In iz grobov klije življenje .. .
Spisal dr. Jožef Debevec.
svoji domovini v teh težkih dneh; morda v prihodnji zbirki? R česar si pesnik ne upa, to si drzne navaden prozaist: ko z grozo opazujemo, kako zevajo okrog nas grobovi in kako so tam, kjer je nekdaj naš ded oral in kopal in pel, „naši le samo grobovi, " v teh težkih dneh vztrajamo trdno na svojem mestu, prepričani, da prav gotovo pride dan, ko tudi iz teh naših   grobov priklije  novo življenje . . .
Le poglejmo v nekdanje in sedanje čase!
V evropskih slovstvih je gospodaril dolgočasni, duhomorni klasicizem, učeno posnemanje starih klasikov, zelo umetna oblika, a vsebina prisiljena, nenaravna, brez globokih srčnih čuvstev. Tu obstane oko angleškega pesnika na zapuščenem vaškem pokopališču — srce mu je prešinjeno globoke žalosti, —   iz   prsi mu privre   elegija   o   grobovih1)   —  ki
0 Pesnik je bil Tomaž Grau in elegija, ki jo omenjamo, ima naslov: Elegu in a Countru Churchuard (Elegija na vaško pokopališče); spesnil jo je 1. 1751. in je bila kmalu prevedena v vse imenitnejše evropske jezike, tudi v grški in hebrejski.
'o listje pada z dreves in ko smrt koraka skozi gozd in po vsej prirodi, tudi človek skoro nehote zavije svoj korak „na ono tiho domovanje, kjer mnogi spe ne-vzdramno spanje." K nekaterim grobovom vodijo le malo shojene steze: to so grobovi, znani le majhnemu krogu. So pa tudi grobovi, h katerim roma ves narod. Tudi mi jih imamo nekaj takih, deloma starejših, deloma še čisto svežih . . . Milo se stori človeku, če je priča joku sirot, ki pla-kajo ob grobu materinem. Kaj naj jim pove v tolažbo? Pretresljivi so prizori po grobiščih na dan vseh mrtvih; kdo naj jih popiše? R če ves narod strmi v neizprosni grob in izdiše, kdo naj ga tolaži
in kako?
Da mi je za zarjo blestečo pogledati in kaj ljubega, dobrega ti povedati v teh težkih dneh, o domovina . . .
S temi besedami sklepa pesnik svojo pesniško zbirko.   Kaj ljubega,  dobrega  torej ne ve povedati
61