201
Slovstvene stvari.
O zadevah WoIfovega slovarja.
Odprto pismo gospodu K, Dežmanu II.
Infandum jubes renovare dolorem. 4.
Častiti čitatelji imajo v prejšnjih treh pismih vso zgodovino Wolfovega slovarja v rokah. Ona jim kaže oporoko gospoda knezoškofa Wolfa,— osnovo nem-ško-slovenskega slovarja v rokopisu Vodnikovem, njega izdelovanje, množenje in konečno vredovanje, pa pričeti in končani tise k.
Razvideli so jasno iz teh zgodovinskih črtic, da knezoškof Wolfje dobro vedel, da niti za nem-ško-slovenski niti za slovensko-nemški del ni bilo za tisek dovršenega rokopisa, vsaj je tudi ves tukajšnji literarni svet vedel, da v zapuščini Vodnikovi se je našla le „osnova" nemško slovenskega slovarja, ki jo je prof. Metelko meni za podlago izdelovanju nemško-8lovenskega slovarja izročil, ne pa — razen nekaterih samotnih besedi — kak drug rokopis za slovensko-nemški del.
Ce se jtedaj , kakor sem dokazal, že v obče ne more govoriti o „Drucklegung des deutsch slovenischen und slovenisch deutschen Theiles des Vodni k'schen Worterbuches" , kakor Vi, gospod Dežman , v „Tag-blattu" pravite, temveč moram odločno zavrniti Vašo drznost, češ, da knezoškof Wolf je imel že dodelani rokopis pred očmi, o katerem mu je menda dr. Blei-weis pripovedoval", ali po besedah gospoda knezoškofa dr. Widmerja: „dem bochwurdigsten Testator wurde beigebracht, die Handschrifc des 2. Theiles sei schon fertig und es bedarf nur der Drucklegung". Ali se ne pravi to in uno z druzimi besedami, da sem jaz z zvijačami knezoškofa Wolfa do tega pripravil, da je volil denar za izdanje slovnika?! Žaliti bi me moglo tako očitanje, ako bi me take vrste časniki, kakor je „Tagblatt", kedaj razžaliti mogli, — in ako ne bi vedel, da gospod knezoškof Widmer se je z izrekom „beigebracht" prenaglil zato , ker mu je vsa naloga iz §. 26. Wolfove oporoke bila velika nadloga, katere se je odkrižati hotel s tem, da je izvršitev njeno cel6 proti volji testatorjevi izročil stolnemu kapiteljnu, ta pa — ali hote ali nehote, tega ne vem — vso oblast položil v roke tadanjega prosta dr. Pogačarja.
Da umikanje izvršitvi slovensko-nemškega dela z izgovorom, da knezoškof Wo!f je le tisek rokopisa dediču svojemu naložil, je le zgolj sofizma, to je jasno iz tega, da je ranjki knezoškof plačal vse, kar je treba bilo, da se je rokopis pripravil za tisek, pa je tudi iz besed oporoke njegove razvidno: „die Druck-und sonstigen Kosten."
Zgodovinska resnica je tedaj, da za tisek dodelanega slovensko-nemškega rokopisa ni bilo. Ali je pa, kakor Vi, gospod Dežman, pravite, to le „zmeden materijal nabranih besedi", tega Vam zato verjeti ne morem , ker je gospod knezoškof dr. Widmer v svojem dopisu od 24. maja 1874. 1. deželnemu odboru poročal, da za 3400 gold. nakupljeni rokopis Zalokarjev je bil „od mer odaj ni h strani za tisek pripraven pripo-znan". Kdo so bile te „merodajne strani", tega jaz ne včm, ker nisem bil o oni kupčiji pričujoč, misliti pa vendar smem, da se o blagu, za katero se je iz rok, ki niso hotele na vrat na nos denarja trositi, dalo 3400 gld., niso vprašali slovenski abecedarji, ampak izvedenci. Jaz le to vem, da ranjki Zalo kar, velecenjeni pisatelj slovenski, je mnogo let, in tudi takrat, ko je bil oskrbnik vrta družbe kmetijske, od zora do mraka sedel pri spisovanji slovnika in da je svoje zdravje zapravil pri tem delu.
V kritiko tega, kar Vi gosp. Dežman, trdite, da sedanji knezoškof gosp. dr. Pogacar si je že kot prost na vso moč prizadeval, da se dovrši slovensko-nemški slovar, nočem se dalje spuščati, vsaj je to delovanje bivši knezoškof dr. Widmer v večkrat navedenem dopisu od 24. maja 1874. tako ostro kritikoval, da bilo bi še drugo kritikovanje odveč. Dovolj je le konstatirati to, da — še danes niti sledu niti tirii ni o slov.-nemškem slovarji. Morete mi tedaj, gosp. Dežman, po takem odbiti mojo trditev, da je v strašansko nesrečne roke prišla izvršitev 2. dela, če se pomisli, da rokopis 1. dela, koje v roke prišel gosp. Cigaietu vredniku, je bil gotovo bolj pomanjkljiv kakor mnogo-stransko pomnoženi rokopis Zalokarjev, a vendar je bil za tisek kmalu tako vredjen, da je celo delo — v dveh debelih knjigah — po preteku 5 let že prišlo na svitlo na jako dobro pomoč vsem, ki je iščejo v nemško slovenskem slovarji. Od onega časa pa je preteklo že 3 k rat 5 let, a slov.-nemškega slovarja še ni! Kako puhel je zagovor Vaš, da sedanji škof ne more tiskati dela, ki ga še ni, ni  po vsem treba več razkladati.
Da jaz  v  zadnjih dveh  deželnih   zborih   nisem
več Wolfovega slovnika na dnevni red prinesel, temu nikakor ni bil vzrok to — kakor Vi smelo trdite, gosp. Dežman, pa sami ne verjamete— da dandanes ni mogoče tacega dela na dan spraviti; vzrok mojemu molčanje bil je le ta, ker po oni konferenciji v deželnem odboru 26. jul. 1874. je poročal stenografični zapisnik, da „zdaj je upanje upravičeno, da kmalu pride slov.-nemški slovar na s vi ti o." — Mene sicer ni taka sladka nada navdajala več od onega časa, kar se vredništvo slovarja ni izročilo g. Jan. Navratilu, veščaku in marljivemu delavcu; al sitnež nisem hotel biti, misleč si, da se vendar zgodi kako čudo in da res ,,kmalu" dobimo slovar. Zdaj pa je podoba, da „sv. kmalu" bode „sv. nikoli", in da pri slovensko-nemškem slovarji se utegne vresničiti ranjcega gosp. Blaža Potočnika šala, ko so v Ljubljani zidali čuda močni zidani (spitalski) most, da „se bode podrl še le dan po sodnem dnevu", — da tudi slovensko-nemški slovar bo dodelan en dan po sodnem dnevu, in tako se bode res spolnila volja blagega knezoškofa Wolfa, da narod slovenski dobi „komaj pričakovani slovar" takrat v roke!
Konečno le še nekaj. Oporoka knezoškofa Wolfa se glasi na to, da se le to more obračati na korist Alojzij evišču, kar se skupi iz prodanih slovarjev. Zavleka tiska je zavleka porabe oporočnega denarja, ki ga je blagi mecen namenil svojemu zavodu. Kdor mi pa morebiti ugovarja, da obligacije več neso nego prodaja slovarja, temu odgovarjam le edino to, naj še enkrat bere §. 26. Wolfove oporoke.
To v odgovor Vašemu „Tagblattu" in v polno upravičenje na čelu mojemu pismu stavljenih besedi: „Infandum jubes renovare dolorem" , ki bi jih tudi na unem svetu nevoljno izustil knezošof Wolf, ko bi vedel, kako se izvršuje njegova volja, njegova želja!
Dr. Jan. Bleiweis.
202