TEMELJNO DELO AMERIŠKE SLOVENISTIKE
Rado L. Lenček, The Structure and History of the Slovene Language, Slavica, Columbus, Ohio, 1982, 368 Str.
Slovenistika kljub množici vsestransko pridnih in plodnih raziskovalcev le ni tako ogromno, nepregledno polje, da bi se knjige na njem lahko kar izgubljale ali pozabljale. In vendar ni redko, da celo temeljni slovenistični priročniki in dela ostanejo brez odmeva v strokovni periodiki, kaj šele, da bi doživeli izčrpno oceno. Vzrok je največkrat skrajno banalen: avtor pač ni nikomur osebno obremenil vesti s tako željO; ah: avtor ne pripada nobeni izmed skupin, ki imajo organiziran servis medsebojnega recenziranja; in še tretji razlog: kritik ima prevelike ambicije s knjigo, ki jo je treba oceniti, časa pa neprimerno manj, zgolj kratkega poročila pa se noče lotiti.
37
Vsaj dvoje vzgibov je rodilo potrebo predstaviti Lenčkovo knjigo The Structure and History of the Slovene Language.
Prvemu naj bo ime strah pred zaprtostjo slovenistike v okvir domačega dvorišča; upravičimo ga z živo prisotnimi in neprijetnimi pohtičnimi ter gospodarskimi dejstvi in izkušnjo, da je do strokovne hterature, tiskane v tujini, vedno teže ali včasih celo nemogoče priti. Drugi vzgib izhaja iz vzgojenega nam mnenja, da je le Ljubljana (Slovenija) središče vesoljne slovenistike in da je dolžna premisliti o vsem, kar se o slovenskem jeziku, literaturi, kulturi piše zunanj nje. Tale kratki zapis tako strem-Ijivega cilja nima, saj nobeden avtorjev ni Ljubljančan niti snov Lenčkove knjige ni njuna intimna raziskovalna specialnost. Zato na tem mestu le dajeva vedeti, da knjiga obstaja; opozorila bova na drobnarije, ki so se nama kot precej neobremenjenima bralcema zdele zanimive, nenavadne in potencialno vredne polemike. K le-tej naj se pripuste kompetentnejši naslovi in imena. Pričujoči zapis hoče biti na strani Ustih, katerih dolžnost je široko odpreti težka železna vrata države, ki jih nekdo, boječ se prepiha, tako vztrajno pripira. Z njegovo objavo se bo končno pomirila tudi vest enega od poročevalcev, ki je starokopitno prepričan, da biti na privilegiranem položaju v tujini, pa za (ljubi) narod nič koristnega narediti, ni lepo.
Knjige z enakim ah zelo podobnim naslovom do zdaj še nismo imeli. In čeprav: nove knjige ne pišejo le novih spoznanj o predmetu, ampak postanejo znamenite tudi zaradi novega (drugačnega) pristopa, ki ga zahteva drugačen sprejemnik. Lenček je pisal svoje delo z mislijo na ameriškega slavista, ki že poseduje znanje kakega sorodnega jezika (največkrat ruščine). Knjiga obravnava na kratko prazgodovino alpskih Slovanov v luči dialektoloških dejstev, obsega (v glavnem fonološki) razvoj slovenščine na podlagi narečnih in rokopisnih podatkov, pregleduje stanje (zopet večinoma fonološko) sedmih narečnih skupin v 20. stoletju, raziskuje probleme ustvarjanja in ustaljanja knjižne norme v zadnjih dveh stoletjih, največ prostora pa posveča sinhronemu opisu slovenskega knjižnega gla-soslovja ter obhkoslovja. Glede na obsežnost in hkrati koncentriranost vsebine je knjiga informativna za vse sloveniste, ne samo za sloveniste začetnike (saj je bila napisana deloma na podlagi predavanj, ki jih je pisec imel leta 1974 na Kolumbijski univerzi), zraven pa je lahko uporaben priročnik za druge slaviste, ki jim bo obsežna in natančno po predmetih razdeljena bibliografija na več kot 30 straneh še zlasti v pomoč.
Knjiga želi biti kar se da kompleksna. Nima namena ostati pri zgolj enem aspektu, ampak gledišča spreminja, da bi bila slika pojavov popolnejša: avtorja zanima tako sinhronija kot diahronija; zanimajo ga tudi primarno nejezikovna dejstva; naseljevanje in državnost Slovencev, manjšine, številčnost. Nobena tema ni prav posebej nova, saj smo poskus v smer slovenističnega priročnika videh že v Informativnem zborniku SJLK (Ljubljana 1974), ki je bil z vključevanjem literature in kulture še precej širše zastavljen. Marsikaj bi se zdelo bolj sveže, če ne bi zaradi že omenjenih razmer slovenski bralec prej držal v rokah Toporišičeve druge izdaje Slovenske slovnice (Maribor 1984), kjer v dodatku beremo o stvareh, ki jih v okviru slovnic nismo bili navajeni brati (o zgodovini in dialektologiji slovenskega jezika ter o labilnih mestih v sistemu, ki so možno središče za nadaljnje spreminjanje jezika).
Kakor se zdi zgodovinarju rezimiranje preteklosti v kratka informativna poglavja problematično -saj rada zaidejo v žalostno tožbo nad preteklostjo brez plemstva in države ali na drugi strani v patetično pretiravanje in splošno samozavest (knjiga Slovenian Heritage Edwarda Gobtza je tudi zaradi tega doživela s strani matične domovine neprijeten odziv) -, tako so taka poglavja potrebna sprejemniku, ki mu zgodovina ni izključni predmet zanimanja, ampak le pomoč pri razumevanju drugih, z zgodovino povezanih poglavij. Potrebna so tujcem, potomcem izseljencev in tudi večinskemu Slovencu, ki v splošnem pusto osnovnošolsko in srednješolsko zgodovinsko modrost hitro pozabi.
Neslovenistom bo posebno zanimiva avtorjeva primerjava slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki, in sicer v zaporedju: ruščina in srbohrvaščina kot knjižna jezika in zahodnoslovanska narečja (pradavne zveze »slovenščine« s »slovaščino«), kajkavščina ter čakavščina kot narečja. Pri tem posebno poudarja faze skupnega razvoja zadnjih dveh in slovenščine. Med glavnimi glasoslovnimi pojavi, ki združujejo ta narečja, navaja za najpomembnešja in splošnejša spremembo 'dj > i ter skrčenje ženske edninske orodniške končnice pridevnika in samostalnika '-oiq > 'q, in na širokem prostoru dalje v o. Pisec vidi v teh in podobnih skupnih potezah posledico ne toliko genetskega sorodstva (Stanmi-baumtheorie) kolikor širjenja jezikovnih inovacij (Wellentheorie) v jezikovnem kontinuumu. Pripadnosti današnje kajkavščine k srbohrvaščini ne razume v čisto lingvističnem smislu (tako bi bila
38
bližja slovenščini), temveč kot dejstvo sociolingvističnega značaja, njunega skupnega zgodovinskega razvoja.
Avtor se je potrudil prikazati povezanost slovenskih in hrvaških dialektov ne glede na obstoječo republiško mejO: ne moremo se ubraniti vtisa, da je pri matičnih piscih na tem področju še močno prisotno tabuiranje hrvaško-slovenske meje (glej Logar-Riglerjev Zemljevid slovenskih narečij, 1983, ki pogumno zaznamuje razširjenost slovenskih govorov za slovensko zahodno in severno mejo, zakriva pa si oči pred problematiko južnih obmejnih narečij). Tudi sicer je poglavje o narečjih jasno in pregledno, ne najmanj po zaslugi številnih natančno izrisanih izoglosnih zemljevidov.
Zgodovinski razvoj slovenščine se deh v knjigi na tri faze, ki jih pisec obravnava vsako posebej: I) zgodnje obdobje prvih inovacij v alpski slovanščini (do leta 1000), prikazano večinoma s primeri iz Brižinskih spomenikov ter arhaičnih ostankov v sodobnih narečjih, II) srednje obdobje (do leta 1500) s širjenjem narečnih razlik in rastočo drobitvijo prejšnje enotnosti in III) novejše obdobje (od leta 1500 naprej) z nadaljnjim razvojem samostojnih narečnih posebnosti, kakor jih poznamo iz današnje dia-lektologije. Upravičeno se ponovno poudarja, da skozi zadnji dve razvojni etapi teče kakor rdeča nit osrednja težnja v samoglasniškem sistemu, in sicer k združenju samoglasniške dolžine, kakovosti in tonemskosti z naglasom, kar sčasoma pripelje do ostre opozicije naglašenih in nenaglašenih zlogov. Končni izid tega razvoja v novejšem obdobju je redukcija oz. popolno izginjanje nenaglašenih (zmeraj kratkih) vokalov. Avtor domneva, da je v narečjih, v katerih se je izvršu ta proces, naglas prevladal nad kvantiteto in celo tonemskostjo, kar pomeni, da so se tonemske in dolžinske opozicije ohranile le v naglašenih zlogih (prim, tonemskost osrednjih narečij ob istočasni redukciji kratkih zlogov).
Lenček ni bled pisec. Marsikdaj očitno polemizira s tezami, ki so nam znane z ljubljanskih predavanj. Prva taka stvar je trditev, da je slovensko pisno tradicijo ustvaril šele protestantizem in da so pisni spomeniki od Brižinskih spomenikov naprej le slučajnostnega značaja, čemur bi se morala najprej upreti Ivan Grafenauer oz. Breda Pogorelec, ki pisni tradiciji v slovenščini sledita tja nazaj v 9. stoletje. Ob naslednjih dveh spornih točkah Lenček ni ravno najbolj trden. Začetno oporekanje namreč kasneje omeji in omili do takšne mere, da mu izhodiščna poanta močno otopi. Tako je z njegovim povzemanjem starejšega mnenja (v zadnjem poglavju knjige), da je bila Trubarju pri formiranju pisne norme osnova narečje njegove vasi Rašice in ne nekakšen ljubljanski kulturni naddialekt, kakor je našel Jakob Rigler.
Enako se mu zgodi pri določanju razmerja med knjižnim standardom in »govorjenim standardnim jezikom« (splošnim pogovornim jezikom). Obstoja slednjega namreč ne priznava Večkrat opozarja na omejeno uporabnost gojene knjižne izreke, kar se zdi ena glavnih težav tujcem, ki se želijo naučiti slovenščine. Iz te perspektive je le logično pritrditi Toporišiču kot tvorcu splošne pogovorne norme in njegovi želji, da se na ta način začne premoščati prepad med pisno normo in govorno navado. Opisno poglavje o strukturi »sodobne knjižne slovenščine« (contemporary standard Slovene) je v zelo zgoščeni obliki podobno temu, kar je Toporišič podal v Slovenski slovnici. Očitna je le odsotnost poglavij o skladnji in besedotvorju. Zaradi svoje kratkosti je posebno primemo kot teoretična pomoč študentom primerjalne slovnice, rabi pa lahko tudi kot praktičen priročnik za učence in neslovenske učitelje slovenščine. V angleščini imamo od podobnih obravnav le še de Brayevo manj obsežno obravnavo slovenske slovnice v novi izdaji knjige A Guide to the South Slavic Languages, Slavica, 1980. Lenček izpolnjuje de Brayevo snov, navaja pa vehko več teoretičnih pojasnil, ki temeljijo v glavnem na novejših razpravah slovenskih jezikoslovcev. Tako razlaga Lenček naravo slovenskih tonemov kot višinsko nasprotje akutiranega (oz. cirkumflektiranega) in naslednjega vokala, spregleda pa Toporišičeve ugotovitve o enozložnicah. Še nekaj drobnarij je bralcema vzbudilo pozornost: Lenček ne pozna fonema Idi/, glas mu je le pozicijska varianta fonema /čl, podobno kot je {dz} pozicijska varianta fonema Id. Zanimivo je še, da pri glagolu upošteva posebno obliko za žensko dvojino greve.
V zadnjem (šestem) poglavju se dotika nastanka slovenskega knjižnega jezika na bazi osrednjih narečij, vloge Trubarja, Krelja in drugih pri njegovem ustvarjanju, kasnejših poskusov Kopitarja in Čopa ob njegovem ustaljanju in teoretični utemeljitvi, in še novejšega, močnega vpliva slovenskega časnikarstva pri oblikovanju knjižne norme, kakor jo poznamo danes. Omenja težnje k poenostavljanju jezika od konca II. vojne naprej, ki so nastale zaradi naglega sodelovanja govorcev neosrednjih narečij in manj izobraženih družbenih plasti v javnosti in sredstvih komunikacije ter zaradi obUko-vanja nove, širše osnove knjižnega jezika, ki gradi ne samo na jeziku »visoke kulture«, ampak upo-
3d
števa tudi administrativne, birokratske prvine in se razvija deloma pod njihovim vphvom. Navsezadnje opozarja na številne nove tujke v slovarju, pojav, ki si ga na začetku stoletja ni bilo mogoče zamisliti. Meni, da je k temu stanju labilnosti prispeval pristop normativnih jezikoslovcev v zadnjih desetletjih, ki so nihali od ene norme k drugi - pri tem kaže posebno na različne izdaje Slovenskega pravopisa, ki so izšle pred vojno in po njej. Pisec konča z optimistično željo, da bi jezikoslovci v nadaljnjem znali sprejemati naravne jezikovne spremembe in jih uvrščati v slovnični sistem kot dejstva, brez pretirano negativnih ah spodbudnih ocen z normativnega stališča.
Veseliti se je vsake knjige o slovenskih stvareh. Če je drugačna, sporna, vredna polemike - nič narobe. Da se je le zamolči ne.
Michael Biggins in Miran Hladnik Kanzaška univerza v Lawrencu, ZDA
40 i