581 Arheološki vestnik 71, 2020, 581–582 In memoriam Giuliano Righi (1937–2019) Lani poleti smo se dokončno poslovili od pri- jatelja Giuliana Righija, dobrega prijatelja tudi slovenske arheologije. V poklicni karieri ga je do upokojitve leta 2001 izpolnjevalo delo risarja arhe- oloških predmetov v tržaškem Mestnem muzeju za zgodovino in umetnost, obogateno s sodelovanjem pri postavitvah muzejskih zbirk in poglobljenim študijem tamkajšnjega arheološkega gradiva. Ob delu v muzeju in tudi kasneje v pokoju je strokovno sodeloval z arheologi tržaške univerze, deželnimi konservatorji za arheološko dediščino Furlanije in Julijske krajine in z Arheološkim muzejem Iulium Carnicum iz Zuglia. Prvič sem ga srečal leta 1970, ko mi je mlade- mu slovenskemu študentu odprl vrata v skladišče muzeja pri Sv. Justu. Giuliano je s to naklonjeno gesto in s pomočjo pri pregledu najstarejših najdb iz Škocjana, prispeval k mojemu diplomskemu delu in opredelitvi pozne bronaste dobe na Krasu in Notranjskem. Ne samo meni, tudi drugim mojim vrstnikom, ki so iskali stik z originalnimi najdbami z Mosta na Soči in drugih najdišč Primorske, je bila njegova takratna pomoč izredno dragocena. Z leti se je poglabljalo medsebojno poznavanje in prijateljstvo, še posebej ko je Righi sistematično urejal muzejske eksponate s ciljem revizije gradiva izkopavanj iz obdobja pred prvo svetovno vojno. T o zahtevno delo je spodbujal Vzhodnoalpski komite pod predsedstvom Massima Pallottina iz Rima in s sodelovanjem Karla Kromerja z Dunaja ter Staneta Gabrovca iz Narodnega muzeja, po velikem uspehu skupne mednarodne razstave situlskih spomeni- kov Umetnost alpskih Ilirov in Venetov leta 1961v Padovi, leto pozneje pa v Ljubljani in na Dunaju. Giuliano Righi je naredil na tisoče risb arheoloških predmetov iz Posočja in Krasa. Nekatere sklope med njimi je tudi samostojno objavil: I ritrovati Gallici di Reka al Civico museo di storia ed arte (1968), Frammenti di una situla figurata da Caporetto (1970), La necropoli “celtica” di S. Canziano del Carso (1982). V sodelovanju s prazgodovinskimi in rimskodobnimi tržaškimi arheologi je bil s svojim delom udeležen pri pomembnih monografijah o nekropoli Brežec pri Škocjanu iz pozne bronaste in starejše železne dobe (1968), o Socerbu z gro- bovi železne in rimske dobe (2002) in pri pripravi tržaške razstave in njenega kataloga z naslovom Preistoria del Caput Adriae (1983). Pomemben je tudi njegov risarski delež pri objavi znamenitega depoja iz Mušje jame v Škocjanu (2016). Že prvo delo o manjšem grobišču iz Reke pri Cerknem (1968) je pokazalo njegovo poudarje- no zanimanje za mlajšo železno dobo in s tem keltsko dediščino; k temu ga je spodbudilo tudi njegovo sodelovanje pri izkopavanjih v Bretaniji v sedemdesetih letih 20. stoletja, ki jih je vodil Charles-Tanguy Le Roux. Po številnih odkritjih orožja in fibul na obmo- čju hribovite Karnije se je v sodelovanju s Sereno Vitri iz tržaškega nadzorništva za spomeniško varstvo ukvarjal predvsem z zapuščino Keltov tega območja. Na konferencah, posvečenih Keltom v zaledju Caput Adriae v Arti in Čedadu (1995), v Tolmezzu (1999) in Trstu (2001) je predstavil gradivo, ki ga je objavil v priložnostnih zbornikih: Celti in Carnia v Tolmeču (1999), Armi lateninane da Lauco presso Villa Santini (2001) in Sui Celti nell’ Alto Adriatico v Trstu (2001). Skupaj s sodelavci je predstavil in objavil dela Celti d’Italia (2010) na kongresu, posvečenem Renatu Peroniju v Rimu, in Celti nell’Italia del Nord (2014) v okviru publikacije velikega mednarodnega kongresa v V eroni. Napisal 582 In memoriam je geslo Carnia, Italia za Lexikon zur keltischen Archäologie (2012). Z načrtnim, študijskim in analitičnim delom arheološkega gradiva je Giuliano Righi pozorno sledil delu terenskih arheologov in odkrivanju najdišč mlajše železne dobe na območju alpske- ga karnijskega sveta. Prav po njegovi zaslugi so stoletja pred prihodom Rimljanov prepoznavna s pomočjo najdb iz majhnih krajev in vasi, skritih v gorskem svetu alpskih karnijskih dolin, kot so Misincinis di Paularo, Maleit pri Amaru, Monte Sorantri nad Raveom, Colle Mazéit pri V erzegnisu, kakor tudi že dolgo znani keltski grob iz Lauca pri Villa Santina in Monte Roba pri Špetru Slovenov iz ravninskega vznožja predalpskega sveta. Giuliano Righi je s svojim delom prispeval k prepoznavanju in določanju kulturne pripadnosti ter kronološkega mesta številnih keltskih najdb, kot so orožje in železne fibule, z območja prav po njegovi zaslugi dobro znane alpske Karnije. Sodeloval je pri razstavi in katalogu Kelti na smaragdnih gorah, predstavljeni leta 2015 v Zugliu in preneseni na ogled v Ljubljano leta 2016. Z objavo arheološkega gradiva z najdišč S. Floriano di Polcenigo (1983), Škocjan (1982) in Socerb (2002; 2005) je na najboljši način pred- stavil značilen nakit (bronaste ovratnice, fibule in nadlahtnice) rodov in plemen, ki so živeli v Furlanski nižini in zaledju tržaškega zaliva že od pozne bronaste dobe. Z upokojitvijo, ki sem ji pred leti tudi sam sledil, sva si bila bližje na kratki razdalji med Ljubljano, Piranom in Trstom. V ospredju pogovorov so bili razstava Kelti na smaragdnih gorah, razprave o od- sotnosti keltskih najdb v Furlaniji, poreklu keltskega gradiva v Karniji ter iskanje ozemeljske lokacije in identitete Karnov v obdobju pred Rimljani. V prijateljskih pogovorih so naju družile tudi povsem druge vsebine. Vračanje v preteklost, v prvi vrsti spomin na njegovo otroštvo in življenje dru- žine v Trstu med drugo svetovno vojno in po njej. Z besedo se je pogosto dotaknil očeta, tržaškega slikarja Federica, in njegovega prijateljskega odnosa do slovanskih, istrskih in dalmatinskih, sosedov, temelječega na medvojni življenjski izkušnji. Ak- tualne politične razmere doma in v svetu so ga na večer njegovega življenja močno vznemirjale. Bile so redna tema najinih srečanj, za katero ni našel optimistične perspektive. Reševanje sveta ni v naših rokah; lahko pa se, tudi v njegov spomin, posvetimo nadaljevanju raziskav o Karnih, še posebej keltskih rodov v dolinah Karnijskih Alp in odmevu tega sveta v Carniumu, današnjem Kranju. Mitja GUŠTIN