Dolga zgodba
Nekega večera so se oče po večerji še vsedli k peči, da bi si nekoliko oddahnili. Hilro se zberejo otroci okrog njili in jih lepo prosijo: »Oče, ali nam ne boste zopet nocoj povedali kakšno povest, kakor sinoči; oh dajte, dajte — vsaj eno!« Nato pravijo oče otrokom: »No, če že mora tako biti, vam bom pa povedal zopet eno zgodbico, ki je še niste slišali, pa morate zelo pazno in potrpežljivo poslušati prav do konca.« Potlej začnejo oče tako-le pripovedovati:
Nekikrat je živel ovčar, ki je imel veliko Teliko čedo ovac, in te je gnal daleč dalefi v druge kraje. Na poti pride do velike velike vode. čez ktero je bila k sreči brv narejena. Pa ta brv je bila tako ozka in že tako stara in trohljena, da je le ena sarna ovca mogla naenkrat čez vodo iti; in še le potlej, ko je bila ta že na oni strani široke vode, je smela spet druga ovea stopiti na brv in čez iti. Otroci, lahko si mislite, kako dolgo je to trajalo, da je toliko in toliko ovac čez brv prišlo. Tako — zdaj pa le prav tiho bodite in mirno čakajte, da pojdejo vse ovčice Cez brv in to bo še jako dolgo trajalo. In kadar bodo vse na oni stiani vode, vam bodem dalje pripovedoval.