2

Kdor pa hoče popolnem in prav Kristu¬
sove besede razumeti, temu je treba, da si
prizadeva, celo svoje življenje po njem ravnati.

3. Kaj ti koristi učeno razgovarjati
se o sveti Trojici, ako ti manjka ponižnosti,
brez katere sveti Trojici nisi prijeten ?

Resnično, učene besede ne delajo člove¬
ka svetega in pravičnega, ampak krepostno
življenje stori ga Bogu dragega.

Ljubše mi je, kes občutiti, kakor ve¬
deti, v čem da obstoji.

Ko bi celo sveto pismo in izreke vseh
modrijanov na pamet znal, kaj bi vse to
koristilo brez ljubezeui in brez milosti božje?

Nečimernost črez nečim er n o s t
in vse je nečimernost,  ’) razun Boga
ljubiti in njemu samemu služiti.

Ta je največa modrost: zaničevati svet
in iskati nebeško kraljestvo.

4. Nečimernost je torej, iskati minljivo
blago in nanj zaupati.

Nečimernost je tudi, za častne službe
se poganjati in na visoke stopnje spenjati.

Nečimernost je, hoditi za mesnim pože¬
lenjem, in to si želeti, kar mora na zadnje
biti ostro kaznovano.

Nečimernost je, dolzega življenja si
želeti, za bogoljubno življenje pa malo skrbeti.

Nečimernost je, skrbeti le za sedanje
življenje, prihodnjost pa v nemar puščati.

') Pridig. 1 , 2.

3

Nečimernost je, ljubiti, kar naglo mine,
tje pa ne hiteti, kjer čaka večno veselje.

5. Spominjaj se pogosto onega prego¬
vora : da se oko ne nasiti z gleda¬
njem in uho ne napolni s posluša¬
njem.  *)

Prizadevaj si torej svoje srce od lju¬
bezni do vidljivih reči odtrgati, in k nevid-
Ijivim ga obrnoti, zakaj kdor se vda svoji
poželjivosti, oskruni si vest, in izgubi božjo
milost.

II. Poglayje.

Ponižno moramo misliti o samem sebi.

1. Vsak človek hrepeni že od natore
po vednosti; toda vednost brez božjega strahu,
kaj ti pomaga?

Resnično, boljši je priprost kmet, ki
Bogu služi, nego napihnen modrijan, kateri
sam sebe v nemar pustivši meri pota nebes.

Kdor sam sebe dobro spozna, ta sam
sebi zaničljiv prihaja, ter se ne razveseljuje
nad človeško hvalo.

Ko bi vse vedel, kar je na svetu, lju¬
bezni pa bi ne imel, kaj bi pomagalo pred
Bogom, ki me bode sodil po dejanji?

2. Nehaj preveč hrepeneti po vednosti,
ker mnogo je v njej prevare in razstresenosti.

‘) Pridig. 1, 8.

1 *

4

Kateri kaj vedo, bi bili radi za učene
obrajtani in šteti med modrijane.

Veliko reči je, katerih znanje duši malo
ali nič ne koristi; in jako nespameten je
oni, ki po čem drugem hrepeni, kakor pa
po tem, kar v njegovo izveličanje služi.

Veliko besed ue nasiti duše, le bogo-
ljubno življenje krepi srce, in čista vest daje
veliko zaupanje do Boga.

3. Kolikor več in boljše veš, toliko
ostrejše boš sojen, če zato ne živiš svetejše.

Ne napihuj se tedaj zarad kake umet¬
nosti ali vednosti, marveč boj se zavoljo tebi
podeljenega znanja.

Ce se ti dozdeya, da veliko vpš in do¬
volj dobro razumeš, vedi vendar, da je še
veliko več, česar ne znaš.

Ne povzdiguj se, marveč priznavaj svojo
nevednost. Zakaj se hočeš črez koga dru¬
gega povzdigovati, ker je veliko učenejših
in v postavi bolj izvedenih od tebe?

Ce želiš od vednosti in učenja kako
korist imeti, vadi se biti nepoznan in brez
veljave.

4. To je največe in najkoristniše zna¬
nje, samega sebe prav spoznavati, in se nizko
ceniti.

Samega sebe za nič imeti, o drugih
pa vedno dobro in pošteno misliti, to je ve¬
lika modrost in popolnost.

5

Če tudi vidiš koga drugega očitno gre¬
šiti in dokaj hudega doprinašati, se vendar
ne štej za boljšega, ker ne veš, kako dolgo
ti bo moč v dobrem obstati.

Vsi smo slabi, vendar nikogar ne imej
za slabejega od samega sebe.

III. Poglavje.

O nauku resnice.

1. Srečen, kogar resnica sama uči,
ne v minljivih podobah in besedah, ampak
tako, kakoršna je sama na sebi.

Naše menenje in naše čutenje nas do¬
stikrat izmoti, izprevidi pa malo. ■

Kaj koristi globoko modrovanje o tem¬
nih in skrivnih rečeh, zarad katerih pri sodbi
ne bomo svarjeni, ker jih nismo poznali?

Zares velika nespamet je, zanemarjati
koristno in potrebno, in iskati le, kar mika
radovednost, pa nam škoduje. Oči imamo,
pa ne vidimo.

2. Kaj nas skrbe plemena in vrste
stvari? Mnogih domišljij se iznebi, kogar
uči večna Beseda.

Iz ene besede postale so vse reči, in
to eno vse oznanjujejo, i n to je začetek
vseh reči, ki govori tudi nam.

Brez njega nikdo ne more kaj spo¬
znati ali prav presoditi.

6

Komur je to eno vse, kdor vse v to
eno speljuje, in v tem enem  vse vidi, ta
zamore biti stanovitnega srca in miren v Bogu.

O Bog, večna resnica! zedini me se¬
boj v večni ljubezni.

Mrzi mi dostikrat, mnogo brati in sli¬
šati: kar hočem in želim, vse je v tebi.

Molče naj vsi učenjaki, in potihnejo
naj vse stvari pred tvojim obličjem: ti sam
mi govori!

3. Kolikor bolj je človek sam v sebi
zbran in v notranjem priprost, toliko več in
višjih reči brez težave razume, kajti od zgo¬
raj dobiva luč razumenja.

Cist, priprost in stanoviten duh se tudi
v mnogoterem dejanji ne raztrese; saj vse
dela na božjo čast, in v sebi miren ne išče
lastnega dobička.

Kaj te bolj zavira in nadleguje, kakor
nevkročeno poželenje tvojega srca?

Bogaboječ in pobožen človek svoja
dela, poprej ko jih doprinese, v srci premisli.

In ta dela ga ne vlečejo po željah pre¬
grešnega nagnenja, ampak on sam jih ravna
po razsodbi pravega uma.

Kdo ima hujši boj, kakor tisti, ki si
prizadeva samega sebe premagati?

In to mora biti naše delo: da prema¬
gamo sami sebe, vsak den več moči črez se
dobivamo in v dobrem rastemo.

4. Vsa popolnost v tem življenji je

7

združena z neko nepopolnostjo, in vse naše
modrovanje ni brez nekake temote.

Ponižno spoznanje samega sebe je go-
tovejša pot k Bogu, kakor globoko modrovanje.

Vednost in katerakoli znanost se sicer
ne sme zaničevati, ker je sama po sebi do¬
bra in od Boga vredjena, toda zmerom je
boljša čista vest in krepostno življenje.

Ker jih pa veliko več hrepeni po uče¬
nosti, kakor po bogoljubnem življenji, zato
se dostikrat zmotijo in skoro nič, ali malo
sadu obrode.

5. O da bi si tako marljivo prizade¬
vali izrovati pregrehe in zasajati čednosti,
kakor staviti vprašanja, ne bilo bi toliko hu¬
dobije in pohujšanja med ljudstvom in ne
toliko razuzdanosti po samostanih.

Resnično, ko pride sodnji den, ne bomo
vprašani, kaj smo brali, ampak kaj smo sto¬
rili ; ne, kako lepo smo govorili, ampak kako
pobožno smo živeli.

Povej mi, kje so zdaj vsi tisti gospodje
in učeniki, katere si dobro poznal, dokler so
še živeli in sloveli zavoljo učenosti?

Njihova mesta že drugi zasedajo, in ne
vem, ali se jih še spominjajo. V življenji so
se za nekaj šteli, zdaj pa vse o njih molči.

G. O kako hitro posvetna čast izgine!
O ko bi se vendar njih življenje bilo z nji¬
hovo učenostjo strinjalo! Tedaj bi se bili
dobro učili iu dobro brali.

8

Koliko se jih na svetu pogubi po praz¬
ni učenosti, ker jim ni mar za božjo službo.

Iu ker bolj želijo povišani, kakor po¬
nižani biti, zato poginejo v lastnih mislih.

V resnici velik je, kdor ima veliko ljubezen.

V resnici velik je, kdor je ponižen in
največe časti le malo ceni.

V resnici moder je, kdor vse posvetno
za blato ima, samo da si Kristusa
pridobi. J )

Iu v resnici jako učen je, kdor božjo
voljo spolnjuje, lastno pa zatajuje.

IV. Poglavje.

O previdnosti v dejanji.

1. Ne veruj vsaki besedi in ne vdaj
se vsakemu nagonu, ampak previdno in pre¬
mišljeno prevdari vsako reč po božji volji.

Pa žali bože! dostikrat ležje lmdo, ka¬
kor dobro o drugih verjenremo iu govorimo;
tako slabi smo!

Ali popolni možje ne verjemejo z lehka
vsakemu pripovedovalcu, ker poznajo člove¬
ško slabost, ki je nagnena k hudemu in ne¬
stanovitna v besedi.

2. Velika modrost je, ne se prenagliti
v dejanji iu ne trmasto držati se svojih misli.

Tudi nčrferjenir besedi vsakega elo-

*) Filip. 3. c.

9

veka, in kar slišiš in veruješ, nikar hitro tu¬
jim ušesom ne zaupaj.

Posvetuj se z modrimi in vestnimi moži,
in boljše je, poduka pri dobrem človeku is¬
kati, kakor pa ubogati lastno trmo.

Pobožno življenje naredi človeka mo¬
drega pred Bogom in izvedenega v mnogih
rečeh.

Kolikor bolj je kdo ponižen in Bogu
podložen, toliko modrejši in razumnejši bo
o vseh rečeh.

V. Poglavje.

O branji svetih knjig.

1. Resnice moramo iskati v svetih
knjigah, ne zgovornosti.

Vsaka sveta knjiga se mora v tistem duhu
brati, v katerem je pisana.

V knjigah naj bi iskali bolj koristi,
kakor vzvišenega govora.

Zatorej rajši berimo pobožne in pripro-
ste knjige, kakor visoko učene in globoko
premišljene.

Naj te ne moti veljavnost pisateljeva,
ali je zelo ali malo učen bil; le ljubezen do
gole resnice naj te nagiblje k branju.

Ne poprašuj, kdo to pravi, ampak pazi,
kaj pravi?

‘J Psalm 116, 2.

10

Ljudje preidejo, resnica Gospodova
pa ostane vekomaj. J )

Brez razločka oseb nam govori Bog na raz¬
lične načine.

Naša radovednost nam pri branji mno¬
gokrat škoduje, ko hočemo razumeti in pre-
tuhtati, kar bi morali kratko malo preskočiti.

Ako hočeš s pridom brati, beri poniž¬
no, priprosto in zvesto, in nikoli ne želi z
učenostjo sloveti.

Poprašuj rad in molče poslušaj besede
svetnikov; tudi prilik starejših ne preziraj,
saj se zastonj ne pripovedujejo.

VI. Poglavje.

O napačnem poželenji.

1. Kedar koli človek kaj napačnega
poželi, loti se ga brž v srcu nepokoj.

Prevzetnež in lakoranež nimata nikdar
pokoja; revni v duhu pa in pobožni vživa
obilnost miru.

Človek, kateri še ni sam sebi popol¬
noma odmrl, zaide kmalu v skušnjave, in male
in navadne reči ga premagajo.

Človek, slab v duhu in k mesenim
in posvetnim rečem še nekako nagnen, se
težko posvetnih želja popolnoma odtrga.

Zato je pogosto žalosten, kedar se loči;
tudi se hitro vnevolji, če se mn kdo zoperstavi.

11

2. Če pa doseže, kar je želel, mu koj
pregreha vest teži, kajti strasti se je vdal,
ki ničesar ne pripomore do miru, kakoršnega
bi rad.

Pravi srčni mir se torej zadobi, če se
strastim zoperstavlja, ne pa če se jim služi.

Ni torej miru v srcu mesenega človeka,
ne v človeku v pozemeljske reči zapletenem,
ampak v pobožnem in duhovnem.

VII. Poglavje.

Varujmo se praznega zaupanja in prevzetnosti.

1. Bedak je, kdor stavi v človeka ali
v stvari svoje zaupanje.

Ne sramuj se iz ljubezni do Jezusa
Kristusa drugim služiti, in ubogega se zdeti
na tem svetu.

Ne zaupaj na samega sebe, ampak v
Boga stavi vse svoje zaupanje.

Stori, kolikor zamoreš, in Bog bode
tvojo dobro voljo podpiral.

Ne zanašaj se na svojo učenost, tudi
ne na katerega koli prebrisanost, temveč le
na milost božjo, ki ponižnim pomaga, pre¬
vzetne pa ponižuje.

2. Ne bahaj se z bogastvom, če ga
imaš, ne s prijatelji, da so mogočni; ampak
hvali Boga, ki nam vse daje, in se vrh vsega
drugega še samega sebe nam ponuja.

12

Ne povzdiguj se, ako si velik ali zalega
života, mala bolezen ga lekko razdene in
ogrdi.

Ne imej dopadenja nad samim seboj
zavoljo svoje spretnosti in zmožnosti, da se
Bogu ne zameriš, eegar je vse, kar koli imaš
dobrega od natore.

3. Ne štej se za boljšega od drugih,
da te morebiti Bog, ki ve za znotranjost
človeško, za slabšega ne spozna.

Ne bahaj se s svojimi dobrimi deli,
kajti Bog drugače sodL kakor ljudje; Boga
velikokrat žali, k ar 7 /!j u Jem . dopada.

Ce imaš kaj dobrega na sebi, misli:
drugi so še boljši, da ponižnost ohraniš.

Nič ne škoduje, ako sebe manj obrajtaš,
kakor vse druge; zelo pa škoduje, če se le
nad enega povzdiguješ.

Ponižen ima vedno mir, srce prevzetnega
pa je polno srda in jeze.

VIII. Poglavje.

Varujmo se prevelike prijaznosti.

1. Ne odkrivaj vsakemu človeku svo¬
jega srca, ampak s pametnimi in bogaboje¬
čimi imej opraviti.

Pri mladenčih in tujcih bodi redek.

Bogatašem se ne prilizuj, in k velika-
šem ne hodi rad.

13

Ponižnim in priprostim, bogaboječim in
jakim se pridružuj, in kar je spodbudljivega,
ž njimi prevdarjaj.

Ne prijazni se z žensko, ampak pripo¬
ročaj Bogu vse pobožne ženske.

Znanja le išči z Bogom in z angelji
njegovimi, prijaznosti ljudi pa se izogiblji.

2. Ljubiti sicer moramo vse; ali po¬
sebna prijaznost ni dobra.

Včasih se prigodi, da kdo nepoznan
mnogo slovi, otemni pa, če je blizo in poznan.

Včasih menimo, da smo drugim všeči
tovariši, ali zavoljo nedostojnega obnašanja,
ki ga pri nas opazijo, smo jim le nadležni.

IX. Poglavje.

O pokorščini in podložnosti.

1. Kaj zelo velikega je, v pokorščini
pod višjim živeti in ne sam svoj gospod biti.

Veliko varnejše je biti podložnik, ka¬
kor pa predstojnik.

Dosti jih je pokornih bolj iz potrebe,
kakor iz ljubezni; to jim je težavno in radi
godernjajo.

Le-ti ne bodo prostosti duha dosegli,
dokler se iz celega srca zavoljo Boga ne
podvržejo.

Tekaj sem ter tje; pokoja ne boš našel,

14

dokler se ponižno ne podvržeš pod oblast
višjega.

Domišljevanje drugih krajev in premen-
jenje jih je veliko vkanilo.

Res je, da vsak rad po svoji volji živi
in se rajši nagne k tistim, ki so ž njim ena¬
kih misli.

Če pa je Bog med nami, je potrebno,
da včasih tudi svoje menenje zavoljo ljubega
miru popustimo.

Kdo je tako moder, da bi mogel vse
popolnoma vedeti?

Torej ne zaupaj preveč ua-se, ampak
rad tudi poslušaj, kaj drugi mislijo.

Če je tvoje menenje dobro, pa ga za¬
voljo Boga popustiš in drugega ubogaš, bode
ti to več koristilo.

3. Večkrat sem namreč slišal, da je
varnejše svete poslušati in sprejemati, kakor
dajati.

Lehko se tudi prigodi, daje menenje vsa¬
kega dobro; pa drugemu ne prav dati, kedar
to pamet veleva, ali reč sama tirja, to je
znamenje napuha in trdovratnosti.

X. Poglavje.

Varuj se nepotrebnega govorjenja!

1. Ogibaj se, kolikor moreš, človeš¬
kega hrupa, ker v posvetne homatije se vti-

15

kati zelo škoduje, če se to tudi s poštenim
namenom godi.

Zakaj nečimernost nas kmalu ognjusi
in zaplete.

Želel bi, da bi bil večkrat molčal, in
med ljudi ne bodil.

Zakaj neki tako radi govorimo in se
med seboj menimo, ker vendar malokedaj
brez omadeževanja vesti nehamo govoriti?

Zato tako radi govorimo, ker v pogo¬
vorih želimo drug od drugega tolažila; in bi
radi od toliko mnogoterih misli trudno srce
olajšali.

In kaj radi o takih rečeh govorimo in
premišljujemo, katere zelo ljubimo ali želimo,
še celo o takih, ki si jih nasprotne mislimo.

2. Ali, žali bože! dostikrat jevse praz¬
no in zastonj; ker ta zunanja tolažba zno-
tranji in božji tolažbi zelo škoduje, tedaj je
treba čuti in moliti, da čas brez prida ne
mine.

Če smeš, ali pa če je koristno govoriti,
govori, kar je spodbudljivo.

Slaba navada in zanikernost boljšati se,
to je velik uzrok, da svojega jezika ne brzdamo.

Vendar pobožni pogovori o božjih rečeh
veliko pospešujejo duhovno rast, jposebno
kedar se ljudje enakega srca in duha v Bogu
združijo.

16

XI. Poglavje.

O dosegi miru in prizadevanji v dobrem
napredovati.

1. Mnogo miru bi lehko imeli, ko bi
se ne hoteli pečati z govorjenjem in deja¬
njem drugih, in s stvarmi, ki nas nič ne skrbe.

Kako more tisti dolgo miren ostati, ki
se v tuje skrbi vtiče, ki po zunanjih zabavah
hrepeni, znotraj pa je premalo ali redkokedaj
zbran ?

Blagor priprostim, kajti mnogo miru
bodo imeli.

2. Zakaj so bili nekateri izmed svet¬
nikov tako popolni in premišljevalni ?

Ker so si prizadevali odmieti vsem po-
zemskim poželjivostim, in zato jim je bilo
mogoče, s celim srcem se držati Boga, in
brez ovire za se skrbeti.

Mi se preveč vdajamo lastnim strastim,
in se preveč trudimo za minljive stvari.

Redkokedaj tudi premagamo popolnoma
kako napako, in ne vnemamo se za vsak-
denje poboljšanje; zato ostanemo mrzli in
mlačni.

3. Ko bi bili sami sebi popolnoma
odmrli, in bi ne bili v pozemske stvari tako
zapleteni, tedaj bi nam tudi božje reči všeč
bile in bi o nebeškem premišljevanji kaj
izvedeli.

Največa in edina ovira je to, da nismo

17

prosti strasti in poželjivosti in si ne upamo
nastopiti popolne poti svetnikov.

Kedar nas, če tudi mala zopernost za¬
dene, takoj nas spravi s poti, ter obrne k
tolažbam človeškim.

4. Ko bi si prizadevali vojskovati se
po junaško, resnično, videli bi nad seboj
pomoč Gospodovo z nebes.

Kajti on je pripravljen pomagati bo¬
rečim se in v njegovo milost upajočim; ponudi
nam zato priliko vojske, da zmagamo.

Ako stavimo napredek v bogoljubnosti
le v zunanja opravila, bode kmalu naše
pobožnosti konec.

Pa nastavimo sekiro na korenino, da
strasti očiščeni dosežemo mirno srce.

5. Ko bi vsako leto le eno napako iz¬
trebili, kmalu bi bili popolni.

A zdaj mnogokrat narobe spoznamo,
da smo bili s početka spreobrnenja boljši in
čistejši, kakor po mnogih letih zaobljube.

Naša gorečnost in poboljsanje bi mo¬
rala od dne do dne rasti, a zdaj se nam za
veliko zdi, ako kateri le iskrico prve goreč¬
nosti ohrani.

Ko bi se s početka le nekoliko posi¬
lili, zamogli bi potem storiti vse lehko in
veselo.

6. Težko je navajenega se odva¬
diti; a še težje je, svoji lastni volji naspro¬
tovati.

2

18

Toda če malega in lehkega ne vžugaš,
kedaj pa boš premagal težje?

Kar iz početka se zoperstavi svojemu
nagnenju in se odvadi slabe navade, da te
ne izvodi s časom v veče težave.

O, ko bi ti pomislil, koliko miru pri¬
pravljaš sebi in koliko veselja drugim, ako se
dobro vedeš, verujem, da bi marljivejši bil
za duhovni napredek.

XII. Poglavje.

O koristi nadlog.

1. Dobro je za nas, da imamo včasih
nekoliko težav in zopernosti, kajti one člo¬
veka mnogokrat spomene, da se spozna tujca
na tem svetu, ter ne zaupa na nobeno
pozemsko stvar.

Dobro je, da se nam v časih vgovarja,
in da se hudo in krivo o nas misli, ako ravno
dobro delamo in nameravamo. To nas mno¬
gokrat napeljuje k ponižnosti, in nas brani
nečimerne časti.

Kajti takrat iščemo z večo iskrenostjo
Boga kot notranjo pričo, kedar nas ljudje
po zunanjosti malo cenijo, in na dobro ne
sodijo.

2. Naj se torej človek tako vtrdi v
Bogu, da mu ne bode potreba iskati mnogih
tolažeb pri ljudeh.

19

Kedar človeka, ki je blage volje, stiske
ali skušnjave obhajajo, ali pa zle misli mučijo,
takrat previdi, kako potreben mu je Bog,
ter zapazi, da brez njega nič dobrega ne
zamore.

Takrat tudi žalosti vzdihuje in moli
zavoljo nezgod, ki je trpi.

Takrat se tudi življenja naveliča, in si
smrt želi, da bi razvezan bival z
Kristusom. 1 )

Takrat tudi dobro izve, da popolna var¬
nost in stanovitni mir se ne najdeta na svetu.

XIII. Poglavje.

Skušnjave moramo premagati.

1. Dokler na svetu živimo, ne moremo
biti brez stisk in skušnjav.

Zatorej je zapisano v Jobovi knjigi: B o r b a
je človeško življenje na svetu. 2 )

Kajbo de torej vsak pazljiv v svojih skuš¬
njavah in čuječ v molitvah, da ne najde
hudič prilike zapeljati ga, kajti on nikdar ne
miruje, ampak hodi okrog, ter išče,
koga da bi pogoltnol. 3 )

Nobeden ni tako popolen in svet, da bi
včasih skušnjav ne imel, in popolnoma ne
moremo biti brez njih.

*) Filip, 1, 23.

2 ) Jot. 7, 1 .

3 ) 1. Petr. 5, 8.

2 *

20

2. Vendar so človeka skušnjave mno¬
gokrat zelo koristne, akoravno so nadležne
in težavne, ker človeka ponižujejo, čistijo
in podučujejo.

Vsi svetniki so veliko stisk in skuš¬
njav prestali, ter v dobrem napredovali.

In kateri niso mogli prenašati skušnjav,
so se pobuj šali in odpadli.

M tako svetega stanu, ne tako svetega
kraja, kjer se ne bi nahajale skušnjave ali
zopernosti.

3. Kedar ena skušnjava ali stiska
odjenja, že druga prihaja ; in vedno imamo
nekaj trpljenja, kajti izgubiii smo stan prve
nedolžnosti.

Mnogi si prizadevajo uteči skušnjavam,
pa globokeje zabredo va-nje.

S pobegom samim ne moremo zmagati,
ali po potrpežljivosti in pravi ponižnosti
postanemo krepkejši, kakor vsi sovražniki.

4. Kdor se le zunaj skušnjav izogiba,
pa ne izruje korenine, tisti bo slabo napre¬
doval : da — še hitreje se bodo zopet k
njemu povrnole, in še britkeje jih bode
občuti].

Polagoma in s potrpežljivostjo in sta¬
novitnostjo boš — ako Bog da — bolje
zmagal, kakor s trdovratnostjo in lastno silo.

V skušnjavi se večkrat posvetuj, in ne
ravnaj trdo s tistim, ki ga tere skušnjava,
ampak tolaži ga, kakor bi sam sebi želel.

21

5. Začetek vseh zlih skušnjav je oma¬
hovanje srca in premalo zaupanje v Boga:
kajti kakor valovi čolnič brez krmila sem
ter tje drve, tako se zanikernega človeka,
če svoj sklep zapusti, mnogovrstne skušnjave
lotijo.

Ogenj spriča železo, skušnjava pa pra¬
vičnega človeka.

Mnogokrat ne vemo, kaj zamoremo; a
skušnjava razkrije, kaj smo.

Vendar moramo čuti, posebno v po-
četku skušnjave; zakaj takrat se sovražnik
ležje premaga, ako se mu po nobeni ceni
ne da vstopiti skoz vrata srca, marveč se
mu, brž ko potrka, pred pragom pot za-
stopi.

Zatorej je nekdo dejal: S kraja velja *
se upreti; sicer je zdravilo prepozno.

Kajti najpred se loti srca le misel, na
to živa domišljija, potem mik in zlo poželenje,
in slednjič privoljenje.

Tako se polagoma s cela prikrade
sovražnik, ako se mu kar iz početka ne
upremo.

In čem dalje kdo odlaša upreti se, tem
bolj od dne do dne peša, sovražnik pa se
jači njemu nasproti.

6. Nekateri trpe s početka svojega «
spreobrnenja težje skušnjave, drugi pa na koncu.

Zopet drugim je skoraj skoz celo živ¬
ljenje hudo.

22

Nekateri se dovolj malo skušajo po
modrosti in pravičnosti odločbe božje, ki
pretehta stan in zasluženja ljudi in vse na¬
ravna za blagor svojih izvoljenih.

7. Zato ne smemo obupati, kedar nas
skušnjave terejo: ampak še iskrenejše mora¬
mo Boga moliti, da blagovoli nam pomagati
v vseh nadlogah, on, ki bo gotovo, po izreku
sv. Pavla, dal izteči vsako skušnjavo
tako, da jo zamoremo prenesti. 1 )

Ponižujmo torej svoje srce pod roko
božjo v vsaki skušnjavi in stiski, ker on bo
ponižne v duhu rešil in povzdignol.

8. V skušnjavah in stiskah pokaže
človek, koliko je boljši postal; in v tem se
pomnožuje zasluženje, in se jasnejše blešči
krepost.

To ni nič velikega, ako je človek po¬
božen in goreč, dokler nikake nadloge ne
čuti, a če je potrpežljiv ob času nasprotovanja,
to je upanje še boljšega življenja.

Nekateri 'ostanejo varni pred velikimi
skušnjavami, v malih vsakdanjih pa so mno¬
gokrat premagani, da ponižani ne bi nikoli
preveč v se zaupali, ker so v tako majhnem
slabi.

‘) 1. Kor. 10, 13.

23

XIY. Poglavje.

Ogibajmo se predrzne sodbe!

1. Na samega sebe obrni oči, in varuj
se soditi dejanja drugih. Ako druge sodiš si
nič ne pridobiš, se dostikrat zmotiš in lebko
grešiš; če pa sodiš in prevdarjaš sebe, je
vselej koristno.

Kakor nam je kaka reč pri srcu, tako *
sodimo pogostoma o njej; zakaj pravično
sodbo zavoljo lastne ljubezni lehko spregle¬
damo.

Ko bi čisti namen naših želj bil vselej ..
Bog, ne bi se dali tako lehko vznemiriti,
kedar se nasprotuje našemu menenju.

2. Pa dostikrat je kaj znotraj skritega,
ali se pa od zunaj pridruži, kar nas enako
zapeljuje.

Veliko jih je, ki v svojih dejanjih skrivaj
sebe iščejo, pa sami ne vedo.

Zdi se tudi, da so mirni, dokler se vse
po njihovi volji in misli godi: če pa kaj
drugače izide, kakor želijo, hitro postanejo
nepokojni in žalostni.

Zavoljo različnosti misli in menenj na¬
stanejo prevelikokrat razprtije med prijatelji
in domačini, med duhovnimi in pobožnimi.

3. Staro navado je težko opustiti, in
nobeden se ne da rad dalje voditi, kakor
sam vidi.

24

Če svoji pameti in spretnosti več zaupaš,
kakor moči Jezusa Kristusa, boš malokedaj
in le pozno postal razsvetljen človek; zakaj
Bog hoče, da se mu popolnoma podvržemo,
in vso svojo pamet nadomestimo z gorečo
ljubeznijo.

XV. Poglavja.

O delih ljubezni.

1. Za nobeno reč na svetu in nobene¬
mu človeku v dopadenje se ne sme kaj pre¬
grešnega storiti: pa zavoljo podpore kakega
potrebnega se sme včasih dobro delo opu¬
stiti, ali pa tudi z boljšim zamenjati.

Takrat dobro delo ni opuščeno, ampak
le v boljše spremenjeno.

Brez ljubezni zunanje delo nič ne
koristi; kar se pa iz ljubezni stori, in če
je še tako malenkostno in zaničevano, vse
rodovitno postane.

Bog namreč bolj gleda na to, iz kolike
ljubezni kdo kaj stori, kakor pa na to, koliko
stori.

2. Veliko stori, kdor veliko ljubi.

Veliko dela, kdor prav dela.

Prav pa dela, kdor bolj drugim služi,
kakor pa lastni volji.

Večkrat se nam dozdeva, kakor da bi
bila prava ljubezen, pa je le bolj telesno

25

poželenje, ker natorno nagnenje, lastna volja,
upanje povračila, poželenje po lehkotnem
življenji se skoraj vselej pridi užijo.

3. Kdor ima pravo in popolno ljubezen,
ne išče v nobeni reči samega sebe, ampak
ie želi, da bi se vse porsod Bogu čast
dajala.

On tudi nikomur ne zavida, ker nobe¬
nega zasebnega veselja ne ljubi; tudi se
noče v samem sebi veseliti, ampak preziraje
vsak drug blagor, le v Bogu išče svojo
radost.

On nobenemu človeku kaj dobrega ne
pripisuje, ampak le Bogu, od katerega vse
izvira, in v katerem slednjič vsi svetniki
blaženi počivajo.

O kdor bi le iskrico prave ljubezni imel,
gotovo bi občutil, da je vse pozemeljsko le
gola neČimernost!

XVI. Poglavje.

Kako naj prenašamo drugih slabosti.

1. Cesar kdo na sebi ali na drugih
poboljšati ne more, naj prenaša voljno,
dokler Bog drugače ne obrne.

Misli, da je morebiti tako boljše za te,
da se skusiš, in vadiš v potrpežljivosti, brez
katere naše zasluženje le malo velja.

26

Vendar pa zavoljo takih zaprek prosi
Boga, da ti na pomoč pride, in jih rad nosiš.

2. Če si koga enkrat ali dvakrat opo-
menil pa te ne uboga, ne prepiraj se več z
njim, ampak vse Bogu izroči, da se zgodi nje¬
gova volja in čast pri vseh služebnikih njego¬
vih. Bog dobro ve, zlo v pravo spremeniti.

Prizadevaj si potrpežljiv biti v pre¬
našanji napak drugih in kakoršnih koli sla¬
bosti, ker tudi ti imaš marsikaj, kar drugi
prenašati morajo.

Če sam ne moreš biti, kakor bi rad,
kako hočeš, da bi drugi po tvoji volji
bili?

Da bi drugi popolni bili, želimo, sami
pa ne poboljšamo svojih napak.

3. Hočemo, da bi se drugi ostro sva¬
rili, samih sebe pa se svariti ne damo.

Drugih razuzdanost nam ni všeč, sami
pa vendar nočemo, da bi se nam odreklo,
kar želimo.

Hočemo, da bi se brzdali drugi po
postavah; da bi se pa nam kaj prikratilo,
nikakor ne trpimo.

Očitno je tedaj, da svojega bliž¬
njega malokedaj tako sodimo, kakor sami sebe.

Ko bi bili vsi popolni, kaj bi potem
imeli od drugih za Boga trpeti ?

4. Zdaj pa je Bog tako vravnal, da bi se
učili drug drugega bremena nositi; 3 ) ker

‘) Galae. 6, 2.

27

nihče ni brez napak, nihče brez bremena,
nihče sam sebi zadosti, nihče sam za-se
dovolj moder; ampak drug z drugim moramo
potrpeti, drug drugega tolažiti, drug drugemu
pomagati, drug drugega podučevati in opo¬
minjati.

Kolika pa je katerega krepost, pokaže
se najbolj ob času nadlog.

Priložnosti namreč človeka ne store
slabega, ampak le razodenejo , kakošen
da je.

XVII. Poglavje.

O samostanskem življenji.

1. Če hočeš z drugimi živeti mirno in
složno, je treba, da se učiš v mnogoterih
rečeh premagati samega sebe.

Ni kaj malega, v samostanih ali v
združbi prebivati, tam živeti brez pritožbe
in izdržati zvesto do smrti.

Blagor mu, kdor ondi prav živi, in
srečno konča.

Ako hočeš dobro obstati in napredo¬
vati, imej se za popotnika in tujca na
zemlji.

Priprost moraš postati zavoljo Kristusa,
če hočeš po redovski živeti.

2. Meniška obleka in pristrižena glava

28

malo pomagate; pa življenje spreobrnoti in
strasti popolnoma zatreti, to stori pravega
meniha,

Kd or išče kaj drugega , kako r samo
Boga in izveličanje svoje duše, ne bode
drugega našel, nego nadloge in britkosti.

Tudi ne bo dolgo pokoja imel, kdor
se ne potrudi biti najmanjši in vsem pod¬
ložen.

3. Ne gospodovat, ampak služit si
prišel; vedi, da si poklican za delo in trpljenje,
a ne za praznovanje in razgovarjanje.

Tu se tedaj človek skuša, kakor zlato
v peči.

Tukaj ne more nobeden obstati, ako
se noče iz vsega srca zavoljo Boga
ponižati.

XVIII. Poglavje.

Izgledi svetih očakov.

1. Poglej žive izglede svetih očakov, v
katerih ste bliščeli prava popolnost in pobož¬
nost, in videl boš, kako malo je to in skoraj
nič, kar mi storimo.

O kaj je naše življenje, če ga onim
primerimo!

Svetniki in prijatelji Kristusovi so Gos¬
podu služili v gladu in žeji, v mrazu in nagoti,

29

v delu in trudu, v bedenji in postu, v molit¬
vah in svetih premišljevanjih, v preganjanji
in vsakaterem zasramovanji.

2. O kako mnogo in težkih nadlog so
prestali apostoli in učenci, spoznovalci,
device in vsi drugi, ki so hoteli hoditi za
Kristusom!

Ker le-ti so svoje duše na tem svetu
sovražili, da bi si jih ohranili za večno
življenje.

O kako ostro in zatajevalno so živeli
sveti očaki v puščavah, kako dolge in težke
skušnjave so prestali, kolikokrat so bili od
vraga nadlegovani, koliko in kako gorečih
molitev so darovali Bogu, kako ostro so se
postili, kako vneti in goreči so bili za svoje
poboljšauje, kako hrabro so se vojskovali,
da bi zatrli greh, kako čisto je hrepenelo le
za Bogom njihovo srce!

Po dnevu so delali, noči pa so pre¬
bedeli v neprestani molitvi; pa tudi med
delom od znotranje molitve nikakor niso
prenehali.

3. Ves svoj čas so koristno porabili; vsaka
ura službi božji posvečena, zdela se jim je
kratka; in od prevelike sladkosti premišlje¬
vanja pozabili so tudi na potrebo telesnega
okrepčanja.

Odpovedali so se vsemu bogastvu, služ¬
bam in častem, prijateljem in sorodnikom;
ničesar niso hoteli imeti od sveta, vživali so

30

le za silo, obžalovali so celo, života zavoljo
potrebe streči.

Tako so bili ubožni v zemeljskih rečeh,
pa prebogati v milosti in čednosti.

Zuuajno so stradali, a znotrajno jih je
krepčala božja milost in tolažba.

4. Svetu so bili tuji, Bogu pa najbližji
in najljubši prijatelji.

Sami sebe niso čislali in svet jih je
zaničeval; Bogu pa so bili dragi in priljubljeni.

Bili so zares ponižni, živeli so v pri-
prosti pokorščini in hodili so po potu ljubezni
in potrpežljivosti; zato so od dne do dne na
duhu bolj rasli, in dosegli velike milosti od
Boga.

Oni so v izgled vsem pobožnim in nas
morajo bolj k poboljšanju opominjati, kakor
število mlačnih k pohujšanju.

5. O kako goreči so bili vsi menihi v
začetku svoje svete vstanovitve!

O kaka pobožnost v molitvi, kakošno
tekmanje v čednosti, kaka ostrost v redu,
kako spoštovanje in kaka pokorščina se je
skazovala ukazom učenika!

Še zdaj spričujejo stopinje, katere so
zapustili, da so bili v resnici sveti in po¬
polni možje, ki so, tako vrlo se vojskujoč,
svet premagali.

Zdaj slovi že za velikega, kdor postave
ne prestopi, in kdor potrpežljivo pretrpi, kar
mu je bilo naloženo.

31

6. O mlačnost in zanikernost v našem
stanu, da tako hitro odstopimo od prve go¬
rečnosti in se nam skoraj zavoljo lenobe in
nemarnosti toži živeti!

O da bi vendar v tebi, ki si se izgle-
doval tolikokrat nad dejanjem bogaboječih
mož, ljubezen do rasti v dobrem popolnoma
ne ugasnola!

XIX. Poglavje.

Življenje in opravila pobožnega meniha.

1. Življenje dobrega meniha mora biti
vseh čednosti polno, da je takošno znotraj,
kakor se kaže ljudem zunaj.

Prav za prav mora znotraj še veliko
več biti, kakor kar se vidi zunaj, ker nas
Bog ogleduje, katerega moramo povsod naj¬
bolj častiti, in čisti kot angelji pred njegovim
obličjem, hoditi.

Vsak den moramo ponavljati svoj sklep in
se spodbujati h gorečnosti, kakor da bi denes
še le se bili prvokrat spreobrnoli, ter dejati:

Pomagaj mi, Gospod Bog, v dobrem
sklepu in sveti svoji službi: in daj mi denes
popolnoma začeti, saj kar sem dosehmal
storil, ni nič.

2. Po našem sklepu se ravna napredek
našega poboljšanja, in kdor hoče dobro na¬
predovati, mora marljivo delati.

32

Ako že ta, ki stori trden sklep, po¬
gosto pade, kaj še le ta, ki stori redko
kedaj ali manj trdno svoje sklepe? Po
raznih potih pa zanemarjamo svoje sklepe in
majhna zamuda naših vaj je redko brez kake
škode.

Sklep pravičnih se opira bolj na božjo
milost, kakor na lastuo modrost; vanjo
pa tudi oni vselej zaupajo, česar koli se
lotijo. v

Človek namreč obrača, Bog pa obrne, i n
njegova pot ni v človeški oblasti 1 ).

3. Če zavoljo pobožnosti ali bratovske
koristi kedaj opustimo navadno vajo, jo lehko
potem še opravimo.

če pa se iz naveličaDja ali zanikernosti
lehkomišljeno opusti, je to zadosti kazni
vredno in škoda se bo občutila.

Prizadevajmo si tudi, kar se da, vendar
še v mnogih rečeh lehko obnemoremo.

Toda vselej nam je treba nekaj gotovega
sklenoti in posebno zoper to, kar nas najbolj
zavira.

Zunanjost in notranjost svojo moramo
enako globoko preiskovati in vredovati, ker
oboje pospešuje napredovanje.

4. Ce ne moreš neprenehoma zbran
biti, bodi vsaj včasih in najmanj dvakrat
na den, namreč zjutraj in zvečer.

Zjutraj stori sklep, zvečer pa premiš-

t )  Jerem. 10, 23.

33

Ijuj svoje obnašanje, kakošen si bil ves den
v govorjenji, dejanji in mišljenji, ker s tem
si morebiti večkrat razžalil Boga in bliž¬
njega.

Opaši se kot mož zoper vražje skuš¬
njave, kroti požrešnost, in ležje boš brzdal
vsako meseno nagnenje.

Nikoli ne bodi brez vsega posla; am¬
pak beri, ali piši, ali moli, ali premišljuj,
ali kaj v obče koristnega delaj.

Toda telesna opravila se morajo pre¬
mišljeno opravljati, in niso za vse enaka.

5. Kar ne velja za vse, tega ni po¬
trebno očitno kazati; zakaj zasebno opravilo
se varnejše opravlja na skrivnem.

Vendar pa se varuj, da ne boš len za
občna opravila, za zasebna pa vnet; ampak
kedar si do cela in zvesto izpolnil, kar si
dolžen in kar ti je naloženega, če še utegneš,
prepusti se sebi, kakor to tvoja pobožnost
tirja.

Ne morejo vsi ljudje enakega opravila
imeti, ampak temu se to, onemu drugo bolj
prilega.

Tudi za razne okoliščine časa naj bodo
odločena duhovna opravila, ker druga se ob *
praznikih, druga pa ob delavnikih bolj spo¬
dobijo.

Drugih potrebujemo ob času skušnjave,
in drugih ob času miru in pokoja.

Drugo rajši premišljujemo, kedar smo

3

34

žalostni, in drugo, kedar smo veseli v Gos¬
podu.

6. Ob velikih praznikih je potrebno
pobožna opravila opravljati in svetnike iskre¬
nejše na pomoč klicati.

Od praznika do praznika moramo de¬
lati sklepe, kakor da bi se tedaj nam reklo:
Zapusti svet in idi na večni praznik!

In zato se moramo ob svetih časih
marljivo pripravljati in pobožnejše se obna¬
šati, ter vsako zapoved ostrejše izvrševati,
kakor da bi imeli skoraj plačo za svoje delo
od Boga prejeti.

7. In če je čas naše smrti še odložen,
vedimo, da še nismo dovolj pripravljeni in
še nevredni tolike slave, katera se nam ima
o svojem času razodeti; in potrudimo se še
bolj, na smrt se pripraviti.

Blagor hlapcu, katerega Gos¬
pod, kedar pride, najde bedeti. Res¬
nično vam pravim, da ga bo posta¬
vil nad vse imenje  svoje 1 ).

XX. Poglavje.

Ljubi samoto in r.~olcanje!

1. Išči si primernega časa, da samemu
sebi živiš, in premišljuj pogosto božje dobrote.
Pusti, kar le radovednost miče.

') Luk. 18, 43. 44.

35

Beri to, kar budi bolj kes, kakor raz¬
veseljevanje.

Ako se odtegneš nepotrebnemu govor¬
jenju, ako ne posedaš in ne postopaš, ter
tudi praznih novic in govoric ne poslušaš,
našel boš dovolj in pripravnega časa za
dobro premišljevanje.

Največi svetniki so se ogibali človeš¬
kega društva, kedar koli so mogli; ter so
rajši v samoti Bogu služili.

2. Nekdo je dejal: Kolikor krat
sembilmed ljudmi,  vselej sem se »
vrnol slabši človek 1 ).

To večkrat skusimo, kedar se dolgo
pomenkujemo.

Ležje je celo molčati, kakor se z besedo
ne pregrešiti.

Ležje je doma skritemu biti, kakor se
zunaj dovolj varovati.

Kdor se tedaj trudi doseči, kar je no¬
tranjega in duhovnega, mora se z Jezusom
množice izogibati.

Nikdo se varno ne pokaže, kdor ni
rad skrit.

Nikdo varno ne govori, kdor rad ne
molči.

Nikdo ni varno prvi, kdor ni rad

drugi.

Nikdo varno ne zapoveduje, kdor se ni
naučil pokorščine.

’) Senek. 1. 7.

3 *

36

3. Nikdo se varno ne veseli, kdor ni
mirne vesti.

Vendar pa je bila varnost svetnikov
vselej polna božjega strahu.

In zato niso bili nič manj skrbljivi in
pohlevni, ker so se svetili v velikih čednostih
in milostih.

Varnost hudobnežev pa izvira iz napuha
in prevzetnosti, in je naposled lastna prevara.

Nikdar si ne obetaj varnosti v tem
življenji, čeravno se ti dozdeva, da si dober
menih, ali bogaboječ puščavnik.

4. Dostikrat so tisti, katere so ljudje za
boljše imeli, v toliko veče nevarnosti zabredli,
ker so preveč v se zaupali.

Zato je mnogim koristnejše, da niso
celo brez vseh skušnjav, ampak da jih več¬
krat nadlegujejo. Tako ne postanejo preveč
varni, napuh se jih ne loti in zunanjim tolaž¬
bam se preveč ne vdajo.

O kdor bi nikdar ne iskal minljivega
veselja, kdor se nikoli s svetom ne bi pečal,
kako mirno vest bi imel!

O kdor bi vsako nečimerno skrb otre¬
sel in le na izveličavne in božje reči mislil,
ter celo svoje upanje v Boga stavil, kako
velik mir in pokoj zanj!

5. Nikdo ni vreden nebeške tolažbe,
razgn tega, ki se je pridno vadil v sveti
skrušeno sti.

Ako češ biti skrušenega srca, po sedaj

37

v svojo hišico in odtegni se posvetnemu šumu,
kakor je pisano: V svojih hišicah se
kesajte 1 ).  — V hramu boš našel, kar
zunaj večkrat izgubiš.

Čem bolj ostajaš doma, rajši boš doma; če
pa v vas zahajaš, ti bo doma dolg čas. Če
si s početka svojega spreobrnenja rad v
celici bival in jo varoval, bode ti potem ljuba
prijateljica in najprijetniše tolažilo.

6. V molčanji in pokoji napreduje po¬
božna duša, ter se uči skrivnosti svetega
pisma.

Tam najde potoke solza, v katerih se
vsako noč koplje in čisti, da se tem bolj
sprijazni s Stvarnikom, čem dalje je od vsega
posvetnega hrupa.

Kdor se tedaj odteguje znancem in
prijateljem, temu se Bog bliža s svetimi
angelji.

Bolje je skritemu biti in za-se skrbeti,
kakor sebe v nemar puščaje čudeže delati.

Hvale vredno je za meniha, če redko
izhaja, se nerad kaže, in nerad tudi po
ljudeh gleda.

7. Zakaj češ videti, česar ne smeš imeti?
Svet preide in poželjivost njegov  a 2 ).

Meseno poželenje te miče sprehajati se,
toda ko mine ura, kaj prineseš seboj, kakor
težko vest in raztreseno srce?

‘) Ps. 4, 5.

s ) 1. Jan. 2, 17.

38

Veselemu izhodu sledi dostikrat žalostna
vrnitev, in veselemu večeru večkrat žalostno
jutro.

. Tako vsako telesno veselje prilizljivo

‘ pride, ali naposled grize in mori.

Kaj moreš drugod videti, česar doma ne
vidiš? Glej nebo in zemljo in vse življe: iz
teh je vse vstvarjeno.

8. Kaj moreš drugod videti, kar bi
moglo pod solncem dolgo obstati?

Misliš nasititi se gledanja, ali tega ne
boš dosegel.

Ko bi tudi vse videl, kar je na zemlji,
kaj bi to bilo drugega, kakor nečimern
pogled?

Povzdigni svoje oči k Bogu na višavah
in moli za svoje grehe in nemarnosti.

Pusti nečimerno nečimernim, ti pa pazi
na to, kar ti je Bog zapovedal.

Zapri za seboj svoje duri, in kliči k
sebi Jezusa svojega ljubljenca.

Ostani ž njim v celici, ker nikjer ne
najdeš tolikega miru. Ko bi ne bil se spre¬
hajal in nobene govorice ne poslušal, imel
bi lepši mir. Odkar te veseli včasih novice
poslušati, odslej moraš tudi trpeti nepokoj
srca.

39

XXI. Poglavje.

O kesanji srca.

1. Ako kaj napredovati hočeš, ohrani
se v božjem strahu in ne bodi preveč leh-
komiseln. temveč kroti vse svoje čute in ne
vdajaj se nepotrebnemu veselju.

Skrbi za skesano srce in našel boš
pobožnost.

Skesanost pripravlja mnogo dobrot,
razuzdanost pa jih navadno kmalu izgubi.

Čudno je, kako se zamore človek v
tem življenji kedaj popolnoma veseliti, ako
pomisli, da je tujec, in presodi tolike ne¬
varnosti svoje duše.

2. Zarad lehkomiselnosti srca in malo¬
marnosti svojih pregreh ne čutimo bolečin
svoje duše; in tako nas smeh sili, kedar se
nam solze spodobijo.

Ni prave prostosti, niti pravega veselja,
razun v božjem strahu in mirni vesti.

Srečen, kdor se more otresti vse ovira¬
joče raztresenosti in zbrati se za sveto ske¬
sanost.

Srečen, kdor se odpove vsemu, kar bi
moglo njegovo vest oskruniti ali otežiti.

Bojuj se možato, navada se premaga z
navado.

Ako znaš ljudi v miru pustiti, bodo
tudi oni pustili tebe, da opravljaš svoja
dela.

40

3. Ne vtikaj se v opravila drugih in ne
mešaj se v opravke višjih.

Pazi vedno najpoprej na se; in posebno
pred vsemi, ki so ti dragi, samega sebe opo¬
minjaj.^

Ce se ljudem ne dopadaš, ne bodi ža¬
losten, temveč to naj te žalosti, ker ne živiš
tako dobro in modro, kakor bi se božjemu
služebniku in menihu spodobilo.

Večkrat je boljše in varneje, da člo¬
vek nima veliko tolažb na tem svetu, posebno
telesnih.

Da pa božjih tolažil nimamo, ali da
jih redkeje občutimo, tega smo sami krivi,
ker ne iščemo skesanosti srca in se ne odpo¬
vemo čisto nečimernim in zunanjim rečem.

4. Ne spoznavaj se vrednega božje to¬
lažbe, ampak še vrednejšega večih nadlog.

Kedar je človek popolnoma skesan, se
mu celi svet težaven in zopern dozdeva.

Dober človek najde mnogo reči, zavoljo
katerih žaluje in se solzi.

Opazuje naj že namreč samega sebe,
ali premišljuje o bližnjem, vselej spozna, da
ne živi tukaj nihče brez nadlog.

In kolikor natančneje sebe premišljuje,
toliko bolj ga žalost obhaja.

Uzroki te pravične žalosti in notra¬
njega kesanja so naše pregrehe in zmote,
v katere smo tako zamotani, da redko kedaj
moremo nebeške reči premišljevati.

41

5. Ko bi človek večkrat mislil na svojo
smrt, kakor na dolgost življenja, bi se goto¬
vo hitreje poboljšal.

Ko bi tudi prihodnje muke, pekla ali
vic natančneje premišljeval, verujem, da bi
vse tukajšnje reve. in nadloge rajši prenašal
in se ne vstrašil nobene težave.

Pa ker si tega k srcu ne jemljemo in
le prijetnosti ljubimo, zato ostajamo mrzli in
tako leni.

6. Pogosto je tudi revščina duha kriva,
da se prerado pritožuje ubogo telo.

Ponižno tedaj Boga prosi, da ti podeli
skesanost duha in reci s prerokom: Hrani
me, o Gospod, s kruhom solz in
obilno me s solzami napajaj 1 ).

XXII. Poglavje.

O premišljevanji revščine človeške.

1, Reven si, kjerkoli si in kamorkoli se
podaš, razun če se k Bogu obrneš.

Zakaj si nepokojen, ker ti ne gre iz¬
pod rok, kakor bi rad in kakor si želiš?

Komu pa se godi vse po volji? Ne me¬
ni, ne tebi, kakor sploh nikomur na svetu.

Ni človeka na zemlji brez rev in nad¬
log, bodi si tudi kralj ali papež.

Komu pa se tedaj boljše godi? Gotovo
tistemu, ki za Boga kaj trpeti zamore.

') Ps. 79, e.

42

2. Veliko slabih in nespametnih pravi:
glej, kako dobro življenje ima oni človek,
kako je bogat, kako visok, kako mogočen
in spoštovan!

Pa gledaj na nebeške darove in spo¬
znal boš, da vse to časno nima nobene ve¬
ljave, ampak da je negotovo in težavno, ker
se ne da brez strahu in skrbi vživati.

Ni dobro za človeka imeti časnega v
obilnosti, ampak zadostuje mu srednja mera.

Resnično: prava revščina je, živeti na
svetu. v

Čem pobožnejši želi človek biti, tem
britkeje mu postane časno življenje, ker bolj
čuti in bistreje spoznava pregreške človeške
spridenosti.

Ker jesti, piti, čuti, spati, počivati,
delati in drugim potrebščinam natore služiti,
je resnično velika revščina in žalost pobož¬
nemu človeku, ki bi rad prost bil in čist
vsakega greha.

3. Zelo namreč teže notranjega človeka
telesne potrebščine.

Zato pa tudi prerok pobožno prosi, da
bi se mu vzele, rekši: Reši me, o Gospod,
m oj ih potrebščin 1 ).

Pa gorje njim,  ki ne spoznajo svoje
revščine; in še bolj gorje onim, ki so za¬
ljubljeni v to revno in minljivo življenje.

Zakaj nekateri ga tako čislajo, (ako-

*) Ps. 24, 19.

43

ravno si potrebnih reči komaj s trudom in
beračenjem pridobe), da bi za božje kra¬
ljestvo nič ne skrbeli, ko bi se le dalo tukaj ,
na večno živeti.

4. Oh brezpametni in brezbožnega srca,
ki so v posvetnost tako zakopani, da jim
razun telesnega, za nič ni mar!

Pa reveži bodo še le ob smrtni uri
britko spoznali, kako nečimerno in prazno je
bilo, kar so ljubili.

Svetniki božji pa in vsi pobožni pri¬
jatelji Kristusovi niso skrbeli za to, kar je
mesu dopadalo, niti kar je v tem življenji
cvetelo, ampak ves njih up in namen je bil
obrnen na večne darove.

Vse njihove želje so kipele navzgor, na
obstoječe in nevidljivo, da bi jih poželenje
do vidljivega ne zapeljalo in podilo.

5. Ne obupaj, brate, v pobožnosti na¬
predovati, saj še imaš časa in ure.

Zakaj hočeš na jutre odložiti svoj sklep? t
Na noge! in mahoma začni in reci: Zdaj je
čas delati, zdaj je čas bojevati se, zdaj je
pravi čas poboljšati se.

Kedar se ti hudo godi in si stiskan,
tedaj je čas zasluženja.

Moraš iti skoz ogenj in vodo,
preden prideš do počitka 1 ).

Če si ne storiš sile, greha ne boš premagal.

Dokler to strohljivo telo nosimo, ne za-

‘) Ps. 65. 12.

44

moremo biti brez greha, niti živeti brez truda
in žalosti.

Radi bi bili prosti vseh revščin, pa ker
smo po grehu nedolžnost izgubili, smo zapravili
tudi pravo srečo.

Zato moramo biti potrpežljivi, in božjo
milost pričakovati, dokler grešnost ne izgine,
in te umrljivosti ne premaga življenje.

6. Oh kolika je slabost človeška, vedno
je k pregreham nagnena!

Denes se izpoveš svojih grehov, in jutre
že zopet doprinašaš, česar si se bil izpovedal.

Zdaj skleneš ogibati se, pa uro pozneje se
zopet obnašaš, kakor da bi ne bil ničesar sklenol.

Spodobi se torej, da sami sebe poni¬
žujemo in Zaničujemo, ker smo tako slabotni
in nestanovitni.

Hitro se tudi lehko izgubi po zaniker-
nosti, kar se je komaj z velikim trudom za-
dobilo po milosti.

7. Kaj bo še le h koncu z nami, ki že
v začetku otrpnemo?

Gorje nam, če se tako v pokoj podamo,
kakor bi bili že brez skrbi in varni, ko še
vendar nismo pokazali v svojem obnašanji
znamenja prave svetosti.

Pač bi bilo potrebno, da bi se poduče-
vali kakor dobri novinci v lepem zadržanji,
ako imamo sploh upanje, kedaj se poboljšati
in v pobožnosti napredovati.

45

XXIII. Poglavje.

O premišljevanji smrti.

1. Zelo hitro bo tukaj po tebi; premisli
torej, kako je s teboj: človek je denes, in
jutre ga ni več.

In če le izgine izpred oči, izgine tudi ,
iz spomina.

O kako topo in trdo je človeško srce,
ki le na sedanjost misli, a za prihodnjost
nič ne skrbi.

Pri vsem svojem početji in mišljenji bi
se imel tako zadržati, kakor bi že denes
moral umreti.

Ko bi dobro vest imel, bi se tudi ve¬
liko smrti ne bal.

Boljše bi bilo grehov se varovati, kakor
smrti se bati.

Če denes nisi pripravljen, kako boš pa

jutre ?

Jutre je negotov den; ali veš, da ga
bodeš doživel?

2. Kaj pomaga dolgo živeti, če se tako
malo poboljšamo?

Oli! dolgo življenje ne poboljšuje zme- f
rom, temveč pogosto še pomnožuje krivico.

Da bi bili le en den dobro preživeli
na tem svetu !

Veliko jih šteje leta svojega spreobr-
nenja, pa sad njihovega poboljšanja je često
majhen.

46

Ako je strašno umreti, je morebiti dolgo
živeti še nevarnejše.

Srečen, kdor ima svojo smrtno uro
vedno pred očmi, in je vsak den umreti pri¬
pravljen.

Če si videl kedaj človeka umirati,
s spomni se, da se boš tudi ti po ravno tisti
poti v večnost preselil.

3. Zjutraj misli, da večera ne boš do¬
čakal.

Ko pa večer pride, si jutra ne obetaj.

Vedno bodi tedaj pripravljen, in tako
živi, da te smit nikoli nepripravljenega ne
najde.

Veliko jih nagloma in neprevideno umrje.

Zakaj ob uri, katere si ni k do ne
misli, bode Sin božji  prišel 1 ).

Ko tista zadnja ura pride, bodeš zelo
drugače mislil o svojem preteklem življenji,
in zelo ti bode žal, da si bil tako zanikern
in len.

4. Kako srečen in pameten je, ki si v
svojem življenji prizadeva tak biti, kakoršen
želi na smrtni postelji biti.

Zakaj veliko upanja srečno umreti daje
nam popolno sovraštvo sveta, živo poželenje
rasti v čednostih, ljubezen do lepega zadr¬
žanja, ostrost pokore, pripravljenost ubogati,
zatajevanje samega sebe, in prenašanje vsake
nadloge iz  ljubezni do Kristusa.

.Luk. 12, 40.

47

Veliko dobrega zamoreš storiti, dokler
si zdrav, ali v bolezni ne vem, kaj boš za-
mogel. Malo se jih po bolezni poboljša;
tako se jih tudi malo izveliča, ki veliko po *
božjih potih hodijo.

5. Ne zanašaj se na svoje prijatelje in
sorodnike in ne odlagaj svojega izvličanja na
prihodnjost; kajti ljudje bodo hitreje, kakor .
si misliš, na te pozabili.

Boljše je, zdaj še o pravem času kaj
priskrbeti in si kaj dobrega zaslužiti, kakor *
na pomoč drugih zaupati.

Ce ti sam zdaj za se ne skrbiš, kdo
bode še le pozneje za te skrbel?

Zdaj je zelo dragi čas, zdaj so dnevi
i zveličanj a, zdaj je prijeten  čas 1 ).

Pa žalibože, da ga tratiš in se ne po¬
trudiš, ž njim zadobiti večno življenje.

Prišel bo čas, ko si boš en den ali le
eno uro za poboljšanje želel, pa ne vem, če *
ti bo dana.

6. Oh preljubi, iz kakošne nevarnosti bi
se lehko rešil, kakošnega strahu oprostil, ko
bi zdaj vedno v strahu bil in na smrt mislil!

Trudi se zdaj tako živeti, da se boš v
smrtni uri prej veselil, kakor bal.

Zdaj se uči svetu odmirati, da takrat
začneš s Kristusom živeti.

Zdaj se uči zaničevati vse, da takrat
nikakor zadržan, prideš do Kristusa.

‘) 2 Kor, 6, 2.

48

Zdaj bičaj svoje telo s pokoro, da boš
potem z gotovim zaupanjem napolnjen.

7. O nespametnež, zakaj upaš še dolgo
živeti, ko še enega dneva nimaš zagotovlje¬
nega?

Koliko se jih je že ogoljufalo, in jih
nenadoma iz sveta šlo!

Kolikokrat si že cul pripovedovati, kako
je ta z mečem pokončan bil, oni vtonol, oni
z višine padel ter si zatilnik zlomil; ta pri
jedi otrpno!, in drugi se pri igri zgrudil.

Eden pride ob svoje življenje v ognji,
drugi v boji, tretji v kugi, četrti v roparstvu;
in tako je vseh konec smrt, in človeško živ¬
ljenje izgine naglo, kakor senca.

8. Kdo se bo spominjal tebe po smrti
in kdo bo molil za te?

Preljubi, delaj, delaj zdaj, karkoli delati
moreš: ker ne veš, kedaj umiješ, in ne znaš,
kaj te po smrti čaka.

Dokler utegneš, nabiraj si neumrjočega
premoženja.

Na nič drugega ne misli, nego na lastno
izveličanje; samo za to skrbi, kar je božjega.

Delaj si zdaj prijatelje,  časti
svetnike božje in posnemaj njihova dela, da,
kedar obnemoreš, te oni sprejmejo
v svoja večna prebivališča 1 ).

Bodi na zemlji kakor popotnik in tu¬
jec, kateremu posvetna opravila nič niso mar.

') Luk. 16, 8.

49

Ohrani si čisto in k Bogu obrneno srce,
ker tukaj nimaš stanovitnega prebivališča.

Tje pošiljaj s solznimi očmi svoje vsak¬
danje molitve in zdihljeje, da postane tvoj
duh vredeu, po smrti preseliti se k svojemu
Gospodu. Amen.

XXIV. Poglavje.

O sodbi in kazni grešnikov.

1. Pri vseh rečeh glej na konec in
misli, kako boš stal pred ostrim sodnikom,
kateremu nič ni skritega, ki ne sprejema ne
darov ne izgovorov; ampak, kar je pravično,
bo sodil.

O preubogi in nespametni grešnik, kaj
boš odgovoril Bogu, ki ve vse tvoje hudobije,
ti, ki se že pred obličjem srditega človeka treseš ?

Zakaj se ne preskrbiš za den sodbe, ko
te nihče ne bode mogel izgovarjati ali braniti,
ampak bo vsak sam sebi zadostno breme?

Zdaj je delo tvoje rodovitno, jok pri¬
jeten, stok uslišljiv, žalost zadostivna in
čistivna.

2. Veliko in hasljivo čistišče ima potr¬
pežljiv človek, ki se mu stori krivica, pa ga
bolj boli hudobija brata, kakor krivica, ki jo
trpi; ki rad moli za nasprotnike in iz srca
odpušča hudo; ki ne odlaga drugih pro¬
siti odpuščenja; ki se laglje usmili, kakor

4

50

razjezi; ki pogostem stori sam sebi silo, in
se sploh trudi, da meso duhu podvrže.

Boljše je, tukaj se greha očistiti in se
izpokoriti, kakor pa v večnosti.

V resnici, sami sebe goljufamo z na¬
pačno ljubeznijo do telesa.

3. Kaj bo oni ogenj drugega žrl, kakor
tvoj e^ grehe ?

Cem več si zdaj prizanašaš in mesu
strežeš, tem huje boš kasneje trpel in straš-
nejše gorel.

V čemer človek obilnejše greši, v tem
bo tudi ostrejše kaznovan.

Tam bodo lenuhe goreča žela bodla,
in požeruhe hud glad in žeja žgala.

Tam se bodo nečistniki, in ki razkošje
ljubijo, topili v goreči smoli in smrdljivem
žveplu; in nevošljivi bodo kakor besni psi
bolečine tulili.

4. Ne bo je pregrehe, ki bi svoje last¬
ne muke ne imela.

Tam bodo bšabneži polni zasramovanja,
in skopuhe bo stiskala najhujša revščina.

Tam bo ena ura britkejša v trpljenji,
kakor sto in sto let v najostrejši pokori.

Tamkaj obsojeni ne bodo imeli ne po¬
koja ne tolažbe; tukaj je vsaj včasih človek
nadlog prost in se veseli tolažbe prijateljev.

Zdaj skrbi in obžaluj svoje grehe, da
boš na den sodbe z izveličanimi brez vse ne¬
varnosti.

51

Takrat bodo namreč pravični
stali z veliko srčnostjo njim na¬
sproti, kiso jib stiskali in zati¬
rali 1 ).

Takrat bo sodil druge, ki se zdaj po¬
nižno podvrže sodbam ljudi.

Takrat bo imel veliko zaupanje revež
in ponižni, ošabnež pa bode ves trepetal.

5. Takrat se bo videlo, da je bil model¬
na tem svetu, kdor je vedel zavoljo Kristusa
biti neumen in preziran.

Takrat se bomo veselili vsake potrpež¬
ljivo prenesene nadloge in v s a h u d o b i j a
bo obmolknola 2 ).

Takrat se bo radoval vsak pobožen in
žaloval vsak grešnik.

Takrat se bo zatrto meso bolj veselilo,
kakor da bi se vedno v radostih bilo r
redilo.

Takrat se bo svetil borni plašč in
otemnela draga obleka.

Takrat bo siromašna koča v veči časti,
kakor pozlačena palača.

Takrat bo več pomagala potrpežljiva
stanovitnost, kakor vsega sveta oblast.

Takrat bo bolj povišana priprosta po¬
korščina, kakor vsa posvetna zvijača.

6. Takrat bo čista in mirna vest bolj
razveseljevala, kakor učena modrost.

1 )  Bukv. modr. 5, 1.

2 ) Ps. 10 G, 42.

4 *

52

Takrat bo zaničevanje bogastva veče
cene, kakor vsi zakladi pozemljski.

Takrat ti bo pobožna molitev v večo
tolažbo, kakor izbrana pojedina.

Takrat se boš bolj veselil molčanja,
kakor dolgega govorjenja.

Takrat bodo več veljala sveta dela,
kakor obilnost lepih besed.

Takrat ti bode bolj dopadlo ostro živ¬
ljenje in trda pokora, kakor vse pozemeljsko
radovanje.

Uči se zdaj v malem trpeti, da se boš
takrat mogel hujšega rešiti.

Tukaj poprej pokaži, kaj bi premogel
kasneje.

Ako zdaj tako malo pretrpeti zamoreš,
kako boš zamogel večne muke prenesti?

Ako zdaj najmanjše trpljenje z nevoljo
prenašaš, kaj bo pa v peklu?

Glej dvojnega veselja resnično ne mo¬
reš imeti, radovati se tukaj na svetu in tam¬
kaj kraljevati s Kristusom.

7. Ko bi bil do denešnjega dne zme¬
rom živel v časti in slasti, in bi zdaj, ta
trenotek že, moral umreti, kaj bi ti vse to
koristilo ?

Vse je tedaj nečimernost, razun ljubiti
Boga in njemu samemu služiti.

Kdor namreč Boga iz celega srca ljubi,
se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla,
zakaj popolna ljubezen pelja gotovo k Bogu.

53

Kogar pa še greli veseli, za tega ni
čuda, če se boji smrti in sodbe.

Toda dobro je, da, ako te ljubezen ne
obvaruje greta, te vsaj strah pred peklom
zadržuje.

Kdor pa še strah božji zanemarja, ne
bo dolgo v dobrem stal, temveč zašel kmalu
v zanjke hudičeve.

XXV. Poglavje.

O gorečem poboljsanji vsega življenja.

1. Čuvaj in bodi goreč v službi božji
in misli pogosto: Po kaj si prišel in zakaj
si svet zapustil? Ne-li, da bi Bogu živel in
postal duhoven človek?

Tedaj hrepeni po poboljsanji, ker v
kratkem sprejmeš plačilo svojih del, in takrat
ne bo več strahu ali žalosti v tvoji bližini.

Malo se boš tedaj trudil in našel boš
velik mir, da, večno veselje.

Ako boš ostal zvest in goreč v dejanji,
bode brez dvoma tudi Bog zvest in darežljiv
v plačilu.

Zvesto zaupaj, da dosežeš zmago, toda
prevaren ne smeš postati, da kje ne otrpneš
ali se pa prevzemeš.

2. Ko je nek boječ človek med strahom
in upom pogosto omahoval, ter enkrat, žalosti
potrt, se vrgel v cerkvi pred altar in molil,

54

je to-le pri sebi premišljeval, govoreč: O ko
bi vedel, da bom stanoviten ostal! In takoj
zasliši v sebi božji odgovor: In ko bi to
vedel, kaj bi hotel storiti ? Stori zdaj, kar bi
takrat hotel storiti, in čisto boš varen.

In kmalu vtolažen in vtrjen se je pre¬
pustil božji volji, in konec je bilo vsega
omahovanja.

Tudi ni hotel izvedavo preiskovati, da
bi izvedel, kaj ga čaka, temveč trudil se je
spoznati, katera je Bogu dopadljiva in po¬
polna volja, v njem vse začeti in vse končati.

3. Upaj v Gospoda in stori dobro
(pravi prerok) in posedi zemljo in živi
sevnjenembogastvu 1 ).

Eno je, kar jih mnogo ovira v napre¬
dovanji in gorečem poboljšanji: strah pred
težavo ali trud bojevanja.

Toda najbolj izmed vseh napredujejo
v čednostih tisti, ki se trudijo, možko pre¬
magati, kar jim je težje in nasprotno.

Kajti tam človek bolj napreduje, ter si
večo milost služi, kjer sam sebe bolj prema¬
guje in v duhu kroti.

4. Nimajo pa vsi enako mnogo prema¬
govati in krotiti.

Pa vendar bo za poboljšanje marljiv,
če prav ima več strasti, laglje napredoval
od onega, ki se sicer dobro vede, pa manj
gori za čednosti.

') Ps. 36, 3.

55

Dvoje posebno pripomore človeku do
velikega poboljšanja: namreč siloj se od-
teguoti temu, na kar natora grešno nagiblje:
in goreče potegnoti se za dobro, kar je
najbolj potrebno.

Skrbnejše se tudi izogibaj tega, in
premaguj to, kar ti večkrat pri drugih ni
všeč.

5. Povsod išči le svojega poboljšanja,
da se, ako lepe izglede vidiš, ali o njih
slišiš, vneineš za posnemanje.

Ako si pa kaj graje vrednega videl,,
ne stori sam tistega, ali če si kedaj storil,,
skusi se hitro poboljšati.

Kakor tvoje oko druge opazuje, tako
tudi drugi gledajo na te.

Kako prijetno in sladko je videti, go¬
reče in pobožne brate, ki se lepo vedo in
v redu in strahu žive!

Kako žalostno pa je in težko gledati
neporedno se obnašajoče, ki tega, kar je
njihov poklic, ne store!

Kako škodljivo je dolžnosti svojega po¬
klica zanemarjati, in obračati misli svoje na
reči, ki nam niso izročene!

6. Spomni se svojih obljub, in postavi
si pred oči podobo križanega Odrešenika!

Če življenje Jezusa Kristusa premišljuješ,
se zelo sramuj, da si tako malo prizadevaš,
njemu podoben postati, čeravno si že dolgo
na potu božjem.

■56

Pobožen, ki se skrbno in zvesto v
posnemanji presvetega življenja in trpljenja
G-ospoda vadi, najde v njem vse potrebno
in koristno v obilnosti, in ni mu treba memo
Jezusa Kristusa kaj boljšega iskati.

O ko bi Jezus križani v naše srce
prišel, kake hitro in zadosti bi bili učeni!

7. Goreč menih vse rad prenaša in
prevzeme, kar se mu zapove.

Nemaren in mlačen menih pa ima te¬
žavo črez težavo in od vseh strani trpi silo,
ker nima znotranje tolažbe, zunanje pa iskati
ne sme.

Menih brez reda živeč je v nevarnosti
globoko pasti.

Kdor išče, kar je ležje in ugodnejše,
bo vedno v stiski, ker zdaj mu to, zdaj ono
ne bo po volji.

8. Kako pač dela toliko drugih menihov,
katere ostro veže meniška postava?

Redko izhajajo, samotno žive, prav
ubožno jedo, ostro se oblačijo, mnogo delajo,
malo govore, dolgo bedijo, rano vstajajo,
molitve podaljšujejo, pogosto berejo in se v
vsem straha in reda držijo.

Poglej Kartuzijane, Cistercijenoe in raz¬
nih redov menihe in nune, kako vsako noč
vstajajo Gospoda častit!

In zato bi sramota bila, da bi ti smel
lenobo pasti v takem -svetem delu, ko mno¬
žica menihov začne Boga hvaliti.

57

9. O ko bi nič drugega ne imeli oprav¬
ljati, kakor Gospoda Boga s celim srcem in
listini hvaliti!

O ko bi ti nikdar ne bilo treba, ne
jesti, ne piti, ne spati; in ko bi mogel zme¬
rom Boga hvaliti in samo z duševnimi rečmi
se pečati, tedaj bi pač dosti srečnejši bil,
kakor si zdaj, ko mesu iz marsikaterih potreb
služiš!

Da bi pač ne bilo teh potreb, ampak
da bi bila samo dušna krepila; teh pa, ža-
libog, redko kedaj okusimo!

10. Kedar človek do tega pride, da pri
nobeni stvari ne išče svoje tolažbe, takrat se
mu začenja prvikrat Bog popolnoma dopa-
dati; takrat bo tudi z vsem celo zadovoljen,
naj se kakor koli prigodi.

Takrat se ne bo velike stvari veselil,
ne zavoljo male žalostil, ampak se celo in
zaupljivo Bogu izročil, ki mu je vse v
vsem, kateremu pač nič ne mine, nič ne
umrje, ampak mu vse živi in na migljej brez
odloga služi.

11. Misli zmerom na konec in da se
izgubljeni čas ne vrne več. Brez skrbi in
marljivosti si ne pridobiš nikdar čed¬
nosti.

Ako začneš mlačen biti, začneš slabeti.

Ako se pa gorečnosti vdaš, pride mir
v tvoje srce in čutil boš manjši trud vsled
božje milosti in ljubezni do čednosti.

58

Goreč in marljiv človek je za vse pri¬
pravljen.

Več truda stane napakam se ustav¬
ljati in strastim, kakor potiti se v telesnih
delih.

Kdor se ne ogiblje malih pomanjklji¬
vosti, pade s časom v veče.

Vselej boš zvečer vesel, ako si den
dobro preživel.

Čuj nad seboj samim, spodbujaj sebe
samega, opominjaj se; in naj bo z drugimi
kakor koli, samega sebe ne zamarjaj.

Le toliko boš napredoval, kolikor boš
sam sebi sile storil. Amen.

Konec prve knjige.

59

Druga knjiga.

Opominjevanja k znotranjemu življenju.

I. Poglavje.

O življenji znotranjega človeka.

1. Kraljestvo božje  je  v vas 1 ),
pravi Gospod.

Obrni se iz celega srca b Gospodu, in
zapusti ta revni svet, 'in tvoja duša bo mir
našla.

Uči se zunanjost zaničevati in vdati se
notranjosti, in videl boš kraljestvo božje
priti v tebe.

Kraljestvo božje je namreč mir
in veselje v s v. Duhu 2 ),  katero se ne po¬
deli brezbožnikom.

Prišel bo Kristus k tebi, kazaje ti
svojo tolažbo, ako si mu le vredno stanova-
lišče znotraj pripravil.

‘) Luk. 17, 21.

2 ) Rim. 14, 17.

60

Vsa njegova čast in iepota je znotraj,
in ondi bivati mu je najdražje.

Pogosto obišče On človeka, ki v duhu
živi, prijeten je njegov pogovor, sladka nje¬
gova tolažba, obilen mir in njegova prijaz¬
nost neskončno velika.

2. Glej, zvesta duša, pripravi temu
ženinu svoje srce, da blagovoli priti do tebe
in prebivati v tebi.

Tako namreč pravi: Ako kdo mene
ljubi, bode moje besede spolnjeval
in k njemu bomo prišli in pri njem
prebival  i 1 ).

Daj torej prostor Kristusu, in vsemu
drugemu zabrani vhod.

Ako Kristusa imaš, si bogat in zadosti
ti je. On bode tvoj oskrbnik in zvesti varuh
v vsem, da ti ne bo treba zanašati se na
ljudi.

Ljudje se namreč urno spreminjajo in
naglo opešajo ; Kristus pa ostane na veke in
krepko pomaga do konca.

3. Ni dobro veliko trpanja sUviti na
slabega in umrjočega človeka, da-si nam je
tudi hasnovit in priljubljen; pa nam tudi ni
treba žalovati, ako nam včasih nasprotuje in
vgo varja.

Kateri so denes s teboj, le-ti bodo mo¬
rebiti jutre že zoper tebe, in narobe, cesto
se obračajo kakor veter.

‘) Jar.. 14, 23.

61

Stavi vse svoje upanje na Boga, in
On naj bo tvoj strah in tvoja ljubezen. On
bode za te odgovarjal in prav storil, kakor
bo bolje.

Tukaj nimaš stalnega mesta, in kjer
koli si, si tujec in popotnik, in nikdar ne
boš imel miru, dokler se s Kristusom ves ne
skleneš.

4. Kaj se tukaj oziraš, ker to ni prostor
tvojega obstanka?

V nebesih mora biti tvoje prebivališče,
pozemeljske stvari pa ogleduj le kakor me-
mogrede.

Vse preminejo in tudi ti ž njimi vred.

Glej, da se na nje ne obesiš, da se ne
vjemeš in ne pogubiš.

Pri Najvišjem naj bodo tvoje misli, in
prošnja tvoja naj bode do Kristusa obmena
brez nehanja.

Ako ne znaš premišljevati visokih in
nebeških reči, prevdarjaj trpljenje Kristusovo
in počivaj v njegovih svetih ranah.

Zakaj če rad iščeš zavetja pri ranah
Jezusovih in pri blaženih znakih njegovih
ran, občutil boš v žalosti veliko okrepčanje,
in ne bo ti dosti mar zasramovanje ljudi,
ter boš lehko prenašal besede opravljivcev.

5. Tudi Kristus je bil na svetu od ljudi
zaničevan in v največi sili od znancev in
prijateljev v sramoti zapuščen.

Kristus je hotel trpeti in zasmehovan

62

biti, in ti se drzneš čez to ali drugo prito¬
ževati se?

Kristus je imel sovražnike, in obreko¬
valce in ti hočeš imeti same prijatelje in do¬
brotnike ?

Kako bo venčana tvoja potrpežljivost,
če se ti nič neugodnega ne pripeti? Ako
zopernega nič potrpeti nočeš, kako boš prija¬
telj Kristusov?

Trpi s Kristusom in za Kristusa, ako
hočeš kraljevati s Kristusom.

6. Ko bi se bil le enkrat popolnoma
podal v znotranjost Jezusovo in nekoliko
njegove goreče ljubezni okusil, tedaj bi se
ne zmenil za lastni blagor in gorje, ampak
veselil se prenesenega zasramovanja, ker
ljubezen Jezusova uči človeka, zaničevati sa¬
mega sebe.

Kdor ljubi Jezusa in resnico in je res
notrajen in prost nerednih želj, se lehko k
Bogu obrne in v duhu vzdigne čez samega
sebe in mirno počiva.

7. Kdor vse tako spozna, kakor je, ne
pa kakor ljudje pravijo ali je njim v čislih,
on je v resnici moder in podučen bolj od
Boga kakor od ljudi.

Kdor ve po znotranje živeti in zunanje
stvari le malo obrajtati, ta ne išče kraja,
tudi ne čaka časa, da bi božje vaje opravljal.

Zuotranji človek se hitro zbere, ker se
nikdar ves v zunanje reči ne izgubi.

63

Ne moti ga zunanje delo, ali opravilo
včasih potrebno, ampak kakor se stvari do-
gode, tako se jih posluži.

Kdor je znotraj dobro vravnan in vre-
jen, se ne zmeni za čudno in napačno de¬
janje ljudi.

Človek se le toliko zamota in raztrese,
kolikor se v zunanje reči zaplete.

8. Ko bi s teboj bilo vse prav in bi
lepo očiščen bil, bi ti vse koristilo in služilo
v poboljšanje.

Zato ti marsikaj mrzi in te rado vzne¬
mirja, ker še nisi popolnoma sam sebi umrl
in se nisi ločil od vsega časnega.

Nič tako ne ognjusi in ne omami člo¬
veškega srca, kakor nečista ljubezen do
stvari.

Ako se odpoveš zunanji tolažbi, boš
lehko gledal nebeške reči in pogosto v duliui
se radoval.

II. Poglavje.

O ponižnem podvrzenji.

1. Ne.porajtaj veliko, kdo da je s tebo
ali proti tebi ; ampak to stori in skrbi, da
bode Bog s teboj pri vsakem opravilu.

Imej dobro vest in Bog te bo varoval.

Kogar namreč Bog varovati hoče, temu
ne more škodovati nikaka hudobija.

64

Ako veš molčati in trpeti, boš gotovo
občutil božjo pomoč.

On pozna čas in način rešiti tebe, za¬
torej se mu moraš celo vdati.

Pri Bogu je pomoč in oproščenje od
vsake zmotnjave.

Mnogokrat je zelo dobro, da drugi naše
slabosti vedo in je grajajo, ker nas ohrani
to bolj ponižne.

2. Kedar se človek zarad svojih pre¬
greh ponižuje, takrat lehko sprijazni in poto¬
laži tiste, katere je žalil.

Ponižnega Bog varuje in reši, ponižnega
ljubi in tolaži, ponižnemu se približuje, poniž¬
nemu podeli obilo milosti in iz ponižnosti
njegove ga povzdigne do visokosti.

Ponižnemu razodeva svoje skrivnosti in
ga prijazno k sebi vleče in vabi.

Ponižen je tudi v sramoti dovolj miren,
ker je vtrjen v Bogu in ne v posvetnem.

Ne misli, da bi bil kaj napredoval,
dokler nimaš samega sebe za nižjega od
vseh drugih.

III. Poglavje.

O mirnem človeku.

1. Ohrani najpoprej samega sebe v
miru, in potem boš zamogel druge pomiriti.

65

Miroljuben človek več basni , kakor „

učen.

Strasten človek obrne tudi dobro v slabo
in hudo rad verjeme.

Dober, miroljuben človek pa obrne vse
v dobro.

Kdor je prav miren, nikogar ne sum-
njiči; kdor je pa nezadovoljen in strasten,
tega mučijo raznovrstne sumnje, on niti sam
ne miruje, niti drugim ne privoši miru.

Večkrat govori, česar bi ne smel govo¬
riti, ter opusti, kar bi za nj dobro bilo storiti.

On gleda, kar so drugi storiti dolžni,
svoje dolžnosti pa prezira.

Najpoprej samega sebe strahuj, potem
še le boš smel razvneti se zavoljo bližnjega.

2. Ti dobro znaš zagovarjati in lepšati
svoja dela, izgovarjanja drugih pa nočeš spre¬
jemati.

Pravičnejše bi bilo, da bi samega sebe <■
tožil, a svojega brata izgovarjal.

Ako hočeš, da te drugi trpe, trpi tudi
ti druge.

Glej, kako daleč še si od prave ljubezni
in ponižnosti, katera nobene jeze in nevolje
ne pozna, kakor le seboj.

Nič ni posebnega, z dobrimi in pohlev¬
nimi mirno živeti; to namreč se dopada vsem
po natori; vsak ima tudi rad mir in ljubi
bolj one, ki so ž njim enakih misli.

Toda s trdimi in hudobnimi, ali z raz-

5

66

uzdanimi ali nam nasprotnimi mirno živeti,
je velika milost in kaj hvalevredno in možato
delo.

3. So, ki so mirni seboj in tudi z dru¬
gimi mirno žive.

Tudi so, ki niti miru nimajo, niti dru¬
gih v miru ne pustč; drugim so nadležni,
sebi pa še nadležnejši.

Zopet so, ki sami sebe v miru ohranijo
in se tudi druge pomiriti trudijo.

Vendar se naj ves naš mir v tem rev¬
nem življenji bolj stavi na to, da ponižno
prenašamo zopernosti, kakor pa, da jih ne
občutimo.

Kdor bolj zna trpeti, bo imel tudi več

miru.

On je zmagovalec samega sebe in gos¬
pod sveta, prijatelj Kristusov in dedič nebes.

IV. Poglavje.

O čistem srcu in priprošiem namenu.

1. Dve peroti človeka povzdignete nad
posvetne reči, priprostost namreč in čistost.

Priprostost mora biti v namenu, čistost
pa v poželenji. Priprostost namerja k Bogu,
čistost se ga oklene in vživa.

Dokler bodo želje tvojega srca svete,
bodo tudi tvoja dela dobra.

Ako nič drugega ne želiš in ne iščeš,

67

nego dopadeoje božje in prid bližnjega, boš
vžival znotraujo prostost.

Ko bi tvoje srce čisto bilo, potem bi ti
bila vsaka stvar zrcalo življenja in knjiga
svetega nauka.

Ni je stvari tako majhne in drobne,
katera bi nas božje dobrotljivosti ne spomin¬
jala.

2. Ko bi ti bil znotraj dober in čist, bi
vse brez zadržka videl in prav spoznal.

Čisto srce prešine nebo in pekel.

Kakoršen je kdo v srcu, tako sodi zu¬
nanje stvari.

Ako je veselje na tem svetu, ima ga
gotovo človek čistega srca.

In ako je kje kaka nadloga in britkost,
najbolj jo čuti slaba vest.

Kakor železo, v ogenj vrženo, izgubi rjo
in se celo razbeli, tako tudi človek, ki se
ves k Bogu vrne, izgubi mlačnost in se spre¬
meni v novega človeka.

3. Kedar človek počne mlačen postajati,
takrat se boji že majhnega dela in rad spre¬
jema zunanjo tolažbo.

Kedar pa resnobno počne premagovati
se in možato hoditi po poti božji, takrat
malo porajta na to, kar si je prej težavno
mislil.

5  *

68

V. Poglavje.

Kako moramo sami sebe premišljevati.

1. Ne smemo sebi preveč verovati, ker
nam mnogokrat manjka milosti in razuma.

Majhna luč je v nas in še ta po zani-
kernosti hitro ugasne.

Večkrat tudi ne zapazimo, da smo tako
slepi na duši.

Dostikrat hudo storimo in se še hujše
izgovarjamo.

Včasih nas žene strast, pa mislimo, da
je gorečnost.

Slabosti drugih grajamo, lastne grehe
pa preziramo.

Dovolj hitro čutimo in presojujemo, kar
nam je od drugih prenašati; koliko pa drugi
od nas trpč, se še ne zmenimo.

Kdor sebe prav in dobro prevdari, ne
bo bližnjega ostro sodil.

2. Zuotranji človek stavi skrb za se nad
vse skrbi; in komur je mar za se, lehko
molči o drugih.

Nikoli ne boš znotrajen in pobožen, ako
ne boš o drugih molčal, na se pa skrbno gledal.

Ce se boš vselej le na se in na Bega
oziral, te zunanje reči ne bodo motile.

Kje neki si, kedar sam za se ne veš?
In ko si vse preletel, samega sebe pa zamudil,
kaj ti je hasnilo?

Ako hočeš mir imeti in pravo edinost

69

z Bngom, je treba opustiti vse drugo in gle¬
dati na samega sebe.

3. Zelo bos napredoval, ako se vseh
pozemeljskih skrbi otreseš.

Zelo pa boš oslabel, če kaj časnega
ob raj t a š.

Nič ti ne sme imenitno in visoko, nič
dopadljivo in ljubo biti, nego sam Bog ali
kar je božjega.

Vsako tolažbo, katera ti dojde od kake
stvari, imej za nečimernost.

Duša, ki Boga ljubi, zaničuje vse reči.

Sam Bog večen, neizmeren, vse napol¬
njujoč, le on je tolažba duše in pravo veselje
srca.

VI. Poglavje.

O veselji mirne vesti.

1. Slava dobrega človeka je spričevanje
dobre vesti.

Imej dobro vest, in vedno boš vesel.

Dobra vest dokaj veliko zamore pre¬
našati, in je vesela tudi v trpljenji.

Slaba vest je zmeraj plašljiva in nepu-
kojna.

Sladko boš počival, ako ti tvoje srce
ne bo ničesar očitalo.

Ne veseli se, razun če si kaj dobrega storil.

Hudobneži nimajo nikoli pravega veselja,
tudi nikdar notranjega miru ne občutijo, ker

za brezbožni k e ni miru 1 ), govori Gos¬
pod.

In ko bi tudi dejali: „V miru smo,
hudo nas nc bo zadelo, in kdo se bo pre-
drznol nam škodovati ?“ ne verjemi jim,
zakaj hitro se bo jeza božja vzdignola in
njih dejanja bodo razdejana in njihove misli
se bodo pogubile.

2. Hvaliti se nadlog, ljubečemu ni te¬
žavno; zakaj tuko se hvaliti, se pravi, hvaliti
se križa Gospodovega.

Kratka je čast, ki se od ljudi dobiva
in prejema.

Pozemeljsko čast spremlja vedno ža¬
lost.

Pobožne časti lastna vest, ne pa beseda

ljudi.

Pravičnih veselje je od Boga in v Bogu,
in njih radost izhaja iz resnice.

Ne mara za pozemeljsko čast, kdor
hrepeni po pravi in večni.

In kdor posvetno čast išče, ali je iz
srca ne zaničuje, razodeva, da malo ljubi
nebeško čast.

Velik dušni mir vživa, kogar ne skrbi
ne hvala ne zaničevanje.

3. Lehko se zadovolji in vrnili, kogar
vest je čista.

Nisi bolj svet, če te hvalijo, tudi ne
manj vreden, če te grajajo.

Izai. 57, 21.

71

Kar si, to si, in le toliko veljaš, ka-
koršen^ si v pričo Boga.

Če pomisliš, kakošen si v srcu, se ne
boš zmenil za sodbo ljudi,

Č1 o v e k v i d i v 1 i c e, a B o g v s r c e 3 ).
Človek prevdarja dejanja, Bog pa tebta
namene.

Vedno pošteno ravnati in sebe malo
obrajtati, je znamenje ponižne duše.

Od nobene stvari tolažbe ne želeti, je
znamenje velike čistosti in notranjega zau¬
panja.

4. Kdor za pozemeljska spričevanja ne
mara, kaže, da se je čisto Bogu izročil.

Ne tisti, ki se sam priporočaj e,
je potrjen,  pravi sv. Pavel, ampak kate¬
rega  Bog  p r i p o r o č a 2 ).

Od znotraj z Bogom živeti, in od zunaj
se nobenemu poželenju ne vdati,- to je stan
znotranjega človeka.

VIL Poglavje.

Kako moramo Jezusa Srez vse ljubiti.

1. Srečen, kdor spozna, kaj se pravi
Jezusa ljubiti in samega sebe zaničevati za¬
voljo Jezusa.

Spodobi se, da zapustimo ljubega za-

- 1 ) 1. Bukv. kralj. IG, 7.
a ) 2. Kor. 10, 18.

72

voljo ljubega, ker Jezus hoče sam črez vse
ljubljen biti.

Ljubezen do stvari je zapeljiva in ne¬
stanovitna; ljubezen do Jezusa zvesta in ob¬
stoječa.

Kdor se na stvar veže, bode ž njo padel,
kdor se pa Jezusa oklene, bo na vekomaj
vtrjen.

Ali hočeš, ali nočeš enkrat se moraš
ločiti od vsega.

2. Drži se Jezusa v življenji in v smrti;
njemu, ki je zvest, se izroči; on sam zamore
pomagati, kedar drugi opešajo.

Ljubljenec tvoj je take natore, da no¬
benega poleg sebe ne trpi, ampak sam hoče
imeti tvoje srce in kakor kralj sedeti na last¬
nem prestolu.

Ko bi se ti vsake stvari prav znal iz¬
nebiti, bi hotel Jezus rad s teboj prebivati.

Spoznal boš, da je skoraj brez vsega
prida, kar koli je ljudem, ne pa Jezusu izro¬
čeno.

Ne zaupaj in ne opiraj se na šibki
trst, ker vse meso je trava invsa nje¬
gova čast  mine kakor trave  cvet 1 ).

3. Hitro se goljufaš, če le na zunanjost
ljudi v  gledaš.

Če namreč tolažbo svojo in dobiček
iščeš v  pri drugih, boš večkrat škodo trpel.

Če iščeš povsod Jezusa, ga boš tudi

*) Izai, 40, S.

73

povsod našel; če pa iščeš samega sebe, boš
tudi samega sebe našel, toda v lastno pogubo.

Človek namreč, ki Jezusa ne išče, je
sam sebi bolj škodljiv, kakor ves svet in vsi
njegovi sovražniki.

Vlil. Poglavje.

O posebni prijaznosti z Jezusom.

Kedar je Jezus pri tebi, je vse dobro
in nobcmi reč se ti ne zdi težka, kedar pa
Jezus ni pri tebi, je vse težavno.

Kedar Jezus v srcu ne govori, je vsaka
tolažba malo vredna, če pa Jezus le eno be¬
sedo reče, občutimo veliko tolažbo.

Ali ni Marija Magdalena koj vstala z
mesta, kjer se je jokala, ko ji je Marta ve¬
lela: Učenik je tukaj in te kliče? 1 )

O srečna ura, v kateri Jezus kliče od
solz k dušnemu veselju!

Kako suh in trd si brez Jezusa, kako
nespameten in nečimern , če razim Jezusa
kaj želiš! Ali ni to veča škoda, kakor da bi
celi svet izgubil?

2. Kaj ti svet zamore dati brez Jezusa?

Biti brez Jezusa je živ pekel, in biti z
Jezusom je sladek raj.

Če je pri tebi Jezus, ne more ti ško¬
dovati nobeden sovražnik.

’) Jan. 11, 28.

74

Kdor najde Jezusa, najde velik zaklad,,
da, blagor čez .vse blagre.

Iu kdor izgubi Jezusa, izgubi neizmerno
veliko, in več kakor celi svet.

Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa,
in najbogatejši, kdor z Jezusom prebiva.

3. Velika umetnost je, znati z Jezusom
prebivati, in znati Jezusa obraniti, je velika
modrost.

Bodi ponižen in miroljuben in Jezus bo
s teboj.

Bodi pobožen in pokojen, in ostal bo
pri tebi Jezus.

Le tako kmalu preženeš Jezusa in mi¬
lost njegovo izgubiš, ako si preveč nagnen
na posvetno.

In če njega preženeš in izgubiš, h ko¬
mu se boš podal, in koga si boš izbral za
prijatelja ?

Težko bodeš brez prijatelja, in če ti
Jezus ni najljnbši od vseh drugih, boš zelo
žalosten in zapuščen.

Nespametno tedaj ravnaš, če svoje zau¬
panje in veselje v koga drugega staviš.

Boljše je celi svet zoper sebe imeti,
kakor Jezusa žaliti.

Izmed vseh tedaj, ki so ti dragi, bodi
ti Jezus sam najdražji.

4. Vse ljubi zavoljo Jezusa, Jezusa pa
zavoljo njega samega.

Posebne ljubezni je le Jezus Kristus

75

vreden, ker je sam on dober in zvest nad
vse prijatelje.

Zarad njega in v njem ti morajo dragi
biti prijatelji in neprijatelji, in za vse le te ga
moraš prositi, da ga vsi spoznajo in ljubijo.

Posebne hvale in ljubezni si nikoli ne
želi, ker to se spodobi samemu Bogu, ki
nima sebi enakega.

Tudi ne želi, da bi se. kdo v svojem
srcu s teboj pečal, niti da bi se ti z ljubez¬
nijo do koga vkvarjai, ampak Jezus naj po¬
sede tvoje in srce vsakega dobrega človeka.

5. Bodi znotraj čist in prost in n e veži
se na nobeno stvar. Prost moraš biti in čisto
srce k Bogu prinesti, da ne bodeš moten,
temveč skusiš, kako sladek je Gospod').

In zares do tega ne prideš, če te nje¬
gova milost ne prebiti in ne potegue, da se
osamljen in oproščen od vsega, sam ž njim
samim zediniš.

Kajti če se milost božja s človekom
združi, potem je zmožen za vse; če ga pa
zapusti, tedaj je ubog in slab in kakor da
bi bil le tepenju prepuščen.

V tem pa ne bodi malosrčen ali obup-
ljiv, ampak miren po volji božji in vse, kar
čez te pride, pretrpi k časti Jezusa Kristusa, %
ker za zimo pride poletje, za nočjo se vrne
dan in za nevihto jasno nebo.

’) PS. 33, 9.

76

IX. Poglavje.

O pomanjkanji vsakega tolažila.

1. Ni težko zaničevati človeško tolažbo,
če te božja krepča.

Pa biti brez božje in človeške tolažbe,
in v ljubezni božji voljno prenašati zapu¬
ščenost srca, in samega sebe nikoli nikjer
ne iskati, in vselej prezirati lastuo zasluženje,
to je velika, kaj velika reč.

Da si vesel in bogaboječ, kedar milost
božjo imaš, jeli to kaj posebnega? Taka
ura je vsem všeč.

Leliko jezdi, kogar milost božja nosi.

In kaj se je čuditi, ako ne občuti teže,
kogar nosi vsegamogočni in vodi najvišji
vojvoda?

2. Brez tolažbe smo neradi, in težko
zapusti človek samega sebe.

Sveti mučenik, Lavrencij, je s svojim
mešnikom svet premagal, ker je vse, kar ima
svet za veselje, zaničeval; in iz ljubezni
do Kristusa mirno pretrpel, da se mu je
odvzel papež Sikst, kateiega je zelo ljubil.

Z ljubeznijo do stvarnika je tedaj pre¬
magal ljubezen do človeka, in je rajši izvolil
nebeško dopadenje, kakor pozemeljsko tolažbo.

Tako se uči tudi ti, zapustiti iz ljubezni
do Boga potrebnega in ljubega ti prijatelja.

In ne prenašaj težko, češi od prijatelja za¬
puščen, saj veš, da se vsi moramo enkrat ločiti.

77

3. Veliko in dolgo se mora človek sam
seboj bojevati, dokler se ne nauči sebe vsega
premagati, in vse svoje hrepenenje obrnoti na
Boga.

Kedar človek v samega sebe zaupa,
rad išče človeških tolažb.

Kdor pa Kristusa v resnici ljubi in
skrbno hrepeni po čednostih, v take tolažbe ne
zajde, tudi ne išče takih telesnih sladkosti,
ampak rajši prenaša težavne vaje in prestoji
za Kristusa ostra dela.

Kedar ti tedaj Bog duhovno tolažbo da,
sprejni jo hvaležno; vedi pa, da je božji
dar, ne tvoja zasluga.

Ne povzdiguj se, ne veseli se preveč,
tudi se drzno ne prevzemi, ampak bodi zarad
daru še bolj ponižen, previden in boječ v
vseh svojih početjih, kajti ta ura bo pretekla
in skušnjava se povrnola.

Ce se ti pa tolažba odvzeme, ne obupaj
nagloma, ampak čakaj v ponižnosti in potr¬
pežljivosti nebeškega obiskanja, ker Bogu je
mogoče, razveseliti te še z večo tolažbo.

To ni nič novega in nenavadnega za tiste,
ki so božje poti vajeni; vse to so mnogo¬
krat si skusili veliki svetniki in stari preroki.

5. Zato je rekel nekdo, ko mu je še
milost sijala: Dejal sem v svoji obil¬
nosti: Vekomaj  ne  bom  omahnol 1 ).

’) Ps. 29, 7.

78

Kaj pa je v sebi skusil, ko ga je milost
zapustila, pove, rekoč: Ob mol si svoje
obličje od mene in zbegal  sem  se 1 ).

Ko se mu je pa tako godilo, vendar ni
obupal, ampak silnejše je Gospoda prosil in
rekel: Ktebi, oGospod, bom klical in
ponižno bom prosil svojega Boga.

Slednjič oznanjuje sad molitve svoje in
spričuje, da je bil uslišan, rekoč: Slišal
m e j e G o s p o d in se me usmilil, Go¬
spodje bil moj pomočnik.

Pa v čem? Spremenil  si,  tako pravi,
moje žalovanje v veselje in obdal
si me v z radost)o.

Če se je velikim svetnikom tako godilo,
tedaj ne smemo mi, slabi in ubogi, obupati,
ako smo denes gorečega, jutre pa mrzlega
srca, kajti duli pride in odide, kakor ga
je vol ja. Zato je rekel pobožni Job: N a
vse zgodaj ga obiščeš in preiščeš
h i t r o 2 ).

6. Na kaj tedaj bi se zanašal, ali na
koga bi zaupal, če ne na samo veliko usmi¬
ljenje božje, in le na upanje milosti nebeške?

Naj so okoli mene dobri ljudje, ali po¬
božni bratje, ali zvesti prijatelji, ali svete
knjige, ali lepi razgovori ali sladko petje in
pesmi — vse to malo pomaga, malo tekne,

‘) Ps. 29, 8.

Job 7, 18.

79

ako sem zapuščen od milosti in prepuščen
svoji lastni ubožnosti.

Takrat ni boljšega zdravila, kakor je
potrpežljivost in zatajevanje samega sebe v
božji volji.

7. Nikoli še nisem našel tako pobožnega
in bogaboječega človeka, ki bi ne bil katero-
krat skusil, da se mu je odtegnola milost,
ter ga zapustila gorečnost.

Nobeden svetnik ni bil tako visoko za-
maknen in razsvetljen, da bi prej ali slej
skušan ne bil.

Ni namreč vreden gledati in spoznavati
visokih božjih reči, kdor ni bil zavoljo Boga
izkušen v marsikaki nadlogi.

Saj je navadno, da po skušnjavi pride
tolažba.

Le onim, ki so po skušnjavah potrjeni,
je tolažba obljubljena. Kdor zmaga,  pravi
Gospod, temu bom dal zavživati od
drevesa  ži  vij  enj  a 1 ).

8. Podeli se pa nebeška tolažba, da Člo¬
vek krepkejši postane za prenašanje nezgod.

Pride tudi skušnjava za to, da se človek
dobrega ne prevzeme.

Hudič ne spi, tudi meso še ni mrtvo,
zatorej ne nehaj oboroževati se za boj, ker
ob desni in ob levi so sovražniki, nikoli
mirujoči.

' i )  Skr. raz. 2, 7.

80

X. Poglavje.

O hvaležnosti z a milost božjo.

1. Kaj iščeš pokoja, ko si rojen za

delo?

Pripravi se bolj za potrpežljivost kakor
za tolažbe, in bolj za prenašanje križa, kakor
za veselje.

Kdo namreč tudi izmed posvetnih ne bi
sprejel tolažbe in duhovnega veselja, ko bi
ga vedno obraniti znmogel?

Zakaj duhovne tolažbe presežejo vse
veselje sveta in vse radosti mesa.

Ker vse posvetne radosti so ali prazne
ali grde; duhovne radosti pa, ediuo prijetne
in poštene, izvirajo iz čednosti in Bog jih
vliva v čista srca.

Pa teh nebeških tolažb ne zamore nihče
vselej, kedar bi se mu poljubilo, vživati,
ker čas skušnjave ne izostane dolgo.

2. Nebeškemu obiskovanju najbolj nas¬
protuje kriva prostost duha in preveliko zau¬
panje v sebe samega.

Bog dobro stori, če podeli milost to¬
lažbe, človek pa hudobno ravna, če Bogu
vsega hvaležno ne povrne.

In zato ne morejo v nas darovi mi¬
losti teči, ker smo nehvaležni začetniku in
ne izlivamo vsega v prvotni vir nazaj.

81

Zmerom namreč Bog milost podeljuje
tistemu, ki se spodobno zalivali, jemlje pa
ošabnežu, kar le ponižnemu da.

3. Za tolažbo, ki mi kes odvzeme, ne
maram, in premišljevanja, ki v napuh pelje,
ne iščem.

Ni namreč vse visoko sveto, in vse
sladko dobro, in vse poželenje čisto, in ne
vse, kar je nam ljubo, Bogu dopadljivo.

Rad sprejemam milost, po kateri zmerom
ponižniši in skibljivejši postajam in za kro¬
tenje samega sebe pripravniši prihajam.

Ne bo si upal kaj dobrega pripisovati,
ampak spoznaval se bo za ubogega in rev¬
nega, kogar je milost učila in nje britka iz¬
guba izšolala.

Daj Bogu, kar je božjega  in pri¬
pisuj sebi, kar je tvojega, to je, zahvali Boga
za milost, sebi samemu pa sodi dolg in za¬
služeno kazen.

4. Postavljaj se vselej za najnižjega
in dalo se ti bo najvišje; visoko namreč ne
obstoji brez nizkega.

Najvišji svetniki pred Bogom, so naj¬
manjši sami v sebi, in čem bolj se pove¬
ličujejo, tem bolj se ponižujejo.

Polni resnice in nebeške časti za po¬
svetno hvalo ne marajo.

V Bogu vkoreninjeni in potrjeni se ni¬
kakor ne zamorejo prevzeti.

In ker vse Bogu pripisujejo, kar koli

6

82

so dobrega prejeli, ne iščejo časti od eden
drugega, ampak 1 e č a s t, katera od Boga
samega izhaja,  hočejo, ter žele, da bi
Bog v njih in v  vseli svetnikih čez vse češčen
bil. To je vedno njih hrepenenje.

5. Bodi tedaj hvaležen za najmanjši
dar, in postal boš veeega vreden.

Najmanjše že za veliko imej in kar se
drugim malovredno zdi, za poseben dar.

Ako čast darovalca premisliš, ti ne bo
nobeden dar majhen ali zaničljiv; ker ni
majhno, kar nam najviši Bog podari.

Tudi če nas pokori in tepe, moramo
biti hvaležni, ker kar koli stori, stori v skrbi
za naše izveličanje.

Kdor želi milost božjo ohraniti, naj bo
hvaležen, če se mu da, potrpežljiv, če se mu
odvzeme. Naj moli, da se mu povrne; pre¬
viden in ponižen naj bo, da je ne izgubi.

XI. Poglavje.

O majhnem številu prijateljev križa Jezusovega.

1. Jezus ima sedaj mnogo prijateljev
svojega nebeškega kraljestva, ali malo, kateri
bi njegov križ nosili.

Mnogo jih ima željnih tolažbe, ali malo
željnih trpljenja.

Veliko nahaja tovarišev pri mizi, pa
malo v postu.

8B

Vsi žele se z njim veseliti, pa malo jih
hoče za-nj kaj prenašati.

Mnogo jih hodi za Jezusom do lom¬
ljenja kruha, a malo do pitja iz keliha tr¬
pljenja.

Mnogo jih povzdiguje njegove čudeže,
pa malo izmed njih ga sledi v sramoti
križa.

Mnogo jih ljubi Jezusa, dokler se jim
kaj zopernega ne prigodi.

Mnogo jih ga hvali in poveličuje, dokler
jih razveseljuje in tolaži.

Ko se pa Jezus skrije, ter jih le nekaj
časa zapusti, začno tarnjati in srce izgube.

2. Kateri pa Jezusa ljubijo zarad Jezusa
in ne zarad kake lastne tolažbe, le-ti ga v
vsakej nadlogi in britkosti poveličujejo, kakor
v največi tolažbi.

In ko bi jih nikdar ne hotel razveseliti,
bi ga vendar vedno poveličevali in hvalili.

3. O koliko premore čista ljubezen
do Jezusa, ki je brez sebičnosti in samo¬
ljubja!

Mar niso vsi najemniki, ki vedno le po
tolažbi hrepene? Ali ne ljubijo tudi bolj sebe
nego Kristusa, ki zmerom obresti in dobičke
v mislih imajo.

Kje se najde tak, ki bi hotel Bogu slu¬
žiti brez plačila?

4. Redko se najde tako pobožep človek, *
da bi se bil iznebil vseh reči.

6  *

84

Resnično v duhu ubogega in ^od vseh
stvari ločenega, kdo ga bo našel? Čez vse ?
kar je od daleč in od zadnjih po¬
krajin, je njegova  cena 1 ).

Ko bi človek vse svoje premo¬
ženje razdal, bi to še nič ne bilo 2 ).

In ko bi ostro se pokoril, bi bilo to le

malo.

In ko bi vso učenost dosegel, bil bi še
daleč proč.

In ko bi bila njegova krepost velika,
in njegova pobožnost silno goreča, bi mu še
mnogo manjkalo, namreč eno, česar najbolj
potrebuje.

Kaj je tisto ? Da vse zapustivši tudi sa¬
mega sebe zapusti in se vsega predrugači
ter ne obdrži nobene lastne ljubezni.

In kedar bo vse storil, kar je vedel,
da mora storiti, naj spozna, da še nič ni storil.

jj.Naj se ne izmeni kaj, če ga drugi močno
spoštujejo, temuč naj se odkritosrčno spozna
za nepridnega hlapca, kakor Resnica pravi:
Kedar vse storite, kar vam je zapove¬
dano, recite: Nepridni hlapci  smo 3 4 ).

Takrat bode zamogel v resnici reven
biti in priprost v duhu in dejati s prerokom:
Zapuščen  sem  in  vbog* 1 ).

*) Pril. 81, 10.

2 ) Vis. pes. 8, 7.

3 ) L tik, 17, 10,

4 ) Ps. 24, 16.

85

Vendar od njega, ki sebe in vse za¬
pusti, ter najmanjši postane, ga ni bogatej¬
šega, ne mogočnejšega ne prostejšega.

XII. Poglavje.

O kraljevem potu svetega križa.

1. Ostra se zdi mnogim ta beseda: Za¬
taji samega sebe, zadeni svoj križ
in hodi za Jezusom 1 ).

Pa veliko ostreje se bode slišala tista
poslednja beseda: Poberite se od mene
pr o kleti v večni ogenj 2 ).

Kateri sedaj radi poslušajo nauk križa
in ga spolnjujejo, se takrat pred sodbo,
večnega pogubljenja ne bodo bali.

To znamenje križa bode na nebu, ko
bode Gospod prišel sodit.

Takrat bodo vsi služebniki križa, ki so
v življenji ravnali se po Križanem, stopili
pred sodnika Kristusa z velikim zaupanjem.

2. Zakaj se tedaj bojiš križ zadeti, ki
nas pelje v nebeško kraljestvo?

V križu je blagor, v križu življenje, v
križu zavetje pred sovražniki.

V križu je obilnost nebeških sladkosti,
v križu je moč uma, v križu veselje duha.

*) Mat. 16, 24.

s ) Mat. 25, 41.

86

V križu je vsa čednost, v križu popolna
svetost.

Ni blagra duši, ni upa večnega življenja
razun v križu.

Zadeni tedaj svoj križ in idi za Jezusom
in šel boš v večno življenje. On je šel pred
teboj noseč svoj križ in je umrl za te na
križu, da bi tudi ti svoj križ nosil, ter na
križu umreti želel.

Zakaj če bodeš ž njim umrl, bodeš tudi
ž njim živel; in če si mu tovariš bil v tr¬
pljenji, tedaj mu boš tudi tovariš v slavi.

3. Glej! v križu je vse, in na smrti je
vse ležeče in ni druge poti do življenja in
do pravega notranjega miru, nego pot sve¬
tega križa in vsakdanjega zatajevanja.

Hodi, kjer hočeš, išči, česar koli želiš
in ne bodeš našel niti više poti zgoraj, niti
varniše zdolaj, razun poti svetega križa.

Razsodi in vravnaj vse, kakor veš in
znaš, videl boš, da moraš vedno kaj trpeti
ali rad ali nerad; in tako boš povsod križ
nahajal.

Trpel bodeš namreč ali telesne bolečine
ali pa dušne britkosti.

4. Včasih bodeš od Boga zapuščen,
včasih od svojega bližnjega nadlegovan, in
kar je nar hujše, včasih boš sam sebi nad¬
ležen.

In vendar se nikakor ne bodeš zamogel
ne težav iznebiti ne križa si zlajšati, temuč

87

dokler bode Bogu dopadlo, boš trpeti moral.

Ker Bog hoče, da se učiš prenašati
nadloge brez tolažbe, in da se mu popolnoma
podvržeš in po nadlogi pohlevniši postaneš.

Nihče ne občuti trpljenja Kristusovega
tako prisrčno, nego tisti, ki more Kristusu
enake bolečine prenašati.

Križ je tedaj vedno pripravljen in te
povsod čaka.

Beži, kamor koli hočeš, ne boš mu
ubežal; ker kamor se podaš, poneseš samega
sebe seboj, ter boš našel samega sebe.

Podaj se navzgor, podaj se navzdol
podaj se ven, podaj se noter in povsod boš-
našel križ.

In potrebno je, da si povsod potrpežljiv,
ako hočeš srčni mir vživati in si zaslužiti
večni venec.

5. Če križ rad nosiš, bode tudi tebe
križ nosil in te pripeljal do zaželenega cilja,
kder bode namreč minolo vse trpljenje.

Če ga nerad nosiš si težo povišuješ,
ter si sam seboj nezadovoljen, nositi ga pa
vendar moraš.

Ako se iznebiš enega križa , brez
dvombe drugega najdeš in leliko, da še
težjega.

6. Misliš da bodeš ti ubežal, čemur še
nobeden človek ubežati ni zamogel? Kateri
svetnik je bil na svetu brez križa in nad¬
loge?

88

Vsaj še Jezus Kristus, nas Gospod ni
bil niti eno uro brez bolečine trpljenja, dokler
je živel. Sam pravi: Kristus je moral
trpeti in od mrtvih vstati in tako iti
v svoje veličastvo').

Zakaj tedaj ti iščeš druge poti, in ne
kraljeve poti svetega križa?

7. Vse življenje Kristusovo je bilo križ
in trpljenje; in ti iščeš za se miru in veselja?

Oh! kako se motiš, če razim trpljenja
še kaj iščeš, kajti vse to minljivo življenje
je polno rev in s križi krog in krog obdano.

In čem višje je kdo v duhu  dozorel,
tem težje križe cesto najde; in kolikor bolje
želi razvezan biti in pri Kristusu, toliko brit-
kejše je za-nj, ostati v kraji potovanja.

8. Ali on, ki toliko nadlog prenaša, ni brez
hladilnega tolažila, vedoč, da mu zarad
voljnega prenašanja križa zori obilen sad.

Kedar ga namreč prostovoljno sprejme,-
spremeni se mu vsa nadležna butara v zau¬
panjema božje tolažilo.

Čem bolj meso po nadlogah slabi, tem
bolj se duh krepča po notranji milosti.

In včasih se tako včvrsti v kopernenji
po nadlogi in zopernosti (ker bi rad enak
postajal Kristusu križanemu), da si ne želi
biti brez rev in bolečin; veruje namreč, da
čem več in čem hujše bolečine trpi za Boga,
tem bolj mu dopada.

‘) I/Uk. 24. 46.

89

To pa ni človekova moč, ampak milost
Kristusova, katera toliko premore in včini v
slabostnem mesu, da se tega z gorečim duliom
poprime in ljubi, kar po natori veduo črti in beži.

9. Lastna moč človeka ne zarnore križa
nositi, križa ljubiti, telesa pokoriti in pod¬
vreči, česti se ogibati, zasmehovanja rado-
voljno prenašati, samega sebe zaničevati in
zauičevanja želeti, zopernost in škode trpeti,
in za nobeno srečo tega sveta ne marati.

Ge se na se oziraš, niččsar takega ne
boš premogel iz sebe.

Če pa v Gospoda zaupaš, bode ti iz
nebes moč dana, in tvojej oblasti bota pod¬
ložna svet in meso.

Tudi se ne boš peklenskega vraga bal,
ako boš oborožen z vero in zaznamovan z kri¬
žem Kristusovim.

10. Podaj se tedaj, kot dober in zvest
hlapec Kristusov srčno nositi križ svojega
Gospoda, iz ljubezni do tebe križanega.

Pripravi se mnogo zopernosti in raznih
težav prenašati v tem revnem življenji, zakaj
tako se ti bo godilo, bodi kjer koli, in tako
boš zares nahajal, kjer koli se boš poti¬
kal.

Tako mora biti, in ni druge pomoči
zadregam nadlog in bolečinam uiti kakor
voljna potrpežljivost.

Pij željno kelih Gospodov, če hočeš
njegov prijatelj biti in ž njim delež imeti.

90

Tolažila Bogu prepusti, naj on ž njimi
ravna, kakor mu je ljubo.

Ti pa bodi pripravljen za prenašanje
nadlog in jih imej za največe tolažbe: trp¬
ljenja namreč tega časa niso vredna
bodoče slave, ki se bode razodela
nad  nami 1 2 ), ko bi tudi vsa sam prenesti
zamogel.

11. Kedar si to dosegel, da ti je nad¬
loga ljuba in mila zarad Kristusa, tedaj ver¬
jemi, da je dobro s teboj, ker našel si raj
na zemlji.

Dokler ti je trpeti težko, in te je želja
trpljenju uteči, dotle je slaba s teboj in
vedno boš na pobegu pred nadlogami.

12. Ako se vdaš v to, kar mora biti,
to je, v trpljenje in smrt, bode kmalu boljše
in boš pokoj našel.

In ko bi se tudi zamaknol s‘Pavlom v
tretja nebesa, ne bil bi zarad tega oproščen
trpljenja: Jaz mu bom pokazal, koliko
mora zarad mojega imena trpeti 3 ).

Trpljenje te tedaj čaka, če hočeš Jezusa
ljubiti in mu neprenehoma služiti.

13. Ko bi pač ti vreden bil zarad Je¬
zusovega imena kaj trpeti: kako veliko slavo
bi dočakal, kako bi se vsi svetniki božji ve¬
selili, , kako bi tudi spodbujal svojega bliž¬
njega?

‘) Rim. 8, 18 .

2 ) Ap. dj. 9, 16.

91

Da ši jih je le malo, ki radi trpe, ven¬
dar potrpežljivost vsi priporočajo.

Spodobi se tebi radovoljno kaj trpeti
za Kristusa, ker jih mnogo več trpi za
svet.

14. Vedi dobro, da umirajoče mora
biti tukaj tvoje življenje. In čem bolj kdo
sebi umira, tem bolj se za Boga oživlja.

Nikdo ne bode sposoben zapopasti ne¬
beških reči, kdor se ni ponižal, prenašati
zopernosti zavoljo Kristusa.

Kič ni prijetnejega Bogu, nič koristne-
jega tebi na tem svetu, nego radovoljno tr¬
pljenje za Kristusa.

In ko bi se ti na voljo dalo, bi moral
bolj želeti, prenašati zopernosti za Kristusa,
nego okrepčevati se v mnogih tolažbah; tako
namreč bi Kristusu podobniši, svetnikom
enakši prihajal.

Kajti naše zasluženje in napredek na¬
šega stanja se nikakor ne dovršuje v mno¬
gih prijetnostih in tolažbah, marveč v pre¬
našanji velikih težav in britkosti.

15. Ko bi kaj boljšega in koristnejega
bilo za blagor ljudi, nego trpljenje, bil bi
Kristus gotovo z besedo in dejanjem to po¬
kazal.

Pa učence, gredoče za njim in vse, ki
želijo po njegovi poti hoditi, opominja, naj
križ zadeno, rekoč: Če kdo hoče za

menoj hoditi, naj zataji samega

92

sebe, naj zadene svoj križ, in gre
za menoj *)

Zatorej naj bode, ko smo to vse .pre¬

či tali in premislili, posled nji sklep faleTD*
nam je treba po mnogih nadloga
iti v kraljestvo božje * 2 )

Konec druge knjige.

Tretja knjiga.

0 znotranji tolažbi.

I. Poglavje.

Kako Kristus znotraj govori verni duši

1. Poslušati hočem, kaj Gos¬
pod Bog v meni govori 3 ).

Blagor duši, katera sliši Gospoda v
sebi govoriti, in sprejema iz njegovih ust to¬
lažilno besedo.

‘) Luk. 9, 23.

2 ) Dejan. ap. 14, 22.

s ) Ps. 84. 9.

e«

93

Blagor ušesom, katera slišijo tilii govor
božji, in se nič ne izmenijoza šum tega sveta.

Pač res blagor ušesom, katera ne po¬
slušajo glasa zunanjega šuma, ampak re¬
snico, ki znotraj uči.

Blagor očem, ki so zunanjemu zaprte,
v notranjo pa vedno vprte.

Blagor onim ki notranje reči zapopa-
dejo, ter se trudijo v vsakdenjih vajah ne¬
beške skrivnosti čedalje bolj izpoznavati.

Blagor onim, ki Bogu služiti žele, in
se vsakega posvetnega zadržka otresejo.

Ne pozabi tega, duša moja, in zapri
vrata pohotnosti, da zamoreš slišati, kaj go¬
vori v tebi Gospod tvoj Bog.

2. To pravi tvoj preljubi: Jaz sem
tvoje izveličanje, mir tvoj in življenje tvoje.

Drži se mene in mir boš našla.

Popusti vse minljivo, ter išči večno.

Kaj so vse časne reči drugega, nego
zapeljivost? In kaj ti pomagajo vse stvari,
ako si od stvarnika zapuščena?

Odreci se torej vsem stvarem, in bodi
stvarniku svojemu všeč in verna, da dosežeš
pravo srečo.

94

II. Poglavje.

Ponižne želje znotranje božje govorjenje
slišati.

1. Govori o Gospod, ker tvoj
hlapec posluša *).

Jaz sem tvoj hlapec, podeli mi
razum, da spoznam tvoje zapo¬
vedi * 2 ).

Nagni moje srce na besede svojih ust,
naj teče kakor rosa tvoja beseda.

Nekdaj so rekli otroci Izraelski Moj¬
zesu:  Ti nam govori, in mi bomo po¬
slušali, naj nam ne govori Gospod,
da kde ne umrjemo 3 )

Jaz pa, o Gospod! jaz tako ne molim,
ampak s Samuelom prerokom te ponižno in
željno prosim:  Govori o Gospod, ker
tvoj hlapec posluša.

Naj mi ne govori Mojzes ali kateri drugi
prerokov, temuč govori rajši ti, Gospod Bog,
ki navdihuješ in razsvetljuješ vse preroke,
ker ti sam brez njih me zamoreš popolnoma
podučiti, oni pa brez tebe nič ne bodo za-
mogli.

2. Oni sicer zamorejo glas dati bese¬
dam, ali duha ne dado.

*) 1. Knj. kralj. 3, 10.

2 ) Ps. 118 , 125.

3 ) 2. Mojz. 20, 19.

95

Prelepo govore, ali, če ti molčiš, ne
vnemejo srca.

Oni dajo črke, ali ti razkriješ pomen. „

Skrivnosti pripovedujejo, pa ti jih raz¬
odevaš.

Nam oznanjujejo zapovedi, jih spolnje¬
vati pa ti pomagaš.

Nam kažejo pot, hoditi po njej, nam
pa ti moč daješ.

Oni samo od zunaj delajo, ti pa pod-
učuješ in razsvetljuješ srca.

Oni zalivajo od zunaj, ti pa daruješ
plodovitnost.

Oni govore sicer, pa razumeti, kar sli¬
šimo, nam ti podeljuješ.

3. Ne Mojzes tedaj, ampak ti Gospod
moj Bog, večna resnica, mi govori, da kde ne
umrjem, in brez sadu ne ostanem, ako sem le
od zunaj opominjan, od znotraj pa ne vžgan.

In naj mi ne bo v sodbo beseda, ki
sem jo slišal, a ne spolnil je, spoznal, a
ne ljubil, veroval a ne držal.

Govori tedaj oGospod,  ker  hla¬
pec tvoj posluša, ti imaš namreč be¬
sede večnega življenja 1 )

Govori mi, da bo mojej duši v kako
si bodi totažbo, in da se moje celo življenje
izboljša, tebi pa, da bode \  hvalo, slavo in
večno čast.

’) Jan. 6, 69.

96

III. Pogiavje.

Ponižno poslušajmo in visoko cenimo
besedo božjo.

1. Poslušaj, sin, moje besede, besede
presladke, ki presegajo vso modrost modri¬
janov in učenjakov tega sveta.

Moje besede so duh in življenje 1 )
in se ne smejo ceniti po človeškem razumu.

Tudi naj ne služijo človeku v neči-
merno dopadenje, ampak naj jih tiho po¬
sluša, in s ponižnostjo in z veliko goreč¬
nostjo sprejme.

2. In rekel sem: Blagor mu, kogar
ti podučuješ, in ga svoje postave
učiš, da mu polajšuješ hude  dni  2 )
in da ne obupa na zemlji.

3. Jaz, pravi Gospod, sem podučeval
od začetka preroke, in še zdaj ne neham
vsem govoriti, pa mnogo jih je gluhih in tr¬
dovratnih za moj glas.

Več jih rajši posluša svet, kakor Boga;
rajši vbogajo nagnenje svojega mesa, nego
voljo božjo.

Svet obeta le časne in malovredne reči,
in služi se mu z veliko pohlepnostjo; jaz
obetam največe in neminljive reči in vendar
otrpnejo človeška srca.

Kdo s toliko skrbjo služi meni in me

’) Jan. 6, 64.

2 ) Ps. 93, 12 , 13.

97

uboga v vseb rečeh, kakor se hlapčuje sveta
in njegovim poglavarjem? Sramuj se Si¬
don, pravi morje 1 ) in če vprašaš zakaj,
poslušaj:

Človek zavoljo majhnega dobička dolgo
pot stori, za večno življenje pa jih mnogo
komaj peto od tal vzdigne.

Malovredno blago se išče, za .en vina;*
je večkrat grd prepir, za nečimerno reč in
pičlo obljubo se trudijo noč in den.

4. Pa, Bogu se usmili! za neminljivo
blago, za neprecenljivo plačilo, za največo
čast in neskončno slavo se človeka toži že
najmanjši trud.

Sram te bodi tedaj, len in godernjav
hlapec, da se oni bolj trudijo za pogubljenje,
nego ti za življenje.

Oni se bolj veselč nečimernosti, kakor
ti resnice.

Oni se večkrat goljufajo v svojej nadi,
a moja obljuba nikogar ne vkani, in ne
pusti praznega, ki v me zaupa.

Kar sem obljubil, bom dal, kar sem
rekel, bom izpolnil; če le kdo do konca
zvest ostane v moji ljubezni.

Jaz povračujem vse dobro, in jaz močno
skušam vse pobožne.

5. Zapiši si moje besede v svoje srce
in jih marljivo premišljuj; kajti one ti bodo
ob času sk ušnjave zelo potrebne.

b Jzaj. 23, 4,

?

Česar ne umeš, ko bereš, spoznal boš
v trenutku obiskovanja.

Jaz navadno na dva načina obiskujem
svoje izvoljene: sjskušnjavo namreč in s
tolažbo.

'In vsaki den jim berem dvojno branje:
v enem grajam njihove napake: v drugem
jih pa opominjam, naj napredujejo v čed¬
nostih.

Kdor ima moje besede in je zametuje,
ta bo imel svojega sodnika na den sodbe.

Molitev za dar pobožnosti.

6. Gospod moj Bog! ti si edina moja
dobrota. In kdo sem jaz, da se predi znem
tebe nagovoriti?

Jaz sera najrevnejši tvoj hlapec in za¬
vržen črvič, tako reven in zaničljiv, da sam
ne vem in se ne upam reči.

Spomni se vendar, o Gospod, da nič
nisem, nič nimam in nič ne zamorem.

Ti edini si dober, pravičen in svet, ti
vse zamoreš, vse daješ, vse napolnjuješ, le
edinega grešnika praznega pustiš.

Spomni se milosrčnosti svoje in napolni
s svojo milostjo moje srce, ker nočeš, da bi
bile prazne tvoje stvari.

7. Kako bi se mogel ohraniti v tem
revnem življenji, ko me ne bi krepila tvoja
milosrčnost in milost?

99

Ne obračaj od mene svojega obličja,
ne odlagaj svojega obiskovanja, ne odteguj
mi svoje tolažbe, da ti ne postane moja
duša kakor zemlja brez vode.

Gospod nauči me izpolnjevati
tvojo voljo 1 ),  naučimo, da vredno in po¬
nižno hodim vpričo tebe, ker moja modrost
si le ti, ki me v resnici poznaš in si me že
poznal, preden je svet bil, in preden sem
bil rojen na ta svet.

IV. Poglavje.

V resnici in v ponižnosti moramo pred
Bogom živeti.

1. Sin, v resnici hodi pred mojim oblič¬
jem, in s priprostim srcem me vsikdar išči.

Kdor resnično mene pred očmi ima,
ta bo varen pred hudimi napadi, in resnica
bode ga rešila zapeljivcev in hudobnih ob¬
rekovalcev.

Ako te resnica reši, boš zares svobo¬
den, in ne bode ti mar za prazne besede
ljudi.

2. Gospod, res je kakor govoriš, tako
prosim, naj se z menoj izgodi. Resnica tvoja
me naj uči, ona me naj varuje in pripelje
do srečnega konca.

‘) Ps. 148; 6, 10.

7»

100

Ona naj me reši vseh hudih želj in
pregrešne ljubezni, in živel bom s teboj v
veliki dušni prostosti.

3. Učila te bom, pravi resnica, kar je
prav in meni dopadljivo.

Premišljuj svoje pregrehe %  velikim
studom in žalostjo, in nikdar ne misli, da
kaj veljaš zavoljo svojih dobrih del.

Vsaj si res grešnik in v mnogo strasti
zapleten in pogreznem

Sam od sebe vedno siliš v to, kar nič
ni, hitro padeš, hitro obnemoreš, hitro se
zbegaš, hitro raztreseš.

Nič nimaš, cesar bi se hvalil, mnogo
pa, kar te zelo ponižuje, mnogo slabeji si,
kakor zapopasti zamoreš.

4. Naj se ti tedaj nič za veliko ne
zdi, kaikoli storiš.

Nič ni velikega, nič dragega in čudo¬
vitega, nič imenitnega, nič visokega, nič v
resnici hvale iu želje vrednega, razun kar
je večnega.

Ničesar se tako ne boj, ničesar tako
ne zaničuj in ne odbijaj, kakor svoje napake
in pregrehe. Bolj jih bodi žalosten, kakor
vse časne škode.

Nekateri se ne vedejo odkritosrčno pred
menoj; marveč zapeljuje jih neka radoved¬
nost in prevzetnost; hočejo moje skrivnosti
vedeti in božje visokosti razumeti, sebe in
svoje izveličauje pa zanemarjajo.^

101

Oni mnogokrat zabredi v velike skuš¬
njave in pregrehe zavoljo svojega napuha in
radovednosti, ker se jim jaz zoperstavljam.

5. Boj se božje sodbe in tresi se pred
jezo Vsegamogočnega. Del najvisega pa
ne sodi, temne premišljuj svoje hudobije, ko¬
liko si grešil in koliko dobi ih del zamudil.

Nekateri svojo pobožnost skazujejo le v
bukvah, drugi v podobah in zopet nekateri v
zunanjih znamenjih in kipih.

Nekateri me imajo na jeziku, a v srcu

malo.

In zopet so, ki razsvetljenega uma in
očiščenega srca, le po večnem hrepenč, kar
je posvetnega neradi poslušajo, potrebam
natore nevoljno služijo; in le ti ved6, kaj duh
resnice v njih govori.

Zakaj, on jih uči zaničevati časno in
ljubiti večno, svet zanemarjati in po nebesih
hrepeneti noč in den.

V. Poglavje.

O prečudežni moči božje ljubezni.

1. Cešccn bodi, Oče nebeški, Oče mo¬
jega Gospoda Jezusa Kristusa, ker se mene
reveža milostljivo spominjaš.

Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe, hvalim
te, ker mene vsake tolažbe nevrednega včasi
s svojim obiskanjem okrepčaš.

102

Častim te vselej in slavim s tvojim edi-
norojenim Sinom in s svetim Duhom tolažni-
kom na vse veke.

O Gospod Bog, sveti ljubitelj moj, ko
boš prišel ti k meni, razveselil boš moje srce.

Ti si moja slava in srčna radost. Ti
up moj in zavetje moje na den moje stiske.

2. Pa ker sem še slab v ljubezni in ne-
popolen v čednosti, zato potrebujem od tebe
moči in tolažbe. Obišči me tedaj večkrat in
poduči v svetih vednostih.

Reši me zlih strasti in ozdravi moje srce
vseh nerednih poželjivosti, da tako znotraj
ozdravljen in prav očiščen, stanoviten posta¬
nem v tvoji ljubezni, močen v trpljenji, zvest
v stanovitnosti.

3. Velika reč je ljubezen, črez vse ve¬
lika dobrota, ki sama slajša vse težave in
radovoljno trpi vse zopernosti.

Ker ona prenaša težo brez težave in
stori sladko in tečno, kar je britkega.

Plemenita ljubezen do Jezusa spodbada
človeka k velikim delom in vzbuja v njem
željo do vedno veče popolnosti.

Ljubezen kvišku hrepeni in noče, da
bi jo zemeljske reči zadrževale.

Ljubezen hoče biti prosta in vsakega
posvetnega poželenja čista in v svojem zno-
tranjem spoznavanji nikakor zavirana, da se
ne zaplete zavoljo kake časne koristi, ali ne
omaga zavoljo kake nesreče.

103

Nič slajšega ni od ljubezni, nič moč¬
nejšega, nič višega, nič širjega, nič prijet-
nišega, nič popoluišega, nič boljšega na nebu
in na zemlji; zakaj iz Boga se je rodila in
le v Bogu najde pokoj.

4. Kdor ljubi, leta, teka in se veseli,
prost je iu nič ga ne zadižuje. Da vse za
vse, in ima vse v vsem, ker miruje v enem
črez vse najvišem, iz katerega vse dobro iz¬
vira in pride. On ne gleda na dar, ampak
se, dar piezirajoč le za darovalcem ozira.

Ljubezen mnogokrat ne ve mere, am¬
pak govori črez vso mero.

Ljubezen ne čuti teže, dela se ne na¬
veliča, rada bi več storila, kakor premore,
nič se ji nemogoče ne zdi, ker meni, da vse
zamore in sme.

Ona je tedaj za vse, in dosti spolni in
doprinese, kjer obnemore in obleži, kdor ne
ljubi.

5. Ljubezen čuje zmerom, še speča
ne spi.

Spehana se ne vžene, stiskana se ne
zboji, vstrašena se ne zbega, ampak kakor
živ plamen in žareč ogenj predere kvišku in
varna hodi.

Kdor ljubi, ve, kaj je ljubezen.

Velik klic v ušesih božjih je že goreča
želja duše, ki pravi: Moj Bog, moja ljubezen!
ti si ves moj in jaz vsa tvoja.

6. Širi me v ljubezni, da se učim po-

104

skušati z notranjimi ustmi srca, kako sladko
da jo ljubiti, in topiti se iu plavati v ljubezni.

Naj me ljubezen božja nosi kedar sem
v preveliki gorečnosti in občudovanji ves
zamaknen!

Naj pojem ljubezni pesem in tebi, ki
te ljubim, v višine sledim, v tvojej hvali naj
medli moja duša ra do vaje se iz ljubezni.

Naj ljubim tebe bolj kakor sebe, in
sebe le zavoljo tebe, in vse v tebi, kateri tebe
v resnici ljubijo, kakor veleva postava lju¬
bezni, ki se sveti iz tebe.

7. Ljubezen je nagla, odkritosrčna, po¬
božna, prijetna iu prijazna, močna, potrpež¬
ljiva, zvesta, modra, prizanesljiva, moška
in nikdar sama sebe ne išče.

Kder namreč kdo samega sebe išče,
tam odpade od ljubezni.

Ljubezen je previdna, ponižna in pra¬
vična; ni mehkužna, ni nestanovitua, nečimer-
nih reči ni željna; trezna je, čista, zanesljiva,
mirna in v vseb čutih zavarovana.

Ljubezen je podložna in pokoVna višini,
sama sebe malo ceni iu zaničuje, Bogu je
vdana in hvaležna, zmerom va-nj veruje in
zaupa, tudi v mlačnosti svoji, zakaj v lju¬
bezni se brez britkosti ne živi.

8. Kdor ni pripravljen vsega trpeti in
na voljo biti ljubljenemu, ni vreden, da so
imenuje ljubitelj.

Ljubitelj mora vse težavno in britko

105

zavoljo ljubljenca rad prenašati in zavoljo
zopernosti ga ne zapustiti.

VI. Poglavje.

Kako se prava ljubezen razodeva.

1. Sin, ne ljubiš me še srčno in modro.

Zakaj ne, Gospod?

Ker zavoljo majlme zapreke opustiš,
kar si začel, in preveč po tolažbi hlepiš.

Kdor srčno ljubi stoji v skušnjavah in
ne veruje zvitemu prigovarjanju sovražnika.

Kakor sem mu v sreči piijeten, tako
mu tudi v “nesreči nisem neprijeten.

2. Pameten ljubitelj ne gleda toliko na
dar ljubečega, kakor na ljubezen njegovo.

Srce bolj čisla, kakor dar, in vse da¬
rove rnanje ceni kakor prijatelja.

Blag ljubitelj se z darom ne zadovolji,
ampak nad vsemi darovi najde pokoj le v
meni.

Zato ni vse izgubljeno, če kedaj o
meni in o mojih svetnikih slabeje misliš, ka¬
kor bi rad.

Oni čut, lep in sladek, ki te včasih
prešine, je čin pričujoče milosti in nekak
predokus domovine nebeške, na katerega se
pa nikar preveč ne zanašaj, ker pride in
odide.

106

Vojskovati se pa zoper slabe nagone
duše, ki prihajajo, in zaničevati podpihova¬
nje hudičevo, to je posebna krepost in ve¬
lika zasluga.

3. Naj te tedaj ne straše sovražne do¬
mišljije, vzbujene od katerekoli stvari.

Srčno obrani svoj sklep, in namena
resničnega, le Bogu služiti, se drži.

Res je, da se včasih nagloma zamisliš
v visokosti, pa se hitro zopet povrneš do
navadnih nerednosti srca.

Toda tako se ti izgodi zoper tvojo
voljo, in dokler ti ne dopada in se zoperstav¬
ljaš, ti je v zaslugo in ne v pogubo.

4. Vedi, da se stari sovražnik na vso
moč napenja, zadušiti tvoje hrepenenje v do¬
brem in odgnati te od vseh dobrih del: od
češčenja svetnikov, od pobožnega spomina
mojega trpljenja, od koristnega spoznanja
svojih grehov, od čuvanja nad lastnim srcem
in od trdnega sklepa v čednostih rasti.

Mnogo zlih misli ti vzbuja, da bi se ti
mrzelo in te prestrašilo, ter spravilo od mo¬
litve in svetega branja.

Togoti se nad ponižno spovedjo, in ko
bi zamogel, bi ti še sveto obhajilo zabranil.

Nikdar mu ne veruj, in ne izmeni se
za-nj, če ti tudi večkrat zapeljive zanjke
nastavlja.

Njega dolži, če ti slabe in nečiste mi¬
sli vstajajo. Reci mu:

107

Poberi se nečisti duh, sramuj se hudob¬
než, zelo nesnažen si ti, ki take reči v moje
uho šepečeš!

Spravi se od mene grd zapeljivec, ne
boš me prevalil, temveč Jezus bo z menoj,
kot močen bojevalec, in ti boš stal osramoten!

Hočem rajši umreti, in vsako kazen
pretrpeti, kakor se tebi vdati.

Tiho bodi in obmolkni, ne poslušam te
več, če me tudi še hujše dražiš. Gospod
je moje razsvetljenje in moje iz Ve¬
ličan j e, koga se bom bal?

Če stoji proti meni cela vojska,
ne bode se balo moje srce.  ) Bog je
moj pomočnik in odrešenik.

5. Bojuj se kakor dober vojščak, in
ako včasih zavoljo svoje slabosti padeš, zberi
moči močnejše od prejšnjih, upaje na večo
mojo milost, in zelo se varuj praznega do-
padenja in napuha.

Zatega del jih zabrede mnogo v zmoto
in se pogreznb včasih v neozdravljivo slepoto.

Ta poguba napihnencev, ki so se tako
nespametno prevzeli, naj te za vselej pod¬
uči in vedno ponižuje.

*) Ps. 20; 7 ,  s.

108

VIL Poglavje.

Ponižno skrivaj milost božjo.

1. Sin, koristneje in varneje bo za te,
če milost pobožnosti zakrival, se ž njo ne
hvališ, o njej veliko ne govoriš, je ne pre¬
ceniš, temveč samega sebe zaničuješ in se
boj.š, da bi je nevreden ne prejel.

Na ta čut se ne zanašaj preveč, ker se
le prelekko v nasprotnega obrne.

V milosti premišljuj, kako reven in ubog
si brez milosti.

V duhovnem življenji namreč rasteš, ne
le kedar milost tolažbe imaš, ampak če po¬
nižno, vdano in voljno prenašaš njeno izgubo;
tako, da takrat ne otrpne tvoja gorečnost v
molitvi in tudi drugih del, ki jih navadno
opravljaš, ne opustiš,

Ampak stori rad, kakor najbolje veš
in znaš, kar je v tvoji moči; in ne zanemari
se vsega zavoljo otrpnenosti ali nemira, ki
ga čutiš v duhu.

2. Veliko jih je namreč, ki hitro ne¬
potrpežljivi postanejo in nemarni, če jim
vse po volji ne gre.

Zakaj človek nima pota svojega
vedno v svoji oblasti, 1 )  ampak Bog
ima oblast dati in tolažiti, kedar hoče, ko¬
likor hoče in kogar hoče, kakor mu dopada
in ne več.

’) Jer, 10, 23-

109

Nekateri neprevidneži so zavoljo milosti
pobožnosti vgonobili sami sebe, ker so več
hoteli storiti, kakor jim je bilo mogoče; svoje
slabosti niso pomislili iu rajši ubogali nag-
nenje svojega srca, kakor razsodbo svoje
pameti.

In ker so si več upali, kakor je Bogu
dopadlo, zatoraj so milost hitro izgubili.

Ki so se že do nebes povzdignoli, so
nezmožni in zapuščeni reveži postali, da bi
se ponižani ter obubožani učili ne s svojimi
perotimi letati, ampak pod mojimi krili upati.

Novinci in še malo izkušeni na poti
Gospodovi, če se ne ravnajo po svetu izku¬
šenih, se leliko zmotijo in pogube.

3. Ako pa se hočejo rajši svojih mi¬
sli držati, kakor drugim izvedenim verovati,
bode jim slabo izteklo, če nikakor nočejo
odstopiti od lastnega sklepa.

Oni, ki sami sebe za modre imajo, se
malokedaj svetu drugih ponižno podvržejo.

Boljše je malo vedeti v ponižnosti in
v majhni razumnosti, kakor posesti velike
zaklade učenosti s praznim dopadenjem.

Boljše ti je manj imeti, kakor veliko,
ho bi vtegnol prevzetovati se.

No ravna dovolj previdno, kdor se vsega
vda veselju, da pozabi svojo nekdanjo siro¬
maštvo, in mu ni mar za sveti strah božji,
ki se boji izgubiti podarjeno milost.

Tudi ne ravna dovolj pobožno, kdor se

112

st; varuje, in me (da resnico povem) brezbroj-
nih nesreč reši.

Ker sein samega sebe pregrešno ljubil,
sem se pogubil; in ker sem tebe samega is¬
kal in čisto ljubil, sem našel tebe in sebe,
in v tej ljubezni tvoji sem samega sebe še
bolj zaničeval.

Ti namreč, o presladki, mi ne pode¬
ljuješ po mojem zasluženji, temveč obilnejše
in boljše, kakor smem upati in prositi.

3. Moj Bog, češčen bodi! Vsej a do¬
brega sem sicer nevreden, ali tvoja darljivost
in nesk mena dobrota nikakor ne neba bla¬
grov deliti tudi nehvaležnim, in onim, ki so
daleč proč od tebe.

Obrni nas k sebi, da postanemo hvale¬
žni, ponižni iu pobožni, ker ti si naše izve-
ličanje, naša moč in naša hrabrost.

IX. Poglavje.

Fsi naši nameni in dejanja naj se obračajo
k Bugu.

1. Sin, jaz moram biti tvoj najviši in
najzadnji cilj, če želiš resnično srečen biti.

Ako bom jaz tvoj namen, se bo tvoje
poželenje očistilo, ki je muogokrat na-se in
na stvari pregrešno nagneno.

Zakaj, če samega sebe kje iščeš, naglo
slabiš in se susiš od znotraj.

113

Tedaj v vseh svojih namenih in deja¬
njih se oziraj na me, ker sem jaz, ki vse
dajem.

Premisli, da ničesar ni, kar bi iz mene,
najvišje dobrote, ne izhajalo; in zatorej mora
vse na-me obrneno biti, ki sem vir in zače¬
tek vsega.

2. Iz mene zajema mali in veliki, ubogi
in bogati živo vodo, kakor iz živega stu¬
denca; in kdor mi rad in prostovoljno služi,
bo milost za milostjo prejel.

Kdor hoče sloveti brez mene, in se ve¬
seliti kake druge sebi prijetne stvari, ne bo
pravega veselja našel, in ne bo se srce nje¬
govo radosti širilo, ampak zapletlo se bo v
mnoge zanjke in stiske.

Sebi tedaj nič dobrega pripisovati ne
smeš in tudi ne kakemu človeku moči pri-
sojevati; ampak vse Bogu dajaj, brez kate¬
rega človek ničesar nima.

Jaz sem vse dal, jaz te vsega hočem
imeti in zahtevam ostro, da se meni hvala
daje.

3. To je resnica, ki prežene vso ne-
čimerno čast.

In kedar te obišče nebeška milost in
prava ljubezen, ne bodeš več nevošljivega in
žalostnega srca in tudi lastna ljubezen te ne
bo prevzela.

Ker ljubezen božja premaga vse in raz¬
širi vse dušne moči.

8

114

Če si prav moder, veselil se boš le v
meni, le v mene upal; zakaj nihče ni do¬
ber, kakor Bog sam, 1 2 )  kateri naj bo
čez vse hvaljen in povsod češčen.

X. Poglavje.

Svet zaničevati in Bogu sluziti je sladko.

1. Zdaj bom zopet govoril, o Gospod,
in ne bom molčal; besedo bom povzdignol
pred svojim Bogom in svojim kraljem, ki je
v nebesih.

O kako velika je obilnost tvoje
sladkosti, o Gospod, ki si jo prihra¬
nil tistim, ki se tebe boje!  3 )

Kaj pa si še le tistim, ki te ljubijo in
onim, ki ti iz celega srca služijo?

Resnično, neizrekljiva je sladkost tvo¬
jega premišljevanja, ki jo podeliš ljubečim te.

V tem si mi naj bolj skazal sladkost
svoje ljubezni, da si me vstvaril, ko me ni
bilo, in da si me, ko sem bil zašel daleč od
tebe, vrnol, da ti služim in te po tvoji zapo¬
vedi ljubim.

2. O vir večne ljubezni, kaj bi rekel
o tebi?

Kako bi mogel tebe pozabiti, ki si mi-

’) T.uk, 18, 19.

2 ) Ps. 30, 20.

115

lostljivo se mene spomenil, ko sem že otrpnol
bil in se pogubil?

Ko ni bilo nič več upanja za-me, si se
svojega lilapca vsmilil in mi brez vse zasluge
milost in prijateljstvo skazal.

To milost, kako ti jo bom povraol?
kajti ni vsem dano, se odpovedati vsemu, po¬
pustiti posvetno in samostansko življenje početi.

Ali je to kaj velikega, če tebi služim,
ki so ti pokorne vse stvari?

Nič velikega se mi ne sme zdeti, da
tebi služim; ali to se mi zdi veliko in ču¬
dežno, da si takega reveža in nevredneža
za svojega hlapca vzel, ter svojim ljubljenim
služebnikom pridružil.

3. Glej, vse, kar imam in s čemer ti
služim, je tvoje.

Ali ravno narobe: ti bolj meni služiš,
kakor jaz tebi.

Glej, nebo in zemlja, ki si jo vstvaril
v službo človeško, sta pripravljena in izpol¬
njujeta vsak den, kar si zapovedal.

Pa to ti je še premalo, celo angelje si
vstvaril, da služijo človeku.

Vse to pa presega, da si ti sam člo¬
veku blagovoljno služil, in se mu samega
sebe dati obljubil.

4. Kaj ti bom dal za vse te nebrojne
dobrote.

O, da bi ti pač zamogel služiti vse dni
svojega življenja!

8 *

116

Da bi ti le eden den zamogel vredno
službo opravljati!

Resnično ti si vreden vsake službe,
vsake časti in večne livale.

Resnično, ti si moj Gospod, jaz pa
ubog hlapec, dolžen posvetiti v tvojo službo
vse moči svoje in nikoli se vtruditi v tvoji
hvali.

Tako hočem, tako želim, in kar mi
primanjkuje, dodaj pa ti blagovoljno.

Tebi služiti in vse zavoljo tebe zaniče¬
vati, je velika čast, velika slava.

Vsi namreč, ki se radovoljno tvoji naj¬
svetejši službi podvržejo, bodo dosegli veliko
milost.

Našli bodo najslajšo tolažbo svetega
Duha, ki se zavoljo tvoje ljubezni odpovedo
vsemu mesenemu veselju.

Veliko znotranjo prostost bodo prejeli
tisti, ki zavoljo tvojega imena gredo po ozki
poti in popuste vso posvetno skrb.

6. O mila in prijetna služba božja, v
njej se človek resnično osvobodi in posveti.

O sveti stan božjega posta, ki stori člo¬
veka enakega angeljem, dopadljivega Bogu,
strašnega hudičem, in priporočljivega vsem
vernim!

O ljubeznjiva služba, vredna, da po
nji hrepenim, ker da največo dobroto in ne¬
skončno veselje za plačilo.

117

XI. Poglavje.

Želje svojega srca skušaj in vladaj skrbno.

1. Sin, še veliko se moraš učiti, česar
se še nisi dobro naučil.

Česa še, Gospod?

Da svoje želje celo, kakor se meni do-
pada, ravnaš, da ne ljubiš samega sebe,
ampak goreče izpolnjuješ mojo voljo.

Želje te Često vnemajo in silno žen6;
vendar pomisli, si-li bolj gnan za mojo čast
ali za lastni prid ?

Kedar sem jaz uzrok, boš jako zado¬
voljen, kakorkoli obrnem, če se pa vtihotapi
lastni dobiček, tedaj vedi, da te ta zadržuje
in ovira.

2. Varuj se tedaj, ako se nisi z menoj
posvetoval, preveč zaupati lastnim željam, da
se kje pozneje ne bi kesal, ali bi ti mrzelo,
kar ti je prej dopadlo, in za kar si se, ka¬
kor za najboljše, potezal.

Zakaj ne smeš se vdati koj vsakemu
čutu, ki se ti dober dozdeva, pa tudi ne be¬
žati kar na mali pred vsakim zopernim.

Tudi pobožna prizadevanja in bogabo¬
ječe želje včasih brzdati je dobro, da se duh
ne raztrese z uadležnostjo, da se drugi ne
pohujšajo z okornostjo, ali pa tudi, da se za¬
voljo upornosti drugih ne zbegamo in ne pa¬
demo.

3. Včasih pa se je treba posiliti ter

118

možato nasprotovati mesenemu poželenju, ni¬
kakor ne barati mesa, kaj lroče ali kaj noče,
marveč skrbeti, da se tudi neliote duhu podvrže.

In tako dolgo ga moramo strahovati in
siliti v sužnost, dokler ni pripravno za vse
in se ne nauči zadovoljiti se z malim in na¬
vadnim, in ne godrnjati zavoljo nadležnih reči

XII. Poglavje.

Potrpežljivosti se uči , poželenju se ne vdaj.

1. Gospod Bog, kakor vidim, mi je
potrpežljivost zelo potrebna; kajti mnogo zo-
pernega se pripeti v tem življenji.

Kakorkoli namreč skrbim za svoj mir,
brez boja in britkosti ne more biti moje
življenje.

2.  Sin, tako je. Ali jaz nočem, da bi
ti tak mir iskal, ki je brez skušnjav ali ki
ne ve za nevoljo; ampak verjemi, da si mir
našel še le tedaj, ko se boš skušal v raznih
britkostih in vtrjeval po mnogih zopernostih.

Ce vgovarjaš, da veliko trpeti ne za-
moreš, — kako boš pa prenašal ogenj v vicah ?

Izmed dvojnega zla si vselej manjše
izvoli. Ua moreš torej uiti kaznim v večnosti,
moraš zavoljo Boga rad sedanja zla trpeti.

Misliš-li, da ljudje tega sveta nič ne
trpč ali malo? Tega ne najdeš, če še tako
plemenite poiščeš.

119

3. Toda vživajo mnogo veselja (praviš)
in svojim željam vstrezajo, zatorej se ne iz-
menijo za svoje nadloge.

4. Dobro, ko bi tudi imeli, cesar srce
poželi, ali kako dolgo, meniš, bo to trajalo?

Glej, kakor dim izginejo, ki v obilnosti
žive na tem svetu, in še spomin preteklega
veselja jim ne ostane.

Pa tudi dokler še žive v veselji svojem,
niso brez britkosti, mrzenja in strahu.

Ravno to namreč, kar jih veseli, jih
mnogokrat hudo pokori.

Prav se jim godi, da ne vživajo radosti
brez nemira in britkosti, ker je brezmerno
iščejo in želijo.

O kako kratko, lažnjivo, neporedno in
grdo je vse posvetno veselje!

In vendar pijani in slepi tega ne spre¬
vidijo, ampak kakor nema žival zavoljo pič¬
lega razveseljevanja, ki ga minljivi život
vžije, drve v dušno smrt.

Ti pa moj sin, ne hodi za svojo
p o ž e 1 j i v o s t j o i n p o p u s t i s v o j o v o 1 j o *)
Raduj se v Bogu in dal ti bo, česar
srce poželi.  2 )

5. Ako hočeš resnično dobre volje biti,
in obilneje tolažbe od mene prejemati, glej,
zaničuj vse posvetno, zapodi vso razuzdanost,
to ti bode v blagor in v obilno tolažilo.

*) Sir. 18, 30.

2 ) Ps. 56, 4.

120

lil čem bolj se odrekaš vsem svetnim
tolažbam, tem boljša in boljša tolažila boš
našel v meni.

Pa od kraja jib ne boš dosegel brez
vse žalosti in bojnega truda.

Nasprotovala bo zastarela razvada, pa
premagala jo bode boljša navada.

Upiralo se bo meso, pa goreči duh ga
bode brzdal.

Zapeljevala in dražila te bo stara kača,
pa z molitvijo jo preženeš; tudi koristno delo
jej zapira široko pot do tebe.

XIII. Poglavje.

Jezus , izgled pokorščine in ponižnosti.

1. Sin, kdor se skuša odtegnoti pokor¬
ščini, tisti se odtegne milosti; in kdor kaj
posebnega išče za se, zgubi občno.

Kdor se ne podvrže svojemu vikšemu
rad in prostovoljno, kaže, da mu meso še ni
celo pokorno, ampak da se mu še pogostoma
vstavlja in upira.

Uči se tedaj, liitro se podvreči svojemu
vikšemu, ako želiš podjarmiti lastno meso.

Zakaj hitrejše se premaga zunanji so¬
vražnik, če ni človek znotraj razdejan.

Nadležnejega in kujega sovražnika
nima duša, kakor si ji ti sam, ako se z du¬
hom ne strinjaš.

121

Vsakako pa moraš voljno sprejeti za¬
ničevanje, če češ podjarmiti meso in kri.

Zato ker še preveč sebe ljubiš, se bojiš
popolnoma volji drugih se vdati.

2. Je-li to kaj velikega, če se ti, ki si
prah in pepel, človeku podvržeš zavoljo Boga;
ko sem se jaz, vsemogočni in najviši in stvar¬
nik vseh reči, človeku zarad tebe ponižno
podvrgel?

Izmed vseh najmanjši in naj zadnji sem
jaz postal, da bi tvoj napuh s svojo poniž¬
nostjo premagal.

Uči se pokorščine, prah, uči se poniž¬
nosti, prst in il, in podvrzi se nogam vsakterega.

Uči se zatirati svojo voljo in biti vsem
podložen.

3. Razsrdi se nad seboj, ter ne trpi,
da bi se napuh v tebi pasel, marveč skaži

tako podložnega in ponižnega, da zamorejo
vsi hoditi po tebi in teptati te, ko cestno blato..

Kaj se pritožuješ, neeimerui človek?

Kaj boš tudi odgovoril gnjusni grešnik
nnim, ki te grajajo, ti, ki si tolikokrat raz¬
žalil Boga in premnogokrat pekel zaslužil?

Pa prizaneslo ti je moje oko, ker je
t? °ja duša pred mojim obličjem dragocena; .
Za  to, da bi ti spoznal mojo ljubezen in za

dobrote vedno hvaležen ostal.

In da bi bil vselej pokoren in ponižen
ter bi voljno trpel vsako zauičevanje.

122

XIV. Poglavje.

Premišljuj skrivne sodbe božje, da se v do¬
brem ne prevzemeŠ.

1. S svojimi sodbami zagrmiš nad
menoj, o Gospod, s strahom in trepetom pre¬
treseš vse moje ude in vzboji se silno moja
duša.

Strme stojim ter premišljujem, da še
nebesa niso čista pred tvojim
obli e j em. 5 )

Če si vangeljih našel krivico  2 )
in njim nisi prizanesel, kaj pa bo z menoj ?

Zvezde so padle iz neba, in jaz prah
kaj se povišujem?

Ti, kojih dejanja so se zdela hvale
vredna, ti so pregloboko padli, in ki so
vživali angeljski kruh,  te sem videi hlastno
jesti svinjske otrobe.

2. Ni tedaj svetosti, če ti, o Gospod,
odtegneš svojo roko.

Nič ne pomaga modrost, če jo ti vla¬
dati nehaš.

Nič ne koristi moč, če je ti ne pod¬
piraš.

Nobena čistost ni varna, če ji ti nisi
čuvaj.

Zastonj stražijo varhi, če ti ne bediš.

‘) Joti. 15, 15.

! ) Job. 4, 18.

123

Zakaj, če nas ti zapustiš, vtonemo in
se pogubimo, če nas pa ti podpiraš, stojimo
in živimo.

Mi smo sicer nestanovitni, pa ti nas
učvrstuješ; mi smo mlačni, pa ti nas vnemaš.

o. Zares ne morem, da bi samega
sebe ne poniževal in ne zaničeval. Brez
vsega dobrega sem in brez vse moči!

O kako globoko se moram Gospod
ponižati pred tvojimi neskončnimi sodbami,
ki me uče, da sem nič in zopet nič!

O brezmerno breme, o neskončno
morje, kjer ničesar o sebi ne najdem, kakor
v celem le nič!

Kje je tedaj skrivališče za mojo čast,
kje zavetje za mojo pobožnost?

V globočini mojih sodeb nad meno, je
vtonola vsa nečimerna slava.

4. Kaj je vse meso pred tvojim oblič¬
jem?

S e b o-l i b 1 a t o morda ponašalo
pred svojim podobarjem?  ] )

Kako se more nečimerno povzdigovati
človek, čegar srce je celo v božjih rokah ?

Kogar si je resnica podvrgla, tega celi
svet ne bo napibnol; in onega, ki je ves svoj
B P v Boga postavil, ne bo hvala vseh jezi¬
kov ganola.

Zakaj tudi ti, ki te povzdigujejo, niso
mč; n jih besede preidejo in oni ž njimi f

‘) Iz. 29 , 16.

124

Resnica Gospodova pa ostane ve¬
komaj. x )

XV. Poglavje.

Kako se moraš vesti v svojih željah.

1. Sin, tako reci pri vsaki stvari:
Gospod, ako se tebi dopada, naj se izgodi!

Gospod, ko bi tebi v čast bilo, naj se
v tvojem imenu izgodi.

Gospod, če vidiš, da mi to basni, in
veš, da mi koristi, tedaj mi dodeli v tvojo čast.

Če pa ti spoznaš, da bi bilo meni škod¬
ljivo in bi k izveličanju moje duše nič ne
pripomoglo, odvzemi mi tako poželenje.

Zakaj vsako poželenje ni od sv. Duha,
akoravno se človeku zdi pravo in dobro.

Težko je prav presoditi, ali te dober
ali hudoben duh spodbada, kedar želje imaš
do te ali une stvari; tudi je težko spoznati,
če te lastni duh priganja.

Mnogi, od kraja misleči, da jih žene
dober duh, so se na koncu vkanili.

2. Zatorej le v božjem strahu in v po¬
nižnosti srca želi in prosi, karkoli poželenja
vrednega spoznaš; najprej pa, preziraje sa¬
mega sebe, prepusti vse meni in reci:

Gospod, ti veš, kako je boljše; naj se
izgodi to ali uno, kakor hočeš.

‘) Ps. 116, 2 .

125

Daj, kar hočeš, kolikor hočeš in kedar
hočeš. .

Stori z menoj, kakor veš, in kakor ti
je bolj dopadljivo, in kakor ti bo k veči
časti.

Deni me, kamor hočeš in v vsem po
svoje ravnaj z menoj.

V tvoji roki sem, sukaj in obračaj me,
kakor te je volja.

Glej, suženj tvoj sem, pripravljen za
vse, ker ne želim sebi živeti, ampak tebi;
o da bi mogoče bilo vredno in popolnoma!

Molitev: naj se izgodi božja volja.

3. Dodeli mi, predobrotljivi Jezus,
svojo milost, da bo z menoj in delaj z me¬
noj, in do konca z menoj ostani.

Daj mi vedno to želeti in hoteti, kar
je tebi prijetniše, tebi ljubše.

Tvoja volja naj bo moja, in moja volja
naj vselej po tvoji ravna in se z njo vsa
sklene.

Naj želim in hočem s teboj, in naj dru¬
gega ne morem želeti in hoteti, kakor kar
ti hočeš ali nočeš.

4. Daj mi vsemu odmreti, kar je zemelj- «
skega, in zavoljo tebe z veseljem zaničeva¬
nemu biti in nepoznanemu na tem svetu.

Bolje, kakor v vseh svojih željah, naj
v tebi počivam in si srce vpokojim.

126

Ti si pravi mir srca, ti edini počitek,
brez tebe je vse trdo in nepokojno.

V tem miru  le,  to je, v tebi edinem,
v največji neskončni dobroti, bom spal in
počival.  Amen.

XVI. Poglavje.

Prvo tolažbo le v Bogu iŠču

1. Karkoli zamorem želeti ali misliti v
svojo tolažbo, ne pričakujem tukaj, temveč
v bodočnosti.

Ko bi že tudi vse tolažbe sveta sam
imel in vse slasti zamogel vživati, gotovo je,
da dolgo ne bi trpelo.

Zatorej duša moja, nikjer drugod se ne
boš zamogla popolnoma vtolažiti in do konca
okrepčati razun v Bogu, ki tolaži revne in
sprejema ponižne.

Počakaj nekoliko moja duša, počakaj
božjo obljubo, in imela boš obilnost vseh do¬
brot v^ nebesih.

Če preveč neporedno časnih reči želiš,
boš večne in nebeške izgubila.

Časne rabi, po večnih hrepeni.

Ni je časne dobrote, ki bi te nasitila,
^  ker nisi vstvarjena vživati jo.

2. Ko bi tudi vse dobrote sveta imela,
bi vendar ne mogla biti srečna in izveličana;

127

ampak v Bogu, ki je vse vstvaril, je ves bia-
gor tvoj in izveličanje.

Ne, kakoršno kažejo in hvalijo neumni
ljubitelji sveta, temveč kakoršno pričakujejo
Kristusovi verniki, in včasih že tu okusijo
pobožni in čistega srca, katerih prebivanje
je v nebesih.

Nečimerna in kratka je vsa človeška
tolažba.

Blaga in prava tolažba, ki znotraj iz
resnice izhaja.

Pobožen človek povsod seboj nosi svo¬
jega tolažnika Jezusa, ter mu pravi: Bodi pri
meni, Gospod Jezus, povsod in vsaki čas!

To naj bo moja tolažba, da rad pogre¬
šam vso človeško tolažbo.

In kedar mi bo tvoja tolažba odvzeta,
naj mi tvoja volja in pravična skušnja bo na¬
mesto največe tolažbe.

Ker navekeneboš srdit, tudise
ne boš večno grozil. x )

XVII. Poglavje.

Vso skrb Bogu izroči.

1. O sin, pusti, naj s teboj počnem,
kar hočem, jaz vem, kaj je dobro za te.

Ti misliš kakor človek, ti sodiš v mno¬
gih rečeh, k akor ti svetuje človeški čut.

*) Ps. 102, 9.

128

2. Gospod, resnica je, kar praviš, veča
je tvoja skrb za me, kakor vsa skrb, katero
jaz za-se imeti zamorem.

Zakaj trdnega stala nima, kdor tebi
vseh skrbi lie prepusti.

Gospod , če se le moja volja prav in
močno zedini s tvojo, tedaj stori z menoj kar¬
koli se ti dopada.

Saj ne more biti, kakor le dobro, kar¬
koli storiš z menoj.

Če hočeš, da sem v temi, bodi češčen,
in če hočeš, da sem v svetlobi, bodi zopet
češčen.

Če blagovoljiš tolažiti me, bodi češčen,
in če me hočeš treti, bodi ravno tako vedno
češčen.

3. Sin, tak moraš biti, če želiš z menoj
hoditi.

Tako moraš biti pripravljen za trpljenje,
kakor za veselje.

Tako moraš biti ubog in reven, premo¬
žen in bogat.

4. Gospod, rad za-te trpim, karkoli ho¬
češ da nad-me pride.

Voljno hočem sprejeti iz tvoje roke do¬
bro in hudo, sladko in britko, veselo in ža¬
lostno, in se za vse zahvaliti, kar se mi prigodi.

Obvaruj me vsega greha, in ne bodem
se bal ne smrti ne pekla.

129

Ako me le na večno ne zavržeš in ne
izbrišeš iz bukev življenja, tedaj mi ne bo
škodovala nobena skušnja.

XVIII. Poglavje.

Vse nadloge mirno prenašaj po izgledu
Jezusa Kristusa.

1. Sin, jaz sem zavoljo tvojega izve-
ličanja prišel z nebes, tvoje reve sem pre¬
vzel, ne primoran, ampak iz ljubezni, da se
ti potrpežljivosti učiš in časne nadloge voljno
prenašaš.

Zakaj od ure svojega rojstva do smrti
na križi nisem bil brez trpljenja.

Dovolj pomanjkanja časnih reci sem

imel.

Dosti tožeb črez-se sem slišal, zasra¬
movanje in zaničevanje sem voljno trpel; za
dobrote sem prejel nehvaležnost, za čudeže
preklinjevanje, za poduk grajanje.

2. Gospod, ker si ti bil potrpežljiv v
svojem življenji in si v tem najbolj spolnil
7°ljo svojega Očeta, se spodobi, da se tudi
jaz ubogi grešnik po tvoji volji potrpežljivo
vedem, in dokler bo tvoja volja, breme
tega trohljivega življenja v svoje izveličanje
nosim.

Zdanjo življenje, zares, težavno je, ven-
nar pa po tvoji milosti zelo zaslužilno: in

9

130

po izgledu tvojem in tvojih svetnikov je nam
ubogim ležje in svetlejše.

Pa tudi mnogo tolažljivše je, kakor je
bilo v stari zavezi, ko so nebeška vrata za¬
prta bila, in pot v nebesa tudi ne tako znana,
ker jih je le malo po nebeškem kraljestvu
hrepenelo.

In še pravični in za izveličanje odlo¬
čeni takrat pred tvojim trpljenjem in tvojo
odrešilno smrtjo niso mogli priti v nebeško
kraljestvo.

3. O koliko hvalo sem ti dolžen, da
si meni in vsem vernim pravo pot do svo¬
jega večnega kraljestva pokazati blagovolil!

Zakaj tvoje življenje je naša pot; in
sveta potrpežljivost nas pelje k tebi, ki si
naše plačilo.

Ko bi ti pota nam ne bil pokazal in
nas ne bi bil učil, kdo bi te hotel slediti?
O koliko bi jih daleč zaostajalo, ko bi tvojih
presvetih izgledov ne videli!

Glej! mlačni smo še, ko smo tolikanj
tvojih čudežev in naukov slišali, kako bi bilo,
ko bi take luči, slediti te, ne imeli?

131

XIX. Poglavje.

Krivico prenašaj,  — znamenja prave potr¬
pežljivosti premisli!

1. Kaj govoriš, moj sin? Nehaj tožiti
in premisli moje in mojih svetnikov trpljenje!
Ti se še nisi do krvi branil.  *)

Malo si trpel v primeri z onimi, ki so
toliko prenesli, toliko trpinčeni, toliko nadle¬
govanj bili, toliko žalovali, in so bili tako
mnogovrstno skušani in urjeni.

Koristno je torej, da premišljuješ večje
trpljenje drugih in potem ležje svoje malo
prenašaš.

In če se ti tako malo ne zdi, gledaj,
da ni tega tvoja nepotrpežljivost kriva.

Vendar bodi si majhno ali veliko, sku¬
šaj vse potrpežljivo prenašati.

2. Bolj ko se za trpljenje pripravljaš,
modrejše ravnaš in več si zaslužiš; tudi ga boš
ležje prenašal, če se v srcu in dejanji za to
krepko oborožiš.

Ne reci: „Tega ne morem od takega
človeka trpeti, iu nisem dolžen kaj takega
prenašati, zakaj veliko mi je prizadejal škode
in mi očita, česar ne bi nikoli mislil: od
drugega bi raje trpel in skušal prenašati,
kakor bi se dalo. u

Nespametna je taka misel, ki ne pre-

’) Ilebr. 12, 4 .

9 *

132

vdan, kaj je potrpežljivost. Tudi nobene za¬
sluge nima, ker ima pred očmi le osebe in
sebi storjene krivice.

3. Kdor le trpi, kolikor sam hoče, in
kar sam hoče, ni v resnici potrpežljiv.

V resnici potrpežljiv se ne izmeni, od
koga ima trpeti, ali od svojega višjega ali
od tovariša ali od podložnega: ali mu kaj
prizadevlje pobožen in svet mož ali hudoben
in malopriden človek.

Ampak vse brez razločka, karkoli in
kedarkoli se mu kaj zopernega prigodi, hva¬
ležno iz Božjih rok prejme in za velik do¬
biček spozna.

Zakaj pri Bogu še tako malo trpljenje
zavoljo njega preneseno, ne ostane brez plačila.

4. Tedaj na boj se pripravi, če hočeš
zmagati.

Brez boja ne dosežeš venca potrpež¬
ljivosti.

Ge nočeš trpeti, zaničuješ venec.

Če pa hočeš biti venčan, bojuj se mo¬
žato, trpi voljno.

Brez truda ne prideš do počitka in brez
boja ne do zmage.

5. O Gospod, naj mi po tvoji milosti
mogoče postane, kar se mi po moji natori
zdi nemogoče.

Ti veš, da malo zamorem trpeti, in da
mi hitro majhna zopernost že srce pobije.

Naj mi bo vsako trpljenje za tvoje ime

133

ljubo in prijetno: zakaj, za te trpeti je izve-
ličalno za mojo dušo.

XX. Poglavje.

Spoznaj lastno slabost in reve zemeljskega
življenja.

1. Proti sebibom spoznal svojo
krivico 1 )  in tebi o Gospod razodel svojo
slabost.

Dostikrat me kaj malega potere in raz¬
žalosti.

Sklenem sicer srčno se obnašati: pa
kedar le mala skušnjava preti, obide me ve¬
lik strah.

Včasih je celo malovredna reč, ki me v
velike skušnjave zapelje.

In kedar menim nekoliko varen biti,
me že prej, ko se zavem, mehka sapa sko¬
raj podere.

2. Ozri se torej, o Gospod, na mojo rev¬
ščino in slabost, ki jo do konca poznaš.

Vsmili se me, in izvleci me izblata,
da ne obtičim 2 )  in ne obstanem v njem
pogreznen za vselej.

To me pogosto pobija in pred tabo osra-
muje, da sem tako slaboten in nezmožen v
prenašanji trpljenja.

‘) Ps. Sl, 5.

2 ) Ps. 68, 15.

134

In čeravno celo ne privolim, mi je že
vendar nadležno in težko, da mi je zmerom
za petami in zelo sem se naveličal vsakden-
jega boja.

Tudi v tem spoznavam svojo slabost,
da nespodobne misli dovolj rajši prihajajo,
kakor odhajajo.

3. Vsemogočni Bog Izraelski, zvesti va¬
ruh vernih duš, poglej trud in trpljenje svo¬
jega hlapca, in spremljal ga, kamorkoli se
bo obrnol.

Učvrsti ine z nebeško močjo, da me ne
premaga stari človek, in revno, duhu še ne
popolnoma podvrženo meso, s katerim se imam
bojevati, dokler diham v dolini solzni.

O kako ubogo je to življenje: polno
brhkosti in trpljenja je, polno zanjk in so¬
vražnikov !

Zakaj, ni še prenehala ena britkost ali
skušnjava, že druga prihaja; da — ko se bi¬
jemo s prvo, že mnogo drugih in nepričako¬
vanih tišči v nas.

4. Kdo bi ljubil človeško življenje, ki
ima toliko grenkosti, ter je tolikim nesrečam
in revam podvrženo?

Kako se imenuje pa tudi življenje, kar
le smrt in zlo rodi?

In vendar ga ljubimo, in veliko jih v
njem veselja išče.

Očitamo sicer svetu njegovo nezvestobo
in nečimernost, pa ga vendar neradi zapu-

136

stimo, ker še preveč meseno poželenje v nas
kraljuje.

Nekaj nas sili svet ljubiti, drago pa ga
zaničevati.

Svet ljubiti nas napeljuje poželenje
mesa, poželenje oči in napuli živ¬
ljenja;  kazni iu reve pa, ki po pravici po¬
želenje sledijo, rode jezo in sovražtvo do sveta.

5. Ali, bodi Bogu potoženo, grešno po¬
želenje premaga duha, svetu vdanega, da se
veseli spolnjenja grdih želj 1 );  ker še
sladkost božjih in znotranje lepote čednosti
ni ne videl ne okusil.

Kdor pa svet popolnoma zaničuje in v
svetem strahu Bogu služiti hoče, ta spozna
božjo sladkost, vsem oblubljeno, kateri se
svetu resnično odpovedč; in jasneje previdi,
kako zelo da se svet moti, in kako mnogo¬
vrstno sam sebe zapeljuje.

XXI. Poglavje.

Le v Bogu išči počitka!

1. Črez vse in v vsem počivaj, duša moja,
vselej v Gospodu, ker on sam je večni po¬
koj svetnikom.

Daj meni, o presladki in najljubeznjivši
Jezus, da nad vse stvari le v tebi počivam:
nad vs o srečo in lepoto, nad vso slavo in

‘) Job. 30, 7.

136

čast, nad vso mogočnost in visokost, nad vso
vednost in bistroumnost, nad vse bogastvo
in umetnosti, nad vso slavo in hvalo,
nad vso milino in tolažbo, nad vse upanje
in obetanje, nad vso zaslugo in hrepenenje;

Nad vse darove in dobrote, katere za-
moreš dati in podeliti; nad vse veselje in ra¬
dost, katero zamore duša sprejeti in občutiti;

Tudi nad vse angelje in arhangelje in
nad vso trumo nebeško; nad vse vidljive in
nevidljive stvari in nad vse, kar ti sam nisi,
o moj Bog!

2. Ker si ti, o Gospod Bog moj, črez vse
najboljši; ti sam največi, ti sam najmogoč-
njiši, ti sam najzmožniši in najpopolniši, ti
sam najslajši in najtolažljivši.

Ti sam najlepši in najljubeznjivši, ti sam
najplemenitniši in najslavniši črez vse; v
katerem so vse dobrote združene in popolne,
in so bile in bodo.

In zato je premalo in nezadostljivo, kar¬
koli mi daruješ, razun sebe, ali o sebi sa¬
mem razodeneš ali obetaš, če tebe ne vidim
in si tebe celo ne pridobim.

Zakaj moje srce ne more v resnici po¬
kojno, niti do čista zadovoljno biti, če v tebi
ne počiva in če se ne povzdigne nad vse
dobrote in celo vstvarjenje.

3. O moj najljubeznjivši ženin Jezus
Kristus, najčistejši ljubitelj, gospodar vseh

137

stvari! kdo mi da perotnice popolne prostosti,
da vzletim ter se v tebi spočijem?

O kedaj bom popolnoma vtegnol in gle¬
dal, kako si sladek, Gospod Bog moj?

Kedaj se bom ves s teboj zedinil, tako
da iz same ljubezni do tebe ne bom čutil sebe,
ampak tebe samega nad vsak počutek in v
meri, ki človeški um presega.

Zdaj pa pogostoma vzdihujem in nesrečo
svojo z žalostjo trpim;

Kajti velike hudobije so v tej dolini
rev, ki me večkrat nadlegujejo, žaloste in
slepe; večkrat me ovirajo, in me odvračujejo
in zapletajo, da ne bi mogel k tebi, kakor
bi rad; in da ne bi vžival prijetnih objemov,
bivaje vedno z izveličanimi duhovi.

Naj te gane moje vzdihovanje in veli-
kokratna zapuščenost na zemlji!

4. O Jezus, odsev večne časti, tolažba
potujoče duše, usta ne vedo, kaj bi ti pove¬
dala, a moje molčanje govori k tebi.

Kako dolgo še odlaša priti Gospod moj ?

Naj pride k meni, svojemu siromaku, in
me razveseli. Stegne naj svojo roko in otme
reveža vsake britkosti.

Pridi, pridi; ker brez tebe mi ga ne bo
veselega dneva, ne ure, ker ti si moje ve¬
selje: in brez tebe je prazna moja miza.

Revež sem in nekako jetnik v železje
zakovan, dokler me s svetlostjo svoje prieu-

138

■Tf

jočnosti ne okrepčaš, ne rešiš in ne pokažeš
prijaznega lica.

5. Naj iščejo mesto tebe drugi drugih
stvari, karkoli jim drago; meni pa se nič ne
dopada, in se mi ne bode, kakor ti Bog moj,
upanje moje, odrešenje moje; ne bom molčal
in ne bom nehal moliti, dokler se milost
tvoja ne povrne, in ti meni v srcu ne govoriš.

6. Glej tukaj sem, glej k tebi pridem,
ker si me poklical. Solze tvoje in hrepenenje
duše tvoje, ponižnost tvoja in kesanje srca
me je nagnolo, in k tebi privedlo.

7. In rekel sem: Gospod zval sem te,
in poželel sem tebevživati, pripravljen vse
zavreči zavoljo tebe.

Ker ti si me obudil, da bi naj tebe iskal.

Bodi zatorej hvaljen Gospod, ki si vči-
nil to dobroto služebniku svojemu po množini
svoje milostljivosti.

Kaj še ima govoriti tvoj služebnik v
pričo tebe, če ne da bi se celo ponižal pred
teboj, vedno si svest svoje lastne grešnosti
in svoje slabosti?

Ni ga namreč med vsem, kar je v ne¬
besih in na zemlji občudovalnega, ki bi bil
tebi podoben.

Dela tvoja so zelo dobra, sodbe pra¬
vične in vse ravna tvoja previdnost. Zato hvala
in čast tebi, o modrost Očetova: tebe naj hva¬
lijo in slavijo usta moja, duša moja in vse
ystvarjenje skupaj.

139

XXn. Poglavje.

O premišljevanji mnogoterih, dobrot božjih.

1. Odpri, Gospod, srce moje v svojej
postavi in uči me živeti po tvojih zapovedih.

Daj mi spoznati svojo voljo, in z ve¬
likim spoštovanjem in z marljivim r&zmišlje-
vanjem tvojih dobrot se spominjati tako v
obče, kakor v posebno, da se ti morem vre¬
dno za nje zahvaliti.

Toda vem in spoznam, da se ti že za
najmanjšo dobroto ne morem spodobno za¬
hvaliti.

Manjši sem jaz od vsake dobrote, ki si
mi jo skazal; in kedar tvojo visokost pre¬
mišljujem, gine moj duh pred njeno velikostjo.

2. Vse moči duše in telesa, in karkoli
je našega v nas, ali izven nas, natorno in
čeznatorno, vse to so tvoje dobrote in nas
spominja tebe dobrotljivega, od katerega
smo vse dobro prejeli.

In če je ta več, oni manj prejel, je
vendar vse tvoje, in brez tebe ne moremo
niti najmanjše reči imeti.

Bogatejše obdarovan se ne more po¬
našati, češ, da je to zaslužil, tudi ne manj
obdarovanega zasmehovati; ker tisti je veči
in boljši, kateri si manj pripisuje in je v
zahvaljenji ponižniši in pobožniši.

In kdor se izmed vseh za najslabšega

140

spozna, in za najnevrednišega, vreden po¬
stane večih darov.

3. Kdor je pa manj prejel, ne sme se
žalostiti, niti godrnjati, niti bogatejšemu za¬
vidati; marveč mora na tebe misliti in tvojo
dobroto najbolj hvaliti, ker tako bogato,
tako zastonj in radovoljno svoje s darove po¬
deljuješ, brez ozira na osebe.

Vse pride od tebe, in zato te moramo
v vseli rečeh hvaliti.

Kakošnih darov vsak potrebuje, ti veš;
in zakaj ta manj in oni več ima, ne dolo¬
čujemo mi, ampak ti, ki zasluge vsakega
izmeriš.

4. Zato, Gospod Bog, tudi za veliko
dobroto spoznam ne imeti, obilo tega, kar
daje zunaj in pri ljudeh hvale in slave; tako,
da kdor svoje siromaštvo in slabost svojo
premisli, naj mu to ne teži srca, naj ga ne
žalosti in srce naj mu ne vpada, marveč naj
ga tolaži in zelo veseli.

Ker ti, o Bog! si siromašne in ponižne
in vse, katere ta svet zaničuje, izbral za
ljubljence in tovarše svoje. Apostoli tvoji
sami so priče, katere si za poglavarje
črez celi svet postavil.

Vendar so živeli na svetu brez tožbe,
tako ponižni in priprosti, brez vse hudob¬
nosti in zvijače, da so se celo veselili trpeti
zaničevanje zavoljo imena tvojega; in da so

141

sami z velikim poželenjem objemali tisto, kar
je svet zasmehoval.

5. Zatorej naj ljubitelja tvojega in
spoznovalca tvojih dobrot razveseljujejo le
volja tvoja in spolnjenje tvojih večnih skle¬
pov nad njim.

V tem se mora toliko pomiriti in vto-
lažiti, da je tako rad najmanjši, kakor drugi
želi najveei biti;

In tako miren in zadovoljen na zadnjem
mestu, kakor na prvem; in ravno tako pre¬
ziran in zavržen in brez vsakega imena in
slave, kakor biti veči in častitljivši mimo dru¬
gih na svetu.

Kajti volja tvoja in ljubezen do tvoje
časti moia vse preseči, in mora njega veliko
več tolažiti in mu bolj biti po godu, kakor
vse dobrote, katere je dobil ali še upa dobiti.

XXIII. Poglavje.

Čvetere reči, brez katerih notranjega miru ne
zadobiš.

1. Sin, zdaj te hočem učiti pot miru
in prave prostosti.

2. Stori Gospod, kar govoriš, ker to
rad poslušam.

3. Sin, prizadevaj si, rajši voljo dru¬
gega storiti, kakor svojo.

Izvoli rajši pomanjkanje, kakor obilnost.

142

Vsedaj se vedno na posledno mesto, in
podvrzi se vsem.

Želi vedno in moli, da se izgodi v tebi
popolnoma božja volja.

Glej! takosen človek ide v deželo miru
in pokoja.

4. Gospod, le-ta tvoj kratek govor
obsega visoko popolnost.

Majhen je gledč besede, toda pomen¬
ljiv in sadunosen.

Zakaj, ko bi se ga zvesto držal, ne bi
v meni tako lehko nepokoj vstal.

Kolikorkrat namreč sem nemiren in ob¬
težen, najdem, da sem ta nauk zapustil.

Ti pa, ki vse premoreš, in poboljšanje
duše vselej ljubiš, pomnoži milost, da za-
morem spolniti tvojo besedo in doseči svoj
blagor.

Molitev zoper hude misli.

5. Gospod moj Bog, ne odda¬
ljuj se od mene; moj Bog glej name
in pomagaj  mi;  3 ) ker razne misli in ve¬
liki Strahi so se v meni vzbudili in mučijo
mojo dušo.

Kako bom brez škode ušel? Kako je
bodem premagal?

6. Jaz pojdem pred teboj,  go¬
vori Gospod, in bom mogočneže sveta

‘) US. 70, 12.

143

ponižal. 1 ) Odprl bom vrata ječe in tajne,
skrivnosti ti bom razodel.

7. Stori Gospod, kakor govoriš, da
izbeže pred tvojim obličjem vse hude misli.

To je edino moje upanje in edina moja
tolažba, k tebi v sleherni nadlogi pribežati,
v tebe zaupati, tebe iz globočine na pomoč
klicati in potrpežljivo pričakovati tvojo tolažbo.

Molitev za razsvetljenje uma.

8. Razsvetli me, dobrotljivi Jezus, s
svetlobo notranje luči, in preženi iz mojega
srca vso temoto.

Odvrni mnoge razmišljenosti in odpodi
skušnjave, ki mi delajo silo.

Bojuj se hrabro za me, in vžugaj hude
zveri, namreč mamljiva poželenja, da bo
mir po tvoji moči in da se obilnost 2 )
hvale tvoje razlega v svetem hramu, to je,
v čisti vesti.

Zapovej vetrovom in viharjem; reci m
morju: Miruj; in Severju: Ne pihaj; in bo
velika tihota.

9. Pošlji svojo luč in resnico 3 ),
da razsvetljuje zemljo, ker prazna in pusta
zemlja sem, dokler me ne razsvetliš.

Razlij milost od zgoraj, porosi moje srce
z nebeško roso odpri studence pobožnosti,

Iz.  45, 2.

3 ) Ps. 121, 117.

3 ) Ps. 42, 3.

144

da pokropi obličje zemlje ter rode dober in
najboljši sad.

Vzdigni duha potlačenega po mnogih
grehih, in hrepenenje moje za nebo užgi, da
se mi bo, ko sem poskusil sladkost nebeške
sreče, studilo misliti o zemeljskih stvareh.

10. Odtegni in odtrgaj me od vse min¬
ljive zemeljske tolažbe, ker nobena stvar ne
zamore mojega kopernenja do konca vmiriti
in vtolažiti.

Združi me seboj z nerazrušljivo vezjo
ljubezni, ker ti sam zadostiš ljubečemu, in
brez tebe vse drugo nič ni.

XXIV. Poglavje.

Kako drugi Sive, nikar ne poprasuj.

1. Sin, ne bodi radoveden in ne imej
s praznih skrbi.

K a j j e t o ali uno tebimar,ti mene
nasledu  j. ] )

Kaj te namreč skrbi, ako je oni takošen
ali drugačen, ali ako ta tako, ali drugače
govori ?

Tebi ni treba odgovora dajati za druge
temveč le za-se boš odgovarjal. Kaj se te¬
daj vtikaš?

Glej, jaz vse poznam in vse vidim, kar
se pod soln cem godi, in znam o vsakem,

’) Jan. 21, 22.

145

kako je ž njim, kaj misij, kaj hoče in kakošne
namene iina.

Meni torej moraš izročiti vse, ti pa se
v dobrem miru obrani, in pusti vsakega de¬
lati, kar noče.

Prišlo bo vse čez-nj, kar je storil ali
govoril; ker mene vkaniti ne more.

2. Ne skrbi za senco slavnega imena,
ne za prijateljstvo mnogih in ne za posebno
ljubezen ljudi.

To namreč rodi razmišljenost in veliko
temoto v srcu.

Rad bi s teboj govoril in ti razgrinjal
svoje skrivnosti, ko bi ti na moj prihod pridno
pazil in mi odprl vrata srca.

Bodi previden, in čuj v molitvah in v
vsem se ponižuj!

XXV. Poglavje.

Kako se stanoviten mir srca zadohi in življenje
poboljša.

1. Sin, jaz sem rekel: Mir vam za¬
pustim, svoj mir vam dara; ne ka¬
kor snega  s v e t d a,  v a m g a j a z dam. 1 )

Miru si vsi žele, ali kar je k pravemu
miru potrebno, za to ne skrbe vsi.

Moj mir je z onimi, ki so ponižnega

') Jan. 11 , 34.

10

143

in krotkega Brca. Troj mir pa bode v veliki
potrpežljivosti.

Če boš meno slušni in za mojim glasom
hodil, bodeš vžival obilno miru.

2. Kaj moram tedaj storiti, Gospod?

3. V vsem pazi na sebo, kaj delaš in
kaj govoriš, in vsa tvoja želja naj bo, le
meni dopusti in razim mene ničesar ne želeti
ali iskati.

Pa tudi govorjenja in del drugih ne
sodi predrzno, in sc v stvari no vtikaj, ki ti
niso na skrbi; tako bo mogoče, da se malo
ali maiokedaj zbegaš.

Da bi pa človek nikoli ne skusil nemira,
ali nikdar nobene uadiežnosti dušue ali telesne,
tega ni najti v sedanjem času, ampak v več¬
nem pokoji.

No domišljaj si tedaj, da si pravi mir
našel, če nikakoršue nadloge ne čutiš; tudi
takrat ni vse dobro, čo nimaš nobenega na¬
sprotnika; in tudi to ni popolno, če so vso
po tvojih željah godi.

Tudi takrat ne misli, da si velik in po¬
sebno ljubljen, ko so v veliki pobožnosti in
sladkosti znajdeš; ker po tem se ne spozna
pravi ljubitelj čednosti, in tudi vtem ue ob¬
stoji poboljšanje in popolnost človekova.

4. V čem pa, Gospod?

5. V tem, da sc iz celega srca božji
volji vdaš in ne iščeš, kar jo tvojega uiti v
majhnem, niti v velikem, niti v času, niti v

147

večnosti; tako, da vodno enako hvaležen osta¬
neš za milosti v sreči in nesreči, in prejemal
iz roke Gospodove mirnega srca dobro in hudo.

Cc si tako močen in stanoviten v upanji,
da je tvoje srce pripravljeno, tudi kedar mu
je notranje tolažilo odvzeto, le težjo prestati;
da se ne opravičuje!, čel: tega in toliko bi
ne smel trpeti! ampak mene priznaval za
pravičnega v vseli naredbah, in me svetega
slavil: takrat hodil po pravem potu mi.n in
trdno smel upati, da bol zopet ladostcn mojo
obličje^ zagledal.

Če tedaj dojdel do popolnega zaniče¬
vanja samega sebe, vedi, da bodel vžival
obilnost miru, kolikor ti je mogoče, dokler
že prebival na zemlji.

XXVI. Poglavje.

Imenitnost prosta duie, in kako se zadobi.

1. Gospod, to je čin popolnega moža,
da nikoli ne odjenja od svojega truda za
nebesa, in vendar v sredi skrbi kakor brez
skrbi živi, in sicer ne iz toposti, temveč iz
prostosti duha, ker ni nobeni stvari s krivo
ljubeznijo vdan.

2. Prosim te, o moj najmilejli Bog,
obvaruj me skrbi tega življenja, da se pre¬
več va-nje ne zapletem; mnogih telesnih
potreb, da me njih sladnost ne vlovi; vseh

10 *

148

dušnih ovir, da ne padem in me nadloge ne
poterejo.

Ne prosim, da me le tistih stvari ob¬
varuješ, za katerimi posvetna nečimernost
pohlepno drvi, temveč takih nadlog, katere
dušo tvojega hlapca tcžč zavoljo splošnje
kazni umrljivosti in jo ovirajo, da ne moie
dospeti do dušne prostosti, kolikor krat bi
hotel.

o. O moj Bog, neizrekljiva sladkost,
ogreni mi vse meseno tolažilo, ki me od¬
vrača od Ij bežni do večnega in me zarad
kakega posvetnega veselja k sebi vabi!

Moj Bog, naj me ne premaga meso in
kri, naj me ne oslepi svet in njegova kratka
slava, naj me ne omami vrag in njegova
prekanjenost!

Podeli mi moč, da se uprem, strpljivost,
da prenesem, in stanovitnost, da zvest osta¬
nem do konca.

Za vsa zemeljska tolažila mi daj naj¬
slajše mazilo svojega duha, in namesto me¬
sene ljubezni mi vlij ljubezen do tvojega
imena.

4. Glej, jed, pijača, oblačilo in druga,
za življenje potrebna priprava, je breme go¬
reči duši.

Podeli mi, zmerno vživati take potreb¬
ščine in ne se zaplesti v preveliko željo.

Vsega zavreči ni dovoljeno, ker uatoro
moramo ohraniti; iskati pa, kar je odveč

149

in prijetnejše, prepoveduje božji ukaz; iuače
namreč bi se meso duhu upiralo.

V vživanji vsega časnega, prosim, naj
me vodi tvoja roka, in uči mere nikdar ne
prestopiti.

XXVII. Poglavje.

Lastna ljubezen večni dobroti najbolj
nasprotuje.

1. Sin, vsega se moraš dati za vse,
in nič za sebe ne obdrži.

Vedi, da ti ljubezen samega sebe več
škoduje, kakor katerakoli posvetna reč.

Po meri ljubezni tvojega srca do kake
stvari te ona več ali manj miče.

Ce je ljubezen tvoja čista, priprosta in
po zapovedi božji, se ne boš navezal na no¬
beno stvar.

Ne poželjuj, česar imeti ne smeš. Ne <*.
imej, kar bi te oviralo in ob znotranjo pro¬
stost ^pravilo.

Čudno, da se ne izročiš iz globočine
svojega srca meni v vsem, kar zamoreš že¬
leti ali imeti.

2. Zakaj te mori prazna žalost, zakaj
tere nepotrebna skrb?

Moji volji se vdaj, in ne boš trpel no¬
bene škode.

Ako iščeš to ali uno, hočeš biti tu ali

150

tam zarad dobička in izpolnjcnja lastno
volje, nikoli ne boš v miru, nikoli brez skrbi,
ker pri vsaki reči boš našel kako pomanjk¬
ljivost in povsod ti bode kdo nasprotoval.

3. Zato no pomaga nič, da si marsi¬
kaj pridobiš in še pomnožuješ, temveč da
vse to zaničuješ in s koreninami iz srca
iztrgaš.

Ne razumi pa tega samo o ceni de¬
narja in bogastva, ampak tudi o želji po
časti in hrepenenji po prazni hvali; vse to
prejde s svetom vred.

Kraj malo varuje, afco manjka duh
gorečnosti; tudi mir ne bo dolgo trpel, čo
se išče od zunaj in nima svoje korenine v
srcu; to je, ako ne ostaneš v meni, zamoreš
se sicer spremeniti, pa ne poboljšati.

Ker priložnost prva, ki jo naletiš, to
bo zapeljala v to, česar si se ogibal, in še
v hujše.

Molitev za očiščenje srca in za nebeško

modrost.

4. Okrepi me, Bog, po milosti svetega

Duha.

Daj, da se ojači čednost v meni, in da
se moje srce iznebi vsake nepotrebne skrbi
in strahu, in se ne vname različnih želj po
katerikoli reči, bodi si malenkostni ali drago¬
ceni; temveč spomni me, da minem jaz in
vse stvari z menoj.

151

Kajti nic ni stanovitnega pod solncem,
kder je vse uečimernost in teža  du¬
ha. J ) O kako moder je, kdor tako misli!

5. Daj mi, Gospod, nebeško modrost,
da se učim le tebe iskati iu najti, le po tebi
hrepeneti in le tebe ljubiti; drugo pa po po¬
stavi tvoje modrosti ceniti, kakoršno je.

Daj mi modrost odpraviti lizuna in voljno
prenesti nasprotnika.

Zakaj to je velika modrost, ne sc obra¬
čati po vsakem vetru besed, niti poslušati
zapeljivke; ako se tako nastopi pot, so varno
hodi.

XXVIII. Poglavje.

Zoper jezike opravljivcev.

1. Sin, ne bodi nevoljen, ako kdo slabo
o tebi misli, in govori, česar rad ne slišiš.

Še slabeje moraš o sebi misliti, in ni¬
kogar za hudobnejšega imeti, kakor si ti.

Če si znotrajen človek, se za krilato
besede ne boš veliko izmeni!.

Ni majhna modrost, molčati v hudem
času in v duhu še k meni obračati, in zarad
človeške sodbe se ne vznemirjati.

2. Ne išči svojega miru v besedah
ljudi; naj namreč o tebi dobro ali slabo go-

‘) Prid. 3, 14.

152

vore, zato nisi drag človek. Kde je pravi
mir in prava čast? Ah ne v  meni?

In kdor ne želi ljudem dopasti in se
njih zamere ne boji, bo vžival obilo miru.

Iz neporedne ljubezni in praznega
strahu izhaja ves nemir in razprtje čutov.

XXIX. Poglavje.

Kako morali v britkosti Boga na pomoč
klicati in častiti.

1. Bodi češčeno na veke tvoje ime, o
Gospod, ki si hotel, da je ta skušnjava in
nadloga nad me prišla.

Ne morem jej uiti, ampak k tebi mi je
pobegnoti, da mi pomagaš, in mi jo v bla¬
gor obrneš.

Gospod, zdaj sem v britkosti, moje
srce je nepokojno in veliko trpim v sedanji
revi.

In zdaj, Ijubeznjivi Oče, kaj bi rekel?
Stiskan sem od vseh strani. Reši me iz te uref

Ali zato sem v to uro prišel,  *)
da se ti poveličaš, kedar sem zelo potrt in
po tebi rešen.

Rešijne milostljivo,oGospod, 3 )
ker jaz revež, kaj bi storil in kam se podal
brez tebe?

'*) Jan. 12, 27,

’) Ps,  39, U.

153

Daj mi Gospod tudi takrat potrpežljivost.

Pomagaj mi, moj Bog, in ne bom se
bal, naj bom še v tolikih težavah.

2. In kaj bi zdaj na to rekel? Gos¬
pod, tvoja volja se izgodi! 3 )  Saj sem
dobro zaslužil, biti stiskan in potrt.

Res moram zdaj trpeti, o da bi le
voljno, dokler ne mine vihar in boljše ne bo!

Zamore me pa tudi tvoja vsemogočna
roka te skušnjave rešiti in njen naval zlaj-
šati, da celo ne obnemorem; kakor si tudi
že poprej večkrat z menoj ravnal, moj Bog,
moje vsmiljenje.

In kolikor je meni težje, toliko je tebi
in tvoji desnici, o Najvišji, ta spre¬
memba ležj a. 3 )

XXX. Poglavje.

Boga za pomoč prosi in zvesto pričakuj
njegovo milost.

1. Sin, jaz sem Gospod, ki po¬
trjujem na de n b rit kosti.  3 )

K meni pridi, kedar ti dobro ne bo.
To je, kar ti nebeško tolažbo najbolj
zavira, da se prepozno k molitvi podaš.

Zakaj preden mene goreče prosiš, iščeš

*) Mat. 6, 10.

2 ) Ps, 76, 11.
s ) Nah. 1, 7.

154

povsod drngod tolažbe in se z zunanjimi
rečmi krepčaš.

Zato se izgodi, da ti vse malo basni,
dokler ne spoznaš, da sem jaz, ki rešim v
me zaupajoče, in da zunaj mene ni veljavne
pomoči, niti dobrega sveta, niti zdatnega
zdravila.

Zdaj pa, ko si dobil po viharji nov
pogum, okrevaj na solncu mojih milosti;
kajti, blizo sem (govori Gospod), da povrnem
vse ne le zvesto, ampak tudi obilno in bogato.

2. Je li meni kaj pretežkega? ali sem
podoben človeku, ki obeta, pa ne stori?

Kde je tvoja vera? Stoj trdno in stanovitno.

Bodi potrpljiv in hraber: tolažba bo ti
o pravem času prišla.

Čakaj me, čakaj 1 jaz bom prišel in te
ozdravil.

Skušnjava je, kar te muči, in prazen
strah, kar te plaši.

Kaj ti pomaga skrb za prihodnje slu¬
čaje, kakor da imaš žalost črez žalost? Za¬
dosti je dnevu njegova lastna te¬
žava.  *)

Prazno in nepotrebno je, žalostiti se
ali veseliti zarad bodočega, ki se morebiti
ne bo nikdar izgodilo.

3. Pa to je človeško, pečati se s ta¬
kimi domišljijami, in znamenje še šibkega
duha, tako lehko se zvijači sovražnika vdati.

’) Mat. 8, S4.

155

Njemu namreč ni mar, ali a resničnim
ali z krivičnim prevarja in slepi; ali pogu¬
blja z ljubeznijo do sedanjega ali s strahom
do bodočega.

Tvoje srce naj se tedaj ne prestraši in
ne boji.

V mene veruj in v moje vsiniljenje zaupaj.

Kedar misliš, da sem daleč od tebe,
sem cesto še bliže tebe.

Kedar misliš, da je skoro vse izgub¬
ljeno, ponuja se ti pogosto le veče zasluženje.

Ni vse izgubljeno, kedar ti kaj nav- w
skriž gre.

Ne smeš soditi po svojem sedanjem
mišljenji; tudi ne kakej težavi, naj pride od
koderkoli, se tako vdati in 8e ji podvreči,
kakor da bi ves up, izkopati se, bil odplaval.

4. Ne misli, da si čisto zapuščen, ako-
ravno ti za nekaj Časa pošljem britkost, ali
tudi zaželeno tolažbo odvzemem, ker tako se *
hodi v nebeško kraljestvo.

In to je (nikar ne dvomi) bolje za-te
in za druge moje služebnike, da se vadite v
nadlogah, kakor da bi vam vse po volji teklo.

Jaz poznam skrite misli; veliko bolje
je za tvoje izveličanje, da te včasih pustim
brez pomoči, da se kje ne prevzemeš zarad
dobrega izida, in si ne dopadeš y tem, kar nisi.

Kar sem dal, zamorem odvzeti in po-
vrnoti, kedar hočem.

5. ČJe dam, je moje, in če vzemem,

156

nisem tvojega vzel; ker moj je vsak dober
dar in vsako popolno darilo.  * *)

Ce ti pošljem težavo, ali katerokoli
zopernost, ne bodi nevoljen, in naj ti ne
upade srce.

Jaz zamorem kmalu pomagati in vso
težo v veselje spremeniti.

Vendar sem pravičen in velike pohvale
vreden, ko tako ravnam s teboj.

6. Ako prav spoznaš in v resnici spre¬
gledaš, ne smeš se nikoli zarad zopernosti
tako obupno žalostiti, temveč veseli se, in
poj mi hvalo.

Štej si velikoveč to v edino veselje, da
te z brhkostmi tepem in ti ne prizanašam.

Kakor je mene ljubil Oče, tudi
jaz vas ljubim, 2 )  rekel sem ljubljenim
učencem svojim, katerih resnično nisem poslal
na posvetno veselje, ampak v velike boje,
ne v čast- ampak v zaničevanje, ne na pra¬
znovanje, ampak na delo, ne k miru, ampak
da obrode veliko sadu v potrpljenji. Spo¬
minjaj se teh besed, moj sin!

XXXI. Poglavje.

Zapusti vse stvari, da najdeš Stvarnika.

1._Gospod, pač potrebujem še obilneje

*) Jakob l, 17 .

*) Jan. 15, 9.

157

milosti, ako hočem tje dospeti, kder me
nikdo in nobena stvarne bo mogla več ovirati.

Kajti, dokler me kaka reč zadržuje, ne
moreni prosto k tebi vzleteti.

Želel je prosto vzleteti, ki je rekel:
Kdo mi da p e r o t i, kakor g o 1 o b u, d a
bi vzletel in počival? 1 )

Kaj je mirnejšega od prostega očesa?
In kaj prostejšega od onega, ki ničesar na
zemlji ne želi ?

Prezirati tedaj moramo vsako stvar in
sami sebe celo zapustiti, ter zamaknenega
duha gledati, da ti, ki si vse vstvaril, nisi
nič stvarem podoben.

In kdor se ne iznebi vseh stvari, ne
more prosto božjih skrivnosti premišljevati.

Zato jih je tako malo, ki premišljujejo,
ker se jih malo zna od minljivega in od
stvari popolnoma ločiti.

2. K temu je treba veliko milosti, da
dušo spodbode in jo nad samo sebe povzdigne.

In če človek ni v dulm vzvišen in vseh
stvari oproščen in z Bogom ves zedinjen, ni
nobene cene, karkoli ve, karkoli ima.

Dolgo bo še majhen in se bo le po
zemlji plazil, ki razim edine neizmerne, večne
dobrote še kaj drugega čisla.

In vse, kar ni Bog, nič ni, in se mora
za nič imeti.

Velik razloček je med modrostjo raz-

*) Psalm 51, 7.

svctljencga in pobožnega moža. in med ved¬
nostjo učenega in ukaželjnega duhovnika.

Veliko imenitucjša je vednost, ki od
zgoraj, iz božjega vpljiva izvira od one, ki
sc težavno pridobi s človeško bistroumnostjo.

3. Veliko jih je, ki po premišljevanji
hrepene, pa si ne preskrbč, kar je k temu
potreba.

Močno jih zadržuje, da pri podobah ia
čutnih rečeh obstanejo, samih sebe celo za¬
tajiti pa se ne potrudijo.

Ne vem, kaj je to, kak o šen duh nas
navdaja, in kaj bi radi? Mi, ki se bogabo¬
ječim prištevamo, sc trudimo toliko za min¬
ljive, malovredue reči; ali o svoji z notra¬
njosti le redko kedaj z zbranim duhom pre¬
mišljujemo.

4. Žalibog, da se po kratki zbranosti
zopet raztresemo, in zarad svojih dejanj vest
svojo vse prepovršno izprašujemo.

Kde tičč naša nagnenja, ne opazujemo,
in svojega dejanja in nehanja, ki je tolikanj
nečisto, ne obžalujemo.

Ker vse meso je popačilo svojo
pot,  *) zato so vode potopa zagruole zemljo.

Ker je tedaj naše nagnenje sprideno,
tndi dejanje, ki izvira iz nagnenja, kakor iz
korenine svoje, ne more dobro biti.

Le čisto srce rodi sad dobrega življenja.

5. K oliko je kdo storil, se poprašuje;

') L Moj«. 6. 1 *.

159

pa zakaj in iz kakega namena jo storil, se
le malo pretehtajo.

Če jo bil kdo hraber, bogat, lep, spre¬
ten ali če mu je pero gladko teklo, če jo
sladko popeval, pridno delal, po tem se po-
izveda; ne govori pa se rado, kako je kdo
ubog v duhu, kako potrpežljiv in krotek, kako
pobožen in bogaboječ.

Natora ogleduje zunanjega človeka, r
milost se ozira na znotranjega.

Ona se mnogokrat moti; ta pa so za¬
naša ua Boga in se nc goljufa.

XXXII. Poglavje.

Zatajuj se in kroti hudo poželenje!

1. Sin, popolno prostosti nc boš za-
dobil, ako celo ne zatajiš samega sebe.

Vklencui so vsi malopridneži, samoljnbi,
poliotneži, radovedneži, pohajači, ki le meh-
kužuost iščejo, ne pa, kar je Jezusa Kristusa,
ter si domišljujejo in pripravljajo, kar ne bo
obstalo.

Zakaj prešlo bo vse, kar ni prišlo iz

Boga.

Drži se kratke in popolne besede:

„Z a p usti vse in našel boš vse,“  po¬
pusti poželjivost in našel boš rojr.

To prevdarfVTIuBh^ Tn boš spolnil,
boš vso razumel.

160

2. Gospod, to ni delo enega dneva,
tudi ne otročja igrača, ampak v tej besedi
je zapopadeua vsa popolnost bogaboječih ljudi.

3. Sin ne vstiaši se in srce ti naj ne
vpade, ko čuješ o poti popolnosti; temveč
spodbujaj se za njo, ali vsaj po nji hiepeni
in zdihuj.

O ko bi bilo tako s teboj, in ko bi se
ti povzdignol črez lastno ljubezen, in bi prav
po volji moji in mojega očeta ravnal, kakor
sem te podučil, tedaj bi mi zelo dopadel in
celo tvoje življenje bi ti v veselji in miru
preteklo.

Dokaj še zapustiti imaš; in če se meni
čisto ne izročiš, ne boš dosegel, kar zahtevaš.

Svetujem ti, kupiti si od meue
ognjenega zlata, da obogatiš 1 ),  to
je, nebeške modrosti, ki vse neporedno zaničuje.

Zavrzi vso pozemeljsko modrost, vse
človeško in lastno dopadenje.

4. Rekel sem, da si kupiš cenejega
mesto tega, kar je v človeških rečeh drago¬
ceno in visoko.

Kajti zelo navadna in malovredna in
skoraj pozabljena se zdi prava nebeška mo¬
drost, ki se ne preceni in posvetne hvale ne
išče, katero mnogi z besedo hvalijo, v de¬
janji pa zaničujejo; vendar pa je dragocen
biser, mnogim skrit.

‘j  8kriy. raz. S, 18.

161

XXXIII. Poglavje.

O nestanovitnosti srca in vednem namenu k
Bogu.

1. Sin, ue zaupaj svojemu nagnenju, w
ki ga zdaj imaš, kmalo se bo v drugo spremenilo.

Dokler živiš, si spremenljivosti podvr¬
žen, ako tudi nečeš; zato si zdaj vesel, zdaj
tužen, zdaj miren, zdaj nemiren, zdaj goreč,
zdaj mlačen, zdaj marljiv, zdaj len, zdaj
resnoben, zdaj lebkomiseln.

Pa vse te spremenljivosti se modri in
v duhu dobro učeni ne boji. On se ne iz¬
meni za nagnenje svoje in tudi ne porajta,
od katere strani veter nestanovitnosti vleče,
ampak vse namene in želje svoje obrača
stanovitno k Bogu.

Zakaj tako bo zamogel enak in nepre-
maknen ostati, če ima čisto oko pravega
namena v tolikih raznih dogodjajib neprene¬
homa v me obrneno.

2. Cern čistejše je oko namena, tem
stanovitnejše se hodi skoz razne viharje.

Pa včasih otemni oko čistega namena,
ozre se namreč hitro na kaj zapeljivega, kar
ga sreča.

In kaj redko se najde kdo, ki bi ga
nikakor ne omadeževalo samoljubje. •*

Tako so bili nekdaj Judje prišli v Be-
tanijo k Marti in Mariji, ne samo z ara d

n

162

Jezusa, ampak da bi tudi L a z a r a
videli. *)

Očistiti se mora tedaj oko namena, da
postane priprosto in pravično, da prezira vse
stvari in se ozira le k Bogu.

XXXIV. Poglavje.

Ljubi Boga in bode ti najljubši.

1. Glej! moj Bog in moje vse. Kaj
hočem več in kaj zamorem srečnejšega želeti?

O ljuba in sladka beseda! toda le za
tistega, ki ljubi Besedo,  ne pa svet, niti
ono, kar je na svetu.

Moj Bog in moje vse! Kdor raznmeje,
temu je dovolj lečeuo. in kdor ljubi, temu
je prijetno dostikrat ponavljati.

Ce si ti navzoč, je vse prijetno, če pa
tebe ni, mrzi vse.

Ti storiš srce pokojno, in velik mir in
prazniško radost.

Ti storiš, da dobro mislimo o vseh in
tebe sevsema hvalimo; ne more se pa nič
brez tebe dolgo dopa-di, ampak, naj nam je
kaj prijetno in piav ljubo, mora biti zraven
tvoja milost, in izviiati iz tvoje modrosti.

2. Komur si ti ljub, njemu ne bo-li
vse prav ljubo?

) Jan, 12, 9.

163

In komur ti nisi ljub, kaj bo Djemu
dopadljivo ?

Toda pešajo v tvoji modrosti vsi po¬
svetni modrijani in vsi hrepeneči po razuz¬
danosti mesa; ker oni nahajajo največo ne-
čimernost, le-ti pa smrt.

Kateri pa posvetno zaničevaje in život
strabovaje za teboj hodijo, so res modri, kor
zamenijo nečimernost za resnico, mesenost
za duha.

Tem je Bog prijeten; in karkoli v
stvareh dobrega najdejo, vse obračajo za
slavo svojega Stvarnika.

Ali velik, silno velik razloček je nmd
prijetnostjo Stvarnika in stvari, večnosti in
časa, nevstvarjene in vstvarjene luči.

3. O večna luč, ki presežeš vse vstvar¬
jene luči, zasveti se iz visokega nad meno
in razsveti vse globočine mojega sica!

Očisti, razveseli, razsveti in oživi mo¬
jega duha z vsemi njegovimi močmi, da se
tebe, od ljubezni navdan, zmirom držim.

O kedaj bo prišla tista blažena in za¬
želena ura, da me s svojo navzočnostjo na¬
sitiš in mi postaneš vse v vsem?

Dokler se mi to ne da, ne bom popol¬
noma vesel.

Zalibog! še živi v meni sta i človek,
ni še ne ves križan, ni še popolnoma zatrt.

Se se vzdiguje zoper duha, not,anje

11 *

164

boje vnema, in ne pripusti, da bi duša mimo
kraljevala.

4. Ali ti, ki gospoduješ črez
moči morja in miriš uepokojne va¬
love,  *) vstani, pomagaj mi!

Razp rši ljudstva  voj  s k ež  el j n a,  ^
poteri jih svojo močjo!

Skaži, prosim, svoja veličastva in slav¬
ljena bode tvoja desnica, kajti jaz nimam
drugega upanja, niti pribežališča, razun tebe,
Gospod moj Bog.

XXXV. Poglavje.

Dokler boŠ živel, ne boŠ brez skušnjav.

1. Sin v tem življenji nisi nikdar brez
skrbi, ampak dokler živiš, vedno ti je treba
duhovnega orožja.

Med sovražniki živiš, in od desne in
od leve te napadajo.

Če tedaj na vse strani ne rabiš ščita
potrpežljivosti, ne boš dolgo brez rane.

In če svojega srca nimaš trdno pri
meni, z resnično voljo vse trpeti zavoljo
mene, ne moreš sovražnikove sile prenesti in
venca blaženih doseči.

Moraš tedaj junaško vse predreti in se
z močno roko ustavljati vsakej nasprotnosti.

’) Ps. SR, 10.

S ) P8. 07, 31.

165

Zakaj le zmagovalcu se da mana, bo¬
jazljivcu pa ostane mnogo nadlog.

2. Ce v tern življenji iščeš pokoja,
kako boš pa potlej k večnemu pokoju prišel ?

Za počivanje se nikar ne pripravljaj,
ampak za veliko trpljenje.

Pravega miru ne išči na zemlji, ampak
v nebesih; ne pri ljudeh, ne pri drugih stva¬
reh, temveč le v Bogu.

Iz ljubezni do Boga moraš vse rad
prenesti, namreč križe in težave, skušnjave,
zasmeh, britkosti, pomanjkanje, bolezni, kri¬
vice, opravljanje, zmerjanje, ponižanje, za¬
sramovanje, svarjenje in zaničevanje.

To pomaga do kreposti, to skuša Kri¬
stusovega novinca, to spleta nebeški venec.

Tam bom plačal kratko trpljenje z več¬
nim veseljem, in časno zaničevanje z ne¬
skončno častjo.

3. Misliš-li, da boš imel vedno duhov¬
nih tolažeb po svoji volji'?

Moji svetniki niso imeli vedno takih,
ampak bili so velikokrat obteženi, in mno¬
gokrat skušani in zelo zapuščeni.

Toda potrpežljivo so se vselej obna¬
šali, in so več Bogu zaupali, ko sebi, vedoč,
da trpljenje tega časa ni v ni kaki
primeri z bodočo častjo 1 ),  ki nam je
obljubljena.

Hočeš-li ti koj imeti, kar so mnogi po

8 , 18 .

166

obilnih solzah in velikih trudih komaj do¬
segli ? v

Čakaj Gospoda, moško se vedi in trdno,
ne obupaj; ampak telo in dušo vedno daruj
za božjo čast.

Jaz bom obilno vračal, jaz bom s te¬
boj v vsaki brhkosti.

XXXVI. Poglavje.

Zoper krive sodbe.

1. Sin, izroči trdno svoje srce Gospodu
in ne boj se človeške sodbe, če ti le vest
pravi, da si čist in nedolžen.

Dobro in blaženo je tako trpeti, in tudi
leliko za ponižno srce, ki več v Boga kakor
v sebe zaupa.

Veliko ljudi veliko govori, in zato jim
je malo vrjeti.

Pa tudi vsem zadostiti ni mogoče.

Čeravno si je sveti Pavel prizadeval
vsem v Gospodu dopasti, in je vsem vse
postal  1 ), vendar mu je bilo malo mar,
če so ga sodili človeški jeziki. 2 )

2. Kolikor je zamogel, je za pobolj-
šanje in izveličanje drugih storil; ali zabra-

’) 1 . Kor. 9, 22.

*j 1. Kor. i,  3.

167

niti n' mogel, da bi ne bil nikdar od dru¬
gih sojen ali zaničevan.

Zato je vse Bogu izročil, ki vse ve; in
se je b; ani 1 s potrpežljivostjo in ponižnostjo
hudobnih jezikov ali pa takih ljudi, ki so
krivično in lažnjivo zoper njega si kaj iz¬
mišljevali, in kakor jih je bila volja, se
črez-nj povzdigovali.

Vendar pa je včasih tudi odgovoril, da
ne bi molče slabih pohujšal.

3. Kdo si ti, da se bojiš urnrjo-
čega človeka?  ‘)

Denes je in jutre ga ni več.

Boga se boj, in se ne boš bal človeš¬
kih groženj.

Kaj ti more kdo z besedo ali krivico?
Sebi bolj škoduje kakor tebi, božji sodbi pa
ne bo ubežal, kdor si koli bodi.

Imej Boga pred očmi, in se nikar ne
pritožuj.

Ako se ti zdaj zdi, da se moraš po¬
dati in trpeti sramoto, katere nisi zaslužil, ne
bodi nevoljen zato, in ne krajšaj si svojega
venca z nepofi pežljivostjo, temveč ozri se k
meni v nebo, ki sem mogočen rešiti te vsake
sramote in krivice in vsakemu povrnoti po
njegovih delih.

*) Izaj. 15, 12.

168

XXXVII. Poglavje.

Vsega se Bogu izroči, da zadobiš prostost
srca.

1. Sin, zapusti sebe in našel boš mene.
Ne izbiraj si ničesar in vjiruj se posebnosti
in vselej boš na dobičku.

Brž, ko se vdaš in več ne prevzemeš,
se ti bo dala obilneja milost.

2. Gospod, kolikokrat se naj vdam in
v čem zapustim?

3. Vselej in vsako uro, kakor v malem,
tako tudi v velikem. Ničesar ne izvzemem,
ampak bočem, da se v vsem posvetnega
iznebiš.

Kako boš inače moj in jaz tvoj, če
nisi na vse strani prost lastne volje?

Hitreje ko to storiš, boljše bo in čem
popolniše in odkritosrčniše, tem bolj všeč mi
boš in veči bo tvoj dobiček.

4. Nekateri se vdajo, pa ne iz cela,
in ker se še popolnoma na Boga ne zanesč,
hočejo se sami oskrbeti.

Nekateri s prva vse darujejo; potlej pa.
ko skušnjava potrka, prekličejo svoje darove;
zatorej v čednosti celo nič ne rastejo.

Ti ne bodo nikdar dospeli do prave
prostosti čistega srca, tudi milosti sladkega
prijateljstva mojega ne bodo okusili, dokler
se prej popolnoma ne vdajo in neprenehoma

169

ne zatajujejo. Le tako se zamorejo zediniti
z  meno in me zavživati.

5. Dostikrat sem ti rekel in zdaj zo¬
pet rečem: Zapusti sebe, vdaj se in vžival
boš velik mir srca!

Daj vse za vse, nič ne išči, nič nazaj
ne tirjaj, drži se mene čisto in brez oma¬
hovanja in imel me bodeš.

Prostega srca boš in tema te ne bo
pokrivala.

To skrbi, to prosi, to želi, da se vse
lastne volje iznebiš, čist za čistim Jezusom
hodiš, sebi odmrješ in meni večno živiš.

Tedaj bodo izginole vse prazne domiš¬
ljije, hude zmote in nepotrebne skrbi.

Tedaj bode tudi izginul prevelik strah
in ugasnola bode neporedna ljubezen.

XXXVIII. Poglavje.

Zunanje reči dobro vladaj, in v nevarnosti
k Bogu pribeži.

1. Sin. zato marljivo skrbi, da si pov-
sodi pri vsakem dejanji ali zunanjem opra¬
vilu v srcu prost in sam svoj gospodar, in
da vse reči ti strahuješ, ne pa one tebe, da
si gospod in vladar svojih dejanj, ne pa su¬
ženj ali najemnik.

Da si sloboden in pravi Hebrejec, gre¬
doč v delež in prostost božjih otrok, ki se-

170

danjo zaničujejo in po večnem hrepene; ki
minljivo gledajo z levim očesom in z desnim
večno.

Ki na pozemeljsko niso nikakor nave¬
zani, temveč tisto obračajo na božjo čast
tako, kakor je od Boga odločeno in od naj¬
višjega stvarnika vstanovljeno, kateri v
svojem stvarjenji ni dal neredu prostora.

2. Ce vsako prigodbo tako premisliš,
ter se na zunanji videz ne zanašaš in kar
si videl ali slišal, ne ogleduješ le z teles¬
nimi očmi, temveč v vsaki stvari z Mojzesom
hitro v šotor zaveze greš, se posvetovat z
Gospodom, boš koj božji odgovor slišal
in se vračal podučen v mnogih pričujočih in
bodočih rečeh.

Mojzes namreč, kedar ni vedel, kako
storiti ali kaj ljudstvu odgovoriti, se je vse¬
lej podal v šotor zaveze, tu je tudi molil v
nevarnostih in za hudobijo ljudstva.

Tako moraš tudi ti bežati v hram svo¬
jega srca in gorečejše prositi za pomoč.

Zato so tudi bili Jozue in Izraelci od
Gabavničanov vkanjeni, ker se niso prej
z Bogom posvetovali, 1 )  temveč ker
prelehkoverni, bili so po sladkih besedah in
lažnjivi pobožnosti zapeljani.

‘) Joz. 9, 14.

171

XXXIX. Poglavje.

Ne preobloži se z opravili.

1. Sin, izroči meni vselej svoje reči
in jaz bom ob svojem času vse prav obravnal.

Počakaj moje naredbe, in teknolo ti bo.

2. Gospod, jako rad tebi vse reči iz¬
ročim, moja skrb mi le malo zamore pomagati.

O da bi si bodočih prigodeb preveč k
srcu ne gnal, temveč da bi se tvoji volji ne-
odlagoma daroval!

3. Sin, pogostem se človek za kako reč,
katere si želi, silno žene; ali ko jo doseže, začne
drugače misliti, ker se želje človeške spre¬
minjajo in si izbirajo zdaj to, zdaj uno.

Ni tedaj brez dobička zatajevati se, -
tudi v celo majhnih rečeh.

4. Zares, poboljša se le tisti človek, ki
sam sebe zataji, in le on je prav sloboden
in varen.

Toda stari sovražnik, nasprotnik vseh
blagih, ne jenja skušati, ampak noč in den
jako zalezuje, da bi kje kakega neskrbnega
v goljufivo mrežo zajeti mogel.

Čujtein molite,  govori Gospod, da
ne padete v skušnjavo. 1 )

') Mat. 26, 41.

172

XI/. Poglavje.

Sam iz sebe nimaš nič dobrega.

1. Gospod, kaj je človek, da se
ga spominjaš, ali sinčloveka, da ga
obisk uješ? * *)

Kaj je zaslužil človek, da mu svojo mi¬
lost daješ?

Gospod, kako se morem potoževati, če
me zapustiš ? Ali kaj bi smel po pravici reči,
ako mi ne storiš, česar te prosim?

Zares, po pravici zamorem le misliti in
reči: Gospod, nič nisem, nič ne morem, nič
dobrega nimam iz sebe, temveč povsod le
omagujem in na nič silim.

In če me ti ne podpiraš in me v srcu
ne podučiš, ves mlačen postanem in raztresen.

2. Ti pa, Gospod, si zmerom enak 2 )
in nespremenljiv na veke, vedno dober, pra¬
vičen in svet, vse dobrotljivo, pravično in
sveto ravnaš in modro vladaš.

Ali jaz, ki sem bolj k hudemu nagnen,
kakor k dobremu, nisem nikakor stanoviten,
kajti na den se sedemkrat sp remi  n j a m. 3 )

Pa bode koj boljše, kedar bo tebi do-
padlo mi podati mogočno roko; saj le ti za-
moreš pomagati brez človeške pomoči in me
tako potrditi, da ne bom več nestanoviten,

‘) Ps. 8. 5.

*) Ps. m, us.

’) Dan. i, 13.

173

ampak da se moje srce edino k tebi obrne
in v tebi počiva.

3. Ko bi tedaj prav zna! slovo dati Člo¬
veškim tolažbam, da bi ali v pobožnosti ra-
stel, ali pa zarad potrebe, ki me sili tebe
iskati, ker ni človeka, da bi mu tožil: tedaj
bi pač smel tvoje milosti upati in se veseliti
daru nove tolažbe.

4. Hvala tebi, od katerega vse pride,
kedar koli mi kaj dobro izide.

Jaz pa sem nečimernost in nič pred
teboj, nestanoviten in slab človek.

Kako bi se tedaj povzdigoval, in zakaj
želim hvale?

XLI. Poglavje.

Zaničuj vso posvetno čast.

1. Sin! ne žalosti se, ako vidiš, da se
drugi častč in povišujejo, ti pa zaničuješ in
ponižuješ.

Povzdigni svoje srce k meni v nebo in
ne boš žaloval zavoljo zaničevanja ljudi na
zemlji.

2. Gospod! v slepoti blodimo in oholost
nas naglo premoti. Ako se prav pogledam,
se mi nikoli od nikake stvari ni krivica iz-
godila, in zato se tudi nimam zavoljo ničesar
proti tebi pritožiti.

Ker sem pa pogosto in težko proti tebi

174

grešil, vzdiguje se po pravici vsaka stvar
proti meni.

Jaz sem tedaj zares vreden zaničevanja,
ti pa hvale in češčenja.

In če nisem pripravljen, rad zaničevan
in zapuščen biti od vsake stvari in celo za
nič spoznan, ne bodem v notranjem miren
in stanoviten, niti v duhu razsvetljen, niti
popolnoma sklenen s teboj.

XI. 11. Poglavje.

Pravega miru pri ljudeh ne išči.

1. Sin! ako iščeš svoj mir pri človeku,
ker s teboj enako misli, boš nestanoviten in
zamotan; ako se pa držiš večne resnice, ne
boš žaloval, če ti prijatelj nezvest postane, ali
že umrje.

Iz mene mora izvirati ljubezen do pri¬
jatelja, in zavoljo mene moraš ljubiti vsakega,
ki se ti zdi dober in drag v tem življenji.

Brez mene ne velja niti ne traja prija¬
teljstvo, niti ni prava in čista ljubezen, katere
jaz ne sklenem.

Odmri nagnenju do svojih ljubih tako,
da boš želel, od svoje strani, biti brez vse
človeške družbe.

Toliko bolj se bliža človek Bogu, koli¬
kor dalje so pozemeljske tolažbe od njega;

1 (C)

toliko više se povzdiguje k Bogu, kolikor
globlje v sebe gre in kolikor bolj se zaničuje.

2. Kdor pa sam sebi kaj dobrega pri¬
pisuje, božjo milost od sebe odganja, kajti
milost svetega Duha išče veduo le ponižno srce.

Ko bi se znal vsega zapustiti, ter se iz¬
nebiti vsake ljubezni do stvari, takrat bi se
velika milost v tebe razlila.

Kedar se oziraš po stvareh, ne boš vi¬
del Stvarnika; uči se zatajevanja v vsem
zavoljo Stvarnika in prišel boš do božjega
spoznanja.

Najmanjša reč, ki jo neporedno ljubiš, „
te zadržuje od največe dobrote, in te omadežuje.

XLIII. Poglavje.

O nečimerni in 'posvetni učenosti.

1. Sin, naj te ne genejo lepe in visoke
besede ljudi! kajti kraljestvo božje ni
v besedi, temveč v moči.  ] )

Slušaj moje besede, ki vnemo srce in
razsvete pamet, obude kes in marsikako to¬
lažijo.

Nikoli zato ne beri besede, da bi se po¬
tlej zdel bolj učen in moder.

Trudi se pregrehe zatirati, ker to ti bo
več koristilo, kakor razlaganje mnogo težkih
vprašanj.

') Kor. 4, 20.

176

2. Ko dovolj prebereš in razumeš, se
vrni k edinemu začetku.

Jaz sem, ki dam človeku učenost in
delim majhnim jasniši razum od onega, ki
se pri ljudeh zadobi.

Kdor mene posluša, bo hitro moder in
bo rasel na duhu.

Gorje jim, ki mnogo žele od ljudi iz¬
vedeti, a malo marajo za pot, po kateri se k
meni pride.

Prišel bo čas, ko se prikaže učenik
učenikov, Kristus, gospod angeljev, ter bo po¬
slušal, kar je kdo bral, to je, izpraševal bo
slehernega vest.

Takrat bo J er n z alem s svetilnico
preiskal, 1 )  in očitne bodo temne skrivnosti,
modrost jezikov pa bode obmolknola.

3. Jaz sem, ki v trenotku ponižno dušo
povzdignem, in jo v večni resnici bolj podu¬
čim, kakor da bi deset let v šolo hodila.

Jaz učim brez hruša, brez zmešnjave,
brez lišpa, brez prepira,

Jaz učim zaničevati posvetno, naveličati
se sedanjega, iskati večno, skušati večno, ogi¬
bati se časti, pohujšanja prenašati, le na me za¬
upati, razun mene ničesar ne želeti, in mene črez
vse drugo goreče ljubiti.

4 Kajti nekdo, ki me je iz srca ljubil,
se je nebeških reči naučil iu jih premodro
razlagal.

‘) Zofr. 1, 12.

177

Vse zapustiti, mu je več pomagalo, ka¬
kor naučiti se visokih reči.

Toda drugače govorim svojim prijate¬
ljem, drugače pa svojim najljubšim; prijatelju
govorim v prilikah in podobah, svojim naj¬
ljubšim pa razodevam v veliki svetlobi
skrivnosti.

Knjige se za vse enako glase, pa vseh
enako ne poduče; ker jaz od znotraj re¬
snico učim, srce svarim, misli razkrivam, k
delu priganjam, in slednjemu kar je prav,
podeljujem.

XLIV. Poglavje.

Nikdar si časnih reči preveč k srcu ne Seni.

1. Sin, treba je, da veliko reči ne
znaš, in da si kakor mrlič na zemlji, in ka¬
kor da bi ti celi svet križan bil.

Treba je tudi, da si gluh za mnogo
reci in bolj to premisliš, kar ti je k mira.

Koristnejše je odvračati oči od nepo-
voljnega in slehernemu svoje meneujc pu¬
ščati, kakor prepirati se in besedovati.

Dokler si z Bogom, ter se oziraš na
njegovo sodbo, bodeš tudi laglje krivico trpel.

2. O Gospod! kam smo prišli ? Glej!
zarnd Časne nesreče se solzimo, trudimo se
in dirjamo za majhnim dobičkom; škodo
dušno pa pozabimo, da nam ni mar za njo.

12

178

To kar nam malo ali nič ne koristi,
nas zelo sla bi; za najpotrebniše pa smo za-
nikerni, ker ves človek je v posvetno zamiš¬
ljen in če se hitro ne zave, ga tudi svet
celo podere.

XLV. Poglavje.

Ne verjemi vsakemu človeku.

1. Gospod! pomagaj mi iz nadloge,
kajti prazna je človeška modrost.  G

Kolikokrat nisem našel zvestobe ondi,
kder sem se na njo zanesel; kolikokrat pa
sem jo našel tam, kder se je nisem nadjal!

Prazno je tedaj zaupati v ljudi; pomoč
pravičnih pa je pri tebi, Gospod! Bodi če-
ščen moj Gospod Bog v vsem, kar se nam
prigodi.

Slabi smo in nestanovitni, hitro se damo
premotiti in premeknoti.

2. Kdo se zamore tako skrbno in pre¬
vidno v vsaki reči varovati, da bi se nikoli
ne zmotil ali zapletel?

Pa kdor v tebe, Gospod, zaupa in tebe
s pohlevnim srcem išče, ne pade tako lehko.

Ako tudi zajde v nadloge iu je ves v
nje zapleten, ti ga hitro rešiš, in tolažiš, ker
nikoli ne zapustiš tega, ki v tebe zaupa.

‘) Ps. 59, 13.

179

Redek je prijatelj, ki se ne izneveri,
ampak v vsaki stiski zvest ostane.

Ti, Gospod, si od vseh najzvestejši,
tebi enakega prijatelja nimamo.

3. O kako modra je bila ona sveta
duša, ki je rekla: Moje srce je močno in
vtrjeno v Kristusu. ')

Ko bi jaz tak bil, bi me človeški strah
ne izplašil tako hitro, in grenke besede bi
me ne zbodle tako.

Kdo more vse prevideti, kdo prihodnje
nadloge odvrnoti?

Ako to hudo zadene, za kar znamo,
koliko bolj to, za kar ne vemo?

Pa zakaj se sirota nisem bolj previdel?
Zakaj sem drugim tako lehko verjel?

Pa saj smo ljudje, le slabi ljudje smo,
akoravno nas drugi spoštujejo in angelje
imenujejo.

Komu bi verjel, o Gospod, če ne tebi ?

Ti si resnica, ki ne motiš in se ne
izmotiš.

In zopet: V s a k č 1 o v e k j e 1 a ž n j i v * 2 ),
nestanoviten, omahljiv najbolj v govoru: tako
da se mu ne sme hitro verjeti, če se tudi
dozdeva, da resnico govori.

4. Kako modro sime spomnil, varo¬
vati se ljudi, in da so človeku so- n

*) Življ. sv. Agate.

2 ) Ps. 115 , 11.

12 *

180

vražniki njegovi domačini; ! ) tadi ne
verovati, ako kdo reče:  Glej, tukaj je,
ali glej, tam je. *)

Po lastni škodi sem izučen; o da bi
mi bilo to k veči previdnosti, ne pa k veči
nespameti.

Varuj se! pravi marsikdo; varuj se!
nikomur ne povej, kar ti rečem. In ko jaz
molčim, in mislim, da je skrito, on ne more
* molčati, kar zamolčati meje  prosil; ter izda
sebe in mene in odide.

Gospod! varuj me takih jezičnih in ne*
previdljivih ljudi, da jim v roke ne pridem;
in dodeli, da sem moder in previden v svo¬
jem govorjenji.

Resnične in modre besede mi daj go¬
voriti, J n odvrni od mene lažnjiv jezik.

Cesar trpeti ne morem, tudi sam nika¬
kor storiti ne smem.

5. O kako dobro in mirno je molčati
o drugih, in ne vsega brez razločka verjeti,
niti hitro dalje razglasiti, malokomu se razo¬
deti in tebe, ogledovalca srca zmeraj iskati;

Ter se ne obračati po vsakem vetru
besede, temveč vravnavati vse znotranje in
zunanje reči po tvoji volji.

Kdor hoče ohraniti nebeško milost, naj
se ljudi izogiba, občudovanja ne želi, in

‘) Mat. 10, IV, 06.
*) Mark. IS, Sl.

181

premarljivo le po tem hrepeni, kar življenje
boljša in gorečnost povečuje.

Mnogo pobožnih je opešalo zato, ker
se je njih pobožnost prezgodaj razglasila in
hvalila.

Zares je mnogo boljše, milost božjo
skrivati v tem revnem življenji, katero je
vedua skušnjava in vojska.

XLVI. Poglavje.

Kcdar te ljudje opravljajo in hudo o tebi
govore, na Boga zaupaj.

1. Sin! trdno stoj in v mene zaupaj.
Kaj so besede drugega, kakor le besede?

Po zraku lete, pa se. ne dotaknejo ka¬
mena.

Ako si kriv; glej, da se rad poboljšaš;
če pa nimaš ničesar na vesti, misli, da to
rad zavoljo Boga prenašaš. Vsaj žaljive be¬
sede pretrpi, dokler nimaš moči, kaj hujšega
pretrpeti.

In zakaj ti take malenkosti k srcu
gredo, če ne zato, ker si še prepoboten, in
se več, kakor treba, na ljudi oziraš? Ker se
bojiš biti zaničevan, nočeš biti grajan zarad
pregreškov in iščeš praznih izgovorov.

2. Le bolj se oglej, pa boš spoznal,
da še v tebi tiči svet in prazna ljubezen lju¬
dem dopasti.

182

Ker se toliko bojiš biti zaničevan in
osramoten zarad napak, je očitno, da nisi
dovolj ponižen, tudi ne celo odmrl svetu, in
da ti svet še ni križan.

Pa poslušaj mojo besedo; in te ne bo
skrbelo deset tisoč človeških besed.

Glej, če vse proti tebi govori, vse, kar¬
koli se da naj hudobnejega izmisliti, kaj ti
škoduje, ako se zato ne izmeniš, ter ne po-
rajtaš više od pezdirja? Ali ti zamore to le
en las izpuliti?

3. Pa kdor nima srca v sebi in Boga
pred seboj, tega zbode zaničljiva beseda.

Kdor pa v mene zaupa, in ne želi vsega
po svoji volji, je brez vsega človeškega strahu.

Zakaj, jaz sem sodnik, in poznam vse
skrivnosti, in vse, kako se godi; poznam
onega, ki krivico dela, in onega, ki jo trpi.

Jaz sem ukazal uno, in dovolil to, da
se iz mnogih src misli razodenejo.

Jaz bom sodil krivega in nedolžnega;
poprej pa sem hotel oba skušati po skrivni
sodbi.

4. Pričevanje ljudi dostikrat vara;
moja sodba pa je resnična, stala bo, in ne
bo ovržena.

Skrita je veči del in le malokomu v
vsem znana; nikoli vendar se ne moti, če se
tudi očem nespametnih zdi kriva.

K meni tedaj je treba v vsaki sodbi
priteči, ne pa se na lastno spoznanje zanašati.

183

Zakaj  pravični se ne prestraši,
karkoli semu zgodi od Boga. 3 ) Ako-
ravno se kaj krivičnega proti njemu govori,
ga to ne skrbi veliko.

Tudi se oholo ne veseli, če ga drugi
pametno izgovarjajo.

Misli namreč, da Jaz preiskujem
srca in ledja * 2 ),  ter ne sodim po obrazu
in človeški podobi.

Kajti gostokrat je pred menoj krivično,
kar je po človeški sodbi hvale vredno.

5. Gospod Bog! pravičen, mogočen in
potrpežljiv sodnik, ki poznaš človeško sla¬
bost in spačenost, bodi moja moč in vse
moje zaupanje, kajti samo moja vest mi ne
zadostuje.

Ti znaš, česar jaz ne poznam. Zato
mi je bilo treba poniževati se v vsem svar¬
jenji, in ga krotko prenašati.

Odpusti mi tudi milostljivo, kolikorkrat
nisem tako storil in daj mi zopet milost, še
več prenašati.

Obilno tvoje vsmiljenje namreč mi več
pripomore k odpuščenju grehov, kakor pra¬
vica, ki si jo lastim k zagovarjanju svoje
hinavske vesti.

Inče si tudinisem ničesar svest,
vendar nisem zavoljo tega opravi-

*) Preg, 12, 21.

2 ) Ps. 7, 10.

184

če n 1 ), ker brez tvojega vsmiljenja pred
tvojim obličjem nebo opravičena o-
beden človek 2 ).

XLVH. Poglavje.

Kar je težavnega, prenašaj zavoljo vežnega
življenja.

1. Sin, ne daj se potlačiti od težav,
katero zavoljo mene prevzemeš, in britkosti
te naj nikakor ne vžugajo, temuč moja ob¬
ljuba te naj krepča in tolaži v vsakem pri¬
hodku.

Jaz sem zadosti mogočen povrnoti čez
vso navado in vsako mero.

Ne boš se dolgo tukaj trudil, tudi ne
bos zmerom s težavami obložen.

Počakaj malo; skoro boš videl konec
trpljenja. Ura bo prišla, ko bo minol ves
trud in nemir.

Malo in kratko je vse, kar prejde s
časom.

2. Delo opravljaj, trudi se zvesto v
mojem vinogradu, jaz bom tvoje plačilo.

Piši, beri, poj, vzdihuj, molči, moli,
prenašaj moško zopernosti; vredno je večno
življenje takega, in še večega vojskovanja.

Prišel bo mir nekega dne, ki je Go-

‘) 1 . Kor. 4, 4.

*) Pa. 14?, %.

185

gpodu znan. Takrat ne bo ne dneva ne noči,
kakor je namreč zdaj; ampak večna ne¬
skončna svetloba, stanoviten mir in varen
pokoj.

Takrat ne boš pravil: Kdo me bo
rešil telesa te smrti?  J ) Tudi ne klical:
Gorje meni, ker se moje potovanje
podaljšuje 3 );  zakaj smrt bo izginola in
izvelieanje bo popolno, tudi strahu ne bo, am¬
pak le prijetna radost, družba mila in sladka.

3. O ko bi videl večne krone svetni¬
kov v nebesih, in v kaki slavi se zdaj ve¬
sele, kateri je ta svet nekdaj tako zaničeval
in življenja nevredne obsodil; resnično, na¬
enkrat bi se do zemlje ponižal in bolj želel
biti vsem podložen kakor enemu predpostavljen.

Tudi si ne bi želel veselih dni v tem
življenji, ampak veselil bi se zavoljo Boga
trpeti; in med ljudmi nič veljati, bi za naj-
veči dobiček držal.

4. O ko bi to spoznal in si globoko
v srce vtisnol, kako bi si upal le enkrat še
tožiti ?

Kaj ne boš za večno življenje časnih
težav prenašat?

To ravno ni kaj majhnega, izgubiti ali
pridobiti božje kraljestvo.

Povzdigni toraj svoje oči v nebo. Glej
jaz in z menoj vsi moji svetniki, ki so na

*) Rim. 7, 34.

s ) Pa. 11», 5.

186

tem svetu velik boj imeli, se zdaj vesele,
zdaj so potolaženi, zdaj varni, zdaj počivajo
in bodo vekomaj ostaii z menoj v kraljestvu
mojega očeta.

XLV1II. Poglavje.

Den večnosti in britkosti tega življenja.

1. O preblaženo prebivališče v nebeš¬
kem mestu!

O presvetli den večnosti, katerega noč
ne temni, ampak večna resnica vedno raz¬
svetljuje, den vedno vesel, vedno varen, ni¬
koli v nasprotno spremenljiv!

O ko bi že ta den napočil in vse to
pozemeljsko končalo!

Svetnikom se pač sveti v večno jasni
svetlobi, popotnikom na zemlji pa le od da¬
leč in kakor skoz zrcalo.

2. Nebeški prebivalci vedo, kako ve¬
sel je ta den, pregnani otroci Evini pa zdi¬
hujejo, da je njihov britek in žalosten.

Unevov tega časa je malo, pa ti so še
hudobni, polni žalosti in nadlog.

V teh dnevih se človek z mnogimi
grehi ognjusi, v mnoge strasti zaplete, z
mnogim strahom plaši, z mnogimi skrbmi
raztrese, z mnogo radovoljnostjo razgubi, v
mnoge nečimernosti zabrede, v mnoge zmote
pogrezne, z mnogimi težavami tere, s skuš-

187

njavami stiska, v nasladnostih slabi, v po¬
manjkanji muči.

3. O kedaj bo konec tolikih nadlog?

Kedaj bom rešen te nesrečne sužnosti
grehov ?

Kedaj boš le ti, Gospod, moja misel?

Kedaj ti vse moje veselje?

Kedaj bom popolnoma svoboden brez
vsakega zadržka, brez vsake nadloge duha
in telesa?

Kedaj bo trden mir, nerazrušljiv in
stanoviten, mir zunaj in znotraj, mir zanes¬
ljiv od vseh strani?

Dobrotljivi Jezus, kedaj bom pred te¬
boj stal in te gledal? Kedaj bom gledal
čast tvojega kraljestva?

Kedaj boš meni vse v vsem?

O kedaj bom s teboj v tvojem kra¬
ljestvu, katero si pripravil svojim izvoljenim
od vekomaj ?

Zapuščen sem, reven in prognan na
sovražno zemljo, kder so vedni boji in silne
nesreče.

4. Potolaži me v mojem prognanstvu,
ohladi mojo bolečino, kajti le k tebi zdihuje
vedno moja duša.

Vse je breme, karkoli mi ta svet v
tolažbo ponuja.

Tebe želim večno zavživati, pa ne
morem te doseči.

188

Nebeškega bi se rad poprijel, pa po¬
svetne reči in nezatrte strasti me zadržujejo.

Z duhom bi se rad nad vse reči vzdig-
nol, a meso me sili v svojo službo.

Tako se sam s seboj borim, nesrečen
človek, ter sem nadležen sam sebi; ker duh
želi navzgor, meso pa navzdol.

5. O kaj trpim znotraj; ko se v duhu
%  nebeškimi rečmi pečam in molim, me hi¬
tro truma mesenih misel sreča!

Moj Bog, ne oddalji se od mene in ne
odstopi v jezi od svojega služebnika.

Daj bliskati s svojo svetlobo
in razkropi je, izstreli svoje pu¬
ščice in razpršile bodo  se  *) vse sovra¬
žnikove domišljije.

Obrni moje misli k sebi, daj da bom
na vse posvetno pozabil, dodeli da hitro od¬
bijem in zaničujem mamila hudobij.

Priteči mi na pomoč večna Resnica, da
me nobena nečimernost ne gane.

Pridi nebeška sladkost in naj beži pred
tvojim obličjem vsaka nečistost.

Odpusti mi tudi in milostljivo prizanesi,
kedar pri molitvi moje misli niso le na te
obrnene.

Resnično namreč spoznam, da sem se
navadil jako raztresen biti.

Kajti mnogokrat nisem tam, kder s te-

l ) Pa. 143 , 0.

189

lom stopim ali sedim, ampak bolj ondi, ka¬
mor me misli zaneso.

Ondi sem, kder je moja misel. Moja
misel pa najrajša ondi, kder je tisto, kar
ljubim.

To mi hitro na misel pride, kar me po
natori razveseljuje, ali kar se mi iz navade
dopade.

6. Zato si ti Resnica očitno izrekla,
da, kder je tvoj zaklad, ondijetudi
tvoje__ srce  1 ).

Če nebesa ljubim, premišljujem rad ne¬
beške ^reei.

Če svet ljubim, veselim se nad posvet¬
no srečo in žalujem nad nesrečami.

če telo ljubim, me mnogokrat njegove
želje skušajo.

Če duha ljubim, veseli me duhovne
reči premišljevati.

Zakaj karkoli ljubim, o tem rad govo¬
rim in slišim, in od tega podobe seboj domu
nosim.

Ali blagor onemu človeku, ki da za¬
voljo tebe vsem stvarem slovo, ki natori silo
stori, in poželjivost mesa z gorečnostjo duha
mori, da bi z očiščeno vestjo tebi čisto mo¬
litev daroval in vreden bil, biti med angelj-
skimi zbori pozabivši zunaj in znotraj vse
pozemeljsko.

’) Mat. 6, H.

190

XLIX. Poglavje.

Hrepeni po večnem življenji.

1. Sin, kedar čutiš, da se ti želje po
večnem izveličanji od zgoraj bude, in hre¬
peniš zapustiti umrjoče telo in neprenehoma
gledati mojo svetlobo, tačas razširi svoje
srce in sprejmi radostno le-ta navdih.

Zahvali, kakor najbolj veš in znaš,
božjo dobroto, ki s teboj tako blagovoljno
ravna, te milostljivo obiskuje, goreče vnema,
mogočno podpira, da te lastna teža v po-
zemeljsko poželenje ne potlači.

Zakaj, to ni sad modrosti ali tvojega
truda, ampak milosti božje, ki se je ozrla
na-te, da v bogaboječnosti in ponižnosti ra¬
steš, se na bodoče vojske pripravljaš in si
prizadevaš, mene se z vso močjo srca držati
in mi goreče služiti.

2. Sin ! velikokrat ogenj gori, pa brez
dima se plamen nikdar ne vzdigne.

Tako tudi nekaterih želje plamene v
nebo, pa vendar niso brez skušnjav telesnega
poželenja.

To spričuje, da želje priti v nebo so
gorečejše, kakor pa volja Bogu služiti.

Take so tudi večkrat tvoje želje, o ka¬
terih meniš, da so tako srčne in stanovitne.

Karkoli namreč se zarad lastnega prida
počne, ni niti čisto, niti popolno.

3. Ne prosi za to, kar je tebi v ve-

191

selje in prid, temveč za to, kar je meni v
dopadenje in čast. Zakaj če prav premisliš,
ti morajo moji ukazi dražji biti, kakor last¬
ne želje in vse prijetnosti. Zmerom jih
spolnjuj. Jaz poznam želje tvoje, in pogoste
vzdihe tvoje čujem.

Rad bi že vžival svobodno čast božjih
otrok, že te miče večni dom in nebeška do¬
movina veselja polna; pa tista ura še ni
prišla: temveč drug čas je še, namreč čas
vojske^ čas trpljenja in skušnje.

Želiš z najvišjo dobroto napolnjen biti,
pa zdaj je ne moreš doseči.

Jaz sem: čakaj me, govori Gospod,
dokler ne pride božje kraljestvo.

4. Skušati se moraš na zemlji in v
marsičem se vaditi.

Tolažen bodeš včasih, celo vtolažen pa
na zemlji nikdar.

Ojači se in bodi čvrst v dejanji in pre¬
našanji vsega, kar je naturi zoperno.

Novega človeka moraš obleči in ves
drug mož postati.

Velikokrat moraš storiti, kar nočeš in
kar ti je ljubo, pustiti.

Kar drugim dopada, se bode posrečilo,
kar tebi dopada, bode zaostalo.

Kar drugi reko, se bode poslušalo, kar
pa ti porečeš, se bo zaničevalo.

Drugi bodo prosili in dobili, ti boš pa
prosil, ali ne dobil.

*>«

192

5. Drugi bodo sloveli, o tebi pa se bo
molčalo. Drugim se bode to ali uno zau¬
palo, o tebi pa porekb, da nisi za rabo.

Natora bo včasih zategadelj žalovala,
toda v tvoj prid, če boš molče prenašal.

V takem in enakem se skuša zvest
služebnik Gospodov, da pokaže, koliko se
more zatajiti in povsod premagati.

Najboljša prilika, odmirati samemu
sebi, se ti ponuja, kedar se moraš ravnati
po volji drugih, in trpeti, kar je tvoji volji
zoperno; posebno pa, če se ti zapoveduje,
kar se ti nerodno in nepotrebno zdi.

Ker se višji oblasti ustavljati ne upaš,
dokler si pod gosposko, zato se ti težavno
zdi ubogati druge, svojemu spoznanju pa in
svoji volji se odpovedati.

6. Pa premisli sin. takega trpljenja
sad, nagli konec, preobilno plačilo; in ležje
ti bo, jv veselje ti bode voljno potrpljenje.

Če tu namreč v majhnih rečeh svojo
voljo v pokorščini podvržeš, boš v nebesih
vse imel po svoji volji.

Tam boš namreč našel vse, kar boš
hotel, vse, kar boš želel.

Tam boš imel vsega dobrega obilno
brez strahu ga izgubiti.

Tam bo tvoja volja tudi moja volja,
in tvoje želje bodo tudi moje želje.

Tam se ti ne bo nihče ustavljal, nihče
se čez te potoževal, nihče te overal, in nihče

193

ti ne bo na potu; temveč vse, kar bi rad
imel, bode že pred teboj in bo vse tvoje
želje nasitilo iu do vrba izpolnilo.

Tam ti bodem povrnol slavo za prestano
sramoto, veličastno obleko za žalost, za po¬
slednje mesto kraljevi sedež na veke.

Tam boš vžival od sadu pokorščine,
ostra pokora se bo spremenila v veselje, in
ponižna podložnost bo s častjo ovenčana.

7. Zdaj tedaj se ponižno vklanjaj po¬
velju vseh in ne vprašaj, kdo da je rekel
ali velel.

Temveč za to najbolj skrbi, da za do¬
bro vzemeš in zvesto dopolniš vse, naj ti že
veleva ali pomigne višji ali nižji ali vrst¬
nik tvoj.

Naj iščejo drugi, kar hočejo, naj pre-
vzetujejo, s čemer jim drago, naj se hvalijo
črez vso mero: ti se za nič ne izmeni, am
pak le svojega zaničevanja se veseli, in mo
jega dopadeuja in časti se raduj.

To naj bo tvoja želja, da Boga vedno
poveličuješ, bodi si v življenji ali v smrti.

L. Poglavje.

V žalosti se izroči v božjo voljo.

1. Gospod Bog, nebeški Oče, bodi zdaj
in na veke hvaljen, ker se je izgodilo, kakor
ti hočeš in vse, kar narediš, je dobro.

13

194

Tebe naj bo vesel tvoj hlapec*: ne pa
sebe in tudi ne koga drugega, kajti ti sam
si pravo veselje, ti moje upanje in moja čast,
o Gospod.

Kaj ima tvoj hlapec, da ne bi bil od
tebe prejel in sicer brez vsega svojega za-
služenja?

Vse, kar si dal in naredil, je tvoje.

Revež sem in v težavah od mla¬
dih let 3 )  in nekokrat tako tužen, da me
solze posilijo, in mnogokrat v strahu zarad
bodočega trpljenja.

2. Želim veselje miru, po miru tvojih
otrok hrepenim, ki jih paseš v luči tolažbe.

Kedar daš mir in vliješ sveto radost,
je duša tvojega hlapca vsa vesela in goreča
za tvojo čast.

Če pa svojo milost odtegneš, kar se
premnogokrat izgodi, ne bo tvoj hlapec teči
zamogel po stezi tvojih ukazov; ampak ko¬
lena bo pripogibal in na prsi trkal, ker se
mu ne godi, kakor včeraj in predvčerajšnjim,
ko je bil v bleščobi tvoje luči in ste ga
tvoje peroti branile pretečih skušnjav.

3. Pravični, vselej hvalevredni Oče!
prišla je ura, da se poskusi tvoj hlapec.

Ljubeznjivi Oče, spodobi se, da tvoj
hlapec v ti uri kaj zavoljo tebe trpi.

O večne časti vredni Oče, ura, ki si

‘) Ps. sr, ic.

195

jo od vekomaj previdel, je prišla, da tvoj
hlapec za malo časa od zunaj omaguje, od
znotraj pa s teboj zedinjen živi.

Nekaj časa naj se zaničuje, ponižuje,
in zavrže od ljudi, trpljenje in slabosti naj
ga poterč; da zopet, ko zažari nova luč, s
teboj vstane in se poveliča v nebesih.

Sveti Oče, ti si tako zapovedal in hotel;
kar si ukazal, izgodilo se je.

4. Milost namreč skazuješ svojemu
hlapcu, ako trpi in je stiskan na svetu iz
ljubezni do tebe, kedar in koder koli hočeš.

Brez tvoje volje in previdnosti se samo
od sebe na tem svetu nič ne izgodi.

D o b r o j e z a-m e, dasime ponižal,
o Go s p o d, d a s e u č i m tvoje postave  *),
in napuhu in predrznosti srca dam slovo.

Koristno je meni, da je sramota po¬
krila moj obraz, naj bolj pri tebi, kakor pri
ljudeh tolažbe iščem.

Naučil sem se tudi iz tega tvoj,e neza-
popadljive sodbe se bati, ki tepeš pravičnega
in krivičnega, pa le po zaslnženji in pravici.

■5. Zahvalim te, da moji hudobiji nisi
prizanesel, temveč me z ostro šibo strahoval
in me pokoril od zunaj in od znotraj z bo¬
lečino in britkostjo.

Ni ga pod nebom, da bi me potolažil,
kakor le ti, Gospod moj Bog, duš nebeški

‘) Ps, 118, 71.

13 *

196

zdravnik, ki v d ari š in celiš, umoriš
in zopet oživljaš J ).

Tvoj strah je nad menoj in tvoja šiba
me bo izučila.

6. Glej ljubi Oče, v tvojih rokah sem,
pod tvojo svarilno šibo se vklanjam.

Sibaj moje telo in vkreni moj vrat, da
se nevkretuost moja vda tvoji volji.

Stori me pobožnega in ponižnega učenca,
kakor si vedno dobroten bil, in vselej ti bom
na migljej pokoren.

Sebe in vse svoje dam le tebi v pobolj-
šanje, ker je boljše tukaj strahovanemu biti,
kakor tamkaj.

Ti veš vsako in vse, in nič ti ni skri¬
tega v človeški vesti.

Bodoče veš, predno se izgodi; in ni
potreba, da bi te kdo učil ali spominjal reči,
ki se na zemlji gode.

Ti veš, kaj pospešuje moje poboljšanje
in koliko premorejo britkosti čistiti me mojih
zarjavelih grehov.

Ravnaj z menoj, kakor ti je ljubo in
drago in ne zavrzi me revnega grešnika.
Vse moje uboštvo ti do cela poznaš.

7. Daj mi, o Gospod, vedeli, kar mi
je vedeti treba, ljubiti, kar tebi najbolj do-
pade, ceniti, kar je tebi dragoceno, zaniče¬
vati, kar tvojim očem mrzi.

Ne daj, da bi po videzu sodil in po

‘) Tol). 13, 2.

197

sluhu nespametnih ljudi besedoval, temveč
daj mi po resnici o vidnih in nevidnih rečeh
soditi in prevdarjati, in v vsem najbolj
tvojo voljo spoznavati.

8. Ljudje se mnogokrat v svojih sod¬
bah motijo, in v svet zaljubljeni se goljufajo,
ker ljubijo le vidne reči.

Je-li človek, ako ga drugi hvalijo,
zato kaj boljši?

Goljuf prevari goljufa, nečimernik ne-
čimernika, slepec slepca, bolnik bolnika, ko
ga povišuje; in zares zelo zbega človeka ne-
čimerna hvala.

Ponižni sveti Frančišek torej prav pove,
rekoč: Kolikor človek velja pred Bogom,
toliko velja in nič več ] ).

LI. Poglavje.

Majhna dela opravljaj,  če velikih ne zamorei.

1. O sin! ne moreš vedno bolj po
kreposti hrepeneti, niti premišljevaje od stop¬
nje do stopnje se povzdigovati, ampak včasih
moraš zarad izvirne spridenosti stati od da¬
leč in težo trohljivega življenja, akoravno
nevoljno in z ostudom prenašati.

Dokler imaš umrjoče truplo, boš obču¬
til ostud in težave srca.

Primoran si tedaj večkrat v življenji

1 ) Sv. Bonav. v njeg. življ. pogl. 6.

198

črez težavo mesa zdihovati, ker se ne moreš
neprenehoma z duhovnimi vajami in z božjim
premišljevanjem pečati.

2. Tedaj je za te primerno, majhnih
in zunanjih del se poprijeti in z dobrimi de¬
janji se krepčati; moj prihod in nebeško
obiskanje s trdnim zaupanjem pričakovati;
svojo zapuščenost in suhost duha potrpežljivo
prenašati, dokler te zopet ne obiščem in te
vseh stisk ne rešim.

Kajti naredil bom, da težavo pozabiš,
in notranji mir zavživaš.

Razprostrl bom pred tebo svetega pisma
planjave, da začneš s širjim srcem po poti
mojih zapovedi hoditi.

In rekel boš: Trpljenje tega časa
ni vredno prihodnje slave, ki se bo
nad nami razodela. J )

LIL Poglavje.

Spoznaj, da si vrednejši tepen biti, kakor
tolažen.

1. Gospod! nisem vreden tvoje tolažbe,
niti kakega duhovnega obiskanja, in zatega-
del pravično z meno ravnaš, kadar me brez
pomoči in tolažbe pustiš.

Kajti, ko bi tudi zamogel točiti solz,

‘) Rimlj. 8, 18.

199

kolikor je morja, ne bil še bi tvoje tolažbe
vreden.

Zato ničesar nisem vreden, nego da me
tepeš in kaznjuješ, kajti tako in mnogokrat
sem te razžalil, in v mnogih rečeh sem se
zelo pregrešil.

Tedaj, če se stvar prav premisli, niti
najmanjše tolažbe nisem vreden.

Pa ti milostljivi in dobrotljivi Bog, ki
nočeš, da se tvoja dela pogubč, tolažiš svo¬
jega hlapca, ko si ni zaslužil, bolj, kakor
svet tolažiti zamore; da skažeš bogastvo
svoje dobrote posodam vsmiljenja.

Kajti tvoje tolažbe niso kakor človeški
marnji.

2. Kaj sem storil, o Gospod, da mi
skazuješ nebeško tolažbo?

Ne spomenim se, da bi bil kaj dobrega
storil, ampak da sem vedno bil nagnen k
grehu, len pa za poboljšanje.

Res je in ne morem tajiti. Ko bi dru¬
gače govoril, bi ti stal proti meni, in nihče
me ne bi zagovarjal.

Kaj sem zaslužil s svojimi grehi, nego
pekel in večni ogenj ?

Res spoznam, da sem vsega zasramo¬
vanja in zaničevanja vreden, in ne spodobi
se za me bivati v sredi pobožnih.

In akoravno to težko slišim, vendar
ihočem proti samemu sebi zavoljo resnice,

200

svoje grehe grajati, da leže tvojo milost
zadobim.

d. Kaj čem reči jaz dolžnik, poln
vsake sramote?

Nimam kaj drugega govoriti, nego samo
to besedo: Grešil sem, Gospod, grešil sem,
vsmili £e me, odpusti mi!

Pusti me malo, da objokujem
svojo tugo, p redno idem v mračno
zemljo, s smrtno temoto pokrito 1 ).

Kaj druga tako zelo od krivičnega in
nesrečnega grešnika tirjaš, nego da se spo¬
kori in poniža zavoljo svojih hudobij ?

Po resnem kesanji in ponižanji srca se
porodi up odpuščanja, vpokoji se vzuemir-
jena vest, zadobi se zopet izgubljena milost,
obvaruje se človek prihodnje jeze, in se sni¬
deta v svetem poljubu Bog in spokorna duša.

4. Ponižno kesanje črez grehe je tebi,
o Gospod, prijeten dar, dosti sladkejše duh-
teč pred tvojim obličjem, kakor kadilo.

To je tudi všeče mazilo, katero si ho¬
tel da se na tvoje noge vlije, ker skesanega
in ponižnega srca nikdar nisi zavrgel.

Tamkaj je zavetje pred obličjem raz¬
draženega sovražnika. Tamkaj se poboljša
in vmije, karkoli je skaženo in omadeževano.

‘) Job. 10, 30 ,  21.

201

LIH. Poglavje.

V srca, svetu vdana, Bog milosti svoje ne
vliva.

1. Sin! dragocena je moja milost; ne
more se pridruževati zunanjim rečem, in ne
posvetnim tolažbam.

Zatorej odstrani vse zavire milosti, če
jo hočeš zadobiti.

Samoto išči, rad sam bodi, ne želi z
nikomur se pogovarjati, ampak rajši Boga
pobožno prosi, da bi imel omečeno srce in
čisto vest.

Ves svet zaničuj, božja služba ti naj
bo nad vse zunanje reči.

Kajti ne moreš meni služiti in ob enem
minljivih reči se veseliti.

Znance in prijatelje moraš zapustiti,
srca ne smeš na nobeno časno tolažbo na¬
vezati.

Tako opominja sveti apostol Peter, da se
naj Kristusovi verniki vedejo, kakor tujci
in popotniki  *) na tem svetu.

2. O kako veliko zaupanje, bo imel
umirajoči, katerega ne veže nobeno nagnenje
do kake reči na svet.

Toda od vsega ločeno srce imeti, tega
se dober um ne zastopi, poželjiv človek pa
prostosti znotranjega človeka celo ne pozna.

Vendar če hoče resnično pobožen biti,

‘) 1. Petr. 2, 11.

202

mora se dalnjim in bližnjim stvarem odpo-
« vedati in se nikogar ne bolj bati, kakor sa¬
mega sebe.

Ce si samega sebe popolnoma prema¬
gal, boš si druge stvari ležje podvrgel.

Popolna zmaga je, samega sebe pre¬
magati.

Kajti kdor je samega sebe tako vkro-
« til, da mesenost pamet, in pamet v vsem
mene uboga, ta je resnično premagalec sa¬
mega sebe,_ in gospodar sveta.

3. Ce tako visoko priti želiš, moraš
možko začeti in sekiro v korenino zamalmoti,
da izdereš in zat,jfreš skrito neredno ljube¬
zen do samega sebe in do vsake zasebne
in telesne stvari. Iz tega, ker človek sa¬
mega sebe preveč neredno ljubi, skoraj vse
izvira, kar se s korenino vred zatreti mora.
Ce je to zlo premagano in vkročeno, bode
takoj mnogo mira in pokoja. Ali ker se jih
le malo prizadeva, samim sebi popolnoma
odmreti, in popolnoma same sebe zapustiti,
zato ostanejo v sebe zapletem in se ne mo¬
rejo črez sebe v duhu povzdiguoti. Kdor
pa prosto z menoj živeti želi, mora vsa svoja
p. napačna in neredna nagnenja zadušiti in ne
sme nobeni stvari z zasebno ljubeznijo
vdan biti.

203

LIV. Poglavje.

Nagibi natore in milosti so si nasprotni.

1. Sin, opazuj marljivo nagibe natore
in milosti, ker so si zelo protivni, tako, da
jih komaj razločuje bogaboječ in v sicu
razsvetljen človek.

Vsi sicer želijo dobro, in namerjujejo
s svojimi besedami in dejanji kaj dobrega;
in tako jih veliko prevarja to, ker se jim
zdi dobro.

2. Nato ra je zvita, ter jih mnogo vabi,
zaplete v mreže in goljufa in le samo sebe
ima zmerom za cilj.

Milost pa pri prosto hodi, ogiblje se
vsega, kar bi se lehko na slabo sodilo, noče
nikogar prevariti, in vse, karkoli dela, dela
Čisto zavoljo Boga, v katerem tudi konečno
najde počitek.

3. Natora nerada umrje, noče biti ne
stiskana, ne premagana, ne podložna, ne ra-
dovoljno podjarmljena.

Milost pa si prizadevlje sama sebe za¬
tajevati, zoperstavlja se poželjivosti, želi biti
pokorna, je rada premagana in se noče po¬
služevati lastne svobode; rada je pod stra¬
hom, in ne želi nikomur gospodovati, ampak
zmerom pod božjo oblastjo živeti, stati in biti,
ter je pripravljena zavoljo Boga, ponižno se
podvreči vsakemu človeku.

4. Natora se trudi za svojo korist, ter

204

gleda, kak dobiček bi od drugega dobila.

Milost pa ne gleda na to, kar bi njej
bilo na korist in dobiček, ampak bolj na to,
kar bi mnogim hasnilo.

5. Natora rada prejema čast in spo¬
štovanje.

Milost pa zvesto izroeuje vsako čast in
slavo Bogu.

6. Natora se boji osramotenja in za¬
ničevanja

Milost pa se veseli, zavoljo imena Je¬
zusovega trpeti osramotenje.

7. Natora ljubi lenobo in telesni počitek.

Milost pa ne more biti brez posla, tem¬
več se rada poprime dela.

8. Natora hoče imeti kaj nenavadnega
in lepega, ter zaničuje navadne in proste reči.

Milost pa se raduje prostega in pohlev¬
nega; težkega ne gleda grdo ter se ne sra¬
muje obleči si stare obleke.

9. Natora gleda na posvetne reči, ve¬
seli se časnega dobička, žalosti se zavoljo
škode, in jezi se zavoljo majhnega razžaljenja.

Milost pa skrbi za večno, ne vdaja se
posvetnemu, ne vznemirja se zavoljo izgublje¬
nega blaga, ne srdi se zavoljo trdih besed,
ker ima svoj zaklad in veselje v nebesih, kjer
nič ne prej de.

10. Natora je lakomna, ter rajša pre¬
jema, kakor deli, ljubi lastno in zasebno.

Milost pa je blaga in želi vsem dobro,

205

ogiblje se zasebnosti, zadovoljna je z malini,
in spozna, daje blaže dajati, kakor prejemati.

11. Nato ra se nagiblje k stvarem, k
lastnemu mesu, k nečimernostim in praznim
zabavam.

Milost pa vodi k Bogu in k čednostim,
odreka se stvarem, ogiblje se sveta, sovraži
mesena poželenja, kroti razvajenost in se
sramuje javno se pokazati.

12. Natora ima rajša kako zunanjo to¬
lažbo, s katero svoje počutke razveseljuje.

Milost pa išče samo v Bogu tolažbo in
v največi dobroti veselje, vzvišeno nad vse
minljivo.

13. Natora dela vse zavoljo koristi in
zavoljo lastnega dobička, ničesar ne more
zastonj storiti, temveč pričakuje doseči ali
toliko ali več, ali slavo, ali vgodno z dobrimi
deli, in želi, da bi se veliko cenila njena
dela in njeni darovi.

Milost pa ne išče nič časnega, ne za¬
hteva drugega darila za povračilo, kakor Boga
samega, in časnih potrebnih reči ne želi več
kakor toliko, kolikor jih potrebuje, da večno
izveličanje doseže.

14. Natora ima rada veliko prijateljev
in rodbine, baha se s časno službo in pleme¬
nitim rodom; sladka se mogočnežem, prilizuje
se bogatinom in hvali svoje vrstnike.

Milost pa tudi neprijatelje ljubi in se ne
baha s številom prijateljev; ne ozira se na

206

službo, ne na rod, razun, če je ondi več
kreposti.

Vgaja bolj siromaku, kakor bogatinu,
ima več vsmiljenja z nedolžnim kakor z mo¬
gočnim, veseli se s poštenjakom, nikakor ne
z lažnjivcem. Zmerom opominja dobre, da
skrbijo za boljše darove in Sinu božjemu
enaki postanejo.

15. Natora zelo rada toži v pomanjkanji
in sili.

Milost vbožtvo stanovitno prenaša.

16. Natora vse na-se obrača, za-se se
bori in prepira.

Milost [>a vse na Boga obrača, od ko¬
der izvira; dobrega nič sebi ue pripisuje in se
ne obnaša ošabno; ne prepira se, ne čisla
svoiega meneuja bolj kakor drugih, temveč
podvrže se v mišljenji in spoznanji večni
modrosti in božji skušnji.

17. Natora želi spoznati skrivnosti in
slišati novosti, hoče se očituo pokazati in
mnogo po čutilih skusiti, rada bi, da bi se ji
vse priznavalo in rada bi opravljala, kar po¬
hvalo in občudovanje prinaša.

Milost ue skrbi za to, da bi novosti in
nenavadnosti spoznala; kajti to vse izvira iz
stare popačenosti, ker nič novega in stalnega
ni na zeirdji. Zati rej uči počntke brzdati,
nefimernega samoljubja in bahanja se ogi¬
bati, hvale in občudovanja vredne reči poni¬
žno prikrivati in v vsaki znanosti koristni sad,

207

slavo in čast božjo iskati. Noče da njo ali
njena dela hvalijo, temveč želi, da slovi Bog
v svojih darovih, ki vse iz čiste ljubezni deli.

18. Ta milost je čreznatorna luč in nek
poseben dar božji, ter zlasti znamenje izvolje¬
nih in zastava večnega izveličanja; ona povzdi¬
gne človeka od zemeljskega do ljubezni nebeš¬
kih reči in spreobrne mesenega človeka v
duhovnega.

Čem bolj se torej brzda natora, tem obil-
neja prihaja milost; in vsaki den se po no¬
vih nadlogah obnovi zuotranji človek po
božji podobi.

LV. Poglavje.

O sjoridenosti natore in moči milosti božje.

1. Gospod, moj Bog, ki si me vstvaril
po svoji podobi in podobnosti, dodeli mi to
milost, katera je, kakor si mi pokazal, tako
velika in potrebna za izveličanje, da prema¬
gam ž njo svojo celo popačeno natoro, ki me
vleče v greh in pogubljenje.

Čutim namreč v svojem mesu postavo
greha, protivno postavi mojega duha, ki me
sili, biti v mnogih rečeh pokoren poželjivosti,
in morem se ustavljati njenim strastim le ta¬
krat, če mi pride na pomoč tvoja najsve¬
tejša milost, po kateri goreče hrepeni moje srce.

2. Tvoja milost, da, velika milost je

208

potrebna, da se premaga natora, katera je od
mladosti zmerom na hudo nagnena.

Zakaj greh prvega človeka, Adama, jo
je pokazil in spridil, in kazen tega madeža
je prešla na vse ljudi, tako, da se je natora,
katero si ti dobro in popolno vstvaril, popa¬
čila in je osiabela, ker se, sama sebe prepu¬
ščena, bolj nagiblje na hudo in pregrešno.

Zakaj majhna moč, ki ji še je ostala,
je kakor iskrica v pepelu skrita.

Ta iskrica je naravna pamet, obdana z
veliko temo, ki še nekoliko razsodi dobro
od hudega in razloči med resnico in lažjo,
čeravno ji ni mogoče vsega izpolniti, kar odo-
bruje; tudi nima popolne luči resnice in čistih
čutljejev.

3. Od tod pride, moj Bog, da se ra-
d uj e m tvoje postave po znotranjem
človeku 1 ),  vedoč, da jo tvoja zapoved do¬
bra, pravična in sveta, ki tudi zametuje vsako
hudobijo in svari pred grehom.

Po mesu pa služim postavi greha, ker
sem bolj pokoren poželjivosti, kakor pameti.

Od tod pride, da je sicer v meni,
hoteti dobro, izpolnjevati pa dobro,
tega ne morem. 2 )

Zatoraj se večkrat mnogo dobrega lotim,
ali ker mi milost manjka, katera bi podpirala

‘j Klin. 7, 22.

’) Rim. 7, 18.

209

mojo slabost, zavoljo majhne ovire odstopim
in obnemorem.

Zato se izgodi, da poznam pot popol¬
nosti, in dovolj jasno vidim, kako bi moral
ravnati. Ali, obložen s težo lastne popače¬
nosti, se ne povzdignem do popolnejšega.

4. O kako močno mi je potrebna, Go¬
spod, tvoja milost, da dobro začnem, da na¬
predujem in dovršim.

Kajti brez nje nič ne morem storiti, vse
pa zamorem v tebi, če mi tvoja milost pomaga.

O v resnici nebeška milost, brez katere
so vse lastne zasluge za nič, vsi darovi na-
tore brez vrednosti!

Nič ne velja umetnost, nič bogastvo, nič
lepota ali srčnost, nič bistroumnost ali zgo¬
vornost pri tebi, Gospod, brez milosti.

Darove natore imajo namreč dobri ka¬
kor hudobni; izvoljenih posebni dar pa je
milost ali ljubezen, in tisti, ki so ž njo za¬
znamovani, so vredni večnega življenja.

Tako imenitna je ta milost, da se niti
dar prerokovanja, niti čudodelstva, niti ka-
košnokoli drugo visoko modrovanje ne more
ceniti brez nje.

Cel6 vera, upanje in druge čednosti
niso tebi prijetne brez ljubezni in milosti.

5. O preblažena milost, ki ubogega v
duhu s krepostmi obogatiš, in tistega, ki je
bogat v mnogem blagu, iz srca ponižnega
storiš!

14

210

Pridi, pristopi k meni, napolni me rano
s svojo tolažbo, da ne obnemore moja duša
od truda in praznote duha!

Prosim te, Gospod, naj najdem milost
pred tvojim obličjem, zakaj zadostuje mi tvoja
milost, čeravno drugega nič ne dosežem, kar
natora želi.

Če me tudi mnoga britkost skuša in
stiska, ne bom se bal zlega, dokler bo tvoja
milost z menoj.

Močnejša je kakor vsi neprijatelji, in
modrejša kakor vsi modrijani.

6. Milost oznanjuje resnico, uči red,
razsvetljuje srce, tolaži v stiskah, preganja
žalost, odjemlje strah, goji pobožnost, vzbuja
solze.

Kaj sem brez nje, nego suho drevo in
nerodovitno grmovje, ki se ima posekati?

Gospod, tvoja milost naj mi tedaj pride
naproti in naj me spremlja, in dodeli, da bom
vedno dobra dela doprinašal po Gospodu Je¬
zusu, Kristusu, tvojem Sinu. Amen.

LVI. Poglavje.

Zatajevati moramo sami sebe in Kristusa
posnemati s križem.

1. Sin, kolikor se moreš samega sebe iz¬
nebiti, toliko se boš mogel z menoj združiti.
Kakor nič zunanjega želeti, znotranji

211

mir podeljuje, tako tudi znotraj zapustiti sa¬
mega sebe, z Bogom združuje.

Hočem te naučiti, popolno zatajevati
samega sebe po moji volji, brez ovire in
toženja.

Hodi za menoj: „Jaz sem pot, re¬
snica in življenj  e 4 ). Brez poti se ne hodi,
brez resnice se ne spozna, brez življenja se
ne živi.

Jaz sem pot, po kateri moraš hoditi;
resnica, katero moraš verovati; življenje, ka¬
tero moraš upati.

Jaz sem neprestopljiva pot, neizmotljiva
resnica in nekončljivo življenje.

Jaz sem najvarnejša pot, največa re¬
snica, pravo življenje, srečno življenje, nev-
stvarjeno življenje.

Ce ostaneš na moji poti, boš spoznal
resnico, in resnica te bo oprostila, in prejel
boš večno življenje.

2. Ako hočeš v življenje iti,
spol nuj zapovedi. * 2 )

Ako hočeš resnico spoznati, veruj mi.

Ako hočeš popolen biti, prodaj vse.

Ako hočeš moj učenec biti, zatajuj sa¬
mega sebe.

Ako hočeš večno življenje zadobiti, za¬
ničuj časno življenje.

*) Jan. 14, 6.

2 ) Mat. 19, 17.

14 *

212

Ako hočeš povišan biti v nebesih, po¬
nižuj se na zemlji.

Ako hočeš z menoj kraljevati, nosi križ
z menoj.

Kajti le služebniki križa najdejo pot iz-
veličanja in prave luči.

3. Gospod Jezus, ker je bilo tvoje živ¬
ljenje ubožno in svetu zaničevano, dodeli mi,
da zaničujem svet, tebe pa posnemam.

Zakajhlapecniveči od svojega
gospoda, in učenec ni nad učenika  ').

Naj se uri tvoj hlapec v tvojem živ¬
ljenji, ker v njem je moje izveličanje in prava
svetost.

Kar koli drugod berem ali slišim, to me
ne poživi, pa tudi ne razveseli popolnoma.

4. Sin, ker to Yeš, in si vse bral, boš
srečen, če boš tako storil.

Kdor moje zapovediima, injih
spoljnuje, ta je, ki me ljubi, in
jaz gabomljubil,insemu razodel  2 )
in ga v kraljestvo svojega Očeta k sebi
posadil.

5. Gospod Jezus, naj se izgodi, kakor
si rekel in obljubil, in daj mi to zaslužiti.

Sprejel, sprejel sem iz tvojih rok križ; no¬
sil, nosil ga bom do smrti, kakor si mi ga naložil.

Življenje dobrega meniha je res križ;
toda v raj pelje.

*) Mat. 10, 24.

s ) Jan. 14, 21.

213

Začel sem, nazaj ne smem, odstopiti pa
mi ne kaže.

6. Torej bratje, hodimo skupaj! Jezus
bo z nami.

Zavoljo Jezusa smo si naložili ta križ,
zavoljo Jezusa ostanemo stanovitni pri križu.

On bo naš pomočnik, ki je naš voditelj
in sprednik.

Glej, kralj naš gre pred nami, kateri
se bo za nas bojeval.

Moško hodimo za njim, nobeden se ne
sme bati ;  bodimo pripravljeni v boji pogumno
umreti. Ne delajmo te sramote svoji časti, da
bi od križa bežali.

LVII. Poglavje.

Ne bodi preveč pobit , kedar si v kake na¬
pake zabredel.

1. Sin, veliko več ste mi ljubi potrpež¬
ljivost in ponižnost v nesreči, kakor veliko
veselje in vdanost v sreči.

Zakaj te žali majhna beseda, ki se zo¬
per tebe govori? Ko bi še veča bila, ne bi
si je smel k srcu vzeti.

Za zdaj naj bo; ni prvo, ne novo, tudi
ne zadnje, če boš delj časa živel.

Dokler te ne doleti nič hudega, si za-
dosto moški.

214

Drugim dobro svetuješ in jih znaš jačiti
z besedami; kedar pa pride pred tvoja vrata
nagla stiska, zmanjka tebi sveta in moči. Po¬
glej svojo slabost, kakor jo večkrat v malih re¬
čeh skusiš, vendar je pa vse za tvoje izveli-
čanje, kedar se to in enako izgodi.

2. Izbij si to, kakor veš in znaš, iz srca;
in če te je kaj zadelo, naj te vendar ne po¬
bije in ne moti dolgo.

Prenašaj vsaj voljno, če ne moreš veselo.

Če tudi kaj takega slišiš, česar ne bi
rad, in če občutiš nevoljo, zdrži se; in ne
govori nič nespodobnega, kar bi vtegnolo otro¬
čiče pohujšati. Kmalu se bo vlegla vzbujena
nevolja, vrnola se milost ter osladila no¬
tranjo žalost.

Jaz še živim, pravi Gospod, in sem pri¬
pravljen ti pomagati in te bolj kakor poprej
tolažiti, če boš v mene zaupal in me vdan
klical.

3. Bodi mirnega srca in pripravljaj se
na večo potrpežljivost.

Ni še vse izgubljeno, če se večkrat
čutiš nemirnega ali zelo skušanega.

Človek si; ne Bog. ne angelj.

Kako bi tebi mogoče bilo, vedno le v
enem stanu Čednosti ostati, kar še celo ange-
ljem v nebesih in človeku v raji ni bilo dano?

Jaz sem, ki žalostne z radostjo vzbujam
in peljem tiste, ki spoznajo svojo slabost v
svoje izveličanje.

215

4. Gospod, blažena naj bo tvoja beseda,
sladka bolj kakor strd in satovje mojim ustom.

Kaj bi počel v tolikih revah in nadlo¬
gah, ko me ti ne bi s svojimi svetimi bese¬
dami krepčal ?

Da bi le enkrat do izveličanja prišel,
kaj zato, kaj in koliko še bom pretrpel?

Daj mi srečno umreti: daj mi srečno
se preseliti iz tega sveta.

Spomni se mene, moj Bog, in pelji me
po ravni poti v svoje kraljestvo! Amen.

LVIII. Poglavje.

Ne 'preiskujmo preglobokih reči in skrivnih
sodeb božjih.

1. Sin, varuj se prepirati o globokih
skrivnostih in skrivnih sodbah božjih: zakaj
je ta tako zapuščen, in uni v toliki milosti; za¬
kaj zopet ta tako ponižan, in uni tako visoko
povišan ?

Take reči presežejo ves človeški um;
nobena pamet, noben prepir ne zamore božje
sodbe zapopasti.

Redar ti tedaj sovražnik to svetuje, ali
tudi kaki radovedneži to poizvedujejo, odgo¬
vori jim s prerokom: Gospod ti si pravičen
in p r a v a j e tvojo sodba 1 ) ali pa: G o-

‘) P«. 108, 137.

216

spodove sodbe so resnične, opravi¬
čene same v sebi. J )

Moje pravične sodbe se mora človek
bati, ne pa je presojevati, ker je njegova
glava razumeti ne more.

2. Tudi si ne prizadevaj, poizvedovati
in tuhtati o zaslugah svetnikov, kateri je sve¬
tejši od drugega, ali kateri bode veči v ne¬
beškem kraljestvu.

Iz takošnik reči izvirajo večkrat neko¬
ristni prepiri in kregi; tudi rodijo ošabnost
in nečimernost; od tod pride nevošljivost in
razprtija, ker se drzne drug drugega svetnika
ošabno povišati.

Take reči vedeti hoteti in o njih poiz¬
vedovati nobenega sadu ne prinaša, timveč
svetnikom mrzi; ker jaz nisem Bog raz¬
prtije, ampak Bog miru * 2 )

Ta mir pa obstoji naj bolj v pravi po¬
nižnosti, ne pa v lastnem poviševanji.

3. Nekateri čutijo iz goreče ljubezni
veče nagnenje k tem, kakor k unim svetni¬
kom, pa bolj iz človeške, kakor iz božje
ljubezni.

Jaz sem, ki sem vse svetnike vstvaril;
jaz sem jim dodelil milost; jaz dal slavo.

Jaz poznam zasluženje vsakega; jaz
sem jih prehitel s svojim ljubeznjivim blago¬
slovom.

') Ps. 18, 10.

2 ) 1 . Kor. 14, 33.

217

Jaz sem že naprej poznal svoje od ve¬
komaj izvoljene; jaz sem jih od sveta izvolil,
niso oni mene izvolili.

Jaz sem jih po svoji milosti poklical;
pridobil po svojem vsmiljenji; jaz sem jih
vodil med mnogoterimi skušnjavami.

Jaz sem jih srčno tolažil, jaz sem jim
dodelil stanovitnost; jaz sem njihovo potrpež¬
ljivost ovenčal.

4. Jaz poznam prvega in poslednjega;
jaz vse z neprecenljivo ljubeznijo objemam.
Jaz moram hvaljen biti v vseh svojih svetni¬
kih ; jaz moram črez vse češčen in v slednjem
povišan biti, ki sem jih tako častitljivo po¬
višal in jih že poprej k taki časti odločil
brez vsega njihovega zasluženja.

Kdor tedaj enega mojih najmanjših za¬
ničuje, tudi velikega ne časti; zakaj jaz
sem malega in velikega vstvaril.  x )

In kdor katerega izmed svetnikov obre¬
kuje, obrekuje tudi mene in vse druge svetnike.

V ljubezni zvezani so vsi ena vez, vsi
enih misli, enih želj, vsi se enako ljubijo.

5. Vrh tega. (kar je še veličastneje) mene
veliko bolj ljubijo, kakor samega sebe in
svoje zasluge.

Zakaj nad se zamaknem in brez lju¬
bezni do samega sebe, ljubijo vsi le mene in
me vživajo mirno počivaje v meni.

Njih n e more nič odvrnoti ali žaliti;

‘) Modr. 6, 8.

218

zakaj polni večne resnice, so vsi goreči v
neugasljivi ljubezni.

Zatorej naj vtihnejo o zaslugah svetni¬
kov soditi posvetni in pohotni ljudje, ki dru¬
gega ne znajo, nego svoje nečimerno veselje
ljubiti.

Oni jemljejo in pristavljajo svetnikom
le po svojem nagnenji, ne pa kakor se do-
pada večni resnici.

6. Mnogim ljudem je nevednost tega
kriva, posebno tistim, ki so malo razsvetljeni
in so malokedaj katerega s popolno božjo
ljubeznijo ljubiti znali.

Nekateri iz natornega nagnenja in le iz
človeške prijaznosti k tem ali unim veče nag-
neuje čutijo; in kakor so pozemeljske reči,
ravno tako si tudi nebeške mislijo.

Vendar ni večega razločka, kakor je
med tem, kar si nepopolni ljudje domišljujejo,
in med tem, kar gledajo možje razsvetljeni
po božjem razodetji.

7. Varuj se tedaj, sin, o rečeh radovedno
se pogovarjati, ki tvojo vednost presegajo;
ampak to si z vso močjo prizadevaj, da bo¬
deš vreden, vsaj najmanjši biti v nebeškem
kraljestvu.

In ko bi tudi kdo vedel, kateri je sve¬
tejši od drugega, kaj bi mu to hasnilo, ako
se po tem spoznanji pred menoj bolj ne po¬
niža, in se k večemu češčenju mojega imena
ne vzbudi?

219

Veliko prijetneji je Bogu tisti, ki svoje
prevelike pregrehe in svoje še male čednosti
premišljuje, in pa, kako daleč še je od po¬
polnosti svetnikov, kakor tisti, ki se o veči
ali manjši imenitnosti svetnikov prepira.

Boljše še je, svetnike s srčnimi molit¬
vami in solzami prositi, in se njihovim veli¬
častnim priprošnjam ponižno priporočevati,
kakor njih skrivnosti s praznim izpraševanjem
preiskovati.

8. Oni so tudi najbolj zadovoljni, ko
bi le tudi ljudje znali zadovoljni biti, in se
vsega praznega govorjenja zdržati.

Svetniki se ne hvalijo s svojim zaslu-
ženjem, ker sami sebi nič dobrega ne pripi¬
sujejo ; ampak vse meni, ki sem jim vse dal
iz svoje neskončne ljubezni.

S tako veliko božjo ljubeznijo in prepol¬
nim veseljem so napolnjeni, da jim nič ne
manjka na slavi in so popolnoma srečni.

Vsi svetniki, viši ko so v časti, ponižniši
so sami v sebi in meni bližji in ljubši.

Zategadel najdeš zapisano, da so svoje
krone pred Bogapoložili in so pred
Jagnjetom na svoj obraz padli in
molili Živega od vekomaj do veko-

ma J- 1 )

9. Veliko jih poprašuje, kdo bi bil veči
v božjem kraljestvu, ki še sami ne vedo, ali
bodo vredni med najmanjšimi biti.

1 )  Skriv. raz. 4, 5, 10, 14.

220

Velika sreča je tudi med najmanjšimi
biti v nebesih, kder so vsi veliki; zakaj vsi
so in bodo otroci božji imenovani.

Najmanjši bo za tisoč, in sto¬
letni grešnik bo poginol.  *) Zakaj ko
so učenci vprašali, kdo bi bil veči v nebeš¬
kem kraljestvu, so ta-le odgovor zaslišali:

Ako se ne bote spreobrnoli in
ne postali, kakor otroci, ne pojdete
v nebeško kraljestvo. Kdorkoli se
tedaj poniža, kakor to-le dete, ta je
veči v nebeškem kraljestvu. * 2 )

10. Gorje tistim, ki se sramujejo z ma¬
limi prostovoljno se poniževati; kajti oni ne
bodo mogli skoz nizka vrata v nebeško kra¬
ljestvo priti.

Gorje tudi bogatim, ki imajo tukaj svoje
veselje; zakaj ubogi pridejo v božje kralje¬
stvo, oni pa bodo zunaj ostali in žalovali.

Veselite se ponižni in radujte se ubogi;
kajti vaše je božje kraljestvo, če le po res¬
nici živite.

LIX. Poglavje.

Stavi vse svoje zaupanje le v Boga.

1. Gospod! kaj je moje zaupanje, ki
ga imam v tem življenji, in kaj je moja naj-
veča tolažba med vsemi pod nebom?

‘) Izaj. 60, 22. 65, 20.

2 ) Mat. 18, 3. 4.

221

Nisi ti, Gospod moj Bog, katerega vsmi-
ljenje je neizmerno?

Kje se mi je brez tebe dobro godilo?

Ali kedaj se mi more v troji pričujoč-
nosti hudo goditi?

Rajši hočem zavoljo tebe ubog biti, ka¬
kor brez tebe bogat.

Rajši hočem s teboj na zemlji tujec
biti, kakor brez tebe nebesa posesti.

Kjer si ti, tam so nebesa; tam pa je
smrt in pekel, kjer tebe ni.

Jaz le tebe želim; zatorej mi je potreba
po tebi izdihovati, klicati in v molitvah po
tebi hrepeneti.

V nobenega ne morem popolnoma zau¬
pati, da bi mi v stiskah pomagal, kakor le
samo v mojega Boga.

Ti si moje upanje in zaupanje, ti si
moj tolažnik, ti si najsvetejši izmed vseh.

2. Vsak le svoj dobiček išče; ti pa le
moje izveličanje in moje poboljšanje želiš,
in mi vse k dobremu obračaš.

Akoravno mi mnogotere skušnjave in
zopernosti dopuščaš, vendar to vse k moji
koristi ravnaš, ker znaš na tisošerni način
svoje izvoljene skušati.

In za to, da me skušaš, ti nisem manj
ljubezni in hvale dolžen, kakor da me z ne¬
beškimi tolažbami navdajaš.

3. Na tebe tedaj, o Gospod Bog, se
opira moje upanje in pribežališče; tebi vsako

222

britkost in težavo izročim, ker vse slabo in ne¬
stanovitno najdem, karkoli razven tebe vidim.

Zakaj veliko prijateljev ne bode poma¬
galo, tudi hrabri pomočniki ne morejo poma¬
gati, ne modri svetovalci prav svetovati, ne
učene bukve razveseljevati, nobena, še tako
draga stvar rešiti, nobeden skrit in prijeten
kraj obvarovati, če ti sam ne pristopiš, ne
pomagaš, ne potrdiš, ne tolažiš, ne učiš in
ne varuješ.

4. Zakaj vse, kar mir in srečo obeta,
brez tebe nič ni in tudi v resnici nič sreče
ne prinese.

Ti si tedaj konec vsega dobrega in vi¬
sokost vsega življenja, in globočina vse mo¬
drosti ; in v tebe čez vse zaupati, je naj¬
slajša tolažba tvojih služebnikov.

Na tebe se ozirajo moje oči, v tebe za¬
upam, o moj Bog, oče vsega usmiljenja.

Blagoslovi in posveti mojo dušo z ne¬
beškim blagoslovom, da bi postala tvoje sveto
prebivališče in sedež tvoje večne slave, in
da bi se v tempeljnu nič ne našlo, kar bi
oči tvoje presvete veličasti žalilo.

Po velikosti svoje dobrote in po obil¬
nosti svojega usmiljenja, ozri se name in
usliši molitev svojega ubogega služebnika, ki
prebiva daleč od tebe v deželi smrtne sence.

Obvaruj in ohrani dušo svojega služeb¬
nika med tolikimi nevarnostmi zapeljivega

223

sveta; in naj jo spremlja tvoja milost in
vodi po poti miru v pravo domovino večne
svetlobe. Amen.

Konec tretje knjige.

četrta knjiga.

0 zakramentu svetega Rešnjega Telesa.

Pobožen opomin k sv. obhajilu.

Glas Kristusov.

Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste
obteženi, in jaz vas bom poživil, pravi Gospod.

Kruh, katerega bom jaz dal, je moje
meso za življenje sveta.

Vzemite in jejte, to je moje telo, ki bo
za vas dano; to storite v moj spomin.

Kdor je moje meso in pije mojo kri,
ostane v meni in jaz v njem.

Besede, ki sem vam jih jaz govorih so
duh in življenje.

224

I. Poglavje.

S koliko spostlivostjo se ima Jezus Kristus
sprejemati.

Glas učenca.

1. To so tvoje besede, Jezus Kristus,
večna resnica, če ravno ne v enem času iz¬
rečene in ne na euem kraji zapisane.

Ker so tedaj tvoje in resnične, moram
je vse hvaležno in zvesto sprejeti.

Tvoje so in ti si je govoril; pa tudi moje
so, kajti za moje izveličanje si je izrekel.

Radovoljno je sprejmem iz tvojih ust,
da se globokejše v moje srce vtisnejo.

Vabijo me besede premile, presladke
in preljubeznjive; pa strašijo me lastni grehi,
in nečista vest mi ne dopušča takih skrivno¬
sti sprejeti.

Vleče me sladkost tvojih besed, pa teži
me veliko število mojih pregreli.

2. Ti veliš, naj se ti z zaupanjem bli¬
žam, ako hočem imeti s teboj delež, in naj
živež neumrjočnosti sprejmem, ako želim večno
življenje in slavo doseči.

Pridite,  praviš, k meni vsi, ki se
trudite in ste obteženi, injaz vas
bom poživel.  ] )

O sladka in prijazna beseda za uho
grešnikovo, ker ti Gospod moj Bog, revnega

') Mat. 11, 28.

225

siromaka vabiš k zavživanju svojega najsve¬
tejšega Telesa.

Pa kdo sem jaz o Gospod! da se pre¬
drznem k tebi pristopiti? Poglej, neskon¬
čna nebesa  te  ne  o b s e ž e j o *), in ti mi
praviš: Pridite k meni vsi!

3. Kaj neki pomeni ta premila prijaz¬
nost in preljubeznjivo povabilo?

Kako bi smel priti, ker si nisem niče¬
sar dobrega svest, kar bi me osrčevalo?

Kako bi te vpeljal v svojo hišo, ki sem
večkrat tvoje najdobrotljivejše obličje razžalil?

Angelji in nadangelji te časte, boje se
svetniki in pravični, in ti praviš: Pridite  k
meni vsi!

Ko bi ti,  Gospod, tega ne rekel, kdo
bi vnel, da je res ?

In ko ti ne bi zaukazal, kdo bi so bli¬
žati predrznol?

4. Glej! Noe pravičen mož je sto let
tesal ladijo, oteti sebe iti nekaj druzih ljudi;
in jaz, kako bi se v eni uri pripravil, spo¬
dobno sprejeti Stvarnika sveta?

Mojzes, tvoj veliki služebnik in poseben
prijatelj, je napravil skrinjo iz netroliljivega
lesa in jo je preoblekel z najčistejšim zla¬
tom, da bi plošči postave v njo položil;
in jaz, trobljiva stvar, bi si upal tebe, ki po¬
stavo daješ in življenje deliš, tako brez-
trndno prejeti?

‘) 3. Kralj. 8, s?7.

15

226

Salomon, najmodrejši izraelski kralj, je
veličasten tempelj sedem let v hvalo tvojega
imena stavil in osem dni god njegovega po¬
svečevanja praznoval, tisoč spravljivih dari¬
tev daroval in skrinjo zaveze med trombe
glasom in radpvanjem na pripravljen kraj slo¬
vesno postavil:

In jaz nesrečni in najrevniši izmed ljudi,
kako bi te v svojo hišo vpeljal, ki komaj
pol ure pobožno prebiti zamorem; in da bi
le enkrat vredno pol ure se znašel pred teboj!

5. O moj Bog, koliko so si oni priza¬
devali tebi dopasti 1

O kako malo pa je, kar jaz storim !
Kako malo časa potrebujem kedar se k ob¬
hajilu pripravljam!

Malokedaj sem ves zbran, in kaj redko
vsake raztresenosti prost.

In gotovo bi v tvoji izveličalni priču-
jočnosti, o Bog nobene nespodobne misli ne
smel imeti; tudi z nobeno stvarjo se pečati.
Saj se pripravljam, sprejeti pod svojo streho
ne kar angelja, ampak vseh angeljev Gospoda.

6. Zares, silno velik razloček je med
skrinjo zaveze z vso nje sveto opravo, in med
tvojim najčistejšim Telesom z njegovimi neiz¬
rekljivimi močmi; silno velik je razloček med
daritvami stare zaveze in pravo daritvo tvo¬
jega Telesa; one namreč so bile le podobe
bodočih skrivnosti, ta pa spolni vse daritve
postave Mojzesove.

221

7. Zakaj tedaj se moje srce pred teboj
v ljubezni bolj ne vneme?

Zakaj se z večo skrbjo ne pripravljam
tvoje svete skrivnosti sprejeti, ker so vendar
oni starodavni sveti očaki in preroki, tudi
kralji in poglavarji z vsem ljudstvom, tako
gorečnost v božji službi razodevali?

8. Pobožni kralj David Ije plesal pred
skrinjo božjo na vse moči, spominjaje se nek¬
daj očakom podeljenih dobrot; godbo za
tempelj je preskrbel, svete pesmi zložil, da
so se veselo prepevale, tudi sam je navdih-
nen od zgoraj, pogostoma prepeval na karpo
božjo slavo: učil je izraelsko ljudstvo, iz
celega srca Boga hvaliti in z vbranim gla¬
som vsak den slaviti in poveličevati.

Če je takrat taka pobožnost bila in tak
spomin božje livale pred skrinjo zaveze, ko¬
liko spoštovanja in pobožnost moram jaz in
vse krščansko ljudstvo imeti v pričujočnosti
tega zakramenta, pri zavživanji preveličast-
nega telesa Kristusovega.

9. Mnogo jih teka obiskovat od kraja
do kraja ostanke svetnikov, in čudijo se za-
slišavši njih dela; prostorna poslopja svetišč
pregledujejo, poljubujejo v svilo in zlato za¬
vite kosti svetnikov.

In glej, ti si tukaj pričujoč pred menoj
na altarji, moj Bog, Svetnik svetnikov, Stvar¬
nik ljudi in Gospod angeljev.

Mnogokrat je takega romanja uzrok

15 *

228

radovednost ljudi in novost nepoznanih reči,
ter se zadobi le majhen sad poboljšanja, po¬
sebno, kjer se lahkomiselno roma brez pra¬
vega kesa.

Tukaj v zakramentu altarja pa si ves
pričujoč, moj Bog, človek  Jezus Kristus, kjer
se tudi obilen sad večnega izveličanja zadobi,
kolikorkrat te kdo vredno in pobožno sprejme.

Semkaj nas ne vabi kaka lahkomisel¬
nost, tudi ne radovednost ali telesno veselje,
ampak trdna vera, pobožno upanje in iskrena
ljubezen.

10. O Bog, nevidljivi stvarnik sveta,
kako čudapolno delaš z nami! Kako sladko
in milostljivo s svojimi izvoljenimi ravnaš,
katerim sebe samega v zakramentu za živež
ponujaš!

To namreč ves razum presega; to po¬
sebno vabi srca pobožnih in vžiga poželjenje.

Zatorej zvesti prijatelji tvoji, ki celo
svoje življenje na poboljšanie ravnajo, zadobe
pogostem iz tega najčastitljivšega zakramenta
veliko pobožnost, milost in ljubezen do
kreposti.

11. O čudovita in skrivna milost za¬
kramenta, katero spoznajo le verniki Kristu¬
sovi, neverniki pa in grehu vdani je ne mo¬
rejo zadobiti.

V tem zakramentu se deli duhovna mi¬
lost in se popravlja v duši izgubljena krepost
in po grehu oskrunjena lepota se vrača.

229

In tolika je nekokrat ta milost, da za¬
voljo bogastva pobožuosti ne čuti le dub,
timveč tudi slabotno truplo novo in večo moč.

12. Kako zelo naj bi obžalovali in
omilovaii mlačnost in lenobo svojih src, da
jib ne prešine in ne prevzeme hrepenenje po
zavživanji Jezusa Kristusa, v katerem je ves
up in zasluženje onih, ki se hočejo izveličati.

On je namreč naše posvečenje in odre¬
šenje, On tolažba popotnikov, in svetnikov
večna radost.

Zelo obžalovati tedaj moramo, da jih
mnogo to izveličalno skrivnost tako malo
spozna, ki nebesa razveseljuje in celi svet
ohranjuje.

O slepota in trdokornost človeškega
srca, tako neizrekljive dobrote ne bolj spo¬
znati in po vsakdenjem zavživanji jo celo
prezirati!

13. Ko bi se namreč ta najsvetejši
zakrament le na enem kraji delil in le od
edinega duhovnika na svetu posvečeval, kaj
misliš, kako bi ljudje po enem kraji in po
takem duhovniku božjem hrepeneli, hoteči
gledati obhajanje božje skrivnosti?

Sedaj pa je mnogo duhovnikov, in v
mnogoterih krajih se daruje Jezus Kristus,
da bi se milost in ljubezen božja do človeka
toliko bolj pokazala, kolikor bolj je sveto
obhajilo po svetu razširjeno.

Hvala tebi, mili Jezus, večni pastir, ki

230

si nas revne in zavržene blagovolil z dragim
svojim telom in kr rjo okrepčati, in k zavži-
vanju teh skrivnosti tudi s povabilom svojih
lastnih ust poklicati, rekoč: Pridite k meni
vsi, ki se trudite in ste obteženi in
jaz vas bom poživel.

II. Poglavje.

Neizmerna dobrotljivost in ljubezen božja v
zakramentu.

Gias učenca.

1. V tvojo dobroto in veliko usmiljenje,
o Gospod, zaupajoč bližam se reven izveli-
čarju, lačen in žejen viru življenja, potreben
kralju nebes, suženj gospodu, stvar stvarniku,
žalosten svojemu krotkemu tolažniku.

Pa od kod mi to, da prideš k meni?

Kdo sem jaz, da mi samega sebe daješ?

Kako sme grešnik pred tebo se prika¬
zati? in ti, kako se ponižaš obiskati grešnika?

Ti poznaš svojega služebnika in veš,
da nič nima dobrega na sebi za česar voljo
bi mu to storil.

Spoznam tedaj svojo revščino, pripo-
znam tvojo dobroto, slavim krotkost in se
zahvaljujem zavoljo prevelike ljubezni. Za-
rad samega sebe to storiš, ne zarad mojih
zaslug; da bi tvoja dobrota meni bolj očitna
postala, da bi tvojo ljubezen si bolj k srcu

231

vzel in ponižnost mi bolj popolnoma pri¬
poročil.

Ker je tedaj to tebi všeč, in si ukazal,
da se tako izgodi, je tudi meni tvoja blago-
voljnost všeč, da bi le moja hudobija ne na¬
sprotovala.

2. O sladki in dobrotljivi Jezus, ka-
košno spoštovanje in kaka zahvala z večno
častjo ti gre za sprejemanje tvojega svetega
Telesa, katerega vrednost noben človek razlo¬
žiti ne more!

Pa kaj bi pri tem obhajilu mislil, pri
pristopu k svojemu Gospodu, katerega do¬
stojno častiti ne morem, in vendar pobožno
sprejeti želim?

Kaj bi mislil boljšega in izveličalnej-
šega, kakor da samega sebe pred teboj po¬
polnoma ponižujem in tvojo neskončno dobroto
nad sebe povišujem?

Hvalim te, moj Bog in povišujem ve¬
komaj. Ponižujem sebe in v globočini svoje
revščine se tebi vdajam.

3. Glej ti si Svetnik svetnikov, in jaz
gnjusoba grešnikov. Glej ti se ponižaš do
mene, ki nisem vreden svojih oči do tebe
povzdignoti.

Glej, ti prideš k meni, ti hočeš biti z
menoj, ti me vabiš k svoji mizi.

Ti mi ponujaš v zavživanje nebeško
hrano in kruh angeljev,  zares, ne dru-

232

zega, kakor samega sebe, živi kruh, ki si ia
nebes prišel, in daš življenje svetu.

4. Glej, od ondot prihaja ljubezen!
od tamkaj dobrotljivost zasveti, koliko hvale
in časti smo ti za to dolžni! O kako izveli-
čalna in koristna je naredba tvoja, ko si ta
zakrament vpostavil! kako sladko in veselo
gostovanje, ko si samega sebe v jed podaril!

O kako čudovito je tvoje delo, Gospod,
kako mogočna tvoja oblast, kako neizrekljiva
tvoja resnica! Rekel si namreč in bilo je vse :
in kar si bil zaukazal, izgodilo se je.

5. Čudovita, toda verjetna reč, ki človeško
pamet presega : da si ti Gospod, moj Bog,
pravi Bog iu človek v majhni podobi kruha
in vina ves pričujoč in da te zavživamo, pa
ne povžijemo.

Ti, Gospod vseh reči, ki nič ne potre¬
buješ, si hotel v svojem zakramentu prebivati
med nami. Ohrani moje srce iu telo moje
neomadežano, da bom z veselo in čisto vestjo
večkrat zamogel tvoje skrivnosti obhajati in
v svoje večno izveličanje sprejemati, katere
si ti k svoji posebni časti in k večnemu spo¬
minu vpostavil in vpeljal.

6. Veseli se, moja duša iu hvali Boga
za tako visoki dar in posebno tolažbo tebi
v tej solzni dolini podeljeno.

Zakaj kolikorkrat ponavljaš to skriv¬
nost in telo Kristusovo sprejemaš, tolikokrat

233

delaš delo svojega odrešenja, in se vdeležil
vseh Kristusovih zaslug.

Ljubezen Kristusova se namreč nikdar
ne zmanjša iu velikosti njegovega usmiljenja
nikdar ne zmanjka.

Zato se moraš vselej z novim ponov¬
ijo njem svojega duha k temu pripravljati, in ve¬
liko skrivnost izveličanja zvesto premišljevati.

Kedar sveto meso služiš ali slušas, ti
morajo skrivnosti zakramenta tako velike,
nove in vesele biti, kakor da bi Jezus Kri¬
stus tisti den prvikrat se v telesu device včlo-
večil ali na križu viseč za izveličanje ljudi
trpel in umiral.

III. Poglavje.

O koristi pogostega obhajila.

Glas učenca.

1. Glej bližam se tebi, Gospod, da bi
mi dobro postalo po tvojem daru, ter bi se raz¬
veselil pri tvoji sveti mizi, katero si ubožcu
o Bog po svoji dobroti pripravil. l )

Glej, v tebi je vse, kar si želeti morem
in smem; ti si izveličanje in odrešenje moje,
upanje in moč, kinč in slava.

Razveseli tedaj denes dušo svo-

') Ps. 67, n.

234

jega hlapca, ker k tebi, o Gospod Je¬
zus, povzdigujem svojo dušo. J )

Želim te zdaj ponižno in spodobno spre¬
jeti ; hočem te v svojo hišo vpeljati, da bi z
Cahejem vreden bil od tebe blagoslovljen biti,
in prišel med sinove Abrahamove.

Moja duša hrepeni po tvojem Telesu,
moje srce želi se s teboj združiti.

2. Daj se meni, in zadosti je; zakaj
brez tebe ne velja nobena tolažba.

Brez tebe ne morem biti, in brez tvojega
obiskovanja ne morem živeti.

Zato moram pogosto k tebi pristopiti,
ter te sprejeti v zdravilo svojega izveličanja,
da ne oslabim na potu, ko bi prišel ob ne¬
beško hrano.

Tako si namreč ti, preusmiljeni Jezus,
učeč ljudstva in ozdravljajoč različne bolezni
nekdaj rekel: Nočem jih pustiti na dom
lačnih, da na poti ne obnemorejo. 2 )

Ravnaj tedaj z menoj po tem načinu,
ki si se v zakramentu vernim dal v tolažbo.

Ti si namreč duši sladka okrepčava,
in kdor te vredno sprejme, bo deležnik in
dedič večne slave.

Sicer mi je potrebno, ko tako pogosto
padem in grešim, tako hitro mlačen postanem
in odjenjam, da se po pogostnej molitvi in

! ) Ps. 85, 4.

*) Mat. 15. 82.

235

spovedi in po svetem zavžitji tvojega Telesa
ponovim, očistim in ogrejem, da bi ne popu¬
stil svetega sklepa, če predolgo odlagam.

3. Človeški počutki  so  namreč k
hudemu nagneni od mladosti,  *) iu  ko
bi ne bilo nebeškega zdravila, padel bi člo¬
vek naglo v hujše.

Sveto obhajilo me tedaj zadržuje od
hudega in krepča v dobrem.

Ce sem namreč zdaj tako pogostoma
nemaren in mlačen, ko k obhajilu prihajam
ali darujem, kaj bi se izgodilo, ko bi zdra¬
vila ne jemal in ne iskal tolike pomoči?

In akoravno nisem vsaki den priprav¬
ljen, in k darovanju ne dobro razpoložen,
bom si vendar prizadeval v primernih časih
svete skrivnosti sprejemati in se tolike milosti
vdeleževati.

Zakaj to je edino poglavitno tolažilo
verne duše, dokler tujčuje v umrjočem truplu,
da večkrat misli na svojega Boga in sprejme
ljubljenca svojega s pobožnim srcem.

4. Kako čudna je tvoja ljubezen do
nas, da ti, gospod Bog, ki si vstvaril in oživ¬
ljaš vse duhove, blagovoliš obiskati pre¬
revno dušo in nasititi njeno lakoto sam seboj,
kakor si Bog in človek.

O srečno srce in blagor duši, ki tebe,
svojega Boga, ponižno sprejeti sme, ker s
tvojim zavživanjem duhovnega veselja zadobi!

*') 1. Mojz. 8, 21.

236

O kako velikega Gospoda sprejme, kako
ljubljenega gosta vpelja, kako prijetnega to-
varša sreča, kako zvestega prijatelja dobi,
kako veličastnega in plemenitega ženina ob¬
jeme, ljubezni vrednega bolj, kakor vse, kar
nam ljubo in drago!

Naj molčijo pred teboj, moj presladki
ljubljenec, nebo in zemlja in ves njuni kinč;
ker, karkoli imata časti in krasote, je iz tvoje
blagovoljne darežljivosti, in ne dosežeta kra¬
sote tvojega imena, čegar modrost nima mere.

IV. Poglavje.

Veliko milosti zadobi, kdor sveto obhajilo
vredno prejme.

Glas učenca.

1. Gospod, moj Bog, pripomozi svojemu
služebniku z blagoslovi svoje ljubeznjivosti,
da bom mogel k tvojemu veličastnemu za¬
kramentu vredno in pobožno pristopiti.

Razvnemi moje srce za sebe, in reši
me grozne mlačnosti.

Obišči me s svojim izveličanjem, da
okusim v duhu sladkost tvojo, ki je, kakor
v studencu, obilno skrita v tem zakramentu.

Razsveti tudi moje oči, da bom gledal
toliko skrivnost, in potrdi me, da bom z
nedvomljivo vero va-nj veroval.

Zakaj to je tvoje delo, ne človeška

237

moč; tvoja sveta vstanovitev, ne človeška
iznajdba.

Nikdo namreč ne zamore sam po sebi
tega zapopasti in razumeti, kar še celo an-
geljsko bistroumnost presega.

Kaj čem tedaj jaz, nevredni grešnik,
prah in pepel, premišljevati o taki visoki
sveti skrivnosti in jo zapopasti?

2. Gospod, v priprostosti mojega srca
z živo in trdno vero, in na tvojo besedo, se
ti z zaupanjem in s spoštovanjem bližam,
in resnično verujem, da si ti tukaj v zakra¬
mentu Bog in človek pričujoč.

Hočeš tedaj, da te sprejmem ter se v
ljubezni s teboj združim. Zatorej prosim tvojo
dobrotljivost, ter želim to posebno milost za-
dobiti, da bi se ves v tebi raztopil in lju¬
bezni kipel, ter se za nikako drugo tolažbo
več ne brigal.

Zakaj ta zakrament je najviši, in naj-
častitljivši, izvelieanje duše in telesa, zdra¬
vilo za vse duševne bolezni.

Tukaj se moje pregrehe vračijo, stra¬
sti brzdajo, skušnjave premagujejo in manj¬
šajo, veča milost se deli, začeta krepost
množi, vera potrjuje, upanje krepi, in ljube¬
zen vžiga in širi.

3. O moj Bog, varuh moje duše, zdrav¬
nik človeške slabosti, in darovnik vse notranje
tolažbe, veliko dobrot si podelil in še jih

238

cesto deliš v tem zakramentu svojim ljubim,
kateri ga pobožno sprejmejo.

Ti jih namreč tolažiš v različnih skuš¬
njavah, in vzdigaš iz globočine lastne sla¬
bosti k nadi svoje pomoči, ter jih z neko
novo milostjo znotraj oživljaš in razsvetljuješ,
tako, da se oni, ki so se prej-pred obhajilom-
boječe in mlačne čutili, potem v boljše spre¬
menjene spoznajo, ko so se pokrepčali z ne¬
beško jedjo in pijačo.

In ti zato s svojimi izvoljenimi tako
ravnaš, da bi v resnici spoznali in se očitno
prepričali, koliko slabosti imajo iz samih sebe,
in koliko dobrot in milosti od tebe dobijo.

Sami iz sebe namreč mrzli, trdi, nepo-
božni, postanejo iz tebe goreči, urni in pobožni.

Kajti kdo je k studencu sladkosti ponižno
pristopil in ni vsaj nekoliko sladkosti ondi za¬
jel ? Ali kdo pri velikem ognji stoječ, ni vsaj
nekoliko toplote dobil ?

In ti si studenec, vedno poln, in pre¬
poln, ogenj vedno goreč, ki nikoli ne ugasne.

4. Zatega voljo, če mi ni dovoljeno za¬
jemati iz obilnosti studenca, niti do sita
piti, hočem vendar svoja usta pri luknji ne¬
beškega žleba nastaviti, da vjamem ondi vsaj
majhno kapljico in si pogasim željo, da čisto
ne vsahnem.

In če še ne morem ves nebešk in tako
ognjen biti, kakor Kerubim in Seraiim, hočem
se vendar truditi v pobožnosti, in svoje srce

239

pripravljati, da vsaj majhno iskrico božjega
ognja vjamem iz ponižnega zavživanja tega
oživljajočega zakramenta.

Kar koli pa meni manjka, o dobrot¬
ljivi Jezus! presveti Izveličar, dostavi ti za me
dobrovoljno in milostljivo, ki si blagovolil
vse k sebi klicati, govorec: Pridite k meni
vsi, ki se trudite in ste obloženi,  in
jaz vas bom poživil. 3 )

5. Jaz sicer delam v potu svojega
obraza, mene srčna žalost muči, grebi me
težijo, skušnjave vznemirjajo, veliko hudib
strasti me zapleta in stiska, in ni ga, ki bi
osvobodil in rešil, nego ti gospod Bog, moj
[zveličar; in tebi izročujem sebe, in vse svoje,
da me varuješ in pripelješ v večno življenje.

Sprejmi me na čast in slavo svojega
imena, ki si mi svoje Telo in Kri za jed in
pijačo pripravil.

Dodeli, gospod Bog, moj Izveličar, da
raste z zavživanjem tvojih skrivnosti goreč¬
nost moje pobožnosti.

V.  Poglavje.

Kolika je vrednost zakramenta in mesniSkega
stanu.

Glas ljubljenca.

1. Ko bi imel angeljsko čistost, in sve-

') Mat. 11, 88.

240

tost gv. Janeza krstnika, bi ne bil vreden,
ta zakrament prejemati, in ne deliti ga.

To namreč ni človeško zasluženje, da
človek posvečuje in deli Kristusov zakrament,
in kruli angeljski zavživa.

Velika je skrivnost in visoka čast du¬
hovnikov, katerim je dano, kar angeljem ni
podeljeno.

Zakaj samo mešniki po postavi cerkve
posvečeni, imajo oblast meševati, in Telo
Kristusovo posvečevati.

Duhovnik je sicer služebnik božji, ki
rabi po božjem povelji in postavi besedo božjo;
Bog pa je ondi prvi začetnik, in nevidljiv de¬
lavec, kateremu je vse po njegovi volji po¬
korno, in ga vse na njegovo zapoved vboga.

2. Bolj moraš tedaj v tem prečudežnem
zakramentu vsegainogočnemu Bogu verovati,
kakor lastnim Čutom, ali kakemu vidnemu
znamenju.

Zatorej moraš s strahom in s spošto¬
vanjem k temu opravilu pristopiti.

Pazi na se, in glej, kaka služba ti je
podeljena s pokladanjem škofovih rok.

Glej mešnik si postal in za opravljanje
svete rneše posvečen, glej zdaj, da zvesto in
pobožno, o svojem času Bogu daritev opra¬
viš, in samega sebe neomadežanega ohraniš.

Nisi si zlaj.šal svojega bremena, temuč
še s tesnejšo vezjo si na ostro življenje na¬
vezan, in k veči popolnosti, svetosti primoran.

241

Mešnik mora z vsemi čednostmi oven¬
čan biti, in drugim dajati izgled lepega živ¬
ljenja.

Njegovo občevanje ni po občnih in na¬
vadnih človeških potih, ampak z angelji v
nebesih in s popolnimi moži na zemlji.

3. Mešnik v svetem oblačilu nadome-
stuje Kristusa, da bi Boga za-se in za vse
ljudstvo pohlevno in ponižno prosil.

On ima pred seboj in za seboj zna¬
menje Gospodovega križa, da bi se vedno
Kristusovega trpljenja spominjal.

Pred seboj nosi kriz na plašči, da bi
skrbno na Kristusove stopinje gledal in trdno
si prizadeval slediti ga.

Za seboj je s križem zaznamljen, da
bi vsako od drugih storjeno zopernost krotko
zavoljo Boga prenašal.

Pred seboj nosi križ, da bi svoje grehe
obžaloval; za seboj, da bi tudi drugih grehe
objokoval in vedel, da je na sredo med Boga
in grešnika postavljen.

Naj od molitve in svete daritve ne jenja,
dokler ne zadobi milosli in usmiljenja.

Kedar mešnik daruje, časti Boga, raz¬
veseljuje angelje, širi cerkev, podpira žive,
zadobiva mrtvim pokoj, in dela sebe delež¬
nega vseh dobrot.

16

242

VI. Poglavje.

Kako se naj pripravljam za sveto obhajilo  ?

Gias učenca.

1. Kedar premišljujem tvojo visokost
Gospod, in svojo nizkost se ves tresem in
strah me obhaja.

Zakaj če ne pristopim, bežim pred živ¬
ljenjem, in če se nevreden vsilim, se pre¬
grešim.

Kaj tedaj naj storim, moj Bog, pomoč¬
nik moj, in svetovalec v potrebah?

2. Ti me uči pravo pot, predloži mi
kako kratko vajo, za sveto obhajilo primerno!

Zakaj koristno je vedeti, kako namreč
moram pobožno in spoštljivo svoje srce tebi
pripraviti, da mi bo prijemanje tvojega za¬
kramenta ali tudi opravljanje tako velike in
nebeške daritve v izveličanje.

VII. Poglavje.

Izprašuj svojo vest in skleni se poboljšati.

Glas ljubljenca.

1. Nad vse mora božji duhovnik z naj-
večo ponižnostjo srca, in pohlevno spoštlji¬
vostjo, z živo vero in pobožnimi nameni
Boga častiti, k opravljanju, deljenju in zav-
živanju tega zakramenta pristopiti.

243

Skrbno izprašuj svojo vest in po svoji
mogočnosti jo s pravim kesom in s ponižno
spovedjo očisti in očedi, tako da ne boš nič
težkega imel, ali za nič vedel, kar bi te skr¬
belo, in ti svoboden pristop branilo.

Črti vse grehe svoje v obče, in črez
vsakdenje pregreške bolj posebej žaluj in
zdihuj.

In če čas dopušča, spovej Bogu na
skrivnem, v srcu, vse svoje strasti.

2. Zdihuj in žaluj, da si še tako po¬
hoten in posveten, tako malo odmrl strastim;
tako polen poželjivih nagonov,- tako neskr¬
ben v zunanjih počutkih, tako često v mnoge
prazne domišljije zapleten.

Tako jako nagnen k zunanjemu, tako
nemaren za notranje. Tako hiter k smehu in
samopridnosti, tako trd k joku in kesu.

Tako pripravljen k lehkemu in zgod¬
nemu življenju; tako počasen k ostrosti in go¬
rečnosti.

Tako željen kaj novega slišati in le¬
pega videti; tako nasproten, ponižnosti in
pohlevnosti se poprijeti.

Tako lakomen veliko imeti; tako skop,
kaj dati, tako trdovraten, kaj obdržati.

Tako nepremišljen v govorjenji, tako
nezdržljiv v molčanji.

Tako razposajen v obnašanji, tako nad¬
ležen v dejanji.

16 *

244

Tako požrešen v jedi; tako gluh za
božjo besedo.

Tako ročen za počitek; tako len za delo.

Tako živ za marnje; tako zaspan za
sveto čuvanje.

Tako nagel v končanji, tako raztresen
v premišljevanji, tako nemaren, duhovne ure
opravljati, tako mlačen pri sveti daritvi, tako
suh pri obhajilu.

Tako hitro raztresen, tako redko po¬
polnoma zbran.

Tako nagel k jezi, tako ročen drugim
se zameriti.

Tako voljen soditi, tako oster kaznovati.

Tako vesel v sreči, tako slab v ne¬
sreči.

Tako bogat na dobrih sklepih in reven
v njih izvršitvi.

3. Ko si se teh in drugih svojih po¬
manjkljivosti s kesom in velikim obžalova¬
njem svoje slabosti spovedal, ter je objokal,
stori trden sklep, vedno svoje življenje bolj¬
šati, in v dobrem napredovati.

Potem se daruj s popolno vdanostjo in
z vso voljo na čast mojega imena na altarji
svojega srca kot večna žrtva, in izroči verno
meni svoje telo in dušo:

Da boš tako vreden, darovati Bogu
sveto daritev, in zakrament mojega Telesa v
svoje izveličanje prejeti.

4. Ni namreč vrednejše daritve, ne

245

večega zadostenja svoje grehe oprati, kakor
samega sebe čisto in popolnoma z darovan¬
jem Telesa Kristusovega pri sveti mesi in ob¬
hajilu Bogu darovati.

Če človek stori, kar mu je mogoče, in
se resnično kesa, kolikorkrat koli bo prišel
k meni za odpuščenje in milost prosit: ka¬
kor resnično živim,  pravi Gospod, no¬
čem smrti grešnika, ampak veliko-
več, da se spreobrne in živi; nobe¬
nih njegovih grehov se ne bom več
spomenil,  J ) ampak vse mu bo odpuščeno.

Vlil. Poglavje.

Jezus Kristus je na križu samega sebe daroval,
daruj tudi ti sam sebe.

Glas ljubljenca.

1. Kakor sem jaz samega sebe z raz¬
petimi rokami na križu in z golim telesom,
za tvoje grehe Bogu očetu prostovoljno da¬
roval, tako da ni nič v meni ostalo, česar
bi ne bil žrtvoval za spravo z Bogom, tako
daruj tudi ti samega sebe meni prostovoljno
v čisto in sveto daritev vsak den pri mesi
z vsemi svojimi močmi in željami, kakor
najbolj moreš.

Kaj neki več tirjam od tebe, kakor da
skušaš meni se celo vdati?

‘) Ezeh. 36, 11; 18, 22.

246

Karkoli mi daješ razun sebe, mi nič
ne dopade; ker ne želim tvojega dara, tem¬
več tebe.

2. Kakor tebi ne bi zadostovalo, ko bi
vse imel razun mene; tako tudi meni ne
more dopasti, karkoli mi daješ, če samega
sebe ne daruješ.

Daruj se mi, in daj se celega za Boga,
in tvoja daritev bo prijetna.

Glej, jaz sem se eelega žrtvoval Očetu
za tebe; dal sem tudi celo svoje Telo in
svojo Kri za jed, da bi bil ves tvoj, in da
bi ti moj ostal.

Ce se pa na samega sebe opiraš, in
se ne žrtvuješ prostovoljno po moji volji,
žrtev tvoja ne bo popolna in zedinjenje med
nama ne bo celo.

Tedaj pred vsakim dejanjem samega
sebe prostovoljno daruj v božje roke, da pro¬
stost in milost dosežeš.

Saj je le zato tako malo razsvetljenih
in znotranjo prostih, ker se ne vedo samih
sebe čisto zatajevati.

Resnične so moje besede: Kdor se
vsemu ne odpove, kar ima, ne more
biti moj učenec  3 ). Ti torej če hočeš biti
moj učenec, daruj se mi z vsemi svojimi
željami!

) Luk. 14, 33,

247

IX. Poglavje.

Sebe in vse, kar je tvojega, daruj Bogu in
za vse moli.

Glas učenca.

1. Gospod, vse je tvoje, kar je na ne¬
ba in na zemlji.

Želim srčno sam sebe kot prostovoljni
dar dati tebi, ter tvoj ostati na večno.

Gospod, darujem sam sebe v svojem
priprostem srci denes za vednega služebnika
v tvojo službo in v dar tvoje večne slave.

Sprejmi me s to sveto daritvijo svojega
predragega Telesa, ki ti jo denes v pričo
angeljev, nevidnih strežajev tvojih, darujem,
da je za-me in za celo ljudstvo v izveličanje.

2. Gospod, na altar tvoje sprave po¬
ložim vse grehe in hudobije svoje, katere
sem storil pred teboj in svetimi angelji tvo¬
jimi od dneva, ko sem mogel grešiti, do zad¬
nje ure, da jih ti vse enako vžgeš in sežgeš
v ognji svoje ljubezni in uničiš vse madeže
mojih grehov, ter mojo vest vseh hudobij
očistiš in mi dodeliš svojo milost, ki sem jo
greše izgubil, tako da mi ves dolg izbrišeš
in me s poljubom miru zopet milostljivo
sprejmeš.

3. Kaj morem storiti za svoje grehe, ka¬
kor da se jih ponižno spovem in obžalujem
ter ne neham, tvoje milosti prositi?

248

Prosim te, vsliši me milostljivo, ko sto¬
jim pred teboj, o moj Bog.

Vsi moji grehi mi zelo mrze, nočem
jih nikoli več storiti, ampak obžalujem jih,
in jih bom vse žive dni, pripravljen pokoriti
se in po moči zadostiti.

Odpusti mi, o Bog, odpusti mi moje
grehe zavoljo svojega svetega imena, reši
mojo dušo, katero si s svojo sveto krvjo od¬
rešil.

Lej, izročim se tvoji milostljivosti, vdam
se tvojim rokam.

Stori z menoj po svoji dobroti, ne po
moji hudobiji in spridenosti!

4. Darujem ti tudi vsa svoja dobra dela,
če so tudi malo vredna in nepopolna, ti jih
popravi in posveti; prejmi jih in blagovoljno
sebi stori dopadljiva, ter jih zmerom na
boljše vleci in mene, ki sem len in brezi
vse koristi, pripelji do srečnega in hvale¬
vrednega cilja.

5. Darujem ti tudi vse pobožne želje
vernih, potrebe starišev, prijateljev, bratov,
sester in vseh, ki so mi ljubi, in onih, ki
so meni ali drugim iz ljubezni do tebe do¬
bro storili, in ki so želeli in prosili, naj bi
jaz molitve in svete meše za nje in vse nji¬
hove opravljal, naj še ali žive na tem svetu
ali so se že v večnost preselili; da vsi ču¬
tijo podporo tvoje milosti, pripomoč tolažbe,
varstvo v nevarščinah, odpuščanje grehov,

249

in da, vsega hudega oteti, tebi veseli hvalo
dajejo.

6. Darujem ti tudi prošnje in nekrvavi
dar, izlasti za tiste, ki so me kedaj vnevo-
Ijili, razžalostili ali grajali, ali mi škodo in
nadlego delali.

Prosim tudi za te, ki sem jih jaz ke¬
daj v žalost, nemir in nadlogo spravil in po-
hujšal, z besedo in dejanjem, vede ali nevede;
da nam vsem enako prizaneseš naše grehe
in medsebojno razžaljenje.

Iztrgaj, o Gospod, iz naših src vsak
sum, vsak srd in vso razprtijo in karkoli
škoduje ljubezni in bratovske vezi razdira.

Usmili se, usmili Gospod vseh, ki te
usmiljenja prosijo, ter nam podeli milosti,
katerih potrebujemo in stori nas vredne, vži-
vati tvoje dopadenje in doseči večno življenje.
Amen.

X. Poglavje.

Ne opuščaj lehkomiselno svetega obhajila.

G!as ljubljenca.

1. Pogostoma se moraš vrnoti k viru
milosti in božjega usmiljenja, k viru dobrote
in vse čistoti: da se boš svojih strasti in
pregreškov ozdraviti zamogel; da boš kljubu
vsem skušnjavam in zmotam hudičevim hrab-
reji in opazneji postajal.

Sovražnik, vedoč, da v svetem obhajilu

250

zori najlepši sad in se dobiva najkrepkejše
zdravilo, skuša, kakor ve in zna, po vsej
moči verne in pobožne od svetega obhajila
odvračati in zadrževati.

2. Nekateri namreč takrat, kedar se k
svetemu obhajilu pripravljajo, najhujše sku¬
šnjave satanove trpe.

Hudi duh sam pride (kakor je pisano
v knjigah Jobovih ] ) med otroke božje, da
jih s svojo navadno zlobnostjo moti, ali jih
preveč zbega in splaši.

Zmanjša namreč njihovo pobožnost ali
jim s svojo skušnjavo vero odvzeme, češ, da
potem sveto obhajilo ali celo opuste ali pa
le mlačno sprejmo.

Toda nič se ti ni treba meniti za nje¬
gove zvijače, naj so še tako ostudne in stra¬
hovite, ampak vse njegove sleparije vrzi mu
nazaj v njegovo glavo!

Zaničevati moraš in zasmehovati pošast,
in zavoljo njenih napadov in nemirov, katere
vzbuja, svetega obhajila ne opuščati.

3. Neki tudi opuščajo sveto obhajilo
zarad strahu in plašljivosti, češ, da niso še
dovolj pobožni, in se niso celo čisto spove¬
dali. Ravnaj se po nasvetu modrih in odpravi
strah in plašljivost: ker ona milost božjo ovira
in pobožnost duha podira.

Zavoljo malega nemira ali nadloge ne
opusti svetega obhajila: ampak idi hitreje

Job. 1, (5.

251

k spovedi, in vsako razžaljenje radovoljno
odpusti!

Ako si bil pa ti kogar 8  razžalil, prosi
ga ponižno odpuščenja in Bog ti bo blago¬
voljno odpustil.

4. Kaj pomaga spoved odlagati ali
sveto obhajilo?

Očisti se, čem najpred moreš, izpljuj
naglo strup, prejmi hitro zdravilo in bolje
ti bo, kakor da bi dolgo bil odlagal! Ako
denes zavoljo ene reči ne pristopiš, vtegne
jutro hujše priti. Čem dalje sveto obhajilo
odlagaš, tem nevrednejši postajaš.

Iznebi se, prej ko moreš, sedanje težke
vesti in lenobe; kajti ni dobro dolgo svoje
vesti težiti, dolgo v nemiru živeti in zavoljo
vsakdenjih slabosti se od božjega odmikati.
Zares zelo škodljivo je, obhajilo odlagati,
ker navadni nasledek odlaganja je mlačnost.

Pa žalibog! nekateri mlačni in lehko-
miselni se odtezajo spovedi in obhajilu, da
bi ne bili prisiljeni nad seboj bolj paziti in
se ostreje zatajevati.

5. Oh! kako mlačni v ljubezni in kako
slabi v pobožnosti so, ki sveto obhajilo tako
lehkomiselno opuščajo!

Kako srečen in Bogu dopadljiv je tisti,
ki tako živi, in svojo vest tako čisto varuje,
da je tudi vsak den pripravljen in željen k
božji mizi priti, ko bi mu dovoljeno bilo in
bi brez spodtikljeja to storiti zamogel.

252

Ako kdo včasih iz ponižnosti ali iz
pravičnega zadržka ne pristopi, je hvalevre¬
den zavoljo spoštovanja.

Ako pa se je mlačnost vgnezdila v
njem, mora sam sebe spodbadati in storiti,
bar je v njegovi moči, in Bog bo njegovi
želji vstregel zavoljo dobre volje, ki Bogu v
človekn dopada.

6. Ce pa je kdo po pravici zadržan,
naj ima vselej dobro voljo in pobožen namen
k obhajilu iti; in tako ne bode brez sadu
zakramentovega ostal.

Vsak pobožen namreč zamore vsak den
in vsako uro k duhovnemu obhajilu Kristu¬
sovemu z duhovnim pridom in brez ovire
pristopiti.

Vendar pa naj ob nekaterih dnevih in
določnem času, Telo svojega Odrešenika, s
srčno spoštljivostjo v svetem zakramentu
prejme; in bolj na čast in hvalo božjo misli,
kakor na svojo tolažbo.

Tolikokrat namreč se duhovno obhaja
in je nevidljivo okrepčan, kolikokrat skriv¬
nost včlovečenja Kristusovega in njegovega
trpljenja pobožno premišljuje in iz ljubezni
do njega gori.

7. Kdor se le takrat pripravlja, kedar
se praznik približuje ali kedar ga navada
priganja, bode dostikrat nepripravljen.

Blagor tistemu, ki se Bogu za daritev
izroči, kolikorkrat mešuje ali k obhajilu gre.

253

Ne mešuj prepočasno ali pa prenaglo,
ampak ravnaj se po dobri in občni navadi
tistih, s katerimi živiš.

Ti ne smeš drugim sitnosti in nadlež-
nosti delati, ampak se moraš sploh pota dr¬
žati, katerega so ti tvoji predniki pokazali
in rajši drugim koristiti, kakor svoji lastni
pobožnosti ali nagnenju streči.

XI. Poglavje.

Sveto resnje Telo in pa sveto pismo sta verni
duši najbolji potrebna.

Glas učenca.

1. O presladki Gospod Jezus, kako
radost vživa pobožna duša pri tvoji mizi,
kjer se ji nobena druga jed ne predstavlja,
kakor ti edini ljubljenec, ki nasitiš vsa hre¬
penenja srca.

O ko bi zamogel tudi jaz pred teboj
srčno genen solze prelivati in s pobožno
Magdaleno s solzami tvoje noge močiti!

Pa kje je ta pobožnost? Kje obilni
potok svetih solz?

Pred tvojim in tvojih svetih angeljev
obličjem bi v resnici moje srce goreti moralo,
ter se veselja jokati.

Imam te namreč v zakramentu resnično
pričujočega, akoravno v tuji podobi skritega.

2. Zakaj v tvoji lastni in nebeški svet-

254

lobi te gledati, tega bi moje oči ne prenesle,
pa tudi celi svet bi ne obstal pred svetlobo
tvojega častitljivega veličastva.

V tem tedaj moji slabosti pomagaš,
da se prikrivaš v tem zakramentu.

Imam ga resnično in molim, katerega
angelji v nebesih molijo, pa jaz še zdaj po
veri, oni pa v gledanji in brez zagrinjala.

Jaz moram zadovoljen biti z lučjo prave
vere, in po nji živeti, dokler mi ne zasveti
den večne svetlobe in senčne podobe ne iz¬
ginejo.

Kedar pa pride to, kar je popolno, bo
nehalo prejemanje zakramentov, ker izveli-
čani v nebeškem veselji ne potrebujejo zdra¬
vila zakramentov.

Vesele se namreč brez konca v božji
pričujočnosti, gledaje od obličja do obličja
njegovo veličastvo in od svetlobe do svetlobe
nezapopadljivega Boga spremenjeni, vživajo
Besedo božjo, katera je meso postala, kakor
je bilo od začetka in ostane na večne čase.

3. Ako te čudeže premišljujem, mi je
zelo zoperna celo vsaka duhovna tolažba,
kajti dokler svojega Gospoda jasno v nje¬
govem veličastvu ne gledam, držim vse drugo
za nič, kar na svetu gledam in slišim.

Ti, o Bog, si mi priča, da me ne more
nobena druga reč potolažiti, nobena stvar
pomiriti, nego ti, o moj Bog, katerega želim
na veke gledati.

255

Toda to ni mogoče, dokler sem v tem
umirajočem stanu.

Potrebno torej je da se vadim v ve¬
liki potrpežljivosti, in se v vsaki želji tebi
podvržem.

Saj so tudi tvoji svetniki, o Gospod,
ki se že s teboj v nebeškem kraljevstvu ve¬
selijo, v veri in veliki potrpežljivosti prihod
tvojega veličastva pričakovali.

Kar so oni verovali, verujem jaz; kar
so oni upali, upam jaz; kamor so oni prišli,
upam tudi jaz po tvoji milosti priti.

Za zdaj pa hočem po veri živeti, po
izgledih svetnikov potrjen.

Imam tudi svete knjige za tolažbo in
ogledalo življenja, in več kakor vse to, naj¬
svetejše tvoje Telo za posebno zdravilo in
pribežališče.

4. Dve reči namreč, mislim, ste mi v
tem življenji najbolj potrebni, brez katerih
bi mi ne bilo mogoče tega revnega življenja
prenašati.

V ječi svojega telesa zaprt, dveh reči
potrebujem, to spoznam, jedi namreč in luči.

Dal si zato meni slabemu svoje sveto
Telo za okrepčanje duše in telesa in svojo
besedo si postavil, da sveti mojim nogam.

Brez teh dveh bi ne mogel lepo živeti;
ker je božja beseda luč moje duše, in tvoj
zakrament kruh življenja.

Smele bi se imenovati dve mizi, po-

256

stavljeni na obeh straneh v zakladnici svete
cerkve.

Ena je miza svetega altarja, na kateri
je sveti kruh, to je dragoceno Telo Kristu¬
sovo ; druga je miza božje postave, na kateri
je sveti nauk, ki uči pravo vero in nas gotovo
pripelja za zagrinjalo, kjer je najsvetejše.

Hvala tebi, Gospod Jezus, luč večne
luči, za mizo svetega nauka, katero si nam
po svojih služebnikih, prerokih in apostolih
in drugih učenikih pripravil.

5. Hvala tebi, Stvarnik in Odrešenik
ljudi, ki si veliko večerjo napravil, da bi
svojo ljubezen do celega sveta skazal.

Pri tej večerji ne ponujaš za jed jag¬
njeta v predpodobi, temne svoje najsvetejše
Telo in Kri, razveseljuješ vse verne s sveto
hostijo in jih napajaš s kelihom izveličanja,
v katerem je vse veselje paradiža; in goste
se z nami sveti angelji toda z veliko večo
sladkostjo.

6. O kako velika in častitljiva je služ¬
ba mešnikov, katerim je dano Gospoda ve¬
ličastva s svetimi besedami posvečevati, z
ustnicami hvaliti, v rokah držati, s svojimi
ustmi sprejeti in drugim deliti!

O kako čiste morajo biti roke, kako
čista usta, kako sveto truplo, kako neomade-
ževano srce mešnikovo, katerega tolikokrat
obišče začetnik čistosti!

Iz mešnikovih ust, katera tolikokrat

257

zakrament Kristusov prejmejo, ne sme nobena
druga, kakor sveta, spodobna in koristna
beseda priti.

7. Njegove oči, ki telo Kristusovo gle¬
dajo, morajo biti nedolžne in sramožljive;
njegove roke, ki se Stvarnika nebes in zem¬
lje dotikajo, morajo biti čiste in k nebesom
povzdignene.

Mešnikom je posebno v postavi rečeno:
Sveti bodite, ker sem jaz svet,Go¬
spod  vaš  Bog  1 ).

8. Naj nas tvoja milost, vsegamogočni
Bog, podpira, da bomo vredno in bogaboječe,
v čistosti in z dobro vestjo tebi služiti za-
mogli, mi, ki smo dukovsko službo prevzeli.

In če ne moremo v taki nedolžnosti
živeti, kakor bi morali, dodeli nam vsaj, da
bomo to, kar smo hudega storili, vredno ob¬
žalovali in v duhu ponižnosti in s sklepom
dobre volje tebi za naprej bolj goreče slu¬
žili.

XII. Poglavje.

Zvesto se pripravljaj za sveto obhajilo.

Glas ljubljenca.

1. Jaz ljubim čistost in dajem vso
svetost.

Jaz iščem čisto srce in ondi je mesto
mojega počitka.

*) 3. Mojz, 19, 2 .

n

258

Pripravi mi veliko obednico, in obha¬
jati hočem pri tebi veliko noč s svojimi
učench

Če hočeš, da k tebi pridem in pri tebi
ostanem, postrži zastareli kvas, očisti prebi¬
vališče svojega srca.

Vrzi iz sebe celi svet in vseh grehov
hrup; čuvaj, kakor samoten vrabič na strehi
in premišljuj svoje nerednosti v britkosti
svoje duše.

Vsak ljubitelj pripravi namreč svojemu
dragemu ljubljencu najboljši in najlepši pro¬
stor, kajti potem, kakor svojega ljubljenca
sprejme, razodene svojo ljubezen proti njemu.

2. Vedi pa, da se ne boš mogel zado¬
sti pripraviti samo po zasluženji svojega de¬
lovanja, akoravno bi se leto in den pripravljal
in bi tudi ničesar drugega v mislih ne imel.

Timveč le edino po moji ljubezni in
milosti ti je pripuščeno k moji mizi pristo¬
piti; kakor da bi se ubožec poklical na ko¬
silo bogatina, kateremu pa drugače njegovih
dobrot povrnoti ne more, nego da se pred
njim ponižuje in se mu vedno zahvaljuje.

Stori, kolikor je v tvoji moči, pa stori
skrbljivo; ne iz navade, ne iz prisiljenosti,
marveč s strahom in spoštovanjem in z ve¬
likim poželenjem prejmi Telo svojega ljubega
Gospoda Boga, kateri se toliko poniža, da
hoče k tebi priti.

Jaz sem, ki sem klical; jaz sem to

259

storiti zapovedal: jaz hočem dopolniti, kar
tebi primanjkuje; le pridi in prejmi me.

3. Kedar ti milost pobožnosti podelim,
tedaj se zahvali svojemu Bogu: pa ne, kakor
da bi je bil vreden, temveč ker sem se tebe
usmilil. v

Če pa nimaš duha pobožnosti ampak
se čutiš bolj pustega, moli stanovitno, zdihuj
in trkaj, ter ne prenehaj, dokler vsaj drob¬
tinice ali kapljice milosti izveličanja prejeti
ne zaslužiš.

Ti potrebuješ mene, ne jaz tebe.

Ne prideš ti, da bi mene posvetil, tem¬
več jaz pridem, da tebe posvetim in zboljšam.

Ti prideš, da se po meni posvetiš in
z meno združiš, da novo milost zadobiš, ter
se z nova k poboljšanju vnemeš.

Nikar ne zanemari te milosti, temveč
pripravi z vso skrbljivostjo svoje srce in
vpelji va-se svojega ljubljenca.

4. Ti se pa nimaš k pobožnosti pri¬
pravljati samo pred svetim obhajilom, marveč
potrebno je, da se v njej skrbljivo ohraniš
tudi po prijetim svetim zakramentu.

Tudi ni manje skrbljivosti treba pozneje,
kakor pobožnega pripravljanja poprej; kajti
ue se potem prav skrbljivo varuješ, se tudi
najboljše pripravljaš k prijetju še veče milosti.

Zakaj človek, kateri takoj preveč zu¬
nanjih tolažil išče, postane celo nepripraven
za sveto obhajilo.

17 *

260

Varuj se mnogega govorjenja, ostani
v samoti in veseli se v svojem Bogu; kajti
njega imaš, ki ti ga celi svet ne more od¬
vzeti.

Jaz sem, kateremu se vsega izročiti
moraš, tako, da v prihodnje ne živiš v sebi,
temveč v meni brez vsake skrbi.

XIII. Poglavje.

S celim srcem naj hrepeni pobožna duša,
zediniti se s Kristusom v zakramentu.

Glas učenca.

1. Kdo mi zamore podeliti, o Gospod,
da najdem tebe samega, ter ti razkrijem celo
svoje srce iu te zavžijem, kakor želi moja
duša; in da se odsekmal nikdo več ne iz¬
meni za-me, da me nobena stvar več ne miče
in za-me ne mara, da mi marveč le ti go¬
voriš in jaz tebi, kakor je ljubljencu navada
govoriti s svojim ljubljencem, ali prijatelju
živeti s prijateljem?

Tega te prosim, to želim, da se ves
s teboj združim in svoje srce ločim od vseh
vstvarjenih reči ter se vedno bolj in bolj po
svetem obhajilu in pogostnem opravljanji
svete daritve učim spoznavati nebeških in
večnih reči.

0 Gospod moj Bog, kedaj se bom s

261

teboj ves sklenol in se v tebi ves vtopil ter
samega sebe celo pozabil!

Ti v meni in jaz v tebi, in dodeli mi
da združena ostaneva na vekomaj!

2. Zares ti si moj ljubljenec, iz¬
voljen izmed tisočerih  * *), v katerem bi
rada počivala moja duša vse dni svojega
življenja.

Zares, ti si mi kralj miru, v katerem
je največi mir in pravi pokoj; brez tebe pa
le trud in žalost in brez števila rev in nadlog.

Zares, ti si skriti  Bog  2 ) in ti se
ne posvetuješ z brezbožneži, ampak govoriš
le s ponižnimi in priprostimi.

Kako sladek je tvoj duh, o Gospod,
da pokažeš svojim otrokom svojo sladkost,
je blagovoliš z najprijetnejšim kruhom, ki
pride iz nebes, okrepčati!

Zares, ni drugega ljudstva tako
velikega, dabiimelobogove, kateri
bi se mu bližali, kakorsi ti, naš B o g,
blizo vseh svojih vernih  3 ), katerim se
daješ v jed in hrano, da je tolažiš vsak den
in povzdigneš njihovo srce v nebesa.

3. Kajti, kje je ljudstvo tako imenitno,
kakor je krščansko ljudstvo ?

Ali katera stvar pod nebom tako ljub¬
ljena, kot bogoljubna duša, katero Bog ob-

*) Vis. pes. 5, 10.

*) Izaj. 45, 15.
s ) 5. Mojz. 4, 7.

262

iskuje, da jo hrani s svojim veličastnim
mesom?

O neizrekljiva milost, o prečudna po¬
nižnost, o neizmerna ljubezen edino le člo¬
veku naklonjena!

Pa kaj hočem Gospodu povrnoti za to
milost, za to posebno ljubezen?

Nič prijetnejšega ne morem svojemu
Bogu darovati, kakor da mu svoje srce čisto
izročim ter se ž njim popolnoma sklenem.

Takrat bo veselja poskakovalo vse, kar
je v meni, kedar se bo popolnoma združila
z Bogom moja duša.

Takrat mi bo dejal: Ce hočeš ti biti
z menoj, hočem tudi jaz biti s teboj.

In jaz mu bom odgovoril: Blagovoli
Gospod, ostati pri meni, jaz hočem rad biti
s teboj.

Le v tem se strinjajo vse moje želje,
da bi moje srce bilo združeno s teboj.

XIV. Poglavje.

O gorečnosti nekaterih pobožnih duš pri
prejemanji svetega zakramenta.

Glas učenca.

1. O kako obilna je tvoja slad¬
kost, katero si prihranil njim, ki se
tebe boje! ] )

') Ps. 30.  20 .

263

Kedar pomislim, da se nekatere pobožne
duše k tvojemu zakramentu, o Gospod, z
največo pobožnostjo in največim hrepenenjem
približujejo, se večkrat samega sebe sramujem
in zarudim: ker hodim k tvojemu altarju in
k mizi svetega obhajila tako mlačen in mr¬
zel : ker ostajam tako pust in se mi ne vneme
moje srce: ker ne gorim ves pred teboj moj
Bog: ker me vlečeš tako močno na-se in
nisem tako vnet, kakor je bilo mnogo po¬
božnih, kateri se zavoljo prevelikega hrepe¬
nenja po svetem obhajilu in geneni srčne
ljubezni niso mogli solz zdržati; temveč so
z ustmi svojega srca in telesa enako iz cele
svoje duše po tebi, o Bog, kot živem stu¬
dencu zdihovali; zakaj svoje lakote niso mo¬
gli drugače vtolažiti in nasititi, nego da so
tvoje Telo z vso prisrčnostjo in duhovnim
veseljem zavžili.

2. Zares, njihova resnična goreča vera
nam dovolj spričuje tvojo sveto pričujočnost!

Kajti oni resnično spoznajo svojega
Gospoda v lomljenji kruha, katerim srce tako
močno gori za Jezusa, dokler je v njihovi
bližini.

Le prepogosto so daleč od mene taki
občutki in taka pobožnost, tako močna lju¬
bezen in gorečnost.

Bodi mi milostljiv, moj dobrotljivi,
sladki in mili Jezus, ter dodeli meni ubogemu
siromaku, da vsaj včasih nekoliko v srci ob-

264

čutim pri svetem obhajilu moč tvoje ljubezni,
da se moja vera vedno bolj oživlja, upanje
na tvojo dobrotljivost raste in ljubezen, ko
se je enkrat popolnoma vnela ter okusila
nebeško mano, nikdar ne oslabi.

3. Tvoja milosrčnost pa mi tudi zamore
poželene milosti podeliti, in me v duhu go¬
rečnosti ob tebi dopadljivem času milostljivo
obiskati.

Zakaj, dasiravno ne gorim tolikega
hrepenenja, kakor tebi posebno vdane pobožne
duše, hrepenim vendar v zaupanji na tvojo
milost po tistem velikem in gorečem hrepe¬
nenji, ter prosim in želim med tistimi biti,
ki so te talso goreče ljubili, in da bi se pri¬
števati smel njihovi sveti družbi.

XV. Poglavje.

Če hočeš milost pobožnosti zadobiti, bodi
ponižen in zatajuj samega sebe.

Glas ljubljenca.

1. Milosti pobožnosti ti je treba ne¬
prenehoma iskati, hrepeneče prositi, potrpe¬
žljivo in zaupljivo pričakovati, hvaležno spre¬
jemati, ponižno hraniti, skrbljivo jo k do¬
bremu obračati in le Bogu čas in način
nebeškega obiskovanja prepuščati, dokler n®
pride.

265

Posebno se imaš poniževati, kedar malo
ali celo nobene pobožnosti v sebi ne občutiš;
pa ne bodi preveč otožen in ne vdaj se na¬
pačnemu žalovanju.

Bog mnogokrat v enem trenotku da,
kar je dolgo časa odrekal; včasih da na
koncu, kar je v začetku molitve dati odlašal.

2. Slabemu človeku bi ne teknolo ko
bi se milost vselej kar podelila in bi se
mu že ponudila, kakor hitro jo poželi.

Zatorej pričakuj milost pobožnosti v
dobrem zaupanji in ponižnej potrpežljivosti.

Pripiši pa si vendarle samemu sebi in
pa svojim grehom, če se ne podeli ali celo
na skrivnem odvzeme.

Včasih je le kaka malenkost, katera
milost ovira in zakriva, če se taka reč po-
prek sme malenkostna in ne velikoveč po¬
menljiva imenovati, katera zavira toliko do¬
broto.

Redar pa boš odstranil to malenkostno
ali važno reč in popolnoma premagal, bode
se ti izgodilo, česar si prosil.

3. Kakor hitro namreč se iz celega srca
Bogu vdaš in ne iščeš tega ali unega po
svoji želji ali volji, marveč se vsega njemu
izročiš, boš precej čutil, da si ž njim zdru¬
žen in pomirjen; ker ti ne bo nič bolj do¬
padljivo in ljubo, kakor spolnjevanje božje
volje.

Kdor koli tedaj svoje misli in želje

266

priprostega srca k Boga povzdigne, ter se
vsaki napačni ljubezni kakor tudi zopernosti
do katerekoli stvari odpove, postane najspo¬
sobnejši, da se mu podeli kaka milost, in
najvrednejši daru pobožnosti.

Kajti Gospod daje ondi svoj blagoslov,
kjer posodo prazno najde.

In kolikor popolnejše se človek poze-
meljskim rečem odpove in bolj ko sebi po
zaničevanji samega sebe odmrje, toliko hi¬
treje pride milost, v toliko obilnejši meri
vstopi v njega, in toliko više povzdigne nje¬
govo prosto srce.

4. Tedaj bo videlo in kipelo,
čudilo se in širilo v njem njegovo
srce  ] ), ker je Gospodova roka ž njim in
se mu je sam vsega izročil v njegovo naročje
na vse večne čase.

Glej tako se blagoslovi človek, kateri
išče Boga iz celega svojega srca, in se ne
peča z nečimernimi rečmi.

Kedar prejme sveto obhajilo, zadobi
veliko milost, da se sklene z Bogom; ker
mu ni za lastno pobožnost in tolažbo, ampak
več, kakor vsa pobožnost in tolažba, mu
velja slava in čast božja.

j I/-. 60, 5.

267

XVI. Poglavje.

Razodenimo vse svoje potrebe Kristusu in
prosimo ga milosti.

Glas učenca.

1. 0 najslajši in najdražji Gospod, ki
te zdaj pobožno sprejeti želim, ti veš moje
slabosti in sile, katere trpim, v kolikih na¬
pakah in hudobijah sem zakopan, kolikokrat
sem v stiskah in skušnjavah, katere me vzne¬
mirjajo in omadežujejo.

K tebi pa pridem, da mi pomoreš, tebe
prosim, da me potolažiš in okrepčaš.

Tebi govorim, ki vse veš, ki so ti raz¬
krite vse globočine moje duše, in ki me
edini zamoreš popolnoma vtolažiti in mi po¬
magati.

Ti veš, katerih dobrot najbolj potrebujem
in kako ubožen sem v čednostih.

2. Glej ubog in gol stojim pred teboj,
hrepenim po tvoji milosti in te milo prosim
usmiljenja.

Okrepčaj lačnega ubožca, vžgi mojo
mrzloto z ognjem svoje ljubezni, razsvetli mojo
slepoto s svetlobo svoje pričujočnosti.

Daj, da se mi spreobrnejo vse poze-
meljske reči v britkost, da potrpežljivo pre¬
našam vse težave in zopernosti, da zaničujem
in pozabim vse posvetne in vstvarjene reči.

Vzdigni moje srce k sebi v nebesa in

268

ne pripusti, da se po zemlji sem ter tje
vlačim.

Od zdaj zanaprej in na vse večne čase
mi bodi ti edina sladkost, ker si ti edini
moja hrana in moja pijača, moja ljubezen,
moje veselje, moja sladkost in moje največe
blago.

3. O da bi me s svojo pričujočnostjo
vsega vnel in vžgal in v sebe spremenil, da
postanem enega duha s teboj, kedar se nam¬
reč po tvoji milosti duševno s teboj združim
in v goreči ljubežni raztopim!

Ne daj, da se lačen in žejen ločim od
tebe, temveč ravnaj milostljivo z menoj,
kakor si večkrat čudežno ravnal s svojimi
svetniki.

Kaj čuda, če se po tebi ves vnemem,
sam za-se pa celo vsahnem, saj si ogenj,
ki vedno gori, pa nikdar ne ugasne; ljubezen,
ki očiščuje srca in razum razsvetljuje?

XYII. Poglavje.

Imejmo gorečo ljubezen in živo hrepenenje
Kristusa sprejeti.

Glas učenca.

1. Z največo pobožnostjo in gorečo
ljubeznijo, z željami in veseljem celega srca
želim, o Gospod, tebe sprejeti, kakor je hre¬
penelo po tebi v svetem obhajilu mnogo svetih

269

in pobožnih oseb, katere so ti tako zelo do-
padale v svetosti življenja in v pobožnosti
vse plamenele.

O moj Bog, večna ljubezen, vsa do¬
brota, neskončno izveličanje, hočem te spre¬
jeti z najvročejim poželenjem in z največo
pobožnostjo, katero je kedaj kateri svetnik
imel ali občutiti mogel.

2. In dasiravno sem nevreden imeti vsa
tista čutila pobožnosti, darujem ti vendar vse
občutke svojega srca, kakor da bi tiste tebi
tako dopadljive gorke želje jaz sam imel.

Pa saj ti z največim spoštovanjem in
najglobokejšo vdanostjo vse poklonim in da¬
rujem, kar si le pobožno srce izmisliti in
poželeti zamore.

Ničesar nočem za se obdržati, temveč
sebe in vse svoje reči iz srca rad tebi da¬
rujem.

Gospod moj Bog, moj Stvarnik in moj
Odrešenik, s tako gorečnostjo in ponižnostjo,
s tako hvalo in častjo, s tako hvaležnostjo,
vrednostjo in čistostjo, s tako vero, upanjem
in ljubeznijo želim denes tebe sprejeti, kakor
te je sprejela in poželela najsvetejša tvoja
mati, prečastita devica Marija, ko je angelju,
kateri ji je oznanil skrivnost včlovečenja, po¬
nižno in pobožno odgovorila: Glej! dekla
sem Gospodova, naj se mi iz g odi po
tvoji besedi ] ).

’) Luk. 1, 38.

270

3. Ia kakor je tvoj blaženi prednik
najimenitnejši izmed svetnikov, Janez Krst¬
nik, v tvoji pričujočnosti veselja poskočil v
radosti svetega Duha, ko je bil še zakrit v
materinem telesu, in potem, ko je Jezusa
med ljudmi hoditi videl, v globoki ponižno¬
sti in ginenega srca rekel: Prijatelj ženi¬
nov pa, kateri stoji in ga posluša,
se radostno raduje glasu ženinovega  l );
tako se tudi jaz velikega in svetega hrepe¬
nenja želim vplameneti ter se samega sebe
tebi iz celega srca pokloniti.

Zato ti tudi darujem in podam srčne
radosti vseh pobožnih duš, njih goreča čutila
in zamaknenja, vsa čreznaravna razsvetljenja
in nebeške prikazni, vse čednosti in poveli¬
čevanja, s katerimi te je slavila kedaj katera
stvar v nebesih in na zemlji, in te še bode
slavila, za sebe in za vse, kateri so se meni
v molitvi priporočili, da bi te vsi spodobno
hvalili in na vse veke slavili.

4. Sprejmi moje obljube, o Gospod moj
Bog, in želje neskončnega poveličevanja in
neizmernega posvečevanja, katere se tebi po
obilnosti tvoje neizrekljive velikosti po pra¬
vici spodobijo.

To ti podati in izročiti želim vsak den
in vsak trenotek in vabim in prosim v go¬
rečih molitvah vse nebeške duhove in vse, ki

l ) Jan. 3, 29.

271

v tebe verujejo, naj tudi oni z menoj tebe
hvalijo in častijo.

5. Naj te hvalijo vsa ljudstva, vse mno¬
žice in vsi jeziki, in naj poveličujejo tvoje
sveto ime, ki je slajše kakor med, z največo
slavo in najgorečnejšo pobožnostjo.

In kdorkoli bode spoštljivo in pobožno
častil tvoj tako visoki zakrament, naj zasluži
milost in usmiljenje pri tebi, in naj ponižno
moli za me grešnika.

In ko zadobi zaželeno pobožnost in
vživajoče združenje, in dovolj potolažen in
čudežno okrepčan zapusti to sveto nebeško
mizo, naj se tudi mene ubožca spomniti bla¬
govoli.

XVIII. Poglavje.

Ne 'preiskuj izvedavo resnice svetega zakra¬
menta, ampak ponižno veruj in  — posnemaj
Kristusa.

Glas ljubljenca.

1. Varovati se moraš radovednega in
nekoristnega preiskavanja te tako globoke
skrivnosti, če se nočeš v globočino dvomljivosti
pogreznoti.

Kdor veličanstvo preiskuj e, njega
bo slava zadušila ').

‘) Preg. 25, 27.

272

Bog zamore več napraviti, kakor je
človek v stanu razumeti.

Tvoje premišljevanje naj bo pametno,
pobožno in ponižno.

Bodi vedno pripravljen, se česa pri¬
učiti in skušaj se po zdravih naukih oča¬
kov ravnati.

2. O srečna priprostost, katera popusti
težavna pota radovednega preiskavanja ter
se poda na ravne in zanesljive steze božjih
zapovedi!

s Mnogo jih je pobožnost izgubilo zato,

ker so previsoke resnice preislcavati hoteli.

Vera se tirja od tebe, pa pošteno živ¬
ljenje, ne visokost razuma in tudi ne globo¬
čina božjih skrivnosti.

Ce ne razumeš in ne poznaš reči, ka¬
tere so pod teboj, kako hočeš spoznati reči,
katere so nad teboj?

Podvrzi se Bogu in ponižaj svojo pamet
pred vero, in podelila se ti bode svetloba
vednosti, kakor ti je koristna in potrebna.

3. Nekateri imajo hude skušnjave pre¬
stati zastran yere in tega zakramenta; pa to
se ne more njim na hudo šteti, temveč hu¬
diču.

Ne pečaj, ne razgovarjaj se s svojimi
mislimi in ne odgovarjaj na dvombe, katere
ti hudič vzbuja; marveč veruj božjim bese¬
dam, veruj njegovim svetnikom in prerokom,
in bežal bo od tebe hudobni sovražnik.

273

Dostikrat mnogo basni, da kaj takega
skusi služebnik božji.

Nevernikov in grešnikov namreč ne sku¬
ša, zakaj nje že pogosto ima v gotovi oblasti,
pobožne vernike pa skuša in muči na mnogo
načinov.

4. Hodi torej v priprosti in neomahljivi
veri, in pristopi s ponižnim češčenjem k sve¬
temu zakramentu.

In česar koli razumeti ne moreš, izroči
to verno vsegamogočnemu Bogu.

Bog te ne bode goljufal; goljufa se le
on, ki se na samega sebe preveliko zanaša.

Bog bodi s priprostimi, razodeva se
ponižnim, daje razum majhnim, odpira oči
čistim dušam; a zakriva milost radovednim
in prevzetnim.

Človeška pamet je slaba in se rada
goljufa; vera pa, ki je resnična, se ne more
goljufati.^

5. Človeški um in naravno preiskavanje
se ima po veri ravnati; ne pa njej predse-
gati, tudi ne, jej veljave jemati.

Kajti tukaj v tem najsvetejšem in naj¬
imenitnejšem zakramentu se živa vera in
ljubezen najlepše kaže in razodeva svojo moč
na skrivnosten način.

Velike in nezapopadljive reči dela večni
in neizmerni Bog, on čegar moč je brez
konca in kraja v nebesih in na zemlji, in
cegar čudovita dela se ne dajo preiskati.

18

274

Ako bi bila božja dela taka, da bi
je človeška pamet leliko dosegla, bi se ne
mogla ne čudežna imenovati, niti neizrek¬
ljiva.

Konec četrte knjige.

/


Je kdo med vami žalosten, naj moli; je dobre volje,
naj poje hvalne pesmi.

Jak. 5, 13.

277

Jutrajna molitev.

V imenu f Boga Očeta in f Sina
in svetega j* Dulia. Amen.

Oče nebeški! lepo se ti zahva¬
ljujem, da si me ohranil nicojšno noč;
ohrani me tudi denešnji den. Naj bo
vse k tvoji časti in k mojemu izveli-
canju. Amen.

Jezus, Maria in sveti Jožef! Vam
izročujem svojo dušo in telo.

O Bog, jaz verujem, da si vedno
pri meni, ter te ponižno molim. Jaz
upam, da me ne boš zapustil; zato se
tvojej milosti priporočam. Jaz te lju¬
bim, ter tebi vse svoje misli, besede in
dejanja izročam.

O Marija, moja ljuba mati, moje
zaupanje in pribežališče! V tvojem var¬
stvu želim živeti in umreti. Vari me
greha in izprosi mi božjo pomoč!

278

Preljubi Angelvaruh moj, povsodi
mi na strani stoj!

Oče naš . . . Ceščena si Marija . . .
Verujem. .

Večerna molitev.

Oče nebeški! lepo se ti zahvaljujem
za vse dobrote tvoje. Prosim te, odpusti
mi grehe moie in daj mi mirno, lahko noč.

Marija, moja ljuba mati, tebi se
priporočam, tvojemu svetemu varstvu
se ves izročam.

In ti, preljubi Angelvaruh moj,
vari me nicoj.

Bog daj vsem vernim dušam večni
pokoj, in večna lučjim sveti naj! Amen.

Oče naš. . . Ceščena si Marija . . .
Verujem..

Oče nebeški, sprejmi mojo slabo
molitev, in kar moja pobožnost ne velja,
naj moj usmiljeni Jezus doda!

Naj se izgodi, hvali in vekomaj časti
najpravičniša, najviša, najljubeznivša
sveta volja Božja v vseh rečeh. Amen.

279

Iz latinskega, kakor jo rnešnik pri altarju berejo.

Vstopna molitev.

Mesnih:  V imenu *j* Boga Očeta
in -j- Sina in svetega f Duha Amen.

Stopil bom pred altar božji.

Strežaj : Pred Boga, ki razvese¬
ljuje mojo mladost.

M.  Sodi me, o Bog, in razsodi
mojo pravdo zoper nesveto ljudstvo; kri¬
vičnega in zapeljivega človeka me reši.

St.  Ker ti, o Bog, si moja moč;
zakaj si me zavrgel in kaj hodim ža¬
losten, ko me sovražnik stiska?

M.  Pošlji svojo luč in resnico svojo:
da me peljete in pripeljete na tvojo sveto
goro in v tvoje šotorje.

St.  In stopil bom pred altar božji,
pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost.

M.  Hvalil te bom s citrami, o Bog,

280

moj Bog! zakaj si žalostna moja duša
in zakaj me motiš?

St.  Zaupaj v Boga; zakaj hvalil
ga še bodem: blagor mojega obličja je
in moj Bog.

M.  Čast bodi Bogu Očetu in Sinu
in svetemu Duhu.

St.  Kakor je bilo od začetka, zdaj
in vselej in na veke* Amen.

M.  Stopil bom pred altar božji.

St.  Pred Boga, ki razveseljuje
mojo mladost.

M.  Naša pomoč je v božjem imenu.

St.  Ki je stvaril nebo in zemljo.

M.  Izpovem se Bogu, vsegamogoč-
nemu, sv. Mariji vselej devici, sv. Mi¬
haelu nadangelu, sv. Janezu krstniku,
sv. apostoloma Petru in Pavlu, vsem svet¬
nikom in vam bratje, da sem veliko
grešil z mislijo, besedo in dejanjem:
moj dolg, moj dolg, moj prevelik dolg!
Torej prosim sv. Marijo vselej devico,
sv. Mihaela nadangela, sv. Janeza krst-
nika, sv. apostola Petra in Pavla, vse
svetnike in vas bratje, molite za me
pri Gospodu našem Bogu.

281

St,  Usmili se te vsegamogočni Bog,
in ti odpusti tvoje grehe, ter te pripelji
v večno življenje!

M.  Amen.

Strežaj ponovi sedaj očitno izpoved;
reče pa mesto : „ Vam bratje' 1 , „tebe Oče“, in
mesto „vas bratje“, „tebe Oče.“

M.  Usmili se vas vsegamogočni
Bog in odpusti vam vaše grehe, ter
vas pripelji v večno življenje.

St.  Amen.

M.  Bog, obrni se k nam in oživi nas.

St.  In veselilo se bode tvoje ljudstvo;

M.  fekažinam, o Gospod, svojomilost.

St.  In daj nam svoje izveličanje.

M.  Bog vsliši mojo molitev.

St.  In moje vpitje naj k tedi pride.

M  Gospod bodi z vami.

St.  In s tvojim duhom.

(Grede po stopnicah molijo mešnik:)

Odvzemi nam, prosimo, Gospod,
naše grehe, da bomo vredni stopili s
čisto dušo pred svetišče tvoje. Po Kri¬
stusu Gospodu našem. Amen.

(Naslonivši roke na altar molijo:)

Prosimo te, o Gospod, po zaslu-

282

ženji tvojih svetnikov, katerih svetinje
so tukaj in vseh svetnikov, da milost¬
ljivo vse moje grehe odpustiš. Amen.

(Kedar je slovesna meša, blagoslovijo mešnik
sedaj kadilo rekoč): Naj te blagoslovi tisti,
v čegar čast se boš zažgalo. Amen.

Vhod.

Češčena bodi sv. Trojica in neraz¬
deljiva enota; hvalimo jo, ker nam je
skazala svojo milost. Gospod, naš Go¬
spod, kako veličastno je tvoje ime na
celem svetu! Čast bodi Bogu Očetu . . .
Češčena bodi sv. Trojica itd.

M.  Gospod usmili se nas!

St.  Gospod usmili se nas!

M.  Gospod, usmili se nas!

St.  Kriste usmili se nas!

M.  Kriste usmili se nas!

St.  Kriste usmili se nas!

M.  Gospod usmili se nas!

St.  Gospod usmili se nas!

M.  Gospod usmili se nas!

Slava Bogu na višavah in mir lju¬
dem na zemlji, ki so dobre volje. Hva¬
limo te. Častimo te. Molimo te. Prosimo

283

te. Zahvaljujemo se ti zavoljo tvoje
velike časti. Gospod Bog, kralj nebeš¬
ki, Bog vsegamogočni Oče ! Gospod, edi-
norojen Sin, Jezus Kristus; Gospod Bog,
Jagnje božje, Sin očetov: ki odjemlješ
grehe sveta, usmili se nas, ki odjemlješ
grehe sveta, sprejmi našo prošnjo; ki
sediš na desnici Očetovi, usmili se nas!
ker ti sam si svet, ti sam Gospod, ti
sam Naj viši Jezus Kristus s svetim
Duhom v slavi Boga Očeta. Amen.

Skupne molitve.

Vsegamogočni večni Bog! ki si
svojim služebnikom v pričevanji prave
vere dal veličastvo večne Trojice spo¬
znavati, in v mogočnosti veličastva mo¬
liti edinost; prosimo: da nas trdnost
ravno te vere obvaruje vseh zopernosti.
Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, tvo¬
jem Sinu, ki s teboj živi in kraljuje v
edinosti svetega Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Branje.

Branje iz lista sv. apostola Pavla do
Rimljanov.  ( 11. 33  — 36.)

284

O visokost bogastva božje mo*
drosti in znanja! Kako nezapopadljive
so njegove sodbe in neizvedljive njegove
poti! Zakaj, kdo je spoznal misel Go¬
spodovo? ali kdo mu je bil svetovalec?
ali kdo mu je prej kaj dal, da bi se
mu povernolo? Ker iz njega, in po
njem in v njem je vse, njemu čast na
veke. Amen.

St.  Hvala Bogu.

Nastopje.

M.  Ceščen bodi, Gospod, ki vidiš
v globočine in stanuješ nad Kerubimi.

St.  Ceščen bodi, Gospod, na viša¬
vah nebes, in hvaljen na veke. Aleluja!
aleluja!

M.  Ceščen bodi, Gospod, Bog na¬
ših očetov in hvaljen na veke. Aleluja!

Očisti mi srce in usta, vsegamo-
gočni Bog, ki si usta Izaija preroka oči¬
stil z živim ogljem: tako mene očisti s
svojo nezasluženo milostjo, da bom tvoj
sveti evangelij vredno oznanovati zamo-
gel. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

M.  Blagoslovi Gospod.

285

St.  Gospod bodi v mojem srcu in
v mojih ustah, da vredno in spodobno
oznanujem njegov evangelij. Amen.

Evangelij.

M.  Gospod z vami.

St.  In s tvojim duhom.

M.  Besede svetega evangelja po sv.
Matevžu.

St.  Slava tebi Gospod!

M.  Tisti čas je rekel Jezus svojim
učencem: Meni je dana vsa oblast v
nebesih in na zemlji. Pojdite tedaj in
učite vse narode, krščevaje je v imenu
Očeta in Sina in sv. Duha, in učite je
vse spolnovati, karkoli sem vam zapo¬
vedal: ino glejte, jaz sem z vami vse
dni do konca sveta.

St.  Hvala tebi Kristus!

Vera.

Verujem v jedinega Boga, Očeta
vsemogočnega, stvarnika nebes in zem¬
lje ; vidnih vseh in nevidnih reči. In v
jednega Gospoda Jezusa Kristusa, Sina
božjega edinorojenega, in iz Očeta ro-

286

jenega od vekomaj: Boga od Boga, luč
od luči, pravega Boga od pravega Boga,
rojenega, ne stvarjenega, z Očetom
enoistega bitja, po katerem je vse vstvar-
jeno. Kateri je zavoljo nas ljudi, in za¬
voljo našega blagra iz nebes prišel. In
je po svetemu Duhu iz Marije device meso
na se vzel ter se včlovečil. Ki je kri¬
žan tudi bil za nas pod Poncijem Pi¬
latom, je trpel in bil v grob položen.
Tretji den pa je zopet vstal po bese¬
dah pisem. In je šel v nebesa, sedi
na desnici Očeta. In bo zopet prišel s
slavo sodit žive in mrtve; in njegovega
kraljestva ne bo konec. In v Duha
svetega, Gospoda in oživljevalca, kateri
izhaja iz Očeta in Sina, kateri se z Oče¬
tom in Sinom enako moli in časti,
kateri je govoril po prerokih. In v jedno
sveto vesolno in apostoljsko cerkvo.
Spoznam jeden krst za odpuščenje gre¬
hov. In pričakujem vstajenje mrtvih,
in življenje prihodnjega veka. Amen.

Darovanj e.

M.  Gospod z vami.

287

St.  In s tvojim duhom.

Molimo! Češčen bodi Bog Oče, in
edinorojeni Sin božji, pa sveti Duh, ker
je storil z nami svojo milost.

K darovanju hostije.

Sprejmi, sveti Oče, vsemogočni Bog
ta nevmadeženi dar, ki ga jaz nevreden
tvoj služebnik darujem tebi, svojemu
živemu in pravemu Bogu za svoje brez¬
številne grehe, razžalitve in zanikerno-
sti; in za vse nazoče, pa tudi za vse
verne kristjane, žive in mrtve, da bo
meni in onim v blagor večnega živ¬
ljenja. Amen.

K darovanju keliha.

Bog! ki si človeka v blagem stanu
čudno vstvaril iu še bolj prenovil; daj
nam po skrivnosti te vode in tega vina
združenim biti z božjo natoro tistega,
ki se je ponižal naše človeške deležen
biti; Jezus Kristus tvoj Sin, naš Glospod,
ki s teboj živi in kraljuje v edinosti
sv. Duha, Bog od vekomaj do veko¬
maj. Amen.

288

Darujemo ti, o Gospod, kelih izve-
ličanja ter prosimo tvojo milost, naj
gre pred obličje tvojega božjega veli¬
častva v prijeten dar za izveličanje naše
in celega sveta. Amen.

V duhu ponižnosti in s potrtim
srcem stojim pred teboj : vzemi naš dar,
o Gospod, in godi se naj pred tvojim
obličjem denes tako naša daritev, da
ti bo prijetna, Gospod Bog!

Pridi posvečevalec, vsegamogočni
večni Bog, in posveti ta dar, priprav¬
ljen tvojemu svetemu imenu.

(Kedar se darovi pokadijo, molijo mešnik:)

Po priprošnji sv. Mihaela nadan¬
gela, stoječega na desnem altarja žgal-
nega, in vseh svojih izveličanih, naj
Gospod to kadilo blagoslovi in sprejme
v prijeten duh. Po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Ovo kadilo, od tebe blagoslovljeno,
naj gre pred tebe Gospod, in tvoja mi¬
lost naj pride doli na nas.

Naj dospe Gospod moja molitev
kakor kadilo pred tvoje obličje, vzdi-
govanje mojih rok kakor večerna da-

289

ritev. Postavi, o Gospod, stražo na moja
usta in vrata na moje ustnice, da ne
zakrene moje srce k besedam hudobnim
in ne stori njihovih grehov.

(Umivaje si roke molijo:)

Umil bom med nedolžnimi svoje
roke in obdajal tvoj altar, Gospod! da
slišim gdas tvoje hvale in oznanim vsa
tvoja čuda. Gospod, ljubim tvojo hišo
in prebivališče veličastva tvojega. Ne
pogubi moje duše s hudimi, o Gospod,
in s krvoželjnimi ne mojega življenja,
ker je krivica v njih rokah in njih des¬
nica polna podkupljenja. Jaz pa hodim
v svojej nedolžnosti; reši me in usmili
se me. Na pravem stoji moja noga ;
v zbirališčih te hvalim, o Gospod!

Čast bodi Bogu Očetu . . .

Vzemi sv. Trojica to daritev, ka¬
tero ti darujemo v spomin trpljenja,
vstajenja in vnebohoda Gospoda našega
Jezusa Kristusa, in v čast blažene Ma¬
rije vselej device, sv. Janeza krstnika,
sv. apostolov Petra in Pavla in vseh
svetnikov. Naj bo njim v čast, nam pa

19

290

v izveličanje, in naj prosijo v nebesih
za nas, ki obhajamo njih spomin na
zemlji. Po ravno tistem Gospodu Jezusu
Kristusu. Amen.

M.  Molite bratje, da bo moja in
vaša daritev prijetna pri Bogu vsega-
mogočnem Očetu.

St.  Naj sprejme Gospod ta dar iz;
tvojih rok v čast in hvalo svojega imena,
tudi v prid nam in vse svoje cerkve. Amen.

Tihe molitve.

Posveti, prosimo, Gospod naš Bog,
zarad klicanja tvojega svetega imena
le-tadar; in po njem tudi nas pripravi
za tvojo večno daritev. Po Gospodu
našem Jezusu Kristusu, ki s teboj živi
in kraljuje v edinosti sv. Duha Bog.

Predglasje.

M.  Od veka do veka.

St  Amen.

M.  Gospod z vami!

St.  In s tvojim duhom.

M.  Srca kvišku!

291

St.  Imamo je pri Bogu.

M.  Hvalimo Gospoda svojega Boga.

St.  Spodobno je in dolžnost.

Bes spodobno in dolžnost je, prav
in dobro, da ti vselej in povsod hvalo
dajemo: sveti Gospod, vsegamogočni
Oče, večni Bogi ki si z edinorojenim
Sinom svojim in sv. Duhom eden Bog,
eden Gospod; ne v edinosti ene osebe,
ampak v trojici enega bitja. Kar nam¬
reč verujemo o tvojej slavi, kakor si
nam razodel, ravno isto mislimo brez
razločka o tvojem Sinu, isto o svetem
Duhu. Da se v spoznanji pravega in
večnega Boga v osebah moli samo raz¬
ličnost, v bitji pa enota in v veličastvu
enakost; katero hvalijo angelji in nad-
angelji, Kerubi in Serafi, ki ne ne¬
hajo klicati vsak den enoglasno rekoč:

Svet, svet, svet.

Gospod vsegamogočni Bog! Polna
so nebesa in zemlja tvoje slave. Hozana
po višavah! Ceščen bodi, kdor pride v
imenu Gospodovem!

Hozana po višavah!

19 »

292

Tiha meša.

Ponižno tedaj prosimo, preusmi-
ljeni Oče! po Jezusu Kristusu Sinu
tvojem Gospodu našem, da sprejmeš in
posvetiš te ponudbe, te žrtve, te pre-
čiste svete darove, katere ti darujemo
zlasti za tvojo sveto cerkev, da ji mir
daš, jo varuješ, jo v edinosti ohraniš
in vladaš po vsem svetu; pa tudi za
tvojega služebnika našega papeža I., in
našega škofa L, in našega cesarja I.,
in za vse, kateri se prave katoliške in
apostolske cerkve držijo.

Spomeni se Gospod! svojih slu-
žebnikov in služebnic I. I. in vseh na-
zočih, katerih vero poznaš, in vidiš po¬
božnost, za katere ti darujemo ali ka¬
teri ti darujejo ta hvalni dar za se in
za vse svoje v odrešenje svojih dus,
doseči izveličanje in varnost, ter ti po¬
šiljajo svoje želje tebi večnemu in pra¬
vemu Bogu.

Združeni in obhajajoči spomin so-
sebno čestite vselej device Marije, ma¬
tere našega Boga in Gospoda Jezusa

293

Kristusa: pa tudi tvojih izveličanih
apostolov in mučencev: Petra in Pavla.
Andreja, Jakoba, Janeza, Toma, Jakoba,
Filipa, Jerneja, Matevža, Simona in
Tadeja, Lina, Kleta, Klementa, Siksta,
Kornelija, Ciprijana, Lovrenca, Krizo-
gona, Ivana in Pavla, Kozina in Dami¬
jana in vseh tvojih svetnikov, po kate¬
rih zasluženji in prošnjah daj, da bomo
v zavetji tvoje pomoči ohranjeni pri
vseh rečeh. Po ravno istem Jezusu
Kristusu Gospodu našem. Amen.

Prosimo te tedaj, o Bog! sprejmi
potolažen ta dar, katerega ti darujemo
tvoji hlapci in z nami vred vsa tvoja
družina; daj nam v tvojem miru pre¬
živeti svoje dni, reši nas večnega po¬
gubljenja, in daj nam štetim biti med
tvoje izvoljene. Po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Daj, te prosimo, o Bog! da bo ta
dar ves posvečen, sprejet, potrjen, resni¬
čen in prijeten, da nam bo spremenjen
v Telo in Kri tvojega preljubega Sina
Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri
je tisti den pred svojim trpljenjem vzel

294

kruh v svoje svete in čestite roke, ter
vzdignol oči proti nebu k tebi, svojemu
vsegamogočnemu očetu, te zahvalil in
ga posvetil, razlomil, ter dal svojim
učencem rekoč: Vzemite in jejte vsi od
tega:

Zakaj to je moje Telo.

Ravno tako je vzel po večerji tudi
ta prečudni kelih v svoje svete in če-
stite roke, ter zopet zahvalil in ga po¬
svetil, ter dal svojim učencem rekoč:
Vzemite in pijte vsi iz njega:

Zakaj ta je kelih moje krvi,
nove in večne zaveze, skrivnost
vere, katera se bo za vas in za
mnoge prelila v odpuščenje gre¬
hov;  kolikokrat boste to delali, storite
v moj spomin!

Po povzdigovanji.

Po tem povelji tedaj obhajamo, o
Gospod, mi tvoji hlapci in tvoje sveto
ljudstvo spomin presvetega trpljenja,
od smrti vstajenja, in čestitega vnebo¬
hoda ravno istega Kristusa, Sina tvo¬
jega, Gospoda našega, in darujemo tvo-

295

jemu prečudnemu veličastvu od tvojih
darov in žrtev ta čisti dar, ta sveti dar,
ta brezmadežni dar, sveti kruh večnega
življenja in kelih večnega izveličanja.

Poglej na te darove potolaženega
in milostljivega obličja in sprejmi je,
kakor si bil sprejel darove svojega
hlapca, pravičnega Abelna, in žrtev na¬
šega očaka Abrahama in pa sveto da¬
ritev in brezmadežno posvečbo, katero ti
je daril tvoj veliki duhoven Melhizedek.

Ponižno te prosimo, vsegamogočni
Bog! reci prinesti te darove po rokah
svojega svetega angelja na tvoj visoki al-
tar, pred tvoje božje veličastvo, da bomo
vsi, kar nas bo deležnih tega altarja
in zavžilo presveto Telo in Kri tvojega
Sina, napolnjeni z vso nebeško dobroto
in milostjo. Po ravno tem Kristusu Go¬
spodu našem. Amen.

Spomeni se tudi Gospod! svojih
služebnikov in služebnic, ki so šli pred
uami z znamenjem vere in spijo v
miru .....  Tem, Gospod in vsem,
kateri v Kristusu počivajo, blagovoli,
te prosimo, kraj hladu, luči in miru.

296

Po ravno tem Kristusu Gospodu našem.
Amen.

Tudi nam grešnikom, tvojim slu-
žebnikom, ki v tvoje veliko usmiljenje
zaupamo, daj kaj deleža in družbe s
svojimi svetimi apostoli in mučeniki:
z Janezom, Štefanom, Matijem, Barna¬
bom, Ignacijem, Petrom, s Felicito,
Perpetujo, Agato, Lucijo, Nežo, Cecilijo,
Anastazijo, in z vsemi svojimi svetniki,
v katerili družbo, te prosimo, nas vzemi
ne zavoljo našega zasluženja, temveč
zavoljo svoje prizanesljivosti. Po Kri¬
stusu Gospodu našem, po katerem vse
te dobrote, Gospod! vselej vstvarjuješ,
posvečuješ, oživljaš, blagoslovljaš in je
nam deliš. Po njem in ž njim in v
njem je tebi Bogu Očetu vsegamogoč-
nemu v edinosti sv. Duha vsa čast in
slava od veka do veka. Amen.

Oče naš.

Molimo! Po zapovedi Izveličarja
opomcnjeni, in z njegovim božjim nau¬
kom podučeni, si upamo reči: Oče naš,
ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje

297

ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, izidi
se tvoja volja, kakor v nebesih tako
na zemlji. Daj nam denes naš vsak-
denji kruh, odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolž¬
nikom, in ne pelji nas v skušnjavo.

St.  Temveč reši nas zlega. Amen.

Reši nas, prosimo, Gospod Bog!
vseh zlegov, preteklih, sedanjih in pri¬
hodnjih in na prošnjo čestite vselej
device in matere božje Marije, svojih
apostolov Petra in Pavla, Andreja in
vseh svetnikov, daj nam milostljivo mir
v naših dneh, da bomo s pomočjo tvoje
milosti podpirani vselej brez greha in
obvarovani vse zmote. Po ravno tem
Gospodu našem Jezusu Kristusu Sinu
tvojem, ki s teboj živi in kraljuje v
edinosti sv. Duha Bog od vekomaj do
vekomaj.

St.  Amen.

M.  Mir Gospodov bodi vedno z

vami.

St.  In s tvojim duhom.

M.  Ta zmes in posvečba Telesa
in Krvi Gospoda našega Jezusi Kri-

298

stusa bodi nam, ki jo sprejmemo, v
večno izveličanje. Amen.

Obhajilo.

Jagnje božje, ki grehe sveta odjem-
lješ! usmili se nas! Jagnje božje, ki
grehe sveta odjemlješ, usmili se nas! Jag¬
nje božje, ki grehe sveta odjemlješ, daj
nam mir!

Gospod Jezus Kristus! ki si rekel
svojim apostolom: Mir vam zapustim,
svoj mir vam dam, ne glej mojih gre¬
hov, ampak vero svoje cerkve, in daj ji
po svojej volji mir in edinost. Ki živiš in
kraljuješ Bog od veka do veka. Amen.

Gospod Jezus Kristus, Sin živega
Boga, ki si po Očetovi volji s sv. Duhom
vred svet s svojo smrtjo v življenje obu¬
dil, reši me s tem svojim sv. rešnjim Te¬
lesom in s svojo sveto Krvjo vseh mojih
grehov in vseh zlegov; daj, da se vselej
držim tvojih zapovedi in ne dopusti, da
bi se kedaj ločil od Tebe, ki ravno s tem
Bogom Očetom in svetem Duhom živiš in
kraljuješ, Bog od veka do veka. Amen.

Gospod Jezus Kristus, vžitje tvo-

299

jega Telesa, katero se jaz nevreden
človek predrznem sprejeti, ne bodi mi
v sodbo in pogubo, temuč naj mi bo
po tvoji dobroti bramba in zdravje duše
in telesa. Ki živiš in kraljuješ z Bogom
Očetom v edinosti sv. Duha, Bog od
veka do yeka. Amen.

Kruh nebeški bom sprejel in kli¬
cal ime božje.

Gospod, jaz nisem vreden, da greš
pod mojo streho, ampak reci le z be¬
sedo in ozdravljena bo moja duša. (Trikrat.)

Telo našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa naj ohrani mojo dušo v večno
življenje. Amen.

Kaj bi povrnol Gospodu za vse,
kar mi je dal? Kelih izveličanja bom
vzel in klical v Gospodovo ime. Klical
bom vanj oznanjevaje njegovo hvalo,
in varen bom pred svojimi sovražniki.

Kri Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa naj ohrani mojo dušo v večno
življenje. Amen.

Kar smo z ustmi prejeli, Gospod,
naj bo s čistim srcem zavžito in ta
časni dar nam bodi v večno zdravilo.

300

Tvoje Telo Gospod, ki sem ga
zavžil in tvoja kri, ki sem jo pil, naj se
sklene z mojim srcem, in daj, da ne
bo madeža pregrehe v meni, ki so me
čiste in svete skrivnosti okrepčale; ki živiš
in kraljuješ od veka do veka. Amen.

Po obhajilu.

Častimo Boga nebes in slavimo
ga pred vsem, kar živi: ker je storil
z nami svoje usmiljenje.

M.  Bog z vami.

St.  In s tvojim duhom.

Molimo: Naj nam bo v prid telesa
in duše, o Gospod naš Bog, zavžitje
tega svetega zakramenta in očitno če-
ščenje večne svete Trojice in njenega
nerazločljivega edinstva. Po Gospodu
našem Jezusu Kristusu itd.

M.  Bog z vami.

St.  In s tvojim duhom.

M.  Pojdite, meša je končana.

St.  Hvala Bogu.

Naj ti dopade, sveta Trojica, opra¬
vilo moje službe in daj, da bo daritva,
katero sem nevreden človek pred očmi

301

tvojega veličastva daroval, tebi prijetna,
za me pa in za vse, za katere sem jo
opravil, po milosti tvoji spravna.

Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Blagoslovi vas vsegamogočni Bog
Oče, Sin in sveti Duh. Amen.

Z a d ji  j i e v angeli j.

M.  Gospod z vami.

St.  In s tvojim duhom.

M.  Začetek sv. evangelja po Ja¬
nezu.

St.  Slava ti Gospod!

M.  V začetku je bila Beseda, in
Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila
Beseda. Ta je bila od začetka pri Bogu.
Vse je po njej storjeno in brez nje ni
nič storjeno, kar je storjenega. V njej
je bilo življenje, in življenje je bilo luč
ljudem. In luč v temi sveti, pa tema je
ni zapopadla. Bil je človek poslan od
Boga, kateremu je bilo ime Janez. Ta
je prišel v pričevanje, da bi pričeval
o luči, da bi vsi verovali po njem. On
ni bil luč, ampak da bi pričeval o luči.
Bila je prava luč, katera razsveti vsa-

302

kega človeka, ki pride na ta svet. Na
svetu je bil in svet je po njem postal;
in svet g a ni spoznal. V svoje je prišel,
in njegovi ga niso sprejeli. A kateri¬
koli so ga sprejeli, dal jim je oblast,
da postanejo sinovi božji, kateri veru¬
jejo v ime njegovo; kateri se niso od
krvi, ne od volje telesne ne od volje
moža, ampak od Boga rodili. In Beseda
je meso postala, in je med nami pre¬
bivala in videli smo njeno veličastvo,
kakor Edinorojenega od Očeta, polno
milosti in resnice.

St.  Hvala Bogu.

-s-agfer«-

303

Druga sveta meša.

Po sv. Alfonzu Ligvoriju.

V imenu Boga j* Očeta in f Sina
in sv. f Duha. Amen.

Presveta Trojica! v tvojem imenu
hočem biti pri tej sveti in veličastni
daritvi da te po dolžnosti častim in
molim.

Božji izveličar! daj mi sklenoti se
v duhu s tvojim mešnikom, da večnemu
Očetu darujem predrago daritev, ki je
dana za moje izveličanje, in dodeli mi
tiste občutljeje, kateri bi me bili vne¬
mali, ko bi bil na Kalvariji pri krvavi
daritvi tvojega trpljenja.

Pristop.

Ozri se v brhkosti svojega srca na
mnoge, grehe, ki si jih storil v svojem življenji.
Spomni se zlast tistih grehov, kateri te naj
bolj ponižujejo. Potoži Bogu vso svojo revo

304

in prosi ga, da ti odpusti grehe, in da ta
sveta daritev sklice božje preveliko usmiljenje
na tvojo preveliko revo.

O moj Bog! spovem se ti vseh
grehov, ki sem jih storil. Vpričo Ma¬
rije, naj čistejše izmed vseh devic; vpričo
vseh svetnikov in vernikov spoznam,
da sem kriv, da sem silno kriv. Zato
prosim Marijo, preblaženo devico, in
vse svetnike: molite za me pri Bogu.

O moj Bog! milostljivo vsliši mojo
molitev, in dodeli mi odvezo in odpu-
ščenje vseh mojih grehov!

Gospod usmili se nas.

Obudi v srcu veliko zaupanje v božjo
dobrotljivost, ki ti daje tako gotov pomočeh,
pri Bogu doseči milost.

O Bog, stvarnik naših duš! usmili
se dela svojih rok usmiljeni Oče! bodi
milostljiv svojim otrokom. Začetnik na¬
šega izveliČanja! ki si bil za nas da¬
rovan, vdeleži nas zasluženja svoje smrti
in drage krvi, ki si jo za nas prelil.

Preljubeznjivi Izveličar, sladki Je¬
zus ! imej usmiljenje z našo revo in od¬
pusti nam naše grehe!

305

Slava.

{Obudi v srcu veliko željo, skazati Bogu
vso čast, bližnjemu vse dobro, kar je v tvoji
moči, Veseli se s svetimi angelji vred, da
tudi ti spoznavaš skrivnost svete vere. Tvoje
srce naj se napolnjuje z velikimi in visokimi
mislimi od veličastva božjega in njegovega Sina
Jezusa Kristusa.)

S svojim svetim Duhom, o Bog!
me napolni, da bom z angeljskimi kori
prepeval tvojo čast, da bom deležen
veselja in miru, katerega nam le ti
dati zamoreš. Večna slava ti bodi tam
v tvojem nebeškem veličastvu, večna
slava pa tudi tukaj na sedežu tvoje
neskončne ljubezni v najsvetejšem
zakramentu! Naj se razširja tvoja čast
in slava po vsem svetu! In to češčenje
tvojega presvetega imena naj izbriše vso
nečast, s katero so te žalili in te še
žalijo tvoji sovražniki! O naj se jaz
nikdar ne družim s tvojim sovražnikom,
naj le vedno živim in gorim za tvoje
češčenje! Podpiraj me s svojo mogočno
roko, da ne omagam. Ta nebeški kruh
naj me poživlja, naj me krepča, da bom

20

306

močen zoper vse tvoje sovražnike, in
da bom zdaj in vselej, tukaj in tamkaj
živel le za-te in s teboj vekomaj. Amen.

Molite v.

Dodeli nam, o Gospod! po prošnji
Marije, prečiste device in svetnikov,
katere častimo, vse milosti katerih te
mešnik, tvoj služebnik, prosi za se in
za nas. Z njim združen molim za vse
tiste, za katere sem dolžen moliti, in
te prosim, o Gospod! daj meni in vsem
pomoč, ki je potrebujemo, da kedaj do¬
sežemo večno izveličanje, v imenu na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa. Amen.

Berilo.

Misli si, da živiš v času očakov in pre¬
rokov, ki so neprenehoma izdihovali po Od¬
rešeniku. Imej tudi njih hrepenenje, obudi v
sebi njih željo in tista čutila, katera so takrat
oni imeli. Tudi ti čakaš ravno tistega Izveli-
čarja ; ali ti si veliko srečnejši, kakor oni,
zakaj gledal ga bos pričujočega.

O moj Bog! med toliko in toliko
ljudmi, ki žive v nevednosti, si me
poklical k spoznanju prave vere. Glej,

307

z vsem srcem sprejmem tvojo božjo
postavo ; z vsem spoštovanjem poslušam,
kar si nam oznanjeval po svojih prero¬
kih, in vse to sprejmem s tisto pokor¬
nostjo, ki sem jo dolžen božji besedi,
in veselim se iz vsega srca, da so se
spolnile te obljube.

O moj Bog! Zakaj ni moje srce
enako srcu svetnikov stare zaveze?
Zakaj nimam enake želje, tebe spoznati
in častiti, kakoršno so imeli očaki in
preroki? Zakaj nimam srčne želje apo¬
stolov, tebe ljubiti, in samo le tvoj
biti?

E v a n g e 1 i j.

Evangelij, ki ga bos zdaj poslušal, naj
ti bo pravilo tvoje vere in tvojega obnašanja,
pravilo, katero nam je dal sam Jezus Kristus
in katero smo obljubili spolnjevati s krstno
obljubo ; pravilo, zoper katero se velikrat
pregrešimo, in po katerem bomo kedaj sojeni
ostro in brez usmiljenja.

O moj Bog! ne bodo me učili mo¬
jih dolžnosti preroki, ampak tvoj edino-
rojeni Sin sam. Njegova je beseda, ki
jo bom zdaj slišal. Ali kaj mi bo po-

20*

308

magalo, o Jezus! če tudi verujem, da
je tvoja beseda, če pa vendar ne rav¬
nam svojih del po tem spoznanji ? Kaj
mi bo pred tvojim sodnjim stolom po¬
magalo, da imam vero, če pa nimam
dobrih del, ki izhajajo iz ljubezni do
tebe ?

Verujem, o moj Bog! in vendar
živim kakor bi ne veroval, ali kakor
da bi veroval drugemu evangelju, ka¬
teri je tvojemu naravnost nasproti. O
moj Bog! ne sodi me, ker so moja
dela vedno nasprotna moji veri. Verujem,
o moj Bog! daj mi moč in srčnost, da
bom tudi spolnjeval, kar verujem. Saj
bo vsa ta čast tebi šla, o moj Jezus!

Vera.

Potrjuj se zdaj v sv. veri. Karkoli nam
sv. cerkev verovati zapoveduje, opira se na
besedo božjo; naznanjeno je po prerokih, v
svetem pismu razodeto, s čudeži potrjeno, v
nezmotljivi sveti katoliški cerkvi shranjeno,
po sv. mučencih spričano, in po vseh pravih
kristjanih, ki se zvesto držijo nase svete vere,
poočiteno.

O moj ljubeznjivi Jezus! tvoja

309

sveta vera je tisti zaklad, katerega
moram vedno in najbolj skrbno iskati.
Za to tvojo sveto vero sem priprav¬
ljen dati vse, še celo tudi svoje živ¬
ljenje. Daj mi milost, da spolnim ta
svoj sklep. Pomagaj moji veri! Oživi
in ohrani v meni posebno trdno vero
v tvojo resnično pričujočnost v tem
najsvetejšem zakramentu; da vidim in
spoznam tvojo neskončno ljubezen do
mene, da te potem tudi jaz tako lju¬
bim, kolikor te le kaka stvar ljubiti
more. Le tebe, o Jezus! naj želim,
le po tebi naj hrepenim, zdaj in vse¬
lej in na vekomaj! Amen.

Darovanje.

Spomni se nezapopadljive sreče , ki ti
je dosla, ker 'moreš v tej daritvi Boga naj¬
bolj popolnoma častiti, se mu tako zahvalje¬
vati, da je tvoja zahvala enaka njegovim da¬
rovom, ker moreš svoje grehe izbrisovati, ter
zase in za druge vse milosti prejeti, ki jih
le potrebuješ. Dobro obračaj vse drage tre-
notke tega milostnega časa.

Neskončno sveti Oče, vsegamo-
gočni, večni Bog! če ravno sem celo

310

nevreden pred te priti, se vendar pre¬
drznem , tebi ta čisti dar po mešni-
kovili rokah darovati s tistim name¬
nom, s katerim je naš Gospod Jezus
Kristus postavil to sveto daritev, in
ki ga še zdaj ima, ko se vnovič na
tem altarji za nas daruje.

Darujem ti ta dar, da spoznam tvoje
najviše gospodarstvo čez me in čez vse
stvari; darujem ti ga v izbrisanje svo¬
jih grehov in v zalivalo za vse do¬
brote , katere si mi tako preobilno
delil.

Darujem ti ta poslednjič, o moj Bog!
ta visoki dar, da od tvoje neskončne
dobrote za se, za svojo rodbino, do¬
brotnike, prijatelje in neprijatelje do¬
bim tiste drage izveličalne milosti,
ki se morejo grešnikom dati samo za¬
voljo zasluženja Jezusa Kristusa, ka¬
teri le sam se sme imenovati pra¬
vični, in ki je hotel za nas vse biti
spravna daritev.

Spomeni se tudi, o Gospod! vseh
vernih duš, in zavoljo zasluženja svo¬
jega Sina jim daj kraj hladil, luči

311

in mini. Izkaži milost, o moj Bog!
svojim in mojim sovražnikom. Usmili
se vseh nevernikov, vseh krivovercev
in vseh grešnikov. Blagoslovi nje, ka¬
teri me preganjajo ; in odpusti mi
moje grehe, kakor jim tudi jaz od¬
pustim vse, karkoli mi hudega delajo,
ali hi mi radi delali.

P r e d g 1 a s j e.

Vzdigni se v duhu v nebesa k sedežu
božjemu. Časti tamkaj Gospoda v sv. strahu
pred njegovim neskončnim veličastvom, in
hvali ga z angelji in kcrubi, kateri obdajajo
sedež božji.  — Glej, bliža se srečni treno-
tek, ko bode Kralj angeljev in ljudi na altar
prišel.

O moj Bog! daj mi svojega svetega
Duha, loči moje srce od vseh pozemelj-
skih stvari, da bom le na-te mislil. O
kako zelo sem dolžen, te vselej in pov¬
sod hvaliti, o Bog nebes in zemlje, ne¬
skončno veliki Gospod, vsegamogočni
večni Oče.

O moj Bog! resje dolžnost, prav
in dobro je, da se z Jezusom Kristusom
sklenemo in te neprenehoma molimo.

312

Po njem časte izveličani duhovi tvoje
veličastvo, po njem ti hvalo dajejo nebeš¬
ke moči in se tresejo svete groze. Do¬
deli nam, o Gospod da svojo slabo hvalo
združimo s hvalo svetih angeljev, in da
z njimi skleneni veselo prepevamo: Svet,
svet, svet je Gospod Bog Sabaot!

S v e t.

Z angelj skimi kori, z vsemi nebeš¬
kimi duhovi se v ljubezni združimo, ter
spoznamo noskončno veličastvo tvoje in
ti pojemo večno čast in slavo. O Jezus!
ki si naše altarje sebi v prebivališče iz¬
volil, sprejmi milostljivo naše češčenje
tukaj na sedeži svoje ljubezni, svoje
milosti, s tistim dopadenjem, s katerim
ga sprejemaš od nebeških prebivalcev
tam v nebesih. S tega sedeža blago¬
slovi nas, svoje otroke, da ti zvesto in
vedno služimo, le tebi dopadamo. Svet,
svet, svet je naš Bog in Gospod v naj-
svetejšem zakramentu! Tvoja čast, tvoja
slava naj se razlega po vesoljnem sve¬
tu vekomaj. Amen.

313

T i li a mesa.

Pomisli, kako bo Jezus zdaj prišel na
altar, kakor na prestol neskončne milosti,
kjer smeš tudi ti vpričo biti, da potožiš Je¬
zusu vse potrebe, da ga prosiš in vse od Boga
prejmeš. Ali nam bo pač Bog Še kaj odrekel,
ker nam je dal svojega edinorojenega Sina ?

Ponižno te prosimo, premilostljivi
Oče! po Jezusu Kristusu, Sinu tvojem,
Gospodu našem, sprejmi in posveti te
prečiste darove, katere ti darujemo za
tvojo sveto katoliško cerkev, da ji mir
daš, jo varuješ, v edinosti ohraniš, in
po vsem svetu vladaš: pa tudi za tvo¬
jega služebnika našega papeža I., in
našega škofa I., in za našega cesarja
I., in za vse, kateri se drže prave ka¬
toliške in apostolske vere.

Prav posebno ti priporočamo, o
Gospod! vse, za katere smo dolžni mo¬
liti; vse, kateri so pri tej presveti da¬
ritvi pričujoči, zlasti I. I. In da ti bo
naše češčenje še bolj všeč, bodi zdru¬
žena naša molitev z molitvijo prečiste
device Marije matere našega Gospoda
in Izveličarja Jezusa Kristusa; bodi

314

združena z molitvami vseh tvojih apo¬
stolov in mučencev in vseh svetnikov
tvoje veličastne cerkve v nebesih. O
moj Bog! da bi jaz zdaj imel tisto go¬
rečo željo, s katero so sveti očaki hre¬
peneli po prihodu Mesijevem! o da bi
vendar imel njih vero in ljubezen! Pridi,
moj Gospod Jezus, preljubeznjivi Od¬
rešenik sveta! pridi in stori največo
skrivnost. Glej! Jagnje božje kmalu
pride, ki odjemlje greha sveta!

Povzdigovanj e.

Glej, tvoj Izveličar in Sodnik Jezus
Kristus pride na oltar. Molči nekoliko časa
■in čudi se temu, kar se na oltarji godi. Po¬
novi gorečnost in -prepusti srce čutilu spošto¬
vanja, zaupanja in otročjega strahu božjega.

Včlovečena Beseda! Gospod Jezus
Kristus, pravi Bog in pravi človek!
verujem, da si tukaj pričujoč. Molim te
z vso ponižnostjo svojega srca, ljubim
te iz vsega srca; in ker denes iz lju¬
bezni k meni prideš, se ti tudi jaz ho¬
čem vsega posvetiti.

Ceščena bodi, predraga Kri! katero

315

si ti, o moj Jezus! prelil za vse ljudi.
Upam, da tudi za-me ni bila zastonj
prelita. Daj mi milost, vdeležiti se za-
služenja, katero si mi s prebritko smrtjo
pridobil. Preljubeznjivi Jezus! glej,
svoje srce ti darujem v zahvalo za ne¬
skončno dobroto, ki te je nagnola, da
si iz ljubezni do mene življenje daroval
svojemu nebeškemu Očetu.

Sklep tihe uieše.

Poln ljubezni premišljuj svojega Jezusa
na altarji, premišljuj skrivnosti, ki jih tukaj
ponavlja. Daruj mu srce in telo. Daruj se
vsega nebeškemu Očetu, in prosi ga, naj mi¬
lostljivo sprejme molitve, katere mu ta pre¬
ljubi Sin za-te opravlja. Moli tudi ti za
druge.

O moj Bog! kolika bi bila pač
moja nehvaležnost, ko bi vnovič v greh
privolil, odkar sem videl, kar se je
tukaj zdaj godilo. O moj Bog! nikdar
ne smem pozabiti, česar si me opome-
nil po tej visoki skrivnosti, namreč bo¬
lečin, ki si jih prestal v svojem trp¬
ljenji. Nikdar ne smem pozabiti, da je
tvoje ranjeno Telo, da je tvoja za-me

316

prelita Kri na tem altarji resnično pri¬
čujoča. Glej, neskončno veličastni Bog!
zdaj ti resnično darujem čisti, sveti in
brezmadežni dar, ki si nam ga ti sam
hotel dati, in ki so bile vse druge da¬
ritve le njegova slaba predpodoba. O
veliki Bog! tukaj je resnično več, ka¬
kor v sveh daritvah, katere so ti da¬
rovali Abel, Abraham in Melkizedek.
Edina daritev, vredna tvojega altarja,
je naš Gospod in Bog, je tvoj Sin
Jezus Kristus, nad katerim imaš vse
dopadenje od vekomaj.

Ponižno te prosimo, vsegamogočni
Bog! naj bodo vsi, kateri se z ustmi
ali srcem vdeležujejo te presvete da¬
ritve, s tvojimi dobrotami napolnjeni.
Dodeli, o moj Bog! da bodo tudi duše
vernih, ki so zaspali v miru sv. cerkve,
teh tvojih dobrot deležne, zlasti I. I. —
O Gospod! zavoljo te daritve jih reši
vsega trpljenja. Neskončno milostljivi
Bog! tudi nam grešnikom, ki smo tvoji
služebniki in upamo v tvoje veliko
usmjljenje, daj milost, da se bomo ke-
daj združili s tvojimi apostoli in mučenci

317

in z vsemi svetniki, da te bomo ž njimi
združeni vse večne čase ljubili in hva¬
lili.

Oče naš.

Zdaj smo z Jezusovi vnovič na Kalva¬
riji.  — Ostanimo pod križem v srčnem žalo¬
vanji, kakor Marija Magdalena; v zvesti lju¬
bezni, kakor sveti Janez; s trdnim upanjem
svojega Izveličarja enkrat v veličastvu gledati,
kakor drugi učenci. Ozirajmo se sem ter tje
od daleč na nje, ih objokujmo svoje grehe,
kakor sveti Pavel.

O moj Bog! kako srečen sem, da
si ti moj Oče! o kako me razveseljuje
misel, da bodo nebesa, ker zdaj ti kra¬
ljuješ, kedaj tudi moje prebivališče! Vla¬
daj, o Gospod! vsa srca in voljo vseh
ljudi. Daj svojim otrokom dušno in te¬
lesno hrano. Glej, jaz odpustim vsem
ljudem iz vsega srca, odpusti tudi ti
meni. Potrjuj me v skušnjavah, in pod¬
piraj me v trpljenji tega revnega živ¬
ljenja; varuj me posebno greha, najve-
čega zlega. Amen.

Jagnje božje.

Bog, ki je tako veličasten v nebesih, tako

318

mogočen na zemlji in tako strašen v ■peklu,
je na altarji kakor pohlevno in milostljivo
jagnje. Pridi si izbrisovat grehe vseh in zlasti
svoje. Kako močno naj ti povišuje ta misel
zaupanje, kako močno naj te tolaži!

Jagnje božje! ki si bilo za-me za¬
klano, usmili se me!

O presveta daritev, ki si bila da¬
rovana za moje izvelicanje, reši me!

Božji Srednik, dobodi mi milost
pri svojem Očetu, svoj mir mi daj!

Obhajilo.

Za duhovno obhajilo obudi vnovič vero
v pričujoenost Jezusa Kristusa. Obžaluj tudi
svoje grehe in imej goreče želje, svojega Izveli-
čarja z mesnikom v svoje srce sprejeti. Prosi
Jezusa, da to hrepenenje milostljivo sprejme
in se s podelitvijo svojih milosti s teboj sklene.
Ako pa hočeš v resnici sv. obhajilo prejeti,
moli obhajilne molitve, ki jih zadaj najdeš.

O moj preljubeznjivi Jezus! kako
rad bi bil med tistimi srečnimi kristi-
jani, ki smejo vsaki den k tvoji mizi pri¬
stopiti !

O kako dobro bi bilo za-me, o moj
Jezus! ko bi te smel zdaj v svoje srce

319

sprejeti, da bi te po dolžnosti počastil,
in ti potožil svoje potrebe, in se vdele-
žil milosti, ki jih deliš njim, ki te
resnično prejmejo! Ker pa zdaj nisem
vreden te milosti, o moj Bog! pridi ti moji
veri na pomoč. Odpusti mi vse grebe;
zakaj glej! studim jih iz vsega srca,
ker jih ti sovražiš.

Sprejmi mojo resnično željo, s te¬
boj se sklenoti. Očisti me z žarkom
svoje milosti in daj, da te bom smel
skoraj v svoje srce sprejeti. Zdaj te pa
prosim, o moj Bog! dodeli mi tiste mi¬
losti, katere po mešnikovem obhajilu
dobivajo vsi verni, kateri so pri tej
sveti daritvi.

O moj Bog! pomnoži po tem pre¬
svetem zakramentu mojo vero, potrdi
moje upanje, očisti v meni ljubezen,
ki jo imam do tebe; daj, da bom le
po tebi hrepenel, da bom le za-te ži¬
vel. Amen.

Poslednje molitve.

Skrbi, da boš prinesel Jezusu dar za
dar. Daruj mu tedaj iz ljubezni do njega sa-

320

mega sebe, lastno ljubezen, strah pred ljudmi,
vso nevoljo in vsa nagneti ja, ki te zadržujejo
v spolnjevanji tvojih dolžnosti.

O moj Bog! ti prideš darovat sebe
za moje izveličanje; glej! tudi jaz se
hočem darovati za tvojo čast. Grlej,
tvoja daritev sem, ne prizanašaj mi.
Radovoljno hočem sprejeti, vse trpljenje,
katero mi boš poslal. Vse nadloge ho¬
čem sprejeti, jih sklenoti s trpljenjem
svojega Jezusa! Poslednjič trdno skle¬
nem, najmanjši greh sovražiti in se ga
varovati, zlasti pa se ogibati tistih gre¬
hov, v katere me hudo nagnenje naj
močneje vabi. O moj Bog! tvoje zapo¬
vedi hočem zvesto spolnjevati, in raji
vse izgubiti in potrpeti, kakor le eno
tvojih zapovedi prelomiti.

M e š n i k o v blagoslov.

O moj Bog! blagoslovi svete skle¬
pe! blagoslovi nas vse z roko svojega
mešnika, in daj, da bo tvoj blagoslov
vedno nad nami.

V imenu Boga *j* Očeta, in f Sina,
in sv. f Duha. Amen.

321

Poslednji evangelij.

O božja Beseda! edinorojeni Sin
Boga Očeta, prava luč sveta, ki si z
nebes prišel, in nam pot tje pokazal,
nikar ne pripusti, da bi bil enak ne¬
srečnemu ljudstvu, ki te ni hotelo spo¬
znati Mesija. O moj Bog! nikar ne
pripusti, da bi tako oslepel, kakor uni
nesrečni, ki so raji hoteli biti sužnji
hudobnega duha, kakor pa otroci božji,
v katere si jih hotel preroditi.

Včlovečena Beseda! molim te z
vso ponižnostjo, le v tebi je vse moje
upanje, in zvesto pričakujem, ker si
moj Bog, in sicer Bog, ki se je včlo-
večil zavoljo našega izveličanja, da mi
boš dal milosti, ki jih potrebujem v
svoje posvečenje tukaj na zemlji, da te
bom kedaj vso večnost v nebesih imel.
Amen.

21

322

Spovedne molitve.

Pred spovedj o.

Rekel sem: spoznal bom zoper
sebe svojo krivico Gospodu; in ti si
mi odpustil hudobijo mojega greha,
(Psalm. 31, 5.)

Po zasluženji tvojega Sina, vseh
svetnikov in angeljev, prosim te, usmi¬
ljeni Bog, daj mojemu srcu po milosti
svetega Duha pravo spoznanje, kes in ža¬
lost, da bom svoje grehe popolnoma
spoznal, čisto se jih spovedal in obto¬
žil ter s pravo pokoro po tvojem usmi¬
ljenji popolnoma odpuščenje zadobil.

Oče naš . . . Ceščena . . . Čast . . .

(Po izpraševanji vesti moli:)

Kaj čem storiti za svoje grehe,
kakor da je ponižno spoznam in obža¬
lujem, ter te neprenehoma odpuščenja
prosim ?

Prosim te, vsliši me milostljivo,
ko tukaj pred teboj stojim, moj Bog-

Vsi moji grehi me jako žalostijo,
nočem jih nikoli več storiti; ampak

323

obžalujem jih in jih bom obžaloval vse
žive dni, pripravljen pokoriti se in ko¬
likor morem, zadostiti.

Odpusti mi, o Bog, odpusti mi moje
grehe zavoljo svojega svetega imena;
ohrani mojo dušo, ki si jo s svojo sveto
krvjo odrešil.

Glej! izročujem se tvoji milostlji-
vosti in tvojim rokam se prepuščam.

Delaj z menoj po svoji dobrotlji¬
vosti in ne po moji hudobiji in pre-
grešnosti. (Tomaž Kemp. IV. 9.)

(Pokieknovši. pred spovednika):

Prosim, častiti gospod, svetega bla¬
goslova, da se svojih grehov prav in
čisto spovem.

Jaz ubogi grešnik se izpovedam
Bogu vsegamogočnemu, Mariji, materi
božji, vsem ljubim svetnikom, in vam,
duhovni oče, namestniku božjemu, da
sem od svoje zadnje spovedi. . . veli¬
kokrat grešil z mislimi, besedami, de¬
janjem in opuščenjem dobrih del, po¬
sebno pa se obtožujem, da sem . . .

Zavoljo tih in vseh mojih znanih

21 *

324

in neznanih grehov, katere sem storil,
ali kriv bil, da so je drugi storili, mi
je iz celega srca žal, ker sem ž njimi
Boga, največo in vse ljubezni vredno
dobroto razžalil. Trdno sklenem z božjo
pomočjo ne več grešiti in se vseh pri¬
ložnosti h grehu varovati. Prosim, du¬
hovni oče, za sveto odvezo in izveli-
čalno pokoro.

Po spovedi.

Glej, ozdravljen si, nikar več ne
greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi.
(Jan. 5.)

Hvali, moja duša, Gospoda, in vse,
kar je v meni, njegovo sveto ime.

Hvali, moja duša, Gospoda, in ni¬
kar ne pozabi vseh njegovih dobrot;

Ki ti odpušča vse pregrehe, ki ti
ozdravlja vse slabosti;

Ki oteva pogina tvoje življenje, ki
te venca z milostjo in usmiljenjem;

Ki tvojo željo z dobrotami napoln¬
juje, da se tvoja mladost obnovi, kakor
orlu.

325

Gospod dela usmiljenje, in sodbo
vsem, ki delajo krivico.

Naznanil je Mojzesu svoje poti,
Izraelovim sinom svojo voljo.

Milostljiv in usmiljen je Gospod,
potrpežljiv in obilen usmiljenja.

Ne srdi se večno, tudi ne žuga ve¬
komaj.

Ni nam storil po naših grehih, in
ni nam povračeval po naših hudobijah.

Ker, kakor visoka so nebesa od
zemlje, tako močno je njegovo usmi¬
ljenje nad onimi, ki se ga boje.

Kakor daleč je vshod od zahoda,
tako daleč devlje naše hudobije od nas.

Kakor se oče otrok usmili, usmili
se Gospod njih, ki se ga boje;

Ker on ve, kakošne stvari da smo,
spominja se, da smo prah.

Človekovi dnevi so kakor trava,
kakor cvetica na polji, tako odcvete!

Ker veter memo nje potegne, in
ne obstane; in njeno mesto se več ne
spozna.

Usmiljenje Gospodovo pa je od

326

vekomaj do vekomaj nad njimi, ki se ga
bojijo, in njegova pravica nad otrok
otroci;

Nad onimi, ki njegovo zavezo
ohranijo, ter pomnijo njegove zapovedi,
da jih spolnjujejo.

Gospod si je v nebesih pripravil se¬
dež, in njegovo kraljestvo bo nad vsemi
gospodovalo.

Hvalite Gospoda vsi njegovi an-
gelji, ki, mogočni v moči, spolnjujete
njegovo voljo, ki poslušate glas njego¬
vega govorjenja.

Hvalite Gospoda vse njegove moči,
njegovi služebniki, ki spolnjujete njego¬
vo voljo.

Hvalite Gospoda vsa njegova dela;
po vseh krajih njegovega gospodstva
hvali, moja duša, Gospoda! (Psalm. 102.)

Pred teboj, Gospod, spoznamo svoje
grehe in vidimo šibe, katere smo ž nji¬
mi zaslužili. Če premislimo grehe, ki
smo jih storili, vidimo, da je sila malo,
kar trpimo, in sila veliko, kar zaslužimo.
Sila težko je, kar smo se pregrešili, in
zelo malo, kar prestati imamo. Kazen

327

greha občutimo; vendar trdovratnosti ne
opustimo. Pod šibo tvojo zdihujemo,
vendar se od svoje hudobije ne odvrne¬
mo. Srce žaluje in medli, vendar se ne
vkloni in ne vda. Duša žalosti pojema,
vendar se v svojem dejanji ne poboljša.
Ge nam prizaneseš, se ne spreobrnemo;
če nas tepeš, ne obstojimo. Ko nas sti¬
skaš, spoznamo, da smo grešili, ali ko¬
maj stiska mine, že zabimo, da smo se
jokali. Če nam šibo kažeš, poboljšanje
obetamo; ko jo pa iz rok deneš, hitro
pozabimo, kar smo obetali. Če nas te¬
peš, vpijemo, da bi nam prizanesel; če
pa prizanašaš, te zopet dražimo, da bi
nas tepel.

O Gospod, vsi smo grešniki pred
teboj, vsi spoznamo in vemo, če nam po
svoji milosti ne odpustiš, da ne bomo
odšli tvoji pravični roki. Vsegamogočni
nebeški Oče! daj nam brez našega za-
služenja, česar te prosimo. Iz ničesa si
nas storil, daj nam milost, daj nam
duha prave in srčne molitve. Po Jezusu
Kristusu Gospodu našem. Amen.

(Papež Urban Vlil)

328

Obhajilne molitve.

Pred sv. obhajilom.

„ Pridite k meni vsi, ki se trudite
in ste obloženi, in jaz vas bom poži¬
vil “. —- „ Kruli, katerega bom jas dal,
je moje meso, za življenje svete “. —
„Kdor moje meso je, in pije mojo kri,
ostane v meni in jaz v njem“. Besede,
ki sem vam jili jaz govoril, so duh in
življenje“. To so tvoje besede, Kristus,
večna resnica, čeravno ne v enem času
izrečene in ne na enem kraji zapisane.
Ker so tedaj tvoje in resnične, moram je
vse hvaležno in zvesto sprejeti. Tvoje
so in ti si jih govoril; pa tudi moje so,
kajti za moje izveličanje si je govoril.
Radovoljno je sprejmem iz tvojih ust,
da bi se mi bolj globoko v moje srce
vtisnole. Spodbujajo me besede tolike
pobožnosti, polne sladkosti in ljubezni;
pa strašijo me lastni grehi, in nečista
vest mi ne dopušča takih skrivnosti spre¬
jeti. Vabi me sladkost tvojih besed, pa
teži me veliko število mojih pregreh. —-
Ti veliš, naj se ti z zaupanjem bližam,

329

ako hočem imeti s teboj delež; in naj
živež neumrjočnosti vzemem, ako želim
večno življenje in slavo doseči. „Pridite,
praviš, k meni., ki se trudite in ste ob¬
teženi, in jaz vas bom poživil/' O slad¬
ka in prijazna beseda za uho grešnikovo,
ker ti, Gospod moj Bog, reveža in siro¬
maka vabiš k vdeleževanju svojega naj¬
svetejšega Telesa. Pa kdo sem jaz, o
Gospod, da bi si upal, tebi se bližati ?
Glej neskončna nebesa te ne obsežejo in
ti praviš: „Pridite k meni vsi." — Kaj
ima pomeniti ta tako krotka prijaznost
in tako ljubeznjivo vabilo? Kako si bom
upal priti, ker si nisem ničesar dobrega
svest, kar bi me moglo spodbujati ? Kako
bi te vpeljal v svojo hišo, ki sem Cesto
tvoje najdobrotljivše obličje razžalil?
Častijo te angelji in nadangelji, boje
se te svetniki in pravični, in ti praviš:
„Pridite k meni vsi" ? Ko bi ti, Gospod,
tega ne rekel, kdo bi verjel? Inko  ti ne
bi velel, kdo bi se ti bližati drznol?

(Tomaž Kempčan IV. 1.)

Vsegamogočni večni Bog, glej bli¬
žam se zakramentu edinorojenega Sina

330

tvojega, Gospoda našega Jezusa Kristu¬
sa. Bližam se kakor bolenik k zdravniku
življenja, kakor vmazan k viru usmi¬
ljenja, kakor slepec k večni svetlobi,
kakor revež in siromak h Gospodu neba
in zemlje. Prosim tedaj tvojo neskončno
usmiljenost, da blagovoli mojo bolezen
ozdraviti, nesnago oprati, slepoto odpra¬
viti, revnost spremeniti, nagost obleči
in da tebe, kruh angeljski, kralja kraljev
in Gospoda gospodov, s tako spoštljivo¬
stjo in ponižnostjo sprejmem, s takim
kesom in pobožnostjo, s tako čistostjo
in vero, s takim namenom in sklepom,
da bode moji duši v izveličanje. Prosim
te, daj, da ne bom samo zakramenta Go¬
spodovega Telesa in Krvi prejel, ampak
da bom tudi sadu in moči njegove deležen.
O moj Bog, daj, da bom Telo tvojega edi-
norojenega Sina, Gospoda našega Jezusa
Kristusa tako sprejel, da bom vreden
med ude njegovega skrivnostnega telesa
prištet. O dobrotljivi Oče, daj da bom
enkrat tvojega ljubljenega Sina, kate¬
rega zdaj pod skrito podobo sprejeti ho¬
čem, očitno od obličja do obličja gledal.
Amen. (Tomaž Akvin.)

331

Po sv. Obhajilu.

Moja duša poveličuje Gospoda, in
moj duh se veseli v Bogu, mojem Izveli-
čarju; ker se je ozrl na nizkost svoje
dekle; zakaj glej, od zdaj me bodo srečno
imenovali vsi narodi. — Zakaj velike
reči mi je storil on, ki je mogočen in
sveto njegovo ime. — In njegovo usmi¬
ljenje je onim od roda do roda, kateri se
njega boje. —- Moč je skazal s svojo
roko in razkropil je napihnene v mislih
njih srca. — Mogočne je s sedeža vrgel,
in ponižne povzdignol. — Lačne je z
dobrim napolnil in bogate prazne odpu¬
stil. — Sprejel je Izraela, svojega slu-
žebnika in se spomenil svojega usmi¬
ljenja, kakor je obljubil našim očakom,
Abrahamu in jegovemu zarodu vekomaj.

(Luk 3, 46—55.)

O neskončno usmiljeni večni Bog,
nebeški Oče, častim te in hvalim, ker
si mene nevrednega služebnika svojega,
brez vsega lastnega zasluženja, iz gole
milosti nasitil s presvetim Telesom svo¬
jega ljubega Sina, Gospoda našega Je¬
zusa Kristusa. Prosim te, Oče milosti,

332

ne daj, da bi to sveto obhajilo bilo meni
v pogubljenje, ampak naj mi bo v iz-
brisanje vseh grehov, v potrjenje v
veri, in k ohranjenju stanovitne dobre
volje. Naj me očisti vseh mojih pre¬
greh, naj me reši vse hude želje, naj
pomnoži v meni pravo ljubezen, potr¬
pežljivost, ponižnost, pokorščino in vse
krščanske čednosti. Naj me varuje zoper
vse skušnjave mojih vidnih in nevidnih
sovražnikov, naj me trdno sklene s
teboj, moj pravi živi Bog! naj mi po¬
maga srečno moje življenje dokončati.
Ponižno te prosim, o sveti Bog, pri¬
pelji me revnega grešnika enkrat k
svoji nebeški gostiji, kjer si ti sam s
svojim ljubim Sinom in svetim Duhom
vsem svojim izvoljenim prijateljem prava
luč, preobilna hrana, večno veselje, po¬
polna prijetnost in večno iz veli Čanje.

Po Jezusu Kristusu Gospodu na¬
šem. Amen. (Sv. Tomaž Akvin.)

338

Tri božje čednosti.

Vera.

Verujem v tebe, pravi troj edini
Bog, Oče, Sin in sveti Duh, ki si
vse vstvaril, ki vse hraniš in vladaš,
ki dobro plačuješ in hudo kaznjuješ.
Verujem, da je Sin božji za nas člo¬
vek postal, da nas je s svojo smrtjo
na križu odrešil, da nas sveti Duh s
svojo milostjo posvečuje. Verujem in
trdim vse, kar si ti, o Bog, razodel,
kar je Jezus Kristus učil, kar so apo¬
stoli oznanjevali in kar nam sveta
rimska katoliška cerkev verovati za¬
poveduje. Vse to verujem, ker si ti, o
Bog, večna in neskončna resnica in
modrost, ki ne moreš goljufati, ne go¬
ljufan biti. O Bog, pomnoži mojo vero!

‘ TJ p a n j e.

Upam in se zanašam na tvojo ne¬
skončno dobroto in milost, o Bog, da
mi boš po neskončnem zasluženji svo¬
jega edinorojenega Sina Jezusa Kri¬
stusa v tem življenji spoznanje, pravo

334

obžalovanje in odpuščenje mojih grehov,
po smrti pa večno izveličanje dal in
dodelil, tebe od obličja do obličja gle¬
dati, ljubiti in brez konca vživati. Upam
tudi od tebe potrebnih pripomočkov,
vse to doseči. Upam to od tebe za to,
ker si ti to obljubil, ki si vsegamogo-
čen, zvest, neskončno dobrotljiv in us¬
miljen. O Bog! potrdi moje upanje!

Ljubezen.

O moj Bog! ljubim te, iz celega
svojega srca in črez vse, zato, ker si
ti največa dobrota, neskončno popolen
in vse ljubezni vreden; ljubim te tudi
zato, ker si do mene in do vseh stvari
neskončno dobrotljiv. Želim si iz celega
srca, da bi te ravno tako ljubil, kakor
so te tvoji najzvestejši služebniki lju¬
bili in te še zdaj ljubijo. Z njihovo
ljubeznijo sklenem svojo nepopolno lju¬
bezen; pomnoži jo v meni, o dobrot¬
ljivi Gospod, čedalje bolj in bolj!

Ker te tedaj resnično in iz srca
ljubiti želim, in si zavoljo tega veliko
prizadevam, mi je iz srca žal, da sem

tebe, svojo neskončno dobroto, katero
črez vse ljubim, tebe svojega stvarnika,
odrešenika in posvečevalca razsrdil.
Žal mi je. da sem grešil, da sem tebe
svojega vsegamogočnega Gospoda, svo¬
jega najboljšega Očeta žalil. Trdno
sklenem, vse grehe in vse grešne pri¬
ložnosti zapustiti, storjene grehe čedalje
bolj obžalovati in nikdar več zoper
tvojo sveto voljo ne ravnati. Vzemi me
sopet za svojega otroka in dodeli mi
milost, ta svoj sklep dopolniti. To te *
prosim po neskončnem zasluženji tvo¬
jega Sina, našega Gospoda in Izveli-
čarja Jezusa Kristusa. Amen.

-s-

Molitev za svete odpustke.

O Bog! oglej se z očmi svoje ne¬
skončne milosti na svojo cerkev, ki se
tukaj na zemlji vojskuje.

Razširi jo po celem svetu, varuj,
vodi in ohrani jo v edinosti. Odvrni
vsako pohujšanje in vse pregrehe od

336

nje. Daj jej moč zoper vse sovražnike
tvojega svetega imena. Stori, da vsi
krivoverci svoje zmote spoznajo in za¬
pustijo. Dodeli lepo zastopnost, pravo
edinost vsem krščanskim kraljem in
oblastnikom. Ne zapusti ovčic svoje
črede, za katero je tvoj ljubi Sin, Je¬
zus Kristus, svojo presveto kri prelil.
Stori nebeški Oče! da bodo vsi tebe in
Jezusa Kristusa, katerega si poslal, s
svetim Duhom vred spoznali in častili.
Amen.

(Potem moli petkrat Oče nas; Cesčena si
Marija in enkrat apostolsko vero.)

Molitev pred krščanskim nankom.

Pridi sveti duh, napolni srca svo¬
jih vernih, in užgi v njih ogenj svoje
ljubezni, ki si ljudstva vseh jezikov v
edinosti svete vere združil, Izlij svojega
Duha črez nas, ter bomo prerojeni, in
prenovil boš zemlje obraz.

O Bog! ki si srca svojih vernih
po razsvetljenji svetega Duha učil, daj

337

nam po ravno tem Duhu razumeti, kar
je prav, in se njegove tolažbe vselej
veseliti; po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Molitev po krščanskem nauku.

Zahvalimo se ti, o Bog, za vse te
svete nauke našega izvelicanja. Prosi¬
mo te, daj nam po teh svetih naukih
živeti in umreti, po starti se pa v ne¬
besih vekomaj veseliti; po Jezusu Kri¬
stusu Gospodu našem. Amen.

Ponovljenje krstne obljube.

Vsegamogočni, večni Bog, nebeški
Oce! stvarnik in vzdrževalec vseh stvari!
ti si me po svoji božji podobi vstvaril,
pri svetem krstu prerodil, za svojega
otroka in za dediča nebeškega kralje¬
stva sprejel. Bog Sin Jezus Kristus
edinorojeni večnega Očeta! ti si za-me
človek postal, na križu si me večnega

22

338

pogubljenja odrešil, in pri svetem krstu
za svojega brata (sestro), v sveto kr¬
ščansko cerkev vzel, da bi me srečno
v nebeško kraljestvo pripeljal. Bog,
sveti Duh tretja oseba! ti si me pri
svetem krstu posvetil, in mi v svetili
zakramentih svojo posvečujočo milost
deliš. Presveta Trojica! v treh osebah
en sam Bog! v tebe verujem, tebe mo¬
lim in hvalim za vse, posebno pa za
največo milost in dobroto svetega krsta,
ki je velika in imenitna, da ne kral¬
jevska krona tako. O kako srečen sem,
da si me v svojo sveto cerkev pokli¬
cal, me vseh mojih grehov očistil in
mi vse dal, česar za večno ivzeličanje
potrebujem. Kar sem nekdaj pri svetem
krstu po svojih botrih obljubil, to ob¬
ljubo tudi zdaj z hvaležnim srcem po¬
novim. Odpovedujem se hudiču in vse¬
mu njegovemu dejanju, kakor tudi vsem
zapeljivcem, njegovim najemnikom. Od¬
povedujem se napuhu, vsem napačnim
šegam, in vsem drugim pregreham, ka¬
kor vsemu zapeljivemu svetu. Verujem
v Boga Očeta vsegamogočnega stvar-

339

iiika nebes in zemlje; verujem v Jezusa
Kristusa, edinorojenega Sina božjega,
bi je rojen bil in trpel; verujem v sve¬
tega Duha; sveto krščansko, katoliško
cerkev; občestvo svetnikov; odpuščenje
grehov in večno življenje. Po nauku
svete krščanske katoliške cerkve hočem
kakor njen pokoren otrok do smrti ži¬
veti, svete zakramente vredno prejemati,
in skoz ta vrata v večno izveličanje
priti po Jezusu Kristusu Gospodu na¬
šem, po prošnji Marije vselej device,
vseh božjih angeljev, svetnikov in svet¬
nic, posebno mojega angelja varha in
mojih patronov. Amen.

Litanije vseh svetnikov.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog,/ usmili
Sin, vsega sveta rešnji Bog, Sse nas!

22*

340

Sveti Duh, resnični Bog, j  usmili
Sveta Trojica, en sam Bog,) se nas!
Sveta Marija,

Sveta mati božja,

Sveta devic Devica,

Sv. Mihael,

Sv. Gabriel,

Sv. Rafael,

Vsi sveti angelji in nadangelji, prosite
za nas!

Vse svete vrste izveličanih duhov, pro¬
site za nas!

Sv. Janez krstnik, prosi za nas!

Sv. Jožef, prosi za nas!

Vsi sveti očaki in preroki, prosite za
nas!

Sv. Peter,

Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakob,

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakob,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matej,

) prosi za nas!

/

341

Sv. Simon,

Sv. Matija, l . ,

Sr. Barnaba, [ P rosl za nas

Sv. Tadej,

Sv, Lukež, 1
Sv. Marko, j

Vsi sveti apostoli in evangelisti,] pro-
Vsi sveti učenci Gospodovi, "a

Sv. Štefan, j

Sv. Lovrenc, f prosi za nas!

Sv. Vincenc, )

Sveti Fabijan in Sebastijan, ,

Sveti Janez in Pavel, / prosita za
Sveti Kozma in Damijan, ^ nas!
Sveti Gervazij in Protazij, /

Vsi sveti učeniki, — prosite za nas!
Sv. Silvester !

Vsi sveti nedolžni otroci,

Vsi sveti škofi in spoznovalci, prosite

za nas!

342

Vsi sveti učeniki, prosite za nas?

Sv. Anton,

Sv. Benedikt, j

Sv. Bernard, , prosi za nas!

Sv. Dominik, \

Sv. Frančišek,

Vsi sveti mešniki in leviti, prosite za
nas!

Vsi sveti menihi in puščavniki, prosite
za nas!

Sv. Marija Magdalena, J

Sv. Agata, I

Sv. Lucija,

Sv. Neža, ) prosi za nas!

Sv. Cecilija, (

Sv. Katarina 1

Sv. Anastazija, ]

Vse svete device in vdove, prosite za
nas!

Vsi svetniki in svetnice božje, prosite
za nas!

Bodi nam milostljiv, prizanesi nam, o
Gospod!

Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Go¬
spod !

343

Vsega hudega, \

Vsega greha,

Svoje jeze, j

Šibe potresa, J

Nagle in neprevidene smrti,
Skušnjav hudičevih, V

Jeze, sovraštva in vse hude volje, /

Duha nečistosti, i

Treska in hudega vremena, \

Kuge lakote in vojske,

Večne smrti,

Po skrivnosti svojega svetega včlo- /

večenja,

Po svojem prihodu,

Po svojem rojstvu,

Po svojem krstu in svetem postu,

Po svojem križu in svojem trpljenji,

Po svoji smrti in svojem pokopu,

Po svojem svetem vstajenji,

Po svojem čudežnem vnebohodu,

Po prihodu tolažnika svetega Duha,

Na den sodbe,

Hi grešniki, | prosi-

Da nam prizaneseš,

Da nam odpustiš,

Da nas k pravi pokori pripelješ,

I

i pros
/mo te,
^ usliši

nas!

reši nas, o Gospod!

344

Da svojo sveto cerkev vladaš in
ohraniš,

Da pastirja apostolskega in vse
cerkvene stanove v svoji sveti
veri ohraniš,

Da sovražnike svete cerkve ponižaš,
Da krščanskim kraljem in oblastni¬
kom mir in pravo edinost podeliš,
Da nam cesarja obvaruješ, J

Da vsemu krščanskemu ljudstvu miri
in edinost daš. j

Da nas vse v svoji sveti službi po-'
trdiš in obdržiš, )

Da naše misli k nebeškim željam j
povzdigneš, l

Da vsem našim dobrotnikom večne
dari podeliš,

Da duše naše in naših bratov, bliž¬
njih in dobrotnikov večnega po¬
gubljenja rešiš,

Da sad zemlje daš in ohraniš,

Da vsem vernim dušam večni pokoj
podeliš,

Da nas uslišiš, j

Sin božji,

prosimo te, usliši nas!

345

Jagnje božje, ki grebe sveta odjemlješ,
prizanesi nam o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usliši nas o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš . . . Ceščena si Marija . . .

Molitve po litanijah.

(na den sv. Marka in križev, teden.)

O Bog! pridi mi na pomoč;

Gospod! hiti mi pomagat.

Kri jih naj oblije in osramočeni
naj bodo, ki mi strežejo po življenji.

Odstopijo naj in sram jih bodi, ki
mi hočejo hudo.

Odstopijo naj precej osramočeni,
kateri se mi posmehujejo.

Vsi pa, kateri tebe iščejo, naj se
veselijo in v tebi radujejo.

346

Vselej naj rečejo: Visoko hvaljen bodi
Gospod)! kateri ljubijo tvoje odrešenje.

Jaz pa sem revež in siromak, Bog
pomagaj mi!

Moj pomočnik in moj odrešenik,
Gospod! nikar se ne mudi.

Čast bodi Očetu in Sinu in sve¬
temu Duhu, kakor je bilo v začetku,
in zdaj, in vselej in na večne čase.
Amen.

Pomagaj svojim služebnikom.

fy. Ki v tebe zaupajo, moj Bog!

Bodi nam, Gospod, močen turn.

Iy. Pred sovražnikom.

Nič naj ne opravi sovražnik

pri nas.

Iy. In otrok krivice naj se ne loti
nam škodovati.

V. Gospod! ne ravnaj z nami po
naših grehih.

1^. In ne povračuj nam po naših
hudobijah.

\J. Molimo za našega papeža I.

Ič Ohrani jih, o Gospod! oživljaj
in osrečuj jih na zemlji, in ne daj jih
v voljo njihovih sovražnikov.

347

Molimo za našega škofa I.
iy. Gospod! ohrani in varuj jih
vsega hudega.

Molimo za našega cesarja I.
fy. Ohrani o Gospod, našega ce¬
sarja, in usliši nas na den, ko za njih
prosimo.

\J. Molimo za svoje dobrotnike.

1^. Povrni, Gospod, milostljivo za¬
voljo svojega imena večno življenje
vsem, kateri nam kaj dobrega storijo.
]f. Molimo za verne mrtve.

1^. Gospod! daj jim večni mir in
pokoj in večna luč naj jim sveti.

Naj počivajo v miru.
f^. Amen.

y. Molimo za svoje brate, katerih
ni tukaj.

f^. Pomagaj svojim služebnikom,
ki v tebe zaupajo, moj Bog!

Pošlji jim, Gospod! pomoč iz

svetišča.

In varuj jih s Siona.

Gospod! usliši mojo molitev.
1^. In moje vpitje naj k tebi pride.

348

Molimo.

O Bog, ki ti je lastno, usmiliti se
vselej in prizanesti, usliši naše pohlevne
prošnje, da nas in vse svoje služebnike,
katere grehov veriga veže, milost tvoje
dobrote odveže.

Usliši, prosimo te, o Gospod, našo
pohlevno molitev, in odpusti nam naše
grehe, ki se ti jih obtožimo, da nam
dobrotljivo z odpuščenjem vred mir po¬
deliš.

Skaži nam dobrotljivo, o Gospod!
svojo neizrečeno milost, da nas ne samo
vseh grehov odvežeš, temuč tudi šib,
katere za nje zaslužimo, odrešiš.

Bog! ki te greh žali in pokora
tolaži, oglej se milostljivo na prošnjo
k tebi kličočega ljudstva, in šibe svoje
jeze, ki jih za svoje grehe zaslužimo,
odvrni.

O Bog, od katerega izhajajo svete
želje, dobre misli in pravična dela, daj
svojim služebnikom tak mir, kakoršnega
svet dati ne more, da bodo naša srca
tvojim zapovedim vdana, in časi s tvojo

349

pomočjo brez straha pred sovražniki
varni in mirni.

O Bog! užgi naša srca z ognjem
svetega Duha, da ti bomo s čistim te¬
lesom služili in očiščenim srcem do-
padli.

O Bog, stvarnik in odrešenik vseh
vernih! podeli dušam svojih služebni-
kov in služebnic, da odpuščenje, kate¬
rega so vselej želeli, po bogaboječih
prošnjah dosežejo.

Začni, prosimo, Gospod! s svojim
duhom naše dejanje in spremljaj ga s
svojo pomočjo, da se vse naše molitve
in dela vselej pri tebi začnejo in v
tebi začete končajo.

Vsegamogočni, večni Bog! ki go¬
spoduješ črez žive in mrtve, in se us¬
miliš vseh, katere iz vere in dobrih
del za svoje spoznaš, prosimo te po¬
hlevno, da vsi, za katere smo se na¬
menili moliti, kateri so še pri življenji
a li se že iz sveta ločili, po prošnjah
vseh tvojih svetnikov od tvoje dobrote
odpuščenje vseh svojih grehov dosežejo.
Po Gospodu našem Jezusu Kristusu,

350

Sinu tvojem, kateri s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti sv, Duha Bog od ve¬
komaj do vekomaj. Amen.

Molitve po litanijah

(ob nedeljah in praznikih, ki niso Matere božje.)

K preš v. rešuj emu Telesu.

Molimo.

O Bog! kateri si nam v prečudež-
nem zakramentu spomin svojega trp¬
ljenja zapustil, daj nam, prosimo te,
svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje
krvi tako častiti, da sad tvojega odre¬
šenja vedno v sebi čutimo, kateri živiš
in kraljuješ z Bogom Očetom v edi¬
nosti svetega Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj. Amen.

Za papeža, škofa in cesarja.

Vsegamogočni, večni Bog! usmili
se svojega služebnika našega papeža I.
in vodi jih po poti večnega življenja,
da bodo s tvojo pomočjo, kar je tebi
prijetno, želeli, in z vso močjo storili.

351

O Bog, pastir in vladar vseli ver¬
nih ! glej milostljivo na svojega služeb-
nika našega škofa I., ki si jih pastirja
naše I. škofije postavil; dodeli jim, da
tistim, črez katere so postavljeni, z be¬
sedo in dejanjem k dobremu služijo,
in tako s čredo, ki jim je izročena,
večno življenje dosežejo.

O Bog, varuh vseh kraljestev, po¬
sebno pa Avstrijanskega cesarstva, po¬
deli svojemu služebniku našemu ce¬
sarju I. svojo moč, s katero se sovraž¬
nik premaga, spoznati in častiti, da bodo,
ker so po tvoji volji cesar postali, tudi
v tvojem varstvu vselej mogočni.

Za vse potrebe krščanstva.

Vsegamogočni, večni Bog, nebeški
Oče! poglej z očmi svoje neskončne
milosti naše reve in nadloge. Usmili se
vseh vernih kristijanov, za katere se je
tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Iz-
veličar Jezus Kristus, voljno grešnikom
v roke dal, in je tudi svojo drago kri
na lesu sv. križa prelil. Po tem Go¬
spodu Jezusu Kristusu odvrni, milost-

352

ljivi Oče! zaslužene šibe, sedanje in
prihodnje nevarnosti, punte, vojsko,
kugo, lakoto, draginjo, bolezni in ža¬
lostne revne čase.

Razsveti in potrdi v vsem dobrem
duhovske in deželske oblastnike in
gosposke, da nas bodo na vse to na¬
peljali, kar zamore k tvoji božji časti,
k našemu izveličanju in k miru in
sreči vsega kerščanstva pripomagati.

Vsegamogočni, večni Bog! ki go¬
spoduješ črez žive in mrtve, in se usmi¬
liš vseh, katere iz vere in dobrih del
za svoje spoznavaš, pohlevno te prosimo,
da vsi, za katere smo se namenili te
prositi, ki so pri življenji ali pa so se
že iz tega sveta ločili, na prošnjo vseh
tvojih svetnikov od tvoje dobrote od-
puščenje vseh svojih grehov dosežejo.
Dodeli nam, Bog miru, pravo edinost
v veri, brez vsega razdrtja in ločitve.
Preobrni naša srca k pravi pokori in
poboljšanju našega življenja. Užgi v
nas ogenj svoje ljubezni. Daj nam go¬
reče želje po vsej pravičnosti, da ti

353

bomo kakor tvoji pokorni otroci v živ¬
ljenji in smrti prijetni in dopadljivi.

Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam
je prositi za svoje prijatelje in nepri-
jatelje, za zdrave in bolene, za vse
žalostne in revne kristjane, za žive in
mrtve.

Tebi bodi vedno priporočeno, o
Gospod, vse naše dejanje in nehanje,
naše delo in opravilo, naše življenje in
naša smrt. Daj nam tvojo milost tukaj
vživati in tamkaj z vsemi izvoljenimi
doseči, da te bomo v večnem veselji
in izveličanji hvalili in molili. To nam
dodeli, o Gospod, nebeški Oče, po Je¬
zusu Kristusu, svojem ljubem Sinu,
Gospodu našem in Odrešeniku, kateri
s teboj živi in kraljuje v edinosti sve¬
tega Duha Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

Božja pomoč ostani vselej pri nas.

1^. Amen.

Oče naš . . . Češčena si Marija . . .
(Trikrat.)

-—

23

354

Lavretanske litanije

(o praznikih Matere božje in o sobotah.)

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oce iz nebes, vsegamogočni Bog,

Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija,

Sveta mati božja,

Sveta deyic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mati prečista, (prosi za nas!

Mati brez vsega madeža, \

Mati nedolžna,

Mati najsvetejša, /

Mati ljubeznjiva, )

Mati prečudežna, )

usmili se

355

Mati našega Stvarnika,

Mati našega Odrešenika,
Devica najmodrejša,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,

Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Devica brez madeža spočeta,
Podoba pravice,

Sedež modrosti božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,

Posoda vse svetosti,

Roža skrivnostna,

Turn kralja Davida,

Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,

Vrata nebeška,

Zgodnja denica,

Zdravje bolnikov,

Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,

Pomoč kristijanov,

23 *

prosi za nas!

356

Kraljica angeljev,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,

Kraljica apostolov,

Kraljica mučencev,

Kraljica spoznovalcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,

— prizanesi nam o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,

— usliši nas o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,

— usmili se nas o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš . , . Ceščena si Marija . . ,

K presv. rešnjenra Telesn.

Molimo.

O Bog! kateri si nam v prečudež-
nem zakramentu spomin svojega trp¬
ljenja zapustil, daj nam, te prosimo,
svete skrivnosti tvojega Telesa in tvoje
Krvi tako častiti, da sad tvojega odre-

prosi za nas!

I

)

357

šenja vedno v sebi čutimo, kateri živiš
in kraljuješ z Bogom Očetom v edino¬
sti sv. Duha, Bog od vekomaj do ve¬
komaj. Amen.

K sveti devici, Materi božji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
božja porodnica! ne zavrzi naših pro¬
šenj v naših potrebah, temuč nas vselej
odreši vseh nevarnosti. O častitljiva in
blažena devica, naša gospa, naša sred-
nica, naša besednica! S svojim Sinom
nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

Prosi za nas sveta božja po¬
rodnica.

1^. Da vredni postanemo obljub
Kristusovih.

Molimo.

Milost svojo, o Gospod! te prosimo
v naša srca vlij, da bomo, ki smo po
angeljevem oznanjenji tvojega Sina Je¬
zusa Kristusa včlovečenje spoznali, po
njegovem trpljenji in križi k časti vsta-

358

jenja pripeljani po tistem Gospodu na¬
šem, Jezusu Kristusu. Amen.

Prosi za nas sveti Jožef!

Da vredni postanemo obljub
Kristusovih.

Molimo.

Naj nam presvete tvoje matere
ženina zasluženje pomaga, prosimo, o
Gospod! da kar naša slabost ne more
doseči, skoz njegove prošnje nam bode
podeljeno, kateri živiš in kraljuješ z
Bogom Očetom v edinosti svetega Duha,
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Pozdrav Marije od binkošti do adventa.

Ceščena si kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in naše upanje, bodi
češčena. K tebi vpijemo zapuščeni Evini
otroci, k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej dolini solz. Obrni tedaj,
o naša besednica, svoje milostljive oči
v nas, in po tem revnem življenji nam
pokaži Jezusa blaženi sad tvojega te¬
lesa ; o usmiljena, o dobrotljiva, o sladka
Devica Marija.

359

Y- Prosi za nas, sveta božja po¬
rodnica.

Da vredni postanemo obljub
Kristusovih.

Molimo.

Vsegamogočni, večni Bog! ki si
telo in dušo prečiste Device matere
Marije, da bi vredno prebivališče za
tvojega Sina biti zaslužila, s pripomočjo
svetega Duha pripravil: daj, da bomo,
ki se njenega spomina veselimo, po
njeni milostljivi prošnji od vseh pri¬
hodnjih nadlog in od večne smrti rešeni.

Molitev za vse potrebe.

Ponižno te prosimo, o Gospod!
razveži po svoji milosti naših grehov
vezi, in ohrani po prošnjah svoje iz¬
voljene matere, ljube Device Marije in
vseh svojih svetnikov nas, svoje slu-
Žebnike, naše dobrotnike in naše po¬
hištvo, v vsi svetosti; tudi očisti vso
našo žlahto in prijatelje od hudobe in
grehov, in napolni jih z lepimi čednost¬
mi ; dodeli nam mir in zdravje; odvrni

360

vidne in nevidne sovražnike; odženi vse
hude želje; daj nam zdravo vreme in
dobro letino; dodeli milost našim pri¬
jateljem ; obvaruj to faro z vsemi, ki
v njej prebivajo, kuge, lakote, vojske,
ognja, potresa in prevelike vode, in mi¬
lostljivo dodeli vsem vernim kristjanom,
živim in mrtvim v nebeškem kraljestvu
večno življenje, mir in pokoj. Obvarji
našega papeža I., našega škofa I., in
našo duhovno gosposko, našega cesarja
I., in vse krščansko ljudstvo vse nad¬
loge in vsega hudega. In tvoj sveti bla¬
goslov pridi iz nebes sem doli na nas
in vselej pri nas ostani. Po Grospodu na¬
šem Jezusu Kristusu, kateri s teboj živi
in kraljuje v edinosti svetega Duha.
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

Božja pomoč ostani vselej pri

nas.

R. Amen.

' V m

Oče nas . . . Ceščena si Marija . . •

(Trikrat.)

361

Litanije.

naj svetejšega imena Jezusovega.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Jezus, sliši nas !

Jezus, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog, usmili
se nas!

Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Jezus, Sin živega Boga,

Jezus, Sin prečiste Device Marije,
Jezus, najmogočnejši,

Jezus, najmočnejši,

Jezus, najpopolnejši,

Jezus, najčastitljivši,

Jezus, najčudovitnejši,

Jezus, najveselejši,

Jezus, najljubeznjivši,

Jezus, čistejši kakor solnce,

Jezus, lepši kakor luna,

usmili se nas!

362

Jezus, svetlejši kakor zvezde,
Jezus, vse časti vredni,

Jezus, najpobožnejši,

Jezus, najubožnejši,

Jezus, najkrotkejsi,

Jezus, najpotrpežljivši,

Jezus, najčistejši,

Jezus, prijatelj čednosti,

Jezus, prijatelj miru,

Jezus, naša ljubezen,

Jezus, začetnik življenja,

Jezus, izg-led čednosti,

Jezus, ljubitelj duš,

Jezus, naše pribežališče,

Jezus, oče ubogih,

Jezus, tolažnik žalostnih,

Jezus, bogatstvo vernih,

Jezus, hramba popolnosti,

Jezus, dobri pastir,

Jezus, prava luč,

Jezus, večna modrost,

Jezus, neskončna dobrota,

Jezus, pot, resnica in življenje naše,
Jezus, veselje angeljev,

Jezus, razsvetljevalec prerokov,
Jezus, mojster apostolov,

usmili se nas!

363

<D

W

^5 oo
»i—( ož

s ~

OD

P*

Jezus, učenik evangelistov,

Jezus, moč mučencev,

Jezus, svetloba spoznovalcev,

Jezus, ženin čistih duš,

Jezus, krona vseh svetnikov,

Bodi nam milostljiv, prizanesi nam o
Jezus!

Bodi nam milostljiv, prizanesi nam o
Jezus!

Vsega hudega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Skušnjav hudičevih,

Duha nečistosti,

Grešnih priložnosti,

Prelomlenja svojih zapovedi,

Večne smrti,

Po skrivnosti svojega svetega včlo-
večenja,

Po svojem prihodu,

Po svojem rojstvu,

Po svojem obrezovanji,

Po svojih bolečinah,

Po svojem bičevanji,

Po svoji smrti in svojem pokopu,

Po svojem svetem vstajenji,

N

<V

>CG

<V

u

364

Po svojem čudežnem vnebohodu,

Po svoji nebeški časti,

Po prošnji svoje najljubeznjivše

matere, ]Jezus!

Po prošnji vseh svojih svetnikov, !

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,

— prizanesi nam, o Jezus!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,

— usliši nas, o Jezus!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ,
-— usmili se nas, o Jezus!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Oče naš . . . Ceščena si Marija . . .

Molitev.

O Bog, kateri si svojega edinoro-
jenega Sina za Izveličarja človeškega
rodu namenil, in ga Jezusa imenovati
ukazal, dodeli milostljivo, da, kateri
njegovo sveto ime na zemlji častimo,
svoja imena najdemo v nebesih v buk¬
vah izvoljenih zapisana in se obličja
Jezusovega večno veselimo, po ravno

reši
nas,
o

365

tistem Gospodu našem, Jezusu Kristusu,
tvojem Sinu, kateri s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti svetega Duha, Bog od
vekomaj do vekomaj. Amen.

Začni, prosimo, o Gospod! s svo¬
jim Duhom naša dejanja in spremljaj
jih s svojo pomočjo, da se vse naše
molitve in dela vselej s teboj začnejo
in s teboj začete v tebi končajo. Po
Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.

Darovanje.

O moj dobrotljivi Jezus! ljubim te
iz celega srca in črez vse, ker si ti
večna dobrota in neskončna milost. Zal
mi je iz celega srca, da sem tebe, o
največa dobrota! kedaj žalil. Le-ta kri¬
žev pot tebi darujem k časti tistega
pretežavnega pota, katerega si ti za me
ubogega grešnika storil. Želim vse tiste
odpustke zadobiti, ki so od cerkve za
obiskanje svetega križevega pota po¬
deljeni, in hočem v ta namen moliti,
ki je k temu koncu potreben. Prosim te,

o Jezus, daj mi po tem križevem potu
v tem življenji svojo milost in v pri¬
hodnjem večno veselje zadobiti. Amen.

Prvi štacijon.

Jezus je k smrti obsojen.

Molimo te Kriste, in te hva¬
limo !

hy. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost svo¬
jega nedolžnega Jezusa, s katero je
krivično sodbo brez vsega izgovarjanja
poslušal in sprejel. Tvoji grehi so tiste
krivične in lažnjive priče, katere so
sodbe podpisale. Hudoba tvojega jezika,
s katero si se večkrat črez Boga in
svojega bližnjega pregrešil, je sodnika
oslepila, da je nedolžnega Jezusa k
smrti obsodil. Obrni se tedaj k njemu,
jokaj in zdihuj bolj s srcem, kakor z
ustmi ter reci:

O moj ljubeznjivi Jezus! kako ne¬
izmerna je tvoja ljubezen proti meni,

368

ubogemu grešniku. Boš tedaj za svojo
hudobno stvar ječo, grozovitno vezanje,
vklepanje in tepenje trpel in se še celo
tako strašno umoriti dal!

Oh to je črez zadosti, da rani moje
srce in da objokujem vse pregrehe,
katere sem s svojim jezikom doprinesel
objokujem jih tedaj in klicem k tebi:

O moj Jezus! usmiljenja prosim:
usmiljenja in milosti, o Jezus!

Oče naš . . . Ceščena si Marija . ..
Čast bodi Bog Očetu . . .

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas o Gospod!

Drugi štacijon.

Jezus vzeme križ na svoje rame.

Molimo te Kriste, in te hvalimo!
hy. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli, s kakošnim veseljem in
kako radovoljnim srcem dobrotljivi Je¬
zus križ objeme, in kako potrpežljivo
tepenje in suvanje divjega ljudstva pre-

369

nese. Ti pa poln nevolje in nepotrpež-
ljivosti bežiš pred križem, kolikor je
mogoče! Kaj ne veš, da brez križa ni
mogoče nebeškega veselja zadobiti! Oh
objokaj svojo slepoto ter se obrni k
svojemu Gospodu in zdihuj rekoč:

Ne tebi, o Jezus! ampak meni se
spodobi ta križ!

O težki križ, katerega so ti moji
grehi naložili!

O ljubeznjivi Jezus! dodeli mi svojo
milost in moč, vse križe voljno spre¬
jeti, katere sem si s svojimi grehi za¬
služil. Stori, da bom svoj križ voljno
objel in se tako od sveta ločil. Daj
roi tako ljubezen do križa, da bom
v selej s tvojo služebnico, sv. Terezijo,
Želel trpeti ali umreti, umreti ali trpeti.

Oče naš . .. Češčena . . . čast bodi...
Usmili se nas . . .

Tretji štacijon.

Jezus pade prvokrat pod križem.

Molimo te, Kriste, in te hvalimo!

24

370

p. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Je¬
zus zavoljo toliko prelite krvi ves slab
na tla pade. Oh, kako ga s pestmi bi¬
jejo, z nogami pehajo in sem ter tje
suvajo: in vendar nobene nevolje ni iz
njegovih ust slišati. Ti si pa ves ne¬
voljen, ako le kak majhen križ občutiš,
ako le eno krivo besedo slišiš. Oh, od¬
povej se svoji nepotrpežljivosti, prevzet¬
nosti in napuhu in vzdihni k Jezusu:

O ljubeznjivi Jezus! poglej, zavr¬
žen grešnik ležim pred tvojimi nogami.
Oh kolikokrat in v kake velike grehe
sem padel! Kolikokrat se v globočino
hudobije vgreznol! O Jezus! stegni
svoje rame in podaj mi svojo roko.
Pomoč o Jezus! pomoči od tebe iščem,
da bi ves čas svojega življenja v noben
smrten greh več ne padel, in tako o
smrtni uri izveličanja upati zamogel.

Oče naš . . . Ceščena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

371

Četrti štacijon.

Jezus sreča svojo žalostno mater.

Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

Rf.  Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečino
je občutilo srce Jezusa : s kakošno gren-
kostjo in žalostjo je bilo napolnjeno
srce Marije, ko sta se srečala: Poslu¬
šaj, o nehvaležna duša! „Kaj ti je sto¬
ril moj Sin?“ kliče k tebi Marija. ,,Kaj
ti je storila moja mati?“ te vpraša Je¬
zus. „01i zapusti že vendar enkrat svoje
pregrehe, zavoljo katerih midva toliko
žalost in muko (martro) trpiva. “ O
grešnik, kaj praviš na to? Vzdihni v
svojem srci ter reci:

O božji Sin Marije, o presveta
mati mojega ljubeznjivega Jezusa, ves
spokorjen in ponižan ležim pred vaji¬
nimi nogami. Jaz sem tisti izdajalec,
z mojimi grehi sem ostril meč, ki je
vajino srce ranil. Oh, greva me iz srca;
prosim vaju, odpustita mi. Milost, o

24 *

372

Jezus! milost o Marija! Po vajini pre¬
veliki milosti mi podelita to milost, da
ne bom nikdar več grešil, ampak da
bom vajino grenko trpljenje in žalost
noč in den premišljeval in objokoval.

Oče naš . . . Ceščena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

Peti štacijon.

Simon pomaga Jezusu križ nositi.

Molimo te Kriste, in te hva¬
limo !

1^. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Spomni se, da si ti tisti Simon,
ki je nečimernosti tega sveta in željam
svojega mesa ves vdan. Svoje križe,
ne iz ljubezni do Jezusa, ampak ker se
jih iznebiti ne moreš, z veliko nevoljo
nosiš. Oh, vzbudi enkrat svoje srce in
usmili se svojega tako obloženega Iz-
veličarja ....  Objemi radovoljno vse
križe, katere ti bo tvoj ljubeznjivi Oče
poslal; skleni ne samo vse zopernosti

373

s potrpežljivostjo nositi, ampak se še
tudi svojemu Bogu za tiste hvaležen
skazati. Prosi pa in reci:

O ljubeznjivi Jezus! zahvalim se
ti za premnoge priložnosti, katere mi
daješ, da hi za-te trpeti in za-se kaj
zaslužiti mogel. O moj Bog! daj mi
milost vse, kar se mi v tem življenji
težkega prigodi, s potrpežljivim srcem
prenesti, in si s tem večno veselje za¬
služiti. Stori o Jezus, da tukaj s teboj
jočem in trpim, potem se pa v nebesih
večno s teboj veselim.

Oče naš . . . Češčena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

Šesti štacijon.

Veronika Jezusu potni prt poda.

T Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

Fy. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Poglej in premisli na tem prtu
presveto obličje svojega usmiljenega Iz-

374

veličarja. Oh vendar ga ljubi, in s to
ljubeznijo vtisni v svoje srce njegov
obraz! Oh, kako srečen boš, ako boš
z obrazom Jezusovim v svojem srci
živel in z njim v večnost stopil. Da
to milost zadobiš, se obrni k njemu in
reci:

O moj žalostni Jezus! prosim te;
vtisni v moje srce podobo svojega sve¬
tega obličja, da bom brez nehanja na
tebe mislil, noč in den tvoje grenko
trpljenje pred očmi imel in svoje grehe
objokoval. O Jezus! s kruhom svojega
trpljenja hočem svojo dušo sititi; moje
oči bodo vedno solze črez moje grehe
točile.

v v

Oče naš . . . Ceščena , . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

Sedmi štacijon.

Jezus drugokrat pod križem pade.

Molimo te, Kriste, in te hvalimo!
Jy. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli kako Jezus, tvoj Odrešenik
in Gospod zopet na zemlji leži, ves slab
od prevelikih bolečin in trpljenja, zani¬
čevan od sovražnikov. Premisli, da je
tvoja prevzetnost Jezusa potrla in ga
na tla vrgla; tiste on prenesti ne more.
Oh! zapusti enkrat svoj napuh, ne bodi
več tako prevzetnega srca. Zgrevaj se,
in skleni za naprej Jezusovo ponižnost
posnemati. Reci ves zgrevan in spre-
obrnen:

O nikdar zadosti hvaljeni Jezus!
vidim sicer, da na zemlji stegnen ležiš,
vendar te molim in častim, kakor svo¬
jega mogočnega, večnega Boga. Prosim
te, poteri moj napuh, odvzemi od mo¬
jega srca vso prevzetnost, da bom svojo
nečimernost spoznal, vse zasramovanje
s tako tebi dopadljivo ponižnostjo spre¬
jel, s tem pa srečo zadobil, tebi, ki na
zemlji ležiš, pomagati, m enkrat v nebe¬
škem kraljestvu povišan biti.

Oče naš . . . Oeščena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

376

Osmi štacijon.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

y. Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

1^. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli in prevdari v svojem srci,
kako zlo ti je potreba žalovati in jo¬
kati. Prvič zavoljo svojega Ijubeznji-
vega Jezusa, ki zavoljo tebe toliko trpi.
Drugič črez samega sebe, ki si še zme¬
rom tako nehvaležen, da ne nehaš,
njega žaliti. Kako moreš še trdovraten
ostati, če premisliš, kaj on za te trpi?
Poglej kako milostljiv in ljubeznjiv se
Jezus žalostnim ženam skaže! Obrni
se tudi ti k njemu z zaupanjem ino
reci z objokanim srcem:

O moj ljubeznjivi Jezus! kako je
mogoče, da se moje srce od žalosti
ne raztopi! solze; o Jezus! prosim —
solze prave pokore in prisrčnega us¬
miljenja, da bi z objokanimi očmi in
z zgrevanim srcem tisto milost zado-
bil, katero si žalostnim ženam skazal.

377

O Jezus, ne obrni od mene svojih mi¬
lostljivih oči! Poglej z njimi mene ubo¬
gega grešnika, da bom tudi jaz tebe
zadnjo uro, poln tolaženja, videti za-
mogel.

Oče naš . . . Ceščena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

Deveti štacijon.

Jezus tretjokrat pod križem pade.

Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

1^. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil,

Premisli, s kako veliko bolečino
je Jezus že tretjokrat pod križem pa¬
del. Oh, kako vendar judje in ajdje to
krotko ovčico, ko stekli volkovi tepejo,
suvajo in sem ter tje po trdem kamenji
vlačijo. Oh greh! kako hudoben si, da
samega Sina božjega tako grozovitno
mučiš! Orešnik, ali ne bo tvoj ves po¬
trti in tako grozovitno mučeni Bog tvo-

378

jih solz vreden? Oh reči z žalostnim
srcem:

Vsegamogočni Bog! ki nebo in
zemljo z enim prstom držiš: kdo te  je
tako neusmiljeno na zemljo vrgel? Oh!
nihče drugi, nego moje pregrehe, v ka¬
tere tolikokrat padem. Od grehov ni
jenjala moja hudobnost, in z njimi se
množi tvoje trpljenje! Ali poglej, o Je¬
zus, pri tvojih nogah sedaj ležim z
zgrevanim srcem in trdno sklenem svoji
hudobiji konec storiti; — v žalosti svo¬
jega duha ti obljubim: Nikdar več no¬
čem grešiti, o moj Bog! nikdar več.

Oče naš . . . Ceščena . . . Čast
hodi . . . Usmili se . ♦ .

Deseti stacijon.

Jezusa slečejo in mu Solča piti dajo.

Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli, duša, kako Jezusa, ki

379

je zvunaj na svojem životu že ves ra¬
njen, še znotraj z grenkim žolčem mu¬
čijo. Poglej, kako on nesramnost, ne¬
spodobnost in prevzetnost tvojega obla¬
čila s svojo nagostjo plačuje in z žol¬
čem tvojo požrešnost. Ali zamoreš svo¬
jega Jezusa brez usmiljenja pogledati?
Oh! vrzi se k nogam svojega golega
Jezusa in reci k njemu!

O žalostni Jezus! kako velik raz¬
loček je med teboj in med menoj: Ti
si ves ranjen, poln grenkosti in s krvjo
pokrit, jaz pa ves nečimeren, poln slad-
nosti in veselja, ali vsaj tak želim biti!
Oh jaz nisem na pravem potu. O Jezus!
spravi me ti na pravo stezo. Stori, da
mi bodo vse nečimernosti tega sveta
grenke in zoperne, in le hoja za teboj
prijetna in sladka, da bom tako vre¬
den s teboj večno vejselje vživati.

Oče naš . . . Ceščena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

380

Edenajsti štacijon.

Jezusa na križ pribijejo.

Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

Fy. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli neizrečeno bolečino, ka¬
tero je tvoj dobrotljivi Jezus občutil,
kedar so rabeljni njegovo meso, kite in
žile z žreblji predrli. Oh, kako je to,
da se tvoje srce od žalosti ne razpoči,
ker vidiš, da tvoji grehi tako neu¬
smiljeno tvojega Izveličarja mučijo?

Saj zdaj toči svoje solze obžaluj
svoje grebe in reci:

O dobrotljivi zavoljo mene križani
Jezus! vlij v moje srce sveti strah in
gorečo ljubezen do tebe. In ker so moji
grehi tisti žreblji, ki so tebe na križ
pribili; stori skoz svojo milost, da
bodo vse moje hude želje in občutki
na tvoj križ pribiti, in tamkaj umor¬
jeni, da jaz v življenji in v smrti s
teboj križan, tudi v nebesih s teboj
večno kraljevati zamorem.

381

Oče naš . * . Češčena . . . Čast
bodi . . , Usmili se ♦ . .

Dvanajsti štacijon.

Jezus na križ povišan umerje.

X).  Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

ly. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Odpri tukaj svoje oči in premisli
svojega na križ pribitega Jezusa. Po¬
glej njegovo vse bledo obličje. Poslu¬
šaj, kako odpuščenja prosi tistim, ki
ga križajo in žalijo. Razbojniku ob¬
ljubi nebeško kraljestvo, izroči svojo
mater Janezu, priporoči svojo dušo
nebeškemu Očetu zadnjič tudi umerje
z nagneno glavo! Tako je tedaj umrl
moj Jezus? Umrl je — umrl na križu
zavoljo mene! O duša moja, kaj boš
sedaj počela ? Oh ne pojdi proč, kakor
s ponižnim zgrevanim srcem. Objemi
križ in vzdihni k Jezusu :

O moj ljubeznjivi Izveličar! Vem

382

in spoznam, da so moji grehi tisti
rabeljni, ki so tebe tako neusmiljeno
umorili. Nobene milosti nisem vreden,
ker sem tebe križal!

Ali koliko tolaženja in upanja čuti
moja duša, ko te slišim tudi za tiste
prositi, ki so te križali! Kaj hočem
tedaj za-te storiti, ker si ti toliko za¬
me storil? Poglej, o Jezus! priprav¬
ljen in voljen sem, vsem odpustiti, ki
so me kedaj razžalili. Odpustim, o
moj Bog! zavoljo tvoje ljubezni vsem,
jih iz srca objemem in njim želim vso
dobroto skazati, zato pa tudi upam
enkrat slišati: Denes boš z menoj v
paradižu!

Oče naš . . . Češčena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

Trinajsti štacijon.

Jezusa s križa vzemejo.

Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo!

383

BJ, Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli, kako oster je bil meč,
ki je srce žalostne Matere prebodel,
kedar je svojega Sina mrtvega v svoje
naročje dobila. Videla ga je vsega ra¬
njenega in krvavega. Oh! kakošno ža¬
lost in bolečino je tedaj v svojem srcu
občutila! Pa kakošen meč je bil tako
oster, daje njeno srce prebodel? Oh
greh je bil, kateri je Jezusu življenje
vzel in srce Marije tako močno ra¬
nil. Objokaj sedaj hudobni greh, skleni
svoje solze s solzami svoje žalostne
Matere, in vzdihni k njej tako:

O Kraljica vseh mučenikov, kedaj
bom vreden, prav zapopasti tvojo ža¬
lost in muko? kedaj bom milost za-
dobil, tisto vedno v svojem srcu no¬
siti in s teboj trpeti? O velika Gospa?
izprosi mi to milost, da bi jaz noč
in den svoje grehe objokoval, ki so
tebi toliko žalost naredili, da bom ves
zgrevan v zaupanji in ljubezni do tvo¬
jega božjega Sina umrl, in po smrti s
teboj večno živel.

384

Oče naš . . . Češčena . . . čast
bodi - . . Usmili se . , .

Štirinajsti štacijon.

Jezusa v grob položijo.

y. Molimo te, Kriste, in te hva¬
limo !

Fy. Ker si na svojem svetem križu
svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, zdihovanje
in jokanje Magdalene, Janeza in dru¬
gih pobožnih duš, ko jim je Jezus vzet
in v grob položen bil. Zlasti pa si k
srcu vzemi težave in britko žalost Ma¬
rije njegove matere, ko je iz naročja
svojega ljubeznjivega Sina izgubila! V
premišljevanji le-te njene žalosti in trp¬
ljenja se imaš resnično sramovati, da
si pri obiskovanji križevega pota tako
malo k usmiljenju genen bil. Oh obudi
svoje srce vsaj zdaj pri zadnjem šta-
cijonu, poljubi s spoštovanjem kamen
božjega groba, položi v njega svoje
srce, ter reci k svojemu mrtvemu Jezusu:

385

O usmiljeni Jezus! ki se le-ta kr¬
vavi pot iz ljubezni do mene storil:
častim te v grobu ležečega in te molim.

Želim te v srci zaprtega imeti, da
bi s teboj sklenen, po tem križevem potu
k novemu življenju vstal, in se v tvoji
milosti iz tega sveta ločil. Po zasluženji
tvojega trpljenja, katero sem premišlje¬
val, mi milostljivo dodeli, da bo moja
brana na zadnjo uro tvoje presveto re¬
žnje Telo; moje zadnje besede: Jezus,
Marija, Jožef! da svoj zadnji zdihljej s
tistim zdihljejem sklenem, s katerim si
ti svoje sveto življenje sklenol: da tako
v živi veri, trdnem zaupanji in goreči
ljubezni s teboj in zavoljo tebe umrjem
in potem s teboj vekomaj živim.

Oče naš . . . Češčena . . . Past
bodi , , . Usmili se . . .

Molitev.

O nebeški Oče, večni Bog! s tisto
ljubeznijo, s katero si svojega Sina Je¬
zusa Kristusa na svet poslal, in s ka¬
tero me je on s svojo britko muko in
grenko smrtjo odrešil, ti darujem le-ta

25

386

križev pot, katerega sem s tvojo mi¬
lostjo obiskal.

Sprejmi to pobožno premišljevanje
tvojega svetega trpljenja k povišanju
svoje časti in v zahvalo za vse meni
in drugim dodeljene milosti, za odpu-
ščenje grehov celega sveta, za pomoč
vernim dušam, zlasti pa tistim, za katere
sem tebe od začetka prosil. O milost¬
ljivi nebeški Oce! poglej obličje Kri¬
stusa , svojega Sina; usliši glas nje¬
gove svete Krvi in bodi milostljiv meni
ubogemu grešniku. Amen.

Oče naš . . . Ceščena . . . Čast
bodi . . . Usmili se . . .

387

Opomini in molitve

za bolnike.

V velikim pomanjkanji mešnikov se
dostikrat izgodi, da bolniki več tednov brez
duhovne pomoči v svojih bolečinah leže in
še celo brez duhovne pomoči umreti morajo.
V tolažbo takih bolnikov in umirajočih je ne¬
koliko prav kratkih molitev tukaj spisanih,
katerih nekatere zna vsakdo, ki k bolniku
pride, temu moliti. *)

O moj Jezus, Sin božji, verujem
v tebe, večno resnico; upam v tebe
neskončno usmiljenost; ljubim te o Je¬
zus, svojo največi dobroto!

O Jezus, usmili se me po svoji
veliki usmiljenosti. Oh odpusti mi moje
grehe; obžalujem jih iz srca, ker sem
te z njimi razžalil.

O dobrotljivi Jezus, ti si moje
edino upanje, v tebe stavim vse svoje
zaupanje; oh ne zavrzi me!

O moj Bog, moja največi dobrota,

25 *

*) Grlej: „Pot v nebeško domačijo.”

388

ljubim te iz celega srca; oh da bi
te bil vselej ljubil; da bi bil pred
umrl, kakor sem tebe, svojega Boga
razžalil!

O Jezus, Sin božji za mene si
na križu neizrečene britkosti trpel; ne
pripusti, da bi se tvoja prelita sveta
kri nad meno ubogem grešnikom po¬
gubila.

Oče nebeški zoper tebe sem gre¬
šil, oh ne zavrzi me, odpusti mi za¬
voljo Jezusa!

O moj Jezus, kedar prideš mene
sodit, ne zavrzi me! Tvoja sveta kri
operi mojo dušo vsih grehov. V tvoje
svete rane izročim svojo dušo. Oh
moj Gospod in moj Bog, vse lase
moje glave si soštel, veš tudi število
ur mojega trpljenja in veš, kako britke
so; pa tvoja volja se izidi, kakor
ti hočeš, kakor dolgo hočeš, kakor
trdo in britko hočeš.

Vse trpim iz ljubezni do tebe,
svojega Boga: sklenem s trpljenjem
Jezusa, svojega odrešenika, v katerega
upam, katerega ljubim. O sveto srce

389

Jezusovo, naj so ti izdihljeji mojega
srca molitve. Križani Jezus, zapušče¬
nega in brez pomoči me vidiš, mene
spokornega. Oh usmili se me, bodi mi
milostljiv, bodi usmiljen in odpusti mi
moje grehe. Bog, Oče nebeški usmili
se me! Bog Sin Odrešenik sveta, usmili
se me! Bog sveti Duh, usmili se me!
O moj Jezus, poln zaupanja k tebi pri¬
bežim. Ti si moj Bog, moj Odrešenik,
moj Izveličar! O križani Jezus, na
tvojim Srcu hočem umreti, da po tvoji
stranski rani v nebesa pridem. Gospod,
hočem, kar ti hočeš, iz ljubezni do tebe
Živeti, iz ljubezni do tebe umreti. —
Oh koliko ljudi je zdaj kakor jaz bo-
lenih, in ki trpe, kar jaz trpim! O ko¬
liko jih bo takrat umrlo, ko bom jaz
umrl. O koliko jih je morde že denes
umrlo, ki zdaj večno v nebesih žive.

O žalostna mati Jezusova, pomagaj mi!
Usmiljena mati božja, prosi za me!
Sveta Barbara, prosi za me! O vi svet¬
niki, katere vsakden čestim, I. I. pro¬
site za mene! O Jezus, Marija in Jožef,
v vaše roke izročim svojo dušo! Jezus,

390

tebi živim, Jezus, tebi umrjem, Jezus,
tvoj sem živ in mrtev!

Ljubi bolnik moj, bolezen tvoja ti bo
v veliko zasluženje, če včasi podobo križa¬
nega Jezusa v roko vzemeš, jo poljubiš in z
čutom obžalovanja svojih grehov na svoje
srce pritisneš in samo v mislih rečeš:

O moj Jezus, bodi mi milostljiv
in odpusti ni moje grehe.

Ali pa vpri samo oči v križanega Je¬
zusa in skleni svoje trpljenje z Jezusovim
trpljenjem. Sej Bog ve, katera trpljenja ti
je naklonil: nič ne trpiš zastonj, obilno pla¬
čilo boš prejel za svoje trpljenje, če si le
misliš:

O moj Izvelicar, tebi darujem svoje
bolečine. Tepi me tukaj, pa zanesi mi
v večnosti.

Ce te glava boli, premišljuj s trnjem
prebodeno glavo Jezusovo; glej, kako je
trnje njegovo glavo do kosti prebodlo, in
misli si :

To je Jezus zavoljo mojih grehov
trpel. Na križu je visel, jez pa ležim
na mehki postelji. Nedolžno je trpel,
jez trpim, se pokoriti. O gospod vse
iz ljubezni do tebe!

Ce si žejen, misli:

391

Tudi moj Odrešenik je umirajoč
na križu klical: „Žejen sem." Pa ven¬
dar je bil Sin božji in je iz gole lju¬
bezni do nas grešnikov toliko trpel.

Ce je tvoje zdravilo grenko, če te težko
stane, ga jemati, obrni svoje oči v Kristusa
in misli:

Mojemu Jezusu so, ko je umiral
Žolča v usta dali. — In jez grešnik
bi se branil grenko zdravilo požirati?
O moj Bog, odpusti mi grehe, ki sem
jih v nezmernosti storil.

če ne moreš dihati, poglej na križa¬
nega Jezusa in misli:

Mojemu Jezusu na križu je bilo
tudi težavno, ko je klical: „Moj Bog,
zakaj si me zapustil!" — Oh Jezus,
ne zapusti me ubozega grešnika!

Če težko ležiš na postelji, če je tvoj
hrbet morde senjast in te tvoje rane pečejo
in bodejo, o takrat glej prav dolgo kri¬
žanega Jezusa, zakaj tako ranjen si po¬
doben Odrešeniku. Daruj svoje bolečine Bogu
in misli:

O moj Izveličar, nedolžen si bil
in si vendar z vsem ranjenim hrbtom
na trdem križu ležal. Grešil sem in v

392

pokoro za svoje grehe hočem voljno
trpeti. Svoje bolečine sklenem s tvo¬
jimi bolečinami in prosim, o Jezus, vzemi
milostljivo ta dar.

Če si otekel in se ne moreš ne z ro¬
kami ne z nogami gibati, ti bodi tudi kri¬
žani Jezus tolažba. Njegove svete noge in
roke so bile z velikimi železnimi žeblji na
križ pribite. Nekdaj v svojih zdravih dnevih
si Jezusa le na križu pogledoval, pa nisi z
njim trpel; zdaj pa, jko v bolečinah bolen
ležiš, zdaj visiš sam z Jezusom na križu. O
poljubi roko, ki te tukaj tepe, da ti v več¬
nosti prizanesti zamore. — Če še kaj tvojo
dušo teži, ko ti je mešnik v Jezusovim imenu
tvoje grehe odpustil, obrni koj svoje oči na
križanega Jezusa, in reci v svojem srcu:

O Jezus, v tvojo usmiljenost za¬
upam. V moje srce vidiš in vidiš ob¬
žalovanje mojih grehov. V tebe zaupam;
zakaj tvoja usmiljenost je veči, veliko
veči, kakor moji grehi biti zamorejo.
Zato zaupam v tebe o Gospod!

Spomni se tudi, da je razbojnik, ki je
bil stric Jezusa križan, še le v poslednjih
urah svojega življenja začel se spreobračati
in grehe obžalovati, in da je vendar Jzveličar
njegovi duši tolažbo dal, rekoč: „Se denes
boš pri meni v kraljestvu mojega Očeta.*

393

Tudi tebi vidi Bog v srce, tudi tvoje obža¬
lovanje grehov sliši, dasiravno si tako slab,
da tvoja usta ne zamorejo glasne besede iz¬
govoriti. — Vpokoji se in trdno zaupaj v
božjo milost. — Vrzi vse svoje grehe in vse,
kar ti dušo teži, v sveto kri Jezusovo, ki je
tako draga, da bi ena sama kapljica tisoč
svetov rešiti zamogla. — In nazadnje mora
tebi, ljubi bolnik, den, v katerem poslednje
sveto obhajilo prejmeš, prav praznik biti. —
Glej le na križanega Jezusa, in mogoče ti
je, Boga hvaliti in moliti, če tudi besede
ne govoriš. Že tvoje težko sopenje, vtripanje
tvojega srca in žil je molitev, katero Bog
sliši in vidi. — Den tvojega obhajila je den
blagra, je sklenjenje s tvojim Bogom, je za¬
četek tvojega večnega izveličanja. — Denes
moraš pa še bolj pogostoma na križanega
Jezusa pogledovati in misliti:

O kako je meni srečnemu zdaj
tako lahko pri srcu, z Bogom sem
spravljen, spravljen s svojim bližnjim! Po
mešniku sem odvezan od vseh svojih gre¬
hov, v imenu Boga Očeta in Sina in
svetega Duha mi je moje grehe odpu¬
stil. O kako sem srečen po svetih za¬
kramentih, po Jezusu, ki je v moje
srce prišel: Čast, hvala in zahvala bodi
mojemu Bogu za ljubezen in milost, ki

394

mi jo je (lenes dodelil. Tako, kakor je
Peter, kakor Magdalena, kakor spo¬
korni razbojnik na križu, ja, kakor je
tisoč grešnikov milost zadobilo, sem
tudi jez zdaj milost zadobil, in sem
zdaj otrok božji, deležen nebes.

Ce, ljubi bolnik, zavoljo prevelike sla¬
bosti omedliš, in se nič ne zaveš, tako da
te tvoji prijatelji mrtvega mislijo, dokler ne
daš znamenja življenja od sebe, ne bodi
maloveren, glej vedno na križanega Jezusa
in misli si, da svoje roke po Odrešeniku
steguješ, ki te čaka; misli tukaj:

Kakor sem se zdaj iz te omed-
levce prebudil, se bom tudi še iz veče
omedlevce prebudil, ki se smrt ime¬
nuje. — Takrat bom pa Boga vidil;
duše izvoljenih bom vidil mi naproti
hiteti, ki bodo veselo klicale: Bla¬
gor tebi, izvoljeni, s svojo vero v
Jezusa si premagal! Vse v veči čast
nebeškega Očeta in njegovega Sina,
našega Odrešenika v edinosti svetega
Duha! Amen.

395

Različne molitve,

ki se bolnikom molijo.

Ce bolnik prav ne zamore razločno
moliti, pa vendar zamore k Bogu zdihovati.

Glej, moj Bog, moj život je poln
bolečin, ki si jih za mene na križu tr¬
pel. V tvojih pet svetih ran vtopim vse
svoje bolečine in sklenem s tvojim brit-
kim trpljenjem na križu. Kakor si ti,
o Jezus, vse svoje bolečine nebeškemu
Očetu daroval, tako hočem tudi jez s
tvojo milostjo močen, svojo bolezen
voljno trpeti.

Kakor si ti, o Jezus, svojega nebeš¬
kega Očeta za tebi naklonjeno trpljenje
zahvalil, tako tudi jez nebeškega Očeta
za meni poslano bolezen zahvalim. Ka¬
kor si ti o Jezus, svoje trpljenje v
izbrisanje grehov celega sveta vzel,
tako ga vzemem tudi jez za svoje
mnoge grebe.

O nebeški Oče, naj ti dopade moja
voljnost v mojem trpljenji, in vzemi jo
v svojo čast.

O Jezus Kristus, skleni moje trp-

396

ljenje s svojim britkim trpljenjem na
križu in daruj ga nebeškemu Očetu v
njegovo sveto dopadenje.

O sveti Dub, daj mi svojo božjo
milost, da to bolezen voljno trpim. O
sveta Marija, mati božja, ker vem da
si s svojim križanim Sinom v njegovih
prebritkih bolečinah tako silno trpela,
imam zaupanje, da boš moje zdihljeje
uslišala in svojega božjega Sina za
mene prosila, da mi bo do moje smrti
potrpežljivost in tolažbo dodelil.

O moj sveti angelj varuh, čuj in
vari me hudih skušnjav in ne zapusti
me v uri moje smrti!

O svetniki božji, posebno vi moji
sveti pomočniki, prosite za mene, da
mi je dobrotljivi Bog milostljiv in us¬
miljen !

Molitve,

ki se bolniku molijo, kedar se zdi, do
se smrt bliža.

Vera.

Moj Bog in moje vse, verujem v

397

tebe, pomnoži mojo vero! — Jezus,
moj Gospod in Odrešenik verujem v
tebe! Verujem, da si moj Izveličar in
Odrešenik v nebesih, kjer nam tudi
mesto pripravljaš; tam v tvojem veli¬
častvu te bom vidil in večno hvalil.

Verujem in spoznam, kar katoliška
cerkev veruje in uči, v tej veri hočem
živeti in umreti.

Verujem v Boga Očeta, ki me je
vstvaril; verujem v Jezusa Kristusa,
ki me je s svojo krvjo odrešil; verujem
v svetega Duha, ki me posvečuje. Daj
mi o Bog, milost da v pravi veri in s
čisto vestjo brez vsega greha umrjem!

Upanje.

V tebe upam, o Gospod, ne daj
mi zastonj upati! Usmili se me o Oče
usmiljenja in Bog tolažbe! — Usmili
8 e me, zakaj v tebe zaupa moja duša.
Oospod je moj pomočnik in moj varuh;
v  njega zaupa moje srce in pomagal
mi bo.

Besednika imamo pri nebeškem
Očetu, Jezusa Kristusa, ki je sprava

398

za naše grehe in za grehe celega sveta.

Kakor se Oče usmili svojih otrok
tako se usmili Gospod tistih, ki se ga
boje in njegove zapovedi spolnjujejo;
saj ve, da smo slabe stvari. — Kakor
resnično živim (govori Gospod) ne že¬
lim smrti grešniku, ampak da se spo¬
kori in živi. Pridite k meni vsi (govori
Jezus) ki ste trudni in obloženi, oživil
vas bom. — Zakaj si maloverna moja
duša. Upaj v Gospoda, izveličal te bo
ker v njega zaupaš. -— Ja v njega
trdno zaupaj in deželo izvoljenih boš
posedla in nebesa v delež dobila.

Hrepenenje po Bogu in po nebesih.

O Gospod, dobrotljivi Bog, želim in
hrepenim umreti in pri Jezusu biti.

Kakor jelen hrepeni po mrzli vodi,
tako hrepeni moja duša po tebi moj
Bog in Izveličar. Moja duša je žejna
tebe, o Bog, zelo hrepenim po tebi! Oh moj
Bog, pelji mojo dušo iz ječe tega življenja,
da tvoje ime hvali v nebeški domačiji.

Ljubezen.

Ljubimo Gospoda iz celega srca,

399

ker nas je on pred ljubil! — Moja lju¬
bezen je križani Jezus, kateri me je
ljubil in se je za mene daroval.

O da bi bil iz celega srca in iz
cele moči tebe samega ljubil! — O
božja ljubezen, ki vedno gori in ni¬
koli ne ugasne, ogrej me, unemi me,
užgi v meni ogenj ljubezni!

O Jezus, ljubim te, ker si ti mene
ljubil. Ljubim te, ker si vse ljubezni
vreden. Ljubim te črez vse in pred
vsem, ker si ti moj Gospod, moj kralj,
moje vse, moja edina narveči dobrota!

Grevenga.

O Gospod, bodi mi ubogemu greš¬
niku milostljiv. Usmili se me po svoji
veliki usmiljenosti in po velikosti svoje
milosti izbriši moje grehe! — Oče,
grešil sem zoper tebe in zoper nebesa!
Nisem vreden tvoj otrok imenovan biti.

O Gospod, prosim te: odvzemi
mi dolg mojih grehov. Vse svoje grehe
obžaljujem iz globočine svojega srca
in želim, da bi ne bil nikoli grešil.

400

O, ko bi bilo mogoče, vse zopet po¬
ravnati; rad bi to storil! O moj Je¬
zus, moj Odrešenik, moj Izveličar samo
ti mi moreš pomagati; pomagati in
grebe odvzeti mi moreš po svojem ne¬
skončnem zasluženji, po svojem trp¬
ljenji in po svoji smrti na križu.
Operi me s svojo krvjo in očisti me
vseh grehov.

Dejanje potrpežljivosti in vdanosti v
božjo voljo.

Kogar Gospod ljubi, ga tepe. Duša
moja, trpi bolečino in potrpi; zakaj
zlato in srebro se v ognji čisti, ljudje
pa, ki so Bogu prijetni, v peči nadlog.
Daljee od mene bodi, se s čem družim
hvaliti, kakor s Kristusovim križem.

Vsa trpljenja sveta se ne dajo me¬
riti z veličastvom, ki se bo nad nami
razodelo. Ce s Kristusom trpimo, bomo
tudi z njim poveličani. Kakor Gospodu
dopade, tako se izgodi z menoj. Ime
gospodovo bodi hvaljeno. — Oče, tvoja
volja se izidi, kakor v nebesih tako na

401

zemlji. Ako smo od tvoje roke dobroto
prejeli, zakaj bi tudi britkosti ne vzeli ?

Želje po svetem obhajilu.

Neskončno usmiljeni Bog, konec
mojega življenja na zemlji se bliža,
tvoja presveta volja se izidi, moje srce
je pripravljeno. Pa kaj čem brez tebe,
ker si pot, resnica in življenje! Brez
tebe bi se večno pogubil.

Pridi tedaj, o usmiljeni Jezus,
preden umrjem. Pridi in stori me trd¬
nega s svojim presvetim mesom in s
svojo presveto krvjo, da s pomočjo te
angeljske jedi v nebeško svitlobo pri¬
dem. Tako kakor jelen hrepeni po stu¬
dencu in ga išče, tako išče moja duša
s hrepenenjem tebe, moj Bog, živi stu¬
denec vsega dobrega! Tebe želim, o
Jezus, pravo velikonočno Jagnje vziti,
preden umrjem.

Pridi, o preljubi Jezus, pridi in obi-
šči moje srce, ki ničesar bolj goreče ne
želi, kakor tebe imeti. Skleni se tedaj
z  menoj in ostani pri meni, da po
tebi močen, strah smrti premagam. Pridi,

402

o Jezus, in pelji me k nebeški večerji v
kraljestvo svojega Očeta! Pripravi mi
tam stanovanje, kakor si nam obljubil,
da sem večno, kjer si ti, in te večno
hvalim z Očetom in svetim Duhom. Amen.

Molitev.

potem, ko je bolenik sveto obhajilo prejel.

Obudi živo vero v Jezusovo prieejoč-
nost in zahvali se mu za vse telesne in
dušne dobrote.

O moj predragi Jezus, kako sreč¬
nega in poveličanega se čutim zdaj;
zdaj imam vse, da svojo pozemeljsko
pot srečno končam; zakaj tebe imam,
ki si pot, resnica in življenje.

Ti o Jezus, si nam nebesa odkle¬
nil ; ti si pot in pelješ gotovo v nebeško
domačijo. Ti si resnica in razsvetliš
temo in senco smrti. Ti si življenje, ki
me v večno življenje pelje. Se celo v
prebritki smrtni uri si pri meni, si moj
pomočnik, moj varh.

O Jezus, Izveličar moje duše, ki si ta
presveti zakrament v spomin svojega trp¬
ljenja in britke smrti, ja v spomin svoje

403

ljubezni do nas vpostavil, ne prepusti, da
bi se cena tvojega trpljenja nad mano zgu¬
bila. Ki vse grehe izbrišeš, očisti me vseh
grehov, ki sem jih vedoma in nevedoma
storil, da ves čist pred tebe pridem.

Jezus Kristus, živi nebeški kruh
daj mi moč na poti v nebeško doma¬
čijo; podpiraj mojo slabost s svojo mi¬
lostjo, da y poslednjem bojevanji ne
omagam, da moja vera ne opeša, moje
upanje ne upade in moja ljubezen ne
ugasne. O moj ljubeznjivi Izveličar, naj
mi bo tvoje presveto meso in tvoja
presveta kri popotnica, zastava mojega
večnega izveličanja! O Gospod, daj mi,
svojemu služebniku, v miru iti, zakaj
moje srce te je prijelo. Blagoslovi me,
o Jezus; zakaj od tebe blagoslovljen
hom srečno umrl. Ti o Jezus, si moje
življenje, in smrt je moj dobiček!

O Jezus, moja ljubezen, moj Bog,
moje želje, moje vse! — Duša Kristu¬
sova, posveti me! i. t. d.

Poslednji zdihljeji umirajočega.

K tebi molim, o usmiljeni Bog!

26 *

404

V tebe verujem, večna resnica! V tebe
upam, neskončno usmiljenje. Tebe lju-
bim, neskončna dobrota! Iz ljubezni do
tebe, o Jezus, rad umrjem, ki si iz
ljubezni do nas umrl. Iz ljubezni do
tebe, o neskončno dobrotljivi Bog mi
je žal, da sem te kedaj razžalil.

O Jezus, v kratkem bom pred tvo¬
jim sodnim sedežem stal; ne pomni
mojih grehov, temveč glej na mojo gre-
vengo in usmili se me!

O Jezus moj Odrešenik, bodi mi
milostljiv!

O Jezus tebi živim, tebi umrjem,
tvoj sem živ in mrtev.

V tvoje roke, o Jezus, izročim
svojo dušo!

Rad umrjem, o Jezus, ko vidim
tebe v tvoji svitlosti.

O Marija, skazi se mi mater! Ne
zapusti me v moji nar veči sili. O lepe
nebesa, moja večna domovina, kedaj te
bodem vidil?

Moj Bog in moje vse!

Vse rad izgubim, če le tebe, svo¬
jega Boga, dobim!

405

O moj Bog, imej usmiljenje z meno
zavoljo Jezusa, ki je za mene svojo
kri prelil!

Vse rad trpim tebe, svojega Boga
ljubiti večno!

Usmili se, o Jezus, svojega slu-
žebnika katerega si s svojo drago krvjo
odkupil!

Oh moj Jezus, tebe viditi, je moja
nar veča želja!

Jezus tebi izročim svojo dušo, ka¬
tero si odrešil!

Sveti arhangelj Mihael, vojskuj se
za mene! Sveti Jožef pomagaj mi! Sveti
angelj varil, ne zapusti me! Vsi svet¬
niki božji, bodite mi pomožni in pro¬
site za mene!

O Jezus umrjern v zaupanji v tvoje
neskončno zasluženje!

O Jezus, iz celega srca obžalujem
svoje grehe!

O Jezus, usmili se me in vzemi
milostljivo mojo dušo.

Pridi, o Jezus, reši me iz moje
sile! Pridi, o Jezus, daj mi moč na
mojem potu v večnost!

406

Pridi, o Jezus in pelji me v večno
kraljestvo.

O Jezus, Marija in Jožef, poma¬
gajte mi in ohranite mojo dušo, da za-
morem z vami Boga hvaliti!

Umreti hočem, o Jezus, v pokoro
za svoje grehe.

Jezus, verujem v tebe! Jezus, upam
v tebe! Jezus, ljubim te čez vse!

Jezus, bodi mi vbogemu grešniku
milostljiv! V tvoje roke izročim svojo
dušo!

Jezus, Marija in Jožef, pomagajte
mi v poslednji uri mojega življenja!

Molitev

k Jezusovemu srcu s skrivnostjo trnjeve
krone.

Bodi češčeno, o božje srce Jezu¬
sovo, v presvetem zakramentu altarja!
Opomnimo te zaničevanja, ki si ga trpel,
ko je bila tvoja narsvetejša glava v
narvečo nečast in zaničevanje njene
božje in človeške nature, s tolikimi oj-
strimi trni prebodena in kronana, in ki
tudi sedaj še toliko krivice, zaničevanja

407

in preklinjanja od pravoverni!] in ne¬
vernih trpeti mora, daj meni in vsem
svojim častivcem tako gorečnost, da vse
nečasti in razžaljenja, ki se ti je pov¬
sod tolikanj dela, z vso skrbnostjo in
z vsem čuvanjem ne samo oviramo in
popravljamo, ampak je s ponovljenim
duhom in z gorečo pobožnostjo veliko
domestimo.

Oče naš. Češčena si Marija. Čast bodi
Očetu i. t. d.

3Iolitev.

k Jezusovemu srcu, s skrivnostjo kriza.

Bodi češčeno, o božje srce Jezu¬
sovo, v presvetem zakramentu altarja!
Opomenim te tiste ljubezni, ki si jo na
križu za nas imel; tiste voljnosti, s
katero si toliko zaničevanja in prekli¬
njanja trpel; vseh britkosti in smrtnih
naarter, katere si do poslednjega zdih-
ljeja tako britko občutil; in te prosim
zato goreče, daj vsem častivcem svo¬
jega svetega srca resnično obžalovanje
vseh grehov, potrpežljivost v trpljenji,
tolažbe polno upanje večnega izveličanja
v smrti, da, kakor življenje svoje srce

403

s tvojim sklenemo, tudi v smrti z njim
sklenjeni ostanemo.

Oče naš. Češčena si Marija. Čast bodi
Očetu i. t. d.

Molitev.

k Jezusovemu srcu, s skrivnostjo odprte
rane.

Bodi češčeno, o božje srce Jezu¬
sovo, v presvetem zakramentu altarja!
Opomnim te izveličajoče rane, ki si jo
prostovoljno zavoljo naših grehov s su¬
lico vojaka prejel, ko je neskončna
ljubezen tvojo sveto stran odprla in
tvojo presveto stran prebodla. Ceščena
bodi voda, ki je v izbrisanje naših gre¬
hov iz nje tekla; naj mi bo sveti vir,
izveličajoce jezero, v katerem se vseh
svojih grehov očistim. O presladki Je¬
zus, pokaži na den sodbe to drago rano
svojemu nebeškemu Očetu za vse grehe,
ki sem jih kedaj s svojim grešnim sr¬
cem storil.

Oče naš. Ceščena si Marija. Čast bodi
Očetu i. t. d.

Hvaljeno, češčeno in poveličano

409

bodi božje srce Jezusovo v presvetem
zakramentu altarja, zdaj in vselej in
vekomaj. Amen.

Zdililjeji ljubezni

k svetemu srcu Jezusovemu ,

O usmiljeni Jezus, usliši me!

Milost tvojega srca spreobrni me!

Svitlost tvojega srca razsvetli me!
Bolečina tvojega srca raztri me!

Rana tvojega srca presuni me!

Kri tvojega srca spravi me!

Voda tvojega srca očisti me!

Zasluženje tvojega srca posveti me!
Usmiljenje tvojega srca zakleni me!

Duh tvojega srca oživi me!

Ogenj tvojega srca ogrej me!

Plamen tvojega srca vnemi me!

Ljubezen tvojega srce razveseli me!

Milost tvojega srca povzdigni me!

Pogled tvojega srca spremeni me!

Veselje tvojega srca izveličaj me!
Posestvo tvojega srca nasiti me !

V srcu tvojem, o Jezus živim in umrjem!
Svoje srce dam tvojemu in ljubim te!

O sladko srce, osreči me —

Tukaj časno in tam večno! Amen.

--

410

Mesne pesmi.

Vstop.

Pred Bogom pokleknimo,
Povzdignimo srce!

V nebesa zdaj pošljimo
Vse misli in želje:

Ta dar presvete meše
Sprejmi od nas, o Bog!

Naj 'zbriše grehe naše,

Nas var’je vseh nadlog.

Mi ^grešniki spoznamo,
Žalili smo Boga!

Oh, težko vest imamo,
Pokoja nam ne da!

Marija, vsi svetniki!

Pomoči pros’mo vas!

Smo grešniki veliki —

O Kriste, usmili se nas!

411

Slava.

Bogu bod’ čast in hvala!
Na zemlji mir ljudem,

K’ je milost Božja dala
Rešenje vsem stvarem.

Bog, hvalo ti pojemo,

Prišel si greh odvzet:

Ti slavo, čast dajemo,

Ker sam, o Bog, si svet.

Evangelij.

Bog sam nam oznanjuje
V življenje srečno pot,

Temoto razsvetljuje,

Nas varje grešuih zmot.

Kristjani, poslušajmo,

Kar Jezus nas uči;

Po njem se vsi ravnajmo
On 'zglede nam deli.

Vera.

Jaz verjem, Bog nebeški!
Da Ti si stvarnik moj ;

Odrešil rod človeški
Je sin edini tvoj;

Svet’ Duh pri nas prebiva,
Nam učenik poslan;

Pomoč njegovo vživa
Na zemlji vsak kristjan.

Kar si, o Bog, oznanil,

Kar je Tvoj Sin učil,

V katoFški cerkvi hranil,
Kje za-njo kri prelil,

To verjem vse resnično;

Le, Bog, pomoč, mi daj,
Živeti tud’ pravično,

Da pridem v sveti raj.

Darovanje.

Sprejmi, Bog Oče večni!

Za nas prečisti dar,

K’ ga grešniki nesrečni
Damo na tvoj altar,

Za svoje hudobije
In celega sveta,

Da nam jih čisto ’zmije,
Nam tvojo milost da.

V ponižnosti pošljimo
Ta sveti dar v nebo;

Gospod Boga prosimo,

Da mu prijeten bo;

Da bode mu v češčenje
V zahvalo ino čast:

Nam vernikom v življenje
In sveti cerkvi v rast.

Sveto.

Svet, svet, svet, Bog nebeški!
Oblast imaš črez vse;

413

Ves svet, ves rod človeški
Ti hvalo, čast daje.

Naj, vedno hvaljen bode
Ceščen in povikšan,

Odrešit vse narode
Nam iz nebes poslan!

Vse cerkve poglavarja
Se spomni, o Gospod!

Tud škofa in cesarja,
Ohrani jih povsod.

Ti vodi vse kristjane,

Ti naših duš pastir,

Da bodo Tebi vdane,

Jim daj nebeški mir.

Po povzdigovanji.

O angeljci! hitite
In pridite ’z nebes!

In z nam’ svet Kruh molite
Ni več kruh, Bog je res.

Počutkom scer telesa
Je Jezus tukaj skrit;

Da b’ skoraj šli v nebesa
Ga gledat in častit!

Ti, Jezus, se usmili
Duš bratov in sestric,

Da bodo mir dobili
Odreši jih iz vic.

Da gremo k teb’ prebivat
Nam grešnikom tud’ daj,
Nebeško luč vživat
S svetniki vekomaj.

Naš duh, o Bog, ti poje:

Češčen bod’ Oče Ti!
Kraljestvo pridi tvoje;

Naj se, kar češ, zgodi!
Daj nam naš kruh, jed zdravo
Dolge odpusti nam,

Ne vpelji nas v skušnjavo;
Otmi sovražnikom.

Jagnje božje.

Moj Jezus, tebe vziti
Iz srca jaz želim,

Nevreden k tebi priti,

Ker toFkokrat grešim.
Očisti dušo mojo,

Slabosti njene veš;

Mi skaži milost svojo,

Da v revno srce greš.

O Jezus, k meni pridi,
Preženi grehov noč,

Da duša moja vidi
Ljubezni tvoje moč.

Ostani vedno v meni,

Da slab’ga me živiš,

415

Z menoj se trdno skleni,
Me srečnega storiš.

Konec.

Naj teh’, o Bog, dopade
Dar sveti dokončan,
Izvir nebeške gnade
Nam bodi slednji dan;
Mrtvim in živim sprava
Za grebe njih naj bo;
Naj nam bo vsem zastava
Da pridemo v nebo.

Oče naš.

Očeta ino Sina,

In Duha svetega,
Častitega imena
Častimo mi Boga.
Molitva ta je sveta,

S katero je učil
Kristus častit’ očeta,

In jo nam naročil.

Oče naš, ki si v nebesih,
Kraljuješ vekomaj;

Na duši in telesi
Ti nam svoj žegen daj.

Vsel’ bodi posvečeno
Tvoje sveto ime,

Svetejše ni nobeno,

Kakor to tvoje je.

Tvoje kraljestvo pridi
Po naši smrti k nam;
Tvoja volja se ’zidi
Na zemlji kakor tam.

Daj nam vsakdanj’ga kruha
Za dušo in telo;

Pošlji nam svet’ga Duha,
Da nam ga žegnal bo.

Odpusti, mi želimo,

Vse naše grehe nam,

Kakor mi odpustimo
Vsem svojim dolžnikom.

Ne peljaj nas v skušnjavo,
In zlega reši nas,

Daj ti nam misel pravo,

Te ljubiti vsak čas.

Sv. križev pot.

Oh, pridite stvari!
Kaj, glejte, se godi!
On, ki nas vse živi,
Strašno za nas trpi.

417

1 .

Razbičan, zapljuvan,

In kronan, zasram’van;
Pred sodbo je peljan,
Nedolžen v smrt izdan!

2 .

Lej, križ mu nalože
Na ranjene rame,

Oh Jagnje božje gre,

In nese vse dolge!

3 .

Opešal je v močeh,
Podre ga križ, naš greh,
Vtopljen v sveta dolgeh,
Leži potrt na tleh.

4 .

Oh, žalosten spomin!

Ko sreča mater Sin,

Ji gre meč bolečin!

Do srca globočin!

5 .

Omagal Jezus je
Od teže križeve;

O Simon, prosim te,

Ne brani križa se!

27

6 .

S prtom Veronika
Obriše Jezusa;

Spomin zato ji da
Trpljenja britkega.

7 .

Slabosti ves prevzet
Pod križem pade spet;

O jenjaj, grešni svet,
Ponavljat’ greli preklet!

8 .

Usmiljene žene,

Ne jokajte za me;

Točite za-se le
Spokornih src solze!

9 .

Ob, Jezus omedli,

Pod križem spet leži;

Naj vendar se vzbudi,
Kdor še v pregrehah spi.

10 .

Ko pride na goro,

Ga slečejo grdo,

Pijačo mu dajo
Ostudno in grenko.

419

11 .

Na križ ga polože,
Razpno roke, noge,
Žreblji mu zdaj nove
Še rane narede.

12 .

Na križu tam visi,

Oh, sveta teče kri!

Za grehe vseh ljudi
'Zveličar smrt stori.

13 .

Marija, k’ teh’ hitim,
Tvoj’ga Sinu častim,

Z vama, dokler živim,
Rad jokam in trpim.

14 .

Za naš greh mrtvega
Molimo Jezusa,

In položimo ga
V grob svojega srca.

*

* *

O Jezus, hvala zdaj
Ti bodi in vselaj;

S smrtjo nam svojo daj,
Te ljubit’ vekomaj.

27 *

420

Prva adventna.

Marija bod’ češčena,
Danica juterna!

Prelepo razsvetljena
Mati Izveličarja,

Brez vsega madeža,

Ti bodeš porodila

Nam Sina božjega.

Od Boga vse modrosti
Velik angelj je poslan ;

K Mariji z visokosti,
Gabriel imen’van.

On tako govori:

„Ceščena si Marija,

Milosti polna si“.

Marija zastopila
Nja govorjenja ni;

Zato ga je prosila,

Naj ji odgovori.

„Marija se ne boj!
Blažena med ženami,

Svet dub je ženin tvoj!“

„Bog hoče, da rodila
Boš Sina božjega,

Zato tud’ imen’vala
Boš njega Jezusa.

421

Sin bo najvišega;

Na tronu bo kraljeval
Očeta Davida."

Kak se bo to zgodilo,

Ker ne poznam moža?
„Vse bo se dopolnilo,
(Angelj odgovor da,)
Obsenčil tebe bo

Svet’ Duh, da porodilo
Deviško bo telo.

Tud’ sveta Elizabeta
Postala noseča;

Ki prej je mnoga leta
Nerodovitna b’la,
Mogoče je Bogu vse:

Vse to se bo spolnilo,
Kar on obljubil je".

Na to Marija rekla:

Naj meni se zgodi,
Gospodova sem dekla,

Kar on z menoj stori!
Veselo spet nazaj
Se angelj je povrnol
In zletel v sveti raj.

Bog h’tel je tak imeti,

Da prišel je na svet

Bog Sin za nas trpeti
In tud’ za nas umret;
Marijino telo

Je sebi on izvolil,

In postal je meso.

Teb’ Božja porodnica,
Prečist deviški cvet,
Tebi, devic devica,

To pesem čemo pet’!
Vsi pros’mo te lepo,
Pomagaj nam po smrti
V hišo Očetovo!

Druga adventna.

(Iz nemškega.)

Vi, oblaki, ga rosite!

Ali zemlja naj ga da 1
Ve nebesa ga pošljite
Skor Zveličarja sveta!
Milo so ljudje zdih’vali,

V grehih in temi ječali;

Bog je bil zemljo preklel,
Greh nebo človeku vzel.

Oče se nebeški usmili,

Vidi toljko bolečin;

Da bi se ljudje rešili,

Se ponudi božji Sin:

Devico Gabriel pozdravi
In Marija čista pravi:

Glej pokorno je srce,

Kar Gospod mi zapove.

Zgodba sveta in vesela!

Nam odklepa vsem nebo:
Glej, Devica je spočela,

In Beseda je meso!

Pred Gospoda pokleknimo,
Njega milost zahvalimo.
Blagor tebi, grešni svet!
Jezus pride greh odvzet.

Bratje! dosti je že spanja,
Glas nebeški kliče nas.
Den se bliža; noč odganja,
Zdaj prihaja srečni čas.
Odvrzimo vso hudobo,
Oblecimo pa svetlobo.

Da preide grehov noč,

In nas vodi božja moč.

Več ne živimo pregrešno,

Svet apostol nas uči;

Ne nečisto, ne požrešno,
Nevošljivost naj beži;

Naj se vsak pred njim poniža,
Čegar prihod se nam bliža,
Da bo s čistim srcem vsak
Le Izveličarju enak.

424

O Izveličar pridi skorej,

Da se spolni, kar želim,

In prinesi moč od zgorej,

Da se čisto spokorim;

Ti prinesi mir nebeški,

Da ga vživa dah človeški;
Daj, da pridem sodnji dan
Med ovce na desno stran!

Božična.

Kaj zarija rumena
Blišči o polnoči?

Višina vsa ognjena,

Kaj neki se godi?
Odprla so nebesa
Se polna milosti,

Iz božjega očesa
Ljubezni žar gori.

Sin božji preseljuje
Na zemljo se z nebes,
Višina mu daruje
Zato veselja kres,

S kipečimi plameni
Glasovi se združe,
Glasovi premiljeni
’Z ust angeljskih done.

Bod’ slava na višini
Stvarniku večnemu,

Vam pa, zemeljski sini,
Se odpri vir miru.

Naj sreča se razširja
Crez zemljo solznato,
Radosti strune vbira
Naj srce skleneno.

Zveličar nam je rojen,
Oklep raztrgan je,
Sovražnik že obsojen,
Oprosteno srce.

Raduje se višava,

Ker vživa novo moč
Raduj se tud’ nižava,
Ker 'zginja temna noč.

Tam v hlevu mirno bije
Preblaženo srce.

’Z nja plam rdeči sije,
Cel svet objeti če.

Ta plam ljubezni mile,
Zveličarja je žar,

Src če ledene sile
Raztalit’ za vsikdar.

Trpljenje Jezusovo-

Daj mi, Jezus, da žalujem,
Smrt, trpljenje objokujem,

4Ž6

Ki si ga, Jagnje, ti prestal,
Grehe izbrisal, milost dal.
Jezus, daj, da tvoje rane,
Nas presunejo kristjane,

To trpljenje preb ritko
Nam pomoč naj v smiti bo.

Nas odrešit, smrt si izvolil,
Pred Očetom trikrat molil,

Si krvavi pot potil,

Kelh trpljenja čisto izpil:
Jezus, daj i. t. d.

Tolovaji te obdali,

Te zvezali in peljali,
Vklenoli so ti roke,

Ktere celi svet drže.

Jezus, daj i. t. d.

Trinogi so te sodili,

Križaj ga! hudobni vpili,
Tepli, bili, da se kri,

Iz bolečih ran cedi.

Jezus, daj i. t. d.

Trnje hode čelo tvoje,

Za velike grehe moje,

Tebi Jezus, kralj sveta!
Zeslo, trst se v roke da!
Jezus, daj i. t. d.

427

Oh! na križ so te razpeli,
In na križu te še kleli!
Oh, za nas si tolk’ trpel!
In za naše grehe umrl.
Jezus, daj i. t. d.

Naši grehi so te izdali,
Tebe Jezus zasramVali;
Za naš greh tepen si bil,
In na križu kri prelil.
Jezus, daj i. t. d.

Daj nam tebe le iskati,
Svoje grehe objokVati,

Da se tvoja rešnja kri
Kdaj nad nami ne izgubi.
Jezus daj i. t. d.

Velikonočna.

(Iz nemškega.)

Zveličar gre iz groba,

Ob moč je smrt, trohnoba!
Velikonočno jagnje bil,

Je za me drago kri prelil.

Aleluja!

Otet je človek, rešen !

In v brezdno satan trešen!

Smrt nima svoj’ga žela več!
Odprtje grob in kamen preč,
Aleluja!

Odrešil je očete
Veliko časa vjete;

Častit pelje jih s sebo
V zaprto z grehom prej nebo!

Aleluja!

O kak se svet’jo rane
Neusmiljeno mu dane!

Veselje angeljsko vrši,

Da smrt je mrtva, nas uči.

Aleluja!

Je trdna naša vera,

Resnica jo podpera:

Zveličar je od smrti vstal;
Tud’nas ne bode grob končal.

Aleluja!

Le kratka noč bo v grobi,

Ker angelj kmal’ zatrobi;

Telo tud’ potlej popelja
Zveličar v raj, in smrt neha.

Aleluja!

Dopolnit naše želje,

Pripravit nam veselje,

Greš ti, Zveličar, pred menoj,
Prišel bom, upam, za teboj.

Aleluja!

429

Življenje ponoviti,

Tako v nebo daj priti,

Kdar pri Očetu ti sediš,

In vsem pravičnim dar deliš.

Aleluja !

Pred sodbo bom postavljen,

Po svatovsko napravljen,

Z krvjo bom Jagnjeta opran,
Med tvoje svate svat odbran.

Aleluja!

Aleluja! Aleluja!

Aleluja! Aleluja!

Po tvoje, Jezus, bratom brat.
Daj tudi nam od smrti vstat’,
Aleluja!

Križev teden.

(Iz nemškega.)

Bog, ki grešnike kaznjuješ,

In pravične 'zveseljuješ,

V nebu ti nad nam’ živiš
Žugaš, tepeš in krotiš.

Sliši nas, stvari uboge,

Odvrni nam vse nadloge,
Zdrave, v miru nas obran’,
Daj nam kruha vsaki dan!

Slednji den nas iz dobrote
Preskrbuješ revne s’rote;

Si mogočen gospodar,

In skrbiš za vsako stvar.
Sliši nas, i. t. d.

Ti daješ stvarem živeti,

Da gre dež, in solnce sveti,
Da polje lepo cvete,

Žito upanje daje.

Sliši nas, i. t. d.

Če živali nam škodljive
Pridejo na vrt, na njive,
Tvoja volja je tako,
Služimo si z grehom to.
Sliši nas, i. t. d.

Če od neba le dežuje,

Da nam živež potonuje,
Pride to iz tvojih rok,
Zavolj spačenih otrok.
Sliši nas, i. t. d.

Če poleti za vročino
Vzeme toča nam poljnino,
Da zelenja videt’ ni,

Smo pregrešili sami,

Sliši nas, i. t. d.

431

Če gromi, se križem bliska,

Da se vsak ostrašen stiska,
Grešnik tvojo moč spozna,
V svojih grehih trepeta.

Sliši nas, i. t. d.

Svojo moč prav pokazati,

Hotel si Egiptu dati
Rodovitnost sedem let,

Ino sedem lakot spet.

Sliši nas, i. t. d.

Izraelce si posvaril,

Z dolgo sušo jih udaril,

Ko je Ahab njih kralj bil,
Dež tri leta ni rosil.

Sliši nas, i. t. d.

Je nebo zaprto bilo,

Polje ni dežja dobilo,

Izrael je malik’val
Ti pa, Bog! ga obiskal.

Sliši nas, i. t. d.

Pa Elija si ohranil,

Čudno lakoti ubranil,

K’ je zatirala strašno
Celo Judovsko zemlja.

Sliši nas, i. t. d.

Ker se ljudstvo spreobrne,

Šibo tvojo si odvrne,

432

Ko Elija pros’ za nje,

Kmalu dost’ dežja dobe.

Sliši nas, i. t. d.

O Bog, tudi nas se usmili!

Ki smo te močno žalili,

Kadar bodeš tepel nas,
Prošnje vsliši tisti čas.

Sliši nas, i. t. d.

Tebi v voljo se č’mo vdati,

Svoje polje obdel’vati,

Ti odpri roko, Gospod!

In napolni nas dobrot.

Sliši nas, stvari uboge,

Odvrni nam vse nadloge,
Zdrave, v miru nas ohran’,
Daj nam kruha vsaki dan.

Pred sv- Rešnj. Telesom-

(Iz nemškega.)

Pridi molit, o kristjan!

Od ljubezni svete vžgan,
Kjer je Jezus v zakramentu
Iz ljubezni dan.

Tukaj so svete reči:

Jezusa Telo in Kri;

Duša, ktera njega vživa,

Se ne pogubi.

Bod’ češčen Odrešenik

V vseli nadlogah pomočnik,
Svojim vernim, tebi zvestim

Varli in učenik.

Posvečuj nas ti zares,
Cudapolni kruh z nebes!
Otmi nas vseh nevarnosti
Duš ino teles.

Spokorjena daj solze,
Grehov zbriši nam dolge;
Vera, upanje, ljubezen

V srcih naj žive.

Kedar umrje pa telo,

Vzemi dušo ti v nebo,

Da se bomo veselili
Vekomaj s tebo.

Jezus.

(Sv. Bernarda.)

O Jezus, o sladek spomin!
Veselje srčnih globočin,

Črez med pa in slaščice vse
Pričjočnost njega sladka je.

28

Ni moč zapeti lepšega,

Ne slišati prijetDejš’ga;
Sladkejše misli tudi ni,

Kot Jezus, rešnik vseli ljudi.

Spokornim Jezus upanje,

Si usmiljen njim, ki pros’jo te;
Kak dober tem, k’ te iščejo!
Oh, kaj še tem, k’ te najdejo.

Naš jezik je ne dopove,

Tud’ črka ne, sladkosti te;

Le kdor si skusi, ve in zna,
Kaj je ljubiti Jezusa.

O Jezus, vernih src sladkost!
Živ vir, in pameti svetlost!
Napolniš z radostjo srce,
Presežeš vseh ljudi želje.

Lepota, Jezus, angeljska!

V ušesih pesem miljena,

Po ustih si prečuden med,
In v srcih si nebeška jed.

Se lačni so, ki te jedo,

Se žeja jih, ki te pij6;

Si ne žele nič ljubšega,

Ko tebe mil’ga Jezusa.

O Jezus sladki, moje vse!

Ti moje duše upanje!

Te iščejo solzne oči,

Moj duh po tebi hrepeni.

Ostani, o Gospod, pri nas,
Črez nas razsvetli svoj obraz:
Preženi nam duha temo,

In nas napolni z milostjo.

O mili Jezus, čutim naj
Močno ljubezen tvojo zdaj;
Pripelji me v nebeško slast,
V obličje gledat tvojo čast.

Veselje bodi, Jezus, nam,

Ki boš plačilo naše tam;

Ti bodi naše slave vir,
Zveličanje, nebeški mir.

Hrepenenje po Jezusu.

O kam Gospod,

Gre Tvoja pot!

Kam stopnje Te peljajo?
Se že mrači,

Se den temni
In zvezde že migljajo.

28 *

Zveličar moj!

Pri men’ obstoj,

Te čem pod streho vzeti
Res hišica
Je s'roti ca,

Pa željna Te sprejeti.

Straši me noč,
Sovražna moč,
Gospod pri men’ ostani!
Kjer Ti stojiš,

Koč razsvetliš,
Strahovi so pregnani.

Vknp bodeva
Večerjala,

O sreča neizrečena!

Živ kruh: mi bo
Tvoje Telo;

Men’ duša oživljena.

Pri men’ obstoj
Preljubi moj!

Ki v lilijah prebivaš,

S cvetlicami
Posteljem Ti

Sreč, da v njem prebivaš,

Marijine.

I. Češčena si Marija.

Ko v jasnem pasu primiglja
Že zvezda nam daničica;

Se Suje milo že zvonjenje,
Mariji v čast in počeščenje;
In zlato zarjo vse časti:
„Češčena si Marija ti!“

Ko više sije solnčice,
Vzdiguje se, na poldne gre,
Se čuje zopet nam zvonjenje
Mariji v čast in počeščenje;
Crez hrib in plan se oglasi:
„ Češčena si Marija ti!“

In kedar solnčice ljubo
Nam za goro žari slovo;

Se glasno čuje še zvonjenje,
Mariji v čast in počeščenje;

večernem hladu se glasi:
„Ceščena si Marija ti! - *

„ češčena si Marija ti! “

Naj se glasi do kraja dni;
Naj vedno čuje se zvonjenje
Mariji v čast in počeščenje:
Nebo in zemlja naj se glasi:
„Češčena si Marija ti!“

II. Marijina čast.

Lepa si lepa roža Marija,
Tebe časti vsa nebeška družina;
Angeljci lepo pojejo,

Tebe, Marija, bvalijo.

Z nebes je pogledal Oče nebeški,
Videl na zemlji’ zgubljene otroke:
Poslal Marijo na ta svet,
Nam je dobila milost spet.

Kar nam je Eva izgubila,

Nam je Marija zadobila:

Nam je rodila Jezusa,
Ljubega Zveličarja.

Marija, nas vodi po pravej poti,
Da nas nobena skušnjava ne zmoti,
Da nas skušnjava ne prehiti,
Da nas sovražnik ne dobi.

Kedar pa bodemo mogli umreti,
Daj nam Marija vredno sprejeti,
Rešivno Telo Jezusa,

Našega Zveličarja.

Zdaj pa hočemo to pesem skleniti,
Tebe, Marija, prav lepo prositi:
Ko bomo držali v rokah luč,
Pridi Marija, na pomoč.

439

III. Ljubezen do Marije.

Veš o Marija!

Moje veselje? — Veš moje želje?
Ljubil bi te. — Zmiraj pri tebi
Hotel bi stati; — Ljubljena mati.

Ne zvrzi me, ne!

Kaj pa ti hočeš,

Moja kraljica, — Sladka devica,

Da ti podam? — Drugega nimam,
Prosim pohlevno. — Vzem’ srce revno,
Rad ti ga dam.

Pa ti, kraljica,

Si ga že vzela — In si ga vnela,

Za-te gori. — Mati preblaga!

Ti ga ohrani, — Hudemu ubrani,

Reši ga ti!

IV.

Tebi Marija, o Mati premila!

Rad bi jaz pesmico novo zapel;

Rad bi razlil ti vsa srčna čutila,

Revše ne vem le, kako bi začel?

Veš, o Marija, kako čem začeti?

Šel bom na griček in tam bom začel :
„Slava Mariji, oj slava prelepi!“

Tak, o Marija, bom tebi zapel.

440

Klical bom tamkaj na griči krog sebe,
Klical bom brate, naj z mano pojo ;
Klical bom sestre, naj slavijo Tebe,
Mladi in stari na] slavo ženo.

Divje zverine naj tebe častijo,

Voda po jarku naj tebi Šumija,

Tički preljubi naj. ti žvrgolijo,

Veter c po gozdu naj tebi pihlja.

Hribje, planine, gorice, doline,
Travniki, logi, široko polje,

Gozdi, ravnine in strme meljine,

Vsi naj te z mano, o Mati! časte.
Naj se razlega po silni daljavi,

Naj se odmeva in vedno glasi,

Krog in okrogi po zračni višavi
„Slava Mariji!“ naj večno doni.

V. Salve Regina.

Češčena bodi, o kraljica:

Nebes in zemlje ti gospa !

Mogočna usmiljena Devica,

Vsa čista in brez madeža!

Marija, k tebi uboge reve,

Mi zapuščeni vpijemo,

Objokani otroci Eve

V dolini solz vzdihujemo.

Češčena bodi presveta Mati,

O Mati božje milosti!

Tako te smemo imen’vati
Ker porodnica Božja si.

Marija, k tebi i. td.

Češčena — naše bod’ življenje!
Življenje počastimo te,

Častito tebi to češčenje,

Ko mater’ Jezusovi, gre.

Marija, k tebi i. t. d.

češčena bodi brez števila
Velikrat naša ti sladkost!

češčena pomočnica mila
In upanje v naši slabost’!

Marija, k tebi i. t. d.

Oči prijazno v nas obrni,

O Sladka in Dobrotljiva!

Prihodnje zlege nam odvrni,

Po smrt’ pokaž’nam Jezusa!

Marija, k tebi i. t. d.

Hvalna pesem.

Tebe Bog vsi hvalimo,

Kot Gospoda te častimo,
Tvojo moč spoznavamo,
Vsi po njej smo in živimo :
Vse, kar vstvaril si, kriči:
„ Večni! ti naš Oče si.“

Vse kar nebo v sebi ’ma,
Angelji in Kerubimi,
Oblastnikov vojska vsa,

Vse Moči in Serafimi:

Vse, vse poje na ves glas
Tvojo hvalo vsaki čas.

Trikrat svet Bog Sabaot,

Bog neskončne si oblasti,
Celega sveta Gospod,

Vse je polno tvoje časti;
Zemlja, morje in nebo
Je od nje napolnjeno.

Tebe vsi apostoli,

Marterniki in preroki
Hvalijo, da njihov si
Mojster in Gospod visoki,
K’teri jih napolnil si
Z duhom svoje svetosti.

Oče tebi večnemu,

Tvojemu edin’mu Sinu,

Tudi Duhu svetemu,

Tri osebe, Bog edini!

Po vsem svetu cerkva vsa
Dolžno čast in hvalo da,

Sin Očeta večnega,

Kristus, kralj nebeške časti!
Prišel rešit grešnika
Iz hudičeve oblasti,

443

Si 'z Device meso vzel,

Bog in človek biti h’tel.

Nebo ni zaprto več,

Krščenikom v pravi veri:
Strl si britke smrti meč,

In odprl nebeške dveri;

Na desnici tam sediš,
Dokler k sodbi ne vzbudiš.

Tebe zato prosimo,

Mi s tvojo krvjo oprani,
Kteri k tvoji službi smo
'Z tvoje milosti izbrani;

Med svetnike v sveti raj
Nam po smrti priti daj.

Ljudstvu svojemu, Gospod!
Ktero tvoja je erbija,

K 'zveličanju kaži pot;

Da peklenska hudobija
Nam ne škodi, žegnaj nas
Tu in tam na večni čas.

Vsaki den želimo mi,

Tebe vel’ki Bog častiti,

In v imenu tvojem vsi,

Kar potrebno je, prositi,

Da brez vsega greha bo
Vsako delo storjeno.

Usmili Bog! ob usmili se
Crez sirote nas uboge,
Upamo, Gospod na te,

Da od nas boš vzel nadloge;
Tako nas usmili se,

Kakor upamo na te.

Amen.

KA£ALO.

Tomaža Eempčana

HOJA ZA KRISTUSOM

v

čveterih lcnjig-a.li

Prva bnjiga.

Opominjevanja koristna za duhovsko življenje.

Poglavje.

I. Kristusa naslednjmo, in vse posvetne
nečimemosti zaničujmo

II. Ponižno moramo misliti o samem sebi

III. O nauku resnice ....

IV. O previdnosti v dejanji

V. O branji svetih knjig ....

VI. O napačnem poželenji ....

VII. Varujmo se praznega zaupanja in pre¬
vzetnosti .11

VIII. Varujmo se prevelike prijaznosti . 12

IX O pokorščini in podložnosti . . 13

X. Varuj se nepotrebnega govorjenja 14

XI. 0 dosegi miru in prizadevanji, v do¬
brem napredovati ....  16

XII. O koristi nadlog.18

XIII. Skušnjave moramo premagati . . 19

XIV. Ogibajmo se predrzne sodbe . . 23

ocnccoi wm

446

Poglavje. Stran.

XV. 0 delih ljubezni.24

XVI. Kako naj prenašamo drugih slabosti 25

XVII. O samostanskem življenji ... 27

XVIII. Izgledi svetih očakov ....  28

XIX. Življenja in opravila pobožnega meniha 31

XX. Ljubi samoto in molčanje ... 34

XXI. O kesanji srca.39

XXII. O premišljevanji revščine človeške . 41

XXIII. O premišljevanji smrti ... 43

XXIV. O sodbi in kazni grešnikov . . 49

XXV. O gorečem poboljšanji vsega življenja 55

Di-ii^u  knjiga.

Opominjevanja k znotranjemu življenju.

Poglavje. Stran.

I. O življenji znotianjega človeka . . 59

II. O ponižnem dovršenji ....  63

III. O mirnem človeku ....  64

IV. 0 čistem srcu in priprostem namenu . 66

V. Kako moramo sami sebe premišljevati 68

VI. 0 veselji mirne vesti ....  69

VII. Kako moramo Jezusa črez vse ljubiti . 71

VIII O posebni prijaznosti z Jezusom . 73

IX. O pomanjkanji, vsakega tolažila . . 76

X. O hvaležnozti za milost božjo . . 80

XI. O majhnem številu prijateljev križa Je¬

zusovega .82

XII. O kraljevem potu svetega križa . 85

Vretja knjiga.

O znotranji tolažbi.

Poglavje. Stran.

I. Kako Kristus znotraj govori verni duši 92
U. Ponižne želje znotranje božje govor¬
jenje slišati.94

447

Poglavje. Stran,

III Ponižno poslušajmo in visoko cenimo

besedo božjo .....  96

IV. V resnici in ponižnosti moramo pred

Bogom živeti . . . . . 99

V. 0 prečudežni moči božje ljubezni . . 101

VI. Kako se prava ljubezen razodeva . 105

VII. Ponižno skrivaj milost božjo . . 108

VIII. Malo vredni smo pred božjimi očmi . 111

IX. Vsi naši nameni in dejanja naj se

obračajo k Bogu ....  112

X. Svet zaničevati in Bogu služiti je sladko 114

XI. Željo svojega srca skušaj in vladaj

skrbno.117

XII. Potrpežljivosti se uči, poželenju se ne

udaj.119

XIII. Jezus, izgled pokorščine in ponižnosti 120

XIV. Premišljuj skrivne sodbe božje«. . 122

XV. Kako se moraš vesti v svojih željah . 124

XVI. Pravo tolažbo le v Bogu išči . . 126

XVII. Vso skrb Bogu izroči . . . 127

XVIII. Vse nadloge mirno prenašaj po izgledu

Jezusa Kristusa ....  129

XIX. Krivico prenašaj, — znamenja prave

potrpežljivosti premisli . . . 131

XX. Spoznaj lastno slabost in reve zemelj¬
skega življenja ....  133

XXI. Le v Bogu išči počitka . . . 135

XXII. O premišljevanji mnogoterih dobrot

v  božjih.139

XXIII. Cvetere reči, brez katerih notranjega

miru ne zadobiš ....  141

XXIV. Kako drugi živč, nikar ne poprašuj 144

XXV. Kako se stanoviten mir srca zadobi

in življenje poboljša . . . 145

XXVI. Imenitnost proste duše, in kako se

zadobi.  147

XXVII. Lastna ljubezen večni dobroti najbolj

nasprotuje.149

448

Poglavje. Stran.

XXVIII. Zoper jezike opravljivcev . . . 151

XXIX. Kako moraš v britkosti Boga na po¬
moč klicati in častiti . . . 152

XXX. Boga za pomoč prosi in zvesto priča¬
kuj njegovo milost ....  153

XXXI. Zapusti vse stvari, da najdeš Stvar¬
nika .156

XXXII. Zatajuj se in kroti hudo poželenje . 159
XXXIII. O nestanovitnosti srca in vednem na¬
menu k Bogu.161

XXXIV. Ljubi Boga in bode ti najljubši . 162
XXXV. Dokler boš živel, ne boš brez skušnjav 164
XXXVI. Zoper krive sodbe ....  166
XXXVII. V sega se Bogu izroči, da zadobiš pro¬
stost srca.168

XXXVIII. Zunanje reči dobro vladaj, in v ne¬
varnosti k Bogu pribeži . . 169

XXXIX. Ne preobloži se z opravili . . . 171

XL. Sam iz sebe nimaš nič dobrega . 172
XLI. Zaničuj vso posvetno čast . . . 173

XLII. Pravega miru pri ljudeh ne išči . . 174

XLIII. O nečimerni in posvetni učenosti . 175

XLIV. Nikdar si časnih reči preveč k srcu

ne ženi.177

XLV. Ne verjemi vsakemu človeku . . 178

XLVI. Kedar te ljudje opravljajo in hudo o

tebi govore, na Boga zaupaj . . 181

XLVII. Kar je težavnega, prenašaj zavoljo

večnega življenja ....  184

XLVIII. Den večnosti in britkosti tega življenja 186

XLIX. Hrepeni po večnem življenji . . 190

L. V žalosti se izroči v božjo voljo . 193

LI. Majhna dela opravljaj, če velikih ne

zamoreš.197

LIL Spoznaj, da si vrednejši tepen biti,

kakor tolažen.198

LIH. V srca, svetu udana, Bog milosti svoje

ne vliva.201

449

Poglavje. Stran.

LIV. Nagibi natore in milosti so si nasprotni 203
LV. O spridenosti natore in moči milosti

božje.207

LVL Zatajevati moramo sami sebe in Kri¬
stusa posnemati s križem . .210

LVII. Ne bodi preveč pobit, kodar si v kake

napake zabredel ....  213

LVIII. Ne preiskujmo preglobokih reči in

skrivnih sodeb božjih . . . 215

LIX. Stavi vse svoje zaupanje le v Boga . 220

Četrta knjiga.

O zakramentu svetega Resnjega Telesa.

Pobožen opomin k sv. obhajilu.

I. S koliko spoštljivostjo se ima Jezus

Kristus sprejemati ....  224

II. Neizmerna dobrotljivost in ljubezen

božja v zakramentu . . . 230

III. 0 koristi pogostega obhajila . . 233

IV. Veliko milosti zadobi, kdor sveto ob¬

hajilo vredno prejme . . . 236

V. Kolika je vrednost zakramenta in

mešniškega stanu.239

VI. Kako se naj pripravljam za sveto

obhajilo.242

VIL Izprašuj svojo vest in skleni se po¬
boljšati .242

VIII. Jezus Kristus je na križu samega sebe

daroval, daruj tudi ti sam sebe . 215

IX. Sebe in vse, kar je tvojega, daruj

Bogu in za vse moli • • • 247

X. Ne opuščaj lehkomiselno svetega ob¬
hajila .249

XI. Sveto Bešnje Telo in pa sveto pismo

sta verni duši najbolj potrebna. . 253

XII. Zvesto se pripravljaj za sveto obhajilo 257

29

450

Poglavje. Stran.

XIII. S celim srcem naj hrepeni pobožna

duša, zediniti se s Kristusom v
zakramentu.260

XIV. 0 gorečnosti nekaterih pobožnih duš

v  pri prejemanji svetega zakramenta 262

XV. Če hočeš milost pobožnosti zadobiti,

bodi ponižen in zatajuj samega sebe 264

XVI. Razodenimo vse svoje potrebe Kri¬

stusu in prosimo ga milosti . . 267

XVII. Imejmo gorečo ljubezen in živo hre¬

penenje Kristusa sprejeti . . 268

XVIII. Ne preiskuj izvedno resnice svetega
zakramenta, ampak ponižno veruj
in posnemaj Kristusa . . .271

--

Molitvena knjižica,

Jutranja molitev.277

Večerna molitev.278

Sveta meša (Iz latinskega, kakor jo mešnik

pri altarji berejo).279

Druga sv. meša (Po sv. Alfonzu Ligvoriju) . 303
Spovedne molitve. Pred spovedjo . . . 322

„ „ Po spovedi . . . 324

Obhajilne molitve. Pred sv. obhajilom . . 328

„ „ Po sv. obhajilu . .331

Tri božje čednosti.333

Molitev za svete odjiustke ....  335
Molitev pred krščanskim naukom . . . 336
Molitev po krščanskem nauku . . . 337

Ponovljenje krstne obljube ....  337

Litanije vseh svetnikov.339

Molitve po litanijah (Na den sv. Marka in

križev teden).345

Molitve po litanijah (ob nedeljah in praznikih

ki niso Matere božje). .... 350

451

Poglavje. Stran.

Lavre tanske litanije .354

Litanije najsvetejšega imena Jezusovega . 361

Sveti križev pot.366

Opomini in molitve za bolnike . . . 387

Različne molitve, ki se bolnikom molijo . 395
Molitve, ki se bolniku molijo, kedar se zdi,

da se smrt bliža . . . . , 396

Molitve k Jezusovemu srcu ....  406

Zdihljeji ljubezni k svetemu srcu Jezusovimu . 409

Pesmi.

Mesne pesmi.411

Oče naš.414

Sv. križev pot .......  415

Prva adventna (Marija bod’ češčena) . .416
Druga adventna (Vi oblaki ga rosite) . . 420

Božična.424

Trpljenje Jezusovo.425

Volikonočna.427

Križev teden.429

Pred sv. rešnjim Telesom ....  432

Jezusovega sladkega imena ....  432

Hrepenenje po Jezusu.435

Marijine pesmi.437

Hvalna pesem.441

V'


'■

■■


m

f ST. c f^j €sv~*  c fč<rjji  »v « 4  K! frjM |_v«w.

^ y **‘^ r  ^r€«3y* ^ '/? s*r ? *'3&-

y^rS /trf) /V.  ^ ''že*


.4«


CXJl y^\.CK L-'V»7

o(j^\

1 ' .  -

r-e-r-o

tj/v- C  e^rc'.


, /e »U

04co . <h~zJrT> j

/'A.

CT“^ <r»v*- t^v^c-v C*_ ^X£l

y

CC*£<


r •

L. 18, 22.

Hodi za menoj!

Tomaža Kempčana

v  /O  k-. .

čveterih knjigah

zfbirko lepili molitev in pesmi,

ki so

uri očitni služili božji v navadi.

Drugi pomnoženi natis.

Na svetlo dali

bogoslovci lavantinskega semenišča.

———

Z dovoljenjem, milostljiv, kneza in Škofa lavantinskega.

V MARIBORU.

Založi: Ant. Novak. — Tisk Narodne tiskarne.

1873.^  ... -A-V .N "“N

122  ¥■

2t

222427

Predgovor.

Nate , pobožni Slovenci, stare bukve
v novi obleki; nate Tomaža Kempčana
zlate bukve: ,,Hoja za Kristusom 1 '
slovenski! Odkar so — latinski —
prvokrat 1. 1441. prišle na svetlo, ni
jih dosehmal, če izvzememo sveto pismo,
bukev, da bi bile s tacim veseljem od
vseh sprejete, s tacim veseljem od vseh
brane, tolikokrat ponatisnene, toliko¬
krat v droge jezike prevedene, kakor
ravno te. In da jih tudi Slovenci po¬
znajo in radi bero, nam kaže to, da
so že večkrat slovenski bile izdane, pa
da se zmerom po njih še poprašuje.

Pa to ni čudo, saj so vredne, da
jih pobožni kristjan prebira in zmerom
prebira: v njih najde besede večnega

življenja, modrost svetnikov, učenost,
ki vso zemeljsko presega, najde v svoji
žalosti tolažilo, v veselji merilo, v vseli
razmerah življenja pa varno vodilo. Od
časa svetih očakov sem pa tudi ni o
skrivnostih izveličanja nobeden lepše
pisal, nego Tomaž Kempčan.

Zatorej vzemite jih radi v roke
in premišljujte visoke resnice, ki so v
njih shranjene. To bo vam v dušni
blagor, nam pa, ki smo se s tem delom
trudili in hi radi med vami kaj
sadu imeli,  (Riralj. 1, 13.) že, predno
nas pokliče Gospod v vašo sredo —
najboljše plačilo. Z Bogom!

V MARIBORU na den sv. Gregorja 1873.

Bogoslovci

lavantinskega semenišča.


r-

9

Tomaža Kempčana

HOJA ZA KRISTUSOM

I

/ V ^

4 i

I i

čveterih knjigah.



-.

Prva liiijig-a.

Opommjevanja koristna za (Inkovsko
življenje.

I. Poglavje.

Kristusa nasledujmo, in vse posvetne nečimer-
nosti zaničujmo.

1. Kdor liodi za menoj , ne kodi
po temi, ] ) pravi Gospod. To so besede
Kristusove, s katerimi nas opominja, da naj
njegovo življenje in ravnanje posnemamo,
ako hočemo resnično razsvetljeni, in vsake
slepote srca prosti biti.

Naj bo torej naše največe prizadevanje,
premišljevati življenje Jezusa Kristusa.

2. Kristusov nauk presega vse nauke
svetnikov, in kdor bi imel duha, našel bi v
njem skrito nebeško jed.

Ali zgodi se, da mnogi, dasiravno po-
gostoma poslušajo evangelij, le malo želje
po njem v sebi čutijo, ker nimajo Kristuso¬
vega duha.

‘) Jan. 8, 12.

1