829 Pesmi Vlado Šav SMREKA Za hrastiči je pot zavila k potoku, ga prečkala z mostom iz črnih brun in ravna stopila v nizek smrekov gozd. Hodil je s spuščenimi rokami, iglice so se dotikale pordelih dlani, razgaljenih prsi, obraza z odprtimi očmi. Včasih je videl vse zeleno. Razširil je noge in razpel roke in začel tako teči. Oral je skozi vejevje, znoj mu je stopil na zardeli tilnik. Vse hitreje je tekel. Steza je naredila nagel ovinek, ni ga videl ali ga ni hotel videti. V poslednjem naporu se je vrgel predse, na nizko, košato smreko. Veje so zahreščale, po licih, prsih, gležnjih ga je zaščemelo. Trebuh mu je preletel šilast krik. Obležal je tako, razkrečen objemajoč smreko, upognjeno pod njegovo težo. Počasi je sklonil glavo in pogledal. Črn, suh štrcelj je rasel iz debla in mu izginjal med nogami. Goste, temne kapljice so druga za drugo gomazele po štrclju in si v oprezni kačici utirale pot h koreninam. 830 Vlado Šav ŽABICE Stal je nekdo na samotni ulici, gledal je v zaplato trave pod zidom — tri žabice so lazile po mokrih bilkah, druga čez drugo so se kobacale gladkih telesc in se prevračale. (Bil je južen pomladni večer, s toplim vetrom in redkimi zastori dežja.) Stal je tam in gledal. Včasih je šel kdo mimo. Upočasnil je hojo in se mu ognil v velikem loku. COFIDENTAL Zunaj piha burja. TALK Soba v polmraku, modrikasti predmeti, iz luknjice v pokrovu peči sika rumena luč. Burja zopet steče skozi ulico, zaškripa s polkno, tlesne z obešeno rjuho in s časopisom na čelu zdrkne za vogal. »Ata!« »Hm?« Zilaste pesti na mizi, siva glava na pesteh. »Sam sem. Ne vem, kaj bo z menoj čez mesec, dva. Če prej ne pobesni srce, bom našel koga, ki bo nor kot jaz, da bomo kakor prsti ene roke? Drug za drugega, eno telo?« »Hm.« Oče zdaj strmi v temo pred sabo, v ugaslih zenicah mu trepeta svetloba iz peči. »Ata, samo enkrat v življenju se človek zares odloči, le enkrat da na kocko svoje sanje: novo življenje ali stara smrt, telo ob telesu ali samota do groba.« »Bog jo pomili, mojo mater, in večna luč naj ji sveti, amen.« Spet glava na pesteh, zopet burja po cesti in za vogal (išče sestro?) le somrak bolj črn in pramen svetlobe bolj jarek kot prej. MOČNI Tisti dan je šel za vetrom. VETER Tu postoj — mu je rekel veter iz smreke. Stal je na jasi. Popoldne, čebele nabirajo med. Sleci se — je šepnilo iz bukovja. Uboga. Vidi nevidnega, leti mu naproti čez sklonjeno latje trav. Dotakne se ga in mu strga kožo z mesa. Pesmi V velikih krpah leti čez jaso, popada v potok, mehurjasta odplivka za grme. Sredi jase stoji rdeče telo. Cvetice negibne. Čebele nabirajo med. Leti mu naproti od druge strani, odtrga, scefra mu meso s kosti, razmeče po travi. Privrejo črne mravlje, vsaka odnese svoj košček, pod iglicami mravljišča še enkrat zagomazi, potem je vse mirno. Sredi jase stoji okostnjak. Sonce sije. Čebele nabirajo med. Tretjič prihaja, trave vršijo v naletu. Raztrešči kosti, razprsne lobanjo. Iveri kosti se pogreznejo v zemljo. Trave pomeljejo z mehkimi zobki koreninic in spet obstojijo. Sončno popoldne na jasi. Čebele nabirajo med. Veter pomrmrava za hribom. SANJSKA Potihoma stopam v deželo sanj, DEŽELA golo dekle leži ob potoku, lase ji nosi voda; na robu gozda stoji nag fant z naročjem zelenih vej. S prstom na ustih stojim vmes. Dekle me pogleda: prst se mi razcveti v rožo. Fant me pogleda: iz ušesa se mi izvesijo vrbove šibe. Namesto oči imam dvoje gnezdeč, ptički ležita na drobnih jajčecih. »Poslušaj!« (Trave butnejo v nebo kot smreke, duhom vonj razrite zemlje). »Ko boš do kraja raztrgan, oblečeš novo življenje.« Ne. Nisem tisti, ki ga iščeš. Tisti je odšel. Ne. Nisem tisti. Tisti je odšel. Zapustil je papirnat kup. Zapustil je asfaltno cesto. Zapustil je predale mize iz jekla in debele šipe. Ni ga več. JAZ NISEM TISTI 831 832 Vlado šav Odšel je nekega poletnega dne, ko je pihal z morja slan veter. Morda zdaj gleda žbice sonca na valovih, morda leži na gozdni jasi in žveči kislico, morda se brizgata s ciganko v tolmunu pod previsno skalo, morda leži v temi in diha zemljo. Ne vem. Jaz nisem tisti.