226                                                 A. K.: Sam.
vega napredka. Časih mu je manjkalo obširne učenosti na pr. zgodovinske ali filozofske: pa tu je genijalno ugibal glavne točke in iz njih z mi sel razvitja tako, da so doktorji in vseučiliški profesorji in seveda tudi akademiki — daleč za njim zaostajali in se — srdili. Pa saj vemo, da učenost in prava omikanost večkrat nista združeni, da temveč suha učenost najrajša prikriva le neolikanost in duševno neplodnost.
(Konec pride.)
Sam.
Narodna pripovedka iz tolminskih hribov. Zapisal A. K. ila je jesenska noč. Y temnem gozdu si je bil mož nalovil polhov. Ker je bil že lačen, zaneti ogenj, da bi si spekel polhe. Ko jih obrača v tleči žrjavici, približa se mu hudobec, ki je iskal po gozdu krote. Zlodej nagovori našega polharja: „Kako ti je ime?" — Polhar odgovori: „Pravijo mi: „Sam." — „Dovoli mi, Sam, da spečem pri tvojem ognji nekoliko krot; kajti zelo sem lačen." — »Tega ti nikakor ne dovoljujem," odgovori polhar; „če hočeš večerjati, zakuri si ogenj sam." — „Ce mi zlepa ne dovoliš, dovoliš mishuda," zarenči hudič. — „Pa sprimiva se," odgovori mu jezno polhar, ki zgrabi, kakor bi pihnil, goreče poleno ter udriha ž njim neusmiljeno po glavi in po njega kosmatem lici. Ves osmojen in opečen se je spustil črni hudobec v temni les; rujovel je in tulil ter klical tovariše svoje v pomoč. Kmalu se zbere okoli njega cela tolpa peklenščakov. „Kdo te pa je tako osmo-dil?" vprašajo  ga prijatelji. —    „0j,   Sam, Sam," tuli opečeni   zlodej.
v                                                                                                                                                                                                                                                         s
„Ce si se sam ožgal in osmodil, pa sam trpi; čemu tedaj rujoveš in nas kličeš v pomoč." Reko in otidejo zopet po temnem lesovji, vsak na svojo stran, vsak po opravilu svojem.
Opomnja. Ta pripovedka, katero mi je pravil star Podbrčan, zanimiva je zategadelj, ker ima nekaj sličnosti s Polifemovo. - Politem vpraša Odiseja, kako mu je ime. Zviti Odisej mu odgovori: „Imenujejo me Nikdo" (Oim?). Prekanjeni Odisej oslepi pijanega Polifema. Jedno-oki tovariši priteko rujovečemu Polifemu v pomoč ter ga vprašajo, kaj
v
mu je. Politem tuli: „Nikdo me ubija" (Ojtk; jas -/.tsivsi). „Ce ti nikdo ničesa neče, Čemii pa tuliš? Proti bolečinam poslanim ti od Jova nimamo leka." To izgovorivši so se vrnili prijatelji Kiklopi zopet domov, vsak v svojo jamo. (Citaj Homerjeve Odiseje IX. spev v. 105. do konca!) Kakor je rešilo tedaj Odiseja izmišljeno ime „Nikdo," tako se je otel naš polhar z napačnim nazivalom BSam."