličevi ?“ je vprašala Atnro.

»Gobav mu je dejal: »Gospod, imej

usmiljenje z menoj!" Drugi so klicali: »Uče¬
nik, usmili se !“

»Samo to ?“

»Nič drugega."

»A vendar je to zadoščalo."

»Da, Juda je povedal, da so odšli
ozdravljeni."

Med tem se je približala množica, ki
je šla od vzhodne strani.

Med ljudmi, ki so šli, prenavzeti veselja,
prepevajoči in plešoči, so zagledale -  ženske
moža v beli obleki in z odkrito glavo. Jahal
je na oslici. Oči je imel uprte pred se.

On sam v tej gnječi je bil žalosten in
otožen. Solnce, odbijajoče se v zlato-kosta-

— 198

njevih njegovih laseh, ga je ovenčalo z žarnim
vencem.

In dasiravno ga nihče ni pokazal gobavim
ženskam, vendar sta takoj spoznale, da je to
On, čudoviti Nazarenec.

Za njim, kakor daleč je moglo doseči
oko, se je drvila množica. Petje se je razle¬
galo po vsej dolini.

„To je on, Tirza, to je on !“ Pojdite
bliže!" je klicala mati.

Govoreča tako, je stopila naprej ter
padla na kolena. Hčerka in stara sužnja sta
pokleknili poleg nje.

Sprevod, ki je šel od strani mesta, za-
gledavši tamkaj drugega, je korakajoč mu
nasproti, mahal po zraku s palmovimi vejami
ter prepeval z mogočnim glasom:

»Hosana Sinu Davidovemu! Hozana
Kralju Izraelskemu, kateri pride v imenu
Gospodovem."

A oni, ki so šli v spremstvu Nazarenca,
so odgovorili uprav z isto pesmijo, da se je
streslo od nje ozračje, od koder se je odbi¬
jala ob stene jarkov.

V tem nepopismem hrupu je klic gobavih
izginil kakor čivkanje tičev sredi burje.

Trenutek še, in vsa nadeja rešitve bo
izgubljena za zmerom.

„Bliže, dete moje, še bliže", je dejala
vdova. „Ne more naju slišati iz take daljave."

Pomaknili sta se na rob skale. Mati,
dvignivši ranjene roke kvišku, je klicala z
velikim glasom Njegovega usmiljenja.

»Gobavi! gobavi!" so sklicali v tolpi,
zagledavši ti odurni bitji.

»Kamenjajmo jih!“

»Proklete so od Boga! Smrt njim!"

Sredi te neusmiljene gnječe je bilo ven¬
dar dokaj ljudij, ki so se vsled daljšega ob¬
čevanja z Učenikom navzeli njegove ljubezni
do bližnjega.

Ti so molče gledali, kako se je približal
k nesrečnim ženam, in dospevši do vznožja
skale, pridržal oslico.

Njegov sladek pogled, poln ljubezni in
usmiljenja, je počival na njih.

»Učenik! Učenik!" je zaklicala vdova.
»Ti vidiš najino revščino. Ti jedini naju moreš
očistiti. Usmili se!"

»Ali verjameš, da morem to storiti?"

»Ti si ta, katerega so napovedali pre¬
roki. Verujem, da si Mesija."

On se je zavzel ter rekel:

»Žena! velika je tvoja vera. Naj se ti
zgodi, kakor želiš!"

Njegov usmiljen pogled je za trenutek
počival na njej.

»Slava Bogu na višavah! Blagoslovljen,
trikrat blagoslovljen On, katerega nam je
poslal!" je klicala z živo vero.

Za božanstveno njegovo srce, polno
ljubezni do ljudij — ki ni bila manjša sedaj,
ko je z vso zavestjo šel v kruto smrt iz
njihove roke, kot na početku Svojega po¬
slanstva ; za srce, tako koprneče po vzajemni
ljubezni, so morale biti kaj sladke te besede.

Toda v tem hipu Ga je obkolila mno¬
žica, prišedša iz Jeruzalema, ter ga radostno
pozdravljala, prepevaje: »Hozana Sinu Davi¬
dovemu!" in polagala mu pod noge pal¬
move veje.

V kratkem je sladka postava Nazarenca
izginila gobavim ženskam izpred očij za
zmerom.

Klečale so, dokler ni utihnil v daljavi
odmev radostnih krikov množice.

»Hči!" zakliče vdova ter objame Tirzo.
»Ozdravljeni s vi, čisti svi, kajti On je Me¬
sija, ki more delati velike čudeže !“

Komaj je izrekla te besede, je jela kro¬
žiti v njunem srcu nova kri in tekla je čim¬
dalje urneje, noseča zdravje gnijočim členom.
In zacelile so se jima rane, odpadale kraste.
Zdelo se jima je, da sta se napili zdravila,
ki je hipoma ozdravilo njuno telo in dušo.
S hvaležnostjo do Odrešenika se je radovala
novega življenja ter pozabila na prebito
trpljenje.

Ni preteklo niti toliko časa, kolikor ga
je treba, da se pove to z besedami, in bili
sta zdravi kakor nekdaj, spremenjeni samo
za toliko, za kolikor šestnajst let, preživelih
celo brez trpljenja, more zapustiti sledu.

Razun Amre je bil še nekdo drug priča
te prom en e.

Gitatelj se gotovo še spominja, da je
Ben-Hur spremljal Nazarenca na vseh Nje¬
govih potih. Bil je tudi sedaj med množico,
ki je prišla iz Betfage. Videl je, kako se je
gobava ženska prikazala na skali, slišal njen

- i 99 -

proseč klic in odgovor Učenika, in dasiravno
je On večkrat pred njegovimi očmi delal ču¬
deže, vendar je ta moč ozdravljenja, budeča
vedno največje občudovanje v očeh mladega
Izraelca, vzbudila v njem pomisleke tudi sedaj
glede na poslanstvo Onega, ki je v očeh ne¬
katerih bil Odrešenik, v očeh drugih pa
— kralj.

Danes, ko je v svetišču v navzočnosti
zbranega ljudstva imel objaviti, kdo je in po
kaj je prišel, danes je Ben-Hur več nego
kedaj poprej želel razumeti Njega.

Ločil se je torej od drugih in sedel na
kamen, čakajoč, ali se uresničijo besede
Gospodove.

Ženski sta mu bili popolnoma tuji. Ko
pa ju je pozornejše ogledoval, mu je padel
pogled na lice starke, ki je bila pri njima.

„Za Boga živega! To je Amra!“ je
zaklical začuden.

Vstal je ter se vspenjal gibčno na kla¬
nec in se jej približal. Dasiravno je šel tesno
mimo matere in sestre, vendar ju ni poznal.

„Amra! kaj delaš tukaj ?“ jo vpraša.

Padla mu je k nogam ter komaj mogla
govoriti od veselja.

„0 gospod, gospod!" je jecljala. »Kako
mogočen in usmiljen je vaš Bog, v katerega
verujem tudi jaz.“

Ben-Hur, videč to njeno ganutje, je jel
nekaj slutiti. Obrnil se je k onima ženskama,
ki sta uprav v tem hipu vstali.... Obrnil se
je — ter obstal kakor vzidan.

Ženska, pred trenutkom še tako odurna,
se je spremenila v zalo, resno matrono. Že
to predrugačenje samo je moralo vzbujati
občudovanje, toda vzrok njegovega ganutja
je bil še važnejši.

Ta ženska je bila živa slika njegove
matere, samo lasje so jej že osiveli, in neko¬
liko gub je označevalo tek let na ostarelem,
a vendar še tako nežnem licu.

Poleg nje je stala druga, podobna Tirzi,
isto tako zala deklica, kakor je bila zala se¬
stra, ko je na dan katastrofe ogledovala pohod
rimskih legijonov.

Ben-Hur je smatral obe za mrtvi ter
se je bil polagoma spoprijaznil s to mislijo.
Dasiravno pa je nosil v srcu žalost po njima,

so tam vendar drugi nameni, drugi občutki
bili zatrli prvotno bolest.

Sedaj ni verjel svojim očem.

„Amra, ali sta to moja mati in Tirza",
je vprašal Egipčanko.

»Da, oni stal"

„Najdražja mati! Sestra! To sem jaz!“
je zaklical, dirjajoč z razprostrtimi rokami
k njima.

Hoteli sta se mu vreči v naročje. Toda
vdova se je nakrat umaknila.

„Stoj! Nečisti! nečisti!" je zaklicala.

A ta klic se jej ni izvil iz prs iz navade,
marveč vsled materinske skrbi in bojazni —
češ, ko bi v njuni obleki utegnil še ostati
sled bolezni.

Juda pa se ni zmenil za to.

Gez trenutek so vsi trije, po tako dolgi
ločitvi, vzajemno se objemajoči, prelivali solze
radosti.

„Draga moja", je rekla vdova, ko je
prešlo prvo ganutje. „Začnimo novo življenje
s tem, da damo čast Onemu, ki nam ga je
vrnil."

Padli so na kolena, in mati je odmolila
zahvalni psalm. Tirza je ponavljala za njo
besede molitve, in tudi Ben-Hur jih je še¬
petal, toda on ni bil prenavzet s tako živo
vero kakor oni dve. A ker je davno zaupanje
do matere oživelo v njegovem srcu, je vprašal:

„ V Nazaretu, kjer je bil ta mož rojen,
pravijo, da je on tesarjev sin. Za koga ga
smatraš ti ?“

Odvrnila mu je, kakor pred kratkim
Nazarencu.

„Verujem, 'da je to Mesija."

„A od kod ima moč, delati čudeže?"

„Ali jo je že kedaj zlorabil?"

»Nikdar!“

»V tem tudi išči odgovora. Ta moč mu
je dana od Boga."

Ben-Hur se je zamislil. On bi bil v
tesarjevem sinu rajše videl zmagovalca nego
čudodelnika.

Preprosta stvar — mati se je prva
spomnila skrbij vsakdanjega življenja.

„A kam se naj podamo sedaj?" je
vprašala Judo.

Zdramil se je iz svoje zamišljenosti.

200  —

Tirzina obleka je bila raztrgana ; videlo
se je skozi njo deviško telo. To je zapazil
skrbni brat.

„Človeške oči so se še pred trenutkom
odvračale od tebe z gnusom, a sedaj bi z
nedostojno mislijo mogle te razžaliti*, je
dejal, in snevši raz sebe svoj plašč, ga jej
vrgel na rame.

S tem gibanjem je odkril meč, ki mu
je visel na strani.

„Ali je vojska ?“ je vprašala mati z
nemirom.

»Ne*.

»Čemu ti je torej orožje ?“

„Nemara ga bom potreboval v obrambo
Nazarenca*, jej odvrne, opravičujoč se.

„Ali ima tudi on sovražnike ? Ha !
gotovo Rimljane !“

»Gorje, mati, ne zgolj same Rimljane."

»Saj je Izraelec in miren človek*.

»Ni ga mirnejšega od njega. Toda po
mnenju učiteljev in rabinov doprinaša te¬
sarjev sin zločinstva*.

»Zločinstva? On ?“

»Razglaša odpuščanje grehov in usmi¬
ljenje do vsega sveta — za pogane isto
tako, kakor za žide.“

Slepa trdovratnost in omejenost na¬
zorov učiteljev sinagoge je bila dobro znana
Hurovi vdovi.

Toda sedaj ni bil ugoden čas za raz-
govarjanje in pretresovanje.

Treba je bilo omisliti si stanovanje,
predno se bosta soglasno s predpisi zakona
mogli vrniti ona in Tirza nazaj v Sveto
mesto. .

Napotili so se po isti poti, kjer sta
gobavi hodili pred nekoliko urami, toda
kako različna od prejšnje je bila njuna hoja.

Poiskavši popolnoma novi grob nad
obrežjem Cedrona, sta se začasno v njem
nastanili. Ren-Hur pa se je podal v Jeru¬
zalem, da jima pripravi ugodnejše stanovanje.

y.

Popotniki iz daljnih krajev.

Ben-Hur je ukazal postaviti dva šotora
nad Cedronom poleg kraljevih grobov ter
priredil v njima ugodno stanovanje za svojo
mater in sestro.

Tam bi imeli ostati dotlej, dokler ju
duhovniki ne spoznajo za popolnoma čisti.
Tako je velevala postava.

Ta opravek ga je odvrnil od udeležbe
praznovanja praznika opresnih kruhov. Ker
ni bil izvršil pripravnih obredov, ni mogel
iti v svetišče.

Vsled neobhodnosti — a ta neobhod-
nost mu je bila prijetna — je prebil ves
čas v šotorih v dolgih razgovorih z ljub¬
ljenima.

Pripovedovanje o tolikih letih trpljenja
se ne izčrpa tako kmalu.

Juda ju je poslušal z navideznim mi¬
rom, toda vsaka njuna beseda je povečala
v njegovi duši sovraštvo do Rima, kajti
vsaka je bila odmev krivice, povzročene
njegovim najbližjim.

Veliko raznih načrtov je spreletelo
razvneto mladeničevo glavo ; — vstaja v
Galileji, bitka na morju, in celo napadi na
križempotih, so napolnjevali njegovo domiš¬
ljijo s prizori na bodočo moritev. Treznost jih
je vendar počasi pregnala izpred njegovih očij.

Vedel je dobro ter se čimdalje bolj
utrjeval v prepričanju, da zmagovalni boj je
mogoče pričeti samo s skupnimi, zjedinje-
nimi močni vsega Izraela.

In znovič so se vse njegove nadeje
združile v Nazarencu. Zdelo se mu je, da
čuje njegov oklic do naroda.

»Jaz sem vaš kralj, obljubljen od Boga,
napovedan vam od prerokov. Otresite se
verig suženjstva, poprimite se orožja. Jaz
jedini sem zmožen, zagotoviti vam vlado
nad svetom*.

In kakšno vnemo bi izzvale te besede
v tisočerih srcih! Koliko tisoč ust bi jih
ponovilo z bojnim navdušjem; koliko rok
bi pograbilo po orožju; koliko konjskih ko¬
pit bi poteptalo ponosni okrutni in tako
sovraženi Rim !

On, Mož, obdarjen s tako veliko močjo,
da je mrtve budil k življenju, ali bi mar ne
mogel obnoviti izraelsko državo ter vse po¬
krajine. ki jih je imel v lasti sovražnik, zdru¬
žiti z Judejo, in iz vseh narodov ustvariti
jedno veliko, srečno rodbino ? Zares, takšno
delo bi bilo vredno Sinu božjega !

In kdo bi takrat smel oporekati, da Ta,
ki je to izvršil, ni Odrešenik, tako dolgo
pričakovani Mesija ?

Takšne misli so se snule po mladeni¬
čevi glavi. Med tem pa so ob strugi Cedrona
ter ob poti, ki drži skozi vrata v Damask,
popotniki, dospevši v Sveto mesto na veli¬
konočne praznike, delali kolibe in razpe¬
njali šotore.

Ben-Hur jih je pogostoina obiskoval
ter se dolgo razgovarjal ž njimi.

Bili so tam prišleci od vseh stranij sveta.

Iz mest, ležečih ob Sredozenskem mor¬
ju, ha 1 daleč od stolpov Herkulesa, iz dalj¬
ne Indije in iz mrzlih pokrajin severne
Evrope, dasiravno ga je marsikateri poz¬
dravil v jeziku, v katerem ni ostal niti zlog
hebrejskega jezika; vsi ti so prišli semkaj
za jednim geslom : praznovanja velikonočnih
praznikov. Vse je družila jedna vera in
skupna ljubezen do rojstne zemlje.

„Kdo ve“, je mislil Juda, gledaje to
množico, „kdo ve, če, pripisujoč Nazarencu
preveliko pokorščino, ga nisem napačno so¬
dil ? Nemara pa on prikriva ž njo časti¬
hlepne načrte ? Nemara si s pomočjo teh
ljudij dela pot do prestola ? In za koliko je
ta. trenutek ugodnejši od onega,- ko smo ga
pri jezeru Genezaret hoteli proglasiti za
kralja ! Takrat se je mogel opreti samo na
nekoliko tisoč ljudij, sedaj pa milijoni poj¬
dejo za Njegovim glasom. On je to dobro
vedel ter čakal. On je izvrsten politik. Tak¬
šnega voditelja uprav potrebujemo !...“

In misleč tako, se je čimdalje vnetejše
pečal z zadevo bodočega kralja.

K šotoroma na bregu Cedrona so po-
gostoma zahajali možje zagorelega lica in
krepkih ram ter povpraševali po Ben-Huru.

Razgovarjal se je ž njimi dolgo, toda
vedno na samem.

„Ko ga je mati vprašala, kdo so ti
ljudje, ji je odgovoril:

„To so moji nekdanji prijatelji iz Ga¬
lileje".

Od njih je poizvedel za vsak korak
Nazarenčev ter o zaroti na Njegovo življenje,
toda ni si bil v skrbeh zanj, ker je bil go¬
tov, da niti Rimljani, niti učitelji sinagoge

si ne drznejo storiti kaj takega v tem tre¬
nutku.

Te tolpe v mestu in njegovi okolici
je smatral za poroštvo varnosti. Takšen po¬
rok je bila v njegovih očeh tudi slava in
popularnost tesarjevega Sina ; a največ upa¬
nja je stavil v čudovito Njegovo moč in,
sodeč sh ari človeški, ni mogel dopustiti, da
bi On, ki je imel takšno oblast nad življe¬
njem in smrtjo, katero je tako pogostoma
rabil v blagor drugih, ne hotel ali ne mogel
uporabiti je v svojo obrambo.

A godilo se je to med jeden in dvaj¬
setim in pet in dvajsetim dnevom meseca
marca po našem koledarju. Zvečer pred zad¬
njim dnevom Ben-Hur ni mogel dalje pre¬
magati svoje nestrpljivosti; hotel se je pre¬
pričali z lastnimi očmi, kako reči stoje, in s
prihodom mraka je odrinil v mesto, oblju-
bivši vrniti se na noč.

Na poti je samo sočnato grozdje zrlo
na jezdeca in na konja. Nikjer na vsem
prostranem svetu ni bilo videti moža, otroka
ali ženske.

Hiše so stale prazne, pred šotori so
ugasnila ognjišča; — vse, kar je bilo živega,
se je pogubilo v mesto.

Bila je to vigilija (predvečer) Veliko¬
nočnih praznikov.

V vežah svetišča so morili klavne da¬
rove. Kri se je kadila izpod njih in du¬
hovniki so postavili čaše ter, napolnivši jih,
zlili jo na oltar.

Vladala je vročinska naglica, kajti vse
priprave so morale biti končane, predno je
zasvetila na nebu prva zvezda — nazna-
njevalka vesele gostije in petja.

VI.

Kača iznad Nila.

Ben-Hur, pustivši Aldebarana v starem
„khanu“, kjer so se pred tridesetimi leti
ustavili trije modri na poti v Betlehem, je
odrinil peš v Hurovo palačo. A komaj je
dospel tjekaj, je bila njegova prva misel,
pozdraviti Baltazarja.

Zaljubljeni so se že v onih časih tako
dobro, kakor dandanes, zatekali k nedolžnim
izgovorom. Torej, ko je Juda s primernim
spoštovanjem vprašal po Baltazarju, je v

26

202

istini hotel naznaniti svoj prihod tudi nje¬
govi hčerki.

Zares ni čakal dolgo. Ob enem s slu¬
žabnikom, ki mu je naznanil, da. ga Egipčan
radi slabosti in utrujenosti ne more sprejeti,
se je prikazala Iras pri vratih čumnate in
ogrnena, kakor navadno z belo, prozorno
tkanino, je s ponosnimi koraki in dvigneno
glavo šla mladeniču naproti.

Obstala je v polnem blesku sedmo-
ramnatega svečnika, toda na mični njeni
rasti celo svitloba solnca ni mogla najti
madeža.

Sluga se je umaknil ter pustil ju sama.

V teku poslednjih dnij je Ben-Hur,
ukvarjajoč se z drugimi zadevami, posvetil
le malo pozornosti Egipčanki; toda njena
prikazen je skrila vse druge pred njegovimi
očmi. Kri mu je kakor val udarila v srce, a
od srca na lice in senci.

Zdirjal je, da bi jo pozdravil s strastnim
objemom, toda na polovici poti se je ustavil.

— Iras je bila čudno spremenjena.

Doslej ga je obdarjala z ljubeznijo in
zanosom. Radi njega si je črnila svoje obrvi,
zanj hranila pripovedke in ganljive pesmi
iznad Nila ter očaravala ga z nasmehom in
božanjem. Hoteča se mu prikupiti, se je dično
oblačila; iz ust so ji vrele priliznene besede,
in ponos se je videl v njenem pogledu.

Pozdravljala ga je s koprnenjem, po¬
slavljala se od njega s solzami in tugo.

Takšna je bila za Judo Egipčanka od
one noči, prebite na jezeru v starem Pal¬
movem gaju, takšna je hotela biti zanj, da
bi ga vjela v mrežo.

Sedaj je bila povsem drugačnejša.

Stala je ponosna, malomarna na videz;

— samo nazaj sklonjena mična glavica, od¬
prte nosnice in prezirljiv smeh, je razode¬
valo dolgo zatajevano gnus.

Ona je prva pretrgala molčanje.

„Prišel si baš o pravem času, Plurov
sin“, je dejala z ostrim glasom; „ hoče m te
zahvaliti za gostoljubnost."

Ben-Hur se je priklonil, ne odtegnivši
od nje očij.

„Slišala sem", je dejala, „da po kon¬
čani igri igralci pregledajo svoje tablice, in
naredivši račun, prinesejo dar bogovom, a

venec na čelo zmagovalcu. Tudi med nama
se je vršila igra, ki je trajala dlje časa.
Sedaj bova videla, koga je treba venčati."

„Tebe, brezdvomno, zala Egipčanka",
odvrne Juda s smehom. »V vsaki igri z žen¬
sko je moški navadno zmagan."

„Povej mi", je nadaljevala s čimdalje
večjo ironijo, »povej mi, kje je on —■ oni
Sin tesarja iz Nazareta, ki ima biti ob enem
Sin božji, in od katerega se ti nadejaš tako
mnogo."

»Nisem njegov čuvaj", jej odvrne ne-
strpljivo.

»Ali je že strl moč Rima ? In kje si je
izbral prestolnico? Kje je njegov grad? Kje
prestol, oprt na levih iz čistega zlata? On
sprebuja mrtve — in ali je mar težavno za
takega, postaviti si palačo, kakoršne še nihče
ni videl doslej? Naj samo reče: »Stoj!" in v
tem hipu mu zraste izpod zemlje veličastno
poslopje. Kraljevi grad bo le koča proti njej."

Ni se mogel mamiti, da bila to šala,
toliko nečimernosti je bilo v teh vprašanjih, in
takno preziranje v vsem občevanju; torej je
tudi on jel povračati jej milo za drago.

»O zala hčerka Nila!" jej reče, »obo¬
roži se s potrpežljivostjo. Morala boš še ča¬
kati marsikateri dan — kdo ve, nemara cele
tedne in mesce, predno zagledaš ono vele-
zalo palačo in leve iz čistega zlata."

Toda ona je nadaljevala, kakor bi ga
ne slišala:

»In kakšno obleko vidim na tebi. Takšne
gotovo ne nosijo namestniki Indije ali pod¬
kralji Judeje. Videla sem enkrat namestnika
Teherana. Imel je na sebi suknjo iz zlatine
in turban iz prižaste tkanine, a držaj in
nožnica njegovega meča sta bila obložena z
dragimi kamni tako, da moje oči niso mogle
prenesti tega bleska. Rekel bi, da je Oziris
odkrhnil jeden žarek svojega solnca. Sodeča
po tej skromni tuniki, se bojim, da še nisi
sedel na oni skromni prestol, kjer bi imela
kraljevati s teboj."

»Hči mojega dostojnega gosta je ljubez¬
nivejša, nego si sama misli. Poslušajoč njene
besede, spoznam, da poljub Izide more
počivati ženski na srcu, ne da bi ga po¬
boljšalo."

— 203

Ben-Hur je govoril s hladno uljud-
nostjo.

„Hnrov sin ima kot žid izborno bistro¬
umnost. Toda ne odstopiva od predmeta !
Evo, videla sem onega cesarja, ko je šel
v Jeruzalem — a ti si dejal, da se tega dne
proglasi za kralja židovskega —• videla sem
ves sprevod, kako je plešoč in mahajoč nad
glavo s palmovimi vejami, drvil z Oljske
gore, in na ušesa mi je dohajalo njegovo
petje. Vse to se je videlo dokaj lepo, toda
jaz sem iskala nekaj več. Iskala sem s po¬
gledom moža, od čegar postave bi puhtelo
. kraljevo dostojanstvo, jahajočega na čilem
konju, oblečenega v bager, ali oboroženega
moža s ščitom v jedni in s sulico v drugi
roki. A poleg tega monarha bi mi bilo pri¬
jetno videti poveljnika njegovih krdel, Jeru¬
zalemskega kneza, na čelu zmagovitih Ga-
lilejcev."

Izzivajoče ga je pogledala ter se nasme¬
jala tako prezirljivo, kakor bi se njej sami
zdela ta misel neprilična.

»Namesto Sezostrisa, stopajočega v zma¬
goslavnem pohodu, ali Cezarja... ha! ha! ha!
sem zagledala človeka z ženskim licem in z
dolgimi lasmi, ki so mu padali na ramena.
Jezdaril je na oslici in kot slaba ženska imel
solze v očeh. On — Kralj! Sin božji! Odre¬
šenik! — ha! ha! ha!...“

Ben-Huru se je zdelo, kakor bi ga bila
pičila strupena kača v srce.

„A vendar, o mogočni knez! nisem se
dala prestrašiti s tem prizorom. Čakala sem
dalje, misleča si: Še le pred svetiščem, ka¬
kor se spodobi poveljniku, ki ima zavladati
svet, pred svetiščem on naznani, kdo je in
po kaj je prišel. Videla sem ga, kako je
vstopil v žensko stebričje, videla, kako je
obstal pri Lepih vratih. A okoli mene, pred
menoj in za menoj je stalo milijon ljudij z
zaprto sapo, pričakujočih, da se oglasi mi¬
lijon prsij, pripravljenih, proglasiti ga za
kralja. Še stebri svetišča ne stoje tiše od
nas. Ha! ha! ha! Zdelo se mi je že, da ču-
jem mogočen hrup, da se vali rimski orjak
in se razsipajo na vse strani pomandrani
njegovi členi. A med tem je tvoj »gospodar
sveta“ zvil skupaj gube svoje suknje ter
vstopil skozi najposlednejša vrata; niti odprl

ni svojih ust, in rimski orjak stoji, kakor je
stal poprej — ponosen in mogočen!“

Ben-Hur jo je poslušal s povsem dru¬
gimi občutki od onih, katere je hotela v njem
vzbuditi. Niti besede Baltazarjeve, s katerimi
je zagovarjal božjo naravo Učenika, niti ču¬
deži, na katere je gledal sam, mu niso od¬
krili tako temeljito Moža iz Nazareta, kakor
ta barvana slika, ki jo je razgrnila Egipčanka
pred njim.

Razumel je, da takšni skušnjavi se je
mogel vpreti samo Bog. Noben človek, tudi
najskromnejši in najbolj tihi, ko bi imel takšno
priliko in takšno moč, popeti se nad milijone,
bi gotovo ne opustil tega. Poslanstvo tesarjeve¬
ga Sina ni bilo, ni moglo biti politiške naravi.

In kakor so po sladkih Njegovih be¬
sedah odpadle gobe s telesa matere in sestre
Ben-Hura, tako je po teh zasmehovalnih be¬
sedah izginila iz Judove duše želja po mašče¬
vanju, sijajna nadeja in častiželjni smotri, in
ta Mož z ženskim licem ter milostljivim po¬
gledom mu je postal tako bližnji, da je čutil
naposled v svoji duši vpliv njegovega duha.

»Hči Baltazarja", reče dostojno, »ako
je to igra, o kateri si govorila, tedaj venec
pripada tebi. Priznavam, da sem premagan,
toda skončajva to igro. Da težiš po nekem
smotru, to vidim jasno. Pohitiva k njemu.
Potem se morata raziti najina poti, a midva
pozabiti, da sva se kedaj srečala. Poslušam
te, govori!... samo ne o rečeh, katerih si se
dotaknila pred kratkim."

Iras ga je bistro pogledala, kakor bi
hotela uganiti, koliko oblasti še ima do nje¬
govega srca.

Ta poizvedba ni mogla biti ugodna,
kajti rekla je hladno:

»Lahko greš. Ne zadržujem te dalje."

»Mir s teboj !“ odvrne obrnivši se proti
vratom.

Toda, ko je že stal pri njih, ga Egip¬
čanka pokliče z glasom, ki je razodeval
omahovanje.

»Počakaj! Še jedno besedo", je dejala.

Ben-Hur obstane ter obrne glavo proti

njej.

Gledala ga je tako, kakor bi jo to lice
spominjalo na drugo podobno in takisto
drago obličje.

26 *

— 204  —

»Premisli vse, kar vem o tebi", je
zašepetala.

»In kaj veš o meni, zala Egipčanka?"
odvrne Ben-Hur ter se jej približa.

»Hurov sin... skoro bi bila rekla Arijev
sin.... bolj si podoben Rimljanu nego kate¬
remu koli svojih rojakov."

»Ali se res tako razlikujem od svojih
rojakov?...."

»Polbogovi v Olimpu so sedaj vsi Rim¬
ljani", je dejala zmočena.

»In čemu mi hočeš povedati, kaj še veš
več o meni?"

»Ta podobnost je omehčala moje srce
proti tebi. Radi nje sem pripravljena te
rešiti".

»Rešiti!... mene ?“

»Neki žid", je jela govoriti, počasi iz¬
puščajoča besede, »suženj, begun iz galeje,
je pred tremi leti umoril gladijatorja v pa¬
lači Ildernee".

Ben-Hun strepeta.

»Ta žid je v Jeruzalemu pred vratmi
Praetorija ubil rimskega vojaka. Ta žid je
oborožil tri legijone ter namerava ž njih po¬
močjo pograbiti Poncija Pilata. Ta žid je
zastran vojske z Rimom sklenil različne
zveze ... šejk Ilderim je jeden njegovih za¬
veznikov".

Približavši se k njemu, je spremenila
svoj glas v šepet.

»In kaj bi rekel ti, ko bi te vesti prišle
tam, v Rimu, na veljavna ušesa ?.. .. Iia !
blediš ?“

Umaknil se je od nje s takim izrazom
lica, kakor bi stopil na kačo.

»Prebival si v veliki prestolnici ter go¬
tovo poznaš Sejana. Ko bi mu tako kdo po¬
vedal vse, z dokazi ali tudi brez dokazov v
rokah, zašepetavši mu, da ta žid je najbo¬
gatejši človek na vzhodu — kaj pravim !
najbogatejši človek v vsem cesarstvu?! Kako
sijajne bi bile tega dne in v naslednjih dneh
predstave v cirku ! Zabavati rimsko ljudstvo
— to je zala naloga; najti denar za to
zabavo — pa še zalša. In kateri mojster se
more v tej stroki kosati s Sejanom ?“

Nečimernost te ženske je bila kaj bo¬
lestna za Judo, toda še bolestnejše je bilo
spoznanje, ki je oživelo v njegovem srcu,

kajti kdo jej je mogel povedati vse to, ako
ne Estera.

»Moram ti priznati, hči Egipta, nena¬
vadno zvitost", je rekel mirno. „Tako tudi
priznavam, da se udam na tvojo milost, ali
bolje na nemilost, kajti usmiljenja se niti
ne nadejam od tebe, niti bi ga ne sprejel.

Lahko bi te ubil. toda — ženska si.

Puščava stoji odprta pred menoj, in dasi-
ravno zna Rim loviti ljudi, bo moral vendar
dolgo iskati in dolgo čakati, predno me za¬
sledi. V srcu tega prostranstva se nahaja
neprehoden pesek in isto tako neprehoden
gozd sulic, a za njimi stoje nepremagani
Partje. Kakor vidiš, ne bojim se tvojih gro¬
ženj, toda predno se razideva, moraš mi
odgovoriti na jedno vprašanje : Odkod imaš
te novice ? V pregnanstvu, v ječi in celo
na smrtni postelji je jedina oslada izdanega
to, ako more preklinjati izdajalca. Vsaj tega
mi ne odrečeš ?“

Lice Egipčanke je postalo nežno. Ali
je bilo to le na videz, ali vsled odkritosrč¬
nega sočutja — kdo to ugane?

»Hurov sin", je dejala, »v moji domo¬
vini znajo iz školjk, nabranih na obrežju,
napraviti prižasto mozajko. Tudi jaz sem v
tej zadevi vporabila to umetnost. To sem
Cula tu, to tam, to iz jednih ust, to iz dru¬
gih ; tako sem nabirala po betvici namige —
drobne in neznatne na videz, ter jih skladala
v mislih, veseleča se z ha ta način narejeno
mozajko, kajti dala mi je v roke življenje
in premoženje človeka" .. . umolknila je za
trenutek ter zacepetala v zbeganosti z drobno
nožico ob tla — »s katerim — je končala,
pobesivši oči — s katerim sama ne vem,
kaj naj učinim".

»Jutri storiš z menoj, kar ti je všeč.
Pripravljen sem na vse. Sedaj zahtevam od
tebe odgovora."

»Torej, da govorim brez ovinkov, pri¬
znam, da sem posnela marsikaj iz razgovorov
mojega očeta s šejkom Ilderimom tam daleč,
v puščavi... Noč je bila mirna in stene
šotora so stavile radovednemu očesu le slabo
zaporo. Druge školjke za mozajko mi je
podal. ..

»Kdo?" vpraša Juda vneto,

»Knez Hur sam".

— 205  —

„ Ali kdo drugi ni dodal nečesa k temu ?“

»Ne, nihče".

Mladenič se svobodneje oddahne.

»Zahvalim te“, reče jej veselo, »nepri-
lično je, pustiti dolgo čakati na-se plemeni¬
tega Sejana. Torej ... mir s teboj, mična
Egipčanka".

Krenil je proti vratom, toda Iras ga
pridrži drugič.

»Stoj !“ je prosila, stegnivši k njemu
roko. »Stoj, Hurov sin! Žal mi je za-te.
Pomisli, kakšen skok nameravaš napraviti od
sijajnih atrijov prestolnice v gluho neoblju¬
deno puščavo! Oh! niti sam ne veš, kako
močno bi bil tam nesrečen! Na Izido in vse
bogove Egipta, odkritosrčno te pomilujem.
Stori samo to, kar želim, in rešim te. Pri-
sežern ti to“.

»Rad bi verjel v tvoje sočutje", reče
Ben-Hur, in iz tihega njegovega glasu je bilo
moči razbrati, da se davna ljubezen in
vera bori v njegovem srcu s svežo rojeno
nezaupnostjo.

Ona nadaljuje:

»Za žensko je ljubezen jedino razkošje;
za moža mora biti največja sreča to, da
premaga samega sebe. In evo, knez, pridem
te prosit".

Govorila je urno in z veliko živahnostjo.

Nikdar se mu še ni videla tako čarobna.

»Imel si‘ v , je nadaljevala, »tovariša iz
mladostnih let. Pred mnogo, mnogo leti sta
se sprla in iz prijateljev sta postala sovraž¬
nika. Priznam, da je bila velika krivica, ki
ti jo je storil, toda grozno si se maščeval
nad njim".

»Ali govoriš o Messalu ?“

»Da, o Messalu. On je tvoj dolžnik. V
velikanski stavi je izgubil vse svoje premo¬
ženje. Vrni mu je! Reši ga ! Pozabi na to,
kar je minilo. Tebi je šest talentov — ma¬
lenkost, kakor nerazvit popek na drevesu,
pokritem z bujnim listjem in cvetjem, toda
njemu... Oh! saj on se že itak plazi po
tleh, nezmožen s svojimi močmi storiti ko¬
rak ... Za Rimljana tako plemenite krvi je
revščina stokrat hujša od smrti. Reši ga
revščine !“

Ako je z urnim potokom besed hotela
omamiti mladeniča, ne davši mu časa za

pomislek, pa ni vedela, ali je pozabila na
to, da so občutki, ki se ne dado pogasiti z
naj večjo zgovornostjo.

Judi se je zdelo, da za Egipčanko vidi
samega Messalo, toda na licu Rimljana ni
bilo sence žalosti niti pokorščine. Ponosen,
prezivljiv smeh se je igral na njem — kakor
nekdaj.

In on, Ben-Hur, bi si imel strgati za
takšnega sovražnika vroče sovraštvo iz srca?
— Nikdar !

»Obsodba je že davno izrečena", reče
z velikim hladom zali prosilki — »in sicer
neverjetna reč: obsodba Rimljana proti

Rimljanu, dasiravno je poškodovanec bil žid.
Messala mora plačati, in jaz ga ne morem
oprostiti od tega. Toda povej mi, zala Iras,
ali te je on poslal k meni s to prošnjo ?“

»Messala se odlikuje s plemenito na¬
ravo in te je sodil po sebi".

Ben-Hur prime roko, ki je počivala
na njegovi rami.

»Ako ga poznaš tako dobro, povej mi,
ali bi on storil meni to, za kar me prosi,
ko bi bil na mojem mestu? Povej, na Izido !
Močno sem radoveden".

»Oh !" je začela, »to je vse kaj dru¬
gega. Messala je ... “

»Rimljan, hočeš reči. Mar misliš, da
jaz, žid, nimam pravice meriti z jedno mero
najina vzajemna razžaljenja in dolžnosti.
Jaz, žid, naj mu darujem izgubljeno stavo,
kajti on je Rimljan. Ako mi imaš še kaj
povedati, Baltazarjeva hči, govori urno, kajti
za Boga Izraelovega, kadar kri v meni zavre,
pripravljen sem pozabiti na to, da si ženska
ter videti v tebi samo vohuna sovražnega
osvojevalca".

Odpahnila je njegovo roko z gnjevom.
Še le sedaj je vrgla raz sebe krinko.

»A ti, bedni sin plemena, nosečega
okove!" je zaklicala v najveCji jezi, »ti si
se smel mamiti, da jaz, poznavajoča Messalo,
sem mogla ljubiti takšnega kot si ti ? Slu¬
žabnik njegov smeš biti, ne pa tekmec. On
bi se uzadovoljil s šestimi talenti, toda sedaj
moraš k šesteriin dodati ... dvajset. Poljube,
katere si mu jemal od mojih ust, dasiravno
sem ti jih sama dajala za njega, plačaš mu
sedaj desetkratno. Radi njega sem te pre-

— 206  —

našala tako dolgo, radi njega sem ti lagala,
da le ljubim, ljubim taksnega, kakoršen si,
tebe, podlega Žida! Ha ! ha ! ha ! O! plačaš
mi sedaj to, plačaš nama obema. Antijohijski
trgovec je oskrbnik tvojega imetja. Ako do
jutri ne dobi nakaznice za izplačanje dvajset
talentov Messalu — zapomni si dobro : dvaj¬
set, pa boš imel opraviti s Sejanom. A
sedaj se poslovim, moj. .. junak, moj ...
nedospeli kralj. Premisli dobro te besede!”

Plotela je oditi, toda sedaj jej on za-
stopi pot.

„Ko zagledaš Messalo“,jej reče, „danes
ali jutri, tukaj ali v Rimu, povej mu namesto
mene, da teh šest talentov sem bil zgubil
od premoženja, ki mi ga je bil pograbil.
Povej mu, da še živim bogat in zdrav, da-
siravno me je bil poslal na galejo, ter se
veselim njegove revščine in pohabljenosti.
To pohabljenost pa mu je poslal po moji
roki vsemogočni Bog, in da je ona preklet¬
stvo za krivice, doprinešene nad neoboro¬
ženimi. Povej mu, da moja mati in sestra,
katero je vrgel on v Antonijevo bastijo, nista
umrli od gob, ker ju je očistil On, Nazare-
nec, o katerem govoriš tako prezirljivo. Po¬
vej še njemu in sebi, da v njuni ljubezni
najdem počitek in tolažbo po nečistih željah,
katere, zapustivši me, neseš njemu. In znajta
to oba, da vrli Sejan ne utegne doseči mene,
niti mojega premoženja, ker ves moj denar,
ladje in karavane zašla nja pred grabežljivostjo
cesarjevo varstvo. Premeten moj oskrbnik
si je znal odkriti pot do te ljubezni. Sodim,
da bo Sejanu ljubši gotov dobiček, izvirajoč
mu iz dragocenih darov, nego večji dobiček,
ki bi ga pa moral loviti v kaluži krvi. A
dasiravno bi celo drugače zrl na to, dasi-
ravno bi ga premagovala skušnjava po mo¬
jem bogastvu, vendar od tega nijeden Se¬
kelj ne pade v vaše roke, kajti v skrajnem
slučaiu položim vse pred noge cesarju. To
je, zala Egipčanka, izkušnja, katero sem
odnesel iz rimskih atrijev in iz cesarske pa¬
lače. Povej naposled temu ljubčku, da mu
ne pošljem z besedami svojega prekletstva,
kot izraz svojega sovraštva, marveč mu po¬
šljem tebe, ki postaneš zanj poosobljenje
vseh prokletstev. A sedaj srečno za zmerom.
Lahko učiniš z menoj, kar se ti poljubi!“

Pospremil jo je k vratom ter s preti¬
rano uljudnostjo dvignil jej ondi zaveso.

„Mir s teboj!“ je dejala, ko je po¬
nosna in prezirljiva stopila čez prag čumnate.

VII.

Ben-Hur se vrne k Esteri.

Ben-Hur je odšel iz velike dvorane v
palači, a ne s tako lahkimi koraki in s tako
radostnim srcem, kakor je prišel tjekaj pred
jedno uro.

Ta prevara ga je močno bolela in po¬
parila.

Toliko let je hodil bedak slepo za to
mično žensko, za navidezno njeno ljubez¬
nijo in prilizovanjem; dajal jej je v roke
sebe, in svoje, in niti za trenutek mu ni
prišlo na misel, da bi utegnila biti Messalov
vohun. A vendar — sedaj se'je dobro spo¬
minjal tega — ni imela pri kastaljskem
vrelcu ni jedne grajalne besede za ošabnega
Rimljana, nasprotno pa ga ob času one
vožnje po jezeru ni mogla dovolj prehvaliti.

„Ah !“ je zaklical, in nova misel mu je
šinila v glavo, „ta sestanek v palači Ildernee!
Razumem sedaj, razumem !“

Pri tem je trpela največ lastna ljube¬
zen, a na srečo takšne rane niso globoke
ter se urno začele.

Jeza je zadušila v njegovem srcu vsake
druge občutke, jeza proti tema obema, ki
sta se tako sramotno zarotila zoper njega.

Ali pa sta ona sama deležna v tej
zaroti ?

Za trenutek je bil gotov, sumničiti tudi
Baltazarja, toda dober nagon je zmagal
vzbujajočo se nezaupnost.

„Ne, to ni mogoče”, je dejal sam sebi.
„Ta starec ni sposoben za izdajstvo. Prise¬
gel bi, da ne ve o ničemur”.

In, kakor bi se bil otresel velike teže,
je že z ložjimi koraki šel tjekaj, kjer ga je
čakalo srce čisto kakor otroška solza in
odkritosrčno ga ljubeče ; — šel je, kjer je
navadno prebival Simonides s sladko svojo
hčerko ob tem času — na streho stare
domače hiše. Svetila mu je polna luna, toda
njena svetloba je bledela pri luči tisočerih
ognjišč, zakurjenih v mestu in po okolici.

207  —

Prepevali so poleg njih psalme kralja-
pevea, in v odmevu teh besed, v njih sve¬
čanem nastopu, je Ben-Hur čutil, da se ta
narod pritožuje nad svojo usodo, da je vsaki
hip pripravljen otresti s sebe jarem.

Ti glasovi so govorili Judi:

„Naj se vendar prikaže Gedeon, ali kak
novi Makabejec, in vsi vstopimo pod novi
prapor !“

»Na Rim! Na Rim!“ mu je donelo
v ušesih.

Toda kakor v nasprotje teh bojnih
krikov mu je stopil pred oči Nazarenec.

Istina, njegov pogled ni naznanjeval
vojske.

Zrl je na ta svet, kakor zro poletno
noč nebesa, sejoča tišino in mir naokrog.

Oni sladki Mož ne pozove k orožju te
roke, trgajoče okove, toda nekdo mora to
storiti. In čemu ne bi storil tega on, sin
kneza Hura ?

»Dovolj mi bode dati znamenje", si je
mislil, »da bi se Galilejci poprijeli boja, in
za njihovim vzgledom pojde vsa židovska
zemlja, in Bog, pravica ter zmaga bode na
strani izvoljenega ljudstva."

Zatopljen v svoje misli sam ni vedel,
kako in kedaj je stopil pred Simonidesov
sedež.

Namesto starca, sključena v kotu, je'
počivala na njem Estera.

Lasje so ji padali neredno na drobno
njeno ličice, sapo je imela težko, pretrgano
z globokimi vzdihljaji, zabledela solza pa je
pričala, da jo je med jokom zalotil spanec.

Ben-Hur se je oprl ob visoko naslonilo
ter stal zamišljen, prijazno jo gledaje.

»Kako sladko", je dejal sam sebi, »je
to dete Izraela, kako v ničemur ni podobno
Egipčanki. V oni je vse dihalo prevaro —
iz te pa diha resnica; geslo one je bila
ošabnost — te pa je nedolžnost; ono sem
ljubil samo s čuvstvi — to pa ljubim s celim
srcem. Toda ali mi bo hotela odpustiti mojo
neumnost, ali me bo hotela vzajemno ljubiti ?
Tam v Antijohiji sem jo poljubil, ko sva se
ločila. Ali se tega še spominja" ... Ne, no¬
čem pretrgati njenega dekliškega spanja,
Spi, hči Izraela, sladka tovarišica prihodnjih
mojih dnij" ! ..

In otožno jo pogledavši, je potihoma
odšel, da ne bi motil njenih sanj.

VIII.

Gretzemansi. „Koga iščete 1 “

Na ulici je vladalo veliko gibanje. Pri
zakurjenih ognjiščih so se veselo gostili med
radostnim petjem in plesom. Vsi sinovi Iz¬
raela, tako oni, ki so se rodili pri vznožju
svetišča, kakor oni, ki so dospeli iz daljnih
krajev, so se čutili tega slavnostnega dne
bratje med seboj.

Ben-Hura so na vsakem koraku vabili
k večerji, toda prijazno se je izgovarjal ter
šel dalje. Mudilo se mu je pod šotore.

Ko je šel mimo gore Sion, je obrnil
na-se njegovo pozornost neki ž nje stopajoč
tajnosten sprevod.

Spredaj so nesli goreče baklje, a sredi
isker in plamena so se bliščale sulice. Ha !
torej so to rimski vojaki.

In odkod so se vzeli tukaj ? Oboroženi
legijonisti niso smeli še nikdar doslej motiti
slavnostnih obredov Izraelovih.

Ben-Hur se je prebližal ter zapazil na
veliko svoje začudenje, da stopajo temu spre¬
vodu na čelu duhovniki, starašine ljudstva,
rabini in učitelji sinagoge. Opazil je tudi
pri tem, da služabniki, nesoči baklje, so bili
oboroženi s palicami.

Tukaj ni držala pot v svetišče ; namesto
na Ksiksus, so šli na nasprotno stran. Kam
in po kaj, in čemu z rimsko stražo ?

Kakor bi blesk meseca, prižganih ognjišč
in teh bakelj še ne ravsvetljeval dovolj poti,
so nesli služabniki še svetiljke.

V iskreči svetlobi je Juda mogel spo¬
znati posamezne postave te tolpe.

Njegovo pozornost so obrnili na se
zlasti trije .možje, stopajoči spredaj. Služab¬
niki so jim skazovali še večjo čast nego
drugim.

Prvi na levi strani je bil glavni nad¬
zornik svetišča; na nasprotni strani je za¬
gledal poznanega duhovnika, toda kdo je šel
na sredi — tega mu ni bilo mogoče spo¬
znati. Možje imel glavo pobešeno tako nizko
na prsi, da se mu je lice kar skrilo v dolgi
bradi. Podoben je bil jetniku, katerega pe¬
ljejo v smrt ali na muke, dasi sta dostojnika,

208  —

podpiraje ga od obeh stranij pod rame, ka¬
zala mu veliko spoštovanje ter se pogostoma
obračala k njemu.

Nemara je on vodil ta sprevod, toda
porečeš, da ga vodi primoran.

Ben-Hur se je pogumno približal k du¬
hovniku, stopajočemu na desni strani, ter
šel poleg njega, oziraje se neprestano po
tem čudnem sprevodniku.

Konečno je ta dvignil glavo. Žar baklje
mu je osvetlil bledo, prestrašeno in obup
razodevajoče lice.

Juda je radi pogostega bivanja v bli¬
žini Nazarenca poznal vse Njegove učence.

»Iškarijot !“ je zaklical, zagledavši to
grozno obličje.

Na odmev tega imena se je sprevodnik
obrnil in pogledi so se jima srečali. Usta
tako skrbno spremljanega moža so se zga¬
nila, kakor bi hotela nekaj reči, toda du¬
hovnik je odrinil Hura, klicaje:

„Kdo si ti ? Proč od tod !“

Mladenič se je umaknil za par korakov,
vendar ni zapustil sprevoda. Potoma se je
pridružilo čimdalje več ljudij. Tako so dospeli
do Ovčjih vrat.

O prazniku so bila vrata odprta. Straž¬
niki so počivali ter se veselo gostili.

Prestopivši vrata, jih je peljal Iškarijot
čez potok Gedron.

Na njegovem koncu, na levo, je bil
oljkin gaj, obkoljen z nizkim kamenitim zi¬
dom. Nekoliko dreves, korito za stiskanje
olja, pohojena trava, to je vse, kar si našel
v tem sadniku.

In česa so iskali ljudje tukaj ? Čemu
so šli semkaj po noči, po tako slabi poti ?

Med temi, ki so stopali spredaj, se je
nepričakovano jelo razlegati kričanje, ki je
ustavilo četo ljudij; vse je prešinil nekak
čuden strah ; samo rimski vojaki so ohranili
red in disciplino.

Ben-Hur se radovedno pomakne naprej.

Pri vratih v gaj je stal Mož v beli
obleki in z odkrito glavo ; roke je imel pre¬
križane na prsih, a na licu ni kazal strahu,
niti začudenja, kakor bi bil vedel, da pri¬
dejo, ter bi jih pričakoval.

Bil je to Nazarenec.

Na vrtu za Njim so stali Njegovi učenci,
prestrašeni in razburjeni. — Njemu naproti
pa nemi in takisto prestrašeni lovci, pri¬
pravljeni, da zbeže na prvi pojav Njegove jeze.

Ben-Hur je z jednim pogledom pre¬
meril obe četi ter spoznal, kaj je bil namen
te ponočne odprave.

Ta s pobešeno glavo je bil izdajavec ;
oni pa, Mož jasnega lica, je bil izdan ; le-
gijonisti in lovci, oboroženi s palicami, so
prišli semkaj, da bi ga ujeli.

Nihče ne more prej vedeti, kako bo
postopal, ko napoči trenutek odločilnega de¬
lovanja.

Niti Ben-Hur tega ni vedel.

Človek, kateremu je posvetil toliko truda,
na čegar življenje je stavil tako drzne na-
deje, je bil v nevarnosti, a vendar je izraelski
mladenič stal kakor prikovan na mesto.

Za to je imel več razlogov.

Pred očmi je imel še sliko Kristusa,
odhajajočega izpred Lepih vrat, kjer je ča¬
kala nanj krona, ter je gojil v srcu žalost
do Njega, da jo je spustil iz rok. Malomar¬
nost pa, s kakoršno je stopil ta tajnostni
Mož pred stražo in lovce, je utrjevala Judo
v mnenju, da ima v sebi moč, ki dokaj
nadkriljuje moč nevarnosti. Mir in udanost
v božjo voljo — to je bil Njegov nauk, to
njegov svet.

Ali se bo ravnal po njem v tem slu¬
čaju ? Bil je vladar življenja — mogel ga
je vrniti, kadar je ušlo; mogel ga je tudi
vzeti, kadar je hotel. Jedna beseda, vzdihljaj,
jedna sama misel bi bila zadoščevala, da
bi premagal te sovražnike, dasi ni imel sulic,
niti palic, kakor oni.

Da zagleda v kratkem znamenje nad-
prirodne moči, tega je bil Ben-Hur gotov,
toda neprestano je še meril Nazarenca po
sebi, po človeški meri. Torej se ni ganil,
marveč čakal čudeža.

Med tem se je razlegel sladki glas
Kristusov.

„Koga iščete ?“ je vprašal,

»Jezusa Nazarenskega", odvrne du¬
hovnik.

„Jaz sem !“

Na ti preprosti besedici, izgovorjeni
brez jeze in strahu, so se napadniki, prevzeti

— 209  —

z nerazumljivo častjo, umaknili za nekoliko
korakov nazaj ; mnogi njih so padli na tla.
In bili bi odšli, pustivši Kristusa v miru,
toda Judež je pristopil k Njemu ter dejal:

„Bodi pozdravljen, Učenik !“

Na ta pozdrav ga je poljubil. Bilo je
to dogovorjeno znamenje.

»Katerega poljubim", je bil rekel po¬
prej stražnikom, »tisti je, njega primite in
peljite varno".

»Prijatelj, čemu si prišel ?“ reče Jezus,
zroč pomilovalno Iškarijota. »Torej s polju-
bovanjem izdajaš Sinu človekovega ?“

In ker Judež ni dal odgovora, sprego¬
vori Kristus znovic tolpi:

„Koga iščete ?“

»Jezusa Nazarenskega".

»Rekel sem vam že, da sem jaz. Ako
torej mene iščete, pustite te, naj gredo".

Uprav v tem hipu so Ga obstopili ra¬
bini. In spoznavši, kaj nameravajo, so učenci,
za katere je pred trenutkom prosil, stopili
bliže, a jeden njih (Simon Peter mu je bilo
ime) je izdrl meč ter odsekal uho služabniku
velikega duhovnika, toda Učenika ni mogel
ubraniti.

A Ben-Hur se ni ganil.

Ob času, ko so vojaki iskali vrvi, da
bi Ga zvezali, je Nazarenec storil največji svo¬
jih čudežev, kajti, dasi so premnogi od njih
zbujali strmenje, vendar se je s tem jasno
pokazala Njegova nrav, v katerem ni bilo
sledu človeškega samoljubja, tako polna
sočutja do drugih, a neizmernega zatajevanja
samega sebe.

In glejte, ko je bil sam izpostavljen v
največjo nevarnost, se je On, brigajoč se
jedino za trpljenje bližnjega, dotaknil služab¬
nikovega ušesa ter ga s tem ozdravil.

Sovražniki in prijatelji so se enako
začudili.

»Brezdvomno se jim ne da zvezati,"
tako si je mislil Ben-Hur.

Med tem pa reče Nazarenec, obrnivši
se k učencu:

»Vtakni svoj meč v nožnico: kajti vsi,
kateri za meč prijemajo, bodo z mečem po¬
končani. Ali naj mar ne pijem keliha, ki ga
mi je dal Oče?"

Kaj so značile te besede? Juda, ne
razumevši povsem njih pomena, je razumel
samo to, da ne napovedujejo upora.

V njegovo srce je znovič vstopila ne-
zaupnost, toda čakal je dalje.

A Kristus, obrnivši se k napadnikom,
nadaljuje:

»Kakor razbojnika ste me prišli lo¬
vit z meči in koli. Vsaki dan sem bil med
vami ter učil v svetišču, pa me niste vjeli.
Toda to je vaša ura in moč teme."

Tolpa, otresši se prvega strahu, Ga je
obkolila.

Konečno se je Ben-Hur zganil. Pogle¬
dal je naokrog, da bi pozval one, ki so ga
pomilovali, na boj, toda ni jih bilo več med
tolpo ; ostali so samo rimski pretepači in
tolovaji.

Okrog Nazarenca so se motali legijo-
nisti ter Ga vezali z vrvmi.

Gez njihove glave pa je sedaj v dimu
sedaj v luči bakelj migala na Judo sladka
postava jetnika.

Šel je pokoren, tih, izročen v nemilost
sovražnikov, prodan od svojcev.

»A vendar, ko bi bil hotel", sije mislil
Juda, pomilovalno ga gledaje, „ko bi bil ho¬
tel, bi se bil ubranih Z jednim dihom bi bil
razprašil napadnike. In kakšen je ta kelih,
ki Mu ga je poslal Oče? In kdo je bil ta
Oče, katerega je ljubil tako vneto?"

Čimdalje več tajnostij je stopilo pred
mladeniča.

Ko so Nazarenca zvezali, je krenila
tolpa nazaj proti mestu. Vojaki so šli spredaj.

Ben-Hur je bil nemiren, nezadovoljen
sam s seboj.

Tam, med rabini, kjer so baklje naj¬
jasneje svetile, je šel tesarjev Sin.

V Judovi glavi se nakrat rodi neki
sklep. Sklenil je, Ga še enkrat videti ter Ga
nekaj vprašati.

Slekši raz sebe vrlino obleko, jo je
vrgel na zid ter urno zdirjal za oddaljajočim
se sprevodom. Tu si je jel delati pot med
gnjeCo, hoteč dospeti na sredo.

Polagoma se je pridrenjal k človeku,
ki je držal konec vrvi, s katero je bil zve¬
zan jetnik.

27

— 210  —

Nazarenec je šel počasi, z glavo pobe-
šeno na prsi, a roke je imel zvezane na
hrbtu, in dolgi lasje so se Mu vsipavali po
licu. Zdelo se je, da ni videl tega, kar se je
godilo okrog Njega.

Spredaj so stopali rabini, pri vsakem
koraku nemirno se oziraje po jetniku.

Ben-Hur vzame služabniku vrv iz rok.

»Učenik, Učenik!" pošepeta na uho
Mesiju, »ali me čuješ, Učenik! Zarotim Te
za jedno besedo ! Povej mi...“

Služabnik mu je hotel vzeti vrv.

»Povej mi", nadaljuje Juda, »ali pro¬
stovoljno greš ž njimi?"

Navzočim je jelo biti čudno to mla¬
deničevo ravnanje.

»Kdo si ti?" so ga povpraševali jezno.

Ne mene se za to, je on nadaljeval:

»Učenik! Tvoj privrženec sem. Povej,
prosim Te! Ako ti privedem oboroženo krdelo,
ali ne zavržeš naše pomoči?"

Nazarenec mu ni dal znamenja, da bi
mu te besede prišle na ušesa. Ni pokimal z
glavo, niti ozrl se ni na mladeniča.

Iz vsega medenja je bilo spoznati, ka¬
kor bi hotel reči:

»Pusti me moji usodi. Zapuščen sem
od prijateljev, svet me noče poznati. Grem,
a sam ne vem kam, in malo mi je to mar.
Pusti me! “

Nekoliko rok nakrat pograbi Ben-Hura.
Med rabini nastane krič:

»To je jeden njegovih! Zvežite ga! V
smrt ž njim!“

Jeza je deseterokrat pomnožila Judovo
moč. Na desno in levo se otepajoč napad-
nikov, je planil kar v središče tolpe, pustivši
onim, ki so ga hoteli pridržati, v rokah
samo cunje.

In dirjal je tako nag do zida, kjer je
bil pustil vrhno obleko. Ogrnivši jo v naglici,
je stekel h „khanu“ in od ondot na čilem
Aldebaranu, varen pred preganjalci, odjezdil
k šotorom, razpetim ob Gedronu.

»Jutri", je sklenil sam pri sebi, »jutri
se moram videti z Nazarencem; ko naju
nihče ne bo videl, utegne mi dati odgovor."

In ko si je tako obetal, ni vedel, da so
Mesija peljali pred Anaza, kjer bi ga imeli
obsoditi še to noč.

S težkim srcem se je vrgel na ležišče,
toda namesto spanja so ga nadlegovale be¬
dečega turobne prikazni.

Evo kraljestvo židovsko, cilj tolikega
truda in želja, kje je bilo?

Bolestno je zreti, kako se zračni gra¬
dovi naše domišljije razdirajo drug za dru¬
gim, toda kadar propadejo vsi nakrat, kakor
brodovi na penastem morju, kakor stavbe ob
času potresa, — za koliko je to bolestnejše !

Ben-Hur je z nejevoljo in z obupom
zrl na to razvalino svoje prevare; ker pa je
bil občutljive narave, torej so jedne slike
zakrivale urno druge v glavi in srcu mlade¬
niča, vsled česar so se izza teh razvalin pri¬
kazale v kratkem nove sanje.

Namesto sijajne palače na Sionu je
videl tihotno svoje letovišče v Miseneji; na¬
mesto odlikovanj in krone, tovarišico živ¬
ljenja.

Nad njima se je razpenjalo višnjevo
italijansko nebo in pod njunimi nogami se
je razprostirala najzaljša dežel pod solneem
— krajina ob čudovitem napolitanskem
zalivu....

Bila je še zanj sreča na svetu, tiha in
skromna, toda Bog ve, če ne večja od prve.

IX.

Poliod na Golgato.

Drugo jutro, okolo druge dnevne ure,
sta se vstavila dva človeka, prijahajoča sko¬
koma, pri šotorih ob Cedronu, in stopivši s
konj vprašala po Huru.

Ni bil še vstal po noči, prebiti brez
spanja, toda ukazal je, ju takoj spustiti
k sebi.

»Mir z vama, brata!" je dejal, spoznavši
svoja zvesta Galilejca. »Sedita, prosim."

»Ne“, odvrne starejši, »sedaj ni čas za
počitek in razgovor. Vstani, Judov sin, ter
pojdi z nama ! Nazarenec je obsojen v smrt
in drevo križa že stoji na Golgati."

Ben-Hur ju osupel pogleda.

»Drevo križa?" ponovi zbegan.

»Da, vjeli so Ga nocojšnjo noč ter ob¬
sodili v smrt. Ob svitu so Ga postavili pred
Pilata. In ta Ga je sodil, toda ni videl na
Njem krivice. Trikrat je odklonil njihovo
zahtevo, toda, ko so Ga zatožili za puntarja,
ki hoče postati kralj židovski, ter grozili, da

— 211  —

zatožijo namestnika pred cesarjem, ako tega
oprosti, takrat si je umil Pilat pred ljudstvom
roke, rekoč: „Jaz nisem kriv smrti tega pra¬
vičnega, vi glejte!“ Oni pa so odgovorili,
klicaje..."

„Kdo?“ seže mu Juda nestrpljivo v
besedo.

„Oni... duhovni in ljudstvo so klicali
besno: »Njegova kri naj pride nad nas in
nad naše otroke!"

„0 Gospod, o Bog!" zakliče Ben-Hur
bolestno. »Rimljan je usmiljenejši nego
Izraelec do svoje krvi. Ako... oh! ako je Ta,
ki ima umreti enako lopovskemu tolovaju,
pravi Sin božji, kaj zmore zbrisati krivdo
Njegove smrti z bodočih pokolenj? Ne, to
se ne sme zgoditi! Napočil je čas za boj."

Zaploskal je z rokami.

»Konja! urno!" je zaklical vstopivšemu
Arabu.

»Treba je sklicati legijone!“ je nada¬
ljeval, obrnivši se k Galilejcema.

»Že jih več ne skličeš", odvrne starejši.

»A kako to ?“

»Gospod", odvrne Galilejec, zarudevši
sramote, »samo dva ,sva ti ostala zvesta,
ostali pa so se pridružili duhovnom ter kri¬
čali ž njimi z velikim glasom: »Križaj Ga!
Križaj Ga!"

Ben-Hur je prenesel svoj zbegan pogled
od jednega na drugega svojega tovariša in
v ušesih so mu zazvonele žalostne besede,
ki jih je začul včeraj iz ust tesarjevega Sina:
»Ali naj mar ne pijem keliha, ki ga mi je
dal Oče?" in svoje besede, na katere ni
dobil odgovora: »Ako ti pripeljem oboroženo
krdelo, ali ne zavržeš moje pomoči?" On,
Mož miru, ni potreboval in ni želel nikake
pomoči. Šel je po trnjevi poti življenja, vede,
da ga čaka sramotna smrt, šel je k njej sam,
ker Mu jo je naznačila višja volja in On je
bil pokoren tej volji. In čegava volja, ako
ne Gospoda krdel? A ta Gospod je bil Nje¬
gov Oče, ki premore — kakor je včeraj po¬
vedal sam 'Nazarenec — »poslati Mu več
nego dvanajst legijonov angeljev." In ker je
tako prostovoljno šel h koncu svojih dnij,
kdo premore rešiti Ga smrti? On, Ben-Hur,
s tema dvema svojima tovarišema gotovo ne.
Krdelo, oboroženo s takim trudom, ga je

sramotno zapustilo uprav ta dan. Mar ni
tičal v tem prst božji?

Po telesu mladeničevem je preletel tre¬
pet pretirane bojazni. Njegovo prizadevanje,
trud in stroški za postavljenje na noge teh
krdel — kaj je bilo vse to drugega nego
upor proti volji Gospodovi, velik upor glede
na Njegovo moč ter pregrešen zoper voljo
Očeta, ki sam skrbi najbolje za svoje
otroke?

V Judovi glavi je nastala zmešnjava. Silil
se je k delu, toda ničesar ni mogel storiti ;
zadajal si je na tisoč vprašanj, toda kje je
bil na nje odgovor ?

Nestrpen, prestrašen je pograbil uzdo
Aldebarana.

»Na pot, brata!" je zaklical, »pojdimo
na Golgato."

Jezdarili so med razburjeno množico, ki
pa je bila, kakor oni, namenjena proti jugu.

Doznavši, da bodo vodili obsojenca
mimo Herodovih Velikih stolpov, so trije
prijatelji, pustivši na desno pot v Akro, po¬
hiteli proti tej stavbi.

V dolini, nad ribnikom preroka Ece-
hija, je bila gnječa tako velika, da so bili
primorani, razsesti konje ter se nastaniti v
neki zapuščeni hiši, čakajoči, da se tolpa ne¬
koliko razide.

Minilo je pol ure, jedna ura, dve uri,
a tolpa se še ni zmanjšala. Videl si v njej
vse rodove Judeje, vseh dvanajst pokolenj
Izraela, ki so dospela semkaj od vseh štirih
stranij sveta.

Šel je žid libijski, žid iz Egipta ter žid
iznad obrežja Rena, ki je zašel tjekaj z
rimskimi, in šli so peš ter jezdarili na konjih,
velblodih, vozili se v vozovih, ali pa so jih
nesli v nosilnicah. Obleko so imeli različno.
Toda po obrazu si lahko spoznal, da je to
številno potomstvo jednega očeta, vejevje
jednega skupnega debla. Šli so, govoreči vse
jezike takratnega sveta; šli, suvaje se vza¬
jemno ; vsem se je mudilo videti, kako bo
umiral Nazarenec.

In tako so se pomikali tisočeri od si¬
nov Izraela, toda oni niso bili sami. S so¬
vraštvom in preziranjem do onih so šle med
njimi še sekte tisočerih Grkov, Rimljanov,
Arabov, Sirijcev, tako, da se je zdelo, kdor

27*

Ž12 -

je zrl na ta shod, da je ves svet na jugu
in na severu, na vshodu in zahodu, zapustil
svoja stanovanja ter šel gledat, kako bo
umiral jeden Nazarenec, kako bo umiral
sramotne smrti, s tolovajema na svoji desnici
in levici.

Pohod ta je bil čudovito tih in miren.
Nad množico se je povznašal šum zamolklih
glasov in razločno se je slišalo samo ropo¬
tanje koles ter udarci konjskih kopit ob ka¬
menih svet. Raz lica teh ljudij se je čitala
resnobnost, kakor da so šli gledat kak ne¬
navaden prizor, kak velik boj ali požar, —
no, oni so šli samo gledat, kako bo umiral
jeden Nazarenec — tako kakor je živel —
tih in miren.

Naposled je od strani Herodovih veli¬
kih stolpov jelo doletavati nekako klicanje
in krič.

„To so oni“, pošepeta Ben-Hur svojima
tovarišema.

Ljudje so se ustavljali, poslušaje; zrli
so drug na drugega in, kakor bi hoteli zbe¬
žati pred temi odmevi, šli dalje.

A ti odmevi so se čimdalje bolj bližali.

In zdelo se je, kakor da se je sramo¬
valo i ozračje, da je moralo donašati takšen
trušč, ter prestrašeno trepetalo.

Med tem je Ben-Hur zapazil Simoni-
desa, ki so ga nesli služabniki v naslonjaču,
poleg njih je šla Estera. Drugi služabniki pa
so nesli na ramah zakrite nosilnice.

„Mir s teboj, Simonides, in tebi Estera !“
reče Juda, stopivši jima nasproti, »ako greste
na Golgato, obstojte tukaj, dokler se gnječa
ne prerine naprej. Glej, dovolj je prostora
za nas vse".

Trgovec dvigne svojo pobešeno glavo.

»Nasvetuj to Baltazarju", reče, »jaz
storim, kakor bo on hotel. On sedi v no¬
silnicah".

Egipčan je ležal pod zaveso kakor
mrtev. Njegovo lice je otrpnilo od strašnih
bolečin.

»Ali hočeš, častivredni" — ga vpraša
Ben-Hur, »ali hočeš se umakniti gnječi v
bližnje stanovanje ?“

»Ali bo mogoče videti Ga od ondot ?*
vpraša, ne dvignivši očij

»Nazarenca ?“

»Da“.

»Mora iti mimo nas".

»O ljubljeni Gospod !“ zakliče egiptovski
modrijan, »o Gospod! moje nevredne oči
te bodo še enkrat gledale, enkrat — po-
slednjikrat! predno se zapro na veke.
Ti Mož v najboljših letih greš v grob pred
menoj. O Gospod, Gospod ! ne daj mi pre¬
živeti Tvoje smrti!“

Starec, trepetajoč od ganutja, je s po¬
močjo služabnikov stopil z nosilnic.

A med tem je povodenj človeška pla¬
vala proti Golgati. Od strani mesta pa so
čimdalje razločnejše doletavali kriki, divji in
okrutni.

»Glejte!" je rekel Ben-Hur z grenkostjo,
»to, kar prihaja, je iz Jeruzalema".

Spredaj je dirjala tolpa pobalinov.

»To je kralj židovski ! Prostor za kralja
židovskega !“ so vreščali, skakaje in plesaje
kakor oblak poletnih mušic, migajočih pred
očmi.

Simonides jih je otožno gledal.

»Kadar ti, Ilurov sin !“ je dejal, »pri¬
dejo v leta, takrat gorje mestu Salomo¬
novemu !“

Za to druhaljo so ponosni in malo¬
marni kakor navadno korakali rimski vojaki.

Peljali so Nazarenca na prostor, kjer
bi imel umreti nasilne smrti.

Bil je komaj na pol živ. Grede je pa¬
dal ; njegove noge niso mogle nositi niti
tako neznatne teže,, bose noge so zapuščale
krvav sled po kamenju. Revno, shujšano
postavo je komaj pokrivala oguljena obleka.
K vratu je imel obešeno tablico z napisom,
a na senci so mu bili pritisnili venec, spleten
iz trnja. Roke je imel spredaj zvezane.

Bila je navada, da so obsojenci sami
nesli poprečnice križa na prostor križanja ;
ker pa je Nazarenec, stopajoč skozi mesto,
padel pod njega težo, torej so legijonisti prisilili
nekatere poleg gredoče, da so nosili križ.

Štirji vojaki so obkoljevali Kristusa, da
so ga zaslanjali pred besno tolpo, toda po-
gumnejši, odrivaje jih, so tepli jetnika ter
mu pljuvali v obraz.

Iz Njegovih ust se ni čula pritožba
niti stok; zamaknjen v to, česar niso videli
drugi, ni niti gledal svojih rabeljev.

213  —

Še le, ko se je bil približal k hiši, kjer
se je bil nastanil Ben-Hur in njegovi tova¬
riši, je Mož iz Nazareta dvignil oči.

Ti ljudje so zrli nanj s sočutjem.

Estera se je med solzami stiskala k očetu,
in on, dasi se je odlikoval z močno in neu¬
pogljivo voljo ter ni trepetal pred rimskimi
rabelji, se je tresel sedaj kakor ženska. Bal¬
tazar je omahnil na tla. Tudi Ben-Hur je
bil močno ganjen.

In kakor bi bil opazil njihove občutke
ter čul klic njihovih duš, ki so ga pomilo¬
vale, je Kristus obrnil k njim svoje bledo
obličje ter pogledal vsakega posebe, in oči,
ki so se imele čez trenutek zapreti za zme¬
rom, so jih blagoslovile.

Oni so se ponižali pred tem pogledom.
In odslej so ga do svoje smrti nosili v svoji
duši.

Ko je straža odpeljala dalje Moža iz
Nazareta, je prešel prvi trenutek ganutja.

„Kje so tvoji legijoni, Hurov sin?“ je
zaklical Simonides z veliko nestrpljivostjo.

„Anaz bi ti vedel na to bolje odgovoriti
nego jaz“.

»Kako ? Ali so te izdali ?“

»Vsi, razun teh dveli“.

»Ali ni več nikake rešitve ? Torej mora
ta pravičnik umreti ?"

Glava trgovca se je onemoglo zopet
pobesila na prsi. Toliko let je on delil svoje
delo in nadeje z Judo, in evo, vse nadeje
so bile zaman, nadeje so morale ugasniti.

Za Nazarencem sta šla dva odurna
človeka, noseča poprečnici križev.

Kdo sta ta dva ?“ vpraša Juda Galilejce.

»Ta sta razbojnika, ki bosta tudi kri¬
žana, a Jezus v sredi med njima".

Dalje je korakal z veliko resnobo,
oblečen v pozlačeno obleko, veliki duhoven.
Obkoljevali so ga služabniki in stražniki sve¬
tišča ; za njim po vrsti so stopali slavni
sanhedrim in dolga vrsta duhovnov. Zadi
pa so šli levitje v belem oblačilu, pokritem
z gubastimi »ahnetami."

A daleč proč od vseh drugih, jokaje
in tarnaje, je šlo nekoliko žensk ter brez
solz in tožbe Mati Onega, ki je imel žrtvo¬
vati svoje telo za grehe sveta. Šla je oprta
ob ramo jasnolasega mladeniča, neopažena

—- kajti ni zlato niti bager nista Je pripo¬
ročala radovednosti tolpe — šla je Ona,
Kraljica nebes, ogrnena s plaščem bolesti.

»Še le sedaj" je dejal Simonides Huru,
»še le sedaj sem gotov in globoko prepričan,
da Ta, ki stopa s tablico na vratu, je —
kakor govori napis — kralj židovski. Nikdar
še ni tolika množica s podobno sijajnostjo
spremljala kakega zločinca na morišče. Glej
samo! Tu so vsi narodje Izraela, Juda, tu
so vsa plemena in govorice sveta. In čemu
so ti možje deli na-se zlato in škrlat? Ali
se mar nosijo tako vsaki dan ? Čemu brenče
konjem na vratu srebrni kraguljčki? Ali jih
mar čuješ vsaki dan? Ne! Pravim ti: od
časa, ko je Jaddua šel nasproti Makedoncu,
niso še videli ljudje tako sijajnega sprevoda.
On je kralj, kralj gotovo. Oh! ko bi mogel
vstati ter iti za Njim!... Nesite me čim ur-
neje!" je zaklical služabnikom.

S hrupom in tuljenjem je tekla sedaj,
kakor jata šakaljev, množica, koprneča krvi
— služabniki, prekupniki, delavci z vrtov in
vinogradov, novoverci, tatje, razbojniki, duh-
teči po grobeh in podzemlju, kjer so skrivali
svoja zločinstva, na pol nagi berači in re¬
veži, najposlednejši iz človeškega rodu, po¬
dobni rajše divjim zverinam, oboroženi s
palicami, bati in pračami. Ko si zrl na nje,
si lahko rekel, da hite požirat kri, ki se polije.

Ta prizor jih je mikal; ne odstopili bi
ga drugim za čedno obleko, niti za polne
sklede. Klicajoč drug na druzega s hripavim
tuljenjem, kakor volkovi v gozdu, so izbru¬
hali prokletstva iz svojih umazanih ust.

»Kralj židovski! Prostor za kralja ži¬
dovskega!... Podiralee svetišča! Križajte Ga,
križajte!“

In v tem kriču je bilo tolikanj so¬
vraštva, kakor bi bil On, Mož, ki je ljubil
človeštvo nad vse — celo takšne njegove
izvržke — kakor bi bil vsakemu izmed njih,
On, usmiljen, storil veliko krivico.

»Pojdimo od tod", je priganjal Simo¬
nides, — »pojdimo urno!“

Toda Ben-Hur ni čul tega poziva.

Slepa zagrizenost te tolpe mu je pri¬
vedla pred oči usmiljenje, kakoršno je do-
prinašal na vsakem koraku Nazarenec.

- 214 —

In spomnil se je Juda, kako je pred
več leti tudi njega gnala straža v smrt, isto
tako neizogibno in sramotno, in zdelo se mu
je, da njegova usta vlaži okrepčalna pijača,
ki mu jo je podal pri vodnjaku v Nazaretu
mladenič s sladkim obličjem, in da te oči,
ki so ga takrat tako ljubeznivo gledale, mu
govore sedaj:

„A za to, da sem te napojil žejnega,
kaj si ti storil za-me?“

Zares, ni storil vsega tega, kar bi bil
mogel storiti.

Ne smel bi bil odstopiti od Galilejcev
ter kakor zrenico svojega očesa čuvati nji¬
hovo zvestobo.

„0 Bog Izraelov!" je zaklical v one¬
moglem obupu, „ali se res ničesar več ne
da storiti, ničesar več ?“

A uprav v tem hipu je šlo med tolpo
mimo nekoliko ljudij iz nekdanje Hurove
čete. Stopil je k njim.

„Za menoj!" je zaklical.

Ubogali so ga.

A ko jih privede v prazno stanovanje,
reče jim:

»Prejeli ste od mene meče, da bi se
borili za tega Moža in za svobodo. Meče te
vidim na vaši strani. Sedaj je napočil odlo¬
čilen trenutek. Stopite med množico, poiščite
tovariše, povejte jim, naj se vsi do posled¬
njega zberejo pod križem, da Nazarenca re¬
šimo 1 I čemu stojite ? Čas hiti! Nazarenec
je kralj, in svoboda umira ob enem ž Njim."

Gledali so ga s spoštovanjem, toda niso
se ganili z mesta.

»Ali me ne čujete?" jih vpraša ne-
strpljivo.

Jeden Galilejec, stopivši naprej, mu
odvrne:

»Judov sin" — poznali so ga le pod
tem imenom — »Judov sin, ne mi, katerim
si dal orožje, marveč ti se nahajaš v zmoti!
On ni niti kralj, niti nima v sebi bojnega
duha. Bili smo med Njegovim spremstvom,
ko je šel v Jeruzalem in v svetišče. Prekanil
je nas in ves izraelski narod. Pri Lepih
vratih se je odvrnil strani ter pahnil od sebe
Davidovo krono. Nam ni mar zanj, naj umre!
Toda čuj, Judov sin! Tvojih mečev nismo
ohranili za to, da bi nam viseli ob boku.

Na tvoje znamenje jih vsi potegnemo iz
nožnic ter padejo na vrat naših trigonov.
Pod drevo križa se postavi naša četa. A
sedaj, daj nam svoje geslo ! Jutri nemara že
zaide solnce nad nezavisno deželo in nad *
svobodnim narodom 1“

In znovič je napočil v življenju Jude
odločilen trenutek, toda kakor na oljkinem
vrtu je stal on tudi sedaj nepremičen.

Ko bi bil sprejel ponudbo teh junakov,
bi se bila zgodovina sveta nemara drugače
zasuknila, toda to bi bila zgodovina, katero
vodi človeška roka, ne pa božja — a takšne
ni bilo ter je tudi ne bo.

Odločilna beseda mu je obtičala v grlu.

In stal je nem, z licem, skritim v rokah,
boreč se s svojo voljo, ki ga je silila izreči
ono geslo, ter z drugo — stokrat mogoč¬
nejšo, ki mu jo je tlačila nazaj v usta...

»Pojdi, čakamo te!" zakliče nanj Simo-
nides že četrtič.

Ne vede, kaj dela, je jel Juda iti za
trgovčevim naslonjačem in za nosilnicami.

Estera je korakala na njegovi strani.

Ta sama nadprirodna moč, ki je pred
tri in tridesetimi leti vodila tri modre čez
puščavo k jaslim novorojenega Deteta, je vo¬
dila sedaj Hura pod križ Moža, ki je imel
umreti za grehe sveta — umreti za to, da
bi zagotovil ljudem življenje!

X.

Križanje.

Ben-Hur je šel spredaj, delaje pot
svojim tovarišem. Na kak način so se pre-
drenjali skozi gnečo, kje so šli in kako dolgo,

— tega ni vedel in se ni mogel spomniti
nikdar pozneje.

Malo dete bi bilo bolje zmožno priti v
okom tej strašni pregrehi, nego on, mož v
najboljših letih, ki je vneto želel rešiti Kri¬
stusa, rešiti Ga navzlic volji božji.

To, kar se je imelo zgoditi, se je mo¬
ralo zgoditi in radi tega je ta odrevenelost
in bolezen prišla na Judo.

Na zahodni strani mesta se je dvigal
kvišku gol, okrogel grič, leskeč se kakor lo¬
banja. Ta grič je bil kamenit; na njem ni
rastla nobena rastlina. Imenovali so ga v
starem aramaiškem narečju Golgata, v rim-

— 115  —

skem jeziku — Kalvarija, kar pomeni:
Mrliška glava.

Sklopčna vrsta legijonistov je opaso-
vala sedaj grič kakor živa veriga, skozi ka¬
tero so si zaman prizadevali priti nekateri
izmed te neštevilne tolpe.

Tikoma za rimsko stražo se je nahajal
Ben-Hur in peščica njegovih tovarišev. A
obstavši tu, se je nakrat sprebudil iz otrpne-
losti. In zdelo se mu je, kakor da je bil še
pred hipom slep, pa je spregledal, gluh, pa
je dobil posluh znovič, in razjasnila se mu
je njegova misel, da je pojmil, kaj se godi
okrog njega.

V vznožju Golgate, kakor daleč je oko
segalo, ni bilo videti ni zemlje, niti skale,
marveč povsod le človeške glave, a vsaka je
zrla z okrutnim obličjem.

A bilo je tam zbrano tri milijone ljud¬
stva, tri milijone src, ki so utripala so¬
vraštva.

Na griču, nad legijonisti, obkoljen od
učiteljev in rabinov, je stal višji duhoven.
Lahko ga je bilo spoznati po pozlačeni
obleki in po ošabnosti, ki mu je zrla s
postave in z obličja.

A še više, na samem griču, sredi dveh
zločincev, tako, da Ga je mogel vsakdo vi¬
deti, je stal Nazarenec, in lahko Ga je bilo
spoznati po trnjevi kroni in po nadzemeljski
pokorščini obličja.

Jeden sam ogavni zbor krikov, psovk
in kletvij je kot oblak kobilic letel proti
Njemu. In oči vseh so se obračale s prezi¬
ranjem in sovraštvom —• ne na dva zlo¬
činca, poleg stoječa, marveč Nanj.

V vsej tej tolpi je bila le neznatna
peščica: grbav starec v nosilnicah, pohablje¬
nec v naslonjaču, dva zvesta Galilejca,
izraelska deklica in Ben-Hur, ki so zrli Nanj
s pomilovanjem.

Juda tudi ni zrl s samim pomilovanjem.

Zdelo se mu je, da nad sladkim Možem
iz Nazareta vidi se lesketati ognjen napis
besed, katere je tolikokrat čul iz Njegovih
ust:

„Jaz sem vstajenje in življenje.”

....  Cul jih je, ne razumevši njih po¬
mena. Sedaj so mu začele biti jasne. Za tem

skrbipolnem in mučnem življenjem je bilo
nemara drugo, stokrat boljše in vstrajnejše.

In ne prestol Davidov — kakor je hotel
on, Juda, ob enem z antijohijskim trgovcem
— marveč to večno življenje — kakor je
verjel Baltazar — je morala biti dedščina
Onega tihega Moža.

Toda kje je ono življenje in vstajenje?

„Jaz sem,“

zdelo se mu je, da govori to pokorno bitje.

In te besede so tekle v Hurovo dušo,
tešeče prevare in razprašajoče tajnosti, katere
se je že toliko let zaman prizadeval razumeti.

Odmev kladiva ga predrami iz zamiš¬
ljenosti.

Na vrhu griča je nekoliko delavcev in
vojakov delalo priprave za križanje. Jame za
vsajenje križev so bile že izkopane, sedaj so
k deblom pribijali poprečnice.

„Ukaži ljudem, da se požurijo,” zakliče
višji duhoven centurionu. „Ta tukaj — in
pokazal je Nazarenca — mora umreti predno
solnce zaide za gore in njegovo telo mora
se sneti čimpreje, da se zadosti postavi.

Neki usmiljenejši vojak se je približal
h Kristusu ter mu ponudil pijačo. Toda On
jo je odklonil. Drugi je stopil k Njemu ter
Mu od vratu odvezal tablico in pribil jo
zgoraj na deblo križa.

„Vse je že gotovo,” je rekel centurion
višjemu duhovnu.

„Prvi mora viseti prekiinjevalec”, je dal
povelje dostojnik svetišča. „Zaupal je v Boga,
naj Ga sedaj reši, ako hoče, kajti rekel je,
da je Sin božji.”

Množica, ki je z zadovoljnostjo zrla na
te priprave, spodbujajoča s kriki delavce k
naglici, je nakrat umolknila.

Napočil je najstrašnejši trenutek.

Obsojeni so imeli biti z žeblji pribiti
na križe.

Ko so vojaki vzeli Nazarenca, da bi
Njega prvega križali, so se celo najnečimernejši
stresli od bojazni.

Ozračje se je nakrat ohladilo.

„Kaka tišina je, oče!” je zašepetala E-
stera, stiskajoča se k Simonidesu.

A on, spomnivši se muk, katere je pre¬
trpel, je trepetal na vsem životu.

— 216  —

„Ne glej na to, Estera, ne glej !“ je
dejal, pobesivši glavo. „Zdi se mi, da ti, ki
stoje tukaj ter gledajo — isto tako nedolžni,
kakor oni, ki so krivi te smrti — vsi bodo
prokleti za to uro !“

Baltazar je padel z licem na zemljo.

„Hurov sin,“ reče Simonides z narašča¬
jočim strahom, »Hurov sin, ako Gospod ne
odtegne kmalu svoje desnice, pa je izgubljen
Izrael, izgubljeni smo mi vsi.“

Juda odvrne na to mirno :

»Častitljivi, imel sem prikazen in sedaj
razumem, da se to mora zgoditi. Taka je
božja volja. Posnemajmo vzgled tega Egip¬
čana ! Pričakujmo ter molimo."

In ko je znovič pogledal na Golgato,
so sredi tišine, ki je vladala nad temi mi¬
lijoni, sladke besede doletele v njegovo dušo:

„Jaz sem vstajenje in življenje."

Spoštljivo in pokorno je sklonil glavo.

Med tem so se nadaljevale na griču
priprave.

Stražniki so slekli z Nazarenca Njegovo
oblačilo, tako, da je stal pred očmi vseh
nag. Hrbet je imel ranjen od bičanja, ki se
je vršilo za rana. Na to so Ga razpeli na križ,
ležeč na zemlji — najprvo roke na popreč-
nico. Nekoliko udarcev kladiva in ostra žeblja
sta prebodla dlani. Potem so v vsej dolgosti
raztegnili Njegove noge, položili jedno na
drugo ter ju pribili z jednim žebljem.

Oni, ki so stali bliže, so slišali udarce
kladiva, kateri so bili dalje proč, so samo
videli, kako se je dvigalo in padalo.

A On je dal roke pod ostro železo in
pod žeblje Svoje noge.

Jz Njegovih ust ni bilo slišati stoka,
niti tožbe, prav ničesar, nad čemur bi se
mogel radovati sovražnik, ali trpeti bolečine
prijatelj.

„V katero stran hočeš, da Ga obrnem?"
vpraša višjega duhovna jeden vojak.

A Anaz odvrne :

»Obrnite ga proti svetišču. On, ki je
dejal, da je v treh dneh zamore podreti in
postaviti znovič, naj umiraje vidi, da zbog
njegovih zasmehovalnih besed hiša božja ni
trpela škode in da stoji, kakor je stala po¬
prej."

Tedaj so delavci vzeli na svoje rame
križ in ga spustili v izkopano jamo. Telo
Nazarenca je obviselo na ranjenih Njegovih
rokah.

Bolečine so bile strašanske, a vendar
niso izzvale tožbe, marveč besede božjega
usmiljenja. In nikdar še tako vzvišene in ve¬
like niso donele nad zemljo:

»Oče, odpusti jim! saj ne vedo,
kaj delajo!"

Križ je štrlel kvišku nad vso okolico in
od vseh stranij ga je videla množica ter ga
pozdravila z radostnim krikom . In ti, ki so
mogli zagledati napis, pribit nad glavo ob¬
sojenčevo, so poželjivo čitali oni napis Nje¬
gove krivde, radi katere je umiral, ponavlja¬
joči ga od ust do ust. Torej je zahrumelo v
tej tišini kakor geslo zasmehovanje :

»Kralj židovski! Bodi pozdravljen kralj
židovski !“

In tako je On, Vladar nad vladarji, ime¬
novan posmehljivo kralj, moral zreti na to
mesto Svojih očetov, katero Ga je sramotno
vrglo iz svojega krila v plen razjarjeni tolpi.

Solnce se je povspenjalo na središče
neba, stranski griči so nastavljali svoje nage
prsi pod poljube njegovih žarkov — daljše
verige gora so se oblačile v bager, kakoršnega
jim je solnce milostljivo metalo na rame.

V mestu se ti je zdelo, da se tudi sve¬
tišče, palače in stolpi oblačijo v prazniško
obleko, kakor na čast in ponos onih, ki so
se ozirali ter zrli na sveto stolico.

Nakrat pa se je senca raztegnila čez
nebo — zdelo se je, da hoče prezgodnji
mrak zakriti solnčni blesk. Senca in mrak
sta postajala vsaki hip gostejša. Pa tudi pre¬
zirljivi krič in smeh sta čimdalje bolj poti-
hovala.

Z začujenjem in strahon so ljudje zrli
drug drugega in potem gledali nebo, gore,
ki so jim izginevale izpred očij, ter na oni
grič, kjer je visel Križani. Na to so znovič
zrli drug drugega in bledeli, in kakor so pred
trenutkom še hrumeli, tako so stali sedaj
molče.

»To je samo oblak," je pojasnjeval Si¬
monides preplašeni Esteri. »Takoj se zopet
zjasni. Ne boj se !“

- 217

Drugače pa je mislil Ben-Hur.

»To ni oblak," oglasi se čez trenutek.
„Duše onih, ki so umrli — prerokov in svet¬
nikov — spuščajo na svet to temo, da bi
ljudje ne videli dela svojih rok. Pravim ti,
kakor Bog živi, da ta Križani je Mesija! Ti
jedini, o častivredni!“ je dejal, pokleknivši
poleg Baltazarja, „ti jedini si videl jasno —
Nazarenec je Sin božji!“

Egipčan potegne k sebi Judo ter šepeta
s trepetajočim glasom :

„Videl sem Ga kot otroka, položenega
v jasli, torej sem Ga spoznal poprej nego
ti, ne čudi se! Čemu, o Gospod, sem doživel
današnji dan? Srečen Melhior! Srečen ti
Gašpar !“

Mrak se je spremenil v popolno temo.

Toda oni predrzneži na griču niso pre¬
nehali v svojem sramotnem delu. Dva tolo¬
vaja so zaporedoma pribili na križa ter ju
postavili na desnici in levici Moža iz Na¬
zareta.

„Hej! Ako si kralj židovski, stopi s
križa!“ zakliče jeden vojak.

Pa tudi duhovni, učitelji in starešine
ljudstva so rogaje se govorili:

„Ti, ki podiraš cerkev božjo in jo čez
tri dni znovič sezidaš, pomagaj sam sebi!"

Kakšno krivico jim je storil, da so ku¬
hali takšno sovraštvo do Njega ?

Med množico je bilo dokaj takšnih, ki
so skusili na samih sebi Njegovo ljubezen
in čudeže; drugi so Ga videli sedaj prvikrat
ob tej poslednji uri; toda Gospod je hotel,
da bi bilo trpljenje okrutno, tako, kakor bi
imelo biti polno slave vstajenje.

In dasiravno je to breme za dokaj pre¬
segalo navadno težo, ga je On vendar ob¬
držal, kajti imel je v sebi moč Boga in lju¬
bezen, v kateri so kot reke v morju izginile
vse krivice in prestopki te množice.

Ta nadprirodna noč je kot debela plahta
padla na svet in napolnjevala s strahom po-
gumnejše — tembolj še Estero.

»Vrniva se domu", je prosila očeta za¬
poredoma. »To je jeza božja. Še kaj hujšega
se utegne pripetiti. Bojim se, oče !“

Toda Simonides je ni poslušal. Bil je
pod vplivom najmočnejšega ganutja v svojem
življenju.

Ko je ob drugi uri gneča okrog Golgate
nekoliko ponehala, je nekoliko teh ljubljencev
Kristusovih — on in njegovi tovariši — sto¬
pilo bliže h križu.

Tam so razločno slišali vzdihljaje Na-
zarenca, ki so pričali o velikem Njegovem
trpljenju, med tem ko sta tolovaja, viseča na
Njegovi strani, stokrat manj trpela ter pre¬
sunljivo ječala.

Druga ura po križanju je minila tako,
kakor prva. Za Sina Marije je bila to ura
zasmehovanja, roganja in počasnega umiranja.

Samo enkrat je odprl On Svoja usta.

Nekoliko žensk se je približalo ter po¬
kleknilo pri vznožju križa. Sredi njih je spoznal
Mater in poleg nje stoječega učenca, katerega
je ljubil nad vse druge.

»Žena," reče s slabim glasom, »to je
tvoj Sin."

Učencu pa reče:

»To je tvoja Mati."

Napočila je tretja ura. Množica je še
neprestano stala okolo griča, ni pa več hru¬
mela tako, kakor poprej.

Samo časih pa časih je bilo v tem
slišati, kakor bi jedna tolpa klicala drugo.

Okolo poltretje ure se je množica jela
razhajati, a ne tako kakor je prišla semkaj,
truščno in ponosno, marveč molče in v strahu.
Ta in drugi je stopil pod drevo križa, po¬
gledal kvišku na obešeno Postavo ter se oddal jih

Celo rimska straža, ki je še pred ne¬
davnim vadljala za Njegovo vsakdanjo stkano
suknjo, je izgubila svojo prezirljivo malo¬
marnost ter zrla več na tega jedinega Mu¬
čenika nego na tisoče onih, ki so šli mimo.
Sama ne vede čemu, je pričakovala nena¬
vadnega znamenja.

Najbolj čudno pa je bilo obnašanje
velikega, duhovna in njegovega spremstva,
to je onih, ki so bili sodili Nazarenca mi¬
nulo noč ter Ga obsodili v sramotno smrt.

Ko je nastala tema, jih je prevzel
čuden strah, dasiravno so to bili Meni možje,
katerim niso bili neznani vzroki prirodnih
prikaznij, ki so s strahom napolnjevale
prostake.

Brž, ko je svitloba dneva jela slabeti,
so se zgrnili v gosto tolpo poleg višjega
duhovna.

28

— 218

„Mesec je v ščipu", so dejali, »torej
to ne more biti solnčni mrak".

Toda kaj je bilo to, tega nobeden teh
učenjakov ni mogel pojasniti, a v globeli
svojega srca je družil to prikazen s smrtjo
Nazarenca, in čimdalje večji strah se je
polaščeval onih mož, za katere priroda ni
imela nikakih tajnostij.

Stoje nekoliko oddaljeno, so pazili na
vsako besedo Križanega, lovili z ušesom
vsak Njegov vzdihljaj.

„Ha!“ so šepetali med seboj, „ko bi
ta Mesija zares bil to, kakor je rekel ?“

In tudi oni so pričakovali čudeža.

A ves ta čas ni Ben-Hur niti za tre¬
nutek omahoval v tej novi veri, ki se je
zlila vanj z besedami napovedi drugega,
boljšega življenja. V njegovem srcu je zavla¬
dal doslej nepoznan mir.

Simonides je strme gledal na skri¬
vajoče se solnce, kakor bi je hotel vprašati,
kam je delo svoj blesk.

Estera se je stiskala k njemu.

»Ne boj se !“ jej je prigovarjal, »stoj
in glej ! Zamoreš preživeti dvakratno število
mojih let, toda ničesa podobnega ne boš
videla. Čakajva konca 11 .

Ko je napočila četrta ura, je nekoliko
ljudij — izvržki iz votlin in grobov — sto¬
pilo h križu ter klicalo :

„To je novi kralj židovski!“

Drugi pa:

»Pozdravljen bodi kralj židovski ! Kla¬
njamo se !“

On pa je molčal in ni odprl Svojih ust.

»Ako si kralj židovski ali Sin božji,
stopi s križa!

Takrat je jeden zločincev, ki sta žnjim
vred visela, stokaje od bolečin, zaklical
nanj :

„Da, če si ti Kristus, pomagaj sebi in
nama !“

Množica spodaj se je smejala ter se
rogala.

A s križa ni bilo odgovora.

Takrat se oglasi drugi zločinec ter
reče prvemu :

»Ali se ti ne bojiš Boga ? Midva po
pravici trpiva, ker sva s svojimi deli zaslu¬
žila to kazen, Ta pa ni nič hudega storil “.

Oni, ki so to slišali, so se močno ču¬
dili tem tolovajevim besedam. Ta pa se
obrne k Nazarencu :

»Gospod!“ zakliče, »spomni se me,
kadar prideš v Svoje kraljestvo"!

Simonides slrepeta pri teh besedah.

. . . »Kadar prideš v svoje kraljestvo".
Vse njegove sanje so se vrtele okolo onega
kraljestva. V njem je tičal klobčič nikdar
doslej še ne dognanih poizvedb in dolgih
razprav med njim in Baltazarjem.

»Ali si čul ?“ ga vpraša Ben-Hur, »kra¬
ljestvo Nazarenca ne more biti od tega sveta.
Ta tukaj-le priča, da božji Sin gre vanje
sedaj, kakor sem to sam samo videl v
svoji prikazni".

»Tiho !“ zakliče Simonides tako zapo¬
vedujoče, kakor doslej še ni bil navajen
govoidti z Judo. »Tiho ! nemara d;i Naza-
renec odgovor \“

Zares, ko je to izrekel, se je dal s
križa slišati tih, toda razločen glas Kristusov:

»Resnično ti povem, še danes boš z
menoj v Raju".

Te besede so že utihnile, toda Simo¬
nides je še poslušal, poslušal njih odmev v
svoji duši.

»O Gospod!“ zakliče, plakaje kakor
dete. »Gospod, bodi pohvaljen! Razprašil
si v meni temo. Sedaj vidim z očmi prave
vere".

Zvesti sluga je sprejel naposled svoje
plačilo.

Ne dvigne se več polomljeno njegovo
telo, niti se ne zatro spomini prebitega
trpljenja, ne vrnejo se leta bridkosti, toda
sedaj je vedel, da se za grobom zbudi k
novemu življenju, ki je čakalo nanj od tre¬
nutka, ko se je bil rodil, in da vse na svetu
mine, samo ono ne mine nikdar. A to živ¬
ljenje bo preblaženo. Tam najde kraljestvo,
o katerem je sanjal, ter zagleda kralja, pre¬
kašajočega z bleskom in močjo vse poze-
meljske vladarje. A mir in sreča sta zavla¬
dali v pohabljenčevi duši.

Toda med rabini in duhovni so na¬
pravile besede Kristusove veliko zmešnjavo.
Ker je hodil po deželi, nazivaje se Mesijo,
za to so mu prisodili umreti na križu, a On
pa na tem križu v navzočnosti zbranega

219  —

ljudstva, namesto odreči se onega naslova,
ga še potrdi ter kot Sin božji obljubuje
razbojniku sveti raj.

Prestrašili so se svojega ravnanja.

Dihanje Nazarenca je postalo težje,
vzdihljaji globoki, pretrgani.

Tri ure je komaj visel na križu, a že
je umiral.

Ta vest je šla od ust do ust, tako da
jo je izvedel v tolpi poslednji človek.

Takrat je vse umolknilo. Utihnil je
tudi veter.

Težka megla je kakor s poljubom ovi¬
jala prostor kazni. Bilo je temno in tiho.
Težavno je bilo zares verjeti, da to golo
goro in križ obkoljuje tri milijone ljudi, ki
so strme čakali tega, kar se je še moglo
zgoditi.

Nakrat pa se v temi, nad mnogoglavno
hidro oglasi žalostni stok in besede velikih
bolečin in tožbe :

„Moj Bog, moj Bog, zakaj si me za¬
pustil ?“

Ta glas je prodiral v globine srca vseh
onih, ki so ga slišali.

Bil je celo jeden, ki je padel od njega
mrtev.

Ko so šli semkaj, so vojaki bili pri¬
nesli posodo, napolneno z vodo in vinom.
Ni stala daleč proč od Jude. In spomnivši
se, kako je pri vodnjaku v Nazaretu Ta,
ki je umiral sedaj v bolečinah, oblažil pe¬
čena njegova usta, je Ben-Hur pograbil
poleg ležečo gobo, jo namočil, ter nataknivši
jo na trs, stekel h križu.

„Pusti to“, so klicali jezno, „najtrpi!“

Toda on se ni zmenil za ta krik. Stopil
je bliže ter nesel pijačo k ustam Kristusovim.

Prepozno je že, prepozno 1. ..

Lice, pokrito s krvjo in prahom, se je
nakrat razjasnilo, oči so se široko odprle ter
zrle v nebo — temno za druge, toda polno
svetlobe za Njega.

»Izpolnjeno je !“ je zaklical naposled z
velikim glasom.

Sladke zenice je zakril mrak. Polagoma
je s trnjem ovenčana glava omahnila na
prsi, toda ni še to bila smrt. Odhajajoča
duša je še za trenutek ostala na zemlji, in

ti, ki so stali bliže, so začuli razločno be¬
sede božje žrtve:

»Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!"

Smrtni strah je stresel Njegovo telo,
težak vzdihljaj se mu je izvil iz prs — in ž
njim je odletelo tudi življenje, tako polno
ljubezni do ljudij.

Ben-Hur se približa k svojim tova¬
rišem.

»Končano je!" reče jim. »Končal je
življenje napovedani Mesija, Sin božji !“

»Končal", »končal", je šepetaje ponav¬
ljala množica. Njeni volji se je ustreglo. Na-
zarenec je zapustil svet, od koder so Ga
prognali oni. Vendar ni bilo videti veselja
na njihovih obrazih. Kri Njegova je padla
na nje.

A ko so tako stali ter zrli drug dru¬
gega, se je stresla zemlja pod njihovimi no¬
gami. Vsak je pograbil poleg stoječega, iskaje
podpore.

Nakrat se je razkadila tema, in solnce
se je prikazalo znovič. Vsi, kakor z jednim
očesom, so zagledali tri križe, gugajoče se ob
enem z zemljo.

Bili so trije, .toda samo jeden je obrnil
na - se vseh pogled. Zdelo se jim je, da
raste ter se dviga k nebesom, kazaje svetu
svoje breme.

In vsakdo, kdor se je rogal Nazarencu,
vsakdo, kdor Ga je bičal, vsakdo, kdor je
zahteval Njegovo smrt — a teh je bilo deset
proti jednemu — vsakemu se je zdelo, da
ta grožnja velja njemu in da nanj jedinega
meri kazen božja.

Jeli so bežati, in bežali so na vso moč
— na konjih, velblodih in na vozeh, ali tudi
peš, toda zemlja, kakor napolnena z razbur¬
jenostjo pri pogledu na njihovo zločinstvo,
je stresala svojo notranjost ter jih metala
na obcestno kamenje in strašila jih z ropotom
valečih se skal. Oni, udarjajoči se ob prsi,
so hiteli dalje, domačin in popotnik iz daljnih
krajev, duhoven in revež, farizej in Saducej,
vsi enako zbegani. A ko so klicali Gospoda,
jim je osramočena zemlja odgovarjala z bes¬
nostjo, ne prizanašajoča nikomur. Pred njenim
obličjem višji duhoven ni bil več vreden nego
zločinci, ki so prišli iz jam in grobov, in s
prahom je zasipavala njegovo pozlačeno obleko

28 *

— 220  —

ter polnila mu usta s peskom in glušila ž
njim žvenket srebrnih kraguljčkov njegove
zaprege.

Kri Nazarenca se je razlila nad vse
enako.

Ko je solnce razsvetlilo Golgato, so pri
vznožju križa ostali samo Kristusova Mati
in njegov učenec, pa centurion s svojo četo
ter Ben-Hurova družba.

Estera je v smrtnem strahu prijela Ben-
Hura za roko.

Pri nogah Simonidesa ji je napravil
prostor.

„Sedi tukaj“, jej je dejal, »ter stavi vse
svoje zaupanje v Tega Križanega".

„Ne“, omeni Simonides. „On je Kristus,
Sin božji in odslej Ga nočemo imenovati
drugače."

Ben-Hur skloni glavo.

Toda uprav v tem hipu se strese zemlja.
Krik zločincev se je razlegal divje in strašno.

Pri vznožju križa je ležal Baltazar, ne
dajoč od sebe znamenja življenja. In ne z raz¬
burjenostjo kakor one, marveč sladko ga je
zazibala zemlja v večno spanje.

Cista starčeva duša je ob enem z božjo
šla v nebeško kraljestvo. Vreden je bil on
takega odlikovanja.

Ako je bila vera močna v Gašparju, in
ljubezen v srcu Melhiora, za koliko svetejši
je bil še Baltazar, ki je sprovel dolgo življenje,
goječ vero, ljubezen in dobra dela !

Služabniki Egipčana so v splošnem strahu
zbežali.

Zvesta Galilejca sta odnesla njegovo
truplo nazaj v mesto.

Ta žalobni sprevod je ob solnčnem za¬
hodu stopil v Hurovo palačo.

Ob tej uri so tudi telo Kristusovo sneli
s križa.

Mrtvo truplo Baltazarjevo so položili
na pare v veliki dvorani stare hiše.

Služabniki so prileteli skupaj ter se jo¬
kali nad njim, toda na licu pravičnega moža
se je igral takšen blag nasmeh, da so kmalu
posušili svoje solze, govore: »Srečnejši je
on sedaj zvečer nego je bil za rana, ko je
odšel od tod.“

Še le sedaj je Ben-Hur zapazil, da hči
tras ni bila ž njimi na Golgati. Iskal jo je

povsod, da bi ji naznanil bolestno izgubo,
toda ni je mogel najti. Tega dne je nihče ni
videl. Vrnil se je torej k Baltazarjevim teles¬
nim ostankom ter se tam vsedel, kjer bi se
imela vsesti ona.

Devetega dne po ozdravljenju gobovih,
ko je pretekel čas, ki ga zapoveduje postava,
je Juda peljal v staro palačo Hurov svojo
mater in sestro. /

In odslej se je v tej hiši dajala čast:

Bogu Očetu in Njegovemu Sinu Kristusu.

*

* *

Pet let po križanju je Estera, Hurova
žena, sedela v atriumu zale vile v Miseneji.

Pri njenih nogah, na levovi koži, se je
igralo dvoje otrok. Dovolj je bilo pogledati,
s kakšno skrbjo je sledila z očmi vsako njuno
gibanje, da si spoznal, da je ona njiju mati.

»Neka ženska vas hoče videti, gospa,"
reče vstopivši sluga.

»Naj vstopi," odvrne Estera.

Pri pogledu na vstopivšo žensko je
Izraelka vstala.

»Zdi se mi," reče ji počasi, »da te
poznam. Ti si..."

»Iras, Baltazarjeva hči."

Oči naših znank se srečajo. Estera,
srečna žena in mati, je bila v cvetu svojega
razvoja.

Z davno njeno znanko pa usoda ni
občevala tako ljubeznivo.

Razun ponosne in veličastne postave
ni ostalo po zali Egipčanki dosti sledu. Njena
nežna polt se je zgrbančila, oči so ji bile
okrožene z rudečimi okvirji, na licu je ugas¬
nila rudečica ; namesto čarobnega smeha jej
je prevara in grenkost pritisnila svoj pečat
na usta. Življenje, kakoršno je živela, jo je
oropalo krasote, in obleka na njej je bila
zanemarjena.

Obrnila je svoj pogled na otroka, za-
bavajoča se na tleh.

»Ali sta tvoja ?“ je vprašala.

„Da,“ odvrne jej s smehom Estera.
»Toda sedi, prosim."

»Prišla sem povedat tvojemu možu, da
njegov sovražnik ne živi več. Za nesrečo, ki
jo je sprovel na-me, za njegovo podlost —
sem ga ubila."

»Njegov sovražnik ?!“

■ — 221

»Da, Messala. Pa povej še Huru, da
za zaroto, ki sem jo kovala proti njemu,
sem bila grozno kaznovana/

Esteri se zablišče solze v očeh.

„Ne potrebujem nikakošnega pomilo¬
vanja/ reče ponosno Iras. „Pa povej še svo¬
jemu. možu, da sem se prepričala, da živinče
in Rimljan — to je jedno/

Krenila je proti vratom.

„Ostani pri nas/ jo prosi Estera, »ne¬
mara utešimo tvoje trpljenje. Juda nima ni-
kake mržnje do tebe, a jaz tudi ne. Kristijani
smo. Ostani!“

»Ne/ odvrne -Egipčanka. »To, kar se
ima zgoditi, naj se zgodi. Mir in tiho življe¬
nje mi ne ugaja.»

»Ali res ničesar ne moremo storiti za¬
te ?“  jo vpraša Estera, pomilovalno jo gle¬
daje.

Na licu Egipčanke se pojavi nežnost.
Pogled jej obstoji na dveh drobnih glavicah.

»Le za nekaj bi prosila/ pošepeta bo¬
jazljivo.

Z ženskim srcem pogodivši njeno željo,
jej reče Hurova žena :

»Le poljubi ju/

Previdno, kakor bi se bala ugonobiti
ju s svojim dotikljajem, objame Iras nedolžni
bitji. A v tem hipu je bilo tudi njeno srce
čisto, in čist poljub jima pritisne na rdeče
ličice.

Na to brez slovesa z urnimi koraki odide
iz sobe.

Odslej je nihče ni videl.

Svojo bolečino in obup je izročila viš-
njevkastim valovom zaliva.

In dobro so čuvali to tajnost.

Simonides je še dolgo živel. V desetem
letu vladarstva Nerona se je odpovedal trgo¬
vini ter preživel svojo starost v Antijohiji.

V tem letu je nekega večera sedel na
strehi svoje hiše, obkoljen od treh vnukov.
Poleg njega sta stala ljubljena hči in zet.

Pri njihovih nogah, na vodah Orontesa,
se je gugala ladja, ki je ravnokar dospela iz
Italije. Prinesla je bila novice, kako Neron
preganja kristijane.

Ko so se uprav razgovarjali o tem, stopi
k njim stari Malluh ter poda Ben-Huru zavoj
paphosa.

»To je prinesel neki Arab/ reče.

»Kje je ?“

»Odšel je takoj/

Zlomivši pečat, Cita Juda:

»Jaz Ilderim, sin Ilderima Dobrotljivega
ter šejk plemena Ilderima, Judu Hurovemu
sinu.

Znaj, o prijatelj mojega očeta, kako te
je moj oče ljubil.

Prečitaj to. kar ti prilagam, in se pre¬
pričaš o tem. Volja njegova je moja volja.
Torej, kar ti je dal, je tvoje.

Vse, kar so Partje ugrabili v veliki bitki,
v kateri je padel moj oče, sem jim jaz iz¬
pulil iz krempljev; med njimi je bilo vse
potomstvo Mire — matere tolikih zvezd, in
to pismo, ki ti ga prilagam.

Mir s teboj in z vsemi tvojimi!

Ta glas iz puščave je glas

šejka Ilderima".

Priloženo pismo se je glasilo :

„Ilderim Dobrotljivi, šejk plemena Ilde¬
rima, k sinu, ki sprejme zapuščino za menoj.

Vse, kar imam, o sin, kadar zaprem
oči, bodi tvoje, izvzemši posestva poleg An-
tijohije, »Palmov gaj“ imenovanega. To oddaš
sinu kneza Hura, ki nam je pridobil toliko
slave na dirki v Antijohiji, oddaš mu v večno
lastnino.

Spoštuj voljo svojega očeta.

Ilderim Dobrotljivi, šejk“.

»Kaj rečeš ti na to ?“ vpraša Ben-Hur
Simonidesa.

Starec je molčal, a pogled je imel vprt
v ladijo, dospevšo iz Italije.

Naposled reče svečano:

»Hurov sin 1 Bog te je nagradil obilno
za prebito trpljenje. Ali te je zaman obsipal
s tako velikim bogastvom ?“

»To sem že davno spoznal", odvrne
Juda, »da mi je bogastvo podeljeno za to,
da bi ga uporabil v slavo Darovalčevo. To
hočem tudi storiti, toda na kak način — tega
še sam ne vem. Kakor si mi vsikdar po¬
magal s svetom, tako, vrli starec, pridi mi
tudi sedaj s svojo modrostjo na pomoč/

Simonides mu pokaže ladjo.

„Evo“ — reče — »ob enem z volilom
plemenitega šejka je prišla tudi novica o pre¬
ganjanju naših bratov v Rimu. Vem, da si

222  —

bogato obdaril cerkev v Antijohiji, a sedaj
se odpira za tvoje bogastvo še novo, širše
polje. Vera ne sme ugasniti v prestolnici
sveta. Čuj 1 Rimljani — celo sam Neron —
spoštujejo dve reči : pepel mrtvili in grobove.
Ako na zemlji ne moreš staviti svetišč v čast
Gospoda krdel, pa jih zidaj pod zemljo ! A
da jih zavaruješ pred onečaščenjem, polagaj
vanje trupla vernih mrtvih/

„To je odlična misel"; zakliče Ben-Hur
ter vstane. „Nočem odlašati z izvršitvijo. La-
dija, ki je prinesla vest o trpljenju naših
bratov, me ponese v Rim. Jutri odjadram".
A obrnivši se k Malluhu, reče :
»Pripravi, kar je potrebno, pa tudi sam
bodi pripravljen na pot!“

„A kaj porečeš ti na to, Estera ?“ vpraša

ženo.

Ona mu položi roko na ramo in, zroča
mu ganjena v oči, ga prosi:

„0 dragi moj, ne zapusti me, vzemi
tudi mene s seboj, da ti pomagam. Tudi jaz
hočem služiti Kristusu."

*

* *

Ako pride kateri naših čitatel je v v Rim,
najde v najstarejših katakombah — sve¬
tega Kaliksa — pričo, kako je Ben - Hur
uporabil svoje bogastvo.-

Iz teh grobov je izšlo kristijanstvo, da
zasede prestol Cezarjev....


KAZALO

Stran

PRVA KNJIGA.

1. 3

II. B

III . S

IV . 9

V. Semenj pri vratih Jafe . 10

VI. Marija in Jožef na poti v Betlehem 12

VII. Votlina v Betlehemu. 14

VIII. Luč na nebu. 17

IX. Kristus se je rodil. 18

X. Modrijani, dospevši v Betlehem . . 20

XI. Priče pred Herodom.• . 21

XII. Modrijani najdejo Dete. 25

DRUGA KNJIGA.

I. Jeruzalem pod rimsko vlado ....  2G

II. Ben-Hur in Messala. 27

III. Judova hiša. 30

IV. Judova mati. 31

V. Rim in Izrael. Primera. 33

VI. Prigodek Gratusa. 35

VII. Jetnik. 3!)

TRETJA KNJIGA.

I. Kvint Arij. 42

II. Pri veslu. 44

IV. Številka 60. 50

V. Bitka na morju.• . . 53

VI. Arij in Ben-Hur . .. 55

Četrta knjiga.

I. Ben-Hur se vrne na vsliod ....  59

II. Na valovih Orontesa. 61

III. Prevara. 62

IV. Zgodbe Simonidesa. 66

V. Gaj Dafne. 70

VI. Vrelec Kaštalije. 75

VII. Načrt maščevanja . . ■. 77

VIII. Palmov gaj. 80

IX. Malluhovo poročilo . 82

X. Rimska gostija . 86

XI. Šotor v Palmovem gaju. 90

XII. Večerja pod šotorom ........  93

XIII. Prihaja. Kot rešitelj ? Kot kralj ? . . 95

XIV. Prevara. 99

Stran

PETA KNJIGA.

I. Pismo Rimljana.101

II. Simonides šejku Ilderimu. 105

III. Umetnost Kleopatre.106

IV. Messalova previdnost.111

V. Ilderim in Ben-Hur se posvetujeta 112

VI. Vožnja četvorke.114

VII. Simonides daje račun.116

VIII. Prihaja. Kot odrešenik? Kot kralj ? 119

IX. Ben-Hur in Estera.. 124

X. Priprave k dirki.126

XI.128

XII. Cirk.131

XIII. Odrinejo.133

XIV. Dirka .. .136

XV. Irasin poziv.140

XVI. V palači Ildernee.141

ŠESTA KNJIGA.

I. Stolp Antonija. Celica številka VI. . 148

II. Gobavi .151

III. Znovič Jeruzalem.157

IV. Ben-Hur pred hišo svojih očetov . 159

V. Grobišče ob griču Zlobnega sveta . 162

VI. Pretep.165

SEDMA KNJIGA.

I. Jeruzalem gre preroku naproti . . 171

II. Srečanje v puščavi. Iras.172

III. Življenje duše.175

IV. Zapeljevanje.178

V. V Betabari.• . . . . 183

OSMA KNJIGA.

I. Gostje v Hurovi hiši.187

II. Ben-Hur pripoveduje o Nazarencu . 191

III. Gobavi zapustita svoj grob ... 193

IV. Čudež.197

V. Popotniki iz daljnih krajev ....  200

VI. Kača iznad Nila.201

VII. Ben-Hur se vrne k Esteri.206

VIII. Getzemana. «Koga iščete?«.207

IX. Pohod na Golgato.210

X. Križanje.214




NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

00000099?61